Svoboda misliti. Tudi v javnem sektorju.

V petek je časopis Delo objavil grožnjo zaposlenim v javnem sektorju, posebej učiteljem na fakultetah, ki bi se do privatizacije opredelili podobno kot zadnje vlade Republike Slovenije, a drugače, kot revija Mladina, Studio City, Združena levica in SVIZ.

Prof.dr. Matjaž Gams je zapisal, da je dolžnost zaposlenega v javnem sektorju, da služi »predvsem blagostanju Slovenije«. In ker je po njegovem za blagostanje Slovenije najboljše, če je država lastnik kar največjega deleža gospodarstva, morajo uslužbenci v javnem sektorju lastništvo države zagovarjati. Ali biti vsaj previdno tiho in se ukvarjati s svojo stroko. Sicer naj dajo sami odpoved.
Razumem, da zato, da jih iz javnega sektorja ne bo treba nagnati.

Presenečen sem, da profesorski kolega in celo član Inženirske akademije tako slabo razume osnove svobode govora in mišljenja ter akademsko svobodo in odgovornost. In da take buharinovske ideje leta 2015 sploh dobijo prostor v osrednjem slovenskem časopisu.

Najprej, naloga zaposlenih v javnem sektorju je kvalitetno opravljanje storitev, ki jih javnih sektor nudi državljanom. To ni tako visokoleteče kot "služenje blagostanju Slovenije", ampak nekdo mora tudi plužiti ceste, vrtati zobe in mladim razložiti povezavo med Fibonaccijevim zaporedjem, zlatim rezom in Partenonom.

Drugič, tudi zaposleni v javnem sektorju imamo svobodo, ne samo prepričanja, ampak tudi govora. Če mislimo, da je ena rešitev boljša od druge, smemo to brez strahu javno povedati. Časi, ko si zaradi napačnega mnenja ali izpričane politične ali verske pripadnosti izgubil službo, so menda mimo. Ali pač ne? Mora biti vera tlačana enaka veri zemljiškega gospoda? Mora biti politično prepričanje zaposlenega enako političnemu prepričanju direktorja ali sindikalista? Ali pa bi ga moral skrivati? Obdržati v polju zasebnosti?

Tretjič, razmišljujoči ljudje nimamo samo pravice ampak tudi državljansko dolžnost, da se oglasimo, če mislimo, da se stvari v državi ne premikajo v pravo smer. Še posebej smo dolžni skrb za državo izražati tisti, ki smo plačani iz denarja davkoplačevalcev. To mora biti brez strahu, da razmislek kateremu od ajatol ne bo všeč.

In nenazadnje, najbolj svet kraj svobode misli in govora je univerza. Akademska svoboda je vgrajena v samo njeno bistvo. Zato je napad na svobodo prepričanja in izpričevanja tega prepričanja zaposlenih na univerzi dejanje, do katerega mora veljati ničelna toleranca.

Nekateri pač mislimo, da je za blagostanje Slovenije boljše, če so podjetja zasebna in da bi bilo za državo dobro, da vanjo pride svež denar, znanje, tehnologija in dostop do novih trgov. Drugi mislijo drugače. Kvalitetne rešitve se bodo oblikovale ob soočenju različnih idej. Zato je svoboda razmišljanja, govora in pisanja dragocena. Zato je bistveno, da svoje mnenje lahko povedo tudi tisti, ki se motijo. Za marsikatero idejo se šele čez leta izkaže, kdo je bil to.

Nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je pravzaprav "blagostanje Slovenije", ni. Še najbližje temu so volivci, ki izberejo politike. Politika mora vsa mnenja slišati, pretehtati, se odločiti in na naslednjih volitvah prevzeti politično odgovornost za svoje odločitve.

Bilo bi popolnoma neodgovorno, če bi ji bilo omogočeno slišati samo mnenja z ene strani. Ampak udobno pa. Z utišanjem druge strani bi bilo prvi dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje.

Skoči ven, zamorc!

Letošnji Socialni teden ima geslo "Skoči ven". V izhodišču je misel, da očetom ni uspelo in se sprašuje, če bo sinovom. Skočiti ven.

Skočiti ven iz delitev

Tista glavna reč, ki naj ne bi uspela, je preseganje delitev. V načelu mi izhodišče, da bi se morali nehali deliti, ni všeč. V naravoslovju, tehniki in informatiki je delitev pravzaprav cilj. Pomeni zmanjševanje entropije. Delanje reda. Nekaj gre na levi kup, nekaj na desni kup, na eno stran toplota, na drugo mraz, iz ene pipe mrzla, iz druge topla voda, v eno kanto plastika, v drugo steklo ...

V politiki je delitev slabšalnica za to, da imamo različne ideje, poglede in da jih med seboj soočamo. Da moramo "preseči delitve" je zato lahko nevarna prevara. Lahko pomeni, da je treba pristati na en in edini pogled na stvari ali pa, da bi se bilo treba sprijazniti z intelektualno entropijo. Poljudno se ji reče vsegliharstvo, ampak o tem, kako se ta beseda zlorablja za diskvalifikacijo ne-dovolj-enako-mislečih kdaj drugič.

Namesto za preseganje delitev se je treba zavzemati za (1) enakopraven spopad idej in (2) kulturen spopad idej. Problem je, da v Sloveniji ni ne enega ne drugega. Morda.

