Za Družino o zadnjem valu cenzure

Za zadnjo Družino sem dobil nekaj vprašanj o tekočih zadevah na področju svobode govora. Nekaj spodaj, več pa tule oz. v tisku.

Katera definicija socialnih omrežij vam je najbolj blizu?

Socialno omrežje razumem kot storitev na internetu, ki omogoča vzpostavljanje stikov med ljudmi. Ti stiki so lahko osebni, med znanci - gre za družabna omrežja. Ali pa so ti stiki neosebni, med neznanci. Ta družbena omrežja prispevajo k povezanosti družbe kot celote. Socialna omrežja kot Twitter ali Facebook imata obe funkciji, Twitter bolj, Facebook nekaj manj.

Po raziskavi Pew 36% prebivalcev ZDA kot glavni vir informacij uporablja Facebook. Kakšno vlogo imajo socialna omrežja v medijskem prostoru – so le platforme za deljenje uporabniških vsebin ali so ‘uredniki’ medija z izjemnim dometom?

Socialna omrežja vsebine prilagajajo uporabnikom s ciljem, da bi se ta čim dlje zadržal na tem omrežju. Da bi mu bilo zanimivo, da bi mu pokazali čim več oglasov. Z istimi tehnologijami, ki vsebine prilagajajo komercialnim interesom, je vsebine mogoče prilagoditi tudi političnim ali ideološkim ciljem. Nobelovec Cass Sunstein je pokazal, da lahko ljudi z razmeroma nežnimi sporočili dregnemo v "pravo" smer. In to se verjetno dogaja.


Kako vidite vlogo socialnih omrežij v zatiranju medijske svobode po svetu (v primeru ZDA, a tudi v sodelovanju z avtoritarnimi režimi) na eni strani in pri širjenju dezinformacij (fake news, medijske vojne, teorije zarote, ...) na drugi strani?

Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo.

Oblast se je od nekdaj trudila, da bi nadzorovala, kar se govori in misli. V demokraciji je še toliko bolj pomembno, da ljudje niso izpostavljeni novicam in mnenjem, zaradi katerih bi lahko glasovali "narobe". V času starih medijev so javni prostor nadzorovala uredništva, v času interneta tega nadzora ni več. Politika se ozira po načinih, da bi ga nekako spet vzpostavila in upa, da bodo socialna omrežja opravila to delo. Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo bodo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo. Kot tudi ne družbe ene resnice. Zato je pomembno, da je prostor za kulturno razpravo kar najbolj široko odprt. V ozadju celotne zgodbe o lažnih novicah je težnja, da bi se nekdo vzpostavil kot posestnik resnice, ki zasluži privilegiran položaj. To je v izhodišču narobe. Resnica se oblikuje v soočenju različnih pogledov, ne z blagoslovom enega vira.

Kako bi po vašem mnenju morala potekati regulacija vsebin na socialnih omrežjih - je to dovolj prepustiti zasebnim družbam samim, ali naj cenzuro opravlja država (kot v poljskem predlogu)? Je težava monopolni položaj velikih tehnoloških podjetij?

Avtorji deklaracij o človekovih pravicah so kot vrednoto prepoznali svobodno kroženje idej, zato so državi prepovedali vmešavanje v to. Če bi takrat kazalo, da bi lahko kroženje informacij oviral zasebnik, bi prepovedali tudi to. Zato je regulacija socialnih omrežij v smeri, da ne smejo ovirati kroženja informacij povsem v duhu človekovih pravic. Izgovori, da so zasebna podjetja, pa ne zdržijo. Tudi avtobusno podjetje, kjer so morali črnci sedeti zadaj, je bilo zasebno, pa smo dosegli, da te diskriminacije ni več. Podobno ni primerno, da zasebno podjetje, ki ima dejansko položaj javnega prostora, ovira desne in promovira leve glasove.

Urednik First Things R. R. Reno je ob izbrisu Trumpa iz socialnih omrežij poudaril vlogo tiskanih medijev, ki jih ‘Big Tech’ ne more cenzurirati, nekateri pozivajo k ‘odklopu’ iz Facebooka in Twitterja. Lahko komentirate?

Izbris Trumpa je poniglavo dejanje. Dokler je bil predsednik, se niso upali, ko ni bil več, pa so se nadejali, da se bodo tako prikupili novi oblasti. V trenutku izbrisa je Trump postal oporečnik. Benediktinska opcija, da se konservativni pol umakne iz javnega prostora v geto svojih radijskih postaj, časopisov, šol, morda zaprtih skupin na omrežju Telegram, na Gab ali Parler, ni rešitev. V jedru zahodnega razvojnega modela je spopad idej in zmagati ga je treba na javnih socialnih omrežjih. Za to pa morajo ostati javna in odprta za vse. Regulacija mora omejiti, kako lahko ona omejujejo pravice svojih uporabnikov.

 

Razkrinkano razkrinkavanje

Slika je simbolična

Doletela me je velika čast, da se je portal Oštro (sic!) v rubriki Razkrinkavanje posvetil mojemu tvitu in okrog tega ustvaril pravo malo seminarsko nalogo. V kateri niso pokazali, da je moja trditev neutemeljena, ampak samo še enkrat ilustrirali, kar že dolgo vemo. Da je preverjanje dejstev (fact checking) samo še en novinarski žanr. Za novinarje in politike pa že nekaj časa vemo, da niso najbolj resnicoljubna bitja na planetu. To velja tudi za tiste, ki preverjajo dejstva.

To vem iz lastnih izkušenj. Tule npr. so aktivisti Metine liste morali zelo telovaditi, da bi nekaj, kar drži, lahko označili kot "delno drži. Ker če ugotoviš, da nekaj drži, nimaš članka.

Da ne bi tudi pri nas z lažnimi novicami ukradli volitev, je 24ur leta 2018 ustanovil rubriko za iskanje lažnih novic z domišljavim imenom Dejstva. Tule lahko preberete, kako so, kljub dobrohotnemu opozorilu, vztrajali na krivi obsodbi, ki je bila posledica neumne računske napake, namreč, da je Janševa vlada 2004-2008 vladala tri leta.

Moj najbolj neutemeljeni tvit leta 2020

Borcem proti lažnim novicam se je tokrat zdelo vredno spotikati se ob tale tvit:

Tekači brez maske ste bistveno večji problem kot pešci brez maske. Čez palec bi rekel, da za faktor 100. 10x več litrov zraka predihate in z 10x večjo hitrostjo izdihujete. Jaz zadržim dah in zaprem oči, ko pride kdo tak mimo.

— Žiga Turk (@ZigaTurk) October 26, 2020

Naj kar povem, da jemljem to kot veliko priznanje za moje tvitanje. Namreč v tisočih drugih zapisov niso našli prilike za spotikanje. Verjamem. Kar napišem je utemeljeno, ima podlago v podatkih in je vljudno. Če se pa kdaj zmotim, ne vztrajam v zmoti, ampak zadevo popravim.

Kot rečeno je Matej Simič (po podatkih s Facebooka zaposlen na RTV Slovenija, sicer pa študent FDV) o zadevi napisal učen elaborat. Vtis učenosti naredi citiranje strokovnjakov, kot so direktor nemškega inštituta za epidemiologijo, biometrijo in medicinsko informatiko pri univerzi Martina Luthra, dalje specialist medicine dela, prometa in športa, dalje fiziologinje z inštituta za kineziologijo pri fakulteti za šport, in celo samega predstojnika inštituta za šport. Nihče ne odgovarja neposredno na moje trditve, daje pa elaboratu nalogi vtis strokovnosti.

Simič zaključi, da "Turkove ocene zaradi pomanjkanja relevantnih virov ni bilo mogoče neodvisno preveriti", kar ga pa ne ovira, da vsemu skupaj da oceno "neutemeljeno" in naslov, da tekači niso "bistveno bolj kužni od peščev". Samo slednje drži. Če ne tečejo.

Nazaj v osnovno šolo  

Pametnim ni treba vsega utemeljevati. 2+2=4 in mandat 2004-2008 je trajal štiri leta. Zlohotnim nobeno utemeljevanje ne pomaga. Tvit izhaja iz elementarnega znanja biologije in fizike in ne potrebuje utemeljitve. Ampak naj bo.

