13. avgust 2019

Kulturni boj v 21. stoletju


Image result for Nikolai Vavilov

16. februarja leta 1600 so na Campo de’Fiori v Rimu na grmadi zažgali duhovnika, teologa in astronoma Giordana Bruna. Splošno prepričanje je, da je končal na grmadi zaradi zagovarjanja heilocentričnega sistema, ki ga je nekaj let pred tem v knjigi posvečeni papežu predpostavil poljski služabnik cerkve Nikolaj Kopernik. In zaradi katerega naj bi Galilei več dni (3) preživel v inkvizicijski ječi in pri oseminsedemdesetih umrl v udobnem hišnem priporu. Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo. Med drugim je na podlagi študija spisov egiptovskih hermetskih besedil učil, da je bil Jezus »nadarjen čarovnik«, da ni bil brezmadežno spočet in podobna bogoskrunstva.

26. januarja 1943 je v koncentracijskem taborišču v sovjetskem Saratovu od lakote umrl botanik Nikolai Vavilov. Dokazoval je, da rastlina izvira od tam, kjer je v naravi najti največjo genetsko raznovrstnost. Zbral je vzorce za tedaj eno največjih semenskih bank. Zapletel pa se je v spor z tedaj uradno cerkvijo v sovjetski botaniki, ki jo je s Stalinovim blagoslovom vodil Trofim Lysenko. Ta je učila, da organizmi, tudi rastline, na potomce prenesejo izkušnje iz svojega življenja. Podobno – in drugače kot Darwin – je učil Lamarck. Lysenko je obetal, da bo z »učenjem« rastlin rešil Sovjetsko zvezo lakote, ki jo je povzročila kolektivizacija. Za bogoskrunstvo – torej nepristajanje na uradno doktrino, ki bo vendar državo rešila lakote – so Vavilova poslali v gulag.

Skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne vaške straže

26. oktobra 2007 so odstopili predstojnika laboratorija Cold Spring Harbor, Nobelovega nagrajenca James D. Watsona. Nobelovo nagrado je – skupaj z dvema sodelavcema – dobil za odkritje dvojne vijačnice, kemične strukture DNA, ki je nosilec genetskega zapisa in velja za eno največjih znanstvenih odkritij 20. stoletja. Kasneje je vodil projekt razvozlavanja človeškega genoma. Kot znanstveniku, ki je navajen delati s podatki, mu je večkrat ušla kakšna hipoteza – v smislu, morda pa le imajo biološke oz. genetske razlike kaj vpliva – od vloge žensk v znanosti do razlik v libidu ali inteligenci med rasami. Zaradi neprimernih (tudi jaz mislim, da so bile neprimerne) izjav o črncih, so mu letos odvzeli vse častne naslove in nazive.

Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo.


Zgornji primeri imajo nekaj skupnega in nekaj razlik. Skupno vsem je, da so s svojim strokovnim delom dregnili v nekaj, kar je bilo v tistem času nezaslišano. In da jih je bilo zato potrebno uničiti, onemogočiti ali vsaj utišati. Resničen greh ni bila znanstvena (ne)resnica, ampak moralna nesprejemljivost povedanega. Zakaj, pojasnjuje ameriška poslanka Demokratske stranke Alexandra Ocasio Ortez. Skrbi jo, »da več ljudi zanimajo natančni podatki, dejstva in pomenska pravilnost kot pa moralni prav«. In to da je slabo.

Razlike so v tem, da trend kaže, da je nasilnost obračunavanja z drugače mislečimi upadala – od grmade preko gulaga do upokojitve. In razlike so v tem, da se skrb za moralni prav »podružblja«. Bruna in Vavilova je še preganjala oblast – cerkvena ali državna. Dandanes pa skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne – vaške straže.