Politične barve

Zamislimo si, da bi se politična pripadnost kazala tudi skozi barvo kože. Recimo, da bi desni imeli temno barvo kože, levi pa svetlo. Ko bi šli po cesti, bi bilo 40, 50% "črncev", ostali bi bili "belci".

Potem bi zavili v kakšno javno ustanovo, družboslovno fakulteto, sodišče, uredništvo časopisa ali televizije ... in bi ugotovili, da tam ni skoraj nobenega "črnca". Našli bi "belega" profesorja, ki se odkrito norčuje iz "temnopoltih" študentov. Ugotovili bi, kako si "beli" složno medsebojno pomagajo pri zaposlovanju in napredovanju. Med strahovito ponudbo satelitskega programja ne bi bilo nobenega kanala za "črnce". Celo režiserji uvoženih tujih "družbenih" dokumentarcev na nacionalni televiziji, bi bili sami "belci". Uredniki, sami "belci". Portretiranci tedna - v glavnem "belci". Vsak ponedeljek pa za zvrhano mero še white supremacy studio.

Za razliko od Južne Afrike do zdaj še nismo imeli "temnopoltega" predsednika države. 85% časa smo na najvišjih položajih v državi (predsedniki države, vlade, parlamenta) imeli "belopolte" voditelje. To se da izmeriti, približno tako je, sumim, razmerje vpliva med "belci" in "črnci" tudi v drugih sistemih, ki so pod vplivom države. In ta je v Sloveniji velik.

Primerno?

Morda ni primerno, da ljudi delimo glede na "barvo kože". Konec koncev je velik del narativa človekovih pravic zgrajen okrog zunanjih znakov. Glede spola in barve kože se "belci" postavijo v prvo vrsto boja za uvajanje kvot, pozitivne diskriminacije in affirmative action. Glede "barve kože", kjer vendarle gre za razliko, ki ni samo na površini in je dosti globlja, podobne skrbi ne opazimo.

Nasprotno. Prav mogoče da je, da so "temnopolti" manj sposobni in prodorni, da "temnopolti" strokovno zaostajajo, da so "temnopolti" pač slabši politiki, gospodarstveniki, novinarji in ekonomisti.

In seveda se pojavlja vprašanje, kaj jim je pa treba imeti "temno polt". Konec koncev v resnici ne govorimo o barvi kože, ampak o nečem, kar se da zamenjati, prilagoditi ali zatajiti. V zgoraj omenjenih ustanovah bi našli pragmatične ljudi, ki se, kot Michael Jackson, obilno mažejo s kremami za posvetlitev kože, nekaj bi jih svojo barvo previdno skrivalo za plastmi burke in nekaj črnih izjem bi potrjevalo pravilo. Da ne govorimo o tem, da se skozi medijske zvočnike obilno škropi s kremo za sončenje, kar se mora na koncu poznati tudi po zagorelosti ljudstva.

Brezbarvni politiki?

Politika je ena tistih reči, kjer se barva še posebej jasno pokaže. In vendar se pojavi vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro, v smislu preseganja delitev, da bi bili politiki brez barve. Da ne bi bili (glede na zgornjo barvno shemo) ne beli ne črni.

Delo politika je sprejemanje odločitev. Odločitev je veliko, sprejemati jih je treba hitro in na podlagi nepopolnih informacij in nasprotujočih si strokovnih mnenj različnih strok, ki imajo pred seboj različne cilje. Upoštevaje vse to se politik odloča na podlagi svojih vrednot. Ljudje imamo precej podobne vrednote, samo različne prioritete jim damo in to nas dela progresivne ali konzervativne, liberalne ali avtoritarne, "bele" in "črne". Kdor tega notranjega kompasa nima, se zlepa ne bo odločal, ampak bo iskal nove in nove informacije, nove in nove podatke.

Govorim seveda o idealnih politikah. Pokvarjeni politiki se ne odločajo na podlagi prepričanja, ampak na podlagi lastnih interesov. Njihova brezbarvnost je še posebej škodljiva. S pomočjo kozmetike so bolj ali manj zagoreli, odvisno od tega, kaj je zanje bolje.

Brezbarvnost enakosti

Druga oblika brezbarvnosti politike je, ko barva kot ločevalni element izgine. Če ni na spregled nikjer nobenega "črnca", "belci" ne opazijo več, da so "beli". Kvečjemu se delijo na belce z rjavimi in belce z modrimi očmi. To je drugi način preseganja delitev (na "bele" in "črne"), ki smo ga na nek način že poznali.

V tistih časih se je vedelo, kakšni rasi pripada gospodar, kaj smejo "beli" in kaj smejo "črni". Na nek način je bilo življenje lažje. Ljudje so vedeli, kje jim je mesto. "Črni", če so bili pridni in so se brigali zase in svojo črnino skrivali za dovolj debelo plastjo pudra, niso imeli nobenih težav.

Potem pride ta privid demokracije in človekovih pravic. "Črni" so stopili ven odvrgli burke, umili puder ... in zdaj, kot da bi "beli" končno videli, pri čem so, kdo je res "bel" in kdo se je bil samo pudral.

Petindvajset let po tistem, ko so "črni" pokukali ven, se je na neki okrogli mizi Bernard Nežmah igral z idejo, da bi "črni" morali organizirati parado ponosa. To pa je "skočiti ven" vreden teme letošnjega socialnega tedna.

Sklep

Problem torej ni v razdeljenosti in spopadanju, ampak v naravi le tega. Je neenakopravno in nekulturno. In morda bi našli argumente tudi za trditev, da bi večja enakopravnost in enakost vodila tudi k višji kulturi dialoga. In verjetno k bolje predebatiranim rešitvam.

