21. december 2008

Ne NUK 2 ampak NUK 2.0

Podnaslov tega bloga je že ves čas enak: ustvarjalnost, podjetnost in samozavest. Že na hearingu za ministra sem kot primer za demonstracijo nove slovenske samozavesti in uspeha navedel novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Novi NUK naj ne bi bil zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih in dajala duha; demonstrirala samozavest in spodbujala ustvarjalnost.

Vsaki vladi pride prav, da lahko gradnjo NUKa še malo odloži, ker strošek res ni nezanemarljiv. Je pa še nekaj drugih zadev, ki govorijo za to, da se stvar ponovno premisli:
  • Skladišča za knjige v središču Ljubljane ne potrebujemo. Za manjši del stroška, ki bi ga imeli z NUKom bi lahko digitalizirali VSE knjige, ki jih NUK hrani, in če bi kdo kaj potreboval, bi si pač pretočil po internetu. To kaže narediti tako ali tako in neodvisno od zidave in je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki jo nova vlada upam ne bo kar zabrisala v smeti.
  • Stavba je smiselna predvsem kot stičišče ljudi, prostor srečevanj, prireditev, dogodkov, manj pa branju, študiju. NUK ni ti stavbe, ki bi rešeal prostorske probleme Filozofske fakultete.
  • Ime "NUK Jožeta Plečnika" je za novo stavbo popolnoma neprimerno. Imamo namreč stari NUK, ki je delo Jožeta Plečnika in novi NUK, ki se imenuje po Jožetu Plečniku. Si predstavljate, kako to kratko pojasniti npr. v turističnem vodiču.
  • Žrtvovanje arhitekture emonskim ostankom nima nobenega pomena. Arheologi do zdaj niso ugotovili, da so Emonci poznali elektriko niti ni izkopavanje postreglo s kakim drugim epohalnim odkritjem. Bilo je to pač še eno provincialno rimsko mestece.
  • Izogibanje starim meščanskim hišam ob Slovenski je tudi nepotrebno. Malo višje se bo gradilo na področju Šumija. Urbanist z vizijo bi porušil vse med Šumijem in Zoisovo in prostor zapolnil z nekaj markantnimi javnimi stavbami. Kazalo bi jih umakniti kak meter bolj stran od Slovenske, da bi se Ljubljana bolj odprla na jug.
  • K natečaju bi bilo potrebno pritegniti najbolj znane tuje arhitekte. Saj res, da znamo marsikaj sami, ampak če se ne bi učili od drugih, bi še vedno piskali na neandrtalsko piščal.
Ne gre torej za to, da naredimo še drugi NUK, ampak da naredimo prostor, ki bo spodbujal sodelovanje, in (z digitalizacijo vsebin) osnovo za ustvarjanje novih vsebin in storitev - na podlagi bogate dediščine, ki je zdaj za zidovi. To dvoje - sodelovanje in odprtost - pa je tisto, kar iz NUK 2 naredi NUK 2.0. Kdor malo pozna splet 2.0 ve, o čem pišem.

18. december 2008

Deset programov brez katerih ne morem

  • Total Commander. Ker brez njega ne opravim nič. Nadaljuje tradicijo Norton Commanderja. Švicarski nož za vse kar ima opraviti z datotekami in mapami. Nenadomestljovo orodje za preimenovanje datotek, npr. fotografij na dan in uro, ko so bile posnete, za sinhronizacijo datotek. Z ZIP arhivi, FTP mesti, fotoaparati, telefoni … dela kot da so mape s seznami. Prva stvar, ki jo naložim na računalnik. Številni dodatki, ki kot seznam datotek in map pokažejo karkoli.
  • Firefox. Dragocen zaradi vgrajenega preverjanja pravopisa in številnih dodatkov (prefbar, download helper, gmail manager, google notebook, twitterfox, greasemonkey …). In vem v katerih datotekah ima kaj zapisano.
  • SuperJPG. Ker dela s slikami, a vem, kje je kaj na disku. Avtor ga ne nadgrajuje več, a vendar (to frazo je pri nas vpeljal Bajuk) ostaja idealen program za upravljanje s fotografijami. Vse zna, pa majhen in hiter je. V Picasi je (bila?) cela znanost narediti novo mapo ali premetati slike v druge mape.
  • Putty. Ker z njim pridem do svojih strežnikov, naredim SSH tunel ...
  • UltraEdit. Za programiranje in obvladovanje ASCII datotek. Namesto Notepada.
  • VLC Video Lan. Ker predvaja vse, od .avi do .flc, od koderkoli, iz diska ali iz Siol, T2, … televizij. Brez navlake.
  • Firewall. Ne povem kateri.
  • Avast Anti Virus. Ker sem se ga navadil.
  • MediaMonkey. Ker je dosti boljši kot iTunes, Windows Media Player ... tudi spoštuje datotečni sistem.
  • Microsoft Office. Ker ne kaže *bleeeep* proti vetru. Bi pa veljalo premisliti. Zasloni postajajo ozki in široki, microsoftove orodjarne pa vedno širše. Rezultat: vidi se vedno ožji pas strani. To je napredek!

  • Rdeča nit teh izbir: spoštuj datoteke in mape, pa jih boš dolgo imel in ti bo dobro z računalnikom.

11. december 2008

Za Demokracijo o modrecih

Za zadnjo Demokracijo sem dal intervju. Spraševali so predvsem o Skupini za razmislek. Nekaj poudarkov:

O vlogi Skupine:
Glede na trenutne tektonske premike v globalni ekonomski in verjetno tudi politični ureditvi ter velikem vakuumu, ki velja v Evropi na področju vizij in karizme, se mi zdi ideja o svetu modrecev zelo na mestu, prišla je v pravem trenutku in všeč mi je, da predsednik Sarkozy skupino pogosto še vedno omenja s tem imenom. Poglejte, Američani so na te premike odgovorili z izvolitvijo mladega, karizmatičnega, drugačnega predsednika, Evropejci smo, v najboljši bruseljski maniri, ustanovili komisijo. In ji pazljivo ogradili vrtiček. (...)
Skozi zgodovinsko prizmo za evropski zahod EU predstavlja nekaj, kar je Evropi po stoletjih vojn, predvsem med Francijo in Nemčijo, zagotovilo mir. Za evropski vzhod je EU garant demokracije in bran pred totalitarizmom. Kriza Evrope je deloma v tem, da to dvoje ne mladim na zahodu ne mladim na vzhodu nič več ne pomeni. Mir in demokracija se jim zdita samoumevna. Tudi bolj banalne zadeve kot so enoten trg, denar in potovanje brez potnega lista postajajo samoumevne.

O tem, kaj bo od tega imela Slovenija:
John Lennon je v neki pesmi napisal "Na koncu je ljubezen, ki jo daš, enaka ljubezni, ki jo dobiš". Torej kar daš, to dobiš. To stalno vrtanje, kaj bomo pa mi imeli od tega ali onega je znak slovenske ozkosti. Ne vem, kdo je rekel, da se že nehajmo spraševati, kaj bo imela Slovenija od Evrope, ampak se vprašajmo, kaj lahko mi Evropi damo. Ker če bomo dajali, bo Evropa bolj taka kot si jo želimo. Slovenija ima človeka za mizo, kjer razmišljajo o prihodnjih izzivih Evrope. Potem je pa seveda od Slovenije odvisno, kako ga bo uporabila. (...) In univerzitetni profesorji take stvari težko tiščimo samo zase.


O Bruslju:
Ne verjamem, da je prihodnost Evrope v tem, da Bruselj postane talilni lonec in da so nosilci evropske ideje dobro plačani uradniki v bruseljskih organih. Da je preveč Evrope v Bruslju in premalo v državah članicah je morda razlog za razmeroma veliko nezainteresiranost ljudi za bruseljske teme in za brezbrižnost do evropskih institucij.

O Skupini na internetu:
Nekaj članov je opozorilo, da je morda proces pomembnejši od produkta. Da je od končnega poročila pomembnejše razmišljanje, ki ga skupina povzroči med intelektualci, gospodarstveniki, v širši javnosti; da so pomembnejša vprašanja, ki jih odpira v družbi in ne odgovori, ki so namenjeni zgolj predsednikov držav in vlad, ki so člani Evropskega sveta. So torej predlogi, da bi se skupina odprla tako geografsko kot tudi na internetu.

O tekočih zadevah doma:
Vlada v odhajanju je, ko je opazila popolno odsotnost odziva na krizo v koalicijski pogodbi, pripravila paket ukrepov, ki so bili usmerjeni prav k spodbudi vitalnega dela gospodarstva. Nova vlada o teh zadevah, kot je zdaj moderno reči, išče čim širši konsenz, med tem iskanjem pa se v gospodarstvo useda pesimizem. (...)

09. december 2008

Ospletdvapikaničenje

Zdaj (pravzaprav že en čas nazaj) se je Google spomnil, da bi se dalo spletne strani ospletdvapikaničiti tako, da se doda eno zadevico - Friend Connect - na stran, pa bodo ljudje veselo klikali, da so bralci te strani, se med seboj spoznavali, rojevala se bodo prijatejstva, ljubezni (ali pa vsaj konsenz) in svet bo lepši, sončnejši in prijazneši. Da bi pa tisti možganski trust not avtomatsko pripeljal vse vsaj, ki zadevo berejo preko Google (sic!) Readerja, to bi bilo pa že preveč.

No ja, na blog sem dodal in celo enega bralca da imam. Dobri državljani spleta 2.0 pa boste seveda kliknili, da ta blog berete. Ne bo vam dovolj, da samo berete, ampak se vam bo zdelo nujno to tudi urbi et orbi naznaniti.

Uff, to pa zdaj je bila antireklama za socialno mreženje na mojem blogu!

06. december 2008

Po klancu navzdol

Gledam statistiko objav na svojem blogu. Lani največ 15 objav (aprila), letos največ 11 (junija in septembra). Najmanj (2) februarja in novembra letos. Sem pa bolj priden na twitterju in google readerju:
  • na Twitterju npr. je kar dober povzetek nekaterih dogodkov, ki sem se jih v zadnjem času udeležil (Future of Europe Summit, Lisbon Council ne pa tudi Skupine za razmislek).
  • na robu Google Readerja pa nastajajo kratki komentarji ob dnevnih novicah. Tovrstno deljenje novic se mi zdi ena najbolj spregledanih storitev spleta 2.0; narobe je pa to, da ni komentarjev na komentarje, da ni razvidno, če to sploh kdo bere, ne oblikuje se skupnost. Oblikovanje skupnost je pa ena od bistvenih značilnosti spleta 2.0.
Ampak tudi na splošno se mi zdi, da gre zadeva gre po klancu navzdol. Pišemo vedno krajše in čedalje manj premišljeno. In beremo, kar drugi na ta način napišejo. Morda najboljša demonstracija trenda je 12seconds.tv. Tisto kar je twitter za bloge je 12seconds za YouTube. Morda.

24. november 2008

Minister nič več

Dopoldne sem imel najprej dve uri predavanj, potem sem predal posle Gaspariju, fototermin, stisk rok s sodelavci ... Nazaj na FGG, kjer sva šla s kolegom skozi moje pripombe na njegov doktorat. "Kosilo" pri multinacionalki zlatih lokov. Snega premalo za kidanje pa dovolj za totalen kaos na cestah.

Moji bralci morda pričakujejo kak komentar ob koncu ministrovanja, pa mi nič ne globokega ne pametnega ne pade na pamet. Life is Life.

05. november 2008

Koalicijska

Tole mi je padlo v oči:
  1. Da bo prišlo do "revizije projekta NUK 2". Upam, da res!
  2. Da je cilj "krepitev trga dela z rastjo zaposlenosti in kvalitete zaposlovanja ob zagotavljanju varne prožnosti". Krepitev trga pomeni, da se na trgu lahko izbira delovno silo, da bo več prožnosti!
  3. Da se stopa na prste študentskemu delu: "Preučili bomo drugačno sistemsko ureditev dela študentov med študijem, da zagotovimo posebne pogoje za zaposlitev študentov in preprečimo vse zlorabe tovrstnih pogodbenih razmerij."
  4. Da bodo večni študenti začeli plačevati študij: " Koalicijski partnerji se zavzemamo za zagotovitev brezplačnega rednega in izrednega visokošolskega šolanja pod pogojem, da študentje opravljajo svoje študijske obveznosti v skladu s predpisanimi roki."
Predvsem pa velja prisluhniti temu:
"Potrebujemo krizno koalicijsko pogodbo, ki bo dolga največ pet do deset strani, ne pa 70 strani dolgo koalicijsko pogodbo," nam je danes dejal eden od ministrskih kandidatov Matej Lahovnik iz Zaresa. ... Včeraj nam je dejal, da hudi krizni časi, ki prihajajo, zahtevajo hitre ukrepe in jasne prednostne ukrepe.