Čez palec se mi je zdelo, da je tek 10x bolj naporen od hoje. Seveda je odvisno kakšen tek in kakšna hoja. Tule boste našli podatke, da pri hitrem teku pokurite 7,8-krat več energije kot pri počasni hoji. In če bo tole kdo čekiral, jasno, da če je hoja zelo hitra, tek pa zelo počasen, razlika sploh ni več velika. Kakorkoli, 7,8 ni 10, je pa dovolj blizu za oceno čez palec, kot je bilo rečeno.

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka.

Energija nastane s kurjenjem ogljika v CO2. Ogljik (C) je v človeškem telesu pripravljen v obliki sladkorja, v kar se predelajo krompir in makaroni, kisik (O2) za kurjenje pa pride iz zraka skozi pljuča. Spet opomba za čekerje iz FDV, da ne bo treba v jedrno Evropo hoditi spraševat: v telesu ogljik ne gori s plamenom kot sveča.

Če hočeš pokuriti več ogljika moraš iz zraka pobrati več kisika. To pa je tako kot sveča, ki ugasne, če čeznjo povezneš kozarec. Koncentracija kisika v zraku je na planetu za vse enaka, torej je treba za 10x več energije, ki terja kurjenje 10x več ogljika, nadihati 10x več kisika oz. skozi pljuča prečrpati 10x več zraka. Na časovno enoto. Na minuto.

Ob predpostavki, da imajo tekači in pešci enako široke sapnike (to je ta trda zadeva, na kateri je pri osebah s penisom, da ne bom kaj narobe rekel, Adamovo jabolko) mora zrak skozi sapnik potovati z 10x večjo povprečno hitrostjo. Ta hitrost je 10x večja tudi pri izdihu. Tekač torej generira do 7,8-krat več potencialno okuženega zraka, ki iz njegovih ust prihaja z do 7,8-krat večjo hitrostjo. Če številki zmnožimo, pridemo na 60. Ne na 100. Strašno!

Trditev, da tekači niso nevarni, ker gredo hitro mimo, je podobna, kot če bi rekli, da je avto, ki gre hitreje čez prehod za pešce, manj nevaren kot avto, ki vozi počasi, saj je hitri avto manj časa na prehodu. Ali pa, da je bolj verjetno, da boš kljub dežniku moker, če rahlo rosi, kot pa če nekomu uide iz roke na polno odprta cev za zalivanje in naključno šprica okrog.

Bistveno je, da lahko žanru preverjanja dejstev verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu.

Vsekakor je treba v olajševalne okoliščine za tekača upoštevati, da se zrak okrog njega bolj meša, v oteževalne pa, da večja hitrost zraka pobere več živalskega vrta iz sluznic, kot mirno dihanje. In predvsem, da imajo sprehajalci praviloma maske, tekači pa praviloma ne.

Kaj se dogaja, se da izračunati. Kolega Bert Blocken iz Tehnične Univerze Eindhoven je to naredil in se zameril tekačem. Kritiki pravijo, da je gradbenik in da še ni objavljeno v reviji z recenzijo. Ne vem, če je v reviji objavil svoje študije, kako naj teče maratonec, ki ji (v Berlinu?) podrl svetovni rekord in kako naj se postavijo kolesarji Jumbo Visme okrog Rogliča. Profesor ni nek šarlatan, kot bi radi prikazali navdušenci za tekanje, ki so začutili napad na svojo cerkev. Se pa najdejo v revijah recenzirani članki, ki dokazujejo, da maske ne pomagajo.

Skratka

Povsem utemeljeno je, da je tveganje za vas veliko večje, če vam nasproti prisope tekač, kot če vam nasproti prišepa omika, ki sprehaja svojega kužka. Pa to sploh ni bistveno. Bistveno je, da lahko napisanemu v žanru "preverjanja dejstev" in "razkrinkavanju" verjamete natanko toliko, kot vsemu drugemu. Nič več, nič manj. Nauk pa ostaja: tekačev se ognite v večjem loku kot peščev.

RTV za vse, ne le za Planico

Od nastopa desno-sredninske vlade smo lahko gledali, kako se je nacionalna radiotelevizija vključila v politično dogajanje na strani opozicije. Poleg povsem naravnega obračanja v levo, bi bil eden od motivov lahko preprečiti zakonske spremembe na tem področju. Pripadniki in podporniki SDS so namreč na internetu zagovarjali ukinitev RTV prispevka. Podpisovala se je celo peticija za njegovo ukinitev, ki jo je do danes podpisalo skoraj 30.000 ljudi. Jeseni v parlament prihaja trojček zakonov (o medijih, o RTV in o STA). Na podlagi dostopnih osnutkov lahko ugotavljamo, da se je tresla gora, rodila se je pa miš.

RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.

Neodvisnost namesto nepristranskosti

Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.

V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.

Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.

Pravica do obveščenosti

Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POPTV.

In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.

Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.

Naša skupna RTV

Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.

In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.

Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.

Skratka

Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.

Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.

Najprej objavljeno na portalu Domovina julija 2020.

Kulturni boj v 21. stoletju

16. februarja leta 1600 so na Campo de’Fiori v Rimu na grmadi zažgali duhovnika, teologa in astronoma Giordana Bruna. Splošno prepričanje je, da je končal na grmadi zaradi zagovarjanja heilocentričnega sistema, ki ga je nekaj let pred tem v knjigi posvečeni papežu predpostavil poljski služabnik cerkve Nikolaj Kopernik. In zaradi katerega naj bi Galilei več dni (3) preživel v inkvizicijski ječi in pri oseminsedemdesetih umrl v udobnem hišnem priporu. Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo. Med drugim je na podlagi študija spisov egiptovskih hermetskih besedil učil, da je bil Jezus »nadarjen čarovnik«, da ni bil brezmadežno spočet in podobna bogoskrunstva.

26. januarja 1943 je v koncentracijskem taborišču v sovjetskem Saratovu od lakote umrl botanik Nikolai Vavilov. Dokazoval je, da rastlina izvira od tam, kjer je v naravi najti največjo genetsko raznovrstnost. Zbral je vzorce za tedaj eno največjih semenskih bank. Zapletel pa se je v spor z tedaj uradno cerkvijo v sovjetski botaniki, ki jo je s Stalinovim blagoslovom vodil Trofim Lysenko. Ta je učila, da organizmi, tudi rastline, na potomce prenesejo izkušnje iz svojega življenja. Podobno – in drugače kot Darwin – je učil Lamarck. Lysenko je obetal, da bo z »učenjem« rastlin rešil Sovjetsko zvezo lakote, ki jo je povzročila kolektivizacija. Za bogoskrunstvo – torej nepristajanje na uradno doktrino, ki bo vendar državo rešila lakote – so Vavilova poslali v gulag.

Skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne vaške straže

26. oktobra 2007 so odstopili predstojnika laboratorija Cold Spring Harbor, Nobelovega nagrajenca James D. Watsona. Nobelovo nagrado je – skupaj z dvema sodelavcema – dobil za odkritje dvojne vijačnice, kemične strukture DNA, ki je nosilec genetskega zapisa in velja za eno največjih znanstvenih odkritij 20. stoletja. Kasneje je vodil projekt razvozlavanja človeškega genoma. Kot znanstveniku, ki je navajen delati s podatki, mu je večkrat ušla kakšna hipoteza – v smislu, morda pa le imajo biološke oz. genetske razlike kaj vpliva – od vloge žensk v znanosti do razlik v libidu ali inteligenci med rasami. Zaradi neprimernih (tudi jaz mislim, da so bile neprimerne) izjav o črncih, so mu letos odvzeli vse častne naslove in nazive.

Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo.

