Blogres 2008

Včeraj sem bil tam. Poslušal prva štiri predavanja.

• Moja misel: Včasih je dobro biti izpostavljen mnenjem, ki jih sami ne bi izbrali, ali našli. Blogi tega ravno ne spodbujajo. Brošura pa. On-line komentarji nanjo tudi! Tule je prezentacija.
  
• Gerd Leonhard bi moral imeti več časa za to, kar se je namenil povedati.
  
• Marko Crnkovič ima ljudi, ki komentirajo njegov blog "na nek način rad". In sem mu napisal komentar! Sem pa upal, da bo med predavanjem David Pelko dvignil roko.
• Jonas Žnidaršič je poskušal pokazati, ali je tako dober zabavljač, da lahko priporočilo, da delajmo filme s fotoaparati na 640x480 in jih odložimo na Google Video, raztegne na pol ure in da se pri tem publika ne dolgočasi.

O ostalem berem na netu.

3x visoki C za prihodnost internetne ekonomije

Kot ste morda prebrali na mikroblogu sem v Seulu na ministrskem sestanku OECD "The Future of the Internet Economy". Trije C-ji so creativity (ustvarjalnost), convergence (konvergenca) in confidence (zaupanje).

Zadevo je organiziral OECD v močnem vsebinskem sodelovanju z ISOC. Vint Cerf je morda najbolje povzel skupni točki med svobodnjaki, ki so naredili internet, in OECD: "open, accessible internet that brings economic and social benefits".



Seulska deklaracija

Sprejeli smo Seulsko deklaracijo. Še nekaj vtisov:

1. Internet je osnovno orodje za poslovanje, ne več kaka posebna priložnost. Politika do interneta je zato "mainstream economic policy". Je gonilnik gospodarske rasti, niža ovire za vstop na trg inovacij ... ampak to še slabo poznamo, zato bo OECD vpregel svoj ekspertni stroj, da bomo to znalo meriti.
2. Internet je orodje svobodnega tržnega gospodarstva, ki "spodbuja tekmovanje in krepi kupca".
   
3. Zato v ospredje stopa varnost ... kjer je pa hitro lahko skušnjava, da se ta varnost en prelevi v kontrolo in "zapiranje" interneta. Veliko udeležencev se je zavzelo, da internet ostane v skrbi civilne družbe in strokovnjakov, torej proti večji regulaciji s strani držav, EU ali OZN.
4. Tema postaja zasebnost in zbiranje podatkov o kupcih.
   
5. Vstopilo se je tudi na vlak "klimatskih sprememb" in kaj vse lahko internet naredi za to. Sem se priključil - beri do konca.
   

Wireless Broadband Telefon

Koreja slovi po zelo dobri IP infrastrukturi. Deluje že WiMax oz. WiBro, ki so nam ga za test razdelili tudi ministrom (bomo vrnili, ne bo korupcije!). Dobil sem Samsungov telefon Anycall, ki deluje tudi v WiMax omrežju in klice opravlja preko IP omrežja; mobilni operaterji se bodo sicer še nekaj let upirali, ampak prej ali slej bomo vse klice opravljali na VoIP način. Telefoniranje via VoIP je na tem telefonu popolnoma transparentno. WiBro omogoča tudi TV prenose in video na zahtevo - vse je lepo integrirano v media player.

Wireless Broadband za Laptop

Na posodo smo dobili tudi USB plačko z WiBro anteno. Dala mi je za en dan dela. Namreč, nikjer zastonj WiFi-ja. Plačljivi razmeroma drag. Torej bi jo bilo pametno usposobiti. Problem so bili krmilniki, ki so jih dali zraven na CDju. Moj notesnik pa brez CDja. Naivno sem mislil, da bom že nekje iz interneta dol potegnil, pa ni šlo. Krmilnik je moral biti natanko tisti, ki ga nudi Telekom Koreja. Dve stvari mi torej nista všeč:

1. Vezava hardvera na ponudnika. Česa takega na WiFi ne boste videli. V tem se čuti tipično telekomsko obnašanje.
2. Zadeva ima nekakšno SIM kartico. Zakaj? Spet telekomovski refleks, da je omrežje pametno, ne pa njegovi robovi. Username/password je popolnoma dovolj! Imam občutek, da se nekdo pripravlja na WiMax Roaming.

