Da bi bilo vsako leto malo boljše

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir.

In to ni samoumevno.

Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne na Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje, ko gre za socialne politike, a ne na način latinskih revolucionarjev.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali pa »semitske horde«. Migrante primerjajo s psi. Altruizem je za njih patološki. Svet da je židovska zarota. Glas, ki vanjo podvomi, da je glas holokavstologije.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo »negroidov« in »semitskih hord«, pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Da bi lahko delali

Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi že davno prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev … Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spomnimo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, da je minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

To verjamemo na desni. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje volivcu na evropskih volitvah odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem političnem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

Objavljeno v Časniku 23.5.2019.

Za red in mir. Da bi lahko delali.

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

In to ni samoumevno. Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne za Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje. Za to ni potrebna revolucija.

Če želimo, da bo vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

"Če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti".

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali »semitske horde«. Ko migrante primerjajo s psi. Ko postane altruizem patološki. Ko je svet židovska zarota. Ko je glas, ki vanjo podvomi, holokavstologija.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo "negroidov" in "semitskih hord", pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Da bi lahko delali

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev. Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spominjamo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, daje minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

"V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati".

To verjamemo v Novi Sloveniji. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

"Ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede".

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje na evropskih volitvah volivcu odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo nekoč potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

Volitve za demokracijo!

Dr. Žiga Turk je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prodekan za področje kakovosti in razvoja ter vodja programske skupine eGradbeništvo. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti. Vse naslove je dobil na Univerzi v Ljubljani. Poleg akademskih ima nekaj političnih izkušenj. Dvakrat je bil minister v Vladi Republike Slovenije. Starejše generacije računalničarjev ga poznajo kot enega od ustanoviteljev revije Moj mikro. V prostem času na internetu rad komentira politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Kakšna je vaša prva misel ob besedi Evropa oziroma Evropska unija?

Evropska unija je prostor reda, miru in varnosti. Je inštitucija, organizacija, katere smisel je v negovanju in razvoju evropske kulture. To je tiste kulture, ki je v zadnjih 2000 letih našla globalno najuspešnejši recept za napredek. Sloveniji nudi urejeno okolje za razvoj, podjetnikom dostop do trga s pol milijarde potrošnikov, mladim odpira kontinent priložnosti. Kako to izkoriščamo, pa je notranjepolitični problem

Katerim področjem boste kot evropski poslanec namenili največ pozornosti in zakaj?

Moje prioritete so: (1) trdne meje in večja varnost, (2) živahnejša in večja globalna konkurenčnost gospodarstva, (3) večja geopolitična vloga Evrope in (4) nenazadnje, negovanje in razvoj evropske kulture v najširšem smislu. Če bi bil izvoljen, bi se največ ukvarjal z 2., v prostem času pa s 4. prioriteto.

Kako Evropsko unijo bolj približati vsem njenim državljanom?

Unija bo državljanom bližja, če bo, paradoksalno, bolj oddaljena in bolj nevidna. Če se bo dosledno držala načela subsidiarnosti in bo prepustila odločanje nivojem, ki so čim bliže ljudem. Torej vasem, občinam, mestom, regijam in državam članicam. In Unija bo blizu ljudem, čeprav te bližine morda ne bodo opazili, v vlogi nočnega čuvaja, ki skrbi, da pogodbe držijo, da pošteno trgujemo in ki skrbi za evropske interese po svetu, ki postavlja standarde varne hrane ter varnih izdelkov in podobno.

Kako mlade in izobražene ljudi privabiti nazaj v Slovenijo, da bodo s svojim znanjem in izkušnjami obogatili tukajšnji prostor?

Migracije znotraj EU so velikanski problem. Države članice se začenjajo deliti na tiste, ki so vir in na tiste, ki so cilj sposobnih in ambicioznih ljudi. To predstavlja dolgoročno največjo nevarnost za Slovenijo. Preprosto moramo kot država postati bolj zanimivi za sposobne ljudi. Preveč stvari je v Sloveniji preveč kompliciranih in reguliranih. Preveč je vse zaprto, sisteme obvladujejo omrežja starih in mladih prijateljev. Preveč kaznujemo pridne.

"Rešitve je treba najti brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo".

Kakšen je vaš odgovor na naraščajoč pojav evroskepticizma, populizma in radikalnih političnih stališč?

Te volitve bodo volitve za obstanek demokracije. Ampak vse kaže, da bo Evropo v prihodnjih letih vodila koalicija krščanskih in socialnih demokratov. Močnejši kot bomo krščanski demokrati, bolj bomo lahko uveljavljali naš program. Ta glede varnosti meja in vplivnosti držav članic napram Uniji vidi podobne probleme kot skrajna desnica, vendar rešitve išče brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo. To preprosto ne bi bilo krščansko.

Če preskočimo znano vprašanje, kaj lahko Evropska unija naredi za Slovenijo, se zastavlja vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi za Evropsko unijo?

Slovenija je država, ki razume vzhod in zahod, sever in jug Evrope. Smo sredi tega, geografsko, miselno in politično. Lahko bi bolj ambiciozno igrali to vlogo.

"Da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno".

Kakšna je vaša vizija Evropske unije v prihodnosti in katerim izzivom bi po vašem mnenju Evropa morala dati več pozornosti?