Delitve so produktivne. Pomenijo, da ne mislimo vsi enako. Kjer mislijo vsi enako, misli samo eden. Ali pa še ta ne. Spopad idej je dober. Če obstaja enakopravna tekma idej, bodo zmagovale boljše ideje. Ne glede na to, ali so iz "bele" ali "črne" glave.

Poplave med stroko in politiko

V reviji Ekolist je bil objavljen moj članek na temo jesenskih poplav. Veliko je sposojenega iz že objavljenega na tem blogu, nekaj poudarkov pa je novih.

Povzetek: Temeljni razlog za naravne in družbene nesreče, ki se nam dogajajo, je, da je v naravnih, družbenih in finančnih sistemih vse manj rezerve, da so vse manj robustni in vse bolj krhki. H krhkosti in občutljivosti vodi ekonomski interes po optimizaciji, ki pa mu mora nasproti stati interes po zanesljivosti in varnosti. Varnost (npr. pred poplavami) ni strokovno vprašanje, ampak je vprašanja političnih prioritet. Politika mora na probleme v družbi gledati celovito, povezovati in medsebojno tehtati in primerjati pogosto neprimerljive nasvete različnih strok. Pri tem jo ovira kratkovidna želja volivcev po popularnih ukrepih, ki pa niso nujno dolgoročno dobri. Politika se mora precej bolj kot v preteklosti naslanjati na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upoštevati modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Ključne besede: naravne nesreče, participacija, demokracija, politika

 

Septembra je voda zalila Slovenijo. Preveč ljudi je imelo vodo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjamem v heideggerjanski »being in the world«, verjamem, da je treba vso tisto močo občutiti, če sem vsaj zasebno imel srečo, da me ni prizadela.

Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ljubljanski ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih stavbnih parcel, poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.

Za dežjem je posijalo sonce. Na zazidljivih parcelah sta plavala laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem.

Barje je sončen dan praznovalo pod vodo. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Bilo je tako, kot nekoč, preden smo regulirali Ljubljanico in zgradili Gruberjev prekop. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja, ampak bolj kot ga izsušujemo, bolj ko nam tehnično znanje daje samozavest v boju z naravo, manj jih je.  

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Krhkost in robustnost

Bolj ko smo razviti, bolj smo občutljivi na okolico. Vse kar odstopa od tistega prijetnega sončnega dne, ko je 22 stopinj, je predmet pogovorov, kako večje odstopanje, malo večji naliv ali daljša suša, pa sproži niz pravičniških komentarjev o podnebnih spremembah.

Glede na to, da imamo vendarle dosti boljšo tehnologijo, da hladimo in kurimo, da so naša bivališča bistveno bolje zavarovana pred vplivi vremena kot tista izpred stoletij, je to pravzaprav čudno. A po drugi strani smo se kot družbeni in tehnični sistem samo-optimizirali, kot se s sistemi povsod dogaja. Vsaka rezerva v sistemu, pa naj bo naš čas, ki nam ga še niso zasedla opravila iz rokovnika ali pa zemlja, po kateri bi se lahko razlila poplavna voda, je znamenje neracionalnosti, neoptimiziranosti, je priložnost, da je v imenu ekonomike še bolje izkoristimo. To se včasih potem maščuje.

Celotna družba in vsi njeni podsistemi postajajo vedno bolj krhki, ker je vsaka rezerva neekonomična. Optimalen dirkalnik formule 1 je tisti, kjer se vse pokvari istočasno, tik po koncu dirke. Če motor zdrži dlje od menjalnika, potem je pač preveč robustno narejen, torej pretežak. Konkurenca z lažjim motorjem bo uspešnejša.

Tehnika zna narediti sistem robusten ali krhek in zna ga ekonomsko optimizirati. Ob dogodku, kakršne so poplave, spustijo pred mikrofone inženirje in druge strokovnjake, in zdi se, da stroka ve, kako bi problem rešila. Ob neki drugi priliki pridejo pred mikrofone epidemiologi, in tudi ta stroka pozna odgovor, kako bi  preprečili epidemijo ptičje gripe. Pedagoška stroka ima odgovor na vprašanje, kako izboljšati izobrazbeno strukturo ljudi. Stroka s področja sociale zna preprečiti revščino. Agronomska stroka zna nahraniti državo.

Stroka in politika

Ob vsaki katastrofi slišimo, da bi bilo treba bolj poslušati stroko. Ampak, kot rečeno, stroka ni ena, strok je več, nobena pa nima zares holističnega pogleda na probleme. Tule bi lahko zašel o razpravo o teoriji znanosti Thomasa Khuna ali Karla Popperja, ki sta pokazala, da znanost in posledično stroka, težita k temu, da vedno bolje razumemo čedalje bolj specializirane, razdrobljene probleme. Celostni pogled pa je zanemarjen in šele na političnem nivoju tehtamo ali bomo npr. urejali poplavno varnost ali pa zgradili tovarno in nova delovna mesta ali pa postavili novo šolo. Za vse ni denarja.

Zato trdim, da poplave, plazovi in druge naravne nesreče niso strokovni problem. Stroka stvari zna rešiti. Vprašanje pa je, čemu, kateri stroki da prednost. Zato je odločanje v politiki težko – ker mora tehtati med mnogimi strokovnimi odločitvami. In zato se vseeno bolje obnesejo demokracije, kjer med raznimi strokami tehtajo laiki, kot pa diktature, ki bi vsilile eno samo »stroko« in jo postavile v ospredje na račun drugih.

