27. december 2011

Drugič: Slovenija je izbrala. Kaj že?

Volitve so za to, da si ljudje izberejo, kdo jim bo vladal. Izbrana oblast s tem dobi legitimnost. Skoraj polovica volivcev je praviloma glasovala za »tistega drugega«, ampak sprijazni se pač s tem, da je ostala v manjšini. Izvoljena oblast tako dobi naravno spoštovanje celotnega volilnega telesa.

Tako je v zrelih demokracijah. V večinskem volilnem sistemu je popolnoma jasno, kdo je zmagal. Tudi v državah s proporcionalnim sistemom, kjer so predvolilne koalicije volivcem eksplicitno ali implicitno znane, je dan po volitvah jasno, kdo bo vlada in kdo opozicija.

Za vsaj dvoje volitev v Sloveniji lahko rečemo, da so imeli dogodki po volitvah na to, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji, večji vpliv kot volilna kampanja in same volitve. Najprej so bile to volitve leta 1996, ko je »zmagovalca« odločil prestop Cirila Pucka. Tudi za letošnje volitve lahko rečemo, da imajo napako – da tega, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji ni odločila predvolilna kampanja, niso odločili volivci, ampak bo odločala kuhinja, ki se dogaja zadnje tri tedne.

Stranke namreč niso jasno povedale, s kom grejo na volitve in s kom ne. Samo Janković je bil jasen, da koalicija z SDS odpade. Volivcem Nove Sloveniji in SDS je bilo prepričljivo povedano, da se bosta ti stranki držali skupaj. Ostali so rekli, da bi lahko sodelovali z vsemi ali pa s kakšno drugo leporečnostjo nalašč prikrajšali volivce za zelo pomembno informacijo.

Ta poljubnost je zadnjim volitvam vzela pomemben element, ki volitve dela smiselne in oblast legitimno. Ja, dobili smo relativnega zmagovalca in relativnega poraženca, ampak potem je poraženec postavil predsednika parlamenta, zmagovalec pa s svojo kandidatko ni uspel.

Dobljene sedeže v parlamentu lahko seštevamo po različnih vsebinskih kriterijih. Partizani so premagali domobrance, reformne stranke so premagale nacionalni interes, koalicija 2004 je premagala koalicijo 2008 … Oblast, ki se bo končno sestavila, bo prav gotovo znala argumentirati, kaj jih povezuje, ne glede na to, ali jih bo res povezovala skupna ideja za dobro države ali pa zgolj politikantski interes participirati na oblasti.

Zdaj gre za to, da povemo, po katerem kriteriju naj bi ločili stranke na pozicijo in opozicijo. Lahko bi šli na partizane in domobrance, lahko bi šli na to, kdo je pri vladanju bolj učinkovit.

Po moje pa je ključno, ali bomo iz Slovenije naredili normalno državo, ali pa bomo nadaljevali s pajdaškim kapitalizmom z vsemi njegovimi tranzicijskimi anomalijami. Ali si želimo spremembe, ali pa bomo le povečali učinkovitost delovanja sistema, ki je v svojem temelju zgrešen; odpravili kakšno birokratsko oviro tu in tam, in poskrbeli, da kriza tranzicijskih dobičkarjev ne bo preveč prizadela.

To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti prav vse stranke: Na kateri strani sem pri demontaži pajdaškega kapitalizma. Kaj sem pripravljen narediti za to, da Slovenija razreši ta ključni problem. Pred volitvami so bili glede tega vprašanja odločno na pravi strani tisti, ki so na volitvah skupaj dobili prepričljivo večino. Sliko kvari le relativni zmagovalec, ki ima glede tega vprašanja popolnoma drugačno mnenje.

Nasprotniki pajdaškega kapitalizma so na volitvah zmagali. Zdaj gre za to, ali bodo zmagali tudi pri sestavljanju oblasti. Izbira je med kolaboracijo s pajdaškim kapitalizmom in pogumom, da v Sloveniji nekaj velikega premaknemo naprej. 

Prva odločitev terja učinkovitost in fleksibilnost. Prava odločitev pa od vseh vpletenih terja predvsem modrost.

Slovenija je 4. decembra izbrala. Kaj je izbrala, bo izvedela, ko bo jed kuhana. Še vedno upam, da nam ne bodo postregli s sveže začinjeno a pogreto jedjo.

22. december 2011

Biro za prilagoditve. Uspešno.

Ko sem bil majhen smo se v Šiški stepli. Ni bilo važno, ali si končal na tleh ali nogah. Ni bilo niti tako pomembno, kako si se tepel. Važno, je bilo, kaj si naredil, ko si se spet postavil na noge. Ali kaj si naredil, ko se je premagani nasprotnik spet postavil na noge.



Jaz se v Šiški seveda nisem dosti pretepal. Za svojo kratko intervencijo na Svetu stranke SDS prejšnji petek sem si ta uvod sposodil iz govora poraženca volitev v filmu "The Adjustment Bureau". Na naslednjih volitvah je potem zmagal, ker so si vsi zapomnili, kaj je naredil po tem, ko se je postavil na noge.

Nazaj na nogah

Po zadevi Majer se mi je to zdelo potrebno povedati. In se vprašati, ali smo se že postavili na noge in kako. Ali smo razumeli rezultat? Je bil rezultat res tak, da je tisto, za kar se zavzemamo, ostalo v manjšini? Isti svet SDS je sprejel stališča v zvezi s tem, kdo ima nalogo sestaviti vlado, da se mu ne sme metati polen pod noge, in da bo SDS konstruktivna tudi ko gre za vzpostavitev delovanja parlamenta in sprejem interventnega zakona.

Včeraj smo v parlamentu gledali, kaj je kdo naredil po koncu "pretepa" oz. volitev. Zmagovalec je oholo trmaril s kandidatko, ki ni bila usklajena z nikomer, pač v stilu, da bo na vse ključne funkcije postavil sebi osebno zveste ljudi. Kot da bi imel za sabo večino iz Mestnega sveta MOL.