Zgornji primeri imajo nekaj skupnega in nekaj razlik. Skupno vsem je, da so s svojim strokovnim delom dregnili v nekaj, kar je bilo v tistem času nezaslišano. In da jih je bilo zato potrebno uničiti, onemogočiti ali vsaj utišati. Resničen greh ni bila znanstvena (ne)resnica, ampak moralna nesprejemljivost povedanega. Zakaj, pojasnjuje ameriška poslanka Demokratske stranke Alexandra Ocasio Ortez. Skrbi jo, »da več ljudi zanimajo natančni podatki, dejstva in pomenska pravilnost kot pa moralni prav«. In to da je slabo.

Razlike so v tem, da trend kaže, da je nasilnost obračunavanja z drugače mislečimi upadala – od grmade preko gulaga do upokojitve. In razlike so v tem, da se skrb za moralni prav »podružblja«. Bruna in Vavilova je še preganjala oblast – cerkvena ali državna. Dandanes pa skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne – vaške straže.

Vaške straže so neupravičeno na slabem glasu, še posebej, ker se menda lotevajo nasilnega varovanja državne meje. Drži – monopol nad nasiljem naj bi imela država. Imamo pa vaške straže tudi na internetu, v podjetjih in v javnem prostoru in te so morda še večja grožnja človekovim pravicam kot zaostrovanje zakonodaje. Zastraševalni učinek, ki ga imajo pogromi nad ljudmi, ki so se v nekem trenutku izrazili v nasprotju z dogmo, so dandanašnja verzija grmad. Brisanje vsebin z interneta, prepoved oglaševanja nekaterih člankov pa sodobna verzija zažiganja knjig.

Kulturni boj je vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev

Strateg Trumpovega volilnega uspeha Steve Bannon je dejal, da je politika nizvodno od kulture. Da ideje tečejo od kulture proti politiki. Da bo jasno, mislil je na kulturo, ne na umetnost. V tej luči je kulturni boj predhodnik političnih bojev. Politika pa je, če parafraziramo von Clausewitza, nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Kulturni boj je torej vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev. Pravega kulturnega bojevnika ne zanima, kaj o Jezusovem življenju pravijo poročila egiptovskih modrecev iz 2. stoletja, niti ga ne zanima, kaj kroži okrog česa, niti ga ne zanima kako se lastnosti rastlin, živali ali ljudi dedujejo, niti ga ne zanima, kaj se je res dogajalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, niti ga ne zanima, zakaj so res propadle indijanske kulture v Ameriki, niti ga ne zanima, v čem so res enakosti in razlike med spoloma. Zanima ga obramba narativa, zgodbe, zelo verjetno neresnične oz. izmišljene, pa vendarle centralne za njegovo prepričanje.

Vse tiste, ki resnice, dejstev, podatkov ne vidijo kot orožja v boju idej kulturne vojne, dejstva in argumenti ne zanimajo. Pomembnejše je, kaj se sliši bolj moralno, etično ali napredno. Seveda v etičnem koordinatnem sistemu, kot bi ga postavili oni. Niti jih ne zanima racionalna diskusija. Zanima jih utišanje nasprotnika. Tu je odgovor na vprašanje Blaža Podobnika, na vprašanje, zakaj si inteligentni levičarji ne želijo takšnega sogovornika, kot sem jaz (vir). Če braniš nekaj, kar je v razkoraku z resničnostjo, si ne želiš racionalne razprave ampak si želiš utišanja racionalne razprave.

Skrajno orodje za utišanje je v demokraciji državna cenzura

Orodja za cenzuro pripravlja novi medijski zakon. Če bo ta zakon sprejet, bo o nedopustni vsebini in njenemu zažigu odločal kar nek uradnik, ki ga bodo imenovali Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova in drugi člani vlade.

Obstaja pa veliko bolj zvitih načinov – umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.

Še enkrat. Ne gre jim za soočenje idej. Gre jim za uničenje, diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje. Da bo tiho, ali da bo 1000x premislil, kaj bo rekel, ali da mu nihče ne bo verjel, če bo kaj rekel. Zato kot lačni volkovi prežijo na vsako besedo, vsak tvit in si razbijajo glavo, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za diskreditacijo ali zastraševanje pisca, ki je nevaren njihovi miselni hiši iz kart.

Zato ne iščejo, kaj je res rekel, kaj res želi povedati – ker ima podatke na svoji strani, diskusija na tem nivoju vodi v poraz. Iščejo, ali bi bilo pisca mogoče obtožiti bogoskrunstva in ga sežgati na grmadi, ki jo pripravi drhal na družbenem omrežju.

Skozi vso zgodovino so obstajale ikone, dogme in tabuji, ki so bili v tistem trenutku nedotakljivi. Uspešne civilizacije niso bile tiste, ki so se vsem dogmam in tabujem odpovedale, ampak tiste, ki so znale razlikovati med tistimi zmotami, katerim se lahko odpovedo in tistimi »zmotami«, ki jih je vredno ohraniti.

Izjemno redko pa se je dolgoročno obneslo izmišljanje novih zmot, dogem, fetišev in tabujev. Zato jih je treba podvreči vljudni, utemeljeni, na podatke in izkušnje utemeljeni kritiki, včasih tudi za ceno kakšne osebne diskreditacije. Kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.

Objavljeno v Časniku 13.8.2019.

Beseda kot klobasa!

Če kontroliraš medije, kontroliraš, kaj bodo ljudje misli naslednjih 24 ur. Če kontroliraš šolstvo, kontroliraš, kaj bodo ljudje mislili naslednjih 24 let. Avtoritarni režimi si oblast kratkoročno zagotavljajo s kontrolo nad mediji, dolgoročno pa z nadzorom izobraževalnega sistema. Mediji pomagajo, da ljudje “pravilno” razumejo tekoče dogodke. Izobraževanje poskrbi, da so osnovni koncepti in okvirji za razumevanje stvarnosti prav postavljeni. Oboje, izobraževalni sistem in mediji, so v Sloveniji zadnje čase predmet ostrega političnega boja. Vse bolj odkrito namreč poteka revizija demokratičnih pridobitev, ki jih je prinesel padec Berlinskega zidu. Po levi strani naše dežele se širi silen strah, da lahko tri šole uničijo šolski sistem in dolgoročno spridijo “naše ljudi”. In širi se strah, da bodo ljudje – zdaj ko imamo internet – lahko prebrali stvari, ki niso v »javnem interesu« in da bo kar vsak lahko pisal karkoli.

V javni razpravi je sprememba zakona o medijih. V njem je nekaj povsem nenevarnih zadev – recimo razumnejša definicija medija in odprava neumnosti, da so mediji vpisani v razvid. Sicer pa je opaziti velik napor za to, da se ustavi “poredne” medije. Tako predlog piše, da so pluralni mediji v javnem interesu, ampak pluralnosti ne razume v političnem smislu. Z bolestno podrobnostjo npr. ureja razpisne pogoje in kriterije, po katerih se bodo mediji borili za državni denar, da se ja ne bi zgodilo, da pride denar do napačnih.

Krona zakona je ureditev “sovražnega” in »nestrpnega« govora. Predlog pravi, da medij ne sme širiti neenakopravnosti, sovražnosti ali nestrpnosti. Če pa mu vendarle kaj neprimernega uide, mu lahko kar nek inšpektor naroči, da naj jih odstrani. Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

In da ne bi izpadlo, da inšpektor dela na svojo roko, da bi odločitve dobile avreolo strokovnosti, lahko inšpektor za mnenje zaprosi »reprezentativna« novinarska združenja. Skratka, eni novinarji bodo odločali o tem, ali bodo cenzurirali vsebine drugih novinarjev. In ja, v Sloveniji imamo novinarje, ki bodo to z največjim veseljem počeli!

Perverzija sistema je lahkotnost s katero bodo – če bo zakon sprejet – poslej cenzurirali medije. Tisti, ki se javno oglašamo, bomo v podobnem režimu kot udeleženci v prometu. Ali gostilničarji. Ali mesarji. Če voziš prehitro, ti pač dajo kazen. Če imaš umazane WCje, ti zaprejo bife. Če prodajaš pokvarjene klobase, ti jih zaplenijo in zaprejo mesnico.

Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

Te stvari se da objektivno ugotavljati. Kaj je pa podpora neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva ali nestrpnost, o tem lahko debatiramo dneve, tedne, leta. Ampak ne bomo, ker bo inšpektor povedal. Iz prometa bo vzel pokvarjen časopis, tako, kot njegov kolega vzame iz prometa pokvarjeno klobaso. 

Par dobro odmerjenih kazni in prepovedi ljudem, ki »ne razumejo prav naše socialistične stvarnosti«, bo za strah vsem ostalim. Čeprav nihče ne bo šel na Goli otok, je predlog drakonski. Ubil bo debato. Ne o vsem. Samo o tistem, o čemer je vredno debatirati, o čemer imamo močna menja. In mnenja, ki so močna, niso strpna. Nestrpna mnenja pa bodo prepovedana. No, ne vsa. Samo tista, po mnenju medijskega inšpektorja. Ki si ga bo seveda postavila oblast.

Oblast ne bo več skrbela samo zato, da jemo zdrav kebab, skrbela bo tudi, ne be bomo kaj nezdravega prebrali. Z natanko istim orodjem. Ker beseda je kot klobasa, ne?

Besede ne ubijajo. V treh slikah.

Zagovorniki zaostrovanja kontrole govora radi ponavljajo, da besede ubijajo. Da nasilne besede povzročajo nasilna dejanja. In ker je nasilnih besed na družabnih omrežjih vedno več, da je treba na družabnih omrežjih omejiti svobodo govora.

Slika 1 prikazuje rast števila uporabnikov Facebooka. Od leta 2004 do 2012 se je število uporabnikov povečalo za tisočkrat. Verjetno se je podobno povečal tudi obseg nasilnih besed. Če bi torej kavzalnost med govorom in besedami obstajala, bi morali pričakovati tisočkratno ali pa vsaj stokratno ali vsaj desetkratno povečanje dejanj iz sovraštva. Pa se je, kot kaže slika 2, število teh dejanj v tem času celo zmanjšalo.

Slika 3 kaže, da se o migrantih v Nemčiji najprej zgodi nek incident, potem pa se o incidentu govori. In ne obratno, da bi se najprej sovražno govorilo, potem pa bi prišlo do incidenta.

Skratka, povezava med govorom in dejanji ni taka, da bi opravičevala posege v svobodo govora tudi v primerih, ko govor nima za verjetno posledico kaznivega dejanja.

Slika 1: Število uporabnikov Facebooka 2004-2012. 

Slika 2: Število zločinov iz sovraštva je v času razcveta Facebooka padlo. Ponuja se hipoteza, da ljudje slabo voljo izrazijo z besedami, ne s pestmi. Da sovražni govor zmanjšuje sovražna dejanja.

Slika 3: Kronski dokaz iz nekega članka, ki se je lotil dokazovanja trditve, da besede (AfD jevcev) vodijo v nasilje (nad prebežniki), kaže, da je ravno obratno. Po napadu na prebežnike se poveča število objav proti prebežnikom. Članek "dokaže", da se o dogodkih govori po tem, ko se se dogodki zgodili. To je povsem logično. 

O sovražnem govoru pri predsedniku

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom

Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:

1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev.
2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla.

Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana.

Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološko neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo.

Panika je pretirana.

Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato kontraproduktivna.
 
Ampak, ampak, Streicher in Ruanda !!?

Da sovražni govor vodi v gulage in koncentracijska taborišča je zvijačen argument, ki se naslanja za napako človeškega uma, da se bolj spominja slabega kot dobrega.

Vse kar smo ljudje naredili, smo najprej povedali. Vsak človeški podvig ali zločin se je začel z besedo. Redko v naprej vemo, kaj kam vodi. Zato, ker si je nekdo vzel svobodo govora tudi proti avtoritetam, smo dobili krščanstvo, protestantizem, razsvetljenstvo, smo izvedeli, da zemlja kroži okrog sonca, da smo produkt evolucije in še marsikaj.

Ljudje govorimo. Priložnosti, da z govorom, in ne s fizično silo razrešimo razlike, to je glavna prednost tega, da lahko rečemo tudi kaj, kar bi nekateri prepovedali. O kronskih dokazih, kako da beseda ubija, pa tole:

»Through an analysis of exposure, timing, and content as well as interviews with perpetrators, the article refutes the conventional wisdom that broadcasts from the notorious radio station RTLM were a primary determinant of genocide.« - Straus, S. (2007). What Is the Relationship between Hate Radio and Violence? Rethinking Rwanda’s “Radio Machete.” Politics & Society, 35(4), 609–637. https://doi.org/10.1177/0032329207308181

in tole:

»Converging evidence reveals that communication is much less influential than often believed—that religious proselytizing, propaganda, advertising, and so forth are generally not very effective at changing people’s minds. Beliefs that lead to costly behavior are even less likely to be accepted. Finally, it is also argued that most cases of acceptance of misguided communicated information do not stem from undue deference, but from a fit between the communicated information and the audience’s preexisting beliefs.« - Mercier, H. (2017). How gullible are we? A review of the evidence from psychology and social science. Review of General Psychology, 21(2), 103-122 http://dx.doi.org/10.1037/gpr0000111

in tole:

"After the Nazis established their rule, radio propaganda incited anti-Semitic acts and denunciations of Jews to authorities by ordinary citizens. The effect of anti-Semitic propaganda varied depending on the listeners’ predispositions toward the message. Nazi radio was most effective in places where anti-Semitism was historically high and had a negative effect in places with historically low anti-Semitism".- Maja Adena, Ruben Enikolopov, Maria Petrova, Veronica Santarosa, Ekaterina Zhuravskaya; Radio and the Rise of The Nazis in Prewar Germany , The Quarterly Journal of Economics, Volume 130, Issue 4, 1 November 2015, Pages 1885–1939, https://doi.org/10.1093/qje/qjv030

Skratka

Svoboda govora za fašiste naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo fašisti.

Ali res hočemo kot demokrati vzpostaviti nova orodja za nadzor nad govorom? Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če vseeno zmaga kak Salivni ali Trump? Ali hočete, da bodo oni odločali, o čem se lahko in o čem se ne sme govoriti? Kaj je in kaj ni sovražni govor? Koga se ovira in koga ne? Zato predlagam, da zajamemo sapo, pustimo svobodo govora pri miru, in se proti govoru, ki nam ni všeč,
borimo z več govora.

Svoboda govora za "fašiste" naredi manj škode, kot nesvoboda govora, ki jo kontrolirajo "fašisti".

Nekaj takega sem povedal na posvetu o sovražnem govoru pri predsedniku republike Borutu Pahorju 13.12.2018 

Nevidna roka hudobije

Trdorokce moramo držati nazaj. Sicer bodo zaradi preveč moči, ki si jo bodo nagrabili, povsem pobezljali. Kot so bili v 20. stoletju.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Seveda sem mu odgovoril, da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal, da mora družbo nekaj držati nazaj. Tule pojasnjujem kaj. In kaj jo rine naprej.

Ampak najprej o osebnih bolečinah

Nikjer nisem napisal, da je Marko Crnkovič nesramen ali neumen. Zelo pazim, da ne postavljam psiholoških ali psihiatričnih diagnoz. Nikoli ne napišem, da je nekdo idiot, kvečjemu, da je nekaj napisanega idiotsko. Kar dopušča možnost, da kaj drugega od istega avtorja ni idiotsko. Da se avtor morda samo moti. Kot se je zgodilo Picassu, ko so eno od njegovih slik podtaknili psihiatru, ko je ocenjeval napredek pacientov umobolnice. Pri Picassovi je menda vzkliknil, »simulant!«

Skratka Crnkovič ni nesramnež ali bedak. Tudi trdorokec v podnaslovu je zgolj za potrebe parafraze njegovega naslova o meni. So pa predlogi in ideje, ki jih ima, take, ki bi jih z veseljem pograbila oblast, ki si želi s trdo roko narediti na internetu red. Ki vpijejo, naredite mi to internetno deželo spet kulturno. Skratka, ko mi očita, da »opravičujem in normaliziram« demagoške in populistične izpade, mu lahko vrnem, da on pa »opravičuje in normalizira« cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, tviter in facebook.

