26. september 2008

Ekosocialno elektrogospodarstvo?

V današnjem tisku beremo o čudaškem predlogu, da naj bi elektrogospodarstva uvedla diferencirane cene električne energije za gospodinjstva glede na njihovo porabo:

Zaradi uvedbe petstopenjskega progresivnega načina obračuna se višina podražitev za posameznega odjemalca spreminja z višino njegove povprečne dnevne porabe. Prvi razred s faktorjem cene energije ena pomeni porabo do šest kWh dnevne porabe, drugi razred (faktor 1,1) dnevno porabo nad šest do vključno 12 kWh, tretji razred (faktor 1,3) nad 12 do vključno 18 kWh, četrti razred (faktor 1,5) nad 18 do vključno 24 kWh dnevne porabe in peti razred (faktor dva) nad 24 kWh dnevne porabe.

Kot so navedli, se bo 20 odstotkom gospodinjskih odjemalcev končni račun podražil do štiri odstotke (povprečno en evro na odjemalca mesečno), 27 odstotkom do pet odstotkov (povprečno 1,34 evra) oz. skupaj 47 odstotkom do pet odstotkov (povprečno 1,2 evra). 32 odstotkom se bo račun podražil do 10 odstotkov (povprečno 2,62 evra), 11 odstotkom do 15 odstotkov (povprečno pet evrov mesečno), štirim odstotkom do 20 odstotkov (povprečno 8,83 evra), dvema odstotkoma do 25 odstotkov (povprečno 16,75 evra), dvema odstotkoma do 30 odstotkov (povprečno 22 evrov) in dvema odstotkom nad 30 odstotkov (povprečno 36,1 evra).

Po domače povedano, gospodinjstva, ki porabijo malo elektrike, jo bodo še naprej dobivala razmeroma poceni, gospodinjstva, ki jo porabijo več, pa jo bodo plačevala dražje. Idejo diferenciranih cen nam poskušajo prodati kot ukrep, s katerim bi zmanjšali porabo elektrike na "socialno pravičen" in "ekološki" način. Ampak zavajajo. Gre samo zato, kako skubiti gos, da leti okrog čim manj perja.

Ukrep ni socialen. Elektrika se ne bo dražila glede na socialni status plačnikov, ampak glede na porabo. Tudi sicer ni nobenega razloga, da bi revni dobivali elektriko ceneje, ker imamo za blaženje revščine druge mehanizme. Če cene stvari diferenciramo glede na različne dohodke ljudi, potem je nesmiselno, da sploh imamo različne plače. Kaj bo naslednji korak: prvih 20 litrov bencina po 1 EUR/liter, drugih 20 po 2? Boni za bencin? Za olje? Za sladkor in moko? Na bone poceni, na prostem trgu drago? Kuba, Severna Koreja, Slovenija?

Ukrep ni ekološki. Ekološko je, da je cena za onesnaževanje enaka, ne glede na to, ali onesnažuje veliko ali majhno gospodinjstvo. Ne glede na to, ali se elektrika porabi za ogrevanje ali za televizijo. Včasih je bolj ekološko, da se grejemo na elektriko, s pomočjo toplotne črpalke, na poceni nočni tok, kot pa da kurimo olje ali premog. Izkrivljanje trga še nikoli ni prineslo nič dobrega. Najbolj ekološko bi bilo, da bi cena elektrike odražala ekonomski strošek te elektrike. Ekonomska cena elekrike bi (1) spodbujala investicije v nove energetske objekte in (2) motivirala za nižjo porabo.

Ukrep ni pravičen. Zakaj bi npr. hiša, kjer živita dve generaciji na enem priključku plačevala elektriko dražje, kot sosedi, ki jo sicer porabijo enako, imajo pa dva števca, za vsako nadstropje posebej. Zakaj bi družina, v kateri živi 6 ljudi in se temu primerno tudi umivajo, perejo in kuhajo, plačevali elektriko dražje, kot tri družine po dve osebi, ki jo sicer, na osebo, porabijo natanko isto.