Izkazalo se je, da Janković v skoraj treh tednih ni zmogel niti približno oblikovati kontur koalicije, torej tega, kdo bo znotraj in kdo zunaj. Kaj šele, da bi bil napredek pri koalicijski pogodbi, v kateri se partnerji zavežejo k skupnemu programu. Kar je razumljivo, ker stičnih točk ni dosti in ker se prepiri, ki so razgnali Pahorjevo koalicijo nadaljujejo  drugačni obliki. Pred volitvami sem rekel, to ni čas za začetnike. Res ni.

Na drugi strani je SDS delovala konstruktivno in odgovorno. S podporo ne Pahorju in ne Kociprovi je prepirljivim "zmagovalcem" dala vedeti, da se bodo morali pač sami znati dogovoriti. Da jim ne bo SDS dajala potuhe. Da se morajo pač navaditi voziti vladni bicikel brez pomožnih koleščkov. In ko je bilo jasno, da tudi po celodnevnim tenstanju SDja Kociprova ne more računati na več kot 38 glasov, so podprli Viranta. SDS je ostala celo brez podpredsednikov parlamenta, kar je za drugo največjo stranko zelo popustljivo.

Zdaj vsi špekulirajo, ali se je vzpostavila koalicija 2004. Ni se. Samo tisti, ki jih skrbi država, ne pa koristi njihovih omrežjih, so omogočili, da se je konstituiral parlament, tako, da lahko skliče tudi izredno sejo. Recimo tisto o interventnem zakonu.

Zdaj je spet na potezi Janković. Bo vložil interventni zakon? Ali ga bo moral vložiti kdo drug? Zdaj gledamo LZJ, kaj bo naredila, ko se bo postavila nazaj na noge.

Scenarij?

Film ima še dva zanimiva poudarka. Prvi opozarja, s kako majhnimi potezami lahko lutkarji usmerjajo dogajanje, da gredo stvari po pripravljenem scenariju. Teoretiki zarote bi ugotovili, da je to, ali bo nekdo postal predsednik ZDA ali ne, odvisno od tega, ali si bo nekaj let prej v pravem trenutku po hlačah razlil kavo. Povedano drugače, ni treba, da nekomu v Murglah konkretno razložijo kako in kaj. Dovolj je, da mu tako in tako pihajo na dušo. Ampak brez scenarijev ne bi bilo filma. Nasploh se scenarijem pripisuje prevelik pomen. Večinoma so izraz naravne in inteligentne težnje človeka, da v dogajanju okrog sebe najde vzorce in na podlagi tega smisel. Tako vsaj pravimo tisti, ki smo naivni.

Drugi poudarek je namenjen iskrenosti. Filmski politik je postal uspešen, ker je bil iskren. Tudi to je samo film. Tudi to je samo ideal. Ampak, če si političnih funkcij človek preveč ne želi, se lahko poskuša temu približati.

Zato pač napišem, kar mislim, čeprav ni vedno oportuno.

19. december 2011

Nadmudrivanje globalizacije

Enkrat sem že napisal, da je MacBook Air računalnik, ki ga skoraj ni. Tako tanek je, da ne sede v nobeno torbo za notesnike. Zaželel sem si ovitek, da ga lahko dam kamorkoli.

Globalizacija

Na Amazon.com mi je padel v oči ovitek Incipio. Kupil sem ga z enim klikom. 23.13€ za ovitek in 11.56€ za FedEx poštnino. To je bilo 22.11.

Nadmudrivanje

Že 24.11. naj bi dobil v podpis "uvozno dispozicijo", pa je zašla v spam. Mail z dolgimi navodili in petimi(!) priponkami sem končno dobil 1.12. Človeka popolnoma splaši cenik po katerem ni nič jasno, kakšne stroške naj bi si odrezali v Sloveniji za posredovanje pri uvozu, ležarino, stroške pregleda ...

No, pa sem le izpolnil carinsko deklaracijo (kjer nisem napisal nič takega, kar ni bi bilo že v spremnih papirjih od Amazona). Potem sem dobil obrazec za plačilo carine (7€ s stroški banke). Plačal sem na kliku in potrdilo o plačilu poslal fedexu. In končno, včeraj, so mi prinesli paket. Zaračunali so mi 15€ stroškov. Kar je bilo manj, kot sem se bal.

Če povzamem:

  • 23€ cena ovitka
  • 11€ transportni stroški
  • 7€ carina
  • 15€ manipulativni stroški
Ne da bi v Sloveniji naredili karkoli koristnega, so zaslužili skoraj toliko, kot sem plačal Amazonu za blago. Papirne vojne in izgube časa pa je bilo za dva velikostna razreda več.

Ni zmagala globalizacija, zmagali so butalci.

Havel: Ali intelektualec sodi v politiko?


Leta 1998 je Vaclav Havel kot predsednik Češke napisal naslednje razmišljanje o vlogi intelektualca v politiki. Ob polnem zavedanju napuha, ki ga podrazumeva imeti samega sebe za intelektualca, ugotavljam, da povzema moje dvome. 