Vaške straže so neupravičeno na slabem glasu, še posebej, ker se menda lotevajo nasilnega varovanja državne meje. Drži – monopol nad nasiljem naj bi imela država. Imamo pa vaške straže tudi na internetu, v podjetjih in v javnem prostoru in te so morda še večja grožnja človekovim pravicam kot zaostrovanje zakonodaje. Zastraševalni učinek, ki ga imajo pogromi nad ljudmi, ki so se v nekem trenutku izrazili v nasprotju z dogmo, so dandanašnja verzija grmad. Brisanje vsebin z interneta, prepoved oglaševanja nekaterih člankov pa sodobna verzija zažiganja knjig.

Kulturni boj je vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev

Strateg Trumpovega volilnega uspeha Steve Bannon je dejal, da je politika nizvodno od kulture. Da ideje tečejo od kulture proti politiki. Da bo jasno, mislil je na kulturo, ne na umetnost. V tej luči je kulturni boj predhodnik političnih bojev. Politika pa je, če parafraziramo von Clausewitza, nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Kulturni boj je torej vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev. Pravega kulturnega bojevnika ne zanima, kaj o Jezusovem življenju pravijo poročila egiptovskih modrecev iz 2. stoletja, niti ga ne zanima, kaj kroži okrog česa, niti ga ne zanima kako se lastnosti rastlin, živali ali ljudi dedujejo, niti ga ne zanima, kaj se je res dogajalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, niti ga ne zanima, zakaj so res propadle indijanske kulture v Ameriki, niti ga ne zanima, v čem so res enakosti in razlike med spoloma. Zanima ga obramba narativa, zgodbe, zelo verjetno neresnične oz. izmišljene, pa vendarle centralne za njegovo prepričanje.

Vse tiste, ki resnice, dejstev, podatkov ne vidijo kot orožja v boju idej kulturne vojne, dejstva in argumenti ne zanimajo. Pomembnejše je, kaj se sliši bolj moralno, etično ali napredno. Seveda v etičnem koordinatnem sistemu, kot bi ga postavili oni. Niti jih ne zanima racionalna diskusija. Zanima jih utišanje nasprotnika. Tu je odgovor na vprašanje Blaža Podobnika, na vprašanje, zakaj si inteligentni levičarji ne želijo takšnega sogovornika, kot sem jaz (vir). Če braniš nekaj, kar je v razkoraku z resničnostjo, si ne želiš racionalne razprave ampak si želiš utišanja racionalne razprave.

Skrajno orodje za utišanje je v demokraciji državna cenzura

Orodja za cenzuro pripravlja novi medijski zakon. Če bo ta zakon sprejet, bo o nedopustni vsebini in njenemu zažigu odločal kar nek uradnik, ki ga bodo imenovali Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova in drugi člani vlade.

Obstaja pa veliko bolj zvitih načinov – umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.


Še enkrat. Ne gre jim za soočenje idej. Gre jim za uničenje, diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje. Da bo tiho, ali da bo 1000x premislil, kaj bo rekel, ali da mu nihče ne bo verjel, če bo kaj rekel. Zato kot lačni volkovi prežijo na vsako besedo, vsak tvit in si razbijajo glavo, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za diskreditacijo ali zastraševanje pisca, ki je nevaren njihovi miselni hiši iz kart.

Zato ne iščejo, kaj je res rekel, kaj res želi povedati – ker ima podatke na svoji strani, diskusija na tem nivoju vodi v poraz. Iščejo, ali bi bilo pisca mogoče obtožiti bogoskrunstva in ga sežgati na grmadi, ki jo pripravi drhal na družbenem omrežju.

Skozi vso zgodovino so obstajale ikone, dogme in tabuji, ki so bili v tistem trenutku nedotakljivi. Uspešne civilizacije niso bile tiste, ki so se vsem dogmam in tabujem odpovedale, ampak tiste, ki so znale razlikovati med tistimi zmotami, katerim se lahko odpovedo in tistimi »zmotami«, ki jih je vredno ohraniti.