Ukrep je čudaški. To je nekako tako, kot da bi v gostilni prvi zrezek dobili za 10EUR, naslednjega pa ne tudi za 10 ampak za 20EUR. Kot da bi vas prvi vrček piva stal 2EUR, naslednji pa 3EUR. In v obeh primerih bi vam to država zaračunala z izgovorom, da skrbi za vaše zdravje. Ampak v resnici bi jo zanimalo samo, kako na družbeno sprejemljiv način povečati cene. In po možnosti tako, da kaka finančna telovadba pokaže čim manjši vpliv na inflacijo.

Alternativa

Elektropodjetja bi naredila nekaj pametnega, če bi začela uvajati pametna omrežja, pametne uporabnike in možnost dinamičnega zaračunavanja elektrike. To deluje nekako tako, da je vaš električni števec on-line povezan z elektrogospodarstvom in števec ve, koliko elektrika stane v danem trenutku. Do te informacije ima dostop tudi npr. pomivalni stroj, hladilnik, pralni stroj, ki se vklopijo takrat, ko je elektrike na trgu dovolj oz. ob njih gori rdeča lučka, kadar je elektrika zelo draga. Taka rešitev pa seveda zahteva kaj več od popravka programa, ki tiska položnice.

21. september 2008

Vesel nisem, sekiram se pa tudi ne

K volitvam sem prispeval svoje delo v zadnjem letu in pol ter razvojni del programa SDS. S tem, kako sem nastavil zadeve v Službi vlade za razvoj sem zadovoljen: od sveta za konkurenčnost, lizbonske strategije, do trajnostnega razvoja in OECDja. O predsedovanju se zanesem na pohvale iz tujine. Sekiram se ne zato, ker je bil vpliv programa na izid volitev minimalen, tistega dela, ki govori o razvoju, pa še posebej. In ta program je dober, Slovenija bi morala v tej smeri naprej.

Žalosten sem, ker verjamem, da je bil program dober, ni pa prepričal ljudi. Kljub temu Slovenija mora nadaljevati v smeri, ki jo je z reformami vendarle začrtala ta vlada. Se vmes sicer malo ustrašila, programsko pa pred volitvami vendarle edina jasno in naravnost povedala, da je pogoj za blagostaje gospodarska rast, za rast pa konkurenčno gospodarstvo in za konkurenčnost ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.

To je smer,
  • ki umik države iz gospodarstva razume tako, da država pusti gospodarstvu več denarja, da samo odloča, kaj z njim; umik iz podjetij je v primerjavi s tem kozmetika.
  • ki prizna, da če je država slab gospodar v gospodarstvu, tudi pri raznih javnih storitvah ne more sama od sebe briljirati;
  • ki podjetne ljudi nosi na rokah, da bodo ustvarili novo storitev, izdelek in s tako odprli delovno mesto;
  • ki daje podjetnikom možnost, da iz trga delovne sile pripeljejo prave ljudi na prava mesta, da dobre plačajo bolj, slabe delavce pa manj;
  • ki se zaveda, da dodana vrednost pride z ustvarjalnostjo in inovativnostjo, ki jo podjetno pretopimo v zaslužek in dobiček;
  • ki se zaveda dolžnosti, da skrbi za konkurenco, red, plačevanje računov in spoštovanje zakonov, ker sicer na trgu ne zmaguje najboljši, ampak tisti, ki najbolje krši pravila.
Sicer pa čestitam Ropu in Kumru, ki sta me v Šiški premagala.

19. september 2008

Izogibanje

Delo je včeraj, 18. septembra, poročalo o torkovem srečanju znanstvenikov v prostorih SAZU, ki "da so se ga izognili predstavniki vlade kot tudi predstavniki večine koalicijskih strank». Rad bi poudaril, da vedno iščem stik s kolegi raziskovalci, ker sem prepričan, da moramo rešitve iskati skupaj. Tega sestanka se nisem udeležil, ker nanj nisem bil vabljen. Če bi bil, bi se dogodka z veseljem udeležil.