Objavljam skoraj brez komentarjev, le misli, ki se mi zdijo važne, sem podčrtal.
Does an intellectual – by virtue of his efforts to get beneath the surface of things, to grasp relations, causes, and effects, to recognize individual items as part of larger entities, and thus to derive a deeper awareness of and responsibility for the world – belong in politics? 
Put that way, an impression is created that I consider it every intellectual’s duty to engage in politics. But that is nonsense. Politics also involves a number of special requirements that are relevant only to it. Some people meet these requirements; others don’t, regardless of whether they are intellectuals.
Res je, politika zahteva posebne spretnosti :(.  
It is my profound conviction that the world requires – today more than ever – enlightened, thoughtful politicians who are bold and broad-minded enough to consider things that lie beyond the scope of their immediate influence in both space and time. We need politicians willing and able to rise above their own power interests, or the particular interests of their parties or states, and act in accordance with the fundamental interests of humanity today – that is, to behave the way everyone should behave, even though most may fail to do so.
Never before has politics been so dependent on the moment, on the fleeting moods of the public or the media. Never before have politicians been so impelled to pursue the short-lived and short-sighted. It often seems to me that the life of many politicians proceeds from the evening news on television one night, to the public-opinion poll the next morning, to their image on television the following evening. I am not sure whether the current era of mass media encourages the emergence and growth of politicians of the stature of, say, a Winston Churchill; I rather doubt it, though there can always be exceptions.
Od konca hladne vojne naprej taki več ne pridejo na površje. Ali so populisti, fotogenični zmagovalci resničnostnih šovov ali pa tehnokrati.
To sum up: the less our time favors politicians who engage in long-term thinking, the more such politicians are needed, and thus the more intellectuals – at least those meeting my definition – should be welcomed in politics. Such support could come from, among others, those who – for whatever reason – never enter politics themselves, but who agree with such politicians, or at least share the ethos underlying their actions.
Nekako v smislu, volivci imajo zmeraj prav. Motiti se je človeško. Volivci so ljudje.
I hear objections: politicians must be elected; people vote for those who think the way they do. If someone wants to make progress in politics, he must pay attention to the general condition of the human mind; he must respect the so-called “ordinary” voter’s point of view. A politician must, like it or not, be a mirror. He dare not be a herald of unpopular truths, acknowledgement of which, though perhaps in humanity’s interest, is not regarded by most of the electorate as being in its immediate interest, or may even be regarded as antagonistic to those interests.
Dober argument za tiste, ki bi se posvetili "navadnim volivcem". Recimo tistim v trenirkah (ki so menda šli na volitve) ali tistim z dežele (ki so menda ostali doma).
I am convinced that the purpose of politics does not consist in fulfilling short-term wishes. A politician should also seek to win people over to his own ideas, even when unpopular. Politics must entail convincing voters that the politician recognizes or comprehends some things better than they do, and that it is for this reason that they should vote for him. People can thus delegate to a politician certain issues that – for a variety of reasons – they do not sense themselves, or do not want to worry about, but which someone has to address on their behalf. 
Of course, all seducers of the masses, potential tyrants, or fanatics, have used this argument to make their case; the communists did the same when they declared themselves the most enlightened segment of the population, and, by virtue of this alleged enlightenment, arrogated to themselves the right to rule arbitrarily. 
The true art of politics is the art of winning people’s support for a good cause, even when the pursuit of that cause may interfere with their particular momentary interests. This should happen without impeding any of the many ways in which we can check that the objective is a good cause, thereby ensuring that trusting citizens are not led to serve a lie and suffer disaster as a consequence, in an illusory search for future prosperity.

Tule Havel seveda sploh ne misli na finančne interese politikov. V Slovenijo 2011 domišljija s Češke 1998 ne nese niti Havlu.



14. december 2011

Neizrekljivi

UPDATE 15:03: To ni zapis o terminologiji. Tudi ne o Hrvatih, Bosancih, Srbih, Jugoslovanih, Evropejcih ... Neslovenec z veliko začetnico je zgolj (morda) pravopisna napaka.

Na twitterju je bil cel vihar, ker sem za tiste, katerih ime je med tem postalo neizrekljivo (gre pa za "prebivalce republike Slovenije, ki imajo po svojem materinem jeziku ali rodu korenine v republikah bivše Jugoslavije razen Slovenije" (115 znakov, v nadaljnjem besedilu "X")) uporabil "grozljiv termin" "Neslovenci".

Če jim ne bi pritegnili tudi doktorji znanosti, diplomirani novinarji in drugi, ki jih nimam ravno za računalništva vešče pretepače, bi si pač samo mislil svoje.

Tako pa sem se zamislil nad tem, kam smo pravzaprav v tej državi prišli. Namreč, da je ime neke skupine ljudi neizrekljivo. Da jih ni. Da je prepovedano, grdo, grozljivo, o njih misliti in govoriti. Da je grozljivo govoriti o tem, kaj smo. Recimo en vljuden tvit:
Vas zelo spoštujem, kljub temu, da ste v meni nasprotni stranki. Ampak delit na Slovence/NEslovence ozi nove državljane je malce neokusno. 
To je nekako tako, kot če bi nekdo opazil, da so na svetu moški in ženske, povedal kaj o ženskah, in dobil nazaj, da je deliti človeštvo na moške in ženske "malce neokusno". In v oklepaju: mož se je izdal, da po defaultu ljudi ceni glede na to, v kateri stranki so. Grozljivo!

"X"

Stvarem smo dali besede zato, ker smo razmišljali o nekih konceptih, in koncepte smo ustvarili, ker je bilo to koristno. Praktično je o delu pokrajine razmišljati kot o "hribu". Uporabno je imeti besedo "hrib" za ta koncept.

Očitno se imamo nekaj za pogovarjati tudi o "X". "X" je stopil pred nas. Postal je objekt. Iz ob-iectum, "postaviti predse". Pred nas so ga postavili tudi tisti, ki so si izmišljevali, da je SDS nestrpna do "X". In tisti, ki pravijo, da bi "X" morali dobiti status avtohtone manjšine. In tisti, ki pravijo, da je X Y. "X" je tu. In če je tu, potrebuje besedo.

Želim si čim manj situacij, ko bi bilo to besedo treba uporabiti, ko bi bilo treba X in neX obravnavati ločeno. Ampak take situacije so. In ne, "X"" ni nujno državljan, vsi Slovenci niso "X" in vsi "X" niso Slovenci.

Pretepači

Sumim, da se v iskanju dlake v jajcu skrivata dve stvari. Prva je primitivna želja po tem, da se nekoga, ki je desno od sredine očrni kot nestrpneža, nacionalista, nacista (ne pa seveda nacional-socialista, ker to ste tudi porinili na desno). To se dela sistematično in je vredno vsega prezira. Če besedo uporabi Milan Kučan, ni seveda nič narobe, ker pač pove, da mu ni pri srcu, ampak boljše ne pozna. Tudi v vseh ostalih 37000 primerih uporabe besede "Neslovenec" na Googlu je vse OK.