Priljubljenost in potrebnost

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini. Tako politika deluje in nobena stroka ji pri tem ne more pomagati. K boljšim odločitvam jo lahko prisilijo edino volivci.

Volivci svet dojemajo samo še v manjšem delu neposredno, večinoma pa skozi medije. Ti pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Poplave so voda pod mostom, to je bilo prejšnji mesec. Pritisk na politiko, da s tem v zvezi kaj naredi, je popustil. Hidrotehnična stroka, ki je bila dober teden v soju žarometov, se zdaj za sekunde in kvadraten centimetre bori z »aktualno« tehniko. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Nerealno je pričakovati, da bo ljudi država varovala pred njihovo lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Odprtost in modrost

Zgoraj sem naštel nekaj faktorjev, ki vplivajo na to, da smo od časa do časa v težavah. Sistemi - naravni, družbeni in finančni - sami od sebe težijo k temu, da so krhki, da zavračajo robustnost. Stroke so razdrobljene, že na svojih področjih pogosto zanemarjajo celostni pogled. Politika je tista, ki v sisteme lahko skozi regulativo in planiranje vgradi določeno robustnost, do katere nevidna roka trga sama od sebe ne bi pripeljala. Na celotno družbo celostno pogleda šele politika, ki je v večni skušnjavi, ali delati ker je popularno ali tisto, kar je dolgoročno dobro.

Na drugo pot ji lahko pomagajo mediji, volivci in še posebej stroka, ki mora biti družbeno angažirana in zahtevati, da se sliši in upošteva njen glas. V času računalnikov, interneta in široko dostopne izobrazbe je normalno, da se država bolj kot v preteklosti naslanja na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upošteva modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo

• v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
• v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
• v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.

Inteligenca v informacijski dobi

Objavljam povzetek predavanja, ki sem ga imel 11.11.2009 na okrogli mizi "Avtonomna in ideološka inteligenca", ki jo je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika in ki je bil objavljen v Dnevnikovem objektivu 12.12.2009.

Še nikoli ni imelo toliko ljudi dostopa do toliko informacij in možnosti sodelovanja s tako širokim krogov sodelavcev. Še nikoli ni bil krog ljudi, ki se ukvarja »z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom« tako širok. Včasih bi mu rekli inteligenca, danes mu pravimo ustvarjalni razred. Od tega, kkao kvaliteten, številčen in vpliven je, bo odvisna prihodnost družbe in gospodarstva. Da bi bili člani ustvarjalnega razreda vplivni, mora biti družba svobodna, odprta, meritokratska in tolerantna. Naša to še ni. V veliki meri zaradi dejavne ideološke inteligence, ki smo jo podedovali in ki se poskuša obnavljati.

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi »ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo«. Ta sloj ljudi bi bil na začetku lahko nasprotnik revolucije, zato jo najprej očistijo, da ostane samo še »poštena inteligenca«. Inteligenca v diktaturah dobi nalogo, da izdela, razvija, razlaga in promovira ideologijo, ki diktaturo osmisli in utemelji, zakaj nekdo vlada, nekdo drug pa je vladan. In tako postane »ideološka inteligenca«. Vsak velik ideološki sistem tako inteligenco potrebuje, sistem samoupravnega socializma jo je tudi imel. Skupaj z njenimi cerkvami, šolami, biblijo, obredi, duhovniki in papežem. In ob padcu režima ni kar izpuhtela.

Vprašanje pa je, kaj je alternativa ideološki inteligenci v demokratičnih sistemih, v katerih se svobodno borita dve ali več idej za vpliv na družbo. Ima vsak pol političnega prostora svojo inteligenco? Si v tranzicijskih družbah stojita nasproti »inteligenca kontinuitete« in »demokratična inteligenca«, »ideološka« ali »avtonomna« inteligenca? In kakšen je vpliv silne informatizacije družbe in novih komunikacijskih tehnologij? Ali le te spodbujajo združevanje v nekaj konkurenčnih »inteligenc« ali pa krepijo razumnika posameznika?

Na Zahodu, predvsem v anglosaškem svetu, termin »inteligenca« ne obstaja oz. obstaja samo v priredbi ruske besede »intelligentsia«. Angleška beseda »intelligence« pomeni čisto nekaj drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, »intelectualls«je množinska oblike besede »intelectual«, ki kaže na množico posameznikov. Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino, v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum. Nekateri razumniki se sicer uvrščajo bližje tej ali oni politični opciji, praviloma pa ostajajo neodvisni in daleč od tega, da bi bili del kompaktne inteligence.

Namesto inteligence ustvarjalni razred

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarja »z umskim in ustvarjalnim delom«, rekli »ustvarjalni razred«. Pojem »creative class« je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida. Njegov najbolj znan citat je parafraza Adama Smitha, in sicer, »da bo bogastvo narodov odvisno od tega, ali bodo znalo vzgojiti, pretegniti in obdržati talente«. Talente in druge pripadnike kreativnega razreda pritegnejo, tako Florida:

(1) tehnologija – torej intelektualcem prijazna infrastruktura, kamor ne sodi samo hiter internet, ampak tudi kakovost bivanja, kulturna ponudba, knjižnice, športni objekti, muzeji … Opozarja na t.i. Bilbao efekt, kjer mesta z nekaj impozantnimi javnimi zgradbami pritegnejo ustvarjalno populacijo. To niso nogometni štadioni in avtoceste, ampak npr. Narodna in univerzitetna knjižnica in širokopasovni internet.