Gre za to, da znotraj obstoječih pogodb EU deluje učinkovitejše in bolj enotno na področjih, ki so za Unijo bistvena. Katera so to, sem naštel zgoraj. O reformah in renesansah naj sanjajo intelektualci, politika pa mora poskrbeti za učinkovitost danes. Namreč, da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno.

Najprej objavljeno v glasilu Nove Slovenije.

Kampanja se začenja

Kandidat št. 8

Odločil sem se, da kandidiram za poslanca Slovenije v Evropskem parlamentu. Kandidiram predvsem zato, da na evropskih volitvah podprem Novo Slovenijo – zmerno, konstruktivno, desno-sredinsko stranko. Njen program in načela si v Sloveniji zaslužijo več pozornosti. Nova Slovenija je po mojem mnenju še najbližje ravnotežju med spoštovanjem in varovanjem naše in evropske kulture in tradicij, spodbujanja podjetnosti in inovacij, ter krščansko skrbjo za sočloveka in naravo.

Naravnost moram povedati, da kandiram zato, da bi se kaj premaknilo v Sloveniji, da bi postala Slovenija bolj evropska in manj ujeta v vzorce preteklosti. Kampanja bo priložnost za to, da povemo kakšno Slovenijo si želimo. In tudi kakšno Evropo.

Kandidiram kot zadnji na listi. Moje možnosti za izvolitev so astronomsko majhne. Če pa bi se to vendarle zgodilo, pa bi bil to znak, da v Sloveniji obstaja dovolj volivcev, ki podpirajo to, za kar se, odkar sem v politiki, zavzemam. Za zmernost, treznost in racionalnost..

Morebitna izvolitev na podlagi preferenčnih glasov bi pomenila velikansko odgovornost do volivcev in tudi velikansko priložnost. Odgovornost je do volivcev, ki bi se odločili poslati v Bruselj prav mene. Tem moram za vsak slučaj povedati, kje vidim priložnosti evropskega poslanca iz Slovenije.

Evropski poslanec ima možnost vplivati na stvari doma, ne da bi bil del domačih ribarij in kombinatorike. Priložnost gosta na strankarski listi je, da je lahko neodvisen in samostojen. S svojo glavo sem mislil do zdaj, s pozicije poslanca bom lahko še bolj. O Ljubljani in o Bruslju. Priložnost vidim v tem, da z infrastrukturo, ki jo ima evropski poslanec na voljo, lahko poživi civilno družbo in civilno-družbene razprave o političnih zadevah tukaj v Sloveniji.

In seveda so tudi evropski izzivi. Mislim, da evropski poslanec za Slovenijo lahko največ naredi, če je vpliven na svojem področju. Npr. na področju inovacijskih politik, digitalne agende, 4.industrijske revolucije ali česa podobnega. Če na nekem področju potrebujejo njegovo sodelovanje, potem bo lahko v nekem trenutku zahteval, da sodelujejo pri nečem, kar zanima Slovenijo.

Na evropskem nivoju me zanimajo štiri področja.

Prvič, nadzor meja in zagotavljanje varnosti. Unija ne more varovanja meja in težav z migranti prepustiti državam, ki so slučajno na mejah. Prav tako borba proti terorizmu zahteva tesno sodelovanje varnostnih organov članic.

Drugič, inovacije. Če želimo v Evropi še naprej dobro živeti, če želimo, da bodo tudi najrevnejši imeli človeka vredno življenje, dostop do šol in zdravstva, moramo ostati med tistimi, ki ustvarjajo novo znanje in ki ga pretvorijo v poslovni uspeh. Skupen evropski prostor inovacij in skupni evropski trg, kjer ideje lahko zaživijo, so bistvene. Predvsem na področju digitalne agende, industrije 4.0 in zelenih tehnologij ima Unija ogromno priložnosti, ki pa se ne bodo uresničile same od sebe.

Tretjič, Unija mora ponovno premisliti svoj geostrateški položaj. Tesno sodelovanje z ZDA je samoumevno. Mora pa Unija ponovno premisliti svoj odnos do Rusije. Rusija je bila in je del Evrope. Ruski umetniki in misleci so del evropske kulture. Napetosti z Rusijo se evropske napetosti. Kot so bile nekoč evropski problem napetosti med Nemčijo in Francijo, pa so se razrešile v evropski uniji. Rusiji je treba povedati, da je njena agresija na Ukrajino nesprejemljiva. Hkrati pa je treba strateško razmišljati o zbliževanju Rusije in Unije.

Četrtič, zadnjič in ne najmanj pomembno: prihodnost Evrope. Riše se spopad med unionisti in nacionalisti. Med tistimi, ki bi naslednji mandat razmišljali o novih pogodbah, ki bi povečale pristojnosti Bruslja in ustvarjale združene države Evrope oz. Zvezo evropskih socialističnih republik. In tistimi, ki v Bruslju vidijo dežurnega sovražnika za vse slabo in bi za majhne domače volilne zmage žrtvovali Unijo.

Razumem nacionaliste in razumem unioniste

V naslednjem sklicu bo potrebno najti sintezno obojega. Ta je lahko samo v tem, da je Unija unija suverenih držav; da se Unija skoncentrira na tisto, kar kot Unija lahko počne bolje od članic – nekaj prioritet sem naštel zgoraj – ne pa, da se vtika v vse mogoče, s čemer bi uradniki v Bruslju opravičili svoj obstoj.

