sobota, 05. julij 2008

Intervju: "Komaj čakamo, da evropske izkušnje uporabimo doma."

V četrtek je v Demokraciji izšel intervju z ministrom za razvoj. Za zadnje tri odgovore je zmanjkalo prostora. Tule objavljam vse bistveno:

O tem zakaj je SVR sploh izdala brošuro Slovenija danes:


Državljanom smo želeli sporočiti, da se reforme splačajo. Da dajo rezultate. In s tem ustvariti podlago za to, da bi se država modernizirala še naprej. Dejansko je vlada naredila veliko in nihče ni resno oporekal nobenemu podatku iz brošure. Zato so jo poskusili diskvalificirati z barvami in jo prikazovati kot strankarsko propagando. Namesto, da bi se pogovarjali o zahtevnih izzivih, ki so pred državo in družbo in s katerimi sklenemo vsako poglavje brošure, se pogovarjamo o barvah.

O barvah brošure:

... Pravzaprav brošura ni bila razvpita medijska zgodba do trenutka, ko je opozicija lansirala zgodbe o barvah in podpisih. Agenciji, ki je zadevo oblikovala, nismo glede barv dali nobenih zahtev in praktično brez sprememb potrdili prvi oblikovni osnutek. Barve niso problem, problem je, da je vse v brošuri res!

O tem zakaj brošura poroča samo o uspehih ne pa o inflaciji:

Za opozicijo bi bila brošura primeren izdelek, če bi bila del naporov, s katerimi se poskuša ustvariti vtis, da kvalitetno in strokovno lahko vladajo samo stranke kontinuitete in da so samo on poklicani k vladanju. (…) Je pa res, da koalicija ni bila sposobna zagotoviti, da bi tudi mediji slikali idilično podobo o stanju v državi in pritrjevali zgodbi o uspehu.

Ljudi moti, če kar naprej berejo kritike, če vedno, ko odprejo časopis ali televizijo, začutijo neko napetost, neharmonijo. In morda bodo mnogi zato glasovali za vlado, o kateri se bi lepše pisalo. Ne da bi ta vlada kaj bolje delala ali imela boljše namene.

O Pahorjevi obtožbi o plonkanju naslova brošure:

Vlada je poleti 2006 izdala brošuro Slovenija jutri. Letos je izdala brošuro Slovenija danes. Pa menda SD nima monopola na besedo "danes". Tudi na internetu imena "slovenijadanes.si" niso zaščitili. Dvomim, da bi se Borut Pahor pritoževal o plonkanju, saj je videl naslov brošure, ko je potrjeval svojo izjavo.

O ne-omembi inflacije:

Brošura govori o učinkih reform in drugih vladnih politik. Inflacija je predvsem posledica dviga cen nafte, hrane in drugih surovin na svetovnih trgih. In brošura govori o ukrepih, ki jih je vlada s tem v zvezi sprejela januarja: zvišala je splošno dohodninsko olajšavo, povečala otroške dodatke in zvišala varstveni dodatek upokojencem.

Poglejte, vlada ni kriva, da se je nafta od začetka njenega mandata podražila iz 40 na 140 USD in naj bo to še tako nepopularno povedati, vlada nima nobene odgovornosti, da državljanom kar povprek ta dvig cen kompenzira. Pač pa mora v okviru socialnih politik poskrbeti za najbolj revne. To je letos junija vladam priporočil predsednik Evropskekomisije Barroso. Naša vlada je to naredila že januarja in sistem dograjuje še naprej, nazadnje ta teden, ko je upokojencem s pokojninami pod 500 EUR dodelila poseben draginjski dodatek v višini od 80 do 150 EUR.

O minimalni plači:

Realni padec minimalne plače je primer, za kakšne slamice se lovi opozicija, da bi slikala črno stanje v državi. Poskuša primerjati minimalno plačo v nekem zelo kratkem časovnem obdobju in za povrh še bruto minimalno plačo. Naj primerjajo kupno moč minimalne plače leta 2004 in leta 2008, pa bodo videli razliko. Po podatkih Eurostata se je kupna moč naše minimalne plače v tem času povečala za 14%, po več kot 4% letno. Minimalna plača se je v zadnjem letu zvišala dvakrat in je za 8,6% višja kot lani v tem času, kar pomeni da je realno rasla in ne pa padla.