(2) Talente pritegne toleranca. Florida je dvignil veliko prahu, ko je iskal korelacijo med homoseksualno populacijo in visokotehnološkimi industrijami. Vsekakor pa se ustvarjalni ljudje izogibajo okolij, kjer je veliko komandiranja in kjer so zapostavljeni zaradi barve kože, spola ipd. Tukaj nam toleranco do Romov, spolno drugačnih ipd. prodajajo tisti, ki so zelo netolerantni npr. do križa v učilnici, ki jo župnišče daje na razpolago šoli. Toleranca je tudi toleranca do katoličanov, do ljudi iz nasprotnega političnega tabora; toleranca je tudi odprtost za konkurenco med in znotraj organizacij, kjer delujejo najbolj izobraženi.

(3) Tretji magnet, verjetno najbolj pomemben, pa so drugi talenti. Pametni ljudje so radi v družbi ljudi, ki so pametnejši od njih. Pri nas mečejo polena pod noge ustanavljanjem novih visokošolskih centrov v »provinci«, ki bi poskrbeli tudi za intelektualni regionalni razvoj.

Libertarni aneks

Kot progresivni mislec pa Florida zapostavi pomen vplivnosti oz. moči, ki jo ima talent v družbi, ter ekonomske in intelektualne svobode, ki jo talent potrebuje, da realizira svoje sposobnosti. Družbi, njenemu gospodarstvu nič ne pomaga, če ima izobražene, ustvarjalne in inovativne ljudi, če od njihovega znanja nihče nima nič, če ga ne smejo, morejo ali niso motivirani, da bi ga uporabili ali prelili v dobiček in delovna mesta. In pri tem ne gre samo za vrhunske intelektualce. Če sistem ni meritokratski, najboljši ne pridejo najvišje. Če ustvarjalni prostor ni odprt, če ga je neka inteligenca zasedla, drugi najboljši ostajajo zunaj.

Ustvarjalni razred je danes številčnejši kot kdajkoli. Vsi so pismeni, univerzo obiskuje večina populacije. Več ljudi kot kdajkoli ustvarja. Pišejo, snamejo filme, fotografirajo. Poglejmo razcvet YouTube, blogov. Nikoli imelo toliko ljudi dostopa do tako velike knjižnice, do tolikih informacij in znanja, nikoli ni bilo tako enostavno stopiti v kontakt z drugimi pametnimi ljudmi.

Vedno manjši procent izobraženih dela za državo, za vlado. Spomnimo se zgodovine, pred nekaj sto leti so skoraj vsi pismeni delali ali za kralja ali za cerkev. Inženirji so bili tako zelo vojaški poklic, da se je beseda »civil engineer« (angleška beseda za gradbenega inženirja) pojavila, da bi označila civilista, ki oblikuje grajeno okolje.

Še nikoli v zgodovini ni tako majhen procent od vseh pametnih v neki državi delal za vlado in še nikoli ni vlada urejalo toliko podrobnosti v družbi. To je absurdno in v tem je osnovni problem razumnikov, ustvarjalnega razreda in nasploh vseh ljudi.

Podedovana inteligenca je ovira

Inteligenco kot koncept bo povozil čas. Ostaja ustvarjalni razred, razred posameznikov, od katerih inovativnosti in ustvarjalnosti je odvisna prihodnost držav in narodov. Ta razred je vedno številčnejši, vedno širši in mora imeti vedno več vpliva.

Pamet je precej enakomerno porazdeljena po svetu, Slovencev pa ni veliko, zato je bistveno, da ustvarimo odprt, svoboden, meritokratski sistem, ki daje vsem enake možnosti, tako šolanja, kot kasnejšega napredovanja. Sistem, v katerem je dosti več odprtosti in mobilnosti, ki daje več priložnosti. Kljub vsej retoriki o sociali in enakosti je slovenska družba ena najmanj socialno mobilnih v Evropi. Neprijazne razmere za podjetnike ter prevladovanje političnih meril in izbiranje glede na pripadnost določeni skupini nam škodi. Zdaj, ko se je pokazalo, da je realno, da se na oblasti menjavata dve politični opciji se zdi, da je tega celo več, kot v časih dobrohotne velikodušnosti zanesljivih zmagovalcev.

Slovenski prehod v Floridovo ustvarjalno družbo v marsičem ovira podedovana »inteligenca«. Pod težo kolesja zgodovine je vse manj ideološka, vse bolj pa interesna. Vendar nisem za to, da se tranzicijski socialistično-totalitarni inteligenci (ki je dediščina prejšnjega režima) oz. kot bi se zdaj radi imenovali »liberalno-progresivni« inteligenci, postavlja nasproti avtonomna ali pa tržno-libertarna, katoliško-konservativna ipd. Pustimo inteligenci, da je to kar je – komunistični konstrukt – in gradimo prihodnost na ustvarjalnem razredu avtonomnih, razmišljujočih posameznikov. Dajmo jim možnost, da svoj talent svobodno usmerijo tudi v javno in družbeno, v politiko torej. Odprtemu internetu, odprtemu dostopu do znanja in odprtim inovacijam se mora pridružiti tudi odprta politika.