Unija mora nehati biti projekt. Unija mora pragmatično izpolnjevati naloge, za katere je bila ustanovljena. Inštitucije so tukaj, v njih so več kot kvalificirani uradniki, inštitucinalna zgradba je postavljena. Morda ni idealna, ampak spreminjanje pogodb je povezano s toliko ovirami in tveganji, da se je treba skoncentrirati na to, kako to, kar imamo čim bolje uporabljati, ne pa sanjati o tem, kakšna unija bi bila boljša in se pri nedelovanju izgovarjati na nedokončanost.

Evropejci smo se ves čas zavedeli, da sodimo skupaj

Kar manjka, niso nova modrovanja o prihodnjem administrativnem ustroju niti izumljanje nekega novega smisla Unije. Smisel obstoja unije je, da predstavlja otipljivo ogrodje za tisto, kar vsi čutimo, da obstaja, ne da se pa zgrabiti – to je naša enkratna in neponovljiva evropska kultura in civilizacija, ki ima temelje v judovski-grško-krščanski tradiciji in ki je temu delu sveta omogočila razvoj in blagostanje, ki ga zdaj vsi posnemajo. Evropa nikoli, ko je napredovala, ni bila monolitna, Evropejci so tekmovali med seboj, včasih so se borili na smrt, ves čas pa smo se zavedeli, da sodimo skupaj. Zaradi naše skupne kulture.

Cilj je bolj evropska Slovenija in bolj pragmatična Evropa

Izvolitev s preferenčnimi glasovi je malo verjetna, ne gre pa napor kandidature v nič. Vredno se mi zdi poskusiti, saj je vredno podpreti zmerne, trezne, desno-sredinske politike, kakršne v Sloveniji zagovarja Nova Slovenija. Počaščen sem za priložnost, da lahko gostujem na njihovi listi. Verjamem v njen uspeh, ker predstavlja tisto, kar Slovenija potrebuje: zmernost, konstruktivnost, racionalnost. In Slovenija potrebuje tudi sporočilo, da obstaja alternativa.

Objavljeno v Časniku 9.3.2019.

Odrinjeni?

Foto: svet24.si

Slovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.

Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.

Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.

Vera in upanje

Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.

Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.

In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.

Umetnost možnega

Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.

Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.

Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.

Naj naš glas šteje

Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.

Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.

Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.

* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.

Umetnost možnega kompromisa

Foto: Žurnal24.

Slovenija je izvolila nov parlament. Volivci so dali velikansko nezaupnico dosedanji koaliciji. Politični prostor je postal bolj polariziran, saj so rezultat najbolj izboljšale stranke (SDS, SNS, SD, Levica) na desnem in levem robu političnega prostora. Pomladne stranke so volitve spet izgubile, saj je 32 mandatov SDS+NSi daleč od 45. Tako številke.

V naslednjih tednih bomo spremljali ali so tisti, ki smo jim namenili svoj glas, sposobni naše glasove pretvoriti v vpliv na odločitve v državi. Volivci smo svoje delo opravili, zdaj je stvar odvisna od politične spretnosti in odgovornosti politikov. Bistveno vprašanje je, ali lahko Slovenija probleme (zdravstvo, migracije, gospodarsko okolje) bolje rešuje z SDS v vladi ali z SDS v opoziciji.

Bloka četrtine volivcev ni prav ignorirati. Bil bi red in bilo bi dobro za državo, da relativna zmagovalka SDS prevzame so-odgovornost za stanje v državi. In bilo bi zdravilno za SDS in širše. Moder mandatar si ne bi želel voditi kakofoničnega orkestra šestih ali sedmih strank z užaljeno zmagovalko volitev v opoziciji. Po drugi strani si leve ali levosredinske stranke, ki imajo v državnem zboru večino, ne morejo privoščiti, da bi bile v koaliciji zgolj pomožno kolo.

V teh okvirih bi odgovorni politiki iskali kompromis. Volilni boj je brezkompromisen, politika pa je iskanje kompromisa. Tega se moramo pri nas še navaditi.

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.

Zmaga zanikanja

Volitve 2014 so poraz politike in zmaga nostalgije za lepšimi časi. Ko se volivcem ni bilo potrebno ukvarjati s problemi in težavami. Ko so stvari v državi nekako tekle. Ko so lahko pod Janšo (2004-2008) rekli, "že, že, ampak gospodarska rast ni vse!" Ko pod Drnovškom vojna med levico in desnico ni bila totalna. V ta udobni čas so pobegnili volivci Mira Cerarja. V zanikanje resničnosti, v zanikanje težav, v zanikanje dejstva, da Slovenija zaostaja, da ni več »najuspešnejša« v svojem razredu, kot je bila v devetdesetih, ko je bila najbolj zahodna od vzhodnih in najbolj mirna na divjem Balkanu.

Del komentariata je pohitel z razlago, da je zmagala zmernost, dostojnost in etičnost. Da so imeli ljudje dovolj. Dovolj prepiranja vsakega z vsakim o vsem. Posebej o stvareh, ki niso bistvene, so pa sočne in vzburjajo čustva. Da si želijo miru, normalnosti. Da so pač zavrnili obstoječe prepirljivce z leve in desne.

To je v veliki meri res, lepo se sliši in ljudje bi o sebi radi kaj takega verjeli. Ima pa teorija eno napako. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem. Podre jo neuvrstitev tiste nove obrtno-podjetniške stranke na radar volivcev.