Tule v dvorani, globoko v stavbi in kjer je morda še kak uporabnik skoz nekaj ven meče, sicer sem pa Firefox 3 prenašal s cca. 170 kByte/sekundo.

Global Media Delivery

To je bil naslov na eni od stojnic paviljona, ki je bil posebej za ministre pripravljen v okviru World IT Show 2008. Po domače povedano je to YouTube za HDTV. Prihaja. Upam, da se je katera od prisotnih gostij vprašala, kakšen smisel ima ob tem še funkcionalna delitev telekomov. Videti je bilo tudi vmesnik za digitalno TV, kakšnega sem si želel, ne pa videl, ko sem se s tem igral pred dobrim letom.

Spodbujati investicije in varovati uporabnika

Direktor FCCja je bil Kevin Martin je bil osvežujoč: "Robust, competitive market place drives innovation and provides value for consumers". Za razliko od predloga Redingove so spekter prodali najboljšemu ponudniku, ne pa, da se ga pol rezervira za ene, pol pa za druge. Sploh se FCC zavzema predvsem za to, da spodbuja investicije v IKT infrastrukturo in tako ga razumem, in se vse bolj umika iz regulacije omrežja v skrb za to, da v omrežju ni omejitev za to, kakšne storitve in kakšne vsebine se po njem pretakajo. Ob tem se človek seveda vpraša, kolikšna motivacija za investicije v infrastrukturo je razvezava lokalne zanke.

Mojih 5c

Sodeloval sem na panelu o kreativnosti in svojo razpravo osredotočil na vpliv, ki ga ima internet na oblikovanje kulture in vrednot. Internet ni samo okolje, v katerem se dogajajo inovacije, kjer ima vse več ljudi možnost, da izkažejo svojo ustvarjalnost in inovativnost. Je tudi okolje, ki oblikuje vrednote in kulturo. Uspešni izdelki in storitve morajo biti s tem kompatibilni, tovrstne "kulturne in vrednostne" lastnosti pa jim dajo prav ustvarjalneži.

V zaključni razpravi o deklaraciji sem opozoril na pomen odprtih inovacij in s tem povezanim odprtim dostopom do znanja, ki v deklaraciji sicer je, ampak sramežljivo (kaže, da so nekaj umaknili). Opozoril sem na javno financirane raziskave, ki so npr. povezane s klimatskimi spremembami, in kako bi lahko nastajanje in diseminacijo novih okoljskih tehnologij pospešili, če bi bil dostop do tega znanja odprt. Internet je odličen primer, kako hiter je lahko razvoj tehnologij, če temelji na odprtih standardih in odprtih inovacijah. To je poučno tudi za druga področja znanosti in tehnologije.

Našli so me tudi me tudi iz YouTube, kjer sem moral odgovoriti na vprašanje, kaj lahko internet prispeva za boljši svet. Povedal sem nekaj takega, kot pred meseci za Blogorolo. Da boljši svet seveda lahko pomeni edino boljše ljudi ... in da se skozi Web 2.0 sliši glas vedno večjega števila ljudi ... in da če verjamemo, da so ljudje dobri (menda so evolucijsko preživeli osebki, ki so bili dobri in sočutni) ... svet zato postaja boljši. (Ne sliši se več samo tistih, ki jih vodi volja do moči). Bolje pišem kot govorim.

Superračunalnik v Vižmarjih

Danes teden (joj kako za bloganje zmanjkuje časa) sem bil povabljen, da povem nekaj besed ob zagonu superračunalnika na Turboinštitutu. Prerezal sem tudi vrvico.



Menda je eden od 250 najbolj zmogljivih na svetu. Zgled se mi zdi v naslednjem:

1. Gre za veliko investicijo v raziskovalno infrastrukturo, ki ni namenjeno samo pisanju člankov, ampak jo je naredilo podjetje.
   