31. oktober 2008

Napredek slovenskih reform po WEF

World Economic Forum je objavil poročilo o napredku članic EU pri gospodarskih in socialnih reformah. Slovenija je iz 16. napredovala na 15. mesto. Dobro smo se odrezali pri raziskavah in razvoju (11.), informacijski družbi (12.) in trajnostnem razvoju (13.). Slabo pa pri liberalizaciji (19.), finančnih storitvah (21.) in podjetniškem okolju (20.).

26. oktober 2008

Kolateralna škoda finančne krize

Tole bi sicer sodilo med nespregledano, si pa v državi, kjer je vedno glasnejša politika, ki jo opiše z zvezdico označeni stavek spodaj, zasluži prepis zaključka na blogu.

The Economist: A survey of the world economy: Fixing the world economy
If markets are not always dangerous and governments not always wise, what policy lessons follow? In the aftermath of the crisis the battle will be to ensure that finance is reformed—and in the right way. The pitfalls are numerous. Banning the short-selling of stocks, for instance, makes for a good headline; but it deprives markets of liquidity and information, the very things that they have lacked in this crisis. Even if the easy mistakes are avoided, improving supervision and regulation is hard. Financial regulators must look beyond the leverage within individual institutions to the stability of complex financial systems as a whole. Wherever the state has extended its guarantee, as it did with money-market funds, it will now have to extend its oversight too. As a rule, though, governments would do better to harness the power of markets to boost stability, by demanding transparency, promoting standardisation and exchange-based trading.

Over-reaction is a bigger risk than inaction. Even if economic catastrophe is avoided, the financial crisis will impose great costs on consumers, workers and businesses. Anger and resentment directed at modern finance is sure to grow. The danger is that policymakers will add to the damage, not only by over-regulating finance but by attacking markets right across the economy *.

That would be a bitter reverse after a generation in which markets have been freed, economies have opened up—and prospered. Hundreds of millions have escaped poverty and hundreds of millions more have joined the middle class. As the world reconsiders the balance between markets and government, it would be tragic if the ingredients of that prosperity were lost along the way.

22. oktober 2008

Železni kancler o pokojninah

Včeraj sem moral nekaj povedati na Centru za razvoj financ ob izzidu knjige "Pension Reform in Southeastern Europe: Linking to Labor and Financial Market Reforms". Ob tem sem naletel na zanimiv citat Otta von Bismarcka:

Anybody who has before him the prospect of a pension, be it ever so small, in old age and infirmity is much happier and more contented in his lot, much more tractable and easy to manage.

Pri pokojninah torej ne gre samo za zadovoljstvo volivcev DESUSa, ampak za ves narod! Ali pa bi lahko ta "easy to manage" razširili kar v posledico vseh socialnih transferjev in v pravilo, da vlade, ki višajo socialne transferje, lažje upravljajo z državljani.

15. oktober 2008

Reveži niso srečni. Pika.

Sicer sta imela Edvard Kardelj in kraj državice Butan o tem drugačno mnenje. Prvi, je povedal, da sreče človeku ne more dati država, da revež je lahko srečen, če si jo zna ustvariti sam. Drugi si je namesto bruto domačega dohodka izmislil bruto domačo srečo.

Janez Janša se niti ne zaveda, kako natanko je zadel s tisto izjavo "ne poznajo vprašanja, ampak zagotovo je odgovor seks". SD je namreč v svoj program zapisala "Prepričani smo, da so zadovoljni, zdravi in srečni ljudje prvi pogoj za ustvarjanje družbe blaginje." Do tu še nič o seksu. Ampak kako pa do srečnih ljudi? Tudi iz programa SD: "Več spolnosti pomeni več sreče ...". Najprej torej seks, potem sreča in nato blaginja. Genialno!

Znanost pa pravi, da je najprej blaginja, potem pa sreča. Tisti, ki trdijo da GDP nima zveze s srečo, imajo tole teorijo:
Prospect: Although average real income has more than doubled in developed countries since mid-century, average self-reported happiness has barely budged. Yet despite the flat happiness trend over decades, at any given time the wealthy are more likely than others to report themselves "very happy," which has led a number of researchers to conclude that people care more about their relative position on the income ladder than their absolute level of wealth.

... ki pa se v mednarodnem okviru pokaže za napačno:
Marginal Revolution: In a sample of over 130,000 people from 126 countries, the correlation between the life satisfaction of individuals and the GDP of the country in which they live was over .40 – an exceptionally high value in social science.

A recent study of the self-reported happiness of almost 400,000 subjects in the OECD countries by Harvard's Rafael di Tella and Imperial College's Robert MacCulloch shows that while no single variable has a whoppingly large positive impact on average happiness over time, none, other than life expectancy, has a larger effect than GDP per head.

Revščina pa je tudi za nekaj dobra. V članku Ten Ways Recession Can Help the Environment avtor piše, da bi bilo treba revščino vsiliti, saj revni manj obremenjujejo okolje.

PS. Danes je Blog Action Day. Blogalo naj bi se o revščini.

13. oktober 2008

Ministrstvo za trajnostni razvoj

V program SDS smo napisali, da naj bi se Služba vlade za razvoj preoblikovala v Ministrstvo za trajnostni razvoj (MTR). Skupaj s še nekaterimi drugimi spremembami v organizacije vlade naj bi to omogočilo večjo razvojno usmerjenost vladanja:
  • Visoko šolstvo naj bi se priključilo Ministrstvu za šolstvo in šport (kar ima sicer nekaj slabih strani, ker bi bilo ločeno od znanosti).
  • Na MTR pridejo še znanost, tehnologija in informacijska družba (tako tista iz MVZT kot tista iz Ministrstva za gospodarstvo).
  • MTR prevzame skrb za strukturne sklade (ne pa tudi za kohezijske) od Službe vlade za lokalno samoupravo in razvoj.
Taka služba bi bila organizirana matrično. Vrstice v matriki tvorijo naslednja področja:
  • Konkurenčnost. Skrb za koordinacijo politik vlade za povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva skozi manjšanje vloge države, pocenitev in poenostavitev države, vzpostavljanja delovanja trgov ter naslanjanje na znanje in ustvarjalnost.
  • Znanje. Politike na področju znanosti in tehnologije; usmerjanje podpornega okolja (ARRS, TIA, deloma JAPTI, SPS, SID banka) v tesnem sodelovanju s Svetom za konkurenčnost.
  • Ustvarjalnost. Posebna skrb za kreativne industrije, za katere se ne ve, ali sodijo pod Gospodarstvo ali Kulturo. V naslednji štirih letih bi vsem razložili za kaj pri WC ščetkah v resnici gre.
  • Informacijska družba in telekomunikacije. Združitev direktorata za informacijsko družbo in za telekomunikacije pod eno streho zaradi sinergij državnih politik in tesne povezanosti z raziskavami in razvojem.
  • Skrb za ljudi. Nadaljevanje socialnih reform v smeri nagrajevanje delavnosti, prizadevnosti, iniciativnosti, odgovornosti ...
  • Skrb za naravo. Koordinacija politik, ki jih sicer dnevno vodijo predvsem Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za okolje prostor, Ministrstvo za promet ter Ministrstvo za kmetijstvo na področju trajnostnega razvoja, energetike in klimatskih sprememb.
Stolpce v matriki bi tvorili ključni dosjeji oz. naloge Ministrstva:
  • Strategija razvoja Slovenije, Lizbonska strategija in druge reforme strategije (dopolnitev, izvajanje, spremljanje).
  • Strategija odziva na podnebne spremembe (še napisati, potem pa spremljati).
  • Vstopanje v OECD in modernizacija države na podlagi njihovih priporočil.
  • Razvojno preoblikovanje proračuna (ki je posledica razvojnega prestrukturiranja vlade).
  • Črpanje sredstev EU (izpogajati bi bilo potrebno poenostavitev pravil za rabo strukturnih sredstev EU).
  • Strategija in spremljanje velikih razvojnih projektov (reNRP).
Takšno ministrstvo bi imelo kar debelo listnico na nekaterih področjih (znanost, tehnologija, strukturne reforme) in prevladujoč vpliv na treh ključnih horizontalnih razvojnih temah:
  • podnebne spremembe,
  • informacijska tehnologija,
  • znanje in ustvarjalnost.
Na drugih bi moralo imeti več kot zgolj svetovalno oz. koordinacijsko vlogo (konkurenčnost, trajnostni razvoj). Čas za tako ministrstvo je idealen. Zunanji gospodarsko-finančni kontekst motivira za reforme; domača makroekonomska situacija pušča naslednji vladi dovolj manevrskega prostora, da lahko marsikaj izpelje.

Kot sem že večkrat napisal: V naslednjem mandatu ne bomo ne lovili kriterijev za prevzem evra in ne predsedovali EU. Cel mandat, vsa štiri leta, se da ukvarjati samo s Slovenijo. Kriza pa lahko celo pomaga, da iz nje pridemo z bolj zdravim gospodarstvom, kot ga imamo zdaj.

07. oktober 2008

Samsung Omnia mecum porto

Mobilni telefon je tista prekleta zadeva, zaradi katere smo v imenu napredka žrtvovali precej svobode. Svobode, ko si bil lahko sam. Ali pa dosegljiv samo tistim, ki so bili tisti hip s teboj. Ko je služba ostala v pisarni, ali pa vsaj na notesniku. Danes imamo na mobilniku lahko vse seboj. Vso pošto, vse dokumente in na brezžični žici za seboj vlečemo tudi vse kontakte, ki grozijo, da bodo vsak hip pozvonili.

Pametni telefoni so me najprej začeli zanimati zato, ker se je nanje dalo kulturno tipkati SMSe. Ena črka ena tipka - to je tako dobro geslo kot en človek en glas. SMS pogosto pomeni - "ja, vem da si tam, nekaj ti moram povedati, ampak govoril pa ne bi s teboj". Ljudomrzno pravzaprav.