Soglasje o tem, da je treba znanosti nameniti več denarja in jo pustiti pri miru, da ga porabi za stvari, ki znanstvenike veselijo, pa bi najbrž pokvaril z repliko, da več denarja ni problem, če lahko znanstveniki in raziskovalci za več denarja ponudijo tudi boljše sodelovanje z gospodarstvom, večjo relevanco in vpliv na gospodarsko in družbeno okolje in če ta denar lahko pospeši modernizacijo tega sektorja.

Prav o tem - o vsebini, ne o denarju - znanstveniki in razvojniki razmišljajo v okviru Sveta za konkurenčnost, ki ga vodim. Svet se je skupaj z razvojnimi skupinami sestal prejšnji teden v Cankarjevem domu, ko so razvojne skupine predstavile rezultate svojega dosedanjega dela.

Pojasnilo

Ker citirani komentar vlado prikazuje kot ignorante, ki da se izogibamo stikov z znanstveniki, sem prosil, da bi pojasnilo objavili danes. Ker ga bodo v skladu z uredniško politiko šele v četrtek, ga dajem vsaj na blog. In BTW, o sestanku v Cankarjevem domu pa skorajda ni bilo poročil.

Smo opazili

V današnjem uvodniku v Delu piše:

Časopis Delo je že konec junija v uvodniku Sobotne priloge zavzel izhodiščno stališče do letošnjih parlamentarnih volitev in do danes ostaja nespremenjeno: Slovenija potrebuje spremembo oblasti.

Smo opazili.

Vsekakor je to pomemben prispevek h preglednosti slovenskega političnega prostora in demokratični kulturi in velik korak za "neodvisen časnik za neodvisno Slovenijo". Ampak pozen.

PS. In poročajo še, da Jankovič ni podprl samo Pahorja, Golobiča in Kresalove, ampak tudi Barbaro Žgajner Tavš!

17. september 2008

"Politiki ste jebena stranka"

Na svojem blogu je Marko Crnkovič napisal tole, kar se mi zdi vredno posebne teme:
Politiki so izvzeti iz tega, da se jim ne sme delati krivice, ker imajo druge privilegije – pa naj so ti privilegiji še tako povezani z odgovornostmi. Bojim se, da je to tisto, kar Janša ne šteka ali recimo Rupel. Lahko jima cel svet dela krivico, pa se nimata pravice razburjat (...) Politiki ste jebena stranka. To je edino, kar vas dela človeške.
Ne Marko, prav razburjanje in tudi vsaka druga čustva nas delajo človeške. Oziroma nas nič ne delajo. Smo človeški. Vsi. Samo da bi nekateri iz politike naredili igro, v kateri ni čustev, v kateri ni značajev, v kateri je samo dobro v naprej zrežirana in pred ogledalom izvežbana igra. Gre zato, ali imamo raje, da človek pač reče, da "sloni letijo v nebo" ali pa da reče, "da ima vsak pravico do svojega mnenja".

In kakšne privilegije imamo politiki? Plača ni nič posebnega. Delavnik je 24 ur. Vsak, ki ima pet minut časa si lahko obte briše čevlje. Povsod, kjer se pojaviš te čakajo fotografi, da si boš povrtal po nosu, zazehal ali smuknil v BMW z blondinko ...

WTF (evo, to je bilo ravnokar človeško, sem že hotel zbrisat, ampak ko ravno o človeškosti teče beseda :-), tako, kot se boste obnašali s politiki, take boste pa dobili. Ali pa bodo ostali v kuhinji samo tisti, ki jih vročina ne moti, imajo dovolj debelo kožo in zamašen nos, ne znajo v življenju početi nič drugega, ali pa si pod mizo res najdejo privilegije, da se jim vse to splača, ali pa so tam zaradi svojih naivnih idealov, prepričanj ali ideologije.

Izbirate še preden sploh greste na volitve!

13. september 2008

Šiška!

