Čudnih spopadanje z epidemijo

Vprašanje, ki se zadnje čase pogosto pojavlja, je, kako bo epidemija vplivala na naše vrednote, na človekove pravice, na same temelje našega sobivanja. Običajen dogmatični odgovor je, da ne bi smela. Da moramo narediti vse, da bi naše vrednote ohranili, da moramo zavarovati naš način življenja, človekove pravice in tako naprej. Tule bom polemiziral s to idejo. S prostim očesom se namreč vidi, da Zahod ni posebej uspešen v spopadanju z epidemijo. Vzhodu gre precej boljše.

Epidemija je izjemen dogodek v tem, da nas strese do temeljev. V temeljih pa so naše vrednote in intuicije, ki sooblikujejo naše odločitve. Naši odzivi so bolj kot pri kakšnem banalnem problemu povezani s principi, na podlagi katerih bivamo in sobivamo. Na Zahodu nam spopad z epidemijo pravzaprav ne gre. Zato ni napačno vprašanje, kaj pa če je z vrednotami naše civilizacije kaj narobe.

Po božji podobi ustvarjeni se ima za boga

Vprašanje o vrednotah se ni pojavilo šele med epidemijo. Mnogi trdijo, da v naših temeljih že nekaj časa ni vse v redu. V letih, ko ni bilo resnih kriz in izzivov, smo zgradili družbo, ki je ukvarja s svobodo, pravicami, privilegiji in razvadami – z iskanjem sreče, na kratko. Pravica do življenja, svobode in iskanja sreče je res vgrajena v ameriško Deklaracijo o neodvisnosti, ampak vgradili so jo ljudje, ki so bili ukoreninjeni v »ora et labora«, »moli in delaj« verski in filozofski dediščini Zahoda. Zdaj smo, piše Chantal Delsol, iz tega humusa izruvani. Ostala je družba posameznikov, ki ne verjame, da je karkoli nad njo. Omejujejo jo samo drugi posamezniki.

Larry Seindentop je posameznika izpostavil kot ključni izum Zahoda. Nastajati da je začel med Atenami in Jeruzalemom že pred Kristusom. Če bi pa izumu morali določiti kraj, čas in avtorja, bi bil to Sv. Pavel na poti v Damask. Cel »temačni« srednji vek je potem Katoliška cerkev gradila tega posameznika. S pravili o porokah in lastništvu premoženja ga je sistematično trgala iz tradicionalnih skupnosti, v katere se je homo sapiens povsod organiziral – v rodovne, plemenske in klanovske skupnosti. Konec srednjega veka je Zahodna Evropa tako pričakala sestavljena iz ožjih družin in skupnosti, ki niso bile vezane na žlahto, ampak je šlo za fare, samostane, cehe, univerze, mesta … Vanje so bili povezani neznanci, ki pa jih je družila vera v istega Boga in zaupanje v papeža kot zadnjo instanco pravičnosti.

Yuval Harari dobro razloži, da je za razvoj civilizacije je bistveno, koliko ljudi lahko sodeluje – povsem skladno s tistim pregovorom, da več glav več ve. In Evropski človek je lahko vzpostavil sodelovanje s poljubno širokim krogom in oblikoval temu ustrezne inštitucije. Rojstvo posameznika je omogočila vera, da je človek narejen po božji podobi. Zdaj si ta posameznik domišlja, da ima božje sposobnosti, da je Homo Deus.

Čudno obnašanje med epidemijo

Tržno gospodarstvo, kapitalizem in demokracija so vse inštitucije, ki omogočajo neosebno, anonimno sodelovanje med neznanci. Tako sodelovanje je razvilo tudi povsem drugačen psihološki tip človeka. Joseph Henrich in sodelavci so ugotovili, kako zelo smo zahodnjaki »čudni« in nenavadni v primerjavi z ostankom planeta. Da ostanek sveta ne razmišlja tako kot mi. Da imamo »čudni« celo drugače razvite možgane. Za »čudne« se je prijela kratica WEIRD - Western, Educated, Industrialized, Rich, and Democratic – zahodni, izobraženi, industrializirani, bogati in demokratični. WEIRD pomeni čuden.

To čudnost lahko ilustriramo z odnosom do epidemije. Čudni smo v tem, da vidimo razliko, ali nekdo naredi nekaj nalašč ali po nesreči (recimo ne nosi maske – za čudne zahodnjake je to pomembno, za virus in druge ne oz. ne toliko). Manj se uklanjamo mnenjem drugih tudi avtoritet (npr. verjamo, da je COVID samo gripa, da maske ne delujejo; da vsi drugi nosijo maske, nas ne zanima). Bolj razmišljamo analitično (kako vse bi se dalo ukrep narobe razumeti; črkobralsko seciramo navodila in iščemo izjemice) in manj holistično (kakšna je velika slika problema). Imamo boljše mnenje o sebi, kot bi bilo realno (spoštovali ukrepe, ki se nam zdijo »smiselni« in »razumni«, ne pa, kar pravijo drugi). Imamo radi izbiro in ne, da se nam kar naroči, kako naj bo (več ljudi bi naložilo aplikacijo, če bi bile na izbiro dve ali tri različne). »Čudni« ljudje radi moralna pravila izpeljejo iz enega ali nekaj osnovnih principov (recimo da so pravice omejene s pravico drugega).

Najprej so postale »čudne« protestantske dežele, ker je čudnost (povsem hardversko*) povezana z branjem in spremembah v možganih, ki jih branje povzroči (tudi Henrich). In so še zdaj najbolj čudne in hkrati tudi tiste, ki jim gre pri obvladovanju epidemije najslabše – ZDA, Velika Britanija, Švedska. Nekaj bolje gre »čudnim« državam, če jih vodijo ženske. Morda zato, ker so ženske manj »čudne« in ker se moški ob ženskah obnašamo manj »čudno«.

Čudni so odlični inovatorji

Vse te čudne lastnosti so kot nalašč za inovativno družbo. Vsak bo delal nekaj po svoje, vse glave bodo mislile in domislile bodo več kot tiste, kjer vsi misijo enako. Zato tak napredek Zahoda po iznajdbi papirja in tiska. Hayek in Popper sta to odlično razložila.

Vsaka civilizacija ima dve orodji za uspeh. Prvo, da čim več ljudi čim bolj uporablja najbolj dragocen človeški organ – možgane. In drugi, da zna v sodelovanje povezati čim več ljudi. Obdobje, ko se je pojavilo branje in tisk in je znanje lažje krožilo, je bilo kot nalašč za civilizacijo – evropsko – ki je bila optimiziranja na to, da ljudje svojeglavo inovirajo. Ko inovacij ni bilo toliko in je bilo treba predvsem organizirati množice v produktivno smer, ni bila Evropa v primerjavi npr. z Indijo in Kitajsko nič posebnega.

Odkrivanje cepiva in zdravila terja inovacije. Ustavljanje epidemije terja organiziranje in discipliniranje množic. Discipliniranje je nezdružljivo s svojeglavo »čudno« psihologijo, ni pa niti razumljeno kot nasilno tam, kjer niso »čudni«. Vse inštitucije, ki smo jih pogruntali na »čudnem« Zahodu – tržno gospodarstvo, kapitalizem, demokracija, pravna država – delujejo z minimalno stopnjo prisile in uklanjanja okolici.

Družba pravic proti skupnostim odgovornosti

Epidemija je problem, ki je ne reši trg ali demokracija ali država. Je izziv, kakršno je bilo človeštvo v preteklosti redno izpostavljano in je tudi imelo orodja, kako se s tem spopadati – s skrbjo za skupnost, z odgovornostjo do drugih. Ne za vse človeštvo, ne samo zase, za nekaj vmes. Pred krščansko srednjeveško demontažo so bili te skupnosti rodovi in plemena. Nadomestila jih je cerkev kot občestvo vernih, pa fare, vaške skupnosti, mesta, cehi, univerze in razne civilne skupnosti, o katerih je tako navdušeno pisal Tocqueville.

Skoraj edina skupnost, ki je preživela, je družina. V družini bi nosili masko in spoštovali vse ukrepe, da vaši bližnji ne bi zboleli, kajne? Vas, fara, manjše mesto, univerzitetna skupnost niso več take skupnosti kot nekoč. Tudi nacionalna država, po vsem, kar smo slabega slišali o domoljubju, to ni več. V skupnosti imate dolžnosti in odgovornosti, ki se jih zavedate in jih izpolnjujete. Ampak skupnosti praktično ni več. Ostane samo družba. V družbi pa imate pravice. Dolžnosti pa, če vam ravno kdo zvija roko oz. pošlje položnico.

Meje individualizma in meje kolektivizma

Epidemija zato demonstrira meje čistega »WEIRD« individualizma: posamezniki proti epidemiji ne moremo nič. Da so naše pravice do nenošenja maske omejene s pravico drugega do zdravja, je tudi za našo abstraktno moralo preveč komplicirano. Pravniki doktorirajo iz tehtanja med dvema pravicama, kjer bi primitivna ljudstva izbrala skrb za skupnost brez premišljevanja.

In epidemija demonstrira meje kolektivizma, tistega kolektivizma državnega tipa, ko smo na državo prenesli vse naše dolžnosti in odgovornosti, ko pričakujemo, da bo država za nas vse naredila – tudi ustavila virus. Ne bo. Država ne more namesto vas nositi maske. V kombinaciji z našo WEIRD svojeglavostjo to preprosto ne deluje. Epidemija je diskreditirala tako individualizem kot kolektivizem, dve ideološki skrajnosti.

Pokazala je na to, da smo na Zahodu ostali brez skupnosti, brez občutka, da smo del nečesa večjega in bi bili za tisto večje pripravljeni kaj naredi, se česa držati, se čemu odpovedati, se česa bati. Med posameznikom in vsem človeštvom ni ničesar več. No, za silo še životari družina, je pa že dolgo na udaru naprednih sil. Nismo več del božje družine, nismo farani, nismo člen lokalne skupnosti kaj bolj, kot za to, da nam odvažajo smeti.

In v tem podivjanem individualizmu je v zvezi z epidemijo vsak po svoje nekaj pameten. Naše pravice zato ne morejo biti omejene samo s pravicami drugega, omejene morajo biti z dolžnostmi, ki jih imajo do svoje skupnosti. Svoboden posameznik ni zadosten temelj civilizacije, posameznik mora biti odgovoren in skrben član skupnosti.

