Čas je za uro

Amazfit GTR 2e

Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.

Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.

Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.

Xiaomi Mi Band 2

Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne. 

Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.

Xiaomi MiBand 3

Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.

Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.

Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.

Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

Čisti Kitajec

Težava kitajskega proizvajalca telefonov Xiaomi je, da si domišlja, da je novi Apple in na telefone ne namešča standardnih Googlovih programčkov. Tako kot Apple, ima svojo trgovino za programčke, glasbo in filme, svoj mail, svojo denarnico, svoje zemljevide, vse svoje ...

Kupec takega telefona je pred dilemo:

• ali kupiti originalnega Kitajca,
• ali pa trgovca prositi, da namesti, kar je na Androidu običajno, torej mednarodno verzijo, ki pa tovarniško ni dostopna za vse modele.

Dobra stran mednarodne verzije je, da se telefon iz škatle ven obnaša kot običajen Android. Običajno je urejen tudi vmesnik v slovenskem jeziku, tipkovnica ... Slaba stran pa je, da trgovec na telefon natakne neko verzijo Androida, ki je unikat in ki se praviloma ne obnavlja.

MIUI 7.

Ko sem nabavljal zadnjega Xiaomija, ga je trgovec poslal z MIUI 77.0.19.0, kar je bila v bistvu za Evropo pokrpana verzija MIUI 7.0.19.0. Imela je nekaj problemov, predvsem pa se nikoli ni obnovila. Kar že zaradi varnostnih lukenj v Androidu ni dobro.

Odločil sem se, da namestim tovarniški MIUI ROM, ki obstaja samo za Kitajski trg - v dveh kitajskih jezikih in angleščini. Ki mi kot jezik za pogovor z napravami povsem ustreza. Lahko bi se sicer odločil tudi za katero od neuradnih predelav za Evropo, ampak ne znajo nič takega, kar bi potreboval, so pa na slabem glasu glede posodobitev in bloatware-a.

Na spletu je kup navodil (tu, tu, tu, tu, video, boljši video in še en španski), ki dajejo vtis, da gre za nevaren postopek, ki iz telefona lahko naredi neuporabno opeko. In res postopek spominja na jailbreaking iPhona. Zaženeš nek program na PCju, tiščiš neke tipke na telefonu, nekaj časa počakaš, potem v pravem trenutku pritakneš USB kabl, šteješ do deset in spustiš tipke na telefonu ...

Tega me je bilo malo strah, odlašal sem tudi zato, ker sem v pol leta telefon ravno prav nastavil in ker je pravzaprav vse delovalo. No, le WiFi je tupatam brez razloga padel.

Redmi Note 3: iPhone 6 Plus za ceno rabljenega iPhone 5 minus.

Let za temno stranjo meseca

Vse skupaj je teklo dosti bolj gladko, kot sem bil pričakoval:

• Prek USB kabla sem na računalnik prekopiral fotografije in še par zadev iz mapice PhoneStorage.
• Naredil sem backup telefona skozi Settings - Addittional Settings - Backup and reset in ga prenesel na računalnik 
• Naredil sem backup Moon+ bralnika (kot se to naredi v njegovih nastavitvah) in še ročno backup mapice, v kateri ima knjige - eBooks. Gre namreč za to, da knjige podčrtujem in tega nočem izgubiti.
• Kontakte imam pri Googlu, v zvezi s tem nisem naredil nič posebnega.
• Z AppListBackup sem shranil seznam inštaliranih programčkov.
• Z SMS Backup isto za SMSe in klice (za to zadnje dvoje se je izkazalo, da je bilo nepotrebno).

Google Installer.

Do tu nič nevarnega torej. Potem sem med mnogimi upošteval tale slovenska navodila. Treba se jih je pač natančno držati. Povedo vse, kar je treba vedeti. Morda bralcu prihranim nekaj živcev, če dodam, da se po kopiranju novega sistema telefon prvič postavlja bistveno dlje časa kot običajno. Trenutki negotovosti pač, da se Apollo 13 vrne izza temne strani meseca. Ali pa se vrne kot opeka.

Sledilo je nameščanje Googlovih aplikacij, po istih navodilih in z isto izbiro vira za Googlov installer. Oni drugi je kitajski.

Najbolj prijetno presenečen sem bil nad restavriranjem tistega, kar sem bil shranil s sistemskim MIUI backupom. Ko se je zadeva odvrtela, je bil telefon skoraj tak kot pred nadgraditvijo. Nobenih gesel ni bilo treba ponovno vnašati, ničesar nastavljati. Edino vidžite sem moral namestiti ponovno. In nekaj zapletov je bilo z Googlovimi aplikacijami. Verjetno bi naredil bolje, če bi najprej naredil restore in potem namestil, če bi bilo sploh še treba, Google Play.

Če bi vedel, da je tako enostavno, bi to naredil prej. Od včeraj dalje kupujem originalne kitajske telefone in jih sam predelam za Evropo.

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).

Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim

• Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
• Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
• Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
• Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
• Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
• Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
• Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
• Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
• IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
• 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
• MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.

Dovolj dobro

• Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
• Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
• Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
• Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
• Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.

Moti

• Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
• Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
• App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
• Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.

Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.

Za svoj prav ali za nevtralnost interneta?

Člen 3, odstavek 3.

V politiki (in širše) gre človeku lahko za to, da ima v besedah prav, ali pa, da premika stvari v svetu v smeri, ki se mu zdi dobra.

Interpretacija dogodkov po sprejetju evropske uredbe o nevtralnosti interneta bo pokazala, kdo se za nevtralnost bori zato, da se za njim dviga čim več prahu in kdo zato, ker bi rad dosegel, da bo internet nevtralen.

Panika!

V medijih se pojavljajo vesti, kako bo zdaj, po sprejetju uredbe, ta-in-ta na internetu zdaj ravnal tako-in-tako. Grozo!

