OECD kritično o Sloveniji

Danes je OECD objavil poročilo o Sloveniji. OECD rad poudarja, da je partner vladam. Poročilo je zato dobronamerno in konstruktivno, pa vendar kritično. Prinaša neprijetno resnico o stanju slovenskih financ, gospodarstva, izobraževanja, inovacij, tujih investicij ...

Priporoča, da Slovenija hitro vzpostavi ravnotežje v svojem gospodarstvu in obnovi konkurenčnost. Pokojninsko reformo ocenjuje kot "prvi korak v pravo smer", opozarja pa na potrebo po celoviti pokojninski reformi. Še od OECD slišimo že večkrat slišana priporočila v zvezi z reformo izobraževalnega sistema, inovacijske politike, fleksibilnosti trga dela in prijaznostjo okolja za tuje investicije.

Ko pravijo, da je treba "planirano zmanjšanje izdatkov izpeljati v celoti" kaže, da razumejo razkorak med obljubami in realizacijo vlade. Opozarjajo na nekonsistentnost fiskalne politike, ko napovedi UMAR niso več edino, kar mora vlada pri pripravah proračuna upoštevati, ampak izbira iz menija napovedi različnih parametrov različnih organizacij.

V medijih najbolj odmeva ugotovitev, da je Slovenija edina članica, ki na študenta vlaga manj kot v osnovnošolca in priporočilo, da se poveča učinkovitost porabe sredstev v osnovnem in srednjem šolstvu in da se visokošolski študij izboljša z več sredstvi, večanjem konkurence in s šolninami.

Sicer bi lahko številna priporočila imeli za prepisana iz Okvirja gospodarskih in socialnih reform iz leta 2005 ali pa iz paketov ukrepov opozicije za preprečevanje in izhod iz krize. Našli bi precej ukrepov vlade, ki so ravno nasprotni predlogom OECD, recimo tisti, da naj univerze ne bi sodelovale z gospodarstvom, ampak samo politehnike, pa tisti, ki zmanjšuje, namesto da bi povečeval konkurenco v viskokošolskem prostoru. Tudi OECD je opazil ukinitev Sveta z konkurenčnost, ki je naslavljal enega od problemov, ki je še vedno aktualen.

In našli bi pozitivno oceno smeri ukrepov vlade (pokojninska reforma, malo delo), kjer opozicija v prvih bojnih vrstah ne pomaga vladi v boju z interesnimi skupinami.

Nekaj ugotovitev je podlaga za resno vprašanje resornim ministrom, recimo pregled, kako je vlada reagirala na priporočila OECD iz leta 2009 v zvezi z izobraževanjem in inovacijami. Pri osmih od desetih zadevah je zapisano "no action taken". In to po tem, ko je OECD osnutek z ministrstvi usklajeval. Poročilo ima tudi nekaj pedagoških vložkov, za katere upajo, da jih bodo v vladi prebrali, recimo tistega, ki argumentira, kako slabo dvig minimalne plače vpliva tudi na formiranje človeškega kapitala. Na OECD volivci nimajo vpliva, ni jim treba svetovati ukrepov, ki so popularni. Super, da smo člani in da nam nastavijo ogledalo.

Danes je bila o tem poročilu na Brdu konferenca, kjer so bile ugotovitve predstavljene in kjer so se lahko predstavniki OECD soočili s pestrostjo mnenj o teh zadevah znotraj vladne koalicije. OECD v poročilu ne opazi temeljnega problema Slovenije, namreč nesposobnost, da bi bili tisti, ki so za državo odgovorni, sposobni najti konsenz o svojih ključnih nalogah. Ne med sabo, kaj šele, da bi bile vlade sposobne nadgraditi tisto, kar je na mizi pustila prejšnja vlada.

Zdaj verjetno bolje razumejo, zakaj se pri nas stvari tako počasi premikajo. S strani predstavnikov vlade ali provladne civilne družbe je bilo namreč slišati cel kup nasprotujočih si mnenj in tudi kako čisto talibansko diskusijo.