2. Gre za računalniško raziskovalno infrastrukturo. Teorija rdečega digitalnega premika pravi, da se posebej hitro razvijajo podjetja, ki masivno vlagajo v IT.
   
3. Raba te investicije je povezana z energetiko, ki je vezana na obnovljive vire energije - na vodo.
4. Všeč mi je tudi, da Turboinštitut pri razvoju programske opreme sodeluje z vrhunskimi raziskovalci in podjetji iz Evrope, konkretno z Belgijci. Saj ni treba, da se vse naredi doma. Upam pa, da bo računalnik polno obremenjen in dostopen slovenskim raziskovalcem. Konec koncev imamo tudi na FGG nekaj računsko intenzivnih problemov.
   

Turboinštitut se ukvarja s turbinami, z vodo in naš razvoj sem primerjal z reko, v kateri je vedno več vode, teče vedno hitreje. Struga postaja pretesna. Ubirati bo začela nova pota. Malo sam od sebe, nekaj bodo tudi državne strategije nakazale kam. To je naravna pot.

Vladanje 2.0

Komunikacijske revolucije spreminjajo način, kako se upravlja država. Boljše kot so komunikacijske možnosti, manj je potrebe po tem, da oblast komandira. Bolj postaja koordinator, posrednik. In to prinaša Web 2.0. Vladanje 2.0. Ne samo G2x ampak tudi x2G in x2y. Podrobnosti tule:

PS. Prezentacijo sem omenil v poročilu iz Berlina, pa menda ni delovala. Tole si je mogoče ogledati.

Kulturni boj o odprti kodi

Prispevek o Centru za razvoj eDržavne uprave je sprožil pravi mali kulturni boj - češ, če je država v partnerstvu z Microsoftom, potem podpira monopol itd. itd. Najprej nekaj dejstev v zvezi z mojimi odločitvami v zvezi z IT produkti:

• Na svojem osebnem računalniku poganjam Windows XP. Ne vidim, da bi lahko delal hitreje in učinkoviteje, če bi imel Linux ali pa da bi se manj ukvarjal z vzdrževanjem računalnika. Uporabnikov Maca v mojem okolju praktično ni.
• Na vseh strežnikih, ki sem jih sam upravljal, sem uporabljal FreeBSD. Na začetku Microsoft sploh ni imel primerne alternative, kasneje zato, ker sem iste performanse dobil is starih, odsluženih računalnikov, ker sem lahko vse upravljanje opravil skozi še tako počasno GPRS zvezo in s program Putty, ker je bila zadeva varnejša, preglednejša, z ukazno vrstico …
• Uporabljam Microsoft Office. Nekaj dni sem se poskušal z Open Office, pa so ukazi v orodjarnah in v menijih ravno dovolj drugače razporejeni, da mi je to jemalo čas. Ukvarjal sem se s programom, ne pa z besedilom, prosojnico. Tudi združljivost pri kompleksnih dokumentih ni popolna. Sodu je izbilo dno, da je bil Open Office Impress precej bolj okoren pri tistih par postopkih, ki sem jih veliko uporabljal.
• Sicer ne uporabljam ne Outlooka, ne Windows Explorerja, ne Internet Explorerja, ne Media Playerja ampak Gmail (prej Thunderbird), Total Commander, Firefox in Media Player Classic. Varnejše, boljše, hitrejše, predvsem pa manj prijaznostne navlake.

Nobena od zgornjih odločitev ni ideološka ampak zgolj racionalna. Konec koncev računalnik uporabljam zato, da kaj naredim. Važno, da mačka lovi miši. Včasih je primernejša "monopolistova", včasih alternativna.

Skupnost ponudnikov in uporabnikov

Sam se se nekaj ukvarjal z odprtimi zadevami - odprtimi standardi, odprtim objavljanjem, odprto programsko opremo. Moj vtis je, da zadeve dobro delujejo takrat, ko je skupnost uporabnikov in ponudnikov ista. Kaj ima skupnega trgatev, sosedska pomoč pri košnji, standardi RFC, odprto objavljanje znanstvenih članov in odprtokodna programska oprema? In zakaj nisem v isti sapi naštel tudi gradnje avtocest z mladinskimi delovnimi brigadami?