O tem, ali se slovenska družba spreminja v razredno družbo, na eni strani enormno bogatih, na drugi enormno revnih, da so nekateri enormno obogateli, povprečna neto plača pa je okoli 850 evrov:

Da so nekateri obogateli, ne bi smel biti problem. Da bi lahko povprečno plačo dvignili tako, da bi razdelili bogastvo tistih, ki so obogateli, je star komunistični refleks, ki se napaja v tradicionalni slovenski zavistnosti. Ni pa vseeno, kako je kdo obogatel. Ali je ustvaril podjetje iz nič, kreiral delovna mesta, omogočil desetinam ali stotinam ljudi boljši zaslužek, ali pa mu je zgolj uspelo vknjižiti neko obstoječe bogastvo z obstoječimi programi na svoje ime. Za razliko od kakšnih tujih novih lastnikov niso seboj prinesli nobenega novega znanja. Nevarno je, da bodo ti podjetja na hitro izčrpali, da bodo poplačali svoje dolgove in dobička ne bodo niti vlagali v nove tehnologije niti ne bodo pošteno nagrajevali delavcev. Še bolj nevarno pa je, da se v državi ustvarja prepričanje, da se da hitro obogateti z raznimi mahinacijami, ne pa z ustvarjenostjo in podjetnostjo. (…)

Bogati bodo tudi v razmerah gospodarskega nazadovanja dobro živeli, saj za svoje osebno blagostanje trošijo majhen del svojih prihodkov in še manjši del bogastva. Nek naš tajkun npr. ima 1000x več premoženja od bralca te revije, vozi pa samo desetkrat dražji avto. Pri revnih in tudi pri srednjem sloju je drugače. Praktično vse, kar več zaslužimo, se takoj pozna v kvaliteti življenja. Zato ne razumem zmrdovanja nekaterih na-koncu-jezika-socialnih strank nad gospodarsko rastjo.

O evropskih plačah in evropskih cenah:

Po merilih prikrajšanja - ali si lahko privoščimo počitnice, nove obleke, meso in podobno - smo v Sloveniji nekje med Nemčijo in Francijo. Plače so odvisne od tega, koliko ustvarimo in prav pri ustvarjanju dodane vrednosti v Sloveniji še zaostajamo za evropskim povprečjem. Moti pa se, kdor misli, da bo dobil višjo plačo za isto delo, kot ga opravlja zdaj. Nastajati morajo nova delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo. In ustvarili jih bodo podjetniki, ne država. Zato mora država podjetnikom kar se da mehko postlati in jim omogočiti, da dobi njihova podjetnost krila. Več bodo morali vlagati v znanje, v izboljšave delovnih procesov, izboljšati učinkovitost vodenja, izboljšati prepoznavnost z blagovnimi znamkami in dizajnom.

PS na blogu: In ne, nimamo evropskih cen. Pojdite na pivo v katerikoli evropski prestolnici. V Parizu ga pod 8 EUR nisem pil.

O zdravi in bolni gospodarski rasti:

Govoriti o tem, da je slovenska rast bolna, da bi bilo torej bolje, da je ne bi bilo, je poskus relativiziranja dosežkov na gospodarskem področju. Slovenska rast je normalna. Gospodarstvo pač raste v smeri, kjer so priložnosti in še veliko priložnosti je bilo v tem, da se dela bolj produktivno, hitreje, več ipd. Dejansko je le manjši del rasti produktivnosti v Sloveniji posledica strukturnih sprememb v gospodarstvu. Torej posledica tega, da se dela nekaj drugega. Ampak to bo prišlo, ker priložnosti za nestrukturno rast ni več veliko. In država to podira predvsem s podpornim okoljem za podjetništvo in s podporo raziskavam in razvoju.

O makroekonomskih kazalcih in trendih:

Mnogi napovedujejo recesijo svetovnega gospodarstva, vendar kaže, da ta ne bo povsod enako globoka. Največ skrbi je bilo povezanih z ZDA, vendar so bili njihovi rezultati v prvem četrtletju boljši od pričakovanih. Svetovno gospodarstvo vse bolj poganjajo naprej nove ekonomije - Kitajska, Indija, Rusija in tudi nastajajoči srednji sloj v teh državah.

V mednarodnem gospodarskem okolju je pričakovati ohladitev gospodarske rasti. UMAR, ki praviloma napoveduje manj kot se potem realizira, napoveduje, da bo rast v Sloveniji letos in prihodnje leto presegla 4%, kar je še vedno nad ravnjo desetletnega povprečja. In nizke napovedi delujejo ugodno na državno blagajno, ker so tudi državni odhodki planirani bolj skopo. Podatki o gospodarski rasti za prvo letošnje četrtletje so s 5.7% prijetno presenetili. Zaposlenost se še naprej povečuje.