S tem komentariat, ki pridiga strpnost do drugače mislečih, pravzaprav izpričuje, da ne razlikuje med strinjanjem in strpnostjo. Strpni so zgolj do tistega, s čemer se strinjajo. Navidezna skrb za "X" je pogosto samo pretveza za to, da lahko obračunavajo z drugače mislečimi.

Svojo dvoličnost demonstrirajo tudi tako, da so tiho, ko gre za primere sovražnega govora, ki je sovražen do njihovih sovražnikov in da privoščljivo pritrjujejo, npr. ko se na volilni konvenciji zmagovalne stranke poje pesem, ki jo verni razumejo kot žalitev in se ustrašijo, h kakšnim politikam to lahko vodi (Ja, Jonas, kontekst je tule vse).

Intelektualci 

Če pa nekdo zanika, da "X" obstaja, potem ima drug problem. Zanika, da nekaj takega, kot narod, pleme, rod, obstaja oz. mu je dovoljeno obstajati, je dovoljeno obstajati kot koncept v naši zavesti. Ne zanika samo "X", zanika tudi "neX", zanika sebe. Zanika svoje korenine. Zanika, da je Slovenec. Sram ga je teh korenin. Sram ga je, da je Slovenec. Ali da je Srb, Hrvat, Albanec, Jugoslovan ... Nekaj, kar bi lahko bil, mu manjka. Pa bi iz nevoščljivosti to vzel tudi drugim. Celo prikazal kot njihovo slabost.

In mi se gremo, da imamo svojo državo? Zakaj se že ne priključimo Avstriji, Italiji, Hrvaški? Si predstavljate ekonomijo obsega pri državni upravi in javnem sektorju, o čemer je zdaj toliko govora? Postavimo nazaj Jugoslavijo?

Tu odzvanja nek nauk, ki smo ga poslušali v prejšnjem režimu, namreč, da je narod kategorija iz kapitalizma in imperializma in da smo v Sovjetski zvezi in SFRJ "narodnostno vprašanje" za vedno rešili, ker se ne delimo več na Srbe in Hrvate, Ruse in Čečence, ampak smo vsi pripadniki delavskega razreda. Ta zmota je imela precej tragične posledice.

Afro-američani?

Zame nekomu reči, da je Neslovenec, ni prav nič slabšalno. Jaz sem se oglasil, ko so "naši" o volivcih iz kroga "X" objavili neprimerno besedilo. Nobenega študenta, sodelavca ne cenim ne bolj ne manj zaradi njegovega porekla. Zato previdno, kaj mi očitate! Cenim se za to, kar sem v življenju dosegel. V kateri narod sem se rodil, ni moja zasluga. Okrog tega se ne morem tako trkati po prsih, kot če napišem kak dober članek. Sem pa ponosen, da sem Slovenec.

Celo dopoldne na twitterju izzivam, naj najdejo boljšo besedo za "X", če so se že znesli nad mano zaradi "Neslovencev". Pa nič uporabnega. Vse je, pravijo, "slabšalno". Zakaj? Ker pomen (če zaključim filozofsko), slabšalni ali olepševalni, se konstruira v glavi poslušalca?

Vprašajte se, kaj si res mislite o teh naših sodržavljanih? Ali gre pri "trenirka protestih" za iskreno solidarnost ali pa ste do njih pokroviteljski. Je to znak spoštovanja enakopravnosti? Ali pa ne protestirate "za nekaj" ampak "proti nekomu".

Črniti "desnico" v zvezi z "X" kar povprek je cenen populizem in zbiranje glasov z razpihovanjem nacionalne nestrpnosti.


Znate temu reči NE?



11. december 2011

Drugo mnenje o trenirkah

Poraz boli. Sploh, če vse kaže, da ni vprašanje, ali boš zmagal, ampak za koliko. Zdaj iščejo krivca. Eni s prstom kažejo na Viranta, drugi na Neslovence, tretji bodo morda ugotovili, da se stranki v prihodnost usmerjena volilna taktika ni obrestovala. Za vsako teorijo je nekaj argumentov.

Za objektivno in trezno analizo volitev je prezgodaj. Iz primerjave rezultatov zadnjih volitev pa vendarle izhaja, (1.) da je tranzicijska levica dobila približno toliko kot dobi vedno (dobro ali slabo polovico) in da je (2.) pomladno jedro (SDS+Nsi) dobilo manj kot v najboljših časih.

Levica konstantno

Prvo govori proti tezi, ki jo je razvijal Tomaž Majer, češ, Jankovića so izvolili volivci (iz bivših jugoslovanskih republik) v trenirkah. Pa tudi če bi ga. So naši sodržavljani, imajo volilno pravico, volijo kogar hočejo in če se ob nedeljah dobro počutijo v trenirkah, kaj potem? Zapis o naših sodržavljanih in sosedih govori na način, ki na spletno stran stranke ne sodi.

Da ne bo pomote. Stranka sme analizirati, koliko je priljubljena pri posameznih skupinah prebivalcev, kdo voli konkurenco. Če ima podatke, da je prišlo do hujskanja volivcev proti njej s podpihovanjem nacionalizma, to lahko na ustreznih organih problematizira. Ne more pa na svojih spletnih straneh objavljati mnenj, ki sporočajo, da "če v Sloveniji ne bi bilo Južnjakov, Janković ne bi zmagal".

Z objavljanjem in posledično sprejemanjem (ne vem, kako bi prevedel "by endorsing") takega pisanja se stranka eksplicitno spušča na nivo, ki ga očita Jankoviću, Miheljaku in drugim posameznikom. Da namreč mobilizira svoje volilno telo z netenjem nestrpnosti do druge skupine sodržavljanov.

Janković osebno je to sistematično počel odkar je bil ljubljanski župan: za vse je bila kriva SDS, za sovražni govor proti SDS ali njegovemu predsedniku je dobil prostor na proslavah in javnih dogodkih. Predsednik Tuerk je pozival k ustavljanju SDS, Kučan pa govoril, da je SDS nedemokratična.