Drugi razlog za pametne telefone je, da sem v zadnjem času vse manj časa delal za mizo za računalnikom. Pameten telefon omogoča dozo interneta kjerkoli in kadarkoli. V zadnjih letih sem jih preskusil kar nekaj:
  • Motorola A1000 - Symbian je v mnogočem boljši od Windows Mobile. Nikoli pa ni prav delovala sinhronizacija s PCjem.
  • HTC Wizard in Tytn - izvlečna tipkovnica sicer odlična ideja, sicer oba telefona precej debela in težka; HTC ne zna narediti tulca za pisalce (stylus), ki se ne bi polomil in bi pisalce padalo iz telefona.
  • Samsung X820 - ni sicer pameten, ampak pri njegovih merah mu to lahko odpustimo. Človek se sprašuje, zakaj naj bi bil kak telefon sploh večji? Morda zato, da ga ženska najde v torbici.
  • Samsung i600 - z njim sem po začetnih težavah zdržal daleč najdlje - zadnjih 15 mesecev. Dovolj majhen in lahek za v suknjič (mimogrede, ste opazili, da je za telefon kot nalašč tisti žep levo spodaj - menda ga šivajo zaradi cigaretnih škatlic), qwerty tipkovnica, HSDPA, WiFi ... skoraj idealen.
  • Samsung i900. O tem nekaj več spodaj.
Samsung i900 "Omnia"

Uporabljam ga slab teden. S programom Jeyo Mobile Companion sem zelo hitro prenesel kontakte; sicer se zna telefon obnašati tudi kot USB ključek. Total Commander zgledno prikazuje njegovo datotečno strukturo. Prednosti v primerjavi z i600:
  • Pri ustrezni svetlobi zelo dober fotoaparat z autofocusom. Spodnja slika je neretuširan izsek iz slike ločljivosti 2560*1920.
  • Filmi so kar dobro stisnjeni in (odvisno spet od svetlobe) kar kvalitetni (do 640*480).
  • 8 GB spomina je dovolj za nekaj glasbe in večino dokumentov, predstavitev ... ki sem jih kdaj v življenju napisal. Prikazovalnik PPTjev dovolj dober, da bi ga uporabil za govore namesto A5 lističev papirja. In še dodatni slot za micro SD ima.
  • Večji zaslon (240*400 elementov) omogoča soliden pregled spletnih strani, dokumentov ... je pa slabši kot pri iPhone. Svetlost se sama popravlja glede na svetlost okolice, tudi orientacija se spreminja sama, glede na lego telefona.
  • Vgrajena je GSM triangulacija, ki pokaže položaj na Google Maps na nekaj sto metrov natančno. In če to ni dovolj je vgrajen tudi GPS. Programa za navigacijo nisem naložil.
  • Bolj dodelani uporabniški vmesniki in programi.
Slabosti:
  • QWERTY tipkovnica na pokončnem zaslonu je premajhna; treba se bo še navaditi, kako pritisniti pravo tipko. Vsekakor bom z njim manj jamral na Twitterju.Windows Mobile 6.1 ni prilagojen prstom, ampak miškam oz. pisalom.
  • Samung je čez sicer marsikaj naprogramiral in uporabnik ima po dve verziji npr. predvajalnika, kontaktov, brskalnika po datotekah - ena za prste, druga od windowsov. Geste niso najbolj konsistentne skozi razne aplikacije.
  • Pisalo nima prostora v telefonu, ampak naj bi bingljalo ob njem. Škoda.
  • Brskalnik Opera je počasen in slabo odziven; stran od Financ ga čisto sesuje, Explorer je pa pač Explorer.
  • Z eno roko (recimo, če gre človek peš po cesti :-) je delo dosti težje kot z i600. In mislim, da ima Iphone isti problem.
Še nekaj slik ...



... tudi na Picasi.

01. oktober 2008

Zabloda kapitalizma?

Tole je citat iz knjige Postwar: A History of Europe Since 1945:

The overwhelming majority of mid-twentieth-century European Social Democrats, even if they kept their distance from Marx and his avowed heirs, maintained as an article of faith that capitalism was inherently dysfunctional and that socialism was both morally and economically superior.

To verovanje v inherentno disfunkcionalnost kapitalizma se zdaj zrcali v številnih komentarjih finančne krize, a o tem spodaj. Razlika med socialdemokrati in komunisti ni v ideologiji ampak v postopku:

Where they differed from Communists was in their unwillingness to commit to the inevitability of capitalism’s imminent demise or to the wisdom of hastening that demise by their own political actions…

Program naše zmagovite stranke, ki je nekoč že "pospešila propad" kapitalizma in to ne zgolj s "političnimi akcijami" demonstrira to vero v "inherentno nefunkcionalnost" kapitalizma, čisto po zgledu evropskih socialdemokratov iz sredine 20. stoletja. Pišejo namreč:

Ugotavljamo, da so naložbe v gospodarski razvoj zaradi zagotavljanja vse večjega blagostanja ljudi v pogojih globalnega gospodarstva pripeljale do položaja, ko težnje po zagotavljanju večje konkurenčnosti gospodarstva ogrožajo naravne dobrine in nepopravljivo obremenjujejo naravno okolje. Poleg tega so te spremembe povzročile tudi vse večje razlike med razvitimi in nerazvitimi gospodarskimi sistemi. V razvitih okoljih se to kaže v vse večjem razslojevanju v družbi in vse večji koncentraciji bogastva v rokah maloštevilne elite, v nerazvitih okoljih pa so depriviligirane sloje spravile v revščino in na rob preživetja.

To razmišljanje je dobra podlaga za ne-reformsko, ne-lizbonsko politiko, ki v času finančne krize dobiva krila. Z veseljem citirajo npr. Sarkozija, ko pravi, da je z nevidno roko trga, z Laissez-faire kapitalizmom konec. Pri tem pozabljajo, da (1.) take kapitalizma pri nas nikoli nismo imeli in (2.) da smo mi uspeli banke zafurati še v popolno državno reguliranem socializmu in smo jih potem z davkoplačevalskim denarjem reševali v devetdesetih letih.

Komentar direktorja Centra za evropske reforme na to temo se začenja takole:

Those who never liked 'Anglo-Saxon' capitalism are feeling smug. Marxists, fans of 'Rhineland' capitalism and those who simply cannot stand American power are crowing.

Besedilo vmes se seveda splača prebrati. Za bolj površne pa zadostuje že konec:

All the European economies need the Lisbon agenda, whether they are Anglo-Saxon, Rhineland, Nordic, East European or Mediterranean. At some point the financial turmoil will settle down. Then EU leaders will need to return to two key questions: why is the trend growth rate of the EU economy about one percentage point less than that of the US, and what can Europe do to catch up?

Ekonomsko socialnemu svetu (ESS) sem včeraj predstavil poročilo o Programu reform za izvajanje lizbonske strategije v Sloveniji. Kadar se na ESS govori o malici, se tam tre TV kamer. Diskusijo o ključnih strateških vprašanjih pa se, podobno kot med volilno kampanjo, poskuša preslišati. Edina svetla točka je, da sem včeraj ujel Pahorja (sicer v pogojniku) govoriti o "reformah strukturne narave".

26. september 2008

Ekosocialno elektrogospodarstvo?

V današnjem tisku beremo o čudaškem predlogu, da naj bi elektrogospodarstva uvedla diferencirane cene električne energije za gospodinjstva glede na njihovo porabo:

Zaradi uvedbe petstopenjskega progresivnega načina obračuna se višina podražitev za posameznega odjemalca spreminja z višino njegove povprečne dnevne porabe. Prvi razred s faktorjem cene energije ena pomeni porabo do šest kWh dnevne porabe, drugi razred (faktor 1,1) dnevno porabo nad šest do vključno 12 kWh, tretji razred (faktor 1,3) nad 12 do vključno 18 kWh, četrti razred (faktor 1,5) nad 18 do vključno 24 kWh dnevne porabe in peti razred (faktor dva) nad 24 kWh dnevne porabe.

Kot so navedli, se bo 20 odstotkom gospodinjskih odjemalcev končni račun podražil do štiri odstotke (povprečno en evro na odjemalca mesečno), 27 odstotkom do pet odstotkov (povprečno 1,34 evra) oz. skupaj 47 odstotkom do pet odstotkov (povprečno 1,2 evra). 32 odstotkom se bo račun podražil do 10 odstotkov (povprečno 2,62 evra), 11 odstotkom do 15 odstotkov (povprečno pet evrov mesečno), štirim odstotkom do 20 odstotkov (povprečno 8,83 evra), dvema odstotkoma do 25 odstotkov (povprečno 16,75 evra), dvema odstotkoma do 30 odstotkov (povprečno 22 evrov) in dvema odstotkom nad 30 odstotkov (povprečno 36,1 evra).

Po domače povedano, gospodinjstva, ki porabijo malo elektrike, jo bodo še naprej dobivala razmeroma poceni, gospodinjstva, ki jo porabijo več, pa jo bodo plačevala dražje. Idejo diferenciranih cen nam poskušajo prodati kot ukrep, s katerim bi zmanjšali porabo elektrike na "socialno pravičen" in "ekološki" način. Ampak zavajajo. Gre samo zato, kako skubiti gos, da leti okrog čim manj perja.

Ukrep ni socialen. Elektrika se ne bo dražila glede na socialni status plačnikov, ampak glede na porabo. Tudi sicer ni nobenega razloga, da bi revni dobivali elektriko ceneje, ker imamo za blaženje revščine druge mehanizme. Če cene stvari diferenciramo glede na različne dohodke ljudi, potem je nesmiselno, da sploh imamo različne plače. Kaj bo naslednji korak: prvih 20 litrov bencina po 1 EUR/liter, drugih 20 po 2? Boni za bencin? Za olje? Za sladkor in moko? Na bone poceni, na prostem trgu drago? Kuba, Severna Koreja, Slovenija?

Ukrep ni ekološki. Ekološko je, da je cena za onesnaževanje enaka, ne glede na to, ali onesnažuje veliko ali majhno gospodinjstvo. Ne glede na to, ali se elektrika porabi za ogrevanje ali za televizijo. Včasih je bolj ekološko, da se grejemo na elektriko, s pomočjo toplotne črpalke, na poceni nočni tok, kot pa da kurimo olje ali premog. Izkrivljanje trga še nikoli ni prineslo nič dobrega. Najbolj ekološko bi bilo, da bi cena elektrike odražala ekonomski strošek te elektrike. Ekonomska cena elekrike bi (1) spodbujala investicije v nove energetske objekte in (2) motivirala za nižjo porabo.

Ukrep ni pravičen. Zakaj bi npr. hiša, kjer živita dve generaciji na enem priključku plačevala elektriko dražje, kot sosedi, ki jo sicer porabijo enako, imajo pa dva števca, za vsako nadstropje posebej. Zakaj bi družina, v kateri živi 6 ljudi in se temu primerno tudi umivajo, perejo in kuhajo, plačevali elektriko dražje, kot tri družine po dve osebi, ki jo sicer, na osebo, porabijo natanko isto.

Ukrep je čudaški. To je nekako tako, kot da bi v gostilni prvi zrezek dobili za 10EUR, naslednjega pa ne tudi za 10 ampak za 20EUR. Kot da bi vas prvi vrček piva stal 2EUR, naslednji pa 3EUR. In v obeh primerih bi vam to država zaračunala z izgovorom, da skrbi za vaše zdravje. Ampak v resnici bi jo zanimalo samo, kako na družbeno sprejemljiv način povečati cene. In po možnosti tako, da kaka finančna telovadba pokaže čim manjši vpliv na inflacijo.

Alternativa

Elektropodjetja bi naredila nekaj pametnega, če bi začela uvajati pametna omrežja, pametne uporabnike in možnost dinamičnega zaračunavanja elektrike. To deluje nekako tako, da je vaš električni števec on-line povezan z elektrogospodarstvom in števec ve, koliko elektrika stane v danem trenutku. Do te informacije ima dostop tudi npr. pomivalni stroj, hladilnik, pralni stroj, ki se vklopijo takrat, ko je elektrike na trgu dovolj oz. ob njih gori rdeča lučka, kadar je elektrika zelo draga. Taka rešitev pa seveda zahteva kaj več od popravka programa, ki tiska položnice.

21. september 2008

Vesel nisem, sekiram se pa tudi ne

K volitvam sem prispeval svoje delo v zadnjem letu in pol ter razvojni del programa SDS. S tem, kako sem nastavil zadeve v Službi vlade za razvoj sem zadovoljen: od sveta za konkurenčnost, lizbonske strategije, do trajnostnega razvoja in OECDja. O predsedovanju se zanesem na pohvale iz tujine. Sekiram se ne zato, ker je bil vpliv programa na izid volitev minimalen, tistega dela, ki govori o razvoju, pa še posebej. In ta program je dober, Slovenija bi morala v tej smeri naprej.

Žalosten sem, ker verjamem, da je bil program dober, ni pa prepričal ljudi. Kljub temu Slovenija mora nadaljevati v smeri, ki jo je z reformami vendarle začrtala ta vlada. Se vmes sicer malo ustrašila, programsko pa pred volitvami vendarle edina jasno in naravnost povedala, da je pogoj za blagostaje gospodarska rast, za rast pa konkurenčno gospodarstvo in za konkurenčnost ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.

To je smer,
  • ki umik države iz gospodarstva razume tako, da država pusti gospodarstvu več denarja, da samo odloča, kaj z njim; umik iz podjetij je v primerjavi s tem kozmetika.
  • ki prizna, da če je država slab gospodar v gospodarstvu, tudi pri raznih javnih storitvah ne more sama od sebe briljirati;
  • ki podjetne ljudi nosi na rokah, da bodo ustvarili novo storitev, izdelek in s tako odprli delovno mesto;
  • ki daje podjetnikom možnost, da iz trga delovne sile pripeljejo prave ljudi na prava mesta, da dobre plačajo bolj, slabe delavce pa manj;
  • ki se zaveda, da dodana vrednost pride z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki jo podjetno pretopimo v zaslužek in dobiček;
  • ki se zaveda dolžnosti, da skrbi za konkurenco, red, plačevanje računov in spoštovanje zakonov, ker sicer na trgu ne zmaguje najboljši, ampak tisti, ki najbolje krši pravila.
Sicer pa čestitam Ropu in Kumru, ki sta me v Šiški premagala.