Šiška velja za okoliš, kjer izvolijo "levega" kandidata, zato ni slučajno, da so moji protikandidati Katarina Kresal, Anton Rop, Tone Anderlič, Majda Širca, Dušan Kumer in drugi. Kandidiram zato, ker je to težko, ne, ker bi bilo lahko. Ampak mislim, da nisem čisto brez možnosti, če je le iskrena želja, da pridejo v politiko novi, mlajši, zmernejši in strokovni ljudje. Vsaj domišljam si, da sem vse to bolj, kot so oni :-)

Kandidiram v državni zbor in bil naj bi poslanec vsega ljudstva, ne pa ozkih regionalnih interesov. Ampak ko zadnji mesec še bolj intenzivno hodim po Šiški se srečujem z nekaterimi zadevami, do katerih se moram pred volivci opredeliti.

Za razvoj

V Šiški sem živel od otroštva do poznih študentskih let. Tukaj sem kopal zaklad, na terenski vožnji po Šišenskem hribu zlomil okvir ponija, preživel dolge počitniške dneve ob monopoliju, se prvič zaljubil in izgubil volitve (za predsednika razreda - proti blondinki).

Ko napredek v Šiški primerjam z drugimi deli Ljubljane, vidim malo sprememb. Blokovska naselja se skupaj s svojimi prebivalci starajo, bleščečih novih poslovnih stavb praktično ni. Razen Mercatorja ni trgovskih centrov. Univerza nima v Šiški nobenega poslopja. Hala Tivoli je taka, kot je bila. Kino Šiška je zaprt. Stadion Ilirija tak, kot se ga spomnim izpred 30 let. Če to primerjam z Bežigradom, Vič-Rudnikom, Mostami ... je razlika.

Za javno dobro

Predvsem se je v Šiški marsikaj spremenilo v zemljiški knjigi. Parkirišča, zelenice okrog blokov, celo cele ulice so dobile nove lastnike. To nekoč javno dobro izginja, funkcionalno zemljišče kot da ne bi več obstajalo. Zelenice okrog blokovskih naselij je pogosto olastninil kak zasebnik, ki zdaj naokrog zvija roke, da bi jih lahko pozidal. Parkirišča, na katerih so od nekdaj parkirali stanovalci, si zdaj nekdo lasti ali pa bi jih stanovalcem na novo prodal. Delamo se, da imamo zelenice, v resnici pa v blatu na njih parkiramo. Otroška igrišča izginjajo ali pa so zanemarjena.

Prejšnji teden sem na eni od zelenic srečal starejšega gospoda v modrem delavskem pajacu z naramnicami in strgani beli majici. Prepoten je skozi travo porival staro motorno kosilnico. Ve, da kosi zelenico, ki ni njegova, ki ni v lasti stanovalcev bližnjega bloka, ampak se jo je polastil nek zasebnik. "Vem, da ni naša, vem, da so načrti, da bi tukaj še nekaj gradili, ampak če nočemo živeti v goščavi, moramo pač sami pokositi" je bil vdan v usodo.

Država ima dolžnost, da zaščiti javni interes, da zaščiti javno dobro. Ljudje v blokih imajo pravico do prostora, ki jim da dihati. Ta prostor, te površine, morajo biti ali njihove ali pa javne, nikakor pa ne zasebne; oz. je potrebno omejiti razpolaganje s tem prostorom, ki bi še povečal koncentracijo ljudi.

Za prenovo blokovskih naselij

Pogosto govorimo o podnebnih spremembah in o tem, da bi se dalo kaj energije tudi prihraniti. Stara blokovska naselja so gradili hitro, poceni in praviloma brez sodobne izolacije. V njih živi veliko starejših ljudi, ki nimajo ne denarja ne volje, da bi blok obnovili. Ampak država ima iz naslova cilje zmanjševanja izpustov CO2 nekatere obveznosti in nekaj sredstev.

Ko sem obiskoval podjetja kot so Trimo, Riko in podobna, so pokazala pripravljenost, da bi vstopila v partnerstvo in izvedla energetsko in morda tudi arhitektonsko sanacijo teh naselij. Država, toplarna, sposoben upravnik in kako gradbeno podjetje bi bloke lahko sanirali v partnerstvu tako, da bi se sanacija "izplačala" direktno iz nižjih računov za energijo. Stanovalci ne bi ničesar čutili, samo v lepšem bloku bi se znašli. To je dokazano eden od najbolj poceni načinov za zmanjšanje izpustov CO2.