Skratka

Ne moremo postati vzhod. Ne da se nas komandirati. Drugačni smo. Čudni. Hardversko* in softversko*. Lahko pa se spomnimo, da nekoč nismo bili samo čudni, da smo imeli orodja, s katerimi smo brzdali individualizem in to ni bila partija. Klane, plemena in rodove smo zamenjali s skupnostmi in vero, da je nekaj nad nami in odgovorna skrb za druge je prišla sama od sebe. Zdaj smo vse to vrgli stran.

Je to dobro ali slabo? Čez nekaj sto let bodo zanamci ugotavljali, če se je obneslo.

Slovenski PS.

Bralec se bo spraševal, kako je v tem v Sloveniji. Nekaj študij kaže, da smo med najmanj »čudnimi«, najmanj individualističnimi narodi v Evropi, kar bi lahko dajalo upanje, da bomo glede epidemije uspešnejši, če že pri kapitalizmu nismo. Težava je, da smo razdeljeni v dve plemeni, ki med seboj bijeta državljansko vojno in za nekatere je epidemija samo priročne orodje pri vsem skupaj. O tem sem že pisal in tule ne bom ponavljal.


* v računalništvu hardver pomeni tiste otipljive strojne komponente, ki so fiksne, softver pa programsko opremo, ki jo naložimo in je lahko taka ali pa drugačna.

Napisano za Časnik novembra 2020.

Lokavo izključevanje

Med tem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja. To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa, preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Lokava je poteza na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsake nekaj mesecev je treba poskusiti s čem novim. Voditelji opziciskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, bolj novi manj, bolj stari bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime »Koalicija ustavnega loka«. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne iz kakšne posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre boljše tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski – in demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše liste za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana, in da drug drugemu tudi priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janši pravico, da sestavi vlado, osporavala že takoj po padcu Janševe vlade. Zdaj se oglašajo ponovno in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih.

To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Citat je oguljen in še vedno resničen. S tem, da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit pokazatelj temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno, kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ, saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ, saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve v naprej. Bolj kot se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani izven političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna, državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi, in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima 90 poslancev.

Najprej objavljeno na Časniku oktobra 2020.

Somrak demokracije?

S knjigo Konec zgodovine in zadnji človek je Francis Fukuyama v 1990ih uokviril glavnino razmišljanja liberalne inteligence po padcu Berlinskega zidu. Teza je bila, da je komunizem propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, svetu bo zavladal liberalni konsenz, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo, ne geopolitično, ne notranjepolitično. Velik del težav, ki jih ima z razlaganjem sodobnosti liberalna inteligenca, ima korenine v tem, da je to prepričanje zmotno. Da je zmotno, da zgodovina nekam teče, in da je še bolj zmotno, da ima konec. Težave ima tudi Anne Applebaum v knjigi Somrak demokracije: zapeljiva privlačnost avtoritarizma (vir).

Anne Applebaum je ameriška zgodovinarka in novinarka, sopotnica, kronistka in raziskovalka demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi s posebnim poudarkom na Poljski. S to državo jo veže tudi mož, Radek Sikorski, minister in viden desno sredinski politik Evropske ljudske stranke. V nekaj knjigah je kritično opisala zločine komunizma v vzhodni Evropi, za knjigo o zgodovini gulagov je dobila Pulitzerjevo nagrado.

Zamera zamere

Somrak demokracije je po eni strani knjiga o bolečini borke za demokracijo iz časov rušenja berlinskega zidu. Bolečina je človeška, ker so se z njo skregali soborci in soborke iz tistih časov in niti govorijo med seboj ne več. Bolečina je politična, ker je tista desno sredinska politika, ki je Poljsko demokratizirala in uvedla propulzivno tržno gospodarstvo, izgubila proti bolj desni stranki Zakon in pravičnost. Bolečina je intelektualna, ker je razsvetljeno liberalno demokracijo zamenjal preprost avtoritarni režim, ki da se požvižga na vladavino prava, neodvisne inštitucije, sistem, zavor in ravnovesij ipd.

Pri intelektualcih bolečina sproža spraševanja – kako je vendar mogoče, da je do tega prišlo: da liberalno demokracijo izpodrivajo avtoritarni režimi. Ne samo na Poljskem ampak tudi na Madžarskem, v ZDA, manj demokratične sile pa so v vzponu tudi v Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji … Da o Rusiji, Turčiji in Kitajski niti ne govorimo.

Applebaumova dobro secira, kakšni ti režimi so: bolj ali manj se požvižgajo na demokratične uzance. Avtoritarna oblast ni več sredstvo, za uvajanje ideologije – na primer (nacional) socializma - ampak da je namenjena zgolj oblasti in privilegijem. Propaganda režima da ne temelji na veliki laži (o Židih ali izkoriščevalskih kapitalistih) ampak na srednje velikih lažeh – kako se je Soros zarotil proti Madžarom, Rusi z letalsko »nesrečo« v Smolensku proti Poljakom, Bruselj proti Angležem, »Kenijec« Obama proti Američanom …

Skozi mnenja o volivcih teh režimov se zrcali, grobo rečeno, prezir do teh ljudi. Da preproste ljudi naravno privlačijo avtoritete, da je osamljenim politika edini stik z drugimi, da je avtoritarizem privlačen za ljudi, ki ne prenesejo kompleksnosti. Zamera in nevoščljivost da vodi tiste, ki so si od demokracije veliko obetali, pa se v tranziciji niso prav znašli. Na zahodu pa da se niso znašli luzerji globalizacije.

Upor proti moderni

Zamera do tistih bolj uspešnih na splošno je tisto, kar da žene drugo stran v naročje avtoritarcev. In kar žene njene nekdanje prijatelje in prijateljice, ki v življenju niso bili tako uspešni, kot ona. Ta slab odnos do ljudi, ki svobodno izbirajo populiste, slednji uspešno izrabljajo, ko se postavijo za ljudi in proti elitam. In zamera do tistih, ki so »pravim demokratom« ukradli zmago nad komunizmom vodi Applebaumovo.

Skratka, dogaja da se upor proti moderni in demokracija je v zatonu, ker intelektualno leni in nerazgledani ljudje izbirajo pohlepne in oblastiželjne politike, ki jim preko interneta in s pomočjo izdajalcev med intelektualci prodajajo laži. Drugih oblik družbenega tkiva razen politike pa ni več. To je diagnoza, ki veje iz knjige.

Diagnoza je deloma pravilna. Deloma zato, ker opisuje samo krivdo onih na drugi strani. Ker je krivcev premalo, morajo biti krivi bolj. In deloma zato, ker nekaterih stvari preprosto ni znotraj njenega konceptualnega okvira ali pa se ji zdijo neveljavne.

Zakoreninjenci drugače

S problemi liberalne demokracije se ne ukvarjajo samo liberalni demokrati, ampak tudi konservativni demokrati ali celo ne-demokrati. Njihove diagnoze so drugačne. Že Fukuyamov učitelj Samuel Huntington je v knjigi Kdo smo (vir) opozoril, da se konec zgodovine ne bo zgodil niti v nacionalni politiki. Da ostajajo identiteta in pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi ključne družbene silnice. Liberalni konsenz jih daje v oklepaj oz. jih ima za preživele oz. jih sploh nima za ideologijo.

Upornik Hans Herman Hoppe piše, da je »demokracija bog, ki mu je spodletelo« (vir). Da so demokratični politiki, vsi po vrsti, »profesionalni demagogi«, ki nagovarjajo najbolj primitivne instinkte (vir). Če nagovarjajo pripadnost (narodu) veljajo z napačne, če zagovarjajo enakost in univerzalnost so pa pravi. Boljša od demokracije se mu zato zdi aristokracija oz. vladanje naravnih elit. Sistem, ki bi dal tem elitam več besede, pa smo uničili in ga nadomešča – no, tudi to, nad čemer se pritožuje Applebaumova.

Tudi Patrick Deneen ugotavlja, da je liberalizem v težavah (vir). Njegov odgovor je, da zato, ker je preveč uspel. Ko od človeka ostane samo še posameznik, razpade civilna družba, ljudi v neko skupnost ne povezuje nič drugega, kot razsvetljeni, razumski, pretežno ekonomski interes. Vrednotno dediščino kultur je zamenjal nihilizem, prav in narobe je stvar dogovora, morda kakšne listine pravic. Demokratični liberalizem je en sam dolg proces osvobajanja od navad, vrednot, tradicij in receptov, ki so še veljali, ko je razsvetljenstvo postavljalo temelje demokratičnim ureditvam.

Fašizem proti dekandenci

Zakaj je liberalna demokracija v težavah, bolje vidijo od zunaj. Čudenje težavam demokracije je odveč. Haidt je lepo pojasnil, na kakšne moralne temelje ljudje postavljajo odločitve: ja, na take, ki poudarjajo pravičnost in svobodo, ampak tudi na take, ki poudarjajo pripadnost skupnosti in spoštovanje svetosti. Peterson je naš svet uokviril kot stalen boj med dvema skrajnostnima, med dekadenco in fašizmom, kaosom in prisilo. Junaki da nekje na sredi ustvarjajo red, v katerem se da shajati.

Del ljudi čuti dekadenco, ki jo odpira razpadanje ali prevrednotenje tradicionalnih inštitucij kot so družina ali nacionalna država. Kaosa, ki ga prinašajo za vse in vsakogar odprte meja, nereda v glavi, ki ga povzroča prepričevanje, da je 2+2 lahko tudi 5, da beseda moški in ženska nič več ne pomenita. Ljudje si želijo avtoriteto, ki bo protiutež temu kaosu.

Karstev v recenzije Applebaumove (vir) zastavlja vprašanje o krizi Zahodnega liberalizma s poudarkom na Zahodu. Češ, kako naj bi Zahod obstal, ko njegova moč nazaduje in ga ogrožajo neliberalni režimi od znotraj in od zunaj, s Kitajsko na čelu. Ampak še vedno enači Zahod z liberalno demokracijo. Kaj pa, če ta ni glavna ali celo edina identitetna oporna točka Zahoda? Morda gre pa za spopad kultur, v katerem nam je »iliberalna« Poljska še vedno bližje kot liberalna Indija, »iliberalni« Poljski pa liberalna Nemčija še vedno bližje kot iliberalna Rusija. Morda pa mora Zahod svojo moč črpati iz svojih korenin, ne pa iz svojega izkoreninjena za potrebe promocije nekakšne univerzalne civilizacije. Kot so to v Pariški izjavi (vir) tako lepo opisali Scruton, Delsolova in drugi.