19. september 2008

Izogibanje

Delo je včeraj, 18. septembra, poročalo o torkovem srečanju znanstvenikov v prostorih SAZU, ki "da so se ga izognili predstavniki vlade kot tudi predstavniki večine koalicijskih strank». Rad bi poudaril, da vedno iščem stik s kolegi raziskovalci, ker sem prepričan, da moramo rešitve iskati skupaj. Tega sestanka se nisem udeležil, ker nanj nisem bil vabljen. Če bi bil, bi se dogodka z veseljem udeležil.

Soglasje o tem, da je treba znanosti nameniti več denarja in jo pustiti pri miru, da ga porabi za stvari, ki znanstvenike veselijo, pa bi najbrž pokvaril z repliko, da več denarja ni problem, če lahko znanstveniki in raziskovalci za več denarja ponudijo tudi boljše sodelovanje z gospodarstvom, večjo relevanco in vpliv na gospodarsko in družbeno okolje in če ta denar lahko pospeši modernizacijo tega sektorja.

Prav o tem - o vsebini, ne o denarju - znanstveniki in razvojniki razmišljajo v okviru Sveta za konkurenčnost, ki ga vodim. Svet se je skupaj z razvojnimi skupinami sestal prejšnji teden v Cankarjevem domu, ko so razvojne skupine predstavile rezultate svojega dosedanjega dela.

Pojasnilo

Ker citirani komentar vlado prikazuje kot ignorante, ki da se izogibamo stikov z znanstveniki, sem prosil, da bi pojasnilo objavili danes. Ker ga bodo v skladu z uredniško politiko šele v četrtek, ga dajem vsaj na blog. In BTW, o sestanku v Cankarjevem domu pa skorajda ni bilo poročil.

Smo opazili

V današnjem uvodniku v Delu piše:

Časopis Delo je že konec junija v uvodniku Sobotne priloge zavzel izhodiščno stališče do letošnjih parlamentarnih volitev in do danes ostaja nespremenjeno: Slovenija potrebuje spremembo oblasti.

Smo opazili.

Vsekakor je to pomemben prispevek h preglednosti slovenskega političnega prostora in demokratični kulturi in velik korak za "neodvisen časnik za neodvisno Slovenijo". Ampak pozen.

PS. In poročajo še, da Jankovič ni podprl samo Pahorja, Golobiča in Kresalove, ampak tudi Barbaro Žgajner Tavš!

17. september 2008

"Politiki ste jebena stranka"

Na svojem blogu je Marko Crnkovič napisal tole, kar se mi zdi vredno posebne teme:
Politiki so izvzeti iz tega, da se jim ne sme delati krivice, ker imajo druge privilegije – pa naj so ti privilegiji še tako povezani z odgovornostmi. Bojim se, da je to tisto, kar Janša ne šteka ali recimo Rupel. Lahko jima cel svet dela krivico, pa se nimata pravice razburjat (...) Politiki ste jebena stranka. To je edino, kar vas dela človeške.
Ne Marko, prav razburjanje in tudi vsaka druga čustva nas delajo človeške. Oziroma nas nič ne delajo. Smo človeški. Vsi. Samo da bi nekateri iz politike naredili igro, v kateri ni čustev, v kateri ni značajev, v kateri je samo dobro v naprej zrežirana in pred ogledalom izvežbana igra. Gre zato, ali imamo raje, da človek pač reče, da "sloni letijo v nebo" ali pa da reče, "da ima vsak pravico do svojega mnenja".

In kakšne privilegije imamo politiki? Plača ni nič posebnega. Delavnik je 24 ur. Vsak, ki ima pet minut časa si lahko obte briše čevlje. Povsod, kjer se pojaviš te čakajo fotografi, da si boš povrtal po nosu, zazehal ali smuknil v BMW z blondinko ...

WTF (evo, to je bilo ravnokar človeško, sem že hotel zbrisat, ampak ko ravno o človeškosti teče beseda :-), tako, kot se boste obnašali s politiki, take boste pa dobili. Ali pa bodo ostali v kuhinji samo tisti, ki jih vročina ne moti, imajo dovolj debelo kožo in zamašen nos, ne znajo v življenju početi nič drugega, ali pa si pod mizo res najdejo privilegije, da se jim vse to splača, ali pa so tam zaradi svojih naivnih idealov, prepričanj ali ideologije.

Izbirate še preden sploh greste na volitve!

13. september 2008

Šiška!

Šiška velja za okoliš, kjer izvolijo "levega" kandidata, zato ni slučajno, da so moji protikandidati Katarina Kresal, Anton Rop, Tone Anderlič, Majda Širca, Dušan Kumer in drugi. Kandidiram zato, ker je to težko, ne, ker bi bilo lahko. Ampak mislim, da nisem čisto brez možnosti, če je le iskrena želja, da pridejo v politiko novi, mlajši, zmernejši in strokovni ljudje. Vsaj domišljam si, da sem vse to bolj, kot so oni :-)

Kandidiram v državni zbor in bil naj bi poslanec vsega ljudstva, ne pa ozkih regionalnih interesov. Ampak ko zadnji mesec še bolj intenzivno hodim po Šiški se srečujem z nekaterimi zadevami, do katerih se moram pred volivci opredeliti.

Za razvoj

V Šiški sem živel od otroštva do poznih študentskih let. Tukaj sem kopal zaklad, na terenski vožnji po Šišenskem hribu zlomil okvir ponija, preživel dolge počitniške dneve ob monopoliju, se prvič zaljubil in izgubil volitve (za predsednika razreda - proti blondinki).

Ko napredek v Šiški primerjam z drugimi deli Ljubljane, vidim malo sprememb. Blokovska naselja se skupaj s svojimi prebivalci starajo, bleščečih novih poslovnih stavb praktično ni. Razen Mercatorja ni trgovskih centrov. Univerza nima v Šiški nobenega poslopja. Hala Tivoli je taka, kot je bila. Kino Šiška je zaprt. Stadion Ilirija tak, kot se ga spomnim izpred 30 let. Če to primerjam z Bežigradom, Vič-Rudnikom, Mostami ... je razlika.

Za javno dobro

Predvsem se je v Šiški marsikaj spremenilo v zemljiški knjigi. Parkirišča, zelenice okrog blokov, celo cele ulice so dobile nove lastnike. To nekoč javno dobro izginja, funkcionalno zemljišče kot da ne bi več obstajalo. Zelenice okrog blokovskih naselij je pogosto olastninil kak zasebnik, ki zdaj naokrog zvija roke, da bi jih lahko pozidal. Parkirišča, na katerih so od nekdaj parkirali stanovalci, si zdaj nekdo lasti ali pa bi jih stanovalcem na novo prodal. Delamo se, da imamo zelenice, v resnici pa v blatu na njih parkiramo. Otroška igrišča izginjajo ali pa so zanemarjena.

Prejšnji teden sem na eni od zelenic srečal starejšega gospoda v modrem delavskem pajacu z naramnicami in strgani beli majici. Prepoten je skozi travo porival staro motorno kosilnico. Ve, da kosi zelenico, ki ni njegova, ki ni v lasti stanovalcev bližnjega bloka, ampak se jo je polastil nek zasebnik. "Vem, da ni naša, vem, da so načrti, da bi tukaj še nekaj gradili, ampak če nočemo živeti v goščavi, moramo pač sami pokositi" je bil vdan v usodo.

Država ima dolžnost, da zaščiti javni interes, da zaščiti javno dobro. Ljudje v blokih imajo pravico do prostora, ki jim da dihati. Ta prostor, te površine, morajo biti ali njihove ali pa javne, nikakor pa ne zasebne; oz. je potrebno omejiti razpolaganje s tem prostorom, ki bi še povečal koncentracijo ljudi.

Za prenovo blokovskih naselij

Pogosto govorimo o podnebnih spremembah in o tem, da bi se dalo kaj energije tudi prihraniti. Stara blokovska naselja so gradili hitro, poceni in praviloma brez sodobne izolacije. V njih živi veliko starejših ljudi, ki nimajo ne denarja ne volje, da bi blok obnovili. Ampak država ima iz naslova cilje zmanjševanja izpustov CO2 nekatere obveznosti in nekaj sredstev.

Ko sem obiskoval podjetja kot so Trimo, Riko in podobna, so pokazala pripravljenost, da bi vstopila v partnerstvo in izvedla energetsko in morda tudi arhitektonsko sanacijo teh naselij. Država, toplarna, sposoben upravnik in kako gradbeno podjetje bi bloke lahko sanirali v partnerstvu tako, da bi se sanacija "izplačala" direktno iz nižjih računov za energijo. Stanovalci ne bi ničesar čutili, samo v lepšem bloku bi se znašli. To je dokazano eden od najbolj poceni načinov za zmanjšanje izpustov CO2.

Za zmernost pri novogradnjah


Mesto vse slabše diha, kar se na parcelo, ki je namenjena enodružinski hišici postavi večstanovanjski blok (sosedom praktično čez balkon), prostor za manjšo stavbo pozidajo z N nadstropnim "poslovno stanovanjskim" objektom. Stranke v teh lokalih zaparkirajo cele ulice. V novih soseskah so hiše skoraj tako skupaj kot v Piranu. Nadomestna gradnja za skromno kmetijo je večnadstropna stanovanjska vila/blok v betonu in jeklu. Nove četrti se v vsej Ljubljani, ne samo v Šiški, gradijo tako, da nihče najprej ne nariše ulic in cest.

V delu Šiške, ki so ga gradili v revščini poznih 50ih let in kjer sem odraščal, je več reda, med hišami je več prostora, ceste so široke in vodijo naravnost. Posebej pazljivo je treba obravnavati načrte, da se še zgostijo blokovska naselja in pozidajo zelenice.

Za ureditev prometa

Problem ni samo mirujoči promet ampak tudi vsa pločevina, ki se skoz Šiško vali iz oz. proti Gorenjski. Šentviški predor je zadeve za nekaj časa olajšal, ampak problemi ostajajo. Na nivoju države teče projekt trajnostna mobilnost, ki predvideva tudi ureditev primestnega prometa. Tukaj je nujno sodelovanje države, mesta in Slovenskih železnic. Tudi sosednje občine morajo svoje načrte prirediti tako, da bo njihova železniška postaja blizu lokalnega supermarketa, da se bodo ljudje pripeljali do tega parkirišča, potem naprej v Ljubljano pa z vlakom. Nasploh je prenova železnic finančno najtežji del razvojnih načrtov, ki so že napisani, za izvedbo pa bo potrebno več pripravljenosti na sodelovanje.

Za samozavest

Na mojem blogu je to ena od treh ključnih besed. V steklu in aluminiju postavljamo spomenike trgovini in kapitalu, pozabljamo pa, da so skozi zgodovino države svojo samozavest proslavljale z vrhunskimi javnimi stavbami. Čas je, da to naredita tudi Slovenija in Ljubljana. NUK je priložnost, ki jo zamujamo, ni pa zadnja stavba, ki jo Slovenija lahko zgradi. Samo upati si moramo.

Prošnja za sodelovanje

Kar naravnost naj tudi povem, da se mi ne zdi potrebno, da bi Ljubljani dali več denarja iz državnega proračuna na račun drugih slovenskih občin. Vsi imamo korenine tam nekje na deželi in priznajmo, Ljubljana je najbogatejša, mi se bomo že znašli.

Upira se mi Šiškarjem obljubljati, kaj vse bi jim kot njihov poslanec asfaltiral. Tudi kake druge fraze o tem, za kaj vse se bom "zavzemal" mi gredo težko z jezika. Ampak če ste to prebrali vsaj veste, kaj si o stvareh mislim.