V Sloveniji je narobe demonizirati samo nekatere. Nič ni narobe npr. demonizirati Slovencev iz Argentine. Ali pa se norčevati iz harmonike na kakem shodu SDS. Ali SDSovcev primerjati z opicami, vojščaki, vojački ... Nič ni narobe demonizirati najmanjšo manjšino - posameznika. Janšo. Po porazu SDS so si še posebej dali duška vsi tisti, ki se nadejajo, da bo njihovo zagretost vožd opazil in nagradil. Morda jim pa imena ne bo treba spremeniti v Janez Janša niti "po čebelarju Janši" imenovati psa.

Če je Jankovićev štab res zlorabljal nacionalna čustva sodržavljanov iz drugih republik, da bi glasovali proti Janši, je to seveda še dosti bolj problematično kot o tem pisati.

Pomladno jedro slabše

Kar nas privede do razmisleka o vzrokih za upad rezultata za pomladno jedro. Ja, del zmernih volivcev se je preselil k Virantu in ja, del simpatizerjev SDS je ostal doma. Morda se pa res stranki zmerna, programska, ne-populistična drža res ni obrestovala? Nobenega člana komentariata iz twitterja s tem nismo dobili, ohladili pa simpatizerje, ki ne pametujejo na internetu. Morda bi bil pa rezultat boljši, če bi s tekstom, kot je Majerjev, volivce prebudili pred volitvami. Ali pa s trkanjem na nacionalna čustva od ust do ust. Morda bi bila potem udeležba tudi v naših okoljih boljša. Pa tega nismo počeli. In prav je tako.

Stranka je programsko tri leta delala na programu, strategija volilne kampanje, slogan 10+100 in sploh vse je bilo vsebinsko usmerjeno v program, v prihodnost, v reševanje krize ... V naših nastopih ni bilo ideologije, zgodovine, partizanov in domobrancev, ne nacionalne ne socialne demagogije. Vse to zato, da bi se stranka pomaknila v sredino. Potem se je tam tik pred zdajci pojavil Virant. V sredino nismo več mogli, desnice pa nismo podkurili.

Narobe in nespametno

Jaz sem vesel, da je nismo nagovarjali na tak način in razočaran, da take ideje dobivajo prostor zdaj. Narobe in nespametno.


10. december 2011

Evropa kot Kmetija

Včeraj in predvčerajšnjim je bilo v palači Justus Lipsus še eno zasedanje Evropskega sveta. V zadnjem letu, smo se že navadili, da je vsak zgodovinski in da vsak pomeni dokončno razrešitev dolžniške krize v Evropi. Tale je vendarle bil nekaj posebnega, pa ne, ker bi razrešil krizo, ampak, ker je Unija stopila na čisto novo pot.

Kratko o krizi

Krize Evropski svet niti ne more razrešiti. Kriza je v tem, da nekatere članice evro-območja ne morejo servisirati svojih dolgov. Kriza bo razrešena, ko
  1. bodo imele take proračunske prihodke in odhodke, da bodo dolgove lahko servisirale ali 
  2. ko bodo razglasile, da jih pač ne morejo in bodo bolj ali manj urejeno bankrotirale. 
Prva rešitev ima dve komponenti: več prihodkov, ki jih prinaša gospodarska rast in manj odhodkov, kar pomeni varčevanje. Ni dosti ekonomistov, ki bi verjeli, da to dvoje gre skupaj. Vrag je v detajlih, namreč, kje varčuješ in kje ne. Ampak to je tema za drug zapis.

Države so zašle v težave, ker so dolgo živele preko svojih zmožnosti:
  • ker so financirale socialno državo in javni sektor, da bi pač kupovale socialni mir in volivce. 
  • ker so si sposojali njihovi državljani in podjetja. 
Oboje je ušlo iz kontrole po uvedbi evra, ko so si tisti z npr. grško zanesljivostjo, lahko sposojali denar po ceni, ki je veljala za Nemce. In so si ga. Veliko. Finančni trgi so namreč verjeli, da bodo denar, če bo sila, pač vračali Nemci.

V četrtek in petek so sprejeli ukrepe, da se to ne bi moglo več zgoditi. Pravila, ki so poznana iz Pakta stabilnosti, so dobila zobe. Proračune bo, preden bodo sprejeti v parlamentu članice, potrjeval Bruselj. Ker je spreminjanje evropske pogodbe dolga in zapletena procedura, so se nekatere države dogovorile, da bodo fiskalna pravila zapisale v svoje ustave. Kazni s strani Bruslja bodo avtomatske, sodilo pa bo kar Evropsko sodišče.

Majhen korak za ekonomijo

Če bi bilo to sprejeto pred desetimi leti, se ne bi zgodila Grčija, morda ne Portugalska, tudi Pahorjeva vlada bi se smela zadolževati bistveno manj. Ne bi pa preprečilo težav, ki jih imamo danes npr. s Španijo in ki smo jih imeli z Irsko. Problema tam sta bila zasebno ne vladno sposojanje.

Edina pragmatična posledica včerajšnjega dogovora je, da da davkoplačevalcem tistih držav, ki bodo prispevale v sklade za reševanje suverenih dolžnikov, dober občutek, da je to pa zdaj zadnjič. Da se taka zadolžitev pa ne more več zgoditi. Pravzaprav olajša domačo situacijo politikom tistih držav, ki bodo reševale. In pomaga ostalim domačim volivcem prodajati varčevanje.

Koliko in kako se bodo v prihodnje države zadolževale od tega dogovora ne bo kaj dosti odvisno. finančni trgi so se v zadnjih letih naučili, da so dolgovi suverenih tudi tvegani, eni bolj, drugi manj. Trgi bodo tisti, ki ne bodo več dali posojila in to ne zaradi kriterijev iz Pakta stabilnosti, ampak, ker sami bodo ocenili tveganja. In to po nekaj več parametrih od tistih, ki so jih v novo pogodbo zapisali politiki.