Chantal Delsol nima težav pojasniti začudenja Applebaumove. Po njenem gre za boj med vrtnarji in demiurgi (predstavljate si buldožeriste), med tistimi, ki negujejo vrt civilizacije in tistimi, ki bi ga podrli in zgradili znova. Boj na Zahodu teče že vsaj od Francoske revolucije naprej. In nanj pozabimo, ko se je treba poenotiti v boju s posebej norim vrtnarjem (nacizem) ali posebej divjim buldožeristom (komunizem). V jedru moči Zahoda je bilo soočenje idej, dialog, polemika, tekmovanje v katerem se išče ravnotežje med dekadenco in fašizmom. Da so se nehali pogovarjati, tukaj ima bolečina Anne Applebaum naše sočutje.

Rešitev je

Ann Applebaum nekje resignirano napiše, pravzaprav citira nekoga drugega, »da ni čudežnega zdravila, da ni končne rešitve, ni teorije, ki bi pojasnila vse. Ni zemljevida, ki bi kazal pot v boljšo družbo, ni izobraževalne ideologije, ni knjige pravil«. S konservativnega pola, bi ji odgovorili, da se dolgoročno ni izkazala še nobenega civilizacija, ki je bi imela svojih temeljev ne imela v presežnem; v veri, da nad nami ni samo modro nebo. Tudi knjiga pravil obstaja.

Post scriptum za Slovenijo

V analizi Anne Applebaum Slovenci se in se ne prepoznamo. Ja, pri SDS opazimo nekatere podobne vzorce: Soros kot zarota, nagovarjanje tistih, ki jih je tranzicija ogoljufala, pihanje na dušo drugorazrednim, sovraštvo do tranzicijskih uspešnežev ... Ampak nezadovoljstvo nekaterih je realno. Da se na ta način ne sme zbirati volilne podpre, je tudi način zbiranja volilne podpore.

Svetlobna leta pa je Slovenja daleč od tega, da bi stranka Dom dosegla absolutno večino na volitvah; vse levo od SLS bi imelo v parlamentu skupaj pet poslancev; Rupel, Peterle in Jambrek pa bi pisali zagrenjene knjige, kako so jim kmetavzarji ukradli demokracijo in svobodo. Demokratizacijo je pri nas ukradel nekdo drug. In ja, Anne Applebaum ima prav. Je nekaj privlačnega na avtoritarizmu. Samo da pri nas častijo še Titovega.

Vnuki

Pred dobrim tednom je Janša tvitnil naslednje: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« In pripel daljši članek o tem, kako smo na ozemlju SFRJ razčiščevali s svojo preteklostjo (vir), ki ga je napisal že pred več kot desetimi leti. Tvit je sprožil plaz zgražanja na družbenih omrežjih, zgage so ga potvorjenega izvozili v Bosno, od tam pa se zgražanje vrnilo v slovenska sredstva množičnega obveščanja. Vredno razmisleka pri vsem skupaj je, zakaj je okrog tega tak škandal.

Drži, tvit verjetno vsebinsko ni povsem točen, kot ne more biti nobena izjava, ki se ukvarja z zgodovino na način, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Bolj prav bi bilo napisati, da »bi bil pokol v Srebrenici manj verjeten, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije …«. Ker klali so se v Bosni tudi med drugo svetovno vojno, ko se je komunizem šele pripravljal. Jasno je, da je osnovni kontekst srbski nacionalizem oz. poskus, da bi Srbija čim več Srbov in ozemlja spravila pod okrilje lastne države. Nekaj podobnega je za Maribor dosegel general Maister. Da se torej tudi brez množičnih pobojev. Četniški zločini so bili v bivši Jugoslaviji ostro obsojeni in pravilno spoznani kot zavržni. Niso bili pa vsi zločini spoznani kot taki, in če niso vsi zločini spoznani kot nedopustni, je samo vprašanje dovolj močne propagande, da se najde izgovor za novo nasilje. In o tem je bil Janšev nič hudega sluteči tvit, ki pa je sprožil cel vihar.

Zakaj?

Del odgovora je v splošni klimi. Levica ni navajena, da ni na oblasti in jezno cepeta. Vsakih nekaj dni sproži »afero«, ki se potem par dni valja v medijih, medijsko šibkejša druga stran rabi čas, da zadevo zavrne in požar ugasne. Potem s kantico bencina in prižgano vžigalico čakajo na novo priložnost. V začetku julija je bilo že sumljivo mirno in je tvit prišel prav, da je zapolnil mrtvilo.

Gotovo je levico in Levico zmotil napad na komunizem – komunistična ideologija je namreč tisto, kar je v tvitu nedvomno napadeno. Za mnoge je komunizem še vedno sveta krava, o katerem se mora govoriti samo lepo. Tudi, če je bila kje kdaj kaka stranpot (ki je povzročila sto milijonov žrtev), da je bil pa namen dober. In so se zagovorniki komunizma skrili za žrtve Srebrenice.

Očitali so, da Janša Srebrenico izkorišča za obračunavanje s komunizmom, ki je stvar preteklosti. Jaz tisti tvit berem kot opozorilo, kaj se zgodi, če množični poboji, vsi množični poboji, niso postavljeni onkraj meja civilizacije. Dokler niso, je nevarno, da se bodo morije ponavljale. Vse, kar danes rečemo, vpliva na prihodnost, ne na preteklost. Vsaka beseda je o prihodnosti.

Skratka, okrog tiste izjave je mogoče polemizirati, kar pa ne razloži vse nestrpnosti in sovraštva, ki se je ob njej izlilo. Ne pojasni, zakaj sta levica in Levica zapustili parlament. Sprožiti se je moralo nekaj bistveno večjega in globljega.

Zato.

Najtežji očitek Janši je bil, da primerjava med Srebrenico in povojnimi poboji v Sloveniji zanika, relativizira in zmanjšuje težo zločina v Srebrenici. To bi bilo res nedopustno grdo. Na »desni« očitka nikakor nismo mogli razumeti, ker vsi do zadnjega obsojamo tisti zločin. Bilo nam je povsem nedojmljivo, kako lahko kdo očita nekaj takega. Tu tiči vzrok, zakaj se nismo razumeli.

Zamislimo si, mi na desni, da bi vzporednico med Hudo jamo in Srebrenico potegnil nekdo, ki mu je ušlo, da »je v Hudi jami še prostor«, da so jih revolucionarji po drugi svetovni vojni »še premalo pobili«, da so »poboji pravzaprav del naravnega prava«, ko se zmagovalec znese nad poražencem. Vse to v Sloveniji ne tako redko slišimo. Vzporednice med Srebrenico in Hudo jamo iz ust nekoga, ki razmišlja o Hudi jami kot o drugorazredni temi, bi bilo strašno in vredno vsega zgražanja. Ampak mi mislimo prav obratno. Za nas so povojni poboju absolutno zlo in je zato vzporedno Srebrenica tudi absolutno zlo. Nobene potrebe ni, da bi se zgražali.

Razen seveda, če so naši sogovorniki na izjavo gledali skozi svoje oči. Tistemu, ki se zdi Huda jama razumljiva, opravičljiva, naravna, drugorazredna, tistemu se zdi vzporednica s Srebrenico nedopustna. Z vsem tistim besom in jezo so nam povedali nekaj o sebi.

Kaj mislite, kakšno je bilo mnenje generala Mladića o povojnih pobojih? Bolj podobno Janševemu ali bolj podobno njihovemu? Spomnijo se, da so generali JLA, tiste JLA, ki je pobijala v Srebrenici, upornike v republikah imenovala fašiste. Spomnijo se, da je Miloševićev režim fašizma obtoževal predsednika Bosne in Hercegovine Izeta Izetbegovića. Oni danes operirajo s fašizmom v velikih procijah.

Nihče

O vzporednicah med Hudo jamo in Srebrenico je najlepše pisal Mehmedalija Alić, izbrisani rudar, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami. V Srebrenici sta končala njegova brata. Tako pravi:

»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«.

Se je generacija vnukov iz vsega tega kaj naučila?

Najprej objavljeno v Časniku julija 2020.

Za pravičnejši svet ?!

Ne glede na to, kaj je problem, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, za epidemijo COVID-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čem, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel v drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.

Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija COVID-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti in nima nobene smeri. Razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste in neuspešno na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.

Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici) kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera – kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.

In seveda – menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju – in naj bi se sistem zdaj obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, ampak da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot 5€, potem je maska za vas vredna vsaj 5€. Če imate 5€ raje kot masko potem maska za vas ni vredna celih 5€. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici. Sistem določanja vrednosti odlično deluje in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto, kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).

Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom kakšnih trgov naj bi pa bil? Takih, ki anketno določajo ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki in bi temu primerno oblikovali plače?

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki nekaj merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi 100, da bi dobil čez leta 110, to samo pomeni, da ima raje čez leta 110 kot danes 100. In kdo si izposodi, ima raje danes 100 kot čez leta 110.

In kar je pri vsem skupaj najlepše – vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno, in kaj ni. Več kot se menjuje, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.

Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem OK in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.

Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.

A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto, da bi se kapitalist prosto odločil ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

Seveda bo kdo rekel, da to pa ni pravično in solidarno, da ima nekdo mesnico, nekdo pa ne in po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, da jo dobijo vsi.

Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Boljše se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug za drugega pripravljeni kaj nuditi tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej, kadar gre za preživetje in eksistenco. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.

Več kot je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizije, ne samo kruh, morali deliti bolj solidarno.

O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.

Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.

Skratka

Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij potrebno podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.

Najprej objavljeno v Časniku junija 2020.

Sindrom motenosti z Janšo?

Predsednika ZDA Georga W. Busha so nekateri Američani tako težko prenašali, da so za njihove težave izumili izraz »Bush derangement syndrome« oz. sindrom motenosti z Bushem. Še dosti težje so nekateri Američani prenesli izvolitev Donalda Trumpa. Voditelj »napredne« CNN Fareed Zakaria je duševno motnjo zaradi Trumpa definiral kot »tako močno sovraštvo do Trumpa, da pride do izgube razsodnosti«. Nekatere scene iz množičnih protestov na ameriških ulicah v letu po njegovi izvolitvi so res kazale, kot da so nekateri izgubili pamet. Kar samo se ponuja, da bi tudi biciklistične proteste pojasnili z duševno motenostjo z Janšo.