Tisti, ki prispevajo in tisti, ki uporabljajo so v veliki meri isti ljudje. Danes jaz tebi, jutri ti meni. Ljudje so pripravljeni nekaj prispevati, ker vedo, da bodo ob neki drugi priliki nekaj dobili. V veliko primerih to lahko deluje tudi na dolgi rok, pogosto pa tudi ne. Komercialno zaledje v nekem trenutku lahko omogoči boljše pogoje za delo, organizacijo, vzdrževanje, podporo, stabilnost pravne osebe, ki jo kupec pričakuje; kupec, ki ne išče konja na šenk in ki zelo gleda na njegove zobe. Odprtost pa omogoča dosti bolj gladko izmenjavo med avtorji in uporabniki, saj odpadejo pravni ali finančni odnosi in njihov dodatni strošek.

Je pa še en razlog, ki v zadnjem času tudi komercialne ponudnike programske opreme spodbuja, da dajejo na voljo izdelek v odprti obliki. Odprtost omogoča, da se v bodoči razvoj produkta vpreže ustvarjalnost uporabnikov oz. ljudi izven razvojnih oddelkov avtorja. Vsi odprtokodni sistemi so taki, zato ob njih beležimo bliskovit razvoj. Dejstvo je, da se veliko novih idej rodi in preskusi v okolju odprte kode ali v okviru produktov, ki so dovolj razširljivi, da to inovativnost omogočajo. Znanstveniki si prav zato pogosto izbiramo/jo odprtokodna okolja. Tudi Firefox je lep primer za to. Stavim tudi, da se je označevanje datotek (file tagging) najprej pojavilo na Linuxu. BTW, to se mi zdi ena od boljših idej, ki so se v računalništvu pojavile v zadnjem času.

Sklepno

V zvezi z odprtokodnimi rešitvami je treba razmišljati brez ideološke navlake. Promocija takih rešitev ni cilj, ampak so take rešitve včasih sredstvo. Važno je, da sredstvo izpolnjuje zahteve, ne pa, kakšen je njegov temelj. Če gre za javne informacijske sisteme, je zelo na mestu zahteva, da deluje na različnih platformah. Zato npr. ni sprejemljivo, da določene rešitve javne uprave delujejo samo s klienti, ki poganjajo Windows.

Pri odločitvah na kakšni platformi bo delovala državna uprava nisem sodeloval. Prepričan sem, da je v njej tudi kar nekaj odprtokodnih sistemov in Microsoftovih konkurentov. Saj osebno trpim ob Lotus Notes in Novell omrežnih diskih. Verjamem pa, da zahtevnejši in pomembnejši kot so sistemi, bolj so odločitve konservativne.

Predstavljajte si samo, da se morate zares tečnemu šefu izbrati tiskalnik. Če boste izbrali firmo, ki ima praktično monopol, pa se bo kvaril, bo to pač smola. Ne boste krivi, saj ste pač izbrali, kar izberejo skoraj vsi. Če boste izbrali sicer boljši, cenejši in na vseh testih bolje ocenjeni ŽNJ, pa bo kaj narobe, boste krivi pa vi.

Država je en tak sistem, ki ima tečnega šefa. Ne osebo. Ima šefa v obliki okolja, ki popadljivo kaznuje napakice in ignorira uspehe. Tako okolje ni prijazno inovacijam in eksperimentom. Odprta koda ne more biti nobena izjema.

Z Billom Gatesom v Berlinu

Če ne blogam, to lahko pomeni dvoje. Da se mi nič pametnega ne dogaja, ali pa da se dogaja toliko, da prostočasne aktivnosti odpadejo. Pravzaprav je še tretja možnost - da dajem prednost analognemu življenju pred digitalnim. Zadnji dnevi sodijo v drugo kategorijo.