Prvo, kar je treba povedati, je, da tega-in-tega prav nič ne bi oviralo, da bi tako-in-tako ali še huje ravnal tudi v primeru, če bi bila uredba v torek zavrnjena. Uredba v veliki večini Evrope povečuje in ne zmanjšuje varovalk za nevtralnost interneta.

Od tukaj dalje sta pa dve možnosti

Aktivisti lahko tega-in-tega uporabijo kot dokaz, da so imeli prav, da nas zdaj na internetu čakajo stroški, zastoji, pekel, ker, kot so ves čas trdili, uredba dovoljuje, da ta-in-ta naredi to-in-to. Ta-in-ta jim bo hvaležen. Tako javno mnenje o stvari bo na koncu vplivalo tudi na to, kako bo zadevo razumelo sodišče. Če bi do tega prišlo.

Lahko pa seveda ugotovimo, da ta-in-ta tega-in-tega po sprejeti uredbi ne sme. Nikakor ne. Da uredba niti ni tako brezzoba. Da je tudi brez amandmajev jasno, da npr. "optimizirana storitev" (člen 3, odstavek 5) ne nastane zato, ker bo nek telekom za honorar dajal nekemu prometu na internetu prednost. Optimizirana storitev ne uporablja storitve dostopa do interneta niti ne sme biti nadomestek za storitev dostopa do interneta. Podobno, kot je ne uporablja digitalna televizija pri vas doma.

Skratka

Zdaj teče boj za interpretacijo sprejetega. Zagovorniki nevtralnosti bomo iskali, zagovarjali in poudarjali restriktvno razlago uredbe. Iskalci slave bodo stvari razlagali tako, kot tisti, ki bi nevtralnost kršili. Da bi dokazovali, da so imeli prav, ne da bi internet ohranjali v nevtralnih vodah.


Morda vas zanima tudi moje mnenje o sprejeti uredbi.

Več nevtralnosti interneta je

Evropski parlament je v torek opravil drugo branje Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje nevtralnosti interneta in ukinitvijo gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji.

Kot je prišlo pri odločitvah v zvezi z internetom že v navado, je vzporedno na omrežju potekala intenzivna mobilizacija uporabnikov in civilne družbe. V tem primeru, da bi sprejeti dokumenti zagotavljali čim večjo nevtralnost interneta.

Mora biti nekaj privlačnega v spletnem aktivizmu in v občutku, da lahko z všečkanjem, rečivkanjem in drugačnim kliktivizmom spreminjaš svet po telefonu; med tem, ko čakaš na semaforju.

In mora biti privlačno, če se lahko postaviš na čelo teh biciklistov 

Oz. kliktivistov.

Nastala je panika, ki pa je bila po mojem mnenju pretirana. Tudi brez amandmajev sprejeti predlog kar dobro varuje nevtralnost interneta. Morda so varovalke v primeru, da prihaja do zasičenja omrežja, nekoliko ohlapne. Morda ne.

Nekaterim ni všeč, da niso prepovedani »hitri pasovi« za optimizirane storitve in da ni prepovedana cenovna diskriminacija. Drugi so mnenja, da bo oboje prineslo razvoj novih storitev, ki jih danes ali zaradi nezanesljivosti internetnih povezav ali zaradi nezmožnosti zaračunavanja vsebin ni.

S sprejeto uredbo Evropa prvič kot celota ureja nevtralnost interneta. Še prek kratkim večina sveta nevtralnosti ni regulirala. In vendar se je internet, prepuščen sam sebi, razvil v dokaj nevtralno smer. Ja, bilo je nekaj incidentov, kjer pa so morali operaterji prej ali slej popustiti pritožbam uporabnikov, ali pa so šli ti drugam. Zdaj bo k nevtralnosti zavezovala tudi zakonodaja. V tem smislu je sprejeta ureditev napredek.

Prinaša več nevtralnosti in ne manj.

Me pa čudi, da se kliktivisti niso raje postavili v bran nevmešavanju države in politike v Internet. To je potencialno morda večji problem kot malo več ali malo manj nevtralnosti.

Najprej objavljeno v domovina.je.

Kako beležiti?

Ne vem. Na Medium sem nekaj napisal o tem.

Taking Note

Ima kdo kak predlog?

Človek človeku nacionalka

vir: The Guardian

Vas jezi, da ni radijskega ali televizijskega prenosa dogodka, ki se vam zdi jako pomemben? Se vam zdi, da v življenju veliko zamujate, ker vas ni zraven? Se vam, kot organizatorju, zdi, da je stvar tako prelomna, da bi jo moralo ljudstvo spremljati po internetu? Slabo in počasi berete, pa dobro vidite in slišite? Resno bolujete za narcisitično motnjo?

There is an app for that 

In ne, to ni živo bloganje, kjer nekdo tipka, kaj se dogaja. Tudi ni zasipanje twitter časovnice s tvitanjem vsake za silo domišljene misli, ki je bila na dogodku povedana. Tudi ni objavljanje svojčka na svojček.

V zadnjih dneh so postale široko dostopne aplikacije, ki omogočajo "radijski" ali "televizijski" prenos dogodkov, ne da bi se ti zdeli pomembni nacionalki, komercialki ali senzacionalki. Z zvezo "široko dostopne" razumem, da so se pojavile tudi na androidu in da je okrog le-teh kar nekaj zanimanja. Eksebicionisti vseh barv in nagnjenj ne snemajo več selfijev, ampak se v živo prenašajo, mestu in svetu, po internetu.

vir (malo zastarelo, oboje zdaj tudi na Androidu).

Zvok in slika

Aplikački za prenos videa sta Periscope in Meerkat. Obe sta povezani s tviterjem - da obstaja prenos nečesa v živo se objavi na tviterju. Pri drugem je to obvezno, pri prvem je opcija. Prvi zadevo lahko arhivira za kasnejše gledanje, drugi ne. Prvi dela samo na Android KitKat, drugi tudi na starejših verzijah. Prvi dela boljše. Se mi zdi.