PS. Žal mi je, da mojega bloga ne morejo spremljati vsi Šiškarji. Marsikdo še ni domač z računalnikom, nima interneta. Morda se pa kdo od vas, ki je tole prebral, opogumi in besedilo vrže sosedu v nabiralnik. Kot sosed sosedu in ne kot strankarsko propagando.

12. september 2008

Misli širše

Včeraj sem predstavil ključne razvojne poudarke iz programa SDS. Posnetek je tule:



Obisk novinarjev je bil presenetljivo dober, pričakoval sem kako objavo, ampak v resnici jih je zanimal Dr. Rupel in patrie. Mene je nekdo vprašal, če bo afera patria vplivala na razvoj. "Že vpliva", sem odgvoril, "namesto o razvojnih dilemah se pogovarjamo o patriah."

Nek današnji dnevnik temu namenja 8 cm2. Mojemu konkurentu iz vrst SD, dr. Andreju Horvatu namenja še enkrat več prostora. In to ne o razvojnem programu, ampak imajo prostor za pisanje o namiznem nogometu. Horvat je sicer reden gost v tem časopisu, ki npr., ni namenil niti črke torkovi popolnoma strokovni in ne-predvolilni seji Sveta za konkurenčnost, kjer je cvet slovenske znanosti in gospodarstva trasiral strategije prihodnosti; in tudi ne podelitvi listin članom Inženirske akademije Slovenije - vrhu slovenskega inženirstva.

Ožanje formata je bilo pravzaprav zelo simbolno.

PS. Ja vem, pravijo, da se ni dobro zaganjati v medije. So shoot me!

06. september 2008

Ena prekleta misel za drugo

Včasih ti pride nasproti knjiga, ki je gotovo nikoli ne bi iskal. In te zadane.

Ko sem se zadnjič v neki knjigarni ognil dolgim policam poduhovljenega branja, mi je v roke skočila knjiga "Echart Tolle: A New Earth". Za razliko od poplave literature za ljudi, ki se iščejo v "frekvencah", "energijah", "svetlobi", žitnih krogih, vesoljcih in vsej drugi navlaki, Tolle ne prihaja v nasprotje ne z zdravo pametjo ne z znanostjo in ima kljub temu (ali pa prav zato) kaj povedati.

Po njegovem sta v nas dve entiteti - ena je ego (hrani se predvsem s tem, da imamo prav) in bolečnež (pain body), ki se hrani se s tem, da trpimo. In piše, da bo svet drugačen, nov, ko ju bomo spregledali.

Veliko vzporednic je s Heideggerjevo mislijo:
When you don’t cover up the world with words and labels, a sense of the miraculous returns to your life that was lost a long time ago when humanity, instead of using thought, became possessed by thought. A depth returns to your life. Things regain their newness, their freshness. And the greatest miracle is the experiencing of your essential self as prior to any words, thoughts, mental labels, and images. For this to happen, you need to disentangle your sense of I, of Beingness, from all the things it has become mixed up with, that is to say, identified with. That disentanglement is what this book is about.
O potrošniški družbi:
The people in the advertising industry know very well that in order to sell things that people don’t really need, they must convince them that those things will add something to how they see themselves or are seen by others; in other words, add something to their sense of self.
... in da deluje, ker ne deluje:
Paradoxically, what keeps the so­ called consumer society going is the
fact that trying to find yourself through things doesn’t work: The ego satisfaction is short­lived and so you keep looking for more, keep buying, keep consuming.
Ampak če ste kot nasprotnik materializma ob branju zgornjega že začeli postajati ponosni nase, pozor. Tudi to je bil zgolj vaš ego. Namreč:
Renunciation of possessions, however, will not automatically free you of the ego. It will attempt to ensure its survival by finding something else to identify with, for example, a mental image of yourself as someone who has transcended all interest in material possessions and is therefore superior, is more spiritual than others. There are people who have renounced all possessions but have a bigger ego than some millionaires.
In s čem se ego hrani:
There is nothing that strengthens the ego more than being right. Being right is identification with a mental position – a perspective, an opinion, a
judgment, a story. For you to be right, of course, you need someone else to be wrong, and so the ego loves to make wrong in order to be right. In other
words: you need to make others wrong in order to get a stronger sense of who you are.
Ali ni torej bloganje in komentiranje eno samo bildanje ega? Bloganje o zgodbah, o prepričanjih? Da o politiki ne govorimo. Blogarji, kaj menite?
The stronger the ego in you, the more likely it is that in your perception other people are the main source of problems in your life.
O Resnici in resnici:
The Catholic and other churches are actually correct when they identify relativism, the belief that there is no absolute truth to guide human behavior, as one of the evils of our times ...
... toda prebrati je treba do konca:
... but you won't find absolute truth if you look for it where it cannot be found: in doctrines, ideologies, sets of rules, or stories.
O racionalni misli kot navlaki:
Most people's lives are cluttered up with things: material things, things to do, things to think about. Their lives are like the history of humanity, which Winston Churchill defined as “one damn thing after another.” Their minds are filled up with the clutter of thoughts one thought after another.
Res, ena prekleta misel za drugo. Tole pa je primeren sklepni citat za čas volilne kampanje:
Most of the people who are in positions of power in this world, such as politicians, TV personalities, business as a well as religious leaders, are completely identified with their role, with a few notable exceptions. They may be considered VIPs, but they are no more than unconscious players in the egoic game, a game that looks so important yet is ultimately devoid of true purpose. It is, in the words of Shakespeare, “a tale told by an idiot, full of sound and fury, signifying nothing.” Amazingly, Shakespeare arrived at this conclusion without having the benefit of television.
Kdaj je že naslednje soočenje? Kdo so igralci svojih vlog in kdo so izjeme? Kdaj sem jaz igralec vloge in kdaj izjema?

04. september 2008

S kolesom po Šiški

Jutri, v petek 5.9. bom s kolesom prekolesaril Šiško. Rad bi se ogledal ključne nevralgične točke - blokovska naselja, javne površine, igrišča, parke, prometne zagate, problematične in prevelike gradnje ... in se pogovoril s krajani.

Šiško sicer kar dobro poznam in vem za nekaj problemov, če pa mi kako točko radi še posebej priporočili, pa prosim napišite kar na blog. Vesel bom tudi, če se mi pridružite.

Dobimo se pri Kinu Mojca ob 16:30.

02. september 2008

Partija Patria

Moja prva pot na mednarodno znanstveno konferenco, leta 1990, je bila prav na Finsko. Na Finski TV sem gledal Pekrske dogodke. Na Finskem imam nekaj dobrih kolegov, prijateljev, sodelovali smo pri projektih, pisali skupne članke. Cenimo in spoštujemo drug drugega. Radi so prihajali v Slovenijo, jaz pa na Finsko.

Ne vem, kako me bodo gledali po TV oddaji o patriah. Sramota!

V najslabšem primeru smo banana republika, kjer se za posel podkupi nikogar drugega kot predsednika vlade, v najboljšem pa deželica politikantov, ki so za malce boljši volilni rezultat pripravljena državo vleči skozi blato po vsej Evropi. Pravzaprav ne vem, kaj je slabše.

Če imajo gospodje Kos, Cvikl in drugi kak dokaz, potem bi naredili moško potezo, če bi se najavili v kabinetu predsednika vlade, mu vrgli papirje na mizo in zahtevali odstop. Če ne bi hotel, seveda sledi impeachment. In bi bila zadeva urejena tako kot se spodobi.

Če pa tega nimajo, potem bi bili pred novinarji resnih držav modro tiho. Vpletanje Sanaderja in Hrvatov v naše zdrahe je del balkanske folklore in tam to razumejo. Finska je pa druga zgodba.

01. september 2008

Blejski strateški forum (dopolnitev)

Vida Ogorelec Wagner je predstavila skrajšano verzijo prosojnic Al Gore-a. Prof. Fred Singer je povedal, da je Gore sicer prepričljiv, da pa je v nasprotju s spoznanji znanosti. Jaz sem izhajal iz prepričanja, da tudi če bi bilo zelo malo verjetno, da ima IPCC prav, so vložki in tveganja preveliki, da bi kar zamahnili z roko; in da moramo s pametnimi politikami poiskati način, da iz zadeve naredimo priložnost za razvoj.

Potem smo šteli, koliko znanstvenikov se strinja z IPCC in koliko ne, in ali je to sploh važno, kdo je kdaj dobil kak ček od Exxon Mobile in ali se sploh spodobi vabiti ljudi, kot je Prof. Fred Singer, da kvarijo konsenz na konferenci.

Fred Singer bo v sredo ob 13:00 predaval na IJS. Ostajam prepričan, da si ne smemo zatiskati oči in ušes pred različnimi mnenji, če želimo, da bodo naše politike kredibilne.

PS. V okviru predvolilne kampanje sem se na Bled peljal skozi Šiško.

31. avgust 2008

Fred Singer na Blejskem strateškem forumu

Eden od zanimivejših dogodkov na Blejskem strateškem forumu bo diskusija v ponedeljek zgodaj zjutraj, ko bo prosojnice "Neprijetna resnica" Al Gore-a komentiral Fred Singer. Ker sem se nekaj pritoževal, da je po dobrih dveh letih film za tak dogodek že malce passe, je MZZ na panel vtaknil tudi mene. In vse skupaj primerno razporedil na nemogočo zgodnjo uro.

Dopolnim po dogodku.

27. avgust 2008

Naj politik sploh piše?

Moja protikandidatka v Šiški je Katarina Kresal. Nekje je izrazila prepričanje "da so novinarji mnogo boljši pisci člankov kot politiki." To je vsekakor zanimiva ugotovitev za osebo, ki so ji samo v Financah objavili 23 člankov.

Ampak za diskusijo na blogu in med blogarji je vseeno zanimivo bistvo sporočila, namreč, naj pišejo novinarji, ne pa politiki. Naj piše nekdo, ki opazuje, ne pa nekdo, ki je v jedru stvari. Ali niso prav blogi pisanje tistih, ki so v središču, pa česarkoli že? Ali ni zapis, ki ga v papirnem mediju zapiše politik vendarle analogen temu, kar se dogaja na blogih. Ali je dejstvo, da politik piše blog, dobro, če bi pa nekaj podobnega objavil na papirju, je pa to slabo?

Prilizovanje je sicer mogoče razširiti tudi na blogarje. Politik Tapata je med drugim izrazil tudi prepričanje, da so blogarji so mnogo boljši blogarji od politikov. Ja so. Mnogi! Ampak dragocena je pestrost v mozaiku. In v ta mozaik politiki lahko prispevajo bistvene kamenčke. To bi pravi liberalci morali razumeti.

25. avgust 2008

Odprl olimpijado v Kosezah

Ko hodim po podjetjih v Sloveniji mi kot enega ključnih problemov predstavljajo pomanjkanje tehničnega in inženirskega kadra. Inženirska akademija je v neki analizi ugotovila, da je že sredi v devetdesetih začel drastično padati delež študentov naravoslovja in tehnike. Ta vlada problem pozna in že cel mandat sistematično ukrepa na tem področju. Povečuje število vpisnih mest za naravoslovje in tehniko - samo letos za 8%. Vzpostavila je nov sistem štipendiranja, ki postavlja v ospredje potrebe gospodarstva in tudi sofinancira kadrovske štipendije podjetij. Ustanovila je sklad za razvoj kadrov in štipendiranje ...

Vse lepo in prav, ampak kako bomo zagotovili, da se bodo na naravoslovje in tehniko vpisovali najboljši. In pridemo do olimpijade.

Olimpijada ob Koseškem bajerju (ja ja, v mojem volilnem okraju - ampak z Zvezo organizacij za tehnično kulturo sem bil vedno pripravljen sodelovati) je olimpijada modelarjev. Tistih, ki delajo radijsko vodena letala, ladje, avtomobile. Društva, ki dejavnost vodijo, učitelji tehničnega pouka, starši ... opravljajo ogromno delo pri popularizaciji tehnike.

Po njihovi zaslugi pot inženirstva in tehnike mladi ubrali iz navdušenja, ne pa zato, ker je nekje še nekaj prostih vpisnih mest. Širijo kulturo znanosti in tehnike, ki je za naš razvoj ključna. In ko bodo veliki, ne bodo delali več modelov ladij in letal, ampak bo iz njih nastal kak nov Seaway ali Pipistrel. In zmagali bodo na Ameriškem pokalu ali vsaj Barcolani, ne pa na bajerju v Kosezah.