Izjemno redko pa se je dolgoročno obneslo izmišljanje novih zmot, dogem, fetišev in tabujev. Zato jih je treba podvreči vljudni, utemeljeni, na podatke in izkušnje utemeljeni kritiki, včasih tudi za ceno kakšne osebne diskreditacije. Kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.

Objavljeno v Časniku 13.8.2019.

03. avgust 2019

Migracije spreminjajo svet na boljše


Med naprednimi državljankami in državljani se spodobi, da zagovarjajo ilegalne migracije. S tem človek signalizira, da je boljši od drugih ljudi. Takole je napisal tviteraš Toš: »Migracije spreminjajo družbe in svet in vedno so ga. Običajno na boljše.« Kako lepo povedano! Kaj je sploh lahko boljše in plemenitejše od spreminjanja sveta na boljše? Človek bi jim kar v gozdu pri Ilirski Bistrici pustil kakšen sendvič, da bi smel biti del tega veličastnega projekta spreminjanja sveta na boljše.

Povabljene in nepovabljene migracije

Pa šalo na stran. Kar je napisal Frano Toš – desničarji morajo zdaj malo zajeti sapo - drži. Migranti spreminjajo svet na boljše. Tisti povabljeni in tisti nepovabljeni. Če migrant pride povabljen, je povabljen zato, ker je za domorodno skupnost koristen. Ker ima znanje, ki je tam potrebno. Tako so se priselili trgovci, razni obrtniki in bankirji. Tako so migrirali naši rojaki v ZDA, Nemčijo in drugam. Tako še danes mladi zapuščajo Slovenijo in v Slovenijo ljudje prihajajo od drugod.

Pogosto so se poskušali seliti tudi nepovabljeni migranti. In tudi ti so spreminjali svet na boljše. Če jim je uspelo ostati, torej če je bila migracija uspešna, so ali poselili teritorij, ki ga staroselci niso znali izkoristit, ali pa so staroselce izrinili oz. so se ti utopili med prišleki. To je bilo mogoče samo v primeru, če so bili prišleki na nek način sposobnejši od staroselcev. Morda so bili boljši vojaki, morda so bili boljši kmetje, morda so bili boljši starši. Sposobnejša kultura se je okrepila, manj sposobna je nazadovala. In na tak način se je svet spreminjal na boljše.

Da ne bi bili poraženci, so se skupnosti od nekdaj upirale nepovabljenim migracijam. Gradili so zidove in ograje, kurili ognje na hribih, postavljali utrdbe in izpopolnjevali vojaško tehniko. In so tudi napredovali. Zato vse migracije niso bile uspešne. Razen 50.000 let nazaj, ko je človek zapuščal Afriko, se kasneje ni mogel kdorkoli preseliti kamorkoli. Praviloma so ga povsod pričakali na nož. Ali vsaj na mejnem prehodu.

Zato, ker je slabo odmiralo in dobro uspevalo, včasih z ledeniško počasnostjo, včasih hitreje, se je, kot pravi Frano Toš, svet spreminjal na boljše. In sem Tošu na tviterju pritrdil, »Drži. Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki«. In dodal »Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele. "Uspešnost" seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav.«

To bi bil lahko uvod v razumno debato

Ampak ne. Ena Nekoretna tviterašica (tak psevdonim si je izbrala) me je opozorila, da zdaj bo pa padalo. Takrat nisem čisto dobro razumel, zakaj. Navedel sem očitno dejstvo, da nezaželena migracija lahko uspe samo, če je prišlek sposobnejši od staroselca. Navedel sem primer, kjer je sposobnejša kultura izpodrinila manj sposobno. Kar se je v resnici zgodilo.

Celo potrudil sem se, da nisem dajal vrednostih ocen, ker sem navajen, da na družbenih omrežjih nekateri ne polemizirajo s tem, kar človek napiše, ampak s tem, kako bi se dalo, z veliko podtikanja, tisto predstaviti. Bil sem natančen. Nisem napisal, da je višja kultura premagala nižjo, razvitejša manj razvito, bolj napredna manj napredno, boljša slabšo … Sposobnejša manj sposobno. In sposobnost se je bila dokazala v uspešnosti – torej dovršitvi - migracije.

