17. november 2019

Sejem naprednosti

Pred dnevi je po internetu zaokrožila peticija, da naj se nekomu* ne dovoli nastopiti na Knjižnem sejmu. Zanimiva je zato, ker odlično ilustrira način razmišljanja napredne inteligence. Ta živi v zablodi, da je novotarija napredna, kar je napredno, pa da je avtomatično dobro.

Poglejmo nekaj cvetk:
Zatorej ne razumemo najbolje, kako se je na eni izmed vaših prizorišč znašel nasprotnik naprednih družbenih sprememb ... 
Pomagajmo razumeti. Če je nekaj novo, torej se napredni inteligenci zdi napredno, še ni nujno dobro. Velika večina vseh patentov, izumov, tehničnih inovacij in produktov je neuspešna. Velika večina vseh genskih mutacij v živih bitjih je neuspešna. Šele soočenje z okoljem novotarijo potrdi kot koristno. Zato je nujno, da se v javnem prostoru pojavljajo nasprotniki novotarij. Samo tako se vrši selekcija med koristnimi in škodljivimi "naprednimi družbenimi spremembami" - po domače rečeno novotarijami.
[ta in ta] je v intelektualnih krogih poznan po svojih reakcionarnih pogledih in nazadnjaških vrednotah.
Dikcija kot taka bi bila prav lahko del kartoteke razrednega sovražnika iz arhiva UDBE izpred 1989, ampak pustimo to.

Ja in? So reakcionarni pogledi in nazadnjaške vrednote kaj slabega? Mar niso to pogledi, s katerimi se je človeštvo razvilo do točke, na kateri smo. Če bi bili pogledi slabi, bi jih bila družbena evolucija že izločila. Morda jih še bo. Ampak dosedanje funkcioniranje nazadnjaških vrednot mora biti v demokratični družbi zadosten razlog, da imajo pravico do zagovornika in da se jih menja samo, če smo resnično prepričani, da je sprememba nenevarna za obstoj skupnosti in znamo utemeljiti, da je sprememba koristna.
Njegove antifeministične izjave o različnosti moških in žensk ter zagovarjanje podrejenosti žensk so nazadnjaške, škodljive, degradirajoče.
Ne bi se rad spuščal v bizarnost vsebinske debate, pade pa v oči, da so nesporne ugotovitve biološke znanosti o različnosti moških in žensk označene kot "nazadnjaške, škodljive in degradirajoče". Znanstvena dejstva ne morejo biti nazadnjaška ali škodljiva. Tako pač je.
[ta in ta] torej ne samo, da je skrajno žaljiv in nima ustrezne izobrazbe za javno izražanje stališč ampak ...
Pisci zagovarjajo, da je javni prostor odprt samo za ljudi, ki imajo ustrezno izobrazbo. Gre za zvijačo, ki je v literaturi znana kot "zvijača sklicevanja na avtoriteto" (appeal to authority fallacy). V normali javni razpravi morajo argumenti seveda stati sami zase, ne da bi se sklicevali, da ima njihov zagovornik tako ali drugačno titulo. Še posebej je sklicevanje na avtoriteto nevarno, ko se uporabnik zvijače odpove znanosti, kot se je zgoraj.
V kolikor je razlog za povabilo [tega in tega] na Slovenski knjižni sejem tržne narave, je tak razlog še posebej skrajno problematičen in neutemeljen, saj bi morala biti primarna skrb sejma širjenje znanja, ne pa širjenje publicitete s širjenjem laži in promocijo neznanja.
Dvomim, da avtorjem ni jasno, da je sejem "prireditev ... na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno blago", da je to bistvo tržnosti sejma in da "širjenje laži in promocija neznanja" ni v nikakršnem konfliktu s tržno naravo. Je pa v konfliktu s tržno naravo, če bi se pretvarjali, da je skrb sejma širjenje znanja - namreč "pravega" znanja, namreč indoktrinacija.

Časi, ko se je vse vrtelo okrog tega, kako človeka pripraviti do tega, da bo znal ceniti napredno novotarijo in so nas ob vsaki priliki posiljevali s propagando, so minili. Očitno pa se spet pojavljajo ideje, ki potrebujejo stalno sistematično "širjenje znanja" in skrbno varovanje pred dvomljivci.

Meni se zdi, da to kaže na trhlost teh idej, ne na njihovo moč.