Poročilo nas navdaja z optimizmom, da je cel kup stvari, ki jih v Sloveniji lahko izboljšamo, ki so znane, ki po svetu delujejo. Skrbijo pa odzivi, ki gredo nekako v štiri smeri. Nekateri bi radi vse skupaj pometli pod preprogo, češ da gre za samo še eno neoliberlano pridiganje. Drugi konstruktiven in dobronameren ton poročila o "korakih v pravo smer" razumejo kot pohvalo in izgovor, da ni dobro preveč korakati. Tretji bi po poročilu obirali češnje, upoštevali, kar jim paše, zavrgli, kar jim ne. V manjšini pa smo tisti, ki se strinjamo z glavno poanto OECD, da morajo namreč po krizi stopiti v ospredje naštete resne in globoke reforme na vseh področjih.

Reforme so nepopularne, ker napadajo partikularne interese posameznih interesnih skupin. To niso samo sindikati, upokojenci, študentsko servisirani, to so tudi tranzicijski dobičkarji itd. itd. Zaradi moči nasprotnikov reforme terjajo: ali moč argumentov ali pa argumente moči. Tiste, ki so zdaj predlagane, nimajo ne enega ne drugega. Nimajo moči argumenta, ker so praviloma samo majhen, neroden korak. In nimajo argumenta moči, ker je koalicija notranje razdvojena in tudi ni zmogla skoka prek lastne sence v razvojno partnerstvo z opozicijo. Politična pola drug drugega demonizirata, ker je to še vedno najbolj sigurna pot do src in glasov volivcev.

Politika je tekmovanje. Zrelost neke demokracije, volivcev in medijev, določa, v kateri panogi to tekmovanje poteka. Pri nas so tekme še vedno med "protikomunajzerji" in "komunajzerji". Interesnim skupinam to ustreza. Če bi bila tekma med reformisti in protireformisti, bi se vsaj glede reform zmagovalci znali odločiti.

3x visoki C za prihodnost internetne ekonomije

Kot ste morda prebrali na mikroblogu sem v Seulu na ministrskem sestanku OECD "The Future of the Internet Economy". Trije C-ji so creativity (ustvarjalnost), convergence (konvergenca) in confidence (zaupanje).

Zadevo je organiziral OECD v močnem vsebinskem sodelovanju z ISOC. Vint Cerf je morda najbolje povzel skupni točki med svobodnjaki, ki so naredili internet, in OECD: "open, accessible internet that brings economic and social benefits".



Seulska deklaracija

Sprejeli smo Seulsko deklaracijo. Še nekaj vtisov:

1. Internet je osnovno orodje za poslovanje, ne več kaka posebna priložnost. Politika do interneta je zato "mainstream economic policy". Je gonilnik gospodarske rasti, niža ovire za vstop na trg inovacij ... ampak to še slabo poznamo, zato bo OECD vpregel svoj ekspertni stroj, da bomo to znalo meriti.
2. Internet je orodje svobodnega tržnega gospodarstva, ki "spodbuja tekmovanje in krepi kupca".
   
3. Zato v ospredje stopa varnost ... kjer je pa hitro lahko skušnjava, da se ta varnost en prelevi v kontrolo in "zapiranje" interneta. Veliko udeležencev se je zavzelo, da internet ostane v skrbi civilne družbe in strokovnjakov, torej proti večji regulaciji s strani držav, EU ali OZN.
4. Tema postaja zasebnost in zbiranje podatkov o kupcih.
   
5. Vstopilo se je tudi na vlak "klimatskih sprememb" in kaj vse lahko internet naredi za to. Sem se priključil - beri do konca.
   

Wireless Broadband Telefon

Koreja slovi po zelo dobri IP infrastrukturi. Deluje že WiMax oz. WiBro, ki so nam ga za test razdelili tudi ministrom (bomo vrnili, ne bo korupcije!). Dobil sem Samsungov telefon Anycall, ki deluje tudi v WiMax omrežju in klice opravlja preko IP omrežja; mobilni operaterji se bodo sicer še nekaj let upirali, ampak prej ali slej bomo vse klice opravljali na VoIP način. Telefoniranje via VoIP je na tem telefonu popolnoma transparentno. WiBro omogoča tudi TV prenose in video na zahtevo - vse je lepo integrirano v media player.