To bi povedal, če bi imel več časa, da si pripravim govor.

23. avgust 2008

Podnebne spremembe in volilna kampanja

Vesel sem, da Focus promovira vprašanje klimatskih sprememb v času volilne kampanje, ker gre res za eno ključnih vprašanj prihodnosti. Mislim pa, da so vendarle preveč kritični (nekdo sicer mora biti):

Focus, društvo za sonaraven razvoj:
Rezultati pregleda volilnih programov so nas razočarali. Vse stranke bi nas popeljale v podnebno katastrofo, saj nobeden od političnih programov ne postavlja ciljev, ki bi bili dovolj ambiciozni za stabilizacijo podnebja ...
Itak. Morda je pa to naslednji korak (-:

Campaigner Mark Lynas envisions Nuremberg-style “international criminal tribunals” against those who dare to challenge the climate dogma.

O tem Bjorn Loborg piše za Project Syndicate:

We have to stop being scared silly, stop pursuing stupid policies, and start investing in smart long-term R&D. Accusations of “crimes against humanity” must cease. Indeed, the real offense is the alarmism that closes minds to the best ways to respond to climate change

Ne delajmo torej kampanje okrog tega, kdo bolj verjame filmu Ala Gora, ne delajmo kampanje okrog tega, kdo je pripravljen mahati z višjimi cilji zmanjšanja slovenskih izpustov CO2 (mahati s cilji je lahko, poznamo še od Kyota), ne lažimo ljudem, da bo zaradi teh ciljev eno samo zrno toče manj, in v primerjavah ne kaznujmo stranke (SD), ki si drzne sprožiti razpravo o drugem bloku NEK.

PS. Vesel sem, da je bil s strani Focus-a program SDS ocenjen kot 2.najboljši, kar je (glede na ocenjevalca) zelo dobro za program, ki Slovenijo ne sili v tekmo, kdo v Evropi bo bolj zmanjšal izpuste CO2, ampak v tekmo, kdo bo to naredil na najbolj pameten način. Odgovori SDS na vprašanja Focusa so tule.

18. avgust 2008

Kandidiram za poslanca

Te dni je SDS objavil seznam svojih kandidatov za volitve. Kandidiram.

Zakaj?


Saj se res večkrat sprašujem, kaj se mi je sploh treba ubadati s politiko. In sam pri sebi iščem odgovore, zakaj kandidiram:
  • Ker sem bil minister v tej vladi in moram dovoliti, da mi volivci tako rekoč v obraz povedo, ali sem delal dobro ali slabo. Ne morejo vladati eni, voli se pa druge.
  • Ker so nekaj mojih idej sprejeli v program SDS, pa da tako prevzamem še del odgovornosti za to, kako bo sprejet.
  • Ker se mi zdi, da smo v politiki koristni tudi ljudje, ki je ne jemljemo tako resno.
Zakaj na listi SDS?

Nisem član, sem pa vesel, da so me povabili.

Zakaj v Šiški?

Ker sem tam - na Derčevi, v Mostecu, na Šišenskem hribu, pod skakalnicami, ob Koseškem bajerju, v Dravljah, na Rihardu Jakopiču ... preživel več kot pol življenja. Gotovo se me kdo še spomni.

Zakaj v dveh enotah v Šiški?

Pojma nimam. Verjetno zaradi čudaškega volilnega sistema.

Kaj mislim o cilju, da SDS zmaga z naskokom?

Cilj je realen. Leta 2004 je SDS dobil kar nekaj glasov na podlagi obljub. Velika večina teh obljub je izpolnjenih. Vlada ima rezultate. Letošnje obljube so vsaj tako dobre in ljudje lahko realno pričakujejo, da bodo približno enako uspešno tudi izpeljane. What you see is what you get.

In če ne bom izvoljen?

Prava reč. Še toliko drugih zanimivih izzivov obstaja.

16. avgust 2008

Dan blogerske akcije 2008 - revščina

Lani sem slovenske blogarje vabil k sodelovanju na dnevu blogerske akcije. Tema je bila okolje. Jaz sem nekaj napisal, kakega posebnega posnemanja v Sloveniji se pa ne spominjam.


Letos je tema revščina. Sodelujmo. Čeprav bo to šele po volitvah.

13. avgust 2008

Zavist (2): Bogati svinjajo

Richest 10% create bigger ecological footprint:
The richest 10 percent of Canadians create a bigger ecological footprint – a whopping 66 percent higher -- than the average Canadian household, says a new study by the Canadian Centre for Policy Alternatives (CCPA). The study, Size Matters: Canada’s Ecological Footprint, By Income, is the first Canadian study to link national income and consumption patterns with global warming. “When we look at where the environmental impact of human activity comes from, we see that size really does matter,” says Hugh Mackenzie, CCPA research associate.
Zato, da ugotoviš, da bogati več potujejo, imajo večje avtomobile in stanovanja, je pa res treba narediti študijo! Edini motiv take študije je, da se na zadnja vrata, pod krinko podnebnih sprememb šlepajo komunistične ideje. Da bi vsi vsega imeli enako. Oz. kot sem rekel danes za Ekspres:
V politiki podnebnih sprememb sta dve skrajnosti. Prva skrajnost vidi v podnebnih spremembah še en dokaz o temeljni zgrešenosti tržnega gospodarstva in potrošniške družbe. V njih vidi izgovor za to, da ljudi prisili k odpovedovanju, jim odreka udobje, jih dela vse enake - vsaj kar se pravic do onesnaževanja tiče - uvaja administriranje, intervenira v gospodarstvu in komandira cele industrijske veje, vse pod plemenitim izgovorom, da rešuje planet. Druga skrajnost pravi, da človek prispeva samo 3% vseh toplogrednih izpustov, da gre za cikle v delovanju sonca, da se končuje mini ledena doba in da če nam pa res ne bo všeč, da je malo topleje, bomo pa pomagali kakemu svetovnemu ognjeniku do eksplozije, pa bo prah shladil planet.
Upam, da bomo v Sloveniji našli soglasje zunaj obeh skrajnosti.

08. avgust 2008

Kaj misli Kitajska?

Počitniško branje (2008/1):
Mark Leonard, What Does China Think?


Povzetek: Kitajska dokazuje, da demokracija ni predpogoj za gospodarski razvoj, niti ni liberalno tržno gospodarsko v nasprotjo s komunistično diktaturo. Kapitalizem rumene reke, posvetovalna diktatura in popolna nacionalna moč so temelji Kitajskega modela.



Ali je lahko avtoritaren sistem gospodarsko učinkovit s pomočjo ITja:
The reason that the Soviet planned economy collapsed is that its planners were unable to gather enough information to allocate resources efficiently and motivate people to maximize the creation of wealth. ... But could new technologies give leaders perfect information?
Globalization was about to bring about the worldwide triumph of the market economy, but China is showing that state capitalism is one of its biggest beneficiaries.

Na rob temu, da vzpon Kitajske ni nič posebnega:
Še leta 1820 je BDP Kitajske predstavljal 30% svetovnega BDP.
O nevarnosti Kitajskega vzpona (spomnimo se Španije, Francije, Anglije, Nemčije):
No great nation in history ever rose in peace.
O sporočilu Kitajske drugim državam:
China has become both a model and a champion for the world's poorest countries. ... In Africa, the Middle East and Central Asia - elites argue that tey should follow the Chinese model of pursuing economic reforms first and political reforms later.
Na rob Koncu zgodovine (in liberal democracy v tem primeru nima nobene zveze z našo LDS):
The most immediate consequence of China's rise is that the much predicted universalization of Western 'liberal democracy' has stalled.
O mulilaterizmu (Evropa) in globalizaciji v ploskemu svetu (ZDA):
Chinese thinkers want to create an (alternative) world where national governments are subjects of their own destiny rather than subjects to the whims of global capital and American foreign policy. They want investment, technology and market access ... but they do not want to absorb Western values.
In zaključna misel:
Those who argued that the People's Republic would become more Western with its growing wealth have been proven wrong. For the first time since the end of the Cold War, Europe and America face a formidable alternative: the Chinese model.

Tudi masovke naredijo veličastno!

06. avgust 2008

Zavist



Med tem ko jaz za Ekspres izjavim (v smislu, da politika, ki promovira enakost, piha na dušo slovenski zavisti) ...
Slovenci smo pridni, delovni, ustvarjalni in res ne vem zakaj bi našo politiko vodila zavist.
... pa Slovenski tednik kuri zavist takole:
Poslanec XXXXXXXXXXX (zbrisal ŽT) si je omislil novega mercedesa, terenca serije M, in zanj plačal menda 70.000 evrov – Ker ga je uvozil direktno iz Nemčije, je plačal zanj okoli četrtino manj, kot bi ga nabava takšnega prestižnega avtomobila stala doma – S tem je sicer privarčeval okoli 17.500 evrov, šefu Pahorju pa storil novo medvedjo uslugo.
Ja pa kaj. A si človek-politik še terenca ne sme kupiti, ne da ga bi valjali po blatu.

30. julij 2008

Tovariši o enakosti

Berem in se čudim, da se bolj strinjam s komunisti.

Komunist Deng Xiao Ping, Kitajska (še v prejšnjem stoletju):
Revščina ni socializem. Veličastno je biti bogat.
Pustimo nekaterim ljudem, da obogatijo prvi.

Komunist Raul Castro, Kuba (2008):
Socializem pomeni socialno pravičnost in enakost, ampak enakost možnosti, ne pa dohodkov.

Socialdemokrati, Slovenija (2008):
Enakost je za nas v prvi vrsti enakost možnosti za vse ... Zato nas razlike, ki so nasledek dela in znanja, ne motijo.

Hmm. Ali res ne motijo? Tudi iz programa SD:
Solidarnost je ... tudi v službi doseganja večje enakosti v družbi. ... To pomeni, da je treba z vsemi mehanizmi izravnavati politične in družbene razlike, ki nastajajo zaradi načela tržne delitve dobrin v družbi ... Zato se bomo Socialni demokrati zavzemali za povečanje enakosti porazdelitve dohodka v družbi in s tem za zmanjšanje razlik v zdravju ljudi, v življenjskem standardu in v kakovosti življenja ljudi iz različnih socialnih skupin ...

22. julij 2008

Ameriški fiziki o globalnem segrevanju

Ameriško fizikalno društvo je začelo diskusijo o globalnem segrevanju. Iz uvodnika:

Editor's Comments: With this issue of Physics & Society, we kick off a debate concerning one of the main conclusions of the International Panel on Climate Change (IPCC), the UN body which, together with Al Gore, recently won the Nobel Prize for its work concerning climate change research. There is a considerable presence within the scientific community of people who do not agree with the IPCC conclusion that anthropogenic CO2 emissions are very probably likely to be primarily responsible for the global warming that has occurred since the Industrial Revolution.


Kot kaže bo uravnotežena. V julijski številki glasila sta dva članka. Prvi piše:

In this paper, we have used several basic atmospheric–physics models to show that additional carbon dioxide will warm the surface of Earth. We also show that observed solar variations cannot account for observed global temperature increase.


in zaključek:

Earth is getting warmer. Basic atmospheric models clearly predict that additional greenhouse gasses will raise the temperature of Earth. To argue otherwise, one must prove a physical mechanism that gives a reasonable alternative cause of warming. This has not been done. Sunspot and temperature correlations do not prove causality.

Drugi pa:

In short, we must get the science right, or we shall get the policy wrong. If the concluding equation in this analysis (Eqn. 30) is correct, the IPCC’s estimates of climate sensitivity must have been very much exaggerated. There may, therefore, be a good reason why, contrary to the projections of the models on which the IPCC relies, temperatures have not risen for a decade and have been falling since the phase-transition in global temperature trends that occurred in late 2001. Perhaps real-world climate sensitivity is very much below the IPCC’s estimates. Perhaps, therefore, there is no “climate crisis” at all. At present, then, in policy terms there is no case for doing anything. The correct policy approach to a non-problem is to have the courage to do nothing.