V torek najprej sestanek z generalno sekretarko evropske komisije. Popoldne nastop pred evropskimi parlamentarci. Mojo malenkost so posebej povabili posebej, ker se širi glas, da ne povem običajnega evropskega yada yada. Zaključek "če ga bomo v Evropi preveč lomili, bomo čez čas tako obubožali, da se bo industrijska proizvodnja vrnila iz Kitajske nazaj v Evropo". Ja, priznam, se malo ponavljam, ampak ne da se vsak teden povedati nekaj novega. Sploh opažam razliko med znanostjo in politiko. V znanosti bog ne daj, da bi na dveh različnih dogodkih povedal isto. V politiki je treba n-krat povedati isto. Iz 20 sem skrajšal na 12 minut, ker je urnik zamujal, meni pa se je mudilo na letalo za Berlin.

Z leve: Bill Gates (Microsoft), Žiga Turk (Slovenija), Erhard Busek (Pakt stabilnosti za JV Evropo)

Polet v Berlin, večerja z Billom Gatesom, naslednji dan še poseben dvajsetminutni sestanek na temo slovenskih prioritet pri predsedovanju EU in seveda o Centru za razvoj državne eUprave v JV Evropi. Center temelji na odličnih rešitvah za e-upravo, ki so zasluga ministra Viranta.

Bill Gates je prijeten in zanimiv sogovornik. Nekaj skupnih znancev iz mojega cnet.com obdobja. O svoji Fundaciji govori z velikim žarom. In skrbi ga, da ne bomo zaradi vsega tega ukvarjanja s klimatskimi spremembami pozabili na množico drugih problemov, ki jih mora človeštvo tudi rešiti. Bolezni, lakota, revščina. Morda sem link na Copenhagenski konsenz že kdaj posredoval.

Predavanje na Govermnent Leaders Forum, zaradi katerega sem bil povabljen v Berlin. O človeških potencialih in vladanju 2.0. Nova tema, vsaj powerpointe sem delal precej na novo. Povzetek: komunikacijske revolucije spreminjajo tudi način, kako se upravlja država. Boljše kot so komunikacijske možnosti, manj je potrebe po tem, da oblast komandira. Bolj postaja koordinator, posrednik. In to prinaša Web 2.0. Vladanje 2.0. Ne samo G2x ampak tudi x2G in x2y. Za konec lep citat od Einsteina:

The really valuable thing in the pageant of human life seems to me not the State but the creative, sentient individual, the personality; it alone creates the noble and the sublime.

Danes nazaj v Sloveniji. Seja vlade na kateri ustanavljamo Svet za konkurenčnost, popoldne pa še v parlament o lizbonski strategiji in predsedovanju. Malo se je zavleklo. (Če je Cvikl poleg, se vedno zavleče :-)

Update 25.1.2008: Dodal nekaj povezav in sliko.

Sklad Škrjanček

Najprej komentar na tole Mencingerjevo "iskrico":

Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati, in kar prinaša gotove in visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bomo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic.

Gotovi in visoki dobički? Misel, da bi Mobilkom od cerkve (*) kupil T2 in ustvaril povezavo Simobil/T2, na Telekom gotovo ne deluje pomirjujoče. Vsaj če je predmet nakupa tudi optična infrastruktura. Tudi naravne nesreče v obliki kakšnih bruseljskih idej so vedno mogoče.

Prof. Mencinger utrjuje še nek kliše, ki več ne drži. Strankarske trgovine pri kadrovskih menjavah v Telekomu v času te vlade ni bilo. Bojana Dremlja je v Telekom pripeljal Libor Vončina, ki začel še v času prejšnje vlade. Jaz sem si osebno prizadeval, da bi Libor Vončina v Telekomu ostal. V času mojega predsedovanja nadzornemu svetu so bili v družbi nastavljeni Filip Ogris Martič, Željko Puljic in, v Mobitelu, Klavdij Godnič. Nihče od teh ni imel/nima povezav z aktualno oblastjo. In tudi s prejšnjo jih niso potrebovali.

Vlada kot lastnik je zasledovala naslednje cilje:

• izboljšanje poslovanja; naj ta kokoš že vendarle začne nositi zlata jajca in izplačuje dividende.
• transparentnost poslovanja in uvrstitev na borzo kot priprava na privatizacijo,
• internacionalizacija podjetja, prevzemi doma in v tujini,
  
• internetizacija in drugo odzivanje na tehnološke izzive.
  