Ampak desnim strankam pač ni dano biti ljubljenec medijskega prostora, razen kadar se prepirajo z SDS. NSi in SLS sta razmeroma realno govorili o problemih in rešitvah. Zato je to zmaga zanikanja neprijetne realnosti in ne zmaga miru nad prepirom.

Zanikanje ima po Freudu tri oblike in vsaka ima svoje zmagovalce.

a. Preprosto zanikanje

Preprosto zanikanje je ignoriranje neprijetnih dejstev. Zmagal je kandidat, ki v zvezi s krizo, v kateri je država že šest let, ni doslej ničesar naredil niti ni v zvezi s tem ničesar napovedal. V bistvu se je delal, da krize ni in da je v državi vse nekako v redu. Najraje je rekel, da zadev ne pozna, da jih bo potrebno še proučiti. Še najbolj konkretna je bila ideja, da če je kje česa preveč, bomo vzeli in dali tja, kjer je trga premalo. Recimo javnih uslužbencev. Ali denarja.

Zmagali so volivci, ki imajo dovolj problemov in slabih novic. Ki so pogledali stran od krize, problemov in prepirljivih politikov. V zvezi s krizo, v zvezi s polpreteklo zgodovino, v zvezi s stanjem pravne države … najbolj udobno se je delati, da ti problemi ne obstajajo.

V to skupino sodi tudi Združena levica. Luka Mesec deluje dobronamerno in iskreno, kar pa ne more odtehtati ludističnih prvin njihovega programa. Zanika, da denarja zmanjkuje, če pa je že pritisnjen ob steno, bi ga dobil v obliki reparacij od Nemčije. Da jih je Nemčija Jugoslaviji že plačala, je eno tako neprijetno dejstvo, ki ga preprosto zanikamo.

b. Minimalizacija

Druga najbolj udobna pozicija zanikanja je minimiziranje problemov in težav. Da stvari niso tako brezupne, da bo že kako. Če ne drugače, si bomo pač še naprej sposojali. Samo čas potrebujemo. Da čas stane, da ni pomembno. Te volivce je z veliko žlico zajemal Desus in z nekaj manjšo SD.

Škoda, da si je SD s koketiranjem s skrajneži iz Solidarnosti zaprla možnost, da bi kot evropska sredinska socialdemokracija bila nosilec družbenega konsenza za spremembe, ki bodo morali slediti. PR jim je prav svetoval, da so bistvena nova delovna mesta, ampak volivci tega niso prav slišali.

c. Projekcija

Najbolj realni med tistimi, ki živijo v zanikanju, se zavedajo dejstev in resnosti položaja, ampak zanj je kriv nekdo drug. Če si v vladi te realnost preprosto mora srečati. Glasove le teh je lovilo Zvezništvo Alenke Bratušek, ki ni znala ene stvari argumentirati, ne da bi bil zanjo kriv Janez Janša.

Zunaj zanikanja

Zunaj diagnoze so SD v delu, ko je govorila o novih delovnih mestih, SDS s svojim gospodarskim programom, ki pa spričo pozornosti stranke drugim zadevam ni prišel do izraza, ter NSi in SLS. Pomladni blok kot celota je nazadoval in dosegel zgodovinsko najslabši rezultat doslej. Zadevo je najbolje pojasnil Matej Makarovič v Demokraciji, ki se je odpovedal udobnosti projiciranja vzrokov drugam.

In celo med temi strankami nihče ni volivcem nalil čistega vina in ni realno povedal v kako globoko blato smo po šestih letih ne-vladanja zabredli. Pahorjevi se s krizo niso spopadli. Da bi vladala vmesna Janševa ekipa, je bilo preprečeno. "We need time", je rekla Bratuškova je potem samo z denarjem čas kupovala. In ko ga je zmanjkalo (denarja namreč), se je zdelo, da je še najbolje iti na volitve.

Naslednja vlada bo, hočeš nočeš, morala vladati. In za vladanje potrebuje legitimnost oz. zaupanje ljudi.

Bolj kot izbiri politik so volitve namenjene vzpostavljanju zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Prispevek teh volitev je bil topogledno majhen. Polovica volivcev je ostala doma. Cerarjevi bodo šele izvedeli, za kakšno politiko so glasovali. SDSovi volitev ne priznavajo: poštene, z enakim možnostmi za leve in desne zaradi razporeditve kapitalske in medijske moči, niso bile še nobene volitve do zdaj; na teh bo ostala še senca odstranitve Janeza Janše v zapor tik pred volitvami.

Zmaga zanikanja

Rezultat naših volitev je posledica nervoze, napetosti in negotovosti, ki jo je povzročala kriza oz. nesposobnost političnih elit, da bi se s krizo resno spopadla in v ta spopad aktivno pritegnila državljane. Namesto tega smo se besno prepirali o vsem drugem. Država pa je med tem nazadovala.
To nazadovanje je zdaj treba ustaviti in volitve so, teoretično, priložnost za preobrat.

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.

Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.