Wireless Broadband za Laptop

Na posodo smo dobili tudi USB plačko z WiBro anteno. Dala mi je za en dan dela. Namreč, nikjer zastonj WiFi-ja. Plačljivi razmeroma drag. Torej bi jo bilo pametno usposobiti. Problem so bili krmilniki, ki so jih dali zraven na CDju. Moj notesnik pa brez CDja. Naivno sem mislil, da bom že nekje iz interneta dol potegnil, pa ni šlo. Krmilnik je moral biti natanko tisti, ki ga nudi Telekom Koreja. Dve stvari mi torej nista všeč:

1. Vezava hardvera na ponudnika. Česa takega na WiFi ne boste videli. V tem se čuti tipično telekomsko obnašanje.
2. Zadeva ima nekakšno SIM kartico. Zakaj? Spet telekomovski refleks, da je omrežje pametno, ne pa njegovi robovi. Username/password je popolnoma dovolj! Imam občutek, da se nekdo pripravlja na WiMax Roaming.

Tule v dvorani, globoko v stavbi in kjer je morda še kak uporabnik skoz nekaj ven meče, sicer sem pa Firefox 3 prenašal s cca. 170 kByte/sekundo.

Global Media Delivery

To je bil naslov na eni od stojnic paviljona, ki je bil posebej za ministre pripravljen v okviru World IT Show 2008. Po domače povedano je to YouTube za HDTV. Prihaja. Upam, da se je katera od prisotnih gostij vprašala, kakšen smisel ima ob tem še funkcionalna delitev telekomov. Videti je bilo tudi vmesnik za digitalno TV, kakšnega sem si želel, ne pa videl, ko sem se s tem igral pred dobrim letom.

Spodbujati investicije in varovati uporabnika

Direktor FCCja je bil Kevin Martin je bil osvežujoč: "Robust, competitive market place drives innovation and provides value for consumers". Za razliko od predloga Redingove so spekter prodali najboljšemu ponudniku, ne pa, da se ga pol rezervira za ene, pol pa za druge. Sploh se FCC zavzema predvsem za to, da spodbuja investicije v IKT infrastrukturo in tako ga razumem, in se vse bolj umika iz regulacije omrežja v skrb za to, da v omrežju ni omejitev za to, kakšne storitve in kakšne vsebine se po njem pretakajo. Ob tem se človek seveda vpraša, kolikšna motivacija za investicije v infrastrukturo je razvezava lokalne zanke.

Mojih 5c

Sodeloval sem na panelu o kreativnosti in svojo razpravo osredotočil na vpliv, ki ga ima internet na oblikovanje kulture in vrednot. Internet ni samo okolje, v katerem se dogajajo inovacije, kjer ima vse več ljudi možnost, da izkažejo svojo ustvarjalnost in inovativnost. Je tudi okolje, ki oblikuje vrednote in kulturo. Uspešni izdelki in storitve morajo biti s tem kompatibilni, tovrstne "kulturne in vrednostne" lastnosti pa jim dajo prav ustvarjalneži.

V zaključni razpravi o deklaraciji sem opozoril na pomen odprtih inovacij in s tem povezanim odprtim dostopom do znanja, ki v deklaraciji sicer je, ampak sramežljivo (kaže, da so nekaj umaknili). Opozoril sem na javno financirane raziskave, ki so npr. povezane s klimatskimi spremembami, in kako bi lahko nastajanje in diseminacijo novih okoljskih tehnologij pospešili, če bi bil dostop do tega znanja odprt. Internet je odličen primer, kako hiter je lahko razvoj tehnologij, če temelji na odprtih standardih in odprtih inovacijah. To je poučno tudi za druga področja znanosti in tehnologije.

Našli so me tudi me tudi iz YouTube, kjer sem moral odgovoriti na vprašanje, kaj lahko internet prispeva za boljši svet. Povedal sem nekaj takega, kot pred meseci za Blogorolo. Da boljši svet seveda lahko pomeni edino boljše ljudi ... in da se skozi Web 2.0 sliši glas vedno večjega števila ljudi ... in da če verjamemo, da so ljudje dobri (menda so evolucijsko preživeli osebki, ki so bili dobri in sočutni) ... svet zato postaja boljši. (Ne sliši se več samo tistih, ki jih vodi volja do moči). Bolje pišem kot govorim.