Te cilje Telekom, nekatere bolj, druge manj, tudi dosega. Tuje lastništvo ima lahko v nekaterih primerih ugodne, v drugih neugodne posledice. Vendar je telekomunikacijski trg v Sloveniji dovolj konkurenčen, da si novi lastnik tehnološkega zaostajanja ne more privoščiti.

* Kdor ima skušnjave po cenzuri,
naj se res ne ukvarja s komunikacijskimi omrežji.

Bi, ne bi, bi, ne bi ...

V zvezi s prodajo ostajam pri prepričanju, da je to predvsem politična odločitev. Politični razlogi za prodajo so lahko povezani s "principi", da naj država ne bi bila lastnik gospodarskih subjektov. Morda pa je to lahko pokojninski sklad. Ali naj tudi ne bi bila lastnik kritične infrastrukture? Pa vendar je lastnik DARSa in železnic.

Političen razlog je tudi tako imenovani monopol. A vendar Telekom nima monopola. Brezžična omrežja postavljajo vsi, licence za WiMax so bile podeljene, pa ni slišati, da bi kdo kaj montiral, v stavbe pride tudi kabelska TV, električni vodi in parica, ki je razvezana. Monopola ni! Telekom ima visok tržni delež, pa ne tako visok tržni delež pri novih naročnikih. Regulator deluje in po prodaji kakšnih drastičnih sprememb ne moremo pričakovati. Tožb Telekoma ne kaže jemati tako zelo resno kot Jože P. Damjan. Vsaj z zvezi s prodajo ne.

Ekonomskih razlogov za prodajo in cene ne bi rad komentiral. Ponudb ne poznam. Obstaja neka cena, pod katero se ne more prodati. Pika. Vprašanje pa je, ali tista dobra četrtina delnic, ki kotira na borzi in v kateri je tudi delnica, s katero kupec pride preko 50%, odraža realno ceno za preostale 3/4 podjetja. Zlata delnica je na prodaj na borzi. Ne prodaja jo država.

Sklad za razvoj

Ključno se mi zdi, kaj s kupnino, torej z zelo zelo (upam) dobro milijardo EUR. Moj predlog je, da se iz kupnine formira Sklad za razvoj / Visokotehnološki sklad, ki z denarjem gospodari oz. ga da v upravljanje kvalificirani družbi (lahko tudi tuji) s cilji:

• da glavnico kapitalsko vlaga v slovenska visokotehnološka podjetja, predvsem v start-ups ali denar posoja (vključno z mikroposojili) vendar tako, da pri tem finančno vedno sodeluje tudi zasebni kapital.
  
• da se iz obresti in dobičkov zagotovi dodatna namenska sredstva za tehnološki razvoj. Npr. pomaga Tehnološki agenciji in Podjetniškemu skladu, Skladu za štipendiranje, jih namenja za štipendiranje odhoda Slovencev na študij v tujino, za promocijo znanosti in tehnologije (tudi na srednjih šolah), za delovanje NVO na področju znanosti in tehnologije. Kar ostane se lahko nameni drugemu nepovratnemu financiranju razvojne in raziskovalne dejavnosti, za solidno financiranje Zoisovih nagrad ali pa nagrad Milana Vidmarja ipd.
  

Za vse našteto že obstajajo inštitucije, ki so celo zakonsko upravičene do deleža pri prodaji državnega premoženja, ampak gre za nekaj procentov. Zgoraj govorim o koncentraciji, ki daje dolgoročno in solidno materialno osnovo slovenskemu tehnološkemu razvoju, da ne bo zgolj vsakoletni talec proračunskega barantanja. V tem primeru bi se mi zdelo, da smo s prodajo celo nekaj koristnega naredili.

Sklepno

Kar se javnega mnenja tiče - vlada jih bo v vsakem primeru slišala. Itak! Če ne proda, da je požrla besedo, da je bila ponujena cena v primerjavi z drugimi telekomi odlična, da je Telekom zdaj na vrhuncu svoje moči v Sloveniji ... Če pa proda, da je prodala prepoceni, da je prodala družinsko srebrnino, da zdaj plačujemo dražje telefoniranje, da je ustavila bleščeč razvoj in širitev ...