Za zmernost pri novogradnjah


Mesto vse slabše diha, kar se na parcelo, ki je namenjena enodružinski hišici postavi večstanovanjski blok (sosedom praktično čez balkon), prostor za manjšo stavbo pozidajo z N nadstropnim "poslovno stanovanjskim" objektom. Stranke v teh lokalih zaparkirajo cele ulice. V novih soseskah so hiše skoraj tako skupaj kot v Piranu. Nadomestna gradnja za skromno kmetijo je večnadstropna stanovanjska vila/blok v betonu in jeklu. Nove četrti se v vsej Ljubljani, ne samo v Šiški, gradijo tako, da nihče najprej ne nariše ulic in cest.

V delu Šiške, ki so ga gradili v revščini poznih 50ih let in kjer sem odraščal, je več reda, med hišami je več prostora, ceste so široke in vodijo naravnost. Posebej pazljivo je treba obravnavati načrte, da se še zgostijo blokovska naselja in pozidajo zelenice.

Za ureditev prometa

Problem ni samo mirujoči promet ampak tudi vsa pločevina, ki se skoz Šiško vali iz oz. proti Gorenjski. Šentviški predor je zadeve za nekaj časa olajšal, ampak problemi ostajajo. Na nivoju države teče projekt trajnostna mobilnost, ki predvideva tudi ureditev primestnega prometa. Tukaj je nujno sodelovanje države, mesta in Slovenskih železnic. Tudi sosednje občine morajo svoje načrte prirediti tako, da bo njihova železniška postaja blizu lokalnega supermarketa, da se bodo ljudje pripeljali do tega parkirišča, potem naprej v Ljubljano pa z vlakom. Nasploh je prenova železnic finančno najtežji del razvojnih načrtov, ki so že napisani, za izvedbo pa bo potrebno več pripravljenosti na sodelovanje.

Za samozavest

Na mojem blogu je to ena od treh ključnih besed. V steklu in aluminiju postavljamo spomenike trgovini in kapitalu, pozabljamo pa, da so skozi zgodovino države svojo samozavest proslavljale z vrhunskimi javnimi stavbami. Čas je, da to naredita tudi Slovenija in Ljubljana. NUK je priložnost, ki jo zamujamo, ni pa zadnja stavba, ki jo Slovenija lahko zgradi. Samo upati si moramo.

Prošnja za sodelovanje

Kar naravnost naj tudi povem, da se mi ne zdi potrebno, da bi Ljubljani dali več denarja iz državnega proračuna na račun drugih slovenskih občin. Vsi imamo korenine tam nekje na deželi in priznajmo, Ljubljana je najbogatejša, mi se bomo že znašli.

Upira se mi Šiškarjem obljubljati, kaj vse bi jim kot njihov poslanec asfaltiral. Tudi kake druge fraze o tem, za kaj vse se bom "zavzemal" mi gredo težko z jezika. Ampak če ste to prebrali vsaj veste, kaj si o stvareh mislim.

PS. Žal mi je, da mojega bloga ne morejo spremljati vsi Šiškarji. Marsikdo še ni domač z računalnikom, nima interneta. Morda se pa kdo od vas, ki je tole prebral, opogumi in besedilo vrže sosedu v nabiralnik. Kot sosed sosedu in ne kot strankarsko propagando.

12. september 2008

Misli širše

Včeraj sem predstavil ključne razvojne poudarke iz programa SDS. Posnetek je tule:



Obisk novinarjev je bil presenetljivo dober, pričakoval sem kako objavo, ampak v resnici jih je zanimal Dr. Rupel in patrie. Mene je nekdo vprašal, če bo afera patria vplivala na razvoj. "Že vpliva", sem odgvoril, "namesto o razvojnih dilemah se pogovarjamo o patriah."