Zvok in pika

Prenašanja videa je precej podatkovno intenzivno, treba je aktivno snemati, na telefonu ali tablici v tem času ne morete početi nič drugega. Če ne gre ravno za dogodek, v katerem bi radi poudarili lepoto nastopajočega, zadostuje, da se sliši, kaj je bilo povedano. Pametni telefon npr. daste govorcu na pult, podobno, kot novinarji tja odložijo snemalnike.

Aplikački, ki sem jih preskusil sta Spreaker in Mixlr. Delata. Verjetno pa nista edini.

Sklepno

Radio in televizija gresta po poti časopisov. No, ampak to že vemo. Koliko se bodo ti živi prenosi obnesli, bomo pa še videli.

Proti privatizaciji, proti svobodi interneta

Slika je simbolična.

Leta 2012 je Slovenija sprejemala nov zakon o elektronskih komunikacijah. Ena pomembnejših novosti je bila uzakonitev nevtralnosti interneta, torej določila, da je treba ves promet na internetu obravnavati enako: ne ustavljati enih vsebin na račun drugih. Rešitev je bila ena izmed najbolj naprednih v Evropi in svetu.

Glavni nasprotnik nevtralnega interneta v slovenskem parlamentu so bili Socialdemokrati. Mimogrede, v svetu so praviloma leve stranke zagovornice nevtralnosti interneta, desne pa zastopajo interese velikih telekomunikacijskih podjetij. V Sloveniji je bilo ravno obratno, levičarji so zagovarjali interese telekomunikacijskih operaterjev in njihovo željo, da bi se lahko vtikali v promet na internetu.

Slaba tri leta kasneje te iste politične sile, okrepljene še s skrajnimi levičarji iz Združene levice, najdemo na okopih nasprotovanja privatizacije Telekoma. Telekom da mora ostati državno podjetje. Predsednik Zveze borcev celo grmi, da ne sme pasti v roke nekdanjim okupatorjem, ker bi Slovenija tako kot leta 1941 izgubila suverenost.

Povzemimo

1. Telekom naj ima pravico ene vsebine ustavljati, druge vsebine pa promovirati (SD, 2012).
2. Telekom naj ostane v državni lasti (SD in ZL, 2015).

Sinteza tega dvojega je naslednja:

Država naj ima vpliv na to, kaj ljudje gledajo na internetu, do česa dostopajo enostavno in poceni ter do česa drago in težko, če sploh.

Pri nasprotovanju privatizaciji bi šlo lahko tudi za željo po obvladovanju lokalnega dostopa do interneta in omejevanju svobode uporabnikov interneta, da dostopajo do vsebin in storitev po svojem okusu. 

Paranoja?

Začne se precej benigno. Recimo tako, da zmanjšuješ pomen interneta kot orodja za angažirano civilnodružbeno razpravo: zaračunavaš dostop do političnih in novičarskih vsebin, zastonj pa nudiš dostop do poneumljanja. Bom šel pogledat, kaj se "kregajo" v parlamentu in plačal, ali kako pleše Severina in bo to zastonj? Bi imeli malo bolj družbeno angažirane državljane ali ne? Bomo to prakso skladno z zakonom o nevtralnosti interneta preganjali, ali jim bomo gledali skozi prste, ker je Telekom "naš"? In to je šele začetek. Ni izmišljen.

Peticijo za privatizacijo lahko podpišete tule.

Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.

Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.

Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!

Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.

Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.

Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?

Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 

Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.

Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.

Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica

• spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
• oblika, izdelava ... +3-4
• zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
• telefon -4
• silicij (procesor, pomniki) ... 3
• kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
• baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
• softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
• cena/kvaliteta ... 5

Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.

Ducat kandidatov

Xiaomi Redmi 1s: 150€. Rdeč, ampak brez zvezde.

** Zapis sproti dopolnjujem **

Imam prijetno nalogo, da se po štirih letih spravljam k nakupu novega mobilnega telefona. iPhone 4 je opravičil začetno navdušenje. Še vedno ga uporabljam, deluje, samo procesor, 512K RAMa in majhen zaslon vedno težje požirajo nove in nove verzije operacijskega sistema in aplikačk.

Mobilni telefon je naprava, s katero preživimo več časa kot v avtu. Ima več dnevnih minut naše nedeljene pozornosti kot kak družinski član. Po drugi strani je to samo napravica, s pomočjo katere se z ljudmi pogovarjamo, pošiljamo SMS sporočila, poslušamo glasbo, navigiramo v prometu, fotografiramo, beležimo ideje, beremo knjige in časopise, gledamo televizijo, brskamo po spletu, objavljamo umotvore, umotnine in umetnine, družabno mrežimo, merimo srčni utrip in kakovost spanja, pobijamo zlobneže, fračamo jazne ptiče ... Samo?

Samo telefon!

Vse opisano dandanes zna vsak "pametni" telefon. Android je postal MS-DOS 21. stoletja in teče na vsaki podrtiji od hardvera. Katerega cene padajo kot kamen.

Apple ostaja Apple, na mizi ga je imel Seinfeld konec osemdesetih in v žepu ga ima Frank Underwood danes.

Blackberry je zanimiv muzejski eksponat časov, ko se je s telefoni še delalo (v tistem neoliberalnem smislu). Nekateri v javni upravi, ki še delajo, ga še uporabljajo.

Microsoft ugotavlja, da ni dovolj, da si tehnično ekscelenten, ampak, da moraš biti kul. In ni kul firma, katere šef je (bil) Ballmer, katere word, powerpoint in windowse povezuješ s službo, izkoriščanjem človeka po človeku ipd.

Nokia je finski nacionalni interes prodala v Seattle in posoja ime za korejske tablice, ki so oblikovalsko kopija iPada. Za finsko zgledno vlaganje v raziskave in razvoj bodo zdaj primer Angry Birds. Malo sitno za "big science", pa dobro za vse tiste startupe, ki so prodrli pod radarjem državnih shem za spodbujanje gospodarstva.