Na evropski dan eParticipacije

Včeraj je bil dan e-participacije in za spletne strani SDS sem napisal prispevek na to temo. Objavljam ga še tukaj, ker tam participacija bralcev ni mogoča.

***

Evropska komisija in Evropski parlament sta 4. marec 2009 razglasila za dan e-participacije. Cilj e-participacije je povečanje vloge običajnih ljudi, državljanov, v procesih političnega odločanja s pomočjo "e" tehnologij, torej interneta in podobnega. Iniciativa je del širših naporov, da se zaustavi proces brezbrižnega odnosa ljudi do politike, še posebej do evropske. V tem prispevku bomo zagovarjali tezo, da pri e-participaciji ne gre samo za to, da se vzpostavi boljša komunikacija med političnimi organi in "ljudstvom", ampak da napredek informacijskih in komunikacijskih tehnologij vpliva na organiziranost vodenja države in strukturo političnega sistema. Konkretno ta napredek vodi v smeri (a) zmanjševanja vloge in pomena države nasploh in (b) v smeri odprte politike, ki v proces izdelave odločitev sistemsko pritegne znanje od zunaj.

Napredek tehnologije

Informacijske in komunikacijske tehnologije so v zadnjih desetletjih doživele zares velik napredek. Če vemo, kaj iščemo, to na internetu v nekaj sekundah tudi najdemo; vsi organi, od države do podjetij, so vzpostavili spletne storitve, slovenska javna uprava pod vodstvom dr. Viranta celo druge najboljše v EU. Ko se je internet iz sproščenih ameriških akademskih krogov razširil po svetu, je s seboj prinesel neformalnost tistega okolja. Sploščil je hierarhije in vzpostavil neposreden stik med zaposlenimi in direktorji, profesorji in študenti ter med volivci in tistimi politiki, ki sami berejo svojo elektronsko pošto.

Svetovni splet je postal dvosmerna cesta, kjer se ljudje ne delijo več na peščico piscev in čredo bralcev, ampak je vedno več avtorjev blogov, filmov in glasbe, ki tudi objavljajo. Tehnologije spleta 2.0 so vzpostavile mehanizme za povezovanje ljudi v skupnosti, ki nastajajo v socialnih omrežjih tipa Facebook, LinkedIn ali Twitter.

Politika je o skupnem, dolgi rep pa o posebnem

Vsebine, ki jih v tem digitalnem okolju obravnavajo, so različne; povezovanje ljudi preko velikih razdalj je povzročilo fenomen "dolgega repa", kajti v globalnem prostoru interneta se najde kritična masa ljudi, ki jih zanima še tako posebna zadeva. Politika, kot nekaj, kar naj bi zanimalo veliko ljudi, je tema iz začetka tega repa - in v klasičnih medijih je zato obilno predstavljena, na internetu pa bralci političnim temam proporcionalno namenjajo manj časa, ker so pač na voljo tudi za njih zanimive ne-množične vsebine.

A vseeno politika ostaja še kako prisotna tudi v novih medijih; politiki, ki se med prvimi pojavijo npr. z blogom, na Facebooku ali Twitterju so zanimivi, saj s tem rušijo prepreke, ki sicer nastajajo med njimi in ljudstvom. Socialne mreže prodrejo skozi blindirno šipo limuzine, policijsko zastraženo delovno mesto in strogi protokol.

Dejstvo, da Janez Novak in neki minister oba pišeta blog, da lahko jezen državljan napiše e-sporočilo predsedniku vlade in da se lahko čez vlado ali opozicijo zabavlja tudi brez privolitve urednika pisem bralcev, je zbudilo apetit, da se bi dalo na ta način bolje komunicirati s politiki. Predvsem politični marketing je hitro ugotovil neslutene možnosti tovrstnega komuniciranja; da daš ljudem občutek, da sodelujejo, da nekdo bere njihove predloge, da je predsedniški kandidat njihov on-line prijatelj, čeprav sam v resnici še elektronske pošte ne bere …

Neposredna demokracija?

Sem in tja se pojavijo tudi ideje o neposredni demokraciji, ki bi jo v fazi interneta res lahko uvedli in bi državljani kar med TV dnevnikom po internetu odgovorili še na referendumsko vprašanje ali dve, s katerim se ravnokar ukvarja parlament.

Tako kot ni bistvo demokracije v tem, da ljudje neposredno odločajo o zadevah, na katere se ne spoznajo, tudi ni bistvo e-participacije v tem, da ljudje kar tako "sodelujejo" v političnih procesih. Za to imamo politike in seveda ni nič narobe, če obstaja možnost, da se le-ti pri svojih odločitvah naslonijo na čim širši krog strokovnjakov oz. prisluhnejo ljudskemu glasu in modrosti, ki je npr. še posebej relevantna, ko gre za urejanje prostora.

1+1=2

A če z informacijskimi tehnologijami in politiko mislimo resno, potem velja povezati naslednji misli:

• Prvič, po Friedmanu je edini razlog, da se namesto ljudi odloča država, kadar ljudje za odločitev nimajo dovolj informacij. Vsako drugo odločanje države v imenu ljudi je blažja ali milejša oblika diktature, pa naj gre za to, kako zavite kumarice naj kupujejo, kam bodo šli k zdravniku, ali kje naj bodo v službi.
  
• In drugič, informacijska in komunikacijska revolucija enormno povečujeta dostop ljudi do informacij.