Ampak, če pristanemo na tako logiko, ne moremo imeti normalne razprave o ničemer, ker če eno vodi k drugemu in drugo k tretjemu in tretje v Batacalan ali Christchurch, potem ubijemo vso debato. In ja, tretje lahko vodi tudi v veliki kitajski požarni zid ali v saudijsko bičanje tviterašev.

No, in zato je svoboda govora postavljena tako, da je dejansko prepovedano samo tisto, kar res, neposredno in onkraj razumnega dvoma vodi, v nasilje. Pri čemer te tri atribute določajo judikati ESČP. Niso tako svobodomiselni kot ameriški Supreme Court. Morda smo pa zato v Evropi imeli komunizem in nacionalsocializem. Ali pa je ESČP za manj svobode prav zato. Kura in jajce? Druga debata je to.

"Vse je odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Saj Socialdemokrati morda ne mislijo, da bodo večno na oblasti".

Kaj me jezi in kaj ne

Mene ne jezi, če mi pišejo, kaj in kakšen da sem – lahkomiseln, naiven, osladen, vseglihar, prisklednik ipd. Motiti se je človeško. V politiki človek dobi debelo kožo. Če ni goreč član enega tabora še posebej, ker potem kasira z leve in desne. Ujezi me samo ena stvar – če mi ljudje pripišejo besede ali misli, ki niso moje. Če polemizirajo z nečem, kar niti ne mislim, niti nisem napisal. Če argumente zasnujejo na polresnicah, polovicah stavkov ali če se potrudijo, da razumejo narobe. Skratka, če lažejo.

Zato so me v zadnjih dneh ujezili voditelj majhne televizije, dva kolumnista menda desničarske revije in urednik levičarskega portala. To se je Marku Crnkoviču primerilo v tekstu, ki je sprožil to polemiko.

Zato razumem Marka Crnkoviča, da bi laganje prepovedal. Jaz tudi raje ne bi bral, kar pišejo nekateri radi-bi-bili mnenjski voditelji na levi in na desni. Ampak ESČP je večkrat povedalo, da so v demokratični družbi potrebne tudi izjave, ki žalijo in šokirajo. In treba se bo navaditi, da se v dobi interneta tega sliši več. Kvantanje pač ne ostane za gostilniškim šankom, ampak je obešeno nekam na internet.

Bi Crnkoviča spletna policija prijela prej kot mene? Človeka, ki je pisal o rekomunizaciji republike morda. Ampak včasih imam občutek, da se je po tem zgodila rekomunizacija Crnkoviča. Torej je vse odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Ta premislek bi lahko opravili tudi Socialdemokrati. Saj menda ne mislijo, da bodo večno na oblasti.

Nevidna roka hudobije

Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvarni na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.

"Zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, je mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva".

Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je do zdaj kar uspevalo. Nekdo je rekel, da je zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva. Dokler obstaja inštanca zunaj nje, ki ima končno besedo o tem, kaj je prav in narobe – Boga. Preprosto povedano - da demokracija deluje, dokler je to oblast za bogaboječe ljudi.

Za ateiste se da zadeve pojasniti tudi brez boga. V družbi je vedno nekoliko večjo vlogo imela elita – in če je bila to dobra elita, je šlo vsem dobro. Demokracija s klasičnimi mediji je delovala, ker je egalitarnost političnega vpliva po načelu en človek en glas k pameti spravila intelektualna elita, ki je edina imela dostop do medijev. Časopisni stolpci, knjižne police in televizijske sekunde so bile na razpolago tej eliti. Na to, kaj je šlo ljudem po glavi, je vplivala ta elita. Zdaj tega ni več. Niti ni elit v plemstvu, duhovniška elita nima besede, politike izbirajo vsi ljudje, ki berejo, kar so napisali vsi ljudje. Ne velja samo en človek en glas, velja tudi en človek en Facebook račun. Oz. medij. Tudi taki, za katere Crnkovič pravi, da subinteligentni.

"Za to, da najdemo sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo".

Ampak poti nazaj ni. Kitajska, Iran, Rusija, Turčija, Severna Koreja so problem rešile začasno. Na Zahodu probleme zadnjih 2000 let rešujemo s pomočjo svobode. Svobode posameznika, da poskusi. Svoboda skupnosti, da med seboj tekmujejo. Na različne načine. In potem nekomu uspe. Zato, da najdemo novo obliko vladanja, sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo.

Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična. Korist razvedrilna. Morda pa trg za lažne politične novice in laži o politikih obstaja zato, ker ni posledic. Ker še vedno na koncu odrasli vzamejo stvari v roke. In bodo – npr. – poskrbeli, da Angležev brexit ne bo preveč udaril po žepu. Trga za laži o vremenu ni, ker vam nihče ne bo prinesel dežnika, če ste verjeli, da bo sončno. Trga za laži o zastojih v prometu tudi ni, ker bi bili ljudje takoj kaznovani za slabo informiranost.

V politiki volivec nima kože v igri. Skin in the game. To mu moramo vrniti demokrati. Sicer mu bodo vrnili skrajneži. In bo kruto. Ne bo se končalo pri koži.

Skratka

Skratka, tudi jaz nimam ideje, kako to rešiti, imam pa idejo, kako do rešitve. Avtoritarno betoniranje obstoječega stanja in potiskanje vode po klancu navzgor, to ni. Bistveno pa je: osebna svoboda ustvarja pogoje, da nekdo najde delček rešitve. Svobodna družba omogoča, da se drobci posamičnih rešitev zložijo skupaj. Nesvoboda pa daje nekomu avtoriteto, da vsili rešitev, ki to ni.

Siol nič več

Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.

Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.

***

In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.

Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.

Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.

No, ampak saj so še drugi kanali.

Čas-opis ima tudi Rad-IO

Tale blog se je začel z naslovom Turkov čas-opis. No, zdaj sem naredil še radio. Ker poslušati se da tudi v avtu, na avtobusu, vlaku. Ker govorim hitreje, kot pišem. Nevarno je, da včasih govorim hitreje, kot mislim.

Zadeva teče na platformi Anchor. Podcast ima naslov Rad-IO. Dostopna je tudi na vseh glavnih imenikih podcastov:

• iTunes,
• Spotify,
• Google Podcasts.

Za okus ena oddaja:



Kot rečeno, vse oddaje so tule.

Politizacija sovražnega govora

Vir: The Atlantic.

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:

1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev. 
2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla. 

Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče!

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

Sredinska politika se mora zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološka neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo. 

Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato pravzaprav kontraproduktivna.

Napisano je bila osnova za tisto, kar sem povedal na posvetu o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku republike 13.12.2018.

O resnicoljubnosti

V diskusiji o svobodi govora, sovražnem govoru in lažnih novicah, ki jo 29. oktobra organiziral Svet RTV Slovenija (vir), sem svojo repliko začel takole: »Verjetno se največ ne bom strinjal z gospo Slapšakovo, ampak sem pa prepričan, da bi se mogla o razlikah povsem kulturno, dostojno pogovarjati in tudi morda tudi kakšno zgladiti. Moram reči, da se ji opravičujem za grde stvari, ki so jih o njej pisali mediji, za katere smatra, da so moji, čeprav pravzaprav niso«.

Po njeni zadnji kolumni v Večeru (vir) v konstruktivnost pogovora nisem več tako prepričan. Osnova za pogovor je toleranca, ki se izkazuje s trudom sogovornika razumeti in potem polemizirati s tistim, kar je res rekel, in ne s slamnatim možem, ki smo si ga za lažji obračun postavili predse. Polemika terja resnicoljubnost in to v citiranem pisanju Svetlane Slapšak pogrešam.

Slamnati mož
Piše, da »je imel Turk privilegij, da govori prvi, najbrž kot predstavnik te evropske organizacije. Toda predstavnik organa, ki naj bi se spopadel z lažnimi novicami, je izrazil stališče, da lažne novice ne obstajajo oziroma da imajo ljudje pravico tudi do lažnih novic, in da svoboda govora zajema tudi sovražni govor, ki da je sicer precenjen, pa še, da je treba desnici zagotoviti več prostora v javnem prostoru in medijih«.