Mehke zahteve

Na podlagi zgornjega lahko naredimo križ čez zadnje tri operacijske sisteme. Microsoft se splača vseeno imeti na očeh, ostaja pa problem, da aplikačke za Windowse pridejo nazadnje, če sploh pridejo. In tistih aplikačk, ki jih še ni, ne bodo pogruntali za Windows. Se mi zdi.

Prednost Androida je odprtost. V vseh pogledih. Večji nadzor nad sistemom. Več sistemskih, geekovskih, hekerskih, znalskih aplikacij. Več možnost za šraufanje, optimiziranje, podiranje, reševanje ... Zadnje čase zelo živahen razvoj in dosti vertikalnih (strokovnih) aplikacij. Slabost, da se zna zgoditi, da proizvajalec telefona sploh ne nadgradi z novimi verzijami Androida.

Prednost Appla je urejen ekosistem. Računalniški ekvivalent nanny state. Aplikačke so lepše narisane. Nove znajo prej biti najprej napisane za iOS.

Trde zahteve

Tehnično se mi zdi, da mora telefon imeti vsaj:

• HD (1280x720) zaslon Več kot je pikslov, več informacije je lahko na majhnem zaslonu. Manjši kot so piksli, lepše in bolj čitljivo je vse skupaj. Pretiravati pa ne gre. Več kot je pixlov, več jih je treba računati.
• Gorilla steklo na zaslonu. Kar pomeni, da čez telefon ne bo treba limati zaščitnih folij oz. ne bo zaslon čez par mesecev ves opraskan.
• Velikost zaslona med 4.7 in 5 palcev. Kar je manjše, je premajhno, kar je večje je že nadomestek tablice. Telefoniranje z zadevo pa videti patetično. In večji zaslon žge več baterije. 
• Spodoben fotoaparat. Megapiksli sicer niso vse, ampak iz več megapikslov se jih lahko naredi manj, obratno pa ne. IR filter na leči je dober indikator, če so se s kamero potrudili ali ne.
• Snemanje 1080p videa. To je danes minimum.
• 8GB flash pomnilnika z možnostjo razširitve. Skupno se shaja s 16GB, če na telefonu ne nosite seboj vseh slik in vse muzike. Danes. Čez štiri leta pa ...
• Teža do 150g. Vse kar je težje vam, če je telefon v žepu srajce, obesi srajco za vrat.
• Baterija mora od jutra do večera zdržati brez dodatnega polnjenja. Vsaj po kakem mesecu, ko se človek z zadevo neha igrati.
• Hitrost procesorja in število jeder me kaj dosti ne zanima. Itak to izkoristijo samo nekatere igrice, ki pa jih ne igram
• 3G je dovolj hitro za splet, prenos podatkov, televizije pa preko telefona ne gledam.

Ker sem širok, pluralen in odprt imam pri izbiri več težav kot vernik v eno tehnološko stranko. Poglejmo, kateri so v ožjem izboru.

Umazano poceni (do 200€)

Xiaomi Redmi 1s. Model po zaslugi katerega je kitajski Xiaomi tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Volkswagen, Ford Model T med pametnimi telefoni na azijskih trgih. Demonstracija rekla "capitalism is turning luxuries into commodities". 4.7 palčni HD zaslon, 8M fotoaparat, 1G RAM, 8G flash + SD, kitajska MIUI nadgradnja androida, 150€ na dom v Ljubljano.  Za: pa da vidimo, kako to Kitajci delajo, igrača za preskušanje raznih Android ROMov, soliden fotoaparat, verjetne nadgradnje OS s strani proizvajalca, cena. Proti: baterija ga menda nekaj lomi, buckast, neko kitajsko draontrail steklo.

Motorola Moto G 2014. 5" HD zaslon, 8MP fotoaparat, 1GB RAM, 8GB flash + SD, 210€. Za: Tovarniški "stock" Android, zelo verjetne nadgradnje operacijskega sistema. Proti: debel, a ožji od Samsunga. Ideje, da bi imel 5" telefon, še nisem čisto ponotranjil. Moški nimamo torbic in posebej poleti ne vem, kam bi tablico te velikosti zatlačil. Za razliko od Xiaomija ne snema HD filmov. Baterija zna biti problem. Srednja kvaliteta kamere. 1GB RAM.

Poceni Samsungi, HTCji, Huawei, LGji ... S tem živalskim vrtom se mi sploh ne ljubi ukvarjati. Preveč jih je. Za: servis, garancija, podpora pri mobilnem operaterju v Sloveniji. Proti: navlaka čez android, nejasna strategija nadgradnje operacijskega sistema, praviloma sub-HD zaslon.

Prav tako se mi da ukvarjati z vsemi ostalimi Kitajci. Sploh ne s tistimi, ki bi jih uvažal neposredno iz Kitajske, plačeval naši carini za odpiranje paketa ipr.

Nekaj vmes (do 500€)

Xiaomi Mi3. 5" FHD zaslon, 2GB RAM, 16 GB flash, 13Mpix, 280€. Za: solidno oblikovanje, nadpovprečna kamera, lahek za 5", proizvajalec daje upanje, da bo telefon še dolgo podprt. Proti: brez SD kartice. Tanek, a širok in visok.

Samsung S5 mini. 4.5" zaslon, 120g, HD zaslon, 1.5GB RAM, 16GB flash, 360€. Za: odličen display, dober fotoaparat. Proti: velikost zaslona na spodnji meji.

Xiaomi Mi4. Zelo podoben Mi3, 3GB RAM, samo 68.5mm širok (5mm manj kot MI3, le 1.5mm šiši od iPhone 6) 370€ za 16GB model. Za: najožji pet palčni telefon, snemanje 2160p videa, 8MP selfie kamera, dober, Applu ukraden design. Menda zato slabše sede v roko, kot Mi3. Proti: drago za eksperiment s Kitajci, za dvakrat toliko denarja se že dobi iPhone 6. 

OnePlus One. Še en kitajski startup. 5.5" FHD zaslon. 370€. Za: nadomestek za tablico. Proti: prevelik. Širina 76mm!