Pet teorij poletnega neuspeha pomladi

Za vzrok največjega neuspeha pomladnih strank v zgodovini samostojne Slovenije lahko iz doslej prebranega (Zenel/Valicon, Lisjak, Vasle, Brščič, Turk, ipd. ipd.) razberemo naslednje teorije:

1. Sploh ne gre za neuspeh. Stara levica je dobila še manj kot stara desnica.
2. Krivi so drugi. Predvsem sodišče in tožilstvo, ki sta z zaprtjem vodje najmočnejše opozicijske stranke glavnega konkurenta izločila iz boja, ter "mediji F571", "murglje", "F21", "komiji in Hanzi TV2, ki so volivce prepričali, da je novo vedno boljše.
3. Krivo je to, da nastop pomladnih strank ni bil enoten in pod vodstvom vodilne pomladne stranke SDS. Vsaka posebej in vsi skupaj bi dobili več, če bi nastopili strumno in enotno s svojim največjim, najbolj brezkompromisnim skupnim imenovalcem. Dokaz za to je, da je SDS vendarle bistveno uspešnejša od NSi in SLS. To zadnje tudi dokazuje, da famozni sredinski volivec ne obstaja.
4. Krivo je to, da je leta 2004 vodilna pomladna stranka v desetih letih vase posrkala obe ostali, kar niti ne bi bilo hudo, če ne bi posrkanega oddaljila od sredine in do sredine celo vzpostavila globok jarek. NSi je uspel premik iz desne na levo stran SDS in je preživela. SLS je bila žrtev Židanove kmetskosti, Bogovičeve evropskosti in kmečkega ziheraštva.
5. Pomlad/kontinuiteta je tranzicijska kategorija razvrščanja strank, ki je stara skoraj četrt stoletja. Cerar osebno v tej geometriji ne spada nikamor, programsko tudi ni pokazal dosti kart, zato o premiku volilnega telesa ne moremo govoriti. Je tam, kjer je bilo, in ima pri izbiri vedno prav. Naši prijatelji (nekoč smo jim rekli pomlad) pač niso ponudili dovolj dobrih izbir za tako geometrijo.

Teorije se med seboj nujno niti ne izključujejo. Katera po vašem mnenju najbolj velja?

Zmaga in poraz 2014

Slovenijo smo razlagali kot razdeljeno na dve pripovedi:

Leva pripoved:

Kar imamo zdaj, je demokracija. In ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, tudi prejšnji režim ni mogel biti posebej napačen.

Desna pripoved:

Kar imamo zdaj, ni demokracija, ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, ki je bil evidentno napačen.

Na volitvah smo dobili še tretjo:

Imamo, kar imamo. O podrobnostih se prepirajte brez mene.

Volivci tretje so na volitvah premočno zmagali. Kdor jih bo trpal v prvo ali drugo pripoved (in za prvo bodo skušnjave velike), bo ogoljufal najprej njih, potem samega sebe.

Te volitve so poraz preteklosti kot referenčne točke političnega diskurza. Niso pa zmaga prihodnosti.

Naslednjič mora zmagati prihodnost.

Ko bi bila vsaj Slovaška

Če lahko pomagam z osnutkom kake note:

While welcoming the stance of the United States Embassy in its declared assurance that it is politically neutral, and that it is ”only interested in supporting democratic procedures that will allow the people of Slovenia to choose their own leaders in a fair and transparent manner”, we want to sound a very strong and uncompromising caution to other countries , international organizations and diplomats to avoid interfering in the internal affairs of our beloved country. What we are saying is simply this : Other countries, international organizations and diplomats should not try to exert any undue influence on the political events in our country.

Slovenia is a sovereign nation , fully entitled to self-determination of her own destiny. Our domestic affairs are our own business as long as we conduct politics according to internationally-accepted principles of good governance, respect for human rights, the Rule of Law and the tenets of multi-party democracy. Based on all the international awards and commendation we have received and our high standing in the perception and performance indexes of international organizations monitoring governance, the practice of fundamental human rights and freedoms and democracy in the world, we are doing well as a nation.
The Government is responsible and also responsive to the needs of the people; unlike what transpired in the past,Slovenians now have a say in the manner they are governed; the press is free and Slovenians’ right to freedom of speech and freedom of association have not been abridged by this Government, so much so that we are the only nation, perhaps, in Africa (ups!) that has no political prisoner or journalists in jail. The Committee to Protect Journalists ( CPJ ) has just released its worldwide survey of attacks on the press in 2010 . 

It is a gratifying matter for all Slovenes to rejoice that their country’s name did not receive any mention in the book just released by CPJ. We are one of the shortlist of countries in the world where CPJ had nothing negative to report about our treatment of journalists. With such achievements, it is an undisputable fact that our people are being well governed according to the best practices required in today’s globalized politics. The United Nations principle of the Responsibility of States to protect their citizens ( R2P ) is fully honored in Slovenia. Therefore, no country or international organization or diplomat should dabble in our internal affairs. We are not the serfdom of any country or international organization. 

(...)

We in Slovenia reserve the right as a sovereign nation to critically examine the qualities and suitabilities of our presidential candidates. We are not zombies who will just keep quiet and let any killer or human rights abuser be dumped on us as a presidential candidate. Any diplomat, any international organization and any country that expects us to keep quiet in the said circumstance is being hypocritical and is practising double standards that we are not going to accept. In the United Kingdom , the United States, France, Germany and the Western and Eastern countries, presidential candidates undergo worse press scrutiny where even their private and family lives are placed under strong spotlight. Ex-President Clinton was so vigorously scrutinized that his sex life and diamba-smoking habits as student took centre stage. It was during this rigorous scrutiny that the former President was said to have made the famous admission or rebuttal that he smoked diamba but he did not inhale it.