Tega je napisal Christopher Monckton. Verjetno se bo kmalu pojavil na črni listi.

10. julij 2008

Dopamin - skrivnost uspeha "nove politike"

Tržniki že dolgo vedo, da besedica "novo", npr. "nova formula", "nov boljši okus" poveča prodajo od pralnih praškov do čokolad ter očitno tudi političnih programov. Zato so mnogim tako všeč "zares nova politika" in "spremembe" Socialdemokratov. Zdaj pa berem o znanstveni razlagi. "Novosti" sproščajo dopamin:

Sense of adventure makes us marketing targets

Scientists in London have found that we all possess the key brain region which acts on the same pleasure pathways that make drugs addictive. The region is activated when we choose unfamiliar options, suggesting that having an adventurous spirit and trying new things helped our ancestors to survive.

However, whilst rewarding the brain for making novel choices may prove advantageous in encouraging us to make potentially beneficial choices, it also means we become suckers for advertising.

Although the researchers cannot say definitively from the scans how novelty seeking is being rewarded, Dr Wittmann believes it is likely to be through the release of a messenger chemical called dopamine.

The Power of “New”

"Neuroscientists have now determined that the appeal of “new” is hard-wired into our brains. Novelty activates our brain’s reward center, which may have been an evolutionary advantage to our ancestors as they encountered new food sources or other elements of survival. Today, we are no longer hunters and gatherers, but the novelty-seeking circuitry is still active and makes us find new products (and even repackaged old products) attractive."

Brain scans also show that familiar brands cause higher levels of brain activation than unfamiliar ones. So, marketers need to steer a careful course - emphasize the novelty of their offering while still using the power of long-term brand affinity.

Kdor zna pa zna!

08. julij 2008

50-50-50 do leta 2050

Na marsikaterem predavanju, sem provociral nekako tako:
Ko bi se bilo treba lotiti Kyota, so potegnili ven 20-20-20 do leta 2020. Zdaj čakam, da bo kdo prišel z idejo 40-40-40 do leta 2040 (prosojnica 10 tule). Ali pa 50-50-50 do 2050.

Preroško! G8 backs 50% CO2 cut by 2050:
G8 leaders on Tuesday (8 July) said they support the successful conclusion of international climate change talks in order to cut global greenhouse gas emissions by 50% by 2050, but shied away from any specific or binding medium-term targets.

Slovenija 13. najbolj zelena država na svetu

Skupaj z Nemčijo in Veliko Britanijo. Smo seveda za Švico in Avstrijo, pa pred Portugalsko, Italijo, Dansko, Španijo, Irsko ...
The World's Greenest Countries | Newsweek Project Green | Newsweek.com: "Yale University's ranking of 149 countries according to an environmental performance index (EPI)--a weighting ofcarbon and sulfur emissions, water purity and conservation practices."
Še več v Newsweek.

05. julij 2008

Intervju: "Komaj čakamo, da evropske izkušnje uporabimo doma."

V četrtek je v Demokraciji izšel intervju z ministrom za razvoj. Za zadnje tri odgovore je zmanjkalo prostora. Tule objavljam vse bistveno:

O tem zakaj je SVR sploh izdala brošuro Slovenija danes:


Državljanom smo želeli sporočiti, da se reforme splačajo. Da dajo rezultate. In s tem ustvariti podlago za to, da bi se država modernizirala še naprej. Dejansko je vlada naredila veliko in nihče ni resno oporekal nobenemu podatku iz brošure. Zato so jo poskusili diskvalificirati z barvami in jo prikazovati kot strankarsko propagando. Namesto, da bi se pogovarjali o zahtevnih izzivih, ki so pred državo in družbo in s katerimi sklenemo vsako poglavje brošure, se pogovarjamo o barvah.

O barvah brošure:

... Pravzaprav brošura ni bila razvpita medijska zgodba do trenutka, ko je opozicija lansirala zgodbe o barvah in podpisih. Agenciji, ki je zadevo oblikovala, nismo glede barv dali nobenih zahtev in praktično brez sprememb potrdili prvi oblikovni osnutek. Barve niso problem, problem je, da je vse v brošuri res!

O tem zakaj brošura poroča samo o uspehih ne pa o inflaciji:

Za opozicijo bi bila brošura primeren izdelek, če bi bila del naporov, s katerimi se poskuša ustvariti vtis, da kvalitetno in strokovno lahko vladajo samo stranke kontinuitete in da so samo on poklicani k vladanju. (…) Je pa res, da koalicija ni bila sposobna zagotoviti, da bi tudi mediji slikali idilično podobo o stanju v državi in pritrjevali zgodbi o uspehu.

Ljudi moti, če kar naprej berejo kritike, če vedno, ko odprejo časopis ali televizijo, začutijo neko napetost, neharmonijo. In morda bodo mnogi zato glasovali za vlado, o kateri se bi lepše pisalo. Ne da bi ta vlada kaj bolje delala ali imela boljše namene.

O Pahorjevi obtožbi o plonkanju naslova brošure:

Vlada je poleti 2006 izdala brošuro Slovenija jutri. Letos je izdala brošuro Slovenija danes. Pa menda SD nima monopola na besedo "danes". Tudi na internetu imena "slovenijadanes.si" niso zaščitili. Dvomim, da bi se Borut Pahor pritoževal o plonkanju, saj je videl naslov brošure, ko je potrjeval svojo izjavo.

O ne-omembi inflacije:

Brošura govori o učinkih reform in drugih vladnih politik. Inflacija je predvsem posledica dviga cen nafte, hrane in drugih surovin na svetovnih trgih. In brošura govori o ukrepih, ki jih je vlada s tem v zvezi sprejela januarja: zvišala je splošno dohodninsko olajšavo, povečala otroške dodatke in zvišala varstveni dodatek upokojencem.

Poglejte, vlada ni kriva, da se je nafta od začetka njenega mandata podražila iz 40 na 140 USD in naj bo to še tako nepopularno povedati, vlada nima nobene odgovornosti, da državljanom kar povprek ta dvig cen kompenzira. Pač pa mora v okviru socialnih politik poskrbeti za najbolj revne. To je letos junija vladam priporočil predsednik Evropskekomisije Barroso. Naša vlada je to naredila že januarja in sistem dograjuje še naprej, nazadnje ta teden, ko je upokojencem s pokojninami pod 500 EUR dodelila poseben draginjski dodatek v višini od 80 do 150 EUR.

O minimalni plači:

Realni padec minimalne plače je primer, za kakšne slamice se lovi opozicija, da bi slikala črno stanje v državi. Poskuša primerjati minimalno plačo v nekem zelo kratkem časovnem obdobju in za povrh še bruto minimalno plačo. Naj primerjajo kupno moč minimalne plače leta 2004 in leta 2008, pa bodo videli razliko. Po podatkih Eurostata se je kupna moč naše minimalne plače v tem času povečala za 14%, po več kot 4% letno. Minimalna plača se je v zadnjem letu zvišala dvakrat in je za 8,6% višja kot lani v tem času, kar pomeni da je realno rasla in ne pa padla.

O tem, ali se slovenska družba spreminja v razredno družbo, na eni strani enormno bogatih, na drugi enormno revnih, da so nekateri enormno obogateli, povprečna neto plača pa je okoli 850 evrov:

Da so nekateri obogateli, ne bi smel biti problem. Da bi lahko povprečno plačo dvignili tako, da bi razdelili bogastvo tistih, ki so obogateli, je star komunistični refleks, ki se napaja v tradicionalni slovenski zavistnosti. Ni pa vseeno, kako je kdo obogatel. Ali je ustvaril podjetje iz nič, kreiral delovna mesta, omogočil desetinam ali stotinam ljudi boljši zaslužek, ali pa mu je zgolj uspelo vknjižiti neko obstoječe bogastvo z obstoječimi programi na svoje ime. Za razliko od kakšnih tujih novih lastnikov niso seboj prinesli nobenega novega znanja. Nevarno je, da bodo ti podjetja na hitro izčrpali, da bodo poplačali svoje dolgove in dobička ne bodo niti vlagali v nove tehnologije niti ne bodo pošteno nagrajevali delavcev. Še bolj nevarno pa je, da se v državi ustvarja prepričanje, da se da hitro obogateti z raznimi mahinacijami, ne pa z ustvarjenostjo in podjetnostjo. (…)

Bogati bodo tudi v razmerah gospodarskega nazadovanja dobro živeli, saj za svoje osebno blagostanje trošijo majhen del svojih prihodkov in še manjši del bogastva. Nek naš tajkun npr. ima 1000x več premoženja od bralca te revije, vozi pa samo desetkrat dražji avto. Pri revnih in tudi pri srednjem sloju je drugače. Praktično vse, kar več zaslužimo, se takoj pozna v kvaliteti življenja. Zato ne razumem zmrdovanja nekaterih na-koncu-jezika-socialnih strank nad gospodarsko rastjo.

O evropskih plačah in evropskih cenah:

Po merilih prikrajšanja - ali si lahko privoščimo počitnice, nove obleke, meso in podobno - smo v Sloveniji nekje med Nemčijo in Francijo. Plače so odvisne od tega, koliko ustvarimo in prav pri ustvarjanju dodane vrednosti v Sloveniji še zaostajamo za evropskim povprečjem. Moti pa se, kdor misli, da bo dobil višjo plačo za isto delo, kot ga opravlja zdaj. Nastajati morajo nova delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo. In ustvarili jih bodo podjetniki, ne država. Zato mora država podjetnikom kar se da mehko postlati in jim omogočiti, da dobi njihova podjetnost krila. Več bodo morali vlagati v znanje, v izboljšave delovnih procesov, izboljšati učinkovitost vodenja, izboljšati prepoznavnost z blagovnimi znamkami in dizajnom.

PS na blogu: In ne, nimamo evropskih cen. Pojdite na pivo v katerikoli evropski prestolnici. V Parizu ga pod 8 EUR nisem pil.

O zdravi in bolni gospodarski rasti:

Govoriti o tem, da je slovenska rast bolna, da bi bilo torej bolje, da je ne bi bilo, je poskus relativiziranja dosežkov na gospodarskem področju. Slovenska rast je normalna. Gospodarstvo pač raste v smeri, kjer so priložnosti in še veliko priložnosti je bilo v tem, da se dela bolj produktivno, hitreje, več ipd. Dejansko je le manjši del rasti produktivnosti v Sloveniji posledica strukturnih sprememb v gospodarstvu. Torej posledica tega, da se dela nekaj drugega. Ampak to bo prišlo, ker priložnosti za nestrukturno rast ni več veliko. In država to podira predvsem s podpornim okoljem za podjetništvo in s podporo raziskavam in razvoju.

O makroekonomskih kazalcih in trendih:

Mnogi napovedujejo recesijo svetovnega gospodarstva, vendar kaže, da ta ne bo povsod enako globoka. Največ skrbi je bilo povezanih z ZDA, vendar so bili njihovi rezultati v prvem četrtletju boljši od pričakovanih. Svetovno gospodarstvo vse bolj poganjajo naprej nove ekonomije - Kitajska, Indija, Rusija in tudi nastajajoči srednji sloj v teh državah.

V mednarodnem gospodarskem okolju je pričakovati ohladitev gospodarske rasti. UMAR, ki praviloma napoveduje manj kot se potem realizira, napoveduje, da bo rast v Sloveniji letos in prihodnje leto presegla 4%, kar je še vedno nad ravnjo desetletnega povprečja. In nizke napovedi delujejo ugodno na državno blagajno, ker so tudi državni odhodki planirani bolj skopo. Podatki o gospodarski rasti za prvo letošnje četrtletje so s 5.7% prijetno presenetili. Zaposlenost se še naprej povečuje.

Glava skrb ekonomske politike celega sveta bo inflacija, ki je globalni problem. Visokim cenam hrane in energentov strokovnjaki sicer že napovedujejo umirjanje, vendar znatnih padcev ni pričakovati.

O reformah:

Okvir reform, ki je nastal kako leto po začetku mandata, vsebuje toliko dobrih predlogov, da presegajo okvir enega mandata. Moje osebno mnenje je, da če bi vlada izvedla kakšno reformo več, ne bi bila nič bolj nepopularna.