Sprejeta rešitev nič ne naredi za gospodarsko rast in povečanje konkurenčnosti perifernih članic evroobmočja, kar bi jim omogočilo servisiranje dolgov. V ničemer ne stimulira investicijskih tokov iz osrednjih v periferne članice. Krepitev EFSF in ECM je dobrodošla, a trgov ne bo pomirila.

Velik korak za politiko

Evropski svet za razrešitev dolžniške krize ni naredil kaj prida. Zgodovinski je zaradi političnih odločitev.

Najprej, ker je na robu evropskega sveta skupina držav sprejela dodaten dokument. Rezultata zasedanja evropskega sveta sta dva. Zaključki Evropskega sveta kot enega od organov Evropske unije in "separatna" izjava skupine držav (članic evro-območja). Vse o čemer sem pisal zgoraj je iz te zadnje izjave. Ki ni dokument organa evropske unije!

Tu je bil prestopljen nek Rubikon, pa če se še tako tolažimo, da bodo k vsebini izjave morda pristopili vsi razen Velike Britanije. Narejen je bil prvi formalni korak k Evropi večih hitrosti. Vsebinsko so za zdaj skoraj vsi zraven. Formalno pa se je začelo posebkanje. Naslednjič jih bo zraven morda še manj in tako naprej.

Trdim namreč, da to ni zadnji vrh, ki je razreševal krizo, ampak je prvi vrh, ki je začel formalno oblikovati neko drugo Evropo. Je po desetletjih prvi vrh, pri katerem je prišlo do pomembnega prenosa suverenosti v Bruselj. Kot je bilo ugotovljeno, ekonomsko ni naredil dosti. Je pa prebil led za naslednje korake.

Naslednji korak

Nekateri menijo, da bo dolžniške krize v Evropi konec, ko bo Evropska centralna banka začela prodajati evropske vrednostne papirje. Slovenskih namreč nihče noče, da bi Kitajci kupili Nemške, Nemci pa bi denar dali/posodili nam, pa tudi ni verjetno.

V nekem trenutku bodo tudi Nemci ugotovili, da se na ta način politično še najceneje rešuje evropske probleme. Ampak obveznice lahko prodaš, če ljudje verjamejo, da imaš dohodke, s katerimi jih boš vračal oz. izplačeval dividende. Dohodki za države so davki. Na nekem evropskem vrhu se torej lahko skupina držav odloči, da bodo pobirale nek evropski davek.

In tako naprej v smeri federalne Evrope. Na vsakem evropskem svetu bo kaj novega, kaka nova skupna politika, kaka nova uredba, nov ukrep. Na vsakem bo kdo odpadel. Kot v oddaji Kmetija.

Slovenija

Kakšne posebne izbire v resnici nimamo. Nismo ne Velika Britanija ne Švica, nimamo ne funta ne švicarskega franka. Imamo podoben problem kot Italija in Španija, namreč, da je naša produktivnost relativno na nemško v zadnjih desetih letih padla za 20-30%.

Če bi imeli tolar, bi ga za toliko devalvirali, pa bi bil na prvi pogled mir. Da velik del BDPja ustvarimo z izvozom, pomeni, da je velik del gospodarstva vendarle svojim cenam primerno produktiven. Očitno se razlika skriva v učinkovitosti javnega sektorja, ceni države in produktivnosti tistega dela gospodarstva, ki ne tekmuje na evropskem ali svetovnem trgu.

Nova vlada se bo morala odločiti, ali bo zapirala škarje, ki so se odprle napram državam evropskega severa, ali pa se bo iz Evrope odmikala na Balkan, proti Rusiji in mencingerjansko vlekla paralele med federativno Jugoslavijo in Evropsko unijo.

V nepravem času

Še pred enim letom nas pravzaprav nihče ni spraševal, Evropa, da ali ne. Takrat bi vse stranke itak izbrale Evropo. Razen morda Jelinčiča. Zdaj izbira je. In za relativnega zmagovalca volitev nisem prepričan, kako bi izbral.

08. december 2011

Janković ni sprememba

Izidi volitev so si nasprotujoči. Po številu osvojenih sedežev je "Franklova" reformna koalicija (SDS, SD, DLGV, NSi) z 48 proti 44 premagala Kučanovo ideološko koalicijo (LZJ – PS, SD, DeSUS). Še bolj očitna je zmaga tistih, ki bi ukinili pajdaški kapitalizem (Franklova koalicija + vsaj še SLS = 54 sedežev) proti praktično edini stranki, katere voditelj tovrstno mešanico politike in gospodarstva pooseblja. 

Slovenci so torej glasovali za spremembo. V nasprotju s pričakovanji domačih anket in najviše evropske politike volivci niso dali mandata Janezu Janši, da spremembo izpelje. Petindvajset let je trn v peti nekaterim krogom iz tranzicijske levice, vanj udarjajo vse strele. Zato je na zunaj trd, včasih ciničen, malo se smeje. Kdo bi se na njegovem mestu? Kot vsak, tudi on dela napake. Zdaj poslušamo, da bi ga v SDS morali zamenjati. SDS ni fleksibilna interesna grupacija, ki bi šla na vsake volitve s kandidatom, za katerega se tisto sezono zdi, da bi lahko zmagal. 

SDS ne išče novega obraza za lepo embalažo, ki bi prodala veliko pralnega praška. SDS gre za stvar. Stvar je ta trenutek kriza in stvar je sprememba. 

Janković ni sprememba. Janša ni zmagal.

05. december 2011

Slovenija je izbrala. Kaj že?