Več. Vedno več. Podobnosti. Ko bi bile vsaj s Slovaško! Ostaja vprašanje ali ima problem ogledalo ali Slovenija. 

Vlada ljudske tehnike?

Namesto, da bi nekdo dobil mandat za sestavo vlade in bi se stvari kam premaknile, so čas božičnih praznikov (božič, novo leto, sveti trije kralji) zapolnile špekulacije o nekakšnih posebnih vladah. Nihče pa ni jasno povedal, za kaj pravzaprav gre:

Vir.

Vlada narodne enotnosti je vlada, ki demonstrira soglasje med najbolj nasprotnimi poli. V Sloveniji bi to pomenilo, da se zanjo dogovorita Kučan in Janša. Karkoli bo ta vlada že naredila, zanj bosta politično odgovornost prevzeli največji stranki. Povedano drugače: vlade narodne enotnosti brez Janše in Jankovića ni. Vse drugo je opcija. Če se Virant, Žerjav in Erjavec za zdaj dobro razumejo, to ni narodna enotnost. Tudi Telekoma ne prodajajo in pokojninske reforme ne usklajujejo.

Tehnična vlada je vlada tehnokratov, torej strokovno podkovanih ljudi, ki pa jim ne bi mogli pripisati, da so nagnjeni h tej ali oni politični stranki, ne glede na to, ali se stranka imenuje stranka ali pa se imenuje lista. Karkoli bo ta vlada že naredila, politične odgovornosti za njena dejanja ne bo prevzel nihče. Npr. za Montijevo krčenje socialnih izdatkov ne bo jeze volivcev trpela nobena stranka. Viden član stranke, pa četudi se imenuje lista in četudi ni ne leva-ne-desna, ne more biti član tehnične vlade.

Nekaj ironije je v tem, da za take vlade daje pobudo stranka, ki v njih sploh ne bi smela imeti ministrov. Če seveda imena imajo vsebino. Če gre pa samo za marketing, potem je pa seveda možno vse.

Reformna, razvojna vlada

Srednja pot med levo in desno je koncept iz časov neuvrščenih, je koncept, ki ga je uporabil Blair, ko je videl, da je sindikalna laburistična linija zavožena, je nostalgija po vseobči vključenosti v SZDL, je odmev Drnovškovega ekonomskega gradualizma. Preseganje delitev na "naše in vaše" je odmev pahorjevih sloganov iz leta 2008.

Naših in vaših ni brez tranzicije, v leve in desne se preslikajo partizani in domobranci. Taka retorika politiko umešča v koordinatni sistem tranzicije in državljanske vojne. Tisto, kar bi radi "presegali" določa prostor in kraj, določa odnose z drugimi. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, je taka politika tudi zazrta v preteklost. O njej sicer leporeči, a njeni temeljni kamni so natanko tam, kjer jih ne bi želeli videti.

Slovenija pa se mora soočiti s prihodnostjo. Slovenija potrebuje razvojno naravnane reforme. Potrebuje reformno in razvojno vlado. Enotnost se mora oblikovati okrog tistih, ki na razvoj in reforme podobno gledamo. Razvoj in reforme niso tretja pot. So edina pot, ki vodi naprej. Alternativa je capljati na mestu.

Drugič: Slovenija je izbrala. Kaj že?

Volitve so za to, da si ljudje izberejo, kdo jim bo vladal. Izbrana oblast s tem dobi legitimnost. Skoraj polovica volivcev je praviloma glasovala za »tistega drugega«, ampak sprijazni se pač s tem, da je ostala v manjšini. Izvoljena oblast tako dobi naravno spoštovanje celotnega volilnega telesa.

Tako je v zrelih demokracijah. V večinskem volilnem sistemu je popolnoma jasno, kdo je zmagal. Tudi v državah s proporcionalnim sistemom, kjer so predvolilne koalicije volivcem eksplicitno ali implicitno znane, je dan po volitvah jasno, kdo bo vlada in kdo opozicija.

Za vsaj dvoje volitev v Sloveniji lahko rečemo, da so imeli dogodki po volitvah na to, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji, večji vpliv kot volilna kampanja in same volitve. Najprej so bile to volitve leta 1996, ko je »zmagovalca« odločil prestop Cirila Pucka. Tudi za letošnje volitve lahko rečemo, da imajo napako – da tega, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji ni odločila predvolilna kampanja, niso odločili volivci, ampak bo odločala kuhinja, ki se dogaja zadnje tri tedne.

Stranke namreč niso jasno povedale, s kom grejo na volitve in s kom ne. Samo Janković je bil jasen, da koalicija z SDS odpade. Volivcem Nove Sloveniji in SDS je bilo prepričljivo povedano, da se bosta ti stranki držali skupaj. Ostali so rekli, da bi lahko sodelovali z vsemi ali pa s kakšno drugo leporečnostjo nalašč prikrajšali volivce za zelo pomembno informacijo.

Ta poljubnost je zadnjim volitvam vzela pomemben element, ki volitve dela smiselne in oblast legitimno. Ja, dobili smo relativnega zmagovalca in relativnega poraženca, ampak potem je poraženec postavil predsednika parlamenta, zmagovalec pa s svojo kandidatko ni uspel.