Ampak to bi bilo preveč enostavno. Najlažje je nekoga, ki ga ne razumeš, proglasiti za norega. Ni spoštljivo. Ne terja nobenega napora. Ne terja nobenega soočenja z lastnimi predstavami o svetu in okolici.

So izjeme. Kdo tudi je nor. Kdo je tudi zloben. Kdo tudi bolezensko sovraži. Kdo si tudi želi konflikta. Kdo za svojo patologijo išče množico, v katero bi se lahko skril. Ampak to niso vsi. Verjeti želim, da je patologija omejena na majhno manjšino, katerih manire poznamo tudi iz spletnih omrežij. Večinoma pa gre pri tem kolesarjenju za dobronamerne državljane. In te bi rad razumel.

Minila so že tri kolesarjenja, pa še vedno nismo slišali prepričljive racionalne razlage, zakaj protestirajo. Psihologi radi človeško mišljenje delijo na racionalno in čustveno komponento. Haidt je razliko pojasnil z jezdecem in slonom (vir): jezdec predstavlja razum, slon pa čustva, intuicijo, hitro razmišljanje brez pretiranih analiz (vir). In kar so Hadit in ostali ugotavljali, je, da odločitve sprejema slon. Odločamo se intuitivno. Razum vključimo šele, ko moramo svojo odločitev pojasniti, razložiti, najti »pametne« razloge, zakaj smo se odločili, kot smo se. Jezdec – razum – je predstavnik za stike z javnostjo za procese, ki tečejo pred-razumsko.

V to shemo, da so v ozadju neki nerazumski procesi, sodijo tudi pojasnila psihologov, češ da se protestniki na ulicah in trgih razrešujejo svoje probleme z očeti in ne z Janšo. To je odlično obdelal mag. Vodeb (vir). Ampak tudi to pojasnilo je za nasprotnike kolesarjev preveč udobno.

Ko zagovarja čustvene protestnike, Jaspers (vir) piše o čutenju-mišljenju kot o enem procesu, ki vključuje oboje – čustva in razum; da oboje sodeluje pri tem, kako razumeti svet okrog sebe in kako se naj odzvati in da so čustva enakovredna razumu. Čustva opozorijo, s čem bi se kazalo razumu ukvarjati. Podobno, kot po Heideggerju svet razpade na objekte, s katerimi bi se kazalo razumsko ukvarjati šele, ko imamo kakšno težavo z njim.

In kolesarji seveda imajo s svetom težavo.

Težava je, da so, odkar se spomnijo, poslušali, da je največja katastrofa, ki se Sloveniji lahko zgodi, vlada pod vodstvom Janeza Janše. Zadnje volitve so sredstva javnega obveščanja postavile v okvir, kdo gre z Janšo ali ne. Desetine naslovnic Mladine so s kioskov kazale podobo pošasti. Zadnja na vrhuncu epidemije ga je kazala kot virus.

Njegovemu prihodu na oblast bi morala slediti diktatura, zaplembe številk Mladine, zapiranje novinarjev, prepoved delovanja političnih strank, revščina, vojska na ulicah, državni udar, pretepanje protestnikov, internacija na Goli otok … To ni folie à plusieurs, norost množice, tako dnevno strašijo sredstva množičnega obveščanja.

In seveda se nič od tega ni zgodilo. Predstava o resničnosti in resnična resničnost sta se pokazali povsem nasprotni. Kako uskladiti prosto kritizerstvo vlade v sredstvih javnega obveščanja, prosto kršenje pravil o epidemiji, prosto protestiranje, … s propagando, da Janša pomeni konec sveta?

Resničnost in predstavo o njej je treba uskladiti. Kako privid uskladiti bolje kot v družbi tistih, ki tudi verjamejo v privid? »10.000 ljudi se ne more motiti. Torej imam prav. Res se je zgodil državni udar, res ni več demokracije, res so volitve do nadaljnjega odpovedane, res je bil Janša za predsednika izvoljen bez ograničenja mandata«. Mislijo.

Pametni seveda ne bodo svojemu razumu pustili, da bo okrog razlagal, da protestirajo zaradi naštetega. Ker se s prostim očesom vidi, da ni nikjer tankov na ulicah in vojakov na vogalih. In bodo našli, da protestirajo, ker korupcija, ker pisma v tujino, ker kadrovske menjave, ker Janša čivka. Ampak niso bili na ulici, ko je bila korupcija dokazana, npr. o žilnih opornicah, ko so levičarji pisali v tujino in se pritoževali čez desno politiko, ko so kadrovsko menjali na drugi strani.

Ostanejo pravzaprav samo Janševi tviti.

O tem, kako si je Deng Xiao Ping prizadeval modernizirati Kitajsko, kroži šala: da se je peljal proti križišču in ga je šofer vprašal, kam naj zavije, levo ali desno. Deng da je rekel, vklopi levi žmigavec in zavij desno. Polni socialistične retorike in rdečih zastav z zvezdami so Kitajci odprli vrata kapitalizmu in država je obogatela. Janša kot da bi počel ravno obratno. Kar naprej vklaplja smernike za v desno, ko pa je za volanom, pa vozi bolj ali manj naravnost. Če ne celo levo z vsemi temi bogatimi socialnimi ukrepi. Nobene »desne« reforme mu ne očitajo, niti ni privatiziral bolj kot leve vlade. Da vozi naravnost, nihče ne opazi, ker se vse bliska od smernika. Desnega.

In ti smerniki so moteči. Nekateri žaljivi, nekateri nesramni, nekateri pa zadenejo naravnost v slabo vest njegovih nasprotnikov. Zapiči in potem še dreza v rano. Ne pušča prostora za umik. Pritisne ob steno. Čeprav sem prepričan, da so ga nekje na obramboslovju učili, da dober vojskovodja vedno pušča nasprotniku prostor za pobeg. Možnost umika zmanjšuje voljo do borbe. In bistveno - na koncu šteje, kam se pripelješ in ne kakšne signale daješ.

Ja, tviti so moteči, ampak ponavljam, če ni hujšega …

In za povprečnega državljana ni nič hujšega. Je pa hudo za vse tiste, ki se nadejajo, da jim bo država delala usluge. Usluge na drobno za tiste nevladne organizacije in sredstva javnega obveščanja, ki si jih leve vlade plačujejo, da imajo podporo »civilne družbe«. In na debelo za omrežja, ki potrebujejo državo zato, da so njihovi posli bolj donosni. Ki zmagujejo na razpisih. Ki dobavljajo medicinsko opremo z bogatimi maržami tudi ko ni izrednih razmer.

Za te kroge so protestniki na kolesih samo koristni idioti, ki bodo omrežjem omogočili, da si bodo postavili bolj uslužno vlado. V sredstvih javnega obveščanja bomo brali, da je prinesla politično stabilnost, saj o njej ne bodo grdo poročali. In koristni idiot sem tudi jaz. Ker se vtikam. Ker si želim, da bi politične zadeve reševali vsake štiri leta na volitvah, vmes naj se pa dela. In tako v nekem vzporednem vesolju menda pomagam diktaturi.

Skratka

Podobno udobno, kot je protestnike mogoče na lahko opraviti kot nore, je tudi Janšo udobno odpraviti kot diktatorja. Ne drži ne eno ne drugo. Janša bi lahko več vozil in se manj ukvarjal s smerniki. V prometu jih itak nihče več ne uporablja. Še posebej ne biciklisti. Te prosim le, da vozijo v pravo smer po kolesarskih stezah in da gredo dol s kolesa na prehodih za pešce.

Najprej objavljeno v Časniku maja 2020.

Po koroni revolucija?

Zdaj ko smo v zvezi s korona virusom malce zadihali so, poznamo jih, spet dvignili glave in se začeli spraševati, kako bi lahko to epidemijo izkoristili za tisto, kar jih ves čas žuli: demontaža reda, ki se jim ne zdi pravičen, v katerem zavidajo bolj uspešnim, bolj ustvarjalnim, bolj podjetnim. Kot nevzgojen otrok, ki izgublja igro Človek ne jezi se, bi udarili po mizi, da bi vse popadalo po tleh. Spet je govora o spremembi družbenega sistema, o ukinitvi svobodnega tržnega gospodarstva in odpravi kapitalizma. 

To ni nič novega. Vsako krizo, pa naj gre za napad okupatorja, naftno krizo, globalno segrevanje, periodično gospodarsko recesijo, ipd. poskušajo izkoristiti za svojo agendo. Podnebne protestnike kot so Greta Thunberg in Extinction Rebellion poslušamo, kako pravzaprav ne gre za okolje, kako ne gre za toplogredne izpuste, ampak da gre za to da ukinemo sistem, ki je do tega pripeljal.

Kapitalizem je kriv ...

Ja, je nekaj na tem, da danes človeštvo v ozračje spusti več toplogrednih plinov, kot so jih rastline s fotosintezo sposobne razcepiti nazaj v ogljik in kisik. Drži, v kameni dobi te težave ni bilo, ne v antiki, tudi v srednjem veku so ljudje pravzaprav kot vir energije uporabljali les, torej produkt naravnega ločevanja atmosferskega co2-ja na ogljik v lesu in kisik v zraku. Ali pa so uporabljali živalske oziroma človeške mišice, ki so v energijo pretvarjale travo, žgance, zelje in podobne stvari.

Šele industrijska revolucija in vsi izumi, ki so povezani z njo, da človeštvu na razpolago vso zalogo energije, ki se je na planetu odlagala milijarde let kot plin, nafta in premog. Izumi industrijske revolucije so dali inovacije, ki so človeštvu omogočile, da je imel pozimi zakurjena bivališča, pisarne in tovarne, da je potoval s parniki, vlaki, avtomobili in letali. In da si poleti vse to hladi na udobno temperaturo.

Eksplozija inovativnosti je neločljivo povezana z družbeno ureditvijo, v kateri je lastnina varna, ustvarjalnost svobodna in kjer želje in potrebe vseh usmerjajo, kaj bodo ljudje počeli - namreč tisto, kar si ljudje želijo. Z grdo besedo se temu reče kapitalizem, kdor se te sramuje, lahko uporabi izraz inovativna družba. Ali pa tržno gospodarstvo. S pridevnikom socialno ali celo eko-socialno. Pridevniki ne spremenijo bistva. Ker je svoboda, je v uporabi več glav. Ker je lastnina varna, se splača danes nečemu odpovedati, da bi bilo boljše jutri. Ker se dela tisto, kar ljudje želijo, so ljudje v glavnem zadovoljni.

