Hitra varnost

Nekaj nasvetov pogostega potnika, kako čim hitreje skozi varnostno kontrolo na letališču:

1. Če lahko izbirate vrsto, izberite tisto, v kateri so moški in pogosti potniki. Moški so nagnjeni k tekmovanju in bodo tekmovali tudi, kdo bo šel skozi kontrolo hitreje. Pogosti potniki so to večkrat trenirali.
2. Še ko čakate, izpraznite žepe (telefon, denarnica, ključi) ter uro v torbo. Stvari ne boste pozabili na traku za rentgen in ne boste se zamujali z odlaganjem tega v posodice in pobiranjem iz posodic.
3. Skozi rentgen najprej pošljite računalnik in pas, za tem torbo, za tem plašč in suknjič in na koncu kovček, če ga imate. Na drugi strani si boste prostih rok najprej nadeli pas, dali računalnik v torbo, se oblekli, med tem bo prišel tudi kovček. Vrečke s kozmetiko nimate, ker tekočin sploh ne nosite seboj. Če jih bo zmotila zobna pasta v kovčku, ga boste odpirali, ko boste že lepo oblečeni.
4. Naštudirajte, kateri čevlji ne piskajo. To je težko, ker osebni skener ne piska samo, če gre skozenj kaj železnega, ampak tudi naključno. Vseeno pazite, da obujete cele nogavice.
5. Če potujete s partnerko, naj gre skozi kontrolo prva. Recite, da zato, ker ste kavalir.

Morda vas zanima tudi, kako hitro iz letala.

Svojček je, tudi če mu rečete selfi

Vprašanje, ki pretresa državo, je, kako reči fotografiji samega sebe, ki jo posnameš sprednjo kamero pametnega telefona. Tule se v to diskusijo ne bom vključil, saj @crnkovic pravi, da je "iskanje domače besede za selfi problem tretjega sveta".

Ne bi rad, da me imajo za zamorca iz zahojene države tretjega sveta. Pa ne da bi bilo s tem kaj narobe. Tudi zamorci so enaki, enakopravni in vse. Ampak raje bi bil, tako kot on, v prvem svetu, kjer se velja "zgražati nad iskanjem domače besede za selfi".

Vstopi svojček

Na področju selfijev se je "pošasten provincializem" v slovenski jezik začel plaziti med volilno kampanjo. Prva omemba besede svojček se na tviterju pojavi 15. maja in takrat postane hišna beseda stranke SDS za selfi. Dokler je prikazovala može v volilni kampanji, je še šlo. Vznemirjenje je povzročila, ko se pojavi selfi Eve Irgl s sladoledom; označen kot svojček. Narod, ki ima vprašanje "al prav se piše kaša ali kasha" v DNA, je razdeljen še po enem kriteriju. 

Selfiji so bili najprej stvar pubertetnikov. Pravzaprav pubertetnic. Potem so svetovalci za PR svetovali javnim osebam, da se bodo mlajšim približali tako, da bodo še sami slikali selfije. Konec koncev je to dosti lažje, kot jih pridobiti na svojo stran s finesami politike na področju mladine. In so začeli, od domačih kandidatov prek J.C. Junckerja do samega papeža. In če jih snemajo Obama, Merklova, jih lahko vsak javni intelektualec. Selfi ni bi več pubertetniška neumnost, ampak nekaj, kar snema in objavlja vsaka družbeno omrežena javno angažirana oseba.

Svojček. Slika je simbolična.

Razumna odrasla oseba, ki ne kandidira politično in ne živi od estradniške popularnosti, ima zadržke, da bi snemala svojčke. Se mi zdi. Konec koncev nismo vsi na stopnji duševnega razvoja trinajstletnice.

Ampak snemati selfije pa ni tako narobe. Selfi še vedno simpatična pomanjševalnica, ima pa le zven po tujini, po Zahodu, Londonu, Parizu in oskarjih. Z nekaj domišljije in po kozarcu svežega belega vina se sliši celo malček intelektualno. Svojček, po drugi strani, je samo ljubka, privlačna pomanjševalnica. Tisto, kar je selfie Američanom.

Skratka, zaradi mene lahko rečete, da ste posneli selfi. Ampak uporaba bolj nobl besede ne spremeni dejstva, da ste posneli svojčka. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.