Glava skrb ekonomske politike celega sveta bo inflacija, ki je globalni problem. Visokim cenam hrane in energentov strokovnjaki sicer že napovedujejo umirjanje, vendar znatnih padcev ni pričakovati.

O reformah:

Okvir reform, ki je nastal kako leto po začetku mandata, vsebuje toliko dobrih predlogov, da presegajo okvir enega mandata. Moje osebno mnenje je, da če bi vlada izvedla kakšno reformo več, ne bi bila nič bolj nepopularna.

O enotni davčni stopnji:

V politiki ni problem imeti dobre ideje. Problem je najti dovolj veliko družbeno ali politično soglasje, da se spremembe izpeljejo. Za enotno davčno stopnjo v Sloveniji tega soglasja ni bilo in ne spominjam se, da bi za EDS na volitvah kdo dobil mandat. Namesto, da se je kot pijanec plota oklepalo te rešitve, se da narediti podjetništvu bolj prijazen sistem tudi z množico drugih ukrepov. Kar se je po tem, tudi v senci razprav o EDS, tudi zgodilo.

Osebno mi je EDS všeč, ker gre za enostaven, pregleden in pravičen sistem. Ne vem, če se ga bomo še kdaj lotili, priložnost bi bila v okviru zelene davčne reforme, ko bo treba vzpostaviti neke enotne temelje, potem pa davčno dodatno priviti tiste, ki onesnažujejo okolje.

O tem, ali se strinjam s Šušteršičem, da je treba reforme odločno in ciljno izvajati vsaj dva mandata:

Reforme so stvar dolgoročne strategije države. Lizbonska strategija, ki je v svojem bistvu evropska reformska strategija, je bila zastavljena za 10 let. Dejstvo je, da je reforme lažje izvajati na začetku mandata in tiste nepopularne je bolje izvesti na hitro, podobno, kot se spije grenko zdravilo. Ne samo zato, ker so volitve še daleč, ampak predvsem zato, ker je še svež spomin volivcev, da so dali vladi mandat, pa tudi zato, ker se potem do naslednjih volitev že pokažejo neki rezultati. Reforme je lažje izvajati v drugem mandatu neke vlade. Prvič, zato, ker so pripravljene, in drugič, zato ker je v drugem mandatu lažje delati stvari, za katere smo prepričani, da so za državo dobre, ne glede na to, ali bodo to volivci kdaj razumeli ali ne. Upam, da bodo pomladne stranke zmogle pogum in šle na volitve s programom nadaljnje modernizacije države.

O tem, zakaj so reforme zastale:

Reforme niso zastale zaradi predsedovanja, ampak zato, ker so bile sprejete na nož. In to od prijateljev in somišljenikov tistih, ki danes vedo največ povedati o tem, kako Slovenija potrebuje nekaj novega, drugačnega ... Ta vlada je začela Slovenijo modernizirati leta 2005!

O sindikatih:

V Sloveniji imamo zelo močne sindikate. Imamo jih več, njihovi voditelji med seboj tekmujejo, kdo bo bolj radikalno nastopal. To onemogoča iskanje umerjenih rešitev in konsenza, ker se vsak boji biti tisti, ki bi bil videti šibkejši. Pravzaprav v glavnem branijo interes, da bi bili delavci na svojem delovnem mestu, ki ga imajo za vse večne čase, čim bolje plačani.

Togost in segmentiranost trga delovne sile nam očita tudi Evropska komisija. Zato sem socialne partnerje pozval, da predlagajo rešitve, da bo trg dela tudi dejansko postal trg - da bodo delodajalci lahko pripeljali prave ljudi na prava mesta in se zanje borili z ustrezno plačo. Delodajalci, lastniki, ne pa sindikati, bodo ustvarili delovna mesta, ki bodo bolje plačana, če bo seveda gospodarski sistem dopuščal dovolj svobode. Predloge pričakujem do sredine avgusta, tako, da se bodo stranke lahko do tega opredelile. Podobno vprašanje sem naslovil tudi v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema.