Kapitalizem je doživel nesluten uspeh. Prehranil je veliko več ljudi, močno se je povečalo število prebivalcev, veliki večini teh se ni bilo treba več ukvarjati s tem, kako pridelati hrano, kako obdelovati polja, ampak so se ukvarjali z drugimi stvarmi, z delom v industriji, z izobraževanjem, z znanostjo, s kulturo. Skratka zelo se je povečalo število ljudi, ki niso živeli na kmetih, od zemlje. Odšli so v mesta, katerih velikost eksplodira z roko v roki z razvojem tržnega gospodarstva. Nekoč v Evropi, danes v Aziji in Afriki.

... tudi za epidemijo

Mesta razumemo tudi kot eno od rešitev za vedno večji okoljski odtis, ki ga človek pušča na planetu. V mestih smo ljudje natlačeni skupaj, kot piščanci v hlevski reji, in naravi ostaja več prostora. Primerjajte samo, kako gosto poseljeno je recimo neko Štepanjsko naselje v primerjavi s hišami na vasi ali v primestnih naseljih. V mestih je seveda gneča, vrvež, ki ga imajo nekateri radi. Gneča je v avtobusih, gneča je na podzemni, gneča je v trgovinah, gneča je na ulicah, gneča je v lokalih, gneča je v kinematografih ...

Mestna gneča je idealno gojišče, da se širijo in razvijajo epidemije. Več kot nas je, bolj kot smo skupaj, lažje se širi. Če bi ostali v srednjem veku, taka bolezen morda sploh ne bi prišla tako daleč. Nikakor pa ne tako hitro in ne v vse države skoraj istočasno. Glede epidemij je bilo še veliko bolj varno življenje v kameni dobi - veliko prostora, ki ga je pleme potrebovalo za preživetje, nizke koncentracije ljudi, so imele za posledico, da so se, če sploh, epidemije širile počasi. So pa cepali kot muhe od lakote in drugih bolezni, pa tudi za brisanje zadnje plati ni bilo troslojnega toaletnega papirja.

Skratka, podobno, kot za podnebne spremembe je tudi za COVID-19 kriv kapitalizem.

Ga zato velja odpraviti?

Vprašanje, ki se nam postavlja, je, ali je zato potrebno ta sistem odpraviti. Ali je potrebno zamenjati sistem, ki je vendarle potegnil ljudi iz revščine, da imajo danes dobro hrano, zdravo vodo, dostop do šolanja, internet ... V praktično vseh državah, ki so se odločile, da nehajo eksperimentirati in uvedejo tržno gospodarstvo, so se socialne razmere izboljšale za vse in revščina zmanjšala. Menda izkoriščani ljudje v kapitalističnih državah so živeli veliko boljše od tistih, kjer so tovariši dali tovarn delavcem, zemljo tistemu, ki jo obdeluje, zase pa obdržali konjak in cigare iz uvoza. Razen nekaterih zavistnežev, delomrznežev in psihopatov to vidijo vsi.

Drugi argument za prevrat pa je, da med epidemijo države posegajo po sredstvih, po katerih so sicer znane diktature. Kontrolira se gibanje, komandira cele gospodarske panoge, uvaja se policijska ura, v nekaterih državah celo cenzura poročanja. Ljudem se podarja denar, ki ga niso zaslužili in ga jemlje tistim, ki ga pač imajo - za zdaj z izposojanjem ga države jemljejo bodočim generacijam. In naši prijatelji na skrajni levi pravijo, no vidite, kako dobro se to obnese med epidemijo, škoda, da tega ne počnemo tudi v običajnih razmerah.

Vprašanje torej je, ali so razmere med epidemijo izredne, in so tudi ukrepi izredni in izjemni, ali pa so razmere pravzaprav podobne normalnim in bi se ukrepi, ki se obnesejo zdaj, obnesli tudi sicer. Naši prijatelji nas poskušajo prepričati v to drugo: da potrebujemo več države, več prerazporejanja, manj svobode, manj varnosti lastnine; da bo država povedala, kaj potrebujemo in si želimo in to tudi dobavila. Po potrebi na karte. Pravijo, da je epidemija kronski dokaz, da bi se država morala več vmešavati v gospodarstvo, v človekove pravice, v socialni položaj ljudi.

Predlagajo, da bi izjemne rešitve, ki jih terjajo izjemne okoliščine, podaljšali za vedno. Da bi vsak dobil nek dohodek, pa če dela ali, ne; da bi bili delavci lahko kar za zmeraj na čakanju; da bi nekatere gospodarske panoge za nedoločen čas držali priklopljene na finančno infuzijo. Ker denar ne raste na drevesih, mora vse to nekdo plačati in plačevali bodo tisti, ki dobro delajo. Ki imajo srečo, da jih epidemija ne prizadene ali pa so se jih prilagodili. Če bo država jemala uspešnim, da bi pomagala neuspešnim, bo na koncu propadlo vse, kot se je zgodilo ob bankrotu socializma konec osemdesetih.

Skratka

Skratka, to je nekako tako, kot bi nekomu, ki si je za delo na blatni njivi nataknil gumijaste škornje, te škornje svetovali tudi, ko bi se odpravil na maraton. Češ, poglej kako dobro so se obnesli, ko je bilo res hudo. Seveda mora država pomagati, da nihče ne bo ostal brez strehe nad glavo; da nihče ne bo lačen; ostal brez dostopa do šolstva in zdravstva; brez neke koristne vloge v družbi. Vendar mora hkrati ustvariti razmere, da se bo gospodarstvo lahko novim razmeram prilagodilo. Svobodno tržno gospodarstvo je tista ureditev, ki se je do zdaj izkazala za najbolj prilagodljivo.

Najprej objavljeno v Časniku 21.4.2020.

Poseben čas

Bil sem med tistimi, ki so v zvezi s koronavirusom širili opozorila, paniko, če hočete, že od začetka februarja. Kljub temu se mi zdi, da se ne zavedam vse teže tega problema. Včasih ga začutim. Kot težak črn oblak. Ni nekje na obzorju. Ni oddaljenega grmenja. Nič se ne bliža. Preprosto je. Nekje nad mano, malo proti jugozahodu. Grozi, da bo se bo spustil do in nas zadušil. 

In potem v dnevni rutini pozabim. Elektrika je. Voda teče. Televizija ima program. Raziskovalno delo in predavanja nekako potekajo. Zdi se, da bo do večera še vse OK. Jutri morda tudi. In v četrtek.

Običajne nevihte so enostavne. Vidiš blisk, šteješ sekunde, zagrmi, deliš sekunde s tri in dobiš koliko kilometrov je črni oblak oddaljena. In prihaja bližje in bližje, predvidljivo. V poplavi voda narašča enakomerno. Vsako uro 20cm. Tudi strašen tsunami si vzame čas. Vlak, ki se nam na železniškem prehodu bliža, je za vsako sekundo petnajst metrov bližje. Celo puščica ali granata leti proti nam s konstantno hitrostjo. Staramo se in vsako leto naredimo enako velik korak k smrti.

Dnevno smo obkroženi z linearnimi pojavi. V enakem času se nevarnost enako poveča. To nam gre dobro. Nekaj malega smo izpostavljeni tudi pojavom, kjer stvari tečejo v kvadratni dinamiki. Drevo pada na tla s pospeškom, snežni plaz se bliža vedno hitreje, vročina ognja je 4x večja, če mu pridemo 2x bližje, deska čez jarek se bo zlomila 4x prej, če bo 2x daljša. To nam gre nekaj slabše, ampak z nekaj previdnosti tudi to obvladamo.

Epidemija, v kateri smo, je povsem drugačna. Povsem, povsem drugačna. Število obolelih narašča eksponentno. Vsakih nekaj dni se podvoji. V Italiji npr. se je pred uvedbo popolne karantene število primerov podvajalo vsake tri dni. To pomeni, da je bilo zadnje tri dni toliko novih primerov kot je bilo do takrat vseh primerov skupaj. Še enkrat: v zadnjih treh dneh toliko, kot prej vseh skupaj. Če bi šla zadeva v tem tempu naprej, bi bilo tri dni pred koncem še polovica vse ljudi zdravih. Šest dni pred koncem bi bila okužena samo četrtina Italije. Devet dni pred koncem bi bilo okuženih nekaj več kot 12% ljudi. Ne, epidemija se ne širi s hitrostjo požara, tudi se ne širi kot požar, širi se kot jedrska eksplozija!

To je ljudem težko razumeti. V znanosti je ta nesposobnost znana kot »zabloda eksponentne rasti« (exponential growth fallacy). Ekonomisti so jo preučevali, ko so študirali, kako si ljudje izposojajo denar, ki ga morajo potem z obrestmi vračati. Tudi če kdo eksponentne pojave teoretično razume, jih ne sprejema intuitivno. In se po njih ne ravna. Nekje iz naše evolucijske preteklosti nam je v genih sicer ostal strah pred koncem sveta, pred jezdeci apokalipse. Ampak nam pravijo, da ta ne pritiče civiliziranim ljudem. Napaka. Velikanska napaka.

Težki časi prihajajo. Še dva tedna se ne bo prav nič poznalo, da je Janševa vlada ustavila vse dogajanje v državi. Vsaj dva tedna traja od okužbe do hujših znakov bolezni. Še dva tedna bodo stvari vsakih nekaj dni še enkrat slabše, ko so bile. Še enkrat več okuženih, še enkrat več bolnih, še enkrat več hudo bolnih, še enkrat več mrtvih. Tudi če ste se zdajle vsi odpovedali čisto vsem stikom z drugimi. Če se ne boste dotaknili nobene kljuke, ki se jo je dotaknil nekdo drug, ne boste pritisnili gumba dvigala, ki ga je pritisnil nekdo drug, ne boste potipali pomaranče, ki jo je pred vami potipal nekdo drug; če ne boste niti enkrat vdahnili zraka, ki ga je izdahnil nekdo drug. Potem se bodo počasi začele stvari podvajati na več kot tri dni. Če ste bili res samo doma.