Slovenija prvič na ministrskem sestanku OECD

Na najpomembnejši letni sestanek OECD smo povabljene tudi države kandidatke. Enakopravno sodelujemo, vaš blogar sedi med Royaume-uni in Suede. Prijetno sem presenečen nad atmosfero, tudi nad dejstvom, da je, za razliko od večine bruseljskih uradov, na voljo zastonj in odprt wi-fi.

Sicer je med udeleženci manj pesimizma v zvezi s prihodnostjo gospodarskega razvoja kot na kakem drugem forumu, precej več zaupanja v odpornost svetovnega gospodarstva in manj pesimističnih napovedi glede cen npr. hrane. Ostaja pa skrb v zvezi z inflacijo, predvsem o tem, da se bo uvožena inflacija povezana s cenami surovin, prenesla v plače in pognala spiralo.

Dobri slovenski gospodarski rezultati so vzrok, da sem med večerjo povabljen v panel, kjer bomo govorili o izkušnjah z reformami.

Več jutri.

Pot v OECD pomembnejša od cilja

Od ponedeljka do danes smo končno z mrtve točke premaknili pogajanja za vstop v OECD. Končno zato, ker smo povabilo za začetek pogajanj o pristopu dobili že maja, na časovnico za vstopanje pa smo čakali do 30. novembra. Vabilo je namreč hkrati dobilo pet držav. Ena od njih za eno od vlad članic ni bila primerna kandidatka. Vlada v članici se je zamenjala in proces je stekel naprej. (Kako lepo diplomatsko povedano!)

Z vstopom v OECD bo Slovenija zaokrožila včlanjevanje v pomembne mednarodne organizacije, ki ga je začela z vstopom v OZN, OVSE, NATO in EU. Slovenija si preprosto ne more privoščiti, da ne bi bila članica katere od teh organizacij. Člani smo, zato ker to preprosto moramo biti. Pač nismo Švica.

OECD je v tem smislu nekaj posebnega. V OECD si želimo vstopiti, nujno za preživetje naroda pa članstvo ni. Bolj kot še ena mednarodna organizacija je OECD klub enako mislečih držav. Da so nas povabili k pristopanju je veliko priznanje razvoju našega gospodarskega, socialnega, političnega sistema v zadnjih letih. Da se bomo o pridrževanju morali še pogajati, da bomo morali dokazovati, da res izpolnjujemo pogoje za članstvo, da smo enako misleči, da sodimo v klub, pa pomeni, da je še prostor za izboljšave in reforme.

Kaj je OECD

OECD je elitni klub 30 gospodarsko najrazvitejših držav na svetu, ki oblikuje globalne standarde in načela v gospodarskih in razvojnih politikah. Skupina držav OECD z manj kot 20% svetovnega prebivalstva ustvari skoraj 60% svetovnega BDP. Nastala leta 1961 iz svoje predhodnice Organizacije za evropsko ekonomsko sodelovanje (OEEC), ki je bila ustanovljena že leta 1948 za izvajanje Marshallovega načrta za povojno obnovo Evrope. Namen organizacije je širjenje politike, ki omogoča največjo možno gospodarsko rast, zaposlenost ter naraščajoč življenjski standard v državah članicah. Organizacija si prizadeva tudi za razvoj gospodarstev v državah nečlanicah ter za pospeševanje svetovne trgovine.

Generalni sekretar OECD je Angel Gurria od junija 2006. Svet OECD je najvišje, odločujoče telo OECD. Sestavlja ga 30 predstavnikov držav članic OECD in predstavnik Evropske komisije. Svet se redno sestaja v sestavi stalnih predstavnikov držav pri OECD. Odločitve sprejema s soglasjem vseh članic. Enkrat letno svet na ministrski ravni odloča o ključnih zadevah in prioritetah dela OECD.