Dobljene sedeže v parlamentu lahko seštevamo po različnih vsebinskih kriterijih. Partizani so premagali domobrance, reformne stranke so premagale nacionalni interes, koalicija 2004 je premagala koalicijo 2008 … Oblast, ki se bo končno sestavila, bo prav gotovo znala argumentirati, kaj jih povezuje, ne glede na to, ali jih bo res povezovala skupna ideja za dobro države ali pa zgolj politikantski interes participirati na oblasti.

Zdaj gre za to, da povemo, po katerem kriteriju naj bi ločili stranke na pozicijo in opozicijo. Lahko bi šli na partizane in domobrance, lahko bi šli na to, kdo je pri vladanju bolj učinkovit.

Po moje pa je ključno, ali bomo iz Slovenije naredili normalno državo, ali pa bomo nadaljevali s pajdaškim kapitalizmom z vsemi njegovimi tranzicijskimi anomalijami. Ali si želimo spremembe, ali pa bomo le povečali učinkovitost delovanja sistema, ki je v svojem temelju zgrešen; odpravili kakšno birokratsko oviro tu in tam, in poskrbeli, da kriza tranzicijskih dobičkarjev ne bo preveč prizadela.

To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti prav vse stranke: Na kateri strani sem pri demontaži pajdaškega kapitalizma. Kaj sem pripravljen narediti za to, da Slovenija razreši ta ključni problem. Pred volitvami so bili glede tega vprašanja odločno na pravi strani tisti, ki so na volitvah skupaj dobili prepričljivo večino. Sliko kvari le relativni zmagovalec, ki ima glede tega vprašanja popolnoma drugačno mnenje.

Nasprotniki pajdaškega kapitalizma so na volitvah zmagali. Zdaj gre za to, ali bodo zmagali tudi pri sestavljanju oblasti. Izbira je med kolaboracijo s pajdaškim kapitalizmom in pogumom, da v Sloveniji nekaj velikega premaknemo naprej. 

Prva odločitev terja učinkovitost in fleksibilnost. Prava odločitev pa od vseh vpletenih terja predvsem modrost.

Slovenija je 4. decembra izbrala. Kaj je izbrala, bo izvedela, ko bo jed kuhana. Še vedno upam, da nam ne bodo postregli s sveže začinjeno a pogreto jedjo.

Biro za prilagoditve. Uspešno.

Ko sem bil majhen smo se v Šiški stepli. Ni bilo važno, ali si končal na tleh ali nogah. Ni bilo niti tako pomembno, kako si se tepel. Važno, je bilo, kaj si naredil, ko si se spet postavil na noge. Ali kaj si naredil, ko se je premagani nasprotnik spet postavil na noge.



Jaz se v Šiški seveda nisem dosti pretepal. Za svojo kratko intervencijo na Svetu stranke SDS prejšnji petek sem si ta uvod sposodil iz govora poraženca volitev v filmu "The Adjustment Bureau". Na naslednjih volitvah je potem zmagal, ker so si vsi zapomnili, kaj je naredil po tem, ko se je postavil na noge.

Nazaj na nogah

Po zadevi Majer se mi je to zdelo potrebno povedati. In se vprašati, ali smo se že postavili na noge in kako. Ali smo razumeli rezultat? Je bil rezultat res tak, da je tisto, za kar se zavzemamo, ostalo v manjšini? Isti svet SDS je sprejel stališča v zvezi s tem, kdo ima nalogo sestaviti vlado, da se mu ne sme metati polen pod noge, in da bo SDS konstruktivna tudi ko gre za vzpostavitev delovanja parlamenta in sprejem interventnega zakona.

Včeraj smo v parlamentu gledali, kaj je kdo naredil po koncu "pretepa" oz. volitev. Zmagovalec je oholo trmaril s kandidatko, ki ni bila usklajena z nikomer, pač v stilu, da bo na vse ključne funkcije postavil sebi osebno zveste ljudi. Kot da bi imel za sabo večino iz Mestnega sveta MOL.

Izkazalo se je, da Janković v skoraj treh tednih ni zmogel niti približno oblikovati kontur koalicije, torej tega, kdo bo znotraj in kdo zunaj. Kaj šele, da bi bil napredek pri koalicijski pogodbi, v kateri se partnerji zavežejo k skupnemu programu. Kar je razumljivo, ker stičnih točk ni dosti in ker se prepiri, ki so razgnali Pahorjevo koalicijo nadaljujejo  drugačni obliki. Pred volitvami sem rekel, to ni čas za začetnike. Res ni.

Na drugi strani je SDS delovala konstruktivno in odgovorno. S podporo ne Pahorju in ne Kociprovi je prepirljivim "zmagovalcem" dala vedeti, da se bodo morali pač sami znati dogovoriti. Da jim ne bo SDS dajala potuhe. Da se morajo pač navaditi voziti vladni bicikel brez pomožnih koleščkov. In ko je bilo jasno, da tudi po celodnevnim tenstanju SDja Kociprova ne more računati na več kot 38 glasov, so podprli Viranta. SDS je ostala celo brez podpredsednikov parlamenta, kar je za drugo največjo stranko zelo popustljivo.

Zdaj vsi špekulirajo, ali se je vzpostavila koalicija 2004. Ni se. Samo tisti, ki jih skrbi država, ne pa koristi njihovih omrežjih, so omogočili, da se je konstituiral parlament, tako, da lahko skliče tudi izredno sejo. Recimo tisto o interventnem zakonu.