Stvari bodo šle na slabše zdravstveno, ekonomsko in povsem človeško. Smrt bo blizu. Zdravnikov ne bo za vse. Ne bo mogoče kupiti najlonk (kot se je pritoževala znana tviterašica). In še česa. Ljudje se bodo počutili nemočne. Nemočne, da ustavijo bolezen, nemočne, da poskrbijo za bližnje, nemočne da kaj naredijo. Nemoč rodi jezo. Kdor ne bo našel tolažbe v Bogu, ali vsaj krivil Boga za situacijo, bo krivil ljudi. Jezen bo. Že na nekoga. Ko je jeze dovolj, je vse mogoče.

Ampak ni res, da ničesar ne moremo. Lahko se izoliramo. Lahko štejemo, koliko dni se že nismo nikomur približali na manj kot tri metre. Lahko štejemo, kolikokrat smo se z roko dotaknili obraza.

Lahko pa naredimo še nekaj čisto drugačnega. Lahko smo prijaznejši do drugih. Posebej prijazno pozdravimo ali se nasmehnemo osebi, ki smo se ji na cesti sicer ognili v velikem loku. Ustavimo osebi, ki čaka na prehodu za pešce, samo zato, da ji prijazno pomahamo, da gre lahko čez. Gremo starejšemu sosedu ali sosedi v trgovino ali lekarno. Gremo peš po stopnicah v bloku, da bi bili v liftu lahko starejši sami. Ne iščemo prepira na družabnih omrežjih, morda pa sogovornik ima kaj pametnega povedati. Ne bleknemo čisto vsega, kar je morda res, pa nič ne prispeva ne k samoizolaciji, ne k sožitju med ljudmi. Blekniti je meni uspelo v soboto, ko sem tvitnil, da imamo zdaj večje prioritete kot so samozaposleni. Zakaj komurkoli povzročati dodatno zaskrbljenost? Obžalujem.

Za vsako prijaznost, ki jo doživimo od drugih, odgovorimo tako, da smo prijazni do dveh drugih ljudi. Ta dva bosta prijazna do štirih. Ti štirje do osmih. Naj se prijaznost, sočutje, skrb širijo hitreje kot virus. Naj se med nami namesto virusa eksponentno širi človeškost.

Poseben čas je. Za tak čas so napisane Knjige. Ki to učijo.

Najprej objavljeno v Časniku 17. marca 2020.

Ustavite histerijo!

Slovenija se že mesec dni ukvarja s tem, da je Marjan Šarec odstopil. Dobro leto so stvari tekle same od sebe. Javni sistemi, za katere se ni nihče prav brigal, so začeli kazati znake zanemarjenosti. Najbolj se to pozna pri zdravstvu in vojski. Ampak hirali bi sistemi lahko še dolgo, pa se ne bi zgodilo nič. Predsednik vlade je vrgel puško v koruzo, ko bi moral začeti opravljati vlogo predsednika vlade in koordinirati razlike med strankami in ministri - ko bi letalo potrebovalo pilota. 

In del Slovenije že en mesec grabi panika, kaj bo, če bo predsednik vlade Janša. Delajo zaloge moke, olja, toaletnega papirja in ribjih konzerv za primer pomanjkanja, ki bi nastopilo pod Janšo. Kupujejo madžarsko slovenske slovarje, ker bomo spet govorili nemško. Delajo si kopije interneta, ker kmalu ne bo več dostopen.

In pišejo peticije, kjer bi demokracijo varovali tako, da ja ne bi prišlo do menjave oblasti. Ker demokracija je procedura. Kakšne rezultate ima ta procedura, da so na oblasti in pri ekonomskem koritu vedno eni in isti, to ni pomembno. Važno, da je mogoče narediti vse kljukice pri kraljici demokracije. In Janša da lahko demokracijo lastnoročno uniči. Občutek imam, da Janši njegovi sovražniki pripisujejo še večjo nadnaravno moč kot njegovi oboževalci.

»Kaj je bolj demokratično kot volitve?«

Šarec je bil morda mislil, da bo z odstopom izvedel Salvinija. Ankete so mu merile procente tam nekje v tridesetih, vsi v njegovi okolici pa so ga tako hvalili, da je v še sam verjel, da bi s predčasnimi volitvami vnovčil tisto izjemno vodenje vlade v preteklem letu, uničil koalicijske partnerje in se v naslednji mandat kot čisto pravi Drnovšek zavihtel s 30 plus podpore. »Kaj je lepše, bolj demokratično, bolj dostojanstveno kot omogočiti ljudem besedo na volitvah«. Tega ni rekel Marjan Šarec ampak Matteo Salvini.

Ne vemo, kaj bo, vsekakor pa bo dolgo trajalo. V Italiji je od trenutka, ko je Salvini sprožil vladno krizo, do trenutka, ko so imeli novo vlado, minil manj kot mesec. Pa Italije nimamo ravno za primer učinkovitosti. V Veliki Britaniji so v manj kot dveh mesecih izvedli volitve, sestavili vlado in vlada je izvedla Brexit. V Sloveniji v dveh mesecih niti glasov ne preštejemo do konca.

In potem pričakujete, da se bo kaj drugega zgodilo hitro in brez stahanovskih naporov? V Sloveniji so državo preko vsake mere zakomplicirali. Na vseh področjih. Od zaščite osebnih podatkov do pritoževanja na javne razpise. Zato se nerazumno vlečejo sodni postopki, čakate na gradbena dovoljenja, na zdravniški poseg, na tretjo razvojno os …

Država že dve leti v leru

V socializmu smo stali v vrsti za pralne praške, olje, sladkor, bencin, če omenim samo najnujnejše. Danes je trgovina privatizirana in trg deluje. Smo pa iz države naredili blodnjak zakonov, predpisov, pravilnikov in uredb, da lahko vsak uradnik na vsakem nivoju neskončno časa zavira vsako odločitev. Za vse, kar naj bi nudila država, se čaka v vrsti. Dolgo časa. In v taki državi pričakujete, da bo menjava vlade kot leteča menjava v hokeju?

Zato, ker je tega prostega teka dovolj, sem podprl poziv, da se oblikuje nova koalicija. Da vzame zadeve v roke in prosti tek prekine. Če bi bil seznam naslovnikov le še malo daljši in bi prijazno pisali Levici in Jelinčiču, da naj premislita, ali ne bi morda podprla nove vlade, bi soglasje umaknil. Podpora Levice katerikoli koaliciji škodi. Njihov program in načela so skregani z vsemi preizkušenimi principi, ki delajo družbo bogato.

IKEA demokracija

Pohištvo so nekoč delali tako, da je šlo iz roda v rod. Pohištvo iz IKEE se lahko menja skoraj tako kot obleke. Na hitro se sestavi, na hitro razstavi in zastari. Take so stranke na slovenski politični sredini.

Seniorji poštene inteligence so podpisali poziv za reševanje slovenske demokracije pred Janšo. Kot da bi ta demokracija sploh delovala. Delujočega večstrankarskega sistema nimamo. IKEA stranke imajo skoraj tretjino sedežev v parlamentu, menda 2/3 poslancev so novinci, ki jih trajno uradništvo in globoka država lahko precej poljubno šofira. Ki ne bodo nikoli za nič odgovarjali, ker jih bodo nadomestili novi novinci. Sistem zavor in ravnotežjih ne deluje. Inštitucije si medsebojno ne gledajo pod prste. Oblast je troedina, štiriedina, če dodamo še medije.

Nadzor nad oblastjo bi moral teči tudi v času – da se torej opcije na oblasti menjajo. Pri nas se ne. 80% časa ima vlado ena opcija in njeni pripadniki, pomagači in koristolovci se navadijo, da so abonirani na oblast, nezmotljivi in nedotakljivi. Menjave so potrebne že za to, da se politika, uradništvo, klintelistični del gospodarstva ipd. navadijo, da se lahko zadeve tudi obrnejo, da bodo oni nekoč opozicija in da ne bi bilo dobro, da se preveč razkomotijo.

Dobro bi bilo, da se kateri od IKEA strank omogoči, da se sčasoma preoblikuje v resno stranko, ki ima ideologijo, program, podpornike na terenu. Ne pa, da je ideologija ustavljanje Janše, program so službe za strankarski vrh in teren nekaj priliznjencev, ki se nadejajo priboljškov.

Lindy efekt

Tudi za stranke namreč velja učinek Lindy – to je teorija lastnika neke okrepčevalnice na Broadwayu, da je bodoča življenjska doba gledališke predstave sorazmerna njeni trenutni starosti. Dlje, kot se nekaj igra, večja je verjetnost, da se bo to še dolgo igralo. Starejša kot je neka stranka, večja je verjetnost, da bo ta stranka še nekaj časa pri življenju. Koalicija z SDS je Lindy rešilni obroč za SMC, Desus in kdor se bo še priključil. SD ga ne potrebuje in se tako tudi obnaša. Čeprav bi si osebno najbolj želel, da bi oblast v Sloveniji prevzeli odrasli, ki jih je, priznajmo, še največ - in v tem vrstnem redu - v NSi, SDS in SD.

Sicer pa - od nove vlade ne od volitev nimam nobenih pričakovanj. Če Janša sestavi vlado, bo v njej v manjšini. To ne bo preprečilo samo kakšnih orbanovskih potez, ampak zna ustaviti tudi bolj odločne korake pri deregulaciji, debirokratizaciji in pocenitvi države. Se bodo pa zadeve vsaj premaknile iz lera. Razreševati se bodo začeli najbolj akutni problemi.

Edina večja korist nove koalicije bi bila vzpostavitev normalnosti v slovenskem političnem prostoru. 25% volivcev ne bo več izločenih iz politične igre, konec bi bilo političnega apartheida, SDS bi hočeš nočeš morala postati bolj umirjena, konstruktivna in prijazna. Na levi sredini se zna oblikovati kakšna stranka z ambicijo postati stalnica v političnem prostoru – z resno, odgovorno, k rezultatom usmerjeno politiko, ki naredi kaj otipljivega za volivce. Ne pa, da jih krmi s parolami o Janši, enobeju in neoliberalizmu. Nič od tega se namreč ne da namazati na kruh.

Skratka

Skratka, če uspemo priti do nove vlade, bi znala biti politična histerija iz mainstreama odrinjena na levi rob političnega prostora. Kjer ji je tudi mesto. In na skrajno desno, kjer bodo drugi histerično najedali, da vlada ni naredila tako, kot je Orban ali bi Salvini.