O enotni davčni stopnji:

V politiki ni problem imeti dobre ideje. Problem je najti dovolj veliko družbeno ali politično soglasje, da se spremembe izpeljejo. Za enotno davčno stopnjo v Sloveniji tega soglasja ni bilo in ne spominjam se, da bi za EDS na volitvah kdo dobil mandat. Namesto, da se je kot pijanec plota oklepalo te rešitve, se da narediti podjetništvu bolj prijazen sistem tudi z množico drugih ukrepov. Kar se je po tem, tudi v senci razprav o EDS, tudi zgodilo.

Osebno mi je EDS všeč, ker gre za enostaven, pregleden in pravičen sistem. Ne vem, če se ga bomo še kdaj lotili, priložnost bi bila v okviru zelene davčne reforme, ko bo treba vzpostaviti neke enotne temelje, potem pa davčno dodatno priviti tiste, ki onesnažujejo okolje.

O tem, ali se strinjam s Šušteršičem, da je treba reforme odločno in ciljno izvajati vsaj dva mandata:

Reforme so stvar dolgoročne strategije države. Lizbonska strategija, ki je v svojem bistvu evropska reformska strategija, je bila zastavljena za 10 let. Dejstvo je, da je reforme lažje izvajati na začetku mandata in tiste nepopularne je bolje izvesti na hitro, podobno, kot se spije grenko zdravilo. Ne samo zato, ker so volitve še daleč, ampak predvsem zato, ker je še svež spomin volivcev, da so dali vladi mandat, pa tudi zato, ker se potem do naslednjih volitev že pokažejo neki rezultati. Reforme je lažje izvajati v drugem mandatu neke vlade. Prvič, zato, ker so pripravljene, in drugič, zato ker je v drugem mandatu lažje delati stvari, za katere smo prepričani, da so za državo dobre, ne glede na to, ali bodo to volivci kdaj razumeli ali ne. Upam, da bodo pomladne stranke zmogle pogum in šle na volitve s programom nadaljnje modernizacije države.

O tem, zakaj so reforme zastale:

Reforme niso zastale zaradi predsedovanja, ampak zato, ker so bile sprejete na nož. In to od prijateljev in somišljenikov tistih, ki danes vedo največ povedati o tem, kako Slovenija potrebuje nekaj novega, drugačnega ... Ta vlada je začela Slovenijo modernizirati leta 2005!

O sindikatih:

V Sloveniji imamo zelo močne sindikate. Imamo jih več, njihovi voditelji med seboj tekmujejo, kdo bo bolj radikalno nastopal. To onemogoča iskanje umerjenih rešitev in konsenza, ker se vsak boji biti tisti, ki bi bil videti šibkejši. Pravzaprav v glavnem branijo interes, da bi bili delavci na svojem delovnem mestu, ki ga imajo za vse večne čase, čim bolje plačani.

Togost in segmentiranost trga delovne sile nam očita tudi Evropska komisija. Zato sem socialne partnerje pozval, da predlagajo rešitve, da bo trg dela tudi dejansko postal trg - da bodo delodajalci lahko pripeljali prave ljudi na prava mesta in se zanje borili z ustrezno plačo. Delodajalci, lastniki, ne pa sindikati, bodo ustvarili delovna mesta, ki bodo bolje plačana, če bo seveda gospodarski sistem dopuščal dovolj svobode. Predloge pričakujem do sredine avgusta, tako, da se bodo stranke lahko do tega opredelile. Podobno vprašanje sem naslovil tudi v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema.

O tem, ali so reforme zagovarjali ljudje, ki so v veliki meri vendarle bolj ekonomisti in akademiki kot populisti ali politiki, na drugi strani pa so se soočili z ljudmi, ki so predvsem politiki in populisti, denimo šef sindikatov Dušan Semolič:

Prav zanimiva bi bila analiza npr. časopisnih člankov, kolikokrat se je npr. g. Semolič pojavljal v prejšnjem in kolikokrat v tem mandatu. Reforme oz. nasprotovanje reformam so mu dale krila. Dobil je pozornost. Morda je bila napaka to, da se je o reformah toliko govorilo. Preveč se je govorilo o 'kako', manj pa o 'zakaj'. Ni bil ustvarjen tisti občutek nujnosti nekaj narediti, ki ga vsak priročnik o reformah postavlja na prvo mesto.

Nekateri reformatorji so v slovensko zatohlost prinesli besednjak lassais faire kapitalizma, ki ga je še kako potrebno slišati, ampak za katerega bi morali tudi vedeti, da v svoji celosti za slovensko stanje duha še ni sprejemljiv. Ampak nekateri so bili za vse ali nič. Sam sem z velikim zanimanjem prebral Zbornik o reformah, ki mi ga je Niko Toš poslal, ko sem prevzel ministrovanje. Tam je nekaj številk, ki kažejo, da Slovenci pričakujejo veliko državnega vmešavanja v vse mogoče in da so izrazito egalitaristično usmerjeni. Iz te egalitarnosti izvira tudi instinkt, da zatremo vsakega, na vsakem področju, ki izstopa iz povprečja, in če s tem ne bomo nehali, se nam bo slabo pisalo. V takem okolju pridigati radikalne libertarne ideje je seveda zelo odmevno in prispeva k premikom v pogledih ljudi, ne ustvarja pa realistične platforme za dogovor o spremembah. V reforme brez nekega osnovnega dogovora pa ta vlada ni želela.

Ne vem, morda ni bila izkoriščena kaka priložnost, da sindikat postavimo za partnerja reformnega gibanja. Da se pridružijo naporom za to, da bodo imeli njihovi člani boljši jutri. Morda ne za istim strojem, ampak na kakem bolje plačanem položaju. Bojim se tudi, da so sindikate zlorabili za to, da so odkrito nasprotovali takrat, ko je kdo drug želel kazati podobo partnerja, ki da konstruktivno sodeluje. In vendar je treba povedati, da se je v zavetrju velikih libertarnih besed vendarle veliko naredilo in gospodarsko okolje je zdaj bistveno prijaznejše do podjetnikov, kot je bilo prej.

SVR ocenjuje, da smo okrog 2/3 reformnih idej bolj ali manj realizirali. Ampak delati bo treba naprej.

O vlogi države v gospodarstvu in družbi:

Ko danes v svetu govorimo o reformah, to pomeni liberalne reforme. Državni sistemi, ki jih imamo danes, so nastali v 19. stoletju, ko je bila ogromna razlika v izobrazbi ljudstva in državnih uradnikov in politikov, ko je študiral komaj kdo, ko je bilo težko priti do informacij in ko so bile znanje in podatki res koncentrirani v vrhovih države. Danes so vsi ljudje izobraženi, študira vsak drugi, na voljo imajo več informacij kot kadarkoli in tudi na njihovo pamet se moramo nasloniti. Pamet pa lahko uporabijo, če imajo možnost izbire. Možnost izbire, koga vzamejo v službo, kam gredo v službo, ali bi odprli podjetje, kam bodo otroka poslali v šolo, kdo bo njihov zdravnik, kako si bodo zagotovili varno starost … Če hočemo živeti bolje, moramo bolj zaupati v sposobnost ljudi, da se sami odločijo, da svojo glavo uporabljajo pri množici drobnih vsakdanjih odločitev. To pa seveda pomeni manj države.

Na gospodarskem področju se zdaj govori, da bi se država morala "samodpovedati" upravljanju in nadzoru nad svojim premoženjem. To je nespametno in na široko odpira možnost, da se še to premoženje, ki je ostalo, porazgubi v pesku tranzicije. Nasprotno, država se mora obnašati kot trd kapitalist, ki ga v zvezi z njegovim premoženjem ne zanima nič drugega kot to, da prinaša dividende in da se mu veča vrednost. Vsako mešanje družbenega in nacionalnega interesa, lahko privede v zelo nevarne skušnjave. Edini interes povezan s tem premoženjem je lahko polnjenje pokojninske blagajne.

O tem, katere reforme bi bilo treba še nujno izvesti v Sloveniji:

Izboljšati je potrebno sisteme, ki imajo v tej državi monopolni položaj. Spraviti je treba v red delovanje pravne države, javni zdravstveni in izobraževalni sistem se morata obnašati bolj racionalno, podjetno in sprejeti konkurenco zasebne ponudbe, a zdravje in izobraževanje morata ostati dostopna revnim in bogatim.

Še naprej je potrebno izboljševati trg dela, poenostavljati pogoje poslovanja, pomagati podjetjem, ki nastajajo, še naprej nižati in poenostavljati davke in odpraviti monopole na trgih, kjer še obstajajo. Na področju sociale je potrebno poenotiti sistem socialnih transferjev, izdelati dobro evidenco in urediti, da še bolje poskrbimo za vse, ki so res potrebni pomoči. Ljudi moramo spodbuditi, da razmišljajo o varni starosti in kaj bodo sami zanjo naredili.

Državo moramo voditi v smeri družbe znanja in ustvarjalnosti. Več in pametneje vlagati v znanje. Spodbujati moramo razvoj okolju prijaznih tehnologij, rabo obnovljivih virov in varčevanje z energijo. Zgraditi moramo informacijske avtoceste v vsak dom. Omogočiti odraslim, da se izobražujejo. Pospešiti je potrebno realizacijo velikih razvojnih projektov in se res koncentrirati na tiste, ki pomenijo razvojni preboj na nekem področju ali v neki regiji.

O tajkunih in raznih kapitalskih povezavah:

Jaz sem se sprijaznil s tem, da vsi pač nikoli ne bomo enaki. Nekaterim pač denar veliko pomeni in nikoli ga nimajo dovolj. In izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. V naši tranziciji jim jih je bilo omogočeno veliko. Ampak v vseh ljudeh do neke mere obstaja prvinska želja, da bi izboljšali svoje življenje. Da bi imeli več, dražje, boljše … Mi smo se dolgo delali, da tega ni, govorili, da je to slabo, da je kapitalizem gnil, med tem pa so nekateri grabili premoženje.

Bistvo kapitalističnega sistema je, da zna te človeške ambicije kanalizirati v aktivnosti, ki so dobre za vso družbo. V normalnem kapitalističnem sistemu mora podjetnik, ki bi rad obogatel, vlagati v razvoj, širjenje dejavnosti, odpiranje delovnih mest. Tudi če mešetari na borzi, mora denar plasirati tja, kjer ocenjuje, da to delajo. S tem poganja naprej razvoj. Privatizacijsko kupčkanje ne opravlja te razvojne vloge.

O referendumu o pokrajinah:

Pokrajine podpiram zato, ker v razvoj vprežejo lokalno okolje in pritegnejo več glav. Dejstvo je, da v Ljubljani ne vemo vsega najbolje. Če bi sam risal zemljevid pokrajin, bi jih verjetno narisal manj, ampak kot rečeno, v Ljubljani nismo najbolj pametni. Referendum je za nami. Rezultat je pokazal, da ljudje nimajo nič proti pokrajinam, kot so bile predlagane, sicer bi prišli to povedat. Motivacije, da gredo povedat, da so za, pa jim tudi nismo dali. Tu smo morda naredili napako. 11% udeležba nam kot predlagateljem ni v čast, ampak zelo narobe bi bilo iz tega sklepati, da je 89% ljudi proti pokrajinam.

O občutkih ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu EU, pa tudi bližajočemu se koncu mandata te vlade:

Predsedovanje je bil čudovit čas. Naporen ampak lep. Za nekaj časa smo pogledali ven iz te slovenske ozkosti, majhnosti, popadljivosti, večnega kritizerstva in tlačenja drug drugega k tlom. V okviru prenove lizbonske strategije sem imel možnost aktivno sooblikovati evropsko prihodnost in prispevati svoje ideje. Srečali smo izjemne sogovornike, zanimive teme, razvili širši pogled na probleme, spoznali tuje rešitve, začutili skupno željo, da se nekaj naredi, višjo politično kulturo, več konstruktivnosti, zmernosti, pripravljenosti na dogovor, kompromis … Komaj čakamo, da te evropske izkušnje uporabimo doma.

Konec mandata? Seveda bi lahko kaj naredili bolje, kakšno stvar prej, kakšno reformo več, stopili na kak žulj manj. Ampak vse v vsemu: zelo solidno. Drugi polčas bo pa še boljši.