* ne bom ga omenjal, ker se z njim pretežno ne strinjam.

12. november 2019

Tri zablode socializma

Image result for berlin wall

V soboto smo demokrati praznovali dan zmage. Nad socializmom. Mnogi pa niso praznovali ničesar. Ker Berlinski zid v njihovih glavah še stoji. Ker utopija socializma ostaja privlačna. Takole sem napisal za Domovino (vir):

Živijo v zablodi, da ideja [socializma] je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo. To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Jordan Peterson je nekje napisal, da ni prav nobenega opravičila za vztrajanje pri zagovarjanju socializma po tem, ko so Solženicin in drugi opisali umiranje v sovjetskih gulagih. Da so Huda jama, Goli otok, ukrajinski holodomor, kitajska kulturna revolucija, polja smrti v Kambodži ipd., ipd. idejo povsem diskreditirali. Ampak se to ni zgodilo. Socializem ostaja privlačen. Tule bom razmišljal, zakaj je ta plevel tako trdoživ.

Terminološka opomba: za sisteme, ki jih poznamo pod imeni boljševizm, stalinizem, leninizem, komunizem ali socializem bom uporabljal slednjo besedo. Razlike so v niansah, v osnovi pa so vsi utemeljeni na zatiranju naravnega bistva človeka. Države, v katerih so izvajali naštete zločine, so se vse imenovale socialistične. Da tisto ni bil pravi socializem, je izgovor, ki želi utopijo odvezati odgovornosti za njene zločine.

Socializem pa seveda ni socialna demokracija. Razumem, da slednja aksiomatično pristaja na svobodo posameznika, kot je zagotovljena v mednarodnih konvencijah in na rezultate te svobode, ki se kaže v neenakosti na številnih področjih, ne vpliva pa ne enakost pred zakonom.

Privlačnost socializma ima tri temelje. Zavist, voljo do moči in napuh razuma.

1. Zavist

Podporo najširših množic si socializem zagotavlja tako, da nagovarja človeško zavist oz. kot bi lahko temu lepše rekli, željo po enakosti vseh ljudi. V nekem smislu ljudje smo enaki in ta nauk je prispeval k popularnosti krščanstva antični družbi neenakosti. Vsi ljudje, bogati in revni, ženske in moški, Judje in Grki, smo narejeni po božji podobi. V tem smo enaki. In pred Bogom smo vsi enaki.

Ideja je počasi iz sveta vere in morale prodirala v civilno sfero zakonodaje in prava. Meščanske revolucije so uzakonile zemeljsko enakost ljudi pred pravom – enako-pravnost. Koncept enakosti ni bil več od božjega kraljestva, ampak je njegov pomen določalo tuzemstvo. Enakost je postala stvar družbenega dogovora. Dokler so se dogovarjali pretežno verni, je še šlo. Ko niso bili več verni, je enakost lahko pomenila karkoli. Npr. enakost ne pred Bogom, ne pred zakonom, ampak pred bančnim okencem. Če so vsi ljudje enaki, naj stanujejo v enakih stanovanjih, enako naj se hranijo, hodijo naj v enake šole, skratka, materialne razlike med ljudmi naj bodo kar se da enake.

Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. 


In zdaj se krščanskim in nekrščanskim socialistom, ki to berejo, zdi, da je tako celo prav. Pravično da je, da so razlike kar se da majhne. Ta bralčev občutek dobro ilustrira, kako velikansko delo je civilizacija naredila skozi tisočletja, da je ljudi sprijaznila z materialno neenakostjo. Ilustrira, kako malo je potrebno, da zavist postavimo v temelj družbene pogodbe. Težnja po enakosti je namreč prirojena. Za ljudi-opice je bila evolucijska prednost, če so nabrano sadje ali ujeto divjad delili enako med vse. Ker so trop sestavljali sorodniki, je genetski material preživel, ne glede na to, kdo je preživel. Moralna intuicija, s katero pridemo na svet, nosi spomin na te čase. Družinsko življenje, ko imata oče in mati vse otroke enako rada, ko igračko dobijo vsi otroci, ali pa nobeden, tudi pomaga k promociji enakosti.