Pisal sem, da ima na teh volitvah Slovenija izbiro. Zdaj poskušam razumeti, kaj je pravzaprav izbrala. Poglejmo številke oz. poslanske sedeže:


2004
2008
2011
SDS
29
28
26
LDS
23
5
0
(ZL)SD
10
29
10
Nsi
9
0
4
SLS
7
5
6
SNS
6
5
0
DeSUS
4
7
6
Zares
0
9
0
LZJ-PS
0
0
28
LGV
0
0
8

88
88
88




Koalicija 2004 (SDS,NSI,SLS,DeSUS,LGV)
49
40
50
Koalicija 2008 (SD,LDS,Zares, Desus,LZJ)
37
50
44
Koalicija Slovenija (SDS,Nsi)
38
28
30
"Šturmov" Zbor za republiko (SDS,Nsi,SLS)
45
33
36
"Jambrekov" Zbor za republiko (+LGV)
45
33
44
Koalicija Nacionalnega Interesa (LZJ,DeSUS,SLS)


40
Franklova koalicija za refome (SDS,SD,LGV,Nsi)
48
57
48
Kučan-Stanovnikova koalicija (=K 2008)
37
50
44

Ponujam naslednjo interpretacijo:
  • Trdo "pomladno jedro" se manjša, Jambrekov, torej širši, Zbor za republiko ostaja konstantno velik in se je tudi na teh volitvah približal svoji skrajni meji, ki je znana od Puckovih volitev dalje ... 44 ali 45 poslancev in ni posegel po novih volivcih. 
  • Poraz oz. nazadovanje za šest poslancev je dosegla koalicija, ki je sestavljala Pahorjevo vlado, skupaj z njenimi podporniki.
  • Zelo udobno večino je dosegla koalicija, ki je bila v Janševi vladi v mandatu 2004-2008. Vanjo sem prištel tudi listo ministra tiste vlade.
  • Udobno večino je dosegla Franklova "reformna koalicija" - koalicija za spremembe in za prelom s pajdaškim kapitalizmom, klientelizmom in ugrabitvijo države. Vanjo štejem tudi SD, saj je bil Pahor glede tega vsebinsko zelo jasen.
  • Mandat za sestavo vlade je dobila oseba, ki temu stoji diametralno nasproti.
To je paradoks teh volitev.

02. december 2011

Slovenija ima izbiro

V tokratni volilni kampanji se je vendarle kar nekaj govorilo o programih. Kar je dobro. Je bila pa vsa razprava strukturirana okrog tehnikalij. V nekaj deset sekundah je morala vsaka stranka oddrdrati nekaj iz programa in seveda se ni poznalo, ali ima program s slikami vred 8 strani ali pa brez slik 150.

A pred seboj nikoli nismo imeli velike slike. Slike, pred kakšno izbiro je Slovenija. Če ljudje jasno izberejo, ne bo težko v pravo smer zapeljati tudi konkretnih ukrepov.

Izbira

Nadaljevanje pajdaškega kapitalizma (kot mu pravi Egon Zakrajšek), kjer imajo gospodarsko moč in vpliv tisti, ki jih je (praviloma) bivši režim postavil na mesta, da so lahko privatizirali podjetja, in ki jim oblast omogoča priviligiran dostop do javnih naročil.
Vzpostavitev normalnega socialno-tržnega gospodarstva, kjer velja poštena konkurenca  in zmagujejo najboljši. Ne zamenjava pajdašev s pajdaši iz druge stranke, ampak ukinitev sistema forumov, cehov in prilagojenih javnih naročil.
Italija, Grčija …
Bavarska, Danska …
Počasna, neučinkovita pravna država, ki ne sankcionira kršenja pogodb, neplačevanja plač, prispevkov, računov ter gospodarskega kriminala, ali pa stvari zastarajo.
Delujoča, hitra pravna država, ki ustvari poštene razmere za tekmovanje na trgu; ki s palico motivira za plačevanje plač in prispevkov, za plačevanje računov.
Uspešni so tisti, ki hodijo po in prek roba zakona.
Uspešni so tisti, ki so v poštenih razmerah najboljši.
Bogati so tisti, ki bili so v pravem času na pravem mestu. Nekje v- ali ob podjetju v državni lasti ali blizu državnim razpisom.
Bogati so tisti, ki so svoja podjetja naredili iz nič. Ki malo ali nič ne poslujejo z državo, ampak so globalno konkurenčni.
Nerazumevanje procesov v svetu in v Evropi. Vračanje v Jugoslavijo in med neuvrščene.
Vpetost v Evropski politični prostor in v druge mednarodne povezave.
Nezaupanje v Evropo, evro, Bruselj.
Zaupanje in tvorno sooblikovanje Evrope, evra. Bruselj kot zaveznik.
Betonsko-asfaltna razvojna politika, ki se zgleduje po new deal paradigmi iz prve polovice prejšnjega stoletja. Država kot investitor in delodajalec.
Sodobna razvojna politika, ki stavi na nove tehnologije, znanje, nova mala in srednja podjetja. Zasebni sektor kot investitor in delodajalec.
Zaprto gospodarstvo. Ščitenje nacionalnega interesa in nacionalnih šampionov. Ksenofobija.
Odprto gospodarstvo. Privabljanje tujih investicij, odpiranje za tuj management, za tuje znanje.
Javni sektor kot vir delovnih mest.
Javni sektor kot ponudnik storitev za državljane.
Avtonomija trošenja javnega denarja.
»Checks and balances« vseh in vsem, ki trošijo javni denar.
Enakost, bratstvo, svoboda.
Svoboda, enakost, bratstvo.
Država v spalnici.
Država zunaj spalnice.
Gledanje na svet skozi rdeča, črna, zelena, rožnata očala …
Gledanje na svet skozi očala, ki sliko izostrijo, ne pa pobarvajo.

Katera stran v tabeli je prava, je jasno. Vsaj meni. Desna :) Kaj zagovarja katera od strank, zdaj tudi vemo. Lahko preštejete, kolikokrat je katera na pravi strani.

Slovenija ima izbiro


Izbrati morate vi, volivci. Izbrati morate jasno, prepričljivo. Srednje poti vsaj pri tistih važnih zadevah na vrhu tabele ni.










PS. Še isto, pa malo bolj populistično, z nekega volilnega dogodka:

01. december 2011

Scenarij 3: Slovenija d.d.