O tem, ali so reforme zagovarjali ljudje, ki so v veliki meri vendarle bolj ekonomisti in akademiki kot populisti ali politiki, na drugi strani pa so se soočili z ljudmi, ki so predvsem politiki in populisti, denimo šef sindikatov Dušan Semolič:

Prav zanimiva bi bila analiza npr. časopisnih člankov, kolikokrat se je npr. g. Semolič pojavljal v prejšnjem in kolikokrat v tem mandatu. Reforme oz. nasprotovanje reformam so mu dale krila. Dobil je pozornost. Morda je bila napaka to, da se je o reformah toliko govorilo. Preveč se je govorilo o 'kako', manj pa o 'zakaj'. Ni bil ustvarjen tisti občutek nujnosti nekaj narediti, ki ga vsak priročnik o reformah postavlja na prvo mesto.

Nekateri reformatorji so v slovensko zatohlost prinesli besednjak lassais faire kapitalizma, ki ga je še kako potrebno slišati, ampak za katerega bi morali tudi vedeti, da v svoji celosti za slovensko stanje duha še ni sprejemljiv. Ampak nekateri so bili za vse ali nič. Sam sem z velikim zanimanjem prebral Zbornik o reformah, ki mi ga je Niko Toš poslal, ko sem prevzel ministrovanje. Tam je nekaj številk, ki kažejo, da Slovenci pričakujejo veliko državnega vmešavanja v vse mogoče in da so izrazito egalitaristično usmerjeni. Iz te egalitarnosti izvira tudi instinkt, da zatremo vsakega, na vsakem področju, ki izstopa iz povprečja, in če s tem ne bomo nehali, se nam bo slabo pisalo. V takem okolju pridigati radikalne libertarne ideje je seveda zelo odmevno in prispeva k premikom v pogledih ljudi, ne ustvarja pa realistične platforme za dogovor o spremembah. V reforme brez nekega osnovnega dogovora pa ta vlada ni želela.

Ne vem, morda ni bila izkoriščena kaka priložnost, da sindikat postavimo za partnerja reformnega gibanja. Da se pridružijo naporom za to, da bodo imeli njihovi člani boljši jutri. Morda ne za istim strojem, ampak na kakem bolje plačanem položaju. Bojim se tudi, da so sindikate zlorabili za to, da so odkrito nasprotovali takrat, ko je kdo drug želel kazati podobo partnerja, ki da konstruktivno sodeluje. In vendar je treba povedati, da se je v zavetrju velikih libertarnih besed vendarle veliko naredilo in gospodarsko okolje je zdaj bistveno prijaznejše do podjetnikov, kot je bilo prej.

SVR ocenjuje, da smo okrog 2/3 reformnih idej bolj ali manj realizirali. Ampak delati bo treba naprej.

O vlogi države v gospodarstvu in družbi:

Ko danes v svetu govorimo o reformah, to pomeni liberalne reforme. Državni sistemi, ki jih imamo danes, so nastali v 19. stoletju, ko je bila ogromna razlika v izobrazbi ljudstva in državnih uradnikov in politikov, ko je študiral komaj kdo, ko je bilo težko priti do informacij in ko so bile znanje in podatki res koncentrirani v vrhovih države. Danes so vsi ljudje izobraženi, študira vsak drugi, na voljo imajo več informacij kot kadarkoli in tudi na njihovo pamet se moramo nasloniti. Pamet pa lahko uporabijo, če imajo možnost izbire. Možnost izbire, koga vzamejo v službo, kam gredo v službo, ali bi odprli podjetje, kam bodo otroka poslali v šolo, kdo bo njihov zdravnik, kako si bodo zagotovili varno starost … Če hočemo živeti bolje, moramo bolj zaupati v sposobnost ljudi, da se sami odločijo, da svojo glavo uporabljajo pri množici drobnih vsakdanjih odločitev. To pa seveda pomeni manj države.

Na gospodarskem področju se zdaj govori, da bi se država morala "samodpovedati" upravljanju in nadzoru nad svojim premoženjem. To je nespametno in na široko odpira možnost, da se še to premoženje, ki je ostalo, porazgubi v pesku tranzicije. Nasprotno, država se mora obnašati kot trd kapitalist, ki ga v zvezi z njegovim premoženjem ne zanima nič drugega kot to, da prinaša dividende in da se mu veča vrednost. Vsako mešanje družbenega in nacionalnega interesa, lahko privede v zelo nevarne skušnjave. Edini interes povezan s tem premoženjem je lahko polnjenje pokojninske blagajne.