LG Google Nexus 5. 4.95 palčni FHD zaslon, 2/32GB, 390€. Za: pure google, optični stabilizator kamere, kar lahek, celo 7g lažji od iPhone 4!. Proti: star model, špartanski dizajn, baterija.

Dragi in zli (nad 500€)

iPhone 6. Druga skrajnost.

iPhone 5S. Proti: majhen zaslon, za katerega bodo avtorji aplikačk počasi nehali pisati.

Sony Experia Z3 Compact. 4.6" zaslon, 20MP kamera, 4K video snemanje, 2GB RAM, 16GB flash, 520€. Za: zelo dober fotoaparat, zelo vzdržljiva baterija. Proti: grd, debel.

Samsung Alpha. 4.7" HD zaslon, 2GB RAM, 32GB flash, 530€. Za: izjemno lahek in tanek, zelo dober fotoaparat, zelo dober zaslon. Proti: Home tipka. Tipka! Đizs.

Google Nexus 6. 6 palčni zaslon, quadHD zaslon, 3GB RAM, 32GB flash, 620€. Za: pure google. Proti: prevelik, širok 83 mm, 10mm debel, 184g, predrag.

iPhone 6. Cca. HD zaslon, 4.7", 1GB RAM, 64G flash, 8MP kamera, 800€. Za: res, ampak res mehko in odzivno skrola, zelo dober fotoaparat, zelo verjetno nakup za naslednja štiri leta, zato 64GB. Proti: Plastičen videz, prav nič robustna izdelava. 1GB RAM. Precenjenost. Saj je samo telefon. Na njem bi počel natanko iste stvari kot na petkrat (5x!) cenejšem Redmiju. Ampak drsijo pa ekrani res lepo!

Sklep

iPhone 4 dela. Vsak mesec padajo cene, na trg prihajajo novi modeli. Ali pa imate bralci kakšno idejo?

Povezave:

• Specifikacije, testi telefonov.
• Viri za cene: A, B, C.

Provizorij Inbox

Obstaja vedno več načinov, kako komunicirati. Sporočila si lahko pošiljamo skozi Twitter, Facebook, Whats up, Skype, Viber itd. itd. itd., ampak email ostaja glavno orodje, kadar bi radi povedali kaj malček bolj pomembnega. Email ljudje imajo. Email ljudje berejo. Email ostane.

Zlati standard za e-pošto je Gmail. Dostopen je na računalnikih, tablicah, telefonih, urah, TV aparatih ... Odporen je na spremembe zaposlitve in na menjavo ponudnika domačega interneta. Ni vezan na vaš zadnji telefon ali tablico.

Če uporabljate Gmail vam sistemec vašega delodajalca, politične stranke ali ponudnika interneta nikakor ne more brati pošte, tudi če bi hotel. Morda jo lažje bere ameriška NSA, ampak premislite, se res menite kaj takega, kar bi njih lahko zanimalo? Če uporabljate Gmail, vam spletna mesta prikazujejo oglase, ki bi vas utegnili celo zanimati.

Inbox

Zato ni majhna novica, ko se Google odloči, da bo popolnoma prenovil dostop do elektronske pošte. Prejšnji teden so za Android, iOS in spletni brskalnik Chrome objavili aplikacijo Inbox. Za zdaj samo na povabilo. Morda je pa bolje tako.

Zadnjega četrt stoletja, kolikor e-pošto uporabljam, se ni dosti spremenilo. Enkrat vmes smo (vsaj nekateri) nehali pošto besno sortirati po raznih predalih oz. mapah, ker je napredovala tehnologija iskanja in najdemo zadeve, tudi če niso pospravljene. "Pravi moški" imamo napisane filter, ki nam dospelo pošto avtomatsko obdela, doda kakšne značke (tags), izloči, kaj je res pomembnega, avtomatsko spiše kak odgovor ...

Gmail je v preteklosti uvedel nekaj inkrementalnih inovacij: sporočila na isto temo je povezal v pogovore, s pomočjo strojnega učenja se nauči, katera pošta je pomembna in na kakšen način je nepomembna (updates, forums, promotions, social, neoliberal, ...). Kot pošto obravnava tudi instant sporočila v realnem času - chat torej.

Dovoli, da pošto označujemo z zvezdicami različnih barv (razširitev superstars, priporočam) in si tako označimo, kaj je res pomembnega in kako. Ja, brez slabe vesti z rdečo zvezdo označujem stvari, ki so najbolj pomembne.

To vse skupaj omogoča, da email na nek način postane opomnik, kaj mora človek postoriti. V mojem GTD (getting things done) sistemu so z raznobarvnimi zvezdicami označeni maili, ki terjajo kasnejšo pozornost. Poleg tega so obveznosti še v aplikaciji Tasks (ki je z Gmailom lahko zasilno povezana) in seveda so obveznosti še v koledarju.

Ko se neizpolnjenih obveznost nabere preveč, zamenjam sistem. Recimo seznam nujnih opravil naredim v Evernote. Občutek je na začetku dober, ker je seznam prazen. Ampak v splošnem je naravno mesto za to email, ker je največji del nalog nekako povezan s komunikacijo.

Novosti

Aplikacija Inbox ima nekaj novih zmogljivosti, ki človeku olajšajo organizacijo dela okrog elektronske pošte.

• Bistvena in edina res pomembna novost je, da je mogoče prejeto pošto za nekaj časa preložiti, odložiti oz. zadremati (snooze). Nekaj takega kot: "S to pošto se bom ukvarjal zvečer, jutri, naslednji teden, 15. novembra ...". Na seznamu se bo ta pošta spet pojavila šele takrat.
• Namesto z zvezdico je mogoče pošto označiti z buciko. Ene same barve. To pomeni, da bo ostala na seznamu pošte, ki se prikazuje vsakič, ko odpremo program. Da nikoli ne bo izginila v pozabo med desetisoče sporočil, ki sem jih ignoriral.
• Sam sebi napišem opomnik oz. reminder. Da česa ne pozabim. V bistvu gre za sporočilo samemu sebi, ki ga pripnem v seznam (glej spodaj). Tudi opomnike lahko za nekaj časa preložim.
• Program pričakuje, da bomo pošto, ki je obdelana, odkljukali. Po  starem bi jo arhivirali. Tega nisem počel. Tekoče zadeve so imele zvezdico. To kljukanje v Inboxu se mi zdi korak nazaj.