Zdaj je spet na potezi Janković. Bo vložil interventni zakon? Ali ga bo moral vložiti kdo drug? Zdaj gledamo LZJ, kaj bo naredila, ko se bo postavila nazaj na noge.

Scenarij?

Film ima še dva zanimiva poudarka. Prvi opozarja, s kako majhnimi potezami lahko lutkarji usmerjajo dogajanje, da gredo stvari po pripravljenem scenariju. Teoretiki zarote bi ugotovili, da je to, ali bo nekdo postal predsednik ZDA ali ne, odvisno od tega, ali si bo nekaj let prej v pravem trenutku po hlačah razlil kavo. Povedano drugače, ni treba, da nekomu v Murglah konkretno razložijo kako in kaj. Dovolj je, da mu tako in tako pihajo na dušo. Ampak brez scenarijev ne bi bilo filma. Nasploh se scenarijem pripisuje prevelik pomen. Večinoma so izraz naravne in inteligentne težnje človeka, da v dogajanju okrog sebe najde vzorce in na podlagi tega smisel. Tako vsaj pravimo tisti, ki smo naivni.

Drugi poudarek je namenjen iskrenosti. Filmski politik je postal uspešen, ker je bil iskren. Tudi to je samo film. Tudi to je samo ideal. Ampak, če si političnih funkcij človek preveč ne želi, se lahko poskuša temu približati.

Zato pač napišem, kar mislim, čeprav ni vedno oportuno.

Janković ni sprememba

Izidi volitev so si nasprotujoči. Po številu osvojenih sedežev je "Franklova" reformna koalicija (SDS, SD, DLGV, NSi) z 48 proti 44 premagala Kučanovo ideološko koalicijo (LZJ – PS, SD, DeSUS). Še bolj očitna je zmaga tistih, ki bi ukinili pajdaški kapitalizem (Franklova koalicija + vsaj še SLS = 54 sedežev) proti praktično edini stranki, katere voditelj tovrstno mešanico politike in gospodarstva pooseblja. 

Slovenci so torej glasovali za spremembo. V nasprotju s pričakovanji domačih anket in najviše evropske politike volivci niso dali mandata Janezu Janši, da spremembo izpelje. Petindvajset let je trn v peti nekaterim krogom iz tranzicijske levice, vanj udarjajo vse strele. Zato je na zunaj trd, včasih ciničen, malo se smeje. Kdo bi se na njegovem mestu? Kot vsak, tudi on dela napake. Zdaj poslušamo, da bi ga v SDS morali zamenjati. SDS ni fleksibilna interesna grupacija, ki bi šla na vsake volitve s kandidatom, za katerega se tisto sezono zdi, da bi lahko zmagal. 

SDS ne išče novega obraza za lepo embalažo, ki bi prodala veliko pralnega praška. SDS gre za stvar. Stvar je ta trenutek kriza in stvar je sprememba. 

Janković ni sprememba. Janša ni zmagal.

Napisal za Siol.

Slovenija je izbrala. Kaj že?

Pisal sem, da ima na teh volitvah Slovenija izbiro. Zdaj poskušam razumeti, kaj je pravzaprav izbrala. Poglejmo številke oz. poslanske sedeže:

	2004	2008	2011
SDS	29	28	26
LDS	23	5	0
(ZL)SD	10	29	10
Nsi	9	0	4
SLS	7	5	6
SNS	6	5	0
DeSUS	4	7	6
Zares	0	9	0
LZJ-PS	0	0	28
LGV	0	0	8
	88	88	88
Koalicija 2004 (SDS,NSI,SLS,DeSUS,LGV)	49	40	50
Koalicija 2008 (SD,LDS,Zares, Desus,LZJ)	37	50	44
Koalicija Slovenija (SDS,Nsi)	38	28	30
"Šturmov" Zbor za republiko (SDS,Nsi,SLS)	45	33	36
"Jambrekov" Zbor za republiko (+LGV)	45	33	44
Koalicija Nacionalnega Interesa (LZJ,DeSUS,SLS)			40
Franklova koalicija za refome (SDS,SD,LGV,Nsi)	48	57	48
Kučan-Stanovnikova koalicija (=K 2008)	37	50	44

Ponujam naslednjo interpretacijo:

• Trdo "pomladno jedro" se manjša, Jambrekov, torej širši, Zbor za republiko ostaja konstantno velik in se je tudi na teh volitvah približal svoji skrajni meji, ki je znana od Puckovih volitev dalje ... 44 ali 45 poslancev in ni posegel po novih volivcih. 
• Poraz oz. nazadovanje za šest poslancev je dosegla koalicija, ki je sestavljala Pahorjevo vlado, skupaj z njenimi podporniki.
• Zelo udobno večino je dosegla koalicija, ki je bila v Janševi vladi v mandatu 2004-2008. Vanjo sem prištel tudi listo ministra tiste vlade.
• Udobno večino je dosegla Franklova "reformna koalicija" - koalicija za spremembe in za prelom s pajdaškim kapitalizmom, klientelizmom in ugrabitvijo države. Vanjo štejem tudi SD, saj je bil Pahor glede tega vsebinsko zelo jasen.
• Mandat za sestavo vlade je dobila oseba, ki temu stoji diametralno nasproti.

To je paradoks teh volitev.