Posledica tega dvojega je, da izboljševanje komunikacijske tehnologije povzroči zmanjševanje pomena države, širitev kroga ljudi, ki sprejemajo odločitve in večanje števila ljudi, ki so-odločajo.

Kratka zgodovina komuniciranja in vladanja

Zgodovina nam o tem nekaj pove. Ko za komuniciranje niso imeli niti papirja, je o imperijih odločala peščica ljudi, ki je lahko med seboj ustno komunicirala na dvoru monarha. Participacija ljudi je bila omejena na nekaj sto meščanov, ki so se lahko zbrali na kakem trgu.

Papir je v vladanje že pritegnil nekaj več ljudi - saj so lahko gradiva, zapisniki, odločitve krožile neodvisno od pokvarljivega človeškega spomina. Papir je osnovni predpogoj za predstavniško demokracijo, saj je to edini način, da predstavniki in različne veje oblasti med seboj lahko zanesljivo komunicirajo.

Tisk je omogočil, da so bili o glavnih političnih zadevah obveščeni tudi bralci. Več ko je bilo papirja, več je bilo tudi demokracije. In papir, knjiga, plakati, so bili tudi orodje, ki je oblast kontroliralo.

Papir in tisk sta najprej zmehčala in potem odpravila srednjeveške avtoritarne režime, najkasneje v muslimanskem svetu, kjer se je tisk razširil razmeroma pozno. Ne slučajno so morale komunistične diktature preprečiti uvajanje informacijskih tehnologij, saj organizacijsko diktatura sodi v čas nekih drugih komunikacijskih možnosti. Nazadnje so komunistične diktature propadle tudi zato, ker je bila organiziranost vladanja zastarela v primerjavi z možnostmi komuniciranja.

Strukturne, ne pa lepotne spremembe

Način vladanja je vedno nekoliko zastarel glede na komunikacijske možnosti, ker se oblast pač zavzema za uveljavljene vzorce in nekaj časa bo preteklo, preden se bo način vladanja odzval na komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila v zadnjih petnajstih letih. Raba e-pošte namesto papirja, raba bloga namesto pisem bralcev ali pa raba intraneta namesto fascikla pri tajnici nekega vladnega sveta pač ni strukturna sprememba.

Strukturna sprememba bo nastala takrat, ko se bo oblast na vsaki točki vprašala

• (1), ali je res potrebno, da nekaj regulira, ali pa so na voljo informacije, da se ljudje lahko odločijo sami.
  
• In (2) ko bi nekaj regulirala, se mora vprašati, ali ima res v svojih vrstah strokovnjake, ki to vedo najbolje.

Konec srednjega veka je večina pismenih ljudi še delala ali za oblast ali za cerkev. Danes je prav povsod razmerje med količino pameti na oblasti, in vso ostalo pametjo v državi, zelo neugodno za oblast.

Uspešne bodo tiste države, ki bodo to prve priznale in po zgledu odprte programske opreme in odprtih inovacij uvedle tudi odprto vladanje. To ni vladanje, kjer vozniško dovoljenje podaljšaš po internetu, kjer minister odgovarja na komentarje na svojem blogu, ampak kjer se odločanje prelaga iz države na podjetja in ljudi, če pa država že mora odločati, pa to naredi tako, da vsaj v virtualnem svetu okrog sebe, za vsak problem posebej, zbere najboljše strokovnjake, ki so zagotovo zunaj politike. In za tak način dela uvede tudi strukturne spremembe.

Te strukturne spremembe gredo v smeri odpiranja organizacijskih oblik države, zmanjševanja vloge države, zmanjševanja vmešavanja države v gospodarstvo in odpravljanje vloge države kot varuške državljanov. Niso posledica nekega ideološkega prepričanja, ampak nadaljevanje trenda napredka komunikacijskih tehnik in tehnologij ter splošnega dviga izobrazbe. To je domet in vloga e-tehnologij, ne pa e-participacija vseh državljanov v diskusiji o tem, koliko morajo biti zakrivljene kumarice.

Ne NUK 2 ampak NUK 2.0

Podnaslov tega bloga je že ves čas enak: ustvarjalnost, podjetnost in samozavest. Že na hearingu za ministra sem kot primer za demonstracijo nove slovenske samozavesti in uspeha navedel novo stavbo Narodne in univerzitetne knjižnice. Novi NUK naj ne bi bil zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih in dajala duha; demonstrirala samozavest in spodbujala ustvarjalnost.

Vsaki vladi pride prav, da lahko gradnjo NUKa še malo odloži, ker strošek res ni nezanemarljiv. Je pa še nekaj drugih zadev, ki govorijo za to, da se stvar ponovno premisli:

• Skladišča za knjige v središču Ljubljane ne potrebujemo. Za manjši del stroška, ki bi ga imeli z NUKom bi lahko digitalizirali VSE knjige, ki jih NUK hrani, in če bi kdo kaj potreboval, bi si pač pretočil po internetu. To kaže narediti tako ali tako in neodvisno od zidave in je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki jo nova vlada upam ne bo kar zabrisala v smeti.
  
• Stavba je smiselna predvsem kot stičišče ljudi, prostor srečevanj, prireditev, dogodkov, manj pa branju, študiju. NUK ni ti stavbe, ki bi rešeal prostorske probleme Filozofske fakultete.
  
• Ime "NUK Jožeta Plečnika" je za novo stavbo popolnoma neprimerno. Imamo namreč stari NUK, ki je delo Jožeta Plečnika in novi NUK, ki se imenuje po Jožetu Plečniku. Si predstavljate, kako to kratko pojasniti npr. v turističnem vodiču.
  