... he was claiming
he would run the country like a company. Vir.
Privatizacija, ki jo je gospodarska kriza deloma prekinila, deloma revidirala, se po prvih znakih okrevanja nadaljuje. Ker domače banke za prevzeme ne dajejo posojil, so kupci pretežno tujci (za katere pa se včasih izkaže, da za njimi stojijo domači interesi ali zamejski kapital) ali pa svoje lastniške deleže večajo tisti, ki jim je zaradi dobrih zvez v bančnem sistemu in uspešnega poslovanja, krizo uspelo razmeroma uspešno preveslati. Dragoceni postajajo vplivni ali bogati prijatelji. Oblikujeta se dve konkurenčni omrežji prijateljev, ki se najprej izčrpavata v medsebojnih prepirih. Največ sporov je sicer glede tega, kako v prave roke privatizirati premoženje države, ki ga po vstopu v OECD upravlja ena sama agencija. Pride do dogovora, da je direktor te agencije predstavnik prvega, nadzorni organ pa vodi predstavnik drugega omrežja..Ugovore, da bi morala pri nadzoru sodelovati parlamentarna opozicija zavrnejo z izgovorom, da bi bilo to nedopustno vmešavanje politike v gospodarstvo. Ko se pojavi resna nevarnost, da bi kontrolo v državi prevzela opozicija, omrežji složno stopita skupaj.

Podjetjem ne gre slabo, prav dobro pa tudi ne; lastniki so obogateli s tem, da je podjetje postalo njihovo, ne pa tako, da popravljajo poslovanje in z razvojem. Po lastniški konsolidaciji lastniki izkoristijo svoj politični vpliv, da država sprejme podjetništvu in kapitalu precej prijazno zakonodajo. Varčujejo pri plačah delavcev in z obremenjevanjem okolja. V političnem zaledju oligarhov se pojavljajo nove in nove stranke, pač po načelu, da se vseh ljudi ves čas ne da vleči za nos, zadostuje pa, da nekaj ljudi vlečeš za nos nekaj časa.

Nekateri komentatorji že skoraj hočejo zapisati, da je Slovenija postala brutalna neo-liberalna država, a jih delavska retorika in rdeče zastave na proslavah spomnijo, da temu pač ne more biti tako. Zasebno zdravstvo in šolstvo se dopušča, da bi bile vsaj bogatim dostopne spodobne storitve.

Država je kot podjetje, pravijo. Državljani so delničarji podjetja, državljani so zaposleni v podjetju, državljani so stranke podjetja, državljani so njena uprava. Ni konflikta interesov. Velika srečna družina, kot nekoč v Sestavljenih Organizacijah Združenega Dela (SOZDih). Ključni pa so tisti državljani, ki izčrpavajo podjetje. Ki izčrpavajo državo. Ki smejo delati posle z državo. Ki jim je omogočeno plenjenje.

Ker je cilj podjetja čim večji dobiček (da je kaj pleniti), davki rastejo, najprej pa DDV.

Glej tudi:

Scenarij 2: Slovenija moja dežela

Ob krizi se je domača ekonomska politika zavedla, da je brez vpliva na menjalni tečaj (tolarja) in ob odprtem trgu, ki onemogoča uvajanje carin, skoraj brez možnosti, da zaščiti domača podjetja pred tujo konkurenco. Zato vlada pripravi strateške dokumente, ki opredelijo nacionalni razvojni program, tudi pojem nacionalnih šampionov, ki so deležni različnih oblik državnih pomoči, seveda na način, ki jih evropska unija še nekako tolerira. Pri tem se poslužuje tudi svoje strateške lastniške vloge.

Največ napora država vloži v to, da v domačih rokah ostanejo banke, zavarovalnice, trgovina na drobno, trgovina z belo tehniko, mediji , zdravstveni sistem, ne zanemari pa niti proizvodnje potrošnih dobri, saj to zagotavlja varovanje potrošnika pred nezdravimi in nekvalitetnimi izdelki. Ti efektivno preprečujejo, da bi na domači trg in do slovenskega potrošnika nekontrolirano prišla tuja konkurenca. Podobno so kot nacionalni šampioni tretirani tudi vsi veliki porabniki energije, ki jo po posebnih cenah dobivajo od državnih podjetij.

Skozi svojo lastniško in upravljavsko funkcijo država zasleduje interes visoke zaposlenosti v teh podjetjih in izrivanje tuje konkurence, pri čemer si pomaga tudi s svojim vplivom na upravljanje s prostorom in delovno zakonodajo. Obe sta zelo neprijazni do tujcev. Okoljski minister rad citira staro zdravo kmečko pamet »samo enkrat se proda«.

V krizi diskreditirano nevidno roko trga nadomestijo neodvisne, avtonomne in strokovne agencije. Država ustanovi posebno neodvisno in avtonomno Agencijo za nadziranje podjetij v državni lasti, Agencijo za podjetja nacionalnega pomena, Agencijo za kadriranje podjetij v državni lasti, Agencijo za kontrolo kakovosti šolstva, Agencijo za kakovost univerz in raziskovanja, Agencijo za kakovost zdravstva, Agencijo za podnebne spremembe. Te agencije preprečujejo vpliv politike na karkoli in prenašajo odgovornost iz političnih na strokovne ljudi. Da bi država še izboljšala delovanje agencij ustanovi neodvisno in avtonomno Krovno agencijo za slovenske agencije (KASA), kjer so avtonomnost, neodvisnost in strokovnost na še posebej visokem nivoju. Denarja pa v nasprotju s kratico nima.

Vlada odločno ukrepa v zvezi s konkurenčnostjo slovenskega gospodarstva in opraviči plačevanja prispevkov in davkov vse, ki so zaposleni v državnih podjetjih (z argumentom, da gre le za prekladanje denarja iz žepa v žep) in vse, ki zaslužijo manj kot povprečno plačo. »Solidarnost je velika pridobitev naše zgodovine. Ker nanjo nismo pozabili naši ljudje še vedno živijo bolje kot v Moldaviji, Romuniji, Albaniji in drugih državah.« se rad pohvali predsednik vlade.

Pri neposrednih tujih investicijah na prebivalca Slovenijo prehiti še Albanija.

Vir: P.K., prosojnice