Urejanje in povezovanje

Druga skupina izboljšav se nanaša na sortiranje pošte. Koncept "pogovora" - torej, da se daljša konverzacija obravnava kot eno sporočilo, je Google nadgradil. Kot ena enota se lahko obnaša vsa pošta, ki ima določeno lastnost. Morda smo jo mi (ročno ali s pravili) označili z določeno značko (npr. projektTAPATA), ali pa jo je Google sam razvrstil v eno od kategorij skoraj-slame. Ko pride nova reklama od Alibabte, novo sporočilo o tem, koga vse naj bi sledil na Tviterju, kdo vse me je gledal na LinkedIn-u, se to pokaže na takem prostoru kot en sam nov pomemben mail. Pa še zahtevam lahko, da se mi taka sporočila prikažejo le enkrat dnevno, npr. zjutraj, ne pa, da me motijo skozi delavnik.

Oblikovno je vse skupaj izdelano čisto, manj je vse mogoče grafične navlake. Material design menda.

Šimfanje

Inbox je solidna mobilna aplikacija, po finesah in siceršnjih zmogljivostih pa se z namiznim Gmailom ne more primerjati. Funkcionalnost je razmeroma osnovna. Niti standardnega podpisa pošte se ne da nastaviti, pripeti dokumenta iz Google drive ... Resne filtre in podobno je treba urediti v Gmailu.

Kot programer ne razumem, da niso za Inbox uporabili kode, ki teče na Gmailu. Imajo res toliko denarja od naših reklam, da si lahko privoščijo vzporeden razvoj? To sploh postaja značilno za Google. Pravopisnik za Chrome ima bistveno obširnejši slovar od tistega za Android. In še in še bi lahko našteval.

Inbox sem uporabljal, občasno, kak teden. Baje se bolje sam od sebe uči in "ugane", kako urejati pošto in kaj je pomembno. Do tega sem skeptičen. Ne bi rad kake pošte spregledal, ker je Google slabo uganil. Sprejmem pa možnost, da jaz slabo napišem filter oz. spregledam.

Moti razmeroma majhen presek med atributi, ki jih ima pošta v Gmailu in v Inboxu. Ohranjajo se značke. Kar je v Inboxu "pripeto" se v Gmalu v ničemer ne razlikuje od druge pošte. Podobno se v Gmailu ne pozna, da neka pošta v Inboxu "drema". Niti se v Inboxu ne vidi, da ima pošta v Gmailu zvezdico ali da jo Gmail šteje za pomembno. To otežuje scenarij, ko bi človek občasno ali na kateri od naprav uporabil Gmail, na drugi pa Inbox.

Sklep

Gmail je bil čisto v redu. Vse kar manjka (serijsko, brez razširitev), je možnost, da si človek postavi rok za reakcijo na nek mail in da to pove v Gmailu, brez ovinka skozi Tasks. Ker lahko sami sebi pošiljamo maile, bi to naredilo Tasks za nepotreben dodatek. Če bi se ti roki prikazovali še na koledarju (kar Taski se), bi bila zmaga popolna.

In uporabna bi bila možnost, da bi lahko maile komentiral. Ne drugim, sebi. Saj ne zahtevam preveč. Kjerkoli, karkoli, kdorkoli lahko komentira in pametuje. Od časopisnih člankov, facebooka, do PDF dokumentov. Ampak na pošto, ki sem jo dobil, pa ne morem pripisati komentarja. Res?

Google Inbox ima nekaj uporabnih novosti in nima nekaterih uporabnih obstoječih funkcij Gmaila. Ni dovolj dobro premišljen. Morda "za telebane", ne pa za zahtevnega uporabnika. Še ena Googlova aplikacija (Google+, Hangouts, Keep ...), ki bi lahko bila, pa ni. S to razliko, da je do zdaj Gmail dobro delal tisto, za kar smo ga uporabljali. Inbox odpira možnost, da bo Google, omamljen od svoje velikost, zavozil še pošto. In kaj bomo potem? Se še tu zapisali Applu?

Če je Google Inbox prihodnost epošte, potem morda drži, da je epošta zadeva preteklosti.

20 let spleta

Sherilyn Fenn kot
Audery Horne

Novembra 1993 je v Slovenijo prišel svetovni splet. V soboto 20.11.1993 sem na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo postavil prvi spletni strežnik. Nekaj prej je Mark Martinec postavil strežnik na Inštitutu Jožef Stefan.

Prve spletne vsebine sem na strežnik prenesel iz zdaj malo znanega predhodnika svetovnega spleta - strežnika Gopher, ki je tekel od junija 1993. Spisal sem bil tudi nek makro, ki je pretvarjal Microsoft Word v HTML.

Infrastruktura za obe storitvi je bila delovna postaja HP710 z 32MB RAMa in 2x350 MB diska. Na njej je tekel  HP-UX A.09.01. Kupljena je bil iz evropskih oz. Tempus sredstev, ki smo jih očitno pametno porabili. Na internetu je bila znana tudi kot audrey.fagg.uni-lj.si (po osebi iz nadaljevanke Twin Peaks). Vrteli smo NCSA httpd strežnik, brskali pa z brskalnikom NCSA Mosaic. Nekaj mesecev kasneje tudi z "naprednejšim" brskalnikom Cello, ki je imel to veliko prednost, da je znal spletno stran celo(!) natisniti. Leta 1993 je bil celoten slovenski akademski internet odprt v svet s 64kbit/sekundo, kar danes dosega mobilni telefon, kadar ima smolo s slabo GPRS povezavo.