Žalostno dejstvo je, da brez SDSa ali Levice v Sloveniji ni mogoče vladati. Če bi bili moč Nove Slovenije in SDS ravno obrnjeni, bi že dobro leto imeli desno-sredinsko vlado. Ampak nista. Izbira je med SDS in Levico. Kogar zanima delovanje državne, delovna mesta in napredek, mora ugotoviti, da SDS sicer ni brez tveganj, je pa manjše zlo od novih in novih eksperimentov »s podporo Levice«.

In kar se zdravja demokracije tiče: za SDS smo lahko prepričani, da bo pod nadzorom vsaj 571 medijskih psov čuvajev, stotnije poštene inteligence, vstajniške ulice, opozicije in koalicije. Oblast levice je tista, ki je v tej državi omejena samo z lastno nesposobnostjo.

Najprej objavljeno v Časniku februraja 2020.

O spravi med svobodo, kapitalizmom in katoliško vero

»Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« in zato si krščanstvo in kapitalizem nikoli nista bila posebej naklonjena sopotnika. Sopotnika, ker je kapitalizem izumila krščanska Evropa. Razcvetel se je na protestantskem severu, na katoliškem jugu pa nezaupanje traja še danes. Da ne govorimo o Latinski Ameriki. Papež Frančišek je nedavno rekel, da kapitalizem ubija.

Ne mislijo pa vsi tako. Konec leta je pri Inštitutu nove revije izšla knjiga Martina Rhonheimerja »Svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje«. Prinaša misli vernega znanstvenika, ki poskuša uspešni ekonomski red spraviti s sporočilom Evangelija. In prinaša misli katoličana, ki osebno išče združljivost med katoliškim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom. Morda je med bralci Časnika še kdo tak.

Evropa

Ko Diedrie McCloskey[1] razmišlja o tem, zakaj je tam od 17. stoletja naprej v nekaterih Evropskih državah prišlo do velike obogatitve, kot ključni faktor omenja kapitalizem oz., kot mu raje, pravi inovativna družba – družbeni sistem, ki nudi najboljše okolje za inovacije. Kapital, torej bogastvo, ki ni bilo potrošeno danes, je investirano v inovacije, ki omogočijo, da so več vrednega naredili jutri.

Ključni gradnik inovativne družbe so ustvarjalni ljudje ter sistem, ki uspešne inovacije nagrajuje. Predpogoj takega sistema je svoboda oz. sta dve vrsti svobode. Svoboda razmišljanja in govora pomeni, da ima več ljudi dovoljenje ustvarjalno uporabljati svoje talente. Če sme razmišljati vsak po svoje, bo mislilo več glav in bodo več stvari domislili. Če bodo o domislekih smeli tudi govoriti, se bodo ideje izbrusile in boljše bodo premagale slabše.

Drugi predpogoj je okolje, ki omogoča pretvorbo idej in razmislekov v podjeten izkoristek. To terja pravno varnost lastnine, dostop do kapitala in okolje v katerem je tekmovanje podjetnikov pošteno – v katerem zmagujejo boljši. Tak nekako je Hayekov razmislek v eseju Uporaba znanja v družbi[2] in to je recept klasičnega liberalizma za bogatenje družb: svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje.

Tak liberalizem se je rodil na krščanskem severu Evrope, inovacijska družba je vzcvetela na področju današnje Belgije in Nizozemske in se potem razširila najbolj v Veliko Britanijo, z večjimi ali manjšimi ovirami pa tudi drugam po Evropi. V naše kraje so te ideje prišle razmeroma pozno. Pravzaprav je cesarski Dunaj prav v letih tik pred svojim koncem dosegel neverjeten razcvet misli in idej. V prestolnici Slovencev so med drugim delali Ludwig Boltzmann, Edmund Husserl, Ernst Mach, Karl Popper, Ludwig Wittgenstein, Kurt Godel, Sigmund Freud, Gustav Klimt, Johannes Brahms, Anton Bruckner, Gustav Mahler, Johann Strauss. Dunaj je bil tik pred razpadom avstro-ogrske in po sili inercije še nekaj let po njem intelektualno središče Evrope če ne kar Zahoda.

Na tudi našem Dunaju je nastala in po prvi svetovni vojni še nekaj časa vztrajala avstrijska ekonomska šola. Tam so delovali Eugen von Bohm-Bawerk, Friedrich A. von Hayek, Carl Menger, Ludwig von Mises, Joseph Schumpeter in drugi.

Slovenija

V istem času se je v Sloveniji vzpostavilo slovensko razmerje do liberalizma, ki se vleče še v sodobni čas. Politika Slovenske ljudske stranke, ki je Slovenijo obvladovala pred drugo svetovno vojno, gospodarsko ni bila posebej liberalna. Povsem proti-liberalna je bila politika, ki je Slovenijo obvladovala po drugi svetovni vojni. In kljub temu, da je velik del časa po osamosvojitvi Slovenijo obvladala stranka, ki je imela v imenu beseda liberalna, pa programsko ni podpirala gospodarske in idejne svobode, kot smo jo opisali na začetku.

Zagovornike svobodnega tržnega gospodarstva lahko iščemo samo na desnem polu slovenske politike, kjer pa je nastala napetost, ki je bila toliko večja, kolikor je bila tesnejša navezanost na predvojno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Za celotni »pomladni« pol slovenske politike ostaja izziv, kako volilnemu telesu, ki gravitira k tradiciji slovenske desnice, približati idejo svobode in svobodnega tržnega gospodarstva.

In zato je Rhonheimer je za Slovenijo dragocen. Ker je njen desni politični pol dedič katoliškega socialnega nauka, kot sta ga med Slovenci širila Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Oba ostajata precej blizu tega, kar Rhonheimer imenuje »katoliško sovraštvo do kapitalizma«.

Krek, Gosar, Kremžar

O Janezu Evangelistu Kreku tako Gestrin in Melik zapišeta[3]: »Bistvo Krekovega socialnega nauka […] je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem.« Upoštevati je potrebno, da je Krek o tem razmišljal v času, ko je neodvisnega slovenskega kmeta in njegovo zemljo ogrožal tuj velekapital.

Andrej Gosar je v času med obema vojnama stališča do kapitalizma že nekoliko zmehčal. Do takrat je bilo namreč že opazno, da je gospodarsko produktivnejši od česarkoli drugega. Gosar tako napiše[4]: »vse grmenje proti kapitalizmu in njegovemu duhu nič ne pomaga, dokler ne poznamo drugega, socialnejšega produkcijskega sistema, ki bo nudil ljudem vsaj ono mero najvažnejših življenjskih potrebščin, ki jih danes kljub vsej mizeriji in krivičnosti resnično uživajo«. Alternativo je Gosar videl v socializmu, ki si ga je predstavljal kot sistem, kjer je privatna lastnina sicer dovoljena, a je v funkciji, kot je temu rekel, »obče blaginje«. Gosar je verjel, da brez socializma ne more biti »pravega, zares krščanskega družbenega reda«. Grmenje proti kapitalizmu je torej bilo, resnično pa je nad nastajajoče slovenske kapitaliste, podjetnike in tovarnarje s čisto druge strani zagrmela zmaga komunistične revolucije leta 1945.

Po drugi svetovni vojni za vodilnega krščansko socialnega misleca velja[5] Marko Kremžar, ki je bil prisiljen pred roko revolucije pobegniti v Argentino. Sprejema kapitalizem, ampak kapitalizem s pravili. Kremžar tako zagovarja, da »mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala”[6]. Odlično pa utemelji potrebo po tem, da je kapital v zasebnih rokah, namreč, če “je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora”.

Martin Rhonheimer

Rodil se je leta 1950 v Zürichu v judovski družini. V Zurichu in Rimu je študiral filozofijo, zgodovino, politologijo in teologijo. Leta 1974 se je pridružil Opus Dei. Leta 1983 je bil posvečen v duhovnika. Predava in raziskuje na Papeški Univerzi Svetega križa v Rimu. Tudi v svoji znanstveni karieri išče skladnost med katoliškim naukom in svobodnim tržnim gospodarstvom.

Rdeča nit esejev, ki so zbrani v knjigi, je dokazati, da je svobodno tržno gospodarstvo logična posledica vere v človeka, ki mu je Bog ob izgonu iz raja dal sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, torej razmišljanja in odgovornosti. In ki mu krščanstvo priznalo enakost duš – ker imamo enake duše smo pred Bogom vsi enaki. V tistem, kar je najbolj pomembno, smo enaki, moški in ženske, sužnji in gospodarji, Grki in Galačani. Zaradi krščanske enakosti duš imajo glave in telesa svobodo, da so neenaki – kakršni tudi zemeljsko so. Zato lahko v svobodi vsak po svoje razvija neenake talente, s katerimi je bil obdarjen.

Rhonheimer si tako upa zapisati, da je kapitalizem “oblika ekonomije daru, v kateri se posameznik bogati s tem, ko bogati druge”. Rhonheimer tudi spomni, da je krščanstvo nadnacionalno. Da zanj obstaja posameznik in družina, plemena in narodi pa ne. Stališče do migracij zato ne preseneča: »Vsi ljudje bi morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati, ker je takšno delo zanje ugodnejše, kot pa da bi ostali v svoji državi«.

Rhonheimer ni kritik določenih rešitev v katoliškem socialnem nauku, je kritik dejstva, da se cerkev v to sploh vmešava, da socialni nauk sploh ima. Kritizira tudi moralno, še posebej pa materialno povezanost Cerkve s socialno državo, kot jo poznajo nekatere države, in vključenost Cerkve v državne strukture prerazdeljevanja.

Diametrano nasprotno od npr. Gosarja Rhonheimer kritizira katoliški socialni nauk, češ da ima predsodek »proti družbeno koristni naravi svobode« in »polaga preveč zaupanja v državo kot spodbujevalca skupnega dobrega«. In da pri tem prezre nevarnosti zlorabe oblasti. Zagovarja samo tako poseganje cerkve v družbene zadeve, kjer le ta zagovarja trajna načela in naravne principe.

Rhonheimer zagovarja vitko državo. Njegova verzija države, ki je samo nočni čuvaj, nima funkcionalnih ampak moralne temelje. Funkcija države je »predvsem zagotavljati tiste pravice, ki posamezniku in družini pripadajo po naravi«. Ne pa, npr. malic in interneta.