Odbori OECD so vsebinska delovna telesa pa posamezna področja kot na primer: gospodarstvo, zaposlovanje, investicije, izobraževanje, znanost, finančni trgi....V odborih predstavniki držav članic (v nekaterih lahko tudi nečlanic) na strokovni ravni izmenjujejo ideje, prakse, se primerjajo, pregledujejo in ocenjujejo napredek na posameznih področjih in državah. Članstvo za državo pomeni, da njene politike stalno primerjajo z drugimi članicami, da je podvržena analizam, da dobiva priporočila, da ima na voljo verjetno najboljši ekspertni sistem, ki ji lahko svetuje pri oblikovanju politik in iskanju rešitev. In seveda je članstvu tudi "seal of quality", ki izboljša vse mogoče ratinge in poveča zaupanje v državo in v njene gospodarske subjekte.

Redni letni proračun 2007 (Program 1): 340 mio EUR. Zadnja širitev 1996 - Južna Koreja, Poljska, Madžarska in Češka, 2000 – Slovaška. OECD sodeluje z G8. Voditelji držav G8 so junija letos na vrhu v Heligendammu v Nemčiji povabili OECD za nosilca (platformo) dialoga med G8 in največjimi razvijajočimi se državami Brazilijo, Kitajsko, Indijo, Mehiko in Južno Afriko na področjih inovacij, svobode investiranja, družbene odgovornosti in energetske učinkovitosti.

Pogoji za članstvo

Ja, energetske učinkovitosti. Morda bi kdo pomislil, da predstavlja OECD trdo jedro svetovnega kapitalizma. Pa ni res. Največ direktiv OECD je prav s področja trajnostnega razvoja in varovanja okolja. To področje je tudi eno od treh (poleg investicijske in fiskalne politike), ki mu bodo pri vstopanju Slovenije posvetili posebno pozornost.

Osnovni kriterji za članstvo države so, da je ta enako misleča (like-minded), da je pomemben igralec (significant player), da obstaja vzajemna korist mednarodne skupnosti (mutual beneft) in da ima država globalni pomen (global considerations). Slovenija je torej, v luči članic OECD, "pomemben igralec" in ima "globalni pomen". To je prijetno slišati.

Enako misleči naj bi bilo glede na "a commitment to pluralist democracy based on the rule of law and the respect of human rights, adherence to open and transparent market economy principles and a shared goal of sustainable development". Da je temu tako tudi v konkretnih primerih in v podrobnostih bomo v procesu približevanja morali še dokazovati.

Vstopanje Slovenije

Začetek vstopanja v OECD za Slovenijo prihaja v precej neugodnem času. Pokriva se s predsedovanjem EU, ki bo že samo po sebi preobremenilo strokovne službe na ministrstvih. OECD to razume. V današnjih in včerajšnjih pogovorih smo se dogovorili za učinkovito in racionalno organizacijo dela, kratke komunikacijske kanale in centralno koordinacijo vseh aktivnosti skozi Službo vlade za razvoj. Želijo sodelovanje Slovenije še na tistih odborih, kjer doslej še ni bila prisotna in odkritosrčno in odprto razpravo o izpolnjevanju meril. Februarja pričakujemo prve pogovore tudi na tehnični ravni, delo pa se bo intenziviralo v zadnjih mesecih predsedovanja. Če ne bomo izgubili še pol leta okrog parlamentarnih volitev jeseni 2008, če bo tudi v prihodnje obstajal jasen političen interes za članstvo in bo proces še naprej imel ustrezno podporo prav z vrha izvršne oblasti, potem je realno, da Slovenija postane članica OECD v letu 2009.

Članstvo v OECD predstavlja nekakšno češnjo na torti in zaokrožuje včlanjevanje Slovenije v mednarodno skupnost. Nekateri bi si želeli kar se da hitrega vstopanja. Po možnosti kar do volitev. Vendar je pri OECE pot vsaj tako pomembna kot cilj. Na tej poti bo OECD preverjal ne samo to, kaj smo zapisali v zakone, ampak tudi, ali razmišljamo in delamo enako, kot države iz prve svetovne gospodarske lige. Na tej poti se lahko, če tako želimo, še marsikaj naučimo in v državi še marsikaj izboljšamo.

Kot minister za razvoj namreč vidim OECD kot še en faktor (drugi je npr. Evropska komisija z lizbonsko strategijo), ki lahko da dodatne impulze za to, da Slovenija postane bolj dinamična, odprta in podjetna, da se razvija hitreje, da hitreje, tudi pri plačah, lovi zaostanek za zahodnim svetom.