Ko bi bila vsaj Slovaška

Če lahko pomagam z osnutkom kake note:

While welcoming the stance of the United States Embassy in its declared assurance that it is politically neutral, and that it is ”only interested in supporting democratic procedures that will allow the people of Slovenia to choose their own leaders in a fair and transparent manner”, we want to sound a very strong and uncompromising caution to other countries , international organizations and diplomats to avoid interfering in the internal affairs of our beloved country. What we are saying is simply this : Other countries, international organizations and diplomats should not try to exert any undue influence on the political events in our country.

Slovenia is a sovereign nation , fully entitled to self-determination of her own destiny. Our domestic affairs are our own business as long as we conduct politics according to internationally-accepted principles of good governance, respect for human rights, the Rule of Law and the tenets of multi-party democracy. Based on all the international awards and commendation we have received and our high standing in the perception and performance indexes of international organizations monitoring governance, the practice of fundamental human rights and freedoms and democracy in the world, we are doing well as a nation.
The Government is responsible and also responsive to the needs of the people; unlike what transpired in the past,Slovenians now have a say in the manner they are governed; the press is free and Slovenians’ right to freedom of speech and freedom of association have not been abridged by this Government, so much so that we are the only nation, perhaps, in Africa (ups!) that has no political prisoner or journalists in jail. The Committee to Protect Journalists ( CPJ ) has just released its worldwide survey of attacks on the press in 2010 . 

It is a gratifying matter for all Slovenes to rejoice that their country’s name did not receive any mention in the book just released by CPJ. We are one of the shortlist of countries in the world where CPJ had nothing negative to report about our treatment of journalists. With such achievements, it is an undisputable fact that our people are being well governed according to the best practices required in today’s globalized politics. The United Nations principle of the Responsibility of States to protect their citizens ( R2P ) is fully honored in Slovenia. Therefore, no country or international organization or diplomat should dabble in our internal affairs. We are not the serfdom of any country or international organization. 

(...)

We in Slovenia reserve the right as a sovereign nation to critically examine the qualities and suitabilities of our presidential candidates. We are not zombies who will just keep quiet and let any killer or human rights abuser be dumped on us as a presidential candidate. Any diplomat, any international organization and any country that expects us to keep quiet in the said circumstance is being hypocritical and is practising double standards that we are not going to accept. In the United Kingdom , the United States, France, Germany and the Western and Eastern countries, presidential candidates undergo worse press scrutiny where even their private and family lives are placed under strong spotlight. Ex-President Clinton was so vigorously scrutinized that his sex life and diamba-smoking habits as student took centre stage. It was during this rigorous scrutiny that the former President was said to have made the famous admission or rebuttal that he smoked diamba but he did not inhale it.

Več. Vedno več. Podobnosti. Ko bi bile vsaj s Slovaško! Ostaja vprašanje ali ima problem ogledalo ali Slovenija. 

Facebook, Twitter, Janez, Jonas, Žiga

Ko gre temperatura kampanje proti 35 stopinjam (oziroma procentom za SDS), praskajo s tal zadnje blato za negativno kampanjo. Janša da je kupil stanovanje in Janša da blokira ljudi na twitterju. Tista okrog stanovanja je preveč patetična, da bi se z njo sploh ukvarjal. Obupan poskus konstruiranja nekih vzporednic z Jankovićem, ker gre pač v obeh primerih za nepremičnine.

Recimo nekaj o blokiranju na twitterju. Da ne bo pomote. Ne mislim biti njegov advokat. Parkrat sem mu rekel, da to nima smisla. Da če ga ne spravljajo v slabo voljo visokotiražni mediji, bi pač lahko prenesel tudi nadležno čivkanje in krakanje. In sem sam pri sebi odblokiral člane komentariata, ki so mi šli na živce. Ampak Janša ima svojo pamet. Kar se od njega konec koncev tudi pričakuje.

Facebook

Na družabnih medijih se je kar nekako razpaslo, da smo vsi z vsemi prijatelji. Facebook je najbolj očiten primer. Kup ljudi hoče biti moj prijatelj in prijateljstva veselo potrjujem. Med prijatelji imam posebno kategorijo, znanci, ki mi pomenijo bistveno več. Absurdno. To so ljudje, za katere bi morda celo res kaj prijateljskega naredi. Ker, priznajmo, ramena za jok vsem iz seznama "prijateljev" ne bi nastavil. Še vabila v Farmville komaj prenašam.