Tudi se nisem vrednostno opredeljeval do uspelih migracij. Če bi se hotel, bi napisal, da so migracije, kjer sposobnejši izpodrine manj sposobnega npr. dobre, slabe, pozitivne, negativne, zaželene, nezaželene, moralne, nemoralne, pravične, nepravične. Ampak sem se vrednostne ocene vzdržal. 

Uspešna je migracija, kjer migrant na cilju potovanja ostane, neuspešna je, če ga preženejo. In ostane, če je na nek način sposobnejši.

Niso mogli ali hoteli razumeti

Težava zagovornikov neoviranih migracij je bila naslednja. Trdijo, da so migracije fajn, da je svet zato boljši. In potem se v tem kontekstu pojavi migracija Evropejcev v Ameriko. Ki je imela za posledico uničenje indijanskih kultur in iztrebljenje Indijancev. Ki se vsakemu normalnemu človeku smilijo. Še bolj se smilijo takim, ki so indoktrinirani z Rousseaujevo idejo o plemenitih divjakih in ne ve, da so Indijanci krvavo vojskovali med seboj. In še bolj takim, ki se, zavestno ali ne, spominjajo sovjetske propagande, ki je na vsako kršenje človekovih pravic v ZSSR odgovarjala, že, že, ampak kaj pa genocid na Indijanci.

Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.


Skratka, usoda domorodcev je bila kruta. Priznati bi si bilo treba, da migracije, gledano v celoti morda spreminjajo svet na boljše. Kar pa ne pomeni, da je vsaka skupina posebej na boljšem. Da zato, da bi bil svet boljši, nekaj raste in drugo izumira. In da se ravno zato staroselci migracijam upirajo. Kar tudi ustvarja novo znanje, novo tehnologijo in spreminja svet na boljše.
Bi lahko do civiliziranja Amerik (torej uvedbe načinov, ki na tistem ozemlju omogoča preživetje 15x večjega števila ljudi) lahko prišlo na bolj human način? Teoretično lahko, praktično pa zgodovina ni tekla tako. Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.

Nekaterim so pregorele varovalke

Zgodil se je šolski primer kognitivne disonance, to je (po Wikipediji)  »duševno nelagodje, ki ga doživi oseba, ki ima dve ali več nasprotujočih si prepričanj, idej ali vrednot«. Razmisleki, kot so bili nanizani zgoraj, so bili težja pot iz zagate, da so migracije hkrati dobre in slabe. Lažja pot je zagato odmisliti. Diskvalificirati avtorja, da se ne bi bilo treba ukvarjati z ukrivljenosti svoje resničnosti, ki je potrebna, da to dvoje spraviš skupaj.

In so mi v jezi svoje nemoči zmetali v obraz, da sem fašist, rasist, in kup drugih pridevnikov. Nemoči premisliti o tem, da je sicer lepo verjeti, da imajo migracije same odlične učinke na vse strani, da pa to utegne ne biti res.

V tej zagati so si v celoti in povsem izmislili, da častim genocid nad Indijanci! Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Napisal sem, da ima uspešna migracija žrtve. Noben slovar ne pomaga, če si umislijo, da »uspešno izpeljati X« pomeni, »prav je, da so izpeljali X«, ali »dobro je, da so izpeljali X«. Slovarji so jasni. Uspeh je definiran kot »pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja« in ne »rezultat dela ali prizadevanja za kaj pozitivnega«.

Pomilovanja vredno je, koliko energije so investirali v prepričevanje sebe in drugih o odtenkih besede »uspešno«, da bi se izognili nasprotju med svojo željo, da migracije spreminjajo svet na boljše, in v oči žgočo ugotovitvijo, da je zato kdo lahko precej na slabšem.