Za revijo Monitor sem takrat o internetu napisal članek in mu dal naslov "Svet je vaše igrišče". Svet je med tem res postal naše igrišče. Vse je odvisno od tega, kako dobri igralci smo na tem igrišču.

Slika 1: Tako je bil videti "home page"na Gopherju. Prilagojen
je bil alfanumeričnim terminalom.

Slika 2: Na Audrey je od 1994 naprej tekel tudi iskalnik za prosto programsko opremo, ki smo jo v tistih časih sicer nalagali iz FTP strežnikov. Tista reč v levem zgornjem kotu je disketa. Nekoč smo jih uporabljali namesto USB ključkov.

Slika 3: Splet smo takoj začeli uporabljati za povezovanje raziskovalcev na našem področju. Leta 1996 smo začeli izdajati znanstveno revijo v odprtem dostopu.

PS. Večino slik iz zaslonov tistega časa imam zakopanih v formatu Powerpoint 4.0 ali 95 in ugotavljam, da jih zadnje verzije tega programa, kljub gigabytom kode, ne znajo več odpirati. Sramota!

Nexus 7 2013: Vrhunska in ljudska tablica

Pred slabim letom sem iz iPada presedlal na Nexus 7 in ni mi bilo žal. 7 palcev je za tablico prava velikost. Gre v žep, dovolj je lahek, da se ga da dolgo držati v rokah. Kot knjigo.

iPad mini? Ne gre v žep. V žensko (ali "moško") torbico pač. iPad maxi? Namesto 9 ali 10 palčne tablice je pametneje vzeti v naročje ali na sestanek notesnik. Na njem je mogoče delati, torej napisati članek, oblikovati prosojnice, napisati daljši odgovor na mail. Resno mislim: če se pred televizor usedete z notesnikom, boste morda celo kaj naredili. S tablico boste "naredili" tvit ali dva. Ja, pa všečkali (všečkali!) boste obilno na fejsbuku. Gre z enim prstom. Glede napetost v državi tudi s srednjim.

iPad mini in Nexus 7. Vir: pcAdvisor

Nexus 7 2013

Letos pozno poleti je prišla na trg izboljšana različica. Googlov marketing ji ni dal novega imena. Očitno so se odločili, da bo tako kot pri avtomobilih. Corvette je corvette, pa če je 1963 ali pa 1997. 

Novi Nexus je tanjši, ožji (še lažje gre v žep suknjiča), malenkost daljši in 50 g lažji (pod 300g). Kot se za Moorov zakon spodobi, so podvojili RAM. Procesor je hitrejši cca. 50%, dostop do pomnilnika za 100% (merjeno s programčkom Benchmark & Tuning Free). Kaže, da bo baterija zdržala nekaj dlje kot pri starem modelu.

Dosti boljši je zaslon - iz cca. 216 ppi je prišel na 323ppi. Na sedmih palcih ima toliko pixlov, toliko podrobnosti, kot vaš HD televizor. Ali pa 23 palčni računalniški monitor. Ppi so pixli oz. točke na palec. 300 so jih imeli prvi črno-beli laserski tiskalniki. Za moje oči je imel že stari Nexus tudi za dolgotrajno branje dovolj gladke črke (česar za iPad 1 pač ne morem trditi). Ampak na N7 2013 je zaslon fenomenalen. Preden naredijo še boljši zaslon moram k zdravniku po boljše oči.

vir: Redmondpie.

iPad mini je kritičnih (za suknjiče) 2 cm širši in nekritičnih 0,127 cm tanjši. Tudi težji je. Ima praktično enako gostoto pixlov na zaslonu. Cena je skoraj dvojna.

V roko mi novi Nexus ne sede še tako domače kot stari. Tanjši je, robovi so ostrejši. Hrbet ima slabši oprijem. Je pa dovolj ozek, da se ga da držati kot telefon, med palcem in ostalimi prsti. Morda pa se moram samo navaditi.

Oblikovanje je kar se da racionalno. Črna plastika, Gorilla Glass 3. Brez ambici za Red Dot. Inženirsko in prav nič za hohštaplerje.

Migracija

Ker sem ob prvih vtisih hvalil, namreč, da takoj vse dela, da ni nobene potrebe po iTunes ali čem podobnem, se pri prehodu iz ene na drugo androidno tablico izkaže kot ne tako zelo odlično. Ja, vse iz googlovega ekosistema je bilo v prvi minuti prenešeno, celo wifi gesla za lokale, ki jih nova tablica še nikoli ni obiskala. V nasprotju s pričakovanjem in reklamo, da Android vse nastavitve vseh programčkov spravlja v oblak, jih ne.

Na roke je bilo treba namestiti vse programčke na novo. Ni jih bilo treba ponovno kupiti, pač pa jih je bilo potrebno ponovno nastaviti. Se spomniti gesla ... Kaplja čez rob je bil Falcon Pro, ki mu je zaradi fašistične politike Twitterja zmanjkalo pravic za registracijo novih uporabnikov. Twitter hoče namreč uporabnike prisiliti, da uporabljajo njegov programček, ki pa ni nič prida. Če se ne bi znašel, Falcona na novem Nexusu sploh ne bi mogel uporabljati.

Kot se za vsak odprt sistem spodobi, rešitve za te probleme so. Kot se za demokratično odprt sistem spodobi, je rešitev celo več, in ne en sam iTunes. Je pa za te rešitve potrebno vzeti v roke težje kladivo in tablico neoliberalno odkleniti oz. si omogočiti "root" dostop. Root je ime uporabnika, ki mu je na sistemu unix dovoljeno čisto vse. Ime menda pride od tega, da je smel spreminjati korenski, torej root imenik datotek.