O tem, katere reforme bi bilo treba še nujno izvesti v Sloveniji:

Izboljšati je potrebno sisteme, ki imajo v tej državi monopolni položaj. Spraviti je treba v red delovanje pravne države, javni zdravstveni in izobraževalni sistem se morata obnašati bolj racionalno, podjetno in sprejeti konkurenco zasebne ponudbe, a zdravje in izobraževanje morata ostati dostopna revnim in bogatim.

Še naprej je potrebno izboljševati trg dela, poenostavljati pogoje poslovanja, pomagati podjetjem, ki nastajajo, še naprej nižati in poenostavljati davke in odpraviti monopole na trgih, kjer še obstajajo. Na področju sociale je potrebno poenotiti sistem socialnih transferjev, izdelati dobro evidenco in urediti, da še bolje poskrbimo za vse, ki so res potrebni pomoči. Ljudi moramo spodbuditi, da razmišljajo o varni starosti in kaj bodo sami zanjo naredili.

Državo moramo voditi v smeri družbe znanja in ustvarjalnosti. Več in pametneje vlagati v znanje. Spodbujati moramo razvoj okolju prijaznih tehnologij, rabo obnovljivih virov in varčevanje z energijo. Zgraditi moramo informacijske avtoceste v vsak dom. Omogočiti odraslim, da se izobražujejo. Pospešiti je potrebno realizacijo velikih razvojnih projektov in se res koncentrirati na tiste, ki pomenijo razvojni preboj na nekem področju ali v neki regiji.

O tajkunih in raznih kapitalskih povezavah:

Jaz sem se sprijaznil s tem, da vsi pač nikoli ne bomo enaki. Nekaterim pač denar veliko pomeni in nikoli ga nimajo dovolj. In izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. V naši tranziciji jim jih je bilo omogočeno veliko. Ampak v vseh ljudeh do neke mere obstaja prvinska želja, da bi izboljšali svoje življenje. Da bi imeli več, dražje, boljše … Mi smo se dolgo delali, da tega ni, govorili, da je to slabo, da je kapitalizem gnil, med tem pa so nekateri grabili premoženje.

Bistvo kapitalističnega sistema je, da zna te človeške ambicije kanalizirati v aktivnosti, ki so dobre za vso družbo. V normalnem kapitalističnem sistemu mora podjetnik, ki bi rad obogatel, vlagati v razvoj, širjenje dejavnosti, odpiranje delovnih mest. Tudi če mešetari na borzi, mora denar plasirati tja, kjer ocenjuje, da to delajo. S tem poganja naprej razvoj. Privatizacijsko kupčkanje ne opravlja te razvojne vloge.

O referendumu o pokrajinah:

Pokrajine podpiram zato, ker v razvoj vprežejo lokalno okolje in pritegnejo več glav. Dejstvo je, da v Ljubljani ne vemo vsega najbolje. Če bi sam risal zemljevid pokrajin, bi jih verjetno narisal manj, ampak kot rečeno, v Ljubljani nismo najbolj pametni. Referendum je za nami. Rezultat je pokazal, da ljudje nimajo nič proti pokrajinam, kot so bile predlagane, sicer bi prišli to povedat. Motivacije, da gredo povedat, da so za, pa jim tudi nismo dali. Tu smo morda naredili napako. 11% udeležba nam kot predlagateljem ni v čast, ampak zelo narobe bi bilo iz tega sklepati, da je 89% ljudi proti pokrajinam.

O občutkih ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu EU, pa tudi bližajočemu se koncu mandata te vlade:

Predsedovanje je bil čudovit čas. Naporen ampak lep. Za nekaj časa smo pogledali ven iz te slovenske ozkosti, majhnosti, popadljivosti, večnega kritizerstva in tlačenja drug drugega k tlom. V okviru prenove lizbonske strategije sem imel možnost aktivno sooblikovati evropsko prihodnost in prispevati svoje ideje. Srečali smo izjemne sogovornike, zanimive teme, razvili širši pogled na probleme, spoznali tuje rešitve, začutili skupno željo, da se nekaj naredi, višjo politično kulturo, več konstruktivnosti, zmernosti, pripravljenosti na dogovor, kompromis … Komaj čakamo, da te evropske izkušnje uporabimo doma.

Konec mandata? Seveda bi lahko kaj naredili bolje, kakšno stvar prej, kakšno reformo več, stopili na kak žulj manj. Ampak vse v vsemu: zelo solidno. Drugi polčas bo pa še boljši.

Preberite še