Resnicoljubno bi bilo upoštevati, da je na platnu za menoj je pisalo, da sem član tiste skupine. Ne predstavnik, ki naj bi predstavljal skupino in njena stališča. Član.

Če bi vedel, da je gospa Slapšak tako občutljiva glede tega, kdo govori prvi, bi prvi predlagal spremembo časovnice, ki je sicer nisem jaz sestavljal. Seveda pa se mora vsaj prvi na razpravo pripraviti. Tisti, ki sledijo, lahko dogodek prevedrijo s komentiranjem prej povedanega.

Resnicoljubno bi bilo poslušati posnetek dogodka, kjer zelo jasno pravim, da je »Problem lažnih novic in sovražnega govora je pretiran in zlorabljen«. Torej potrdim obstajanje obojega, polemiziram pa s težo problema. Pojasnim, da je vpliv lažnih novic na volitve je pretiran, problem sovražnega govora pa je zlorabljen. Kot bom pokazal v nadaljevanju, ga zlorablja tudi Svetlana Slapšak.

Resnicoljubno bi bilo povzeti, da svoboda govora zajema tudi lažne novice, ne pa podtakniti, da vsebuje sovražni govor. Precenjen pa ni sovražni govor, ampak vpliv lažnih novic na volitve. Gospa je stvari pomešala.

Resolucija 2018/2896
Dalje očita, da nisem imel »imel pojma o resoluciji Evropskega parlamenta, tedaj stari štiri dni« in doda »toliko o obveščenosti evropskega predstavnika.« Gre za eno od mnogih resolucij evropskega parlamenta (številka 2018/2869 – vir). Če že drugim očita, da je ne poznajo, bi jo sama morala brati bolj pozorno.

Da ne bo nesporazuma. Povsem primerno je, da je Evropski parlament sprejel Resolucijo o porastu neofašističnega nasilja v Evropi. Prvopodpisana predlagateljica je iz Evropske ljudske stranke, ki ji tudi sam pripadam. Zanjo so po mojih podatkih iz Slovenije glasovali Romana Tomc, Franc Bogovič in Ivo Vajgl. Dva »desna« in en »levi«. Narobe pa je, da se jo zlorablja za vse mogoče, kar neofašistično nasilje ni in da se njeno interpretacijo širi kot elastiko.

Ne gre za Resolucijo, kot povzema gospa Slapšakova, »s katero se od vseh evropskih držav odkrito zahteva, da … prepovejo skrajne desničarske stranke in skupine.«

Resolucija ne »zahteva« ampak države »poziva«, naj »prepovedo neofašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združenja, ki slavijo in poveličujejo nacizem in fašizem«. Torej ne kar desničarskih strank in skupin povprek, ampak »neofašistične in neonacistične, ki poveličujejo nacizem in fašizem«. Kot vem, takih pri nas ni. Imamo pa nekaj takih, ki odkrito slavijo in poveličujejo komunizem.

Zdrs pri interpretaciji ni slučajen. Gospa Slapšak za skrajno desničarke in torej prepovedi potrebne razume avstrijsko vladno FPO (vir), našo SDS (vir), pa hrvaško HDZ in sploh vse vlade, ki nasprotujejo marakeški deklaraciji (vir). Ker prav tam tudi zapiše, da naše »druge stranke desnice niso bistveno drugačne, le madžarskega denarja nimajo«, bi lahko sklepali, da Resolucijo razume kot podlago za prepoved vseh slovenskih opozicijskih strank. Levice sem ne štejem.

To je krasen primer zlorabljanja strahu pred sovražnim govorom za krepitev položaja oblastnih strank ali določene ideologije. Teza, ki sem jo zagovarjal na panelu, je dobila še eno empirično potrditev.
Javna RTV kot trobilo

Gospa Slapšak trdi, da »najvišje izvoljeno evropsko telo ne dvomi več o tem, da sovražni govor neposredno vodi k nasilju«. V resnici v resoluciji piše da »širjenje sovražnega govora na spletu pogosto vodi k porastu nasilja«. Nasilje torej obstaja že brez sovražnega govora, sovražni govor pa ne vodi vedno nasilju ampak »pogosto« k »porastu« nasilja.

Mimogrede, resolucija tudi »obžaluje dejstvo, da je v nekaterih državah članicah javna radiodifuzija postala trobilo za propagando ene politične stranke, ki pogosto izključuje opozicijo in manjšinske skupine iz družbe«. Pripisana mi izjava, da je treba desnici zagotoviti več prostora v medijih, je torej povsem skladna s pričujočo resolucijo, vsebuje pa tudi priznanje avtorice, da je desnica zapostavljena. Jaz sem namreč rekel »Lažne novice in sovražni govor imajo manjši vpliv tam, kjer obstaja zaupanja vreden, pluralen medijski prostor. Naloga javne RTV je zato zagotavljanje takega prostora«. Da to pomeni več prostora za desnico, je analiza stanja stvari na RTV gospe Slapšakove in ne moja. Ne trdim pa, da je napačna.

Sumljiv politični kapital
Na njeno subjektivno oceno o tem, kdo je koga razcefral, kdo je bil brez znanja, kdo je bil s sumljivim političnim kapitalom, kot tudi na subjektivne ocene Nove 24 o tem, kdo je koga knockavtiral, ne dam kaj dosti. Otročje je delati neke zaključke iz tega, da njeni somišljeniki hvalijo njo, moji pa mene. Tudi me ne moti, če sem bil v razpravi osamljen. Kaj drži in kaj ne, se ne ugotavlja s preglasovanjem, ampak z vsebinsko diskusijo, h kateri njena kolumna v Večeru ni prispevala ničesar.

Zame je bil panel poučen vpogled v način razmišljanja tiste strani, ki se zavzema za omejevanje govora. Priliko sem imel videti poljubnost širine definicije tega, kar bi bilo treba prepovedati. Npr. besede »ilegalni ekonomski migrant« da so lažna novica, katerih širjenje bi bilo treba preprečevati. Pa navduševanje nad kanadskimi jezikovnimi pravili, ki da so obzirna do manjšin. Peoplekind namesto mankind? Ali tisto, kar je v javni prostor izstrelilo Jordana Petersona? Pa da od evropskega parlamenta ne moremo pričakovati preveč, ker je tam nekdo o nacistih govoril kot o socialistih, nacional-socialistih, in da je to zanikanje holokavsta. In tako naprej.
Skratka

Vse to me samo utrjuje v osnovni tezi, da tako problem lažnih novic kot tudi problem sovražnega govora nekateri poskušajo zlorabiti za zmanjšanje demokratičnih pravic in svoboščin. Orodja za omejevanje govora namreč uporablja oblast. Torej dajejo moč tistim, ki jo že itak imajo in ne tistim, ki so šibki. Dajejo orodje večini, da utiša manjšino. Zato terja oblikovanje tega orodja skrajno previdnost.

Namesto, da bi vsi skupaj zavzeli kritično stališče do govora, ki res proži nasilje in ki res ne prispeva drugega, kot da žali ljudi, varuhi pred govorom vse zmečejo vse v isti koš. Ker široko in onkraj zapisanega teksta interpretirajo eno resolucijo (2018/2896), se ne smejo čuditi, če smo izjemno previdni pri podpori neki drugi – namreč marakeški.

Nasilje v besedi se izjemoma konča kot nasilje nad ljudmi. Nasilje nad besedo pa se praviloma konča z nasiljem nad ljudmi.

Objavljeno v Časniku 14.11.2018.

Pomoč z napačne strani

Kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA so na Florido v neko mondeno letovišče povabili okrog sto bogatih podpornikov demokratske stranke. Nek nadarjen operativec ameriških levičarjev in zvest podpornik dinastije Clinton je potolčenim demokratom predstavil načrt, kako odstraniti Donalda Trumpa, ali ga vsaj onemogočiti po vmesnih volitvah, ki bodo konec letošnjega leta, ali, če bo obstal do takrat, kako ga premagati na volitvah leta 2020. In seveda je za ideje zbiral denar.