Ko doma igramo monopoly tudi nihče nič ne menja, prodaja in igra se ne premakne nikamor. Ni razvoja. Ni investicij v hiše in hotele, kroženje po plošči je poceni. Nihče ne obogati in nihče ne bankrotira.

Podrtija po imenu Gmail

Prisiljen sem ga pač uporabljati iz "varnostnih razlogov", ampak šibka točka te storitve za pošto je natanko to, česar človek od Googla pač ne bi pričakoval. Obupno zanič iskanje po prejeti pošti. Bolj natančno:

• ne zna iskati po priponkah;
• ne zna iskati z vzorci npr. li?bon* za lizbonsko, lizbonska, lisbon ...
• nima udobne možnosti sortiranja pošte.
  

Ali pa pozna kdo kak trik?

PS. Priznam, ta zapis je ventil, ampak že pol ure nekaj neuspešno iščem!

Knjiga je mrtva, živela knjiga

Amazon Kindle je napravica, ki bi jo vzel seboj. Naloženo z opomniki na sestanke, z gradivi na seje, s podatki na okrogle mize, s točkami govora na govorniški pult ... Naloženo s časopisi na jutranjo kavo, z dobro knjigo na plažo, z blogi in novicami na katerikoli duhamorni dogodek. Prvi instinkt mi pravi, da je to ena tistih napravic, ki bodo spremenile industrijo. Podobno, kot IBM PC, Blackberry ali Sony Walkman. Ni prvi poskus v tej smeri (itak pravijo, da je treba biti Hitri drugi), ampak lahko pa uspe. Po drugi strani sem pa, ko to pišem, precej zaspan. Več:

Amazon debuts Kindle e-book reader | Tech news blog - CNET News.com: "'Books have stubbornly resisted digitization,' he elaborated. 'I think there's a very good reason for that, and that is, the book is so highly evolved and so suited to its task that it's very hard to displace.' Indeed, with the launch of Kindle, Amazon is hoping to succeed where hardware companies like Sony have failed. No e-book reader has ever been a market success."

Na prvi pogled pa mi ni všeč naslednje:

• deluje samo na EVDO brezžičnem podatkovnem omrežju; v Evropi bodo še dolgo problemi zaradi cen podatkovnega roaminga in razdrobljenosti mobilnega trga. Napravica je lahko simptomatična za probleme, ki jih bo EU imel pri prihodnjem razvoju brezžičnih storitev.
  
• ne kaže, da bi se dalo odgovarjati na mail, brati bi se dalo skozi RRS bralnik.
  
• kak poseben oblikovalski dosežek ni.

Apple, Google, kako? Agencija za knjigo, kako?

Brskalnik brez navlake

Lifehacker je eden od dvanajstih blogov v elitni 'AAA' skupini mojega Google Readerja. V pričujočem zapisu poroča o spletiščno specifičnem brskalniku WebRunner. V čem je posebnost? Brskalnik je brez tipične navlake brskalnikov kot so meniji, statusne vrstice in vse mogoče orodjarne, ki v bistvu samo zmanjšajo površino zaslona, in je specializiran za prikaz spletnih aplikacij kot so Gmail, GoogleReader, GoogleDocuments ... Znotraj se ti programi obnašajo že prekleto podobno kot desktop programi, tudi zaganja se jih tako.

Dokler nisem postal minister spletnih aplikacij nisem kaj dosti uporabljal. Če ima človek lahko svoje serverje in seveda ustrezne kliente, 100% nadzor, ga je težko pripraviti h gostovanju. IT infrastruktura v novi službi pa me je naravnost prisilila, da se začenjam obnašati kot navaden občan, in pač uporabim, kar mi internet ponuja. Vse bolj sem odvisen od zastonjskih servisov na spletu, vse manj od lokalnih aplikacij. Mac ali Linux tudi na desktopu postajata verjetna alternativa, saj bistvene reči lahko opravim na spletu.