Nek današnji dnevnik temu namenja 8 cm2. Mojemu konkurentu iz vrst SD, dr. Andreju Horvatu namenja še enkrat več prostora. In to ne o razvojnem programu, ampak imajo prostor za pisanje o namiznem nogometu. Horvat je sicer reden gost v tem časopisu, ki npr., ni namenil niti črke torkovi popolnoma strokovni in ne-predvolilni seji Sveta za konkurenčnost, kjer je cvet slovenske znanosti in gospodarstva trasiral strategije prihodnosti; in tudi ne podelitvi listin članom Inženirske akademije Slovenije - vrhu slovenskega inženirstva.

Ožanje formata je bilo pravzaprav zelo simbolno.

PS. Ja vem, pravijo, da se ni dobro zaganjati v medije. So shoot me!

06. september 2008

Ena prekleta misel za drugo

Včasih ti pride nasproti knjiga, ki je gotovo nikoli ne bi iskal. In te zadane.

Ko sem se zadnjič v neki knjigarni ognil dolgim policam poduhovljenega branja, mi je v roke skočila knjiga "Echart Tolle: A New Earth". Za razliko od poplave literature za ljudi, ki se iščejo v "frekvencah", "energijah", "svetlobi", žitnih krogih, vesoljcih in vsej drugi navlaki, Tolle ne prihaja v nasprotje ne z zdravo pametjo ne z znanostjo in ima kljub temu (ali pa prav zato) kaj povedati.

Po njegovem sta v nas dve entiteti - ena je ego (hrani se predvsem s tem, da imamo prav) in bolečnež (pain body), ki se hrani se s tem, da trpimo. In piše, da bo svet drugačen, nov, ko ju bomo spregledali.

Veliko vzporednic je s Heideggerjevo mislijo:
When you don’t cover up the world with words and labels, a sense of the miraculous returns to your life that was lost a long time ago when humanity, instead of using thought, became possessed by thought. A depth returns to your life. Things regain their newness, their freshness. And the greatest miracle is the experiencing of your essential self as prior to any words, thoughts, mental labels, and images. For this to happen, you need to disentangle your sense of I, of Beingness, from all the things it has become mixed up with, that is to say, identified with. That disentanglement is what this book is about.
O potrošniški družbi:
The people in the advertising industry know very well that in order to sell things that people don’t really need, they must convince them that those things will add something to how they see themselves or are seen by others; in other words, add something to their sense of self.
... in da deluje, ker ne deluje:
Paradoxically, what keeps the so­ called consumer society going is the
fact that trying to find yourself through things doesn’t work: The ego satisfaction is short­lived and so you keep looking for more, keep buying, keep consuming.
Ampak če ste kot nasprotnik materializma ob branju zgornjega že začeli postajati ponosni nase, pozor. Tudi to je bil zgolj vaš ego. Namreč:
Renunciation of possessions, however, will not automatically free you of the ego. It will attempt to ensure its survival by finding something else to identify with, for example, a mental image of yourself as someone who has transcended all interest in material possessions and is therefore superior, is more spiritual than others. There are people who have renounced all possessions but have a bigger ego than some millionaires.
In s čem se ego hrani:
There is nothing that strengthens the ego more than being right. Being right is identification with a mental position – a perspective, an opinion, a
judgment, a story. For you to be right, of course, you need someone else to be wrong, and so the ego loves to make wrong in order to be right. In other
words: you need to make others wrong in order to get a stronger sense of who you are.
Ali ni torej bloganje in komentiranje eno samo bildanje ega? Bloganje o zgodbah, o prepričanjih? Da o politiki ne govorimo. Blogarji, kaj menite?
The stronger the ego in you, the more likely it is that in your perception other people are the main source of problems in your life.
O Resnici in resnici:
The Catholic and other churches are actually correct when they identify relativism, the belief that there is no absolute truth to guide human behavior, as one of the evils of our times ...
... toda prebrati je treba do konca:
... but you won't find absolute truth if you look for it where it cannot be found: in doctrines, ideologies, sets of rules, or stories.
O racionalni misli kot navlaki:
Most people's lives are cluttered up with things: material things, things to do, things to think about. Their lives are like the history of humanity, which Winston Churchill defined as “one damn thing after another.” Their minds are filled up with the clutter of thoughts one thought after another.
Res, ena prekleta misel za drugo. Tole pa je primeren sklepni citat za čas volilne kampanje:
Most of the people who are in positions of power in this world, such as politicians, TV personalities, business as a well as religious leaders, are completely identified with their role, with a few notable exceptions. They may be considered VIPs, but they are no more than unconscious players in the egoic game, a game that looks so important yet is ultimately devoid of true purpose. It is, in the words of Shakespeare, “a tale told by an idiot, full of sound and fury, signifying nothing.” Amazingly, Shakespeare arrived at this conclusion without having the benefit of television.
Kdaj je že naslednje soočenje? Kdo so igralci svojih vlog in kdo so izjeme? Kdaj sem jaz igralec vloge in kdaj izjema?

04. september 2008

S kolesom po Šiški

Jutri, v petek 5.9. bom s kolesom prekolesaril Šiško. Rad bi se ogledal ključne nevralgične točke - blokovska naselja, javne površine, igrišča, parke, prometne zagate, problematične in prevelike gradnje ... in se pogovoril s krajani.

Šiško sicer kar dobro poznam in vem za nekaj problemov, če pa mi kako točko radi še posebej priporočili, pa prosim napišite kar na blog. Vesel bom tudi, če se mi pridružite.

Dobimo se pri Kinu Mojca ob 16:30.

02. september 2008

Partija Patria

Moja prva pot na mednarodno znanstveno konferenco, leta 1990, je bila prav na Finsko. Na Finski TV sem gledal Pekrske dogodke. Na Finskem imam nekaj dobrih kolegov, prijateljev, sodelovali smo pri projektih, pisali skupne članke. Cenimo in spoštujemo drug drugega. Radi so prihajali v Slovenijo, jaz pa na Finsko.

Ne vem, kako me bodo gledali po TV oddaji o patriah. Sramota!

V najslabšem primeru smo banana republika, kjer se za posel podkupi nikogar drugega kot predsednika vlade, v najboljšem pa deželica politikantov, ki so za malce boljši volilni rezultat pripravljena državo vleči skozi blato po vsej Evropi. Pravzaprav ne vem, kaj je slabše.

Če imajo gospodje Kos, Cvikl in drugi kak dokaz, potem bi naredili moško potezo, če bi se najavili v kabinetu predsednika vlade, mu vrgli papirje na mizo in zahtevali odstop. Če ne bi hotel, seveda sledi impeachment. In bi bila zadeva urejena tako kot se spodobi.

Če pa tega nimajo, potem bi bili pred novinarji resnih držav modro tiho. Vpletanje Sanaderja in Hrvatov v naše zdrahe je del balkanske folklore in tam to razumejo. Finska je pa druga zgodba.

01. september 2008

Blejski strateški forum (dopolnitev)

Vida Ogorelec Wagner je predstavila skrajšano verzijo prosojnic Al Gore-a. Prof. Fred Singer je povedal, da je Gore sicer prepričljiv, da pa je v nasprotju s spoznanji znanosti. Jaz sem izhajal iz prepričanja, da tudi če bi bilo zelo malo verjetno, da ima IPCC prav, so vložki in tveganja preveliki, da bi kar zamahnili z roko; in da moramo s pametnimi politikami poiskati način, da iz zadeve naredimo priložnost za razvoj.

Potem smo šteli, koliko znanstvenikov se strinja z IPCC in koliko ne, in ali je to sploh važno, kdo je kdaj dobil kak ček od Exxon Mobile in ali se sploh spodobi vabiti ljudi, kot je Prof. Fred Singer, da kvarijo konsenz na konferenci.

Fred Singer bo v sredo ob 13:00 predaval na IJS. Ostajam prepričan, da si ne smemo zatiskati oči in ušes pred različnimi mnenji, če želimo, da bodo naše politike kredibilne.

PS. V okviru predvolilne kampanje sem se na Bled peljal skozi Šiško.