Izhodiščni dokument z naslovom »Demokracija je pomembna: strateški načrt za akcijo« že nekaj časa kroži po internetu. Zadeva predstavlja poučno branje – taktika političnega boja ni zelo drugačna, ali gre za levičarje ali za desničarje. Nekateri prijemi delujejo na splošno.

Med drugim strategija navaja primer volitev v ameriški senat leta 2012 v zvezni državi Indiana. Po vseh predvidevanjih in zgodovinskih izkušnjah bi moral biti sedež precej gotovo v republikanskih rokah in v normalnih razmerah bi ga republikanec moral z lahkoto osvojiti. Ampak republikanski kandidati se za kandidaturo najprej pomerijo v kvalifikacijah (primaries) med seboj. Zmagovalec se potem za sedež v senatu pomeri z demokratom.

Favorit za zmago v kvalifikacijah je bil zmeren in uglajen gospod Richard G. Lugar. V senatu je preživel šest predsednikov ZDA. Ampak se je zataknilo. Čajankarji in »pravi« konservativci, tako New York Times (vir), so investirali ogromno denarja v njegovega tekmeca Richarda E. Mourdocka. Češ, da je senator preveč zmeren in kompromisarski. Mourdock je bil precej bolj »pravih« stališč, med drugim je trdil, da je nosečnost, ki nastane kot posledica posilstva, božja volja. Močno je zmagal v republikanskih kvalifikacijah in kasneje izgubil proti demokratskemu protikandidatu. Senator iz Indiane je postal demokrat Joe Donnelly in še vedno je.

Prej omenjena strategija pa k zgodbi dodaja zanimivo podrobnost. V boj med republikanci so se vmešali demokratski aktivisti. Ekstremnega Mourdocka so proti zmernejšemu Lugarju podprli demokratski medijski in internetni borci, ki so o Lugarju našli in razbobnali nekaj škandalov, kar ga je potem v kvalifikacijah pokopalo. Ocenili so, da bo demokrat ekstremista Mourdocka lažje premagal kot zmernega Lougarja. Za katerega so govorili, da je Obamov najljubši republikanec.

Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Nauk za strategijo ustavljanja Trumpa je torej pomagati republikanskim ekstremistom, kjerkoli je to mogoče, ker jih bodo zmerni demokrati lažje premagovali. Sliši se pametno, težava je samo ta, da kaže, kot da bi se republikanci držali podobnega pravila in da pomagajo demokratom z levega roba nasprotne stranke. Tudi v upanju, da so bolj premagljivi.

Splošni nauk zgodbe je, da lahko nasprotniku delaš škodo tudi tako, da pomagaš ekstremistom na njegovi strani. Ekstremisti so premagljivi. Razen, če slučajno zmagajo, potem je težava velika. To bi lahko pojasnilo, zakaj so napredni mediji v ZDA dajali toliko prostora Donaldu Trumpu. Se spominjate, da so po volitvah govorili, da je Trump edini, ki bi ga Clintonova lahko premagala? No, zakalkulirali so se v toliko, ker je bila tudi Clintonova edini demokratski kandidat, ki bi ga Trump lahko premagal.

Seveda tega ne pišem zato, ker bi me zanimale kongresne volitve v Indiani, ki bodo konec leta, tako, kot v drugih zveznih državah. Stvar se mi zdi zanimiva z vidika dogajanja v Sloveniji. Včasih imam namreč občutek, da se dogaja nekaj podobnega. Na desni sicer nimamo medijev, s katerimi bi pomagali ekstremistom na levi. Imajo pa na levi medije, s katerimi lahko pomagajo ekstremistom na desni. Če niso ekstremisti, jih za ekstremiste naredijo oz. označijo. Če so, jih promovirajo in jim dajejo prostor. Če ne drugače z zgražanjem. Zakaj bi to počeli, razumem in je zanje tudi pametno.

In imamo tudi na desni medije, ki lahko pomagajo ekstremistom na desni. Zakaj bi to počeli, razumem. Ljudje radi berejo in gledajo mnenja, ki tolažijo njihova razočaranja in razpihujejo njihovo jezo. Dajejo si duška z ostrimi stališči in grobimi besedami. Komu pa to na koncu v političnem boju pomaga, je pa drugo vprašanje. Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Objavljeno v Časniku 11.9.2018.

Socialdemokrati bi na Internetu uvedli spletno policijo!

Podmladek Židanovih socialdemokratov je na tviter zapisal, da bodo po volitvah predlagali »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor, ter na podlagi IP naslova uporabnika (tudi anonimneže) primerno kaznovala«.

Lahko smo veseli, da obstajajo družbena omrežja, da preberemo, kaj politiki res mislijo; in da imajo stranke podmladke, ki jim na tviter uide, o čemer starejši samo obujajo spomine. Namreč na verbalni delikt iz 133. čelna kazenskega zakonika SFRJ.

SD predlaga ustanovitev posebnega oddelka policije, ki bo špionirala po družabnih omrežjih in iskala, kje je kdo povedal kaj napačnega. Sovražni govor je namreč hudi raztegljiv pojem. Naša zakonodaja ga pod tem imenom sploh ne pozna. Sam sem bil za sovražni govor obtožen za kolumno Zapomnite si Pariz in to prav s strani tistih, ki bi se zaredili v policijo, da bi na internetu delali red, če bi bil resor v rokah levičarske stranke. Seveda ni bilo v kolumni nič sovražnega govora, bila pa je vsebina, ki je bila za nekatere neprijetna. Neprijetna predvsem zato, ker niso imeli protiargumentov, pa bi jo zato pač prepovedali in avtorja še kaznovali.

Primerov, ko za kot sovražni govor obtožujejo politično nekorekten govor, je vse polno. Zato smo lahko prepričani, da ko levica predlaga uvedbo spletne policije, bo to uporabljeno za utišanje vsega, kar jim ni všeč.

Da se razumemo. Tudi meni ni všeč marsikaj, kar pišejo goreči navijači in podporniki po internetu. Še posebej me je sram, ko to delajo desni. In bi imel kaj našteti, ne samo od strahopetnih anonimnežev. Mi pa ne pade na pamet, da bi to prepovedoval ali ovajal.

Njim pa. Vse tisto, kar zdaj njihovi aktivisti tožarijo na tviter in facebook, vse tisto, kar njihovi aktivisti označijo kot -fobno, vse bo ta njihova spletna policija ovajala. Od platform bodo zahtevali IP številko, potem bo doma pozvonila policija, zaplenila dokaze - računalnike, diskovje in USB ključke. 

Če platforma ne bi izdala IP številke, bo pa Telekom domoljubno priskočil na pomoč. Zdaj se šele kaže daljnovidnost dolgoletnega člana Socialnih demokratov Janka Vebra, ki ni izbiral sredstev, da Telekom ostane v državni lasti.  

Nekaj let vas bodo vlačili po sodiščih, potem pa boste na Evropskem sodišču za človekove pravice verjetno oproščeni. V demokraciji je namreč toleranca do stališč, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev« (vir) kar velika.

Če boste seveda imeli denar in voljo, da se boste tožarili. Večina, bo pač pazila, kaj piše po internetu. 

In to je cilj. Ustvarjanje družbe strahu; družbe, kjer ena stranka odloča, kaj se sme in česa se ne sme misliti. To so njihovi očetje in dedje že imeli in od tistega se nikoli niso jasno distancirali. Če bi se, čudaški tvit nekega podmladka ne bi nikogar zanimal.

Cenzura je!

Tole se mi je danes zjutraj pokazalo na tviterju:

Citirani tvit (quoted Tweet) je bil nedostopen. To bi se lahko zgodilo, če bi avtorico imel blokirano, utišano (mute) ali pa, če bi tviter "ugotovil", da je objava nedostojna, žaljiva, vsebuje elemente sovražnega govora ipd. Prvo in drugo ne drži, torej gre za obliko cenzure, na kar sem občutljiv:

O netoleranci do netolerantnih

Ne moremo biti tolerantni do netolerantnih! Infografika na to temo (vir) je krožila po internetu od dneva, ko je »desničar« v Charlottesvillu povozil protestnico, do dneva, ko je »kombi« v Barceloni povozil 14 sprehajalcev. Netoleranca do nacizma je bila dovoljena in zaželena, do netolernace do islamizma ni bilo tolerance.