V sodobni družbi pa seveda nismo vsi ena velika družina, pa če se to še tako lepo sliši. S pojavom kmetovanja, zasebne lastnine in inoviranja je evolucija nagradila ureditve, kjer so uspešni zmogli prehraniti več svojih otrok. Kulture, ki so dopuščale neenakost, so izrivale in vojaško premagovale kulture, ki boljšim niso prepuščale več besede, premoženja in hrane. Etični sistemi, ki so nadgradili moralne intuicije, so bili usmerjeni v brzdanje zavisti na eni in pohlepa na drugi strani. Ravnotežje med tem dvojim skupnosti ni izčrpavalo v notranjih sporih.

Kapitalizem, lepše rečeno socialno-tržno gospodarstvo, je sistem, ki to ravnotežje ves čas – s pomočjo demokratičnih mehanizmov – išče. In praviloma tudi najde.

2. Volja do moči

Lažje kot iskati ravnotežje je zapovedati enakost. In to so socialistični režimi naredili tako, da so se naslonili na neko drugo človeško slabost. Voljo do moči. Željo po oblasti. Krvoločnosti. Vse te lastnosti so tudi bile evolucijska prednost v nekih bolj divjih časih: da se je rod obranil pred sosedi, izropal njihova lovišča, si podredil njihove ženske. V kameni dobi je to delovalo, potem pa so evolucijska prednost postajale druge lastnosti – ustvarjalnost, delavnost, sodelovalnost, zaupanja vrednost. Proces civiliziranja človeštva je proces zmanjševanja nasilja, zmanjševanja družbenega in materialnega položaja nasilnežev. In tudi tej evoluciji je oporo dajala vera, ki je omejevala nasilje. Moška telesa so zato v nekaj tisoč letih postala manj robustna, saj evolucija ni izbirala tistih, ki prenesejo težak udarec z gorjačo, ampak tiste, ki so ustvarjalni, pametni in zaupanja vredni.

Nagnjenost k nasilju pa je v človeku ostala in vsak kaos, vsaka revolucija je odstranila zavore, ki jih je postavljal red civilizacije. Ne socialistom, ne nacistom se ni bilo treba posebej truditi, da so našli ljudi z voljo do moči. In tudi taki z voljo do krvi in nasilja so se jim z veseljem pridružili. Niso pogoste priložnosti, ko moreš biti krvoločen tako rekoč po službeni dolžnosti.

3. Napuh razuma

Zadnji gradnik, ki naredi socializem tako privlačen, je pretirano zaupanje v človeški razum. V to smer je predvsem intelektualce zaneslo od razsvetljenstva naprej. Marxov izrek iz tez o Feurebachu, da ne gre za to, da bi filozofi svet samo različno razlagali, ampak da gre za to, da bi ga spreminjali, odlično ilustrira zablodo, da filozofi in intelektualci lahko načrtajo boljši svet, kot se je izbrusil skozi procese družbene evolucije. Načrtajo npr. socializem. Ali nacionalsocializem. Ali ekosocializem. Vržejo skozi okno inštitucije, navade in koncepte, ki jih je človeštvo oblikovalo tisočletja. Demontirajo družino, uničijo koncept spola, črtajo zasebno lastnino. In za svojo novotarijo pridobijo politike z voljo do moči. Ti pa se naslonijo na kamenodobne instinkte v ljudeh – na težnjo k enakosti in nasilništvo.

Red, ki negira tisto, kar se je v človeških družbah samo od sebe oblikovalo skozi tisočletja je mogoče ohranjati samo z nasiljem. Nacistična uničevalna taborišča in socialistični gulagi to ilustrirajo.

Skratka

Zaradi napačnega razumevanje enakosti, razpihovanja zavisti, sle po oblasti in krvi, je bil red, ki ga je oblikovala civilizacija, ves čas ogrožen. Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano. Ali ki je, kot je napisal Burke, rezultat »skrivnostnega pohoda Boga skozi svet«. Dobljena je bila bitka. Vojna pa traja.

Objavljeno v Časniku 12.11.2019.

9. november 2019

Dan zmage

Berlin že cel prvi teden novembra praznuje dogodke izpred tridesetih let, ki so privedli do padca Berlinskega zidu, do konca gladne vojne, do uničenja še zadnjega totalitarizma dvajsetega stoletja in do smrti še zadnje zločinske ideologije. Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke.

Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.

Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.

Bankrot neke ideje

9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.

Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.

Drug izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.

Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.

To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Slovenski izgovor

Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima imajo eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.

Vse to smo imeli. In imamo nak nek način še. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.

In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti bi v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.

Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji.

Dan zmage.