In vsega prezira je vredno, če so ves čas vedeli, da ne častim genocida nad Indijanci, se jim je pa zdelo, da bi mi bilo mogoče tako obtožbo lažno pripisati; in da bi se lahko, če jo bodo dovolj ponavljali, prijela. Tem so popustile varovalke pred hudobijo. Ali pa jih nikoli niso imeli.

Kaj je boljše?

Vprašanje, kateri migranti so v Evropi dobrodošli in kateri niso, je aktualno. Migracije niso igra ničelne vsote, niso pa praviloma vsi zmagovalci. Kakorkoli se bo izteklo, pa bodo pa spremenile svet na boljše. Tudi če bosta princ Harry in Meghan Markle imela samo dva otroka, in bodo nekateri staroselci sledili zgledu, bo imel pa kdo drug več otrok.

In ti otroci, ki jih bo nekdo imel (ne tisti, ki jih ne bo) bodo na koncu odgovorili na vprašanje, ki skozi celo kolumno visi v zraku. Kaj pomeni »boljše«?

Podobno, kot zmagovalci pišejo zgodovino, preživeli napišejo, kaj je dobro in prav. Ker tisto, kar je prav, družbam skozi stoletja in tisočletja omogoča preživetje. Zato je prav. Civilizacij in družb, ki so kot prav učile nekaj, kar jim je škodilo, ni več. Ker so druge imele boljši(!) prav.

Je to prav? To je vprašanje za neko drugo pisanje.

02. avgust 2019

Kolesarska steza ali kolesarski pas?

Vodnikova pred rekonstrukcijo.
Če bi še malo pločnika odščipnili za kolesarski pas, bi bilo idealno.
Z velikim zanimanjem spremljam rekonstrukcijo Vodnikove ceste v Ljubljani. Tam blizu sem preživel otroštvo in sem zgrožen. Vodnikova je bila cesta. Ne ulica. Široka. Pretočna. Razen na mestu, kjer je nanjo postavljene pol hiše. Zdaj jo ožijo povsod in na vsaki strani gradijo kolesarsko stezo. Mislim, da delajo napako.

Rad se vozim s kolesom, včasih sem se več. In vem, kako nadležno je zavijati okrog zelenic in parkirnih prostorov, skakati gor in dol na vsakem uvozu na cesto, kako strese vsak sicer utopljen robnik, kako oprezaš, kje bo kdo skočil iz pločnika na kolesarsko stezo.

Peruzzijeva po dveh rekonstrukcijah. Zdaj z dvojno kolesarsko stezo.
Zato mislim, da je delati ločene kolesarske steze na ulicah in cestah, ki niso štiripasovnice, kjer se kar naprej nekaj dogaja - v smislu uvozov in izvozov iz hiš - napaka. 

Primer take napake je Peruzzijeva. Tam je mesto pred leti cesto rekonstruiralo tako, da je zožilo cestišče, razširilo pločnike, na pločnikih pa narisalo prostor za kolesarje. Pešcev tam praktično ni, kolesarji so imeli cel pločnik zase. 

Riharjeva po starem. Odlična rešitev.
Ampak so vozili po cesti, ker niso na balanci in sedežu čutili vsakega uvoza in izvoza, vsakega ovinka. In so se verjetno pritožili na mesto, ki je zadevo rešilo s čopičem. Na zoženem cestišču je narisalo kolesarski pas. Če bi nekdo prej premislil, bi naredil širše cestišče, narisal na njem kolesarski pas in vsi bi bili zadovoljni.

Tako so zadeve še urejene npr. na Jamovi in še bolje na Riharjevi. Če je vozišče dovolj široko, so kolesarji varni, tudi če niso fizično ločeni od vozišča.

Napoved. Po novi Vodnikovi se bodo kolesarji vozili po vozišču (kjer zanje ne bo pravega prostora in bodo ustvarjali zastoje) in nekateri še po kolesarski stezi. Povsem možno je, da bo Vodnikova končala kot Peruzzijeva.