Netoleranca do netolerantnih je na prvi pogled globokoumna misel in je zadnja linija obrambe tistih, ki so nagnjeni h komandiranju in avtoritarnemu urejanju družbe. Hočejo povedati, »ne, ne moremo dajati medijskega in uličnega prostora tistim, ki so netolerantni. Ker če bomo do njih tolerantni, bodo za svojo netolerantnost pridobili ljudi in bo njihova netoleranca uzakonjena. In tolerance v družbi bo konec. Toleranco v družbi imamo lahko samo tako, da smo netolerantni do netolerantnih«.

Po zapisanem je menda jasno, da gre za bistroumni nesmisel. Pravilo se vrti v krogu in samo sebe ugrizne v rep. Krog presekamo tako, da se vprašamo, kaj pa sploh pomeni, da je nekdo netoleranten in kdo določa, kdo je netoleranten.

Vrste netolerance

Ena oblika netoleranca pomeni, da ne bomo tolerirali določenih besed ali dopuščali določenih zborovanj. Netoleranca bo posegla v človekovo pravico svobode govora in svobode združevanja. Oblika tovrstne netolerance so npr. zaplembe revij, preganjanje govora, prepovedi koncertov in seveda tudi druge oblike pritiska na to, da se določene ideje utiša.

Druga oblika netolerance je netoleranca do manjšin, do tujcev, do bogatih, do jedrskih elektrarn, do obratov za predelavo odpadkov, do cerkvenega zvonjenja, do zasebne lastnine, do kakšnega spomenika … Nekaj je, česar nočemo, ne maramo. Gre za neprenašanje nečesa, kar obstaja v materialnem svetu, česar ni mogoče poslati po internetu, ampak je snovno in je mogoče objektivno ocenjevati in meriti.

Netoleranca do snovnega se lahko izraža na dva načina – fizično, tako, da pač zrušimo spomenik, pobijemo bogate, ovijemo cerkvene zvonove s cunjami, postavimo ograjo proti migrantom … In izraža se lahko tako, da govorimo proti stvarem, ki jih ne prenašamo oz. do katerih smo netolerantni.

Če povzamemo, lahko govorimo o teh vrstah netolerance: (1) netolerantni smo do govora in zborovanj, (2) netolerantni smo do dejanj in (3) netolerantni smo do govora in zborovanj, ki napeljujejo k dejanjem.

Kdaj je netoleranca dopustna

Vprašanje je seveda, kdaj te tri oblike netolerance niso dopustne. Najlažja je odločitev v primeru (2). Posledice dejanj (npr. zrušitev spomenika, poškodba zvona, linč črnca) so objektivno merljive v snovnem svetu in če predstavljajo kaznivo dejanje, potem se storilca pač kaznuje. Ne dosti težja je odločitev v primeru (3). Če govor in zborovanja pomenijo realno napeljevanje na aktivnosti, ki bi za posledico lahko imele dogodke iz (2), potem se to preganja kot napeljevanje h kaznivemu dejanju.

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. 

In potem je tu še netoleranca do govora, ki pa nima neposrednih kaznivih posledic. Ki (1a) morda koga žali in prizadene ali pa, ki (1b) zagovarja spremembo zakonodaje, ki bo spremenila, kaj je kaznivo in se preganja v smislu netolerance (2) in (3). Moje mnenje je, da država netolerance tipa (1a) ne bi smela preganjati. Vsak je lahko užaljen in arbitrarno določanje, kaj je in kaj ni žaljivo, široko odpira vrata utišanju vsega govora, ki nekomu ni všeč. Začne jokati, da je užaljen in nekomu bodo zato zalepili usta. Naj prizadeti svojo čast in dobro ime rešujejo z zasebnimi tožbami, ne pa, da bo država tehtala neko abstraktno sorazmernost, ne da bi natanko vedela, kdo in koliko je prizadet.

Zares težka je samo odločitev v zvezi z (1b). Kako svoboden je govor, katerega cilj je sprememba ustavne ali zakonske ureditve? Moramo tolerirati govor, ki se zavzema za to, da bi ukinili demokracijo, zasebno lastnino, svobodo govora, enakopravnost spolov, pravico do splava?

Konzervativci smo do sprememb nezaupljivi, hkrati pa verjamemo, da je v ljudeh nek prirojen občutek za prav, ki ga je treba preliti v zakonodajo in v njej zapisati, kar ljudje čutijo, da je prav. Če bo zakonodaja taka, bo prisile v družbi kar najmanj. Če je dovolj velik kvorum za spremembo zakonodaje, ki posega v osnovne človekove pravice, potem je to po mojem mnenju zadostna varovalka, da tudi z zvito propagandno in populističnimi prijemi dovolj velike večine za kratek čas ne moremo zavesti v dolgoročno nespametne odločitve. Dr. Bučar je na to mislil, ko je rekel, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko.

Če povzamem

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. Pravilo zdaj kar naenkrat ne ugrizne več v svoj rep. Vse drugo je treba tolerirati, kar pa ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Tako definirana toleranca ne potrebuje nobene vrednostne ali etične ocene vsebine, ki jo toleriramo in ki je samo umetelen izgovor za utišanje.

Če pa pristanemo na pravico do netolerance do netolerantnih, lahko povsem poljubno, beri, s pravico močnejšega (ki določa, kaj je netolerantno) posegamo v pravico svobode govora in združevanja ter se oropamo tekmovanja idej, ki edino lahko pripelje do napredka.

Kultura v Večeru

V poročilu z okrogle mize o prihodnosti slovenske kulture, ki jo je v ponedeljek 6.6.2017 organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, je časopis Večer med drugim zapisal:

Ena redkih stvari, okoli katere so se vsaj večinoma zedinili (Žiga Turk ne misli tako, prepričan je, da sta nas Prešeren in Cankar učila podjetništva v kulturi), je bila obsodba nedopustno sramotnega ravnanja s samozaposlenimi v kulturi, ki so pridobili status državnih revežev.

Novinarka mi v zapisanem odstavku pripiše, da zagovarjam "sramotno ravnanje s samozaposlenimi", saj so se drugi v obsodbi "vsaj večinoma zedinili", le "Žiga Turk ne misli tako". Ker seveda nisem nič takega rekel, si novinarka izmisli, da jaz to mislim. In to izmišljotino potem napiše.

Stavek v oklepaju, češ, da sta nas Prešern in Cankar učila podjetništva v kulturi, je slab povzetek naslednjega sporočila mojega prispevka:

Kultura kultivira družbo okrog sebe. Kako in v kaj je odvisno tudi od tega kako in kdo jo financira. Kultura, ki jo podpira elita bogatih in uspešnih ljudi, družbo kultivira v vrednote te elite. Kultura, ki si kruh služi na trgu (Cankar, Shakespeare) ali tudi z drugim delom (pravnik Prešeren) hočeš nočeš posreduje vrednote dela in podjetništva. Kultura, ki jo plačuje država, utrjuje vrednote prerazporejanja ustvarjenega in pričakovanja, da je država rešitev za vse.

Skratka, mecen bo za svoj denar in pod svojim imenom financiral nekaj drugega kot nekdo, ki kupi vstopnico in nekaj tretjega kot anonimni uradnik ministrstva ali nikomur odgovorna komisija. Kvadratura kroga slovenske kulture je v tem, kako jo ločiti od države, pa ohraniti javna sredstva za kulturo.

Zadnji stavek bi bil primeren za v oklepaj.

Pričevalci

Pričevalci so oddaja, v kateri priletni ljudje pripovedujejo, kako so doživljali drugo svetovno vojno v Sloveniji. Pretežno govorijo taki, ki so se v državljanski vojni na koncu znašli na protirevolucionarni strani. Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.

Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.

Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.

Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.

Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.

Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.

Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.

Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.

Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.

Časnik, 7.2.2017