Koreninjenje

Lepa slovenska beseda za rootanje bi lahko bila koreninjenje. Na Androidih v zvezi s koreninjenjem ni take histerije kot pri Applu, kjer poteka stalno nadmudrivanje med hekerji, ki skušajo iOS odkleniti in Applom, ki maši varnostne luknje, skozi katere se to dela. Odklepanje na iOS omogoča dvoje: nalaganje programov mimo AppStora in zaganjanje programov z "root" pravicami. Na Androidu je prvo omogočeno "serijsko", motiv za koreninjenje je zaganjanje programov z večjimi pravicami ter nalaganje alternativnih ali "mutiranih" operacijskih sistemov.

In če naj bi en program prebral nastavitve drugega programa, npr. da bi naredil varnostno kopijo ali pa če naj bi program A spreminjal nastavitve programa B, npr. da bi restavriral varnostno kopijo, potrebuje večje pravice od povprečnega programčka, ki seveda ne sme šariti po podatkih drugih programčkov, ampak samo po svojih. Sicer bi se Android sesipal tako, kot se srednje z virusi okužen Windows sistem.

Domišljam si, da se na računalnike pa še kaj spoznam, ampak očitno nisem več rosno mlad. Navodila, kako se vkoreniniš v Android sistem so sicer manj adrenalinska od tistih za "lomljenje aresta" na iOS. Tam je cela znanost s podpisanimi SSH blobi, verzijami, potrebna je prstna spretnost - tišči ta gumb 5 sekund, potem tega in tega skupaj 12 sekund ... - in seveda gre nekaj živcev, ko na koncu ne veš, ali bo iz iPhona nastala opeka ali bo po lomljenju aresta še delal.

Tipična navodila za vkoreninjanje Androida terjajo kup raznih downloadov, za vsak korak svoj software za PC, pa svoj za Android ... komplicirano. In še razpaslo se je, da silno radi navodila objavljajo na YouTube. Zakaj že? Saj ne kuhamo chili con carne.

Kingo, Helium, Airdroid ...

Nexusa sem vkoreninil z orodjem "Kingo Android Root". Ne uvršča se prav na vrh rezultatov iskalnikov, dela pa odlično. In kar je bistveno, za razliko od drugih metod, ne zbriše celotne tablice oz. telefona. Nasprotno, Nexus je nedotaknjen, samo do pravic uporabnika "root" se pride. Seveda ne prevzemam nobene odgovornosti, če boste sledili temu blogu in si na svoji napravi kaj pokvarili.

Backupe posameznih programčkov sem potem naredil s Helium Backup. Dal na Dropbox, vzel z Dropboxa ... Vem, po internetih piše, da je zlati standard za backup "Titanium", ampak tisto se mi je zdela ena taka androidovska podrtija od grdega softwarea, za katero je Steve Jobs imel pridevnik - "crappy".

Povežeš s kablom in klikneš na gumb "root". Slika ni moja.

Root pravice izkoriščam še s "StickMount". Ja, USB disk ali bralnik SD kartic lahko "montiram" na Nexusa in ta vidi, vse kar je tam gor, recimo fotke, filme, dokumente ... Ali pa iz Nexusa nekomu nekaj zapišem na ključek. Poskusite to z iOSom!

Tretji "root" programček je "Wifi Key Recovery". Izpiše gesla WiFijev, ki se jih tablica spomni, jaz sem jih pa pozabil, jih pa moram vtipkati v kako drugo napravo. Če bom kdaj imel več kot eno Android napravo, si bom namestil še AppSync, ki sinhronizira nastavitve in podatke med programčki. Namestiti moram še AdBlock.

Na tem mestu naj pohvalim še AirDroid za prenašanje podatkov med PCjem in tablico ter System Monitor. Ta da vedeti, da 1% baterije porabi v 6 minutah oz. da baterija zdrži dobrih deset ur. Kuri pa Android več od iOSa v "mirovanju".  

Odprto, ampak ...

   

Če je hardversko Nexus 7 prepričljivo boljši od iPad minija, glede softvera stvari niso tako enoznačne. Opisal sem jih že lani. Android ostaja nekaj grše narisan kot iOS. V bistvu najbolj moti, da ikone niso vse enake oblike in velikosti, pa da je v PlayStore dovoljeno prodajati še tako odurno oblikovane programčke. Po drugi strani ima vidžite, torej namesto ikone za mail lahko v zaganjalnik izpiše najnovejših 5 mailov; ali pa del koledarja, zadnje tvite, trenutno vreme ... Tega iOS menda še ni vzel.

Zares dobra ideja je tudi tipka "nazaj". Če bi jo imel iPad, bi mami marsikdaj laže pomagal. Po drugi strani, spet, se ne spomnim, da bi kak vrhunski programček bila najprej narejen za Android, da bi Android premikal meje. Denarja imajo uporabniki iOS več, zato je razvoj tam. Obstaja pa za Android vse.

Ker me je najbolj motilo, da na Androidu informacije ne drsijo tako mehko, kot na iOS, se je zelo zelo izboljšalo. Bi bilo pa lahko še boljše. In, da uravnotežim, na res cool način Nexus ugaša zaslon. Kot dobri stari CRT. Skratka, sem in tja se kakemu inženirju utrne dobra ideja, manjka pa jim tečnež in tiran tipa Jobs, ki bi naredil red.

Sklepno

Tablice postajajo blago. Commodity. Vgrajujejo jih celo v avtomobile in fotoaparate. Take, z nekaj slabšimi karakteristikami se prodajajo celo za manj kot 100 dolarjev.

Nexus 7 je najboljša 7 palčna tablica na trgu. Njena cena v neoliberlanih državah je še 40% nižja kot v državah, kjer so kupci računalniške opreme bolj socialno odgovorni. Nexus 7 je celo najdražja 7 palčna tablica z Androidom.

Nič ne kaže, da bi šel pri tablicah nazaj na iOS. Nisem pa še prepričan, da bi štiri leta star iPhone zamenjal za Androida. Preveč ključna reč je telefon, uporabljamo jo, ko delamo še kup drugih zadev, in delovati mora perfektno.

In kaj mislite vi?