• Žrtvovanje arhitekture emonskim ostankom nima nobenega pomena. Arheologi do zdaj niso ugotovili, da so Emonci poznali elektriko niti ni izkopavanje postreglo s kakim drugim epohalnim odkritjem. Bilo je to pač še eno provincialno rimsko mestece.
• Izogibanje starim meščanskim hišam ob Slovenski je tudi nepotrebno. Malo višje se bo gradilo na področju Šumija. Urbanist z vizijo bi porušil vse med Šumijem in Zoisovo in prostor zapolnil z nekaj markantnimi javnimi stavbami. Kazalo bi jih umakniti kak meter bolj stran od Slovenske, da bi se Ljubljana bolj odprla na jug.
  
• K natečaju bi bilo potrebno pritegniti najbolj znane tuje arhitekte. Saj res, da znamo marsikaj sami, ampak če se ne bi učili od drugih, bi še vedno piskali na neandrtalsko piščal.
  

Ne gre torej za to, da naredimo še drugi NUK, ampak da naredimo prostor, ki bo spodbujal sodelovanje, in (z digitalizacijo vsebin) osnovo za ustvarjanje novih vsebin in storitev - na podlagi bogate dediščine, ki je zdaj za zidovi. To dvoje - sodelovanje in odprtost - pa je tisto, kar iz NUK 2 naredi NUK 2.0. Kdor malo pozna splet 2.0 ve, o čem pišem.

Blogres 2008

Včeraj sem bil tam. Poslušal prva štiri predavanja.

• Moja misel: Včasih je dobro biti izpostavljen mnenjem, ki jih sami ne bi izbrali, ali našli. Blogi tega ravno ne spodbujajo. Brošura pa. On-line komentarji nanjo tudi! Tule je prezentacija.
  
• Gerd Leonhard bi moral imeti več časa za to, kar se je namenil povedati.
  
• Marko Crnkovič ima ljudi, ki komentirajo njegov blog "na nek način rad". In sem mu napisal komentar! Sem pa upal, da bo med predavanjem David Pelko dvignil roko.
• Jonas Žnidaršič je poskušal pokazati, ali je tako dober zabavljač, da lahko priporočilo, da delajmo filme s fotoaparati na 640x480 in jih odložimo na Google Video, raztegne na pol ure in da se pri tem publika ne dolgočasi.

O ostalem berem na netu.

Kick-off Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost

Pravkar v Levu, ob prisotnosti predsednika vlade, ministrov, visokih gostov in članov Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost začenjamo proces izdelave sektorskih in globalnih politik na področju tehnološkega razvoja in konkurenčnosti.

Osnutek uvodnih besed:

Mislim, da začenjamo novo poglavje razvoja Slovenije. Novo poglavje, prvič, ker se lotevamo oblikovanja vsebin in prioritet na področju raziskav in razvoja. Pri tem zaupamo raziskovalcem in razvojnikom, vam v tej dvorani. Verjamem, da ste vi najbolje kvalificirani, da boste našli presek med področji, na katerih imamo znanstveno odličnost in tistimi, kjer obstaja gospodarski potencial, da se iz tega znanja naredi denar. Verjamem tudi, da ste vi ambicioznejši in propulzivnejši del slovenske znanosti in podjetništva in boste predlagali rešitve za modernizacijo poslovno finančnega okolja in organiziranosti inštitucij znanja nasploh v smeri večje odprtosti, podjetnosti in odličnosti.

Druga pomembna točka se mi zdi uvajanje novega načina oblikovanja politik. Kdor pozna svetovni splet, splet 2.0 bi mu rekel politika 2.0. Ključna beseda na spletu 2.0, pri politiki 2.0, je participacija. Prepričan sem, da moramo tudi v oblikovanje politik pritegniti čim širši krog zainteresirane javnosti. V politiki 2.0 država postane predvsem organizator dialoga in izvajalec dogovorjenega, ne domišlja pa si, da vse najbolje ve. Svet za konkurenčnost in razvojne skupine so prostor tega dialoga. Če bomo vsi dovolj zreli, je lahko to primer še za kakšno drugo področje.

Raziskave, razvoj, znanost in izobraževanje so ključne za napredek držav. Vsi razvojni dokumenti, strategije in okvirji, ki smo jih v Sloveniji in Evropi sprejeli v zadnjih letih dajejo znanju in ustvarjalnosti vlogo osrednjega motorja razvoja.

Tudi slovenska vlada se tega zelo dobro zaveda ...

Opomba:

Ustanovili in popolnili smo Razvojne skupine na naslednjih področjih:

Sektorske razvojne skupine:

1. razvojna skupina za življenje in zdravje,
2. razvojna skupina za informacijske in komunikacijske tehnologije,
3. razvojna skupina za materiale in nanotehnologije,
4. razvojna skupina za okolje in gradbeništvo,
5. razvojna skupina za energetiko in trajnostne vire energije,
6. razvojna skupina za vozila, transport in logistiko,
7. razvojna skupina za procesno tehnologijo,

Horizontalne Razvojne skupine so:

1. razvojna skupina za poslovno – finančno okolje,
2. razvojna skupina za kreativne industrije,
3. razvojna skupina za organiziranost javnih razvojno-raziskovalnih in izobraževalnih institucij.

Prosojnice z dogodka so objavljene.