BTW, lahko kdo svetuje, kako učinkovito počistiti Gmail, poiskati največje priponke ... nevarno blizu omejitvi na tistih slabih 3GB sem.

FRiSK

Ena prijetnejših dolžnosti danes je bil obisk in kratek pozdravni nagovor na Festivalu računalništva in sodobnih komunikacij FRiSK, v Murski Soboti. Gibanica je bila odlična, bograč tudi, ampak predvsem zaradi družbe tam mi je pa žal, da tole pišem od doma, med tem, ko imajo festivalsko žurko.

Po duši računalnikar mi je med računalnikarji všeč. Za razliko od velikih komercialnih dogodkov, kongresov, sejmov, ki so polni moških v sivih oblekah s kravatami in urejenih hostes v mini krilih, taki dogodki ohranjajo nekaj tiste pristnosti, ki se jo spominjam iz prvih računalniških dogodkov - še v socializmu v zatohli kleti Cankarjevega doma. Prijetno je srečati sorodne duše, ki jih navdušuje nova tehnologija in razmišljajo, kaj vse bi lahko iz nje naredili. Za svojo dušo, bolj kot za denar. Z nekaj tistega uporniškega duha, ki se je nekoč zavzemal za demokratizacijo informacijske in računske moči, danes pa z odprtokodnimi rešitvami še naprej demonstrira uporniški značaj. A propos ...

In zdi se, da več tega ostaja na obrobju, kot v centru. Nekaj poudarkov iz govora:

• računalniški dogodki so šli skozi tri faze: (1) srečanja navdušencev, računalništvo postane dober posel zato (2) komericalizacija, informatika uspe, posli se začnejo delati on-line in zato (3) postanejo veliki sejmi vse bolj nepotrebni, v ospredje spet prihajajo srečanja navdušencev;
• IKT je poleg FedExa in kontejnerskih ladij tehnično omogoča globalizacijo, ki opredeljuje strategije razvoja;
• IKT pospeši poslovanje, v informacijsko razvitem okolju je država še večja zavora, kot v klasičnem; urediti mora pravno in deloma tehnično infrastrukturo, predvsem se mora umakniti in omogočiti, da se subjekti na trgu lahko samostojno in hitro premikajo, brez njenih pomoči, ovir, obdavčevanja, držanja za roko ...
  
• je IKT pomembno zastopan v evropskih in slovenskih strategijah;
• Slovenija je informacijsko dobro razvita, po dostopnosti interneta v gospodinjstvih je na 9. po dostopnosti v podjetjih pa celo na 4. mestu;
• v izvajanju so nacionalni projekti, ki bodo to še izboljšali, tako na področju infrastrukture kot vsebin.
  
• kot problem se kaže vse večje pomanjkanje kadrov za IKT industrijo.
• IKT zmanjšuje razdalje, ampak to avtomatično še ne pomeni, da lahko neka odmaknjena pokrajina postane središče neke industrije; pomaga, če si blizu največjih strank, velikih podjetij, ogromni delež razvoja IKTja se je zgodil na mahnem kosu zemlje med San Franciscom in San Josejem;
• prednost odmaknjenosti iz središč pa je, da so tam manj ukalupljeni v prevladujoče trende in lahko nastane kaj novega, originalnega; možna je koncentracija v nišne, specializirane produkte;
• splet 2.0 poudarja sodelovanje, vključenost, zato se sodelovanju na daljavo morda obetajo boljši časi, tudi IKT podjetjem v Pomurju.
  

Kasneje se je predstavilo kar nekaj lokalnih podjetij, ki delajo natanko tej smeri - ali zelo specializiran, nišni produkt, ali pa z dokaj standardnimi rešitvami servisirajo lokalno industrijo. Tisti prvi imajo možnost, da postanejo zmagovalci!

Obiskal sem tudi tamkajšnji računalniški muzej, kjer sem videl nekaj svojih prvih računalnikov: ZX81, ZX Spectrum, ZX Spectrum / Ines, Sinclair QL je manjkal, Atari ST in prenosni AT 286 s 40 MB diska v ohišju za šivalni stroj.