Twitter

Na twitterju nismo prijatelji. Sledimo si. V Twitter je vgrajena asimetrija. Nekoga slediti pomeni, da nekoga berem. Kar ta napiše. Ni treba, da me on bere nazaj. Kar napišem, lahko drugi berejo. Ali pa ne. Lahko zaklenem svoj profil in me bodo lahko brali samo tisti, ki jim to dovolim. Ali pa branje sicer dovolim vsem, nekatere pa blokiram. Berejo me lahko še vedno (skozi RSS oz. spletni vmesnik Twitterja, Janšo tudi), preprečim pa, da bi se njihovo pisanje pojavilo v mojem branju (skoz retweet ali skozi @omembe). Skratka, oblikujem si lahko tok za branje po svojem okusu in oblikujem si seznam, s kom sem pripravljen deliti svoje misli in s kom ne.

Janez

In debata v zvezi z Janšo je, ali kot politik to pravico ima ali ne. Da si tok branja oblikuje po svoje. Da si uredi, kaj more dobiti njegovo pozornost ali ne. Nekaterim se zdi, da je nima. Da njihovo čivkanje zasluži pozornost. Da imajo pravico, da Janšo na cesti ustavijo in mu povejo vse, kar si mislijo. Ker če si pa javna oseba, si pa moraš vzeti minuto za vsakega, ki te ima čas omeniti. In so užaljeni, če jim tega ne dovoli. Janša ima pravico, da bere tiste časopise, ki jih hoče, nima pa pravice, da se izogne temu ali onemu tviterašu.

Hecno. Če Janša ne bi bil na twitterju, bi bilo, domnevam, vse v redu, ker se nihče ne toži, da njihovega čivkanja ne berejo Pahor, Janković ali Žerjav. Tudi, da gredo kakšni drugi politiki praviloma tiho mimo, ni problem. Gre torej za zavist, užaljenost ... Nekatere sledi, nekaterih ne. OK, to lahko preživimo. Mene blokira, drugih ne, to je pa že preveč!

Jonas

Debata na nek način spominja na tisto, ko je Jonas na svojem blogu ukinil komentarje. Refleks je bil podoben. Zdaj, ko se je spustil med nas ljudstvo, kako si dovoli pričakovati, da ga bomo mi brali, on pa ne nazaj naših bistroumnih komentarjev. Kako si upa blokirati komentarje na svojem blogu! Nekaj časa so ropotali, potem so se pa sprijaznili.

Žiga

si pa mislim takole. Družabna omrežja omogočajo bolj neposredne stike med ljudmi, omogočajo, da jih spoznamo bolje kot preko posrednikov iz služb za stike z javnostmi. Vsako dejanje ali nedejanje je del mozaika, iz katerega se na dolgi rok sestavi podoba človeka. Da jaz nikogar ne blokiram, se da interpretirati, da "razumem duh digitalne demokracije" ali pa, da "hočem biti za vsako ceno všečen". Slednje je nevarno, če se bom kdaj pogajal s sindikati za plače ali s Hrvaško o meji.

Če Janša na twitterju blokira npr. drfilomeno (ki, mimogrede, ni ne doktor, ne filomena :), je to za nekatere prednost (zna ločiti pomembno od nepomembnega, ni mu mar za poceni popularnost), za nekatere slabost (tule vstavite po svojem okusu, itak je princ teme, ne?).

Na volitvah se potem odločite med tistimi, katerih domet pri novih tehnologijah je pošiljanje SMSov in tistimi, ki si upajo povedati, da jih mnenje tega in tega na družabnem omrežju ne zanima.

Wholly German Empire!

Niall Fergusson (dobro bran zadnje čase, ker se ukvarja s pojasnjevanjem vzpona in zatona Zahoda) je napisal dober članek o prihodnji Evropi. Povzemam. Komentarje vzemite s ščepcem soli:

Welcome to Europe, 2021... The euro is still circulating, though banknotes are now seldom seen. (Indeed, the ease of electronic payments now makes some people wonder why creating a single European currency ever seemed worth the effort.) But Brussels has been abandoned as Europe's political headquarters. Vienna has been a great success.

Od širitve EU na vzhod se mi Dunaj zdi boljša prestolnica EU. Adria bi sicer nekaj trpela (takrat je itak ne bo več), ampak lahko bi hodili celo z avtom!

"There is something about the Habsburg legacy," explains the dynamic new Austrian Chancellor Marsha Radetzky. "It just seems to make multinational politics so much more fun."

Mož ima smisel za imena :) Tudi tule:

The Germans also like the new arrangements. "For some reason, we never felt very welcome in Belgium," recalls German Chancellor Reinhold Siegfried von Gotha-Dämmerung.

It was fitting that the disintegration of the EU should be centered on the two great cradles of Western civilization, Athens and Rome. But George Papandreou and Silvio Berlusconi were by no means the first European leaders to fall victim to what might be called the curse of the