Problem družbene pravičnosti razume širše in globlje kot Hayek. Širše, ker pojma ne omejuje na distributivno pravičnost in globlje, ker dopušča, da imajo družbeni ali ekonomski sistemi atribut pravičnosti. Hayek je namreč trdil, da je pravično ali nepravično samo človeško vedenje, ne pa sistemi kot taki. Po Rhonheimerju so sistemi pravični, če varujejo pravice, ki ljudem pripadajo po naravi. In po Rhonheimerju to niso pravice, za katere bi se dogovorilo nekaj politikov npr. v okviru Združenih narodov, ampak naravne pravice, ki so dane od Boga.

Rhonheimer obrne Misesovo tezo, da je tržno gospodarstvo dobro, ker je ekonomsko učinkovito. Pravi, da je učinkovito, ker je dobro. In dobro je, ker v svojih moralnih temeljih sledi naravi človeka, kot jo razume judovsko-krščanska antropologija človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Ugotavlja, da je krščanstvo dalo podlago za sistem delitve oblasti, ki je značilno za zahodne demokracije. Ločitev cerkve od države oz. greha od kaznivega dejanja je vgrajena v same temelje krščanstva – ker Kristusovo kraljestvo pač ni od tega sveta in ker je treba dati Bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Rhonheimer utemeljuje, da je ureditev, kjer pravna država lahko nadzoruje posvetno oblast, lahko nastala samo v sistemu, kjer pravo ne uresničuje zapovedi svetih spisov in kjer sta politika in vera ločeni; kjer je bila cerkvena oblast nekoč nad posvetno.

Rhonheimer najde podlago za to v dvojnosti stvarjenja in odrešenja v krščanstvu. Stvarjenje nas postavi v od racionalnega Boga ustvarjeni svet, ki si ga lahko prizadevamo razumeti in si ga »v potu svojega obraza« izboljšati. Ampak ne kakorkoli, če si želimo odrešenja. Naloga vere in cerkve ni, da pomaga izboljšati ta svet, ampak da skrbi, da pridemo v nebeško kraljestvo. Torej naj se socialni nauk ne bi ukvarjal s tem, kaj je ekonomsko učinkovito, ampak kako naj bi se ljudje vedli, da bi bilo prav. Bogataš in kamela se nanašata na odrešenje, ne na izboljševanje stvarstva.

Skratka

Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje:

»katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi«. 

Nova sredina

Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje.

Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.

Objavljeno na Časniku 10.12.2019

Tri zablode socializma

V soboto smo demokrati praznovali dan zmage. Nad socializmom. Mnogi pa niso praznovali ničesar. Ker Berlinski zid v njihovih glavah še stoji. Ker utopija socializma ostaja privlačna. Takole sem napisal za Domovino (vir):

Živijo v zablodi, da ideja [socializma] je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo. To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Jordan Peterson je nekje napisal, da ni prav nobenega opravičila za vztrajanje pri zagovarjanju socializma po tem, ko so Solženicin in drugi opisali umiranje v sovjetskih gulagih. Da so Huda jama, Goli otok, ukrajinski holodomor, kitajska kulturna revolucija, polja smrti v Kambodži ipd., ipd. idejo povsem diskreditirali. Ampak se to ni zgodilo. Socializem ostaja privlačen. Tule bom razmišljal, zakaj je ta plevel tako trdoživ.

Terminološka opomba: za sisteme, ki jih poznamo pod imeni boljševizm, stalinizem, leninizem, komunizem ali socializem bom uporabljal slednjo besedo. Razlike so v niansah, v osnovi pa so vsi utemeljeni na zatiranju naravnega bistva človeka. Države, v katerih so izvajali naštete zločine, so se vse imenovale socialistične. Da tisto ni bil pravi socializem, je izgovor, ki želi utopijo odvezati odgovornosti za njene zločine.

Socializem pa seveda ni socialna demokracija. Razumem, da slednja aksiomatično pristaja na svobodo posameznika, kot je zagotovljena v mednarodnih konvencijah in na rezultate te svobode, ki se kaže v neenakosti na številnih področjih, ne vpliva pa ne enakost pred zakonom.

Privlačnost socializma ima tri temelje. Zavist, voljo do moči in napuh razuma.

1. Zavist

Podporo najširših množic si socializem zagotavlja tako, da nagovarja človeško zavist oz. kot bi lahko temu lepše rekli, željo po enakosti vseh ljudi. V nekem smislu ljudje smo enaki in ta nauk je prispeval k popularnosti krščanstva antični družbi neenakosti. Vsi ljudje, bogati in revni, ženske in moški, Judje in Grki, smo narejeni po božji podobi. V tem smo enaki. In pred Bogom smo vsi enaki.

Ideja je počasi iz sveta vere in morale prodirala v civilno sfero zakonodaje in prava. Meščanske revolucije so uzakonile zemeljsko enakost ljudi pred pravom – enako-pravnost. Koncept enakosti ni bil več od božjega kraljestva, ampak je njegov pomen določalo tuzemstvo. Enakost je postala stvar družbenega dogovora. Dokler so se dogovarjali pretežno verni, je še šlo. Ko niso bili več verni, je enakost lahko pomenila karkoli. Npr. enakost ne pred Bogom, ne pred zakonom, ampak pred bančnim okencem. Če so vsi ljudje enaki, naj stanujejo v enakih stanovanjih, enako naj se hranijo, hodijo naj v enake šole, skratka, materialne razlike med ljudmi naj bodo kar se da enake.

Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. 

In zdaj se krščanskim in nekrščanskim socialistom, ki to berejo, zdi, da je tako celo prav. Pravično da je, da so razlike kar se da majhne. Ta bralčev občutek dobro ilustrira, kako velikansko delo je civilizacija naredila skozi tisočletja, da je ljudi sprijaznila z materialno neenakostjo. Ilustrira, kako malo je potrebno, da zavist postavimo v temelj družbene pogodbe. Težnja po enakosti je namreč prirojena. Za ljudi-opice je bila evolucijska prednost, če so nabrano sadje ali ujeto divjad delili enako med vse. Ker so trop sestavljali sorodniki, je genetski material preživel, ne glede na to, kdo je preživel. Moralna intuicija, s katero pridemo na svet, nosi spomin na te čase. Družinsko življenje, ko imata oče in mati vse otroke enako rada, ko igračko dobijo vsi otroci, ali pa nobeden, tudi pomaga k promociji enakosti.

V sodobni družbi pa seveda nismo vsi ena velika družina, pa če se to še tako lepo sliši. S pojavom kmetovanja, zasebne lastnine in inoviranja je evolucija nagradila ureditve, kjer so uspešni zmogli prehraniti več svojih otrok. Kulture, ki so dopuščale neenakost, so izrivale in vojaško premagovale kulture, ki boljšim niso prepuščale več besede, premoženja in hrane. Etični sistemi, ki so nadgradili moralne intuicije, so bili usmerjeni v brzdanje zavisti na eni in pohlepa na drugi strani. Ravnotežje med tem dvojim skupnosti ni izčrpavalo v notranjih sporih.

Kapitalizem, lepše rečeno socialno-tržno gospodarstvo, je sistem, ki to ravnotežje ves čas – s pomočjo demokratičnih mehanizmov – išče. In praviloma tudi najde.

2. Volja do moči

Lažje kot iskati ravnotežje je zapovedati enakost. In to so socialistični režimi naredili tako, da so se naslonili na neko drugo človeško slabost. Voljo do moči. Željo po oblasti. Krvoločnosti. Vse te lastnosti so tudi bile evolucijska prednost v nekih bolj divjih časih: da se je rod obranil pred sosedi, izropal njihova lovišča, si podredil njihove ženske. V kameni dobi je to delovalo, potem pa so evolucijska prednost postajale druge lastnosti – ustvarjalnost, delavnost, sodelovalnost, zaupanja vrednost. Proces civiliziranja človeštva je proces zmanjševanja nasilja, zmanjševanja družbenega in materialnega položaja nasilnežev. In tudi tej evoluciji je oporo dajala vera, ki je omejevala nasilje. Moška telesa so zato v nekaj tisoč letih postala manj robustna, saj evolucija ni izbirala tistih, ki prenesejo težak udarec z gorjačo, ampak tiste, ki so ustvarjalni, pametni in zaupanja vredni.

Nagnjenost k nasilju pa je v človeku ostala in vsak kaos, vsaka revolucija je odstranila zavore, ki jih je postavljal red civilizacije. Ne socialistom, ne nacistom se ni bilo treba posebej truditi, da so našli ljudi z voljo do moči. In tudi taki z voljo do krvi in nasilja so se jim z veseljem pridružili. Niso pogoste priložnosti, ko moreš biti krvoločen tako rekoč po službeni dolžnosti.

3. Napuh razuma

Zadnji gradnik, ki naredi socializem tako privlačen, je pretirano zaupanje v človeški razum. V to smer je predvsem intelektualce zaneslo od razsvetljenstva naprej. Marxov izrek iz tez o Feurebachu, da ne gre za to, da bi filozofi svet samo različno razlagali, ampak da gre za to, da bi ga spreminjali, odlično ilustrira zablodo, da filozofi in intelektualci lahko načrtajo boljši svet, kot se je izbrusil skozi procese družbene evolucije. Načrtajo npr. socializem. Ali nacionalsocializem. Ali ekosocializem. Vržejo skozi okno inštitucije, navade in koncepte, ki jih je človeštvo oblikovalo tisočletja. Demontirajo družino, uničijo koncept spola, črtajo zasebno lastnino. In za svojo novotarijo pridobijo politike z voljo do moči. Ti pa se naslonijo na kamenodobne instinkte v ljudeh – na težnjo k enakosti in nasilništvo.

Red, ki negira tisto, kar se je v človeških družbah samo od sebe oblikovalo skozi tisočletja je mogoče ohranjati samo z nasiljem. Nacistična uničevalna taborišča in socialistični gulagi to ilustrirajo.

Skratka

Zaradi napačnega razumevanje enakosti, razpihovanja zavisti, sle po oblasti in krvi, je bil red, ki ga je oblikovala civilizacija, ves čas ogrožen. Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano. Ali ki je, kot je napisal Burke, rezultat »skrivnostnega pohoda Boga skozi svet«. Dobljena je bila bitka. Vojna pa traja.

Objavljeno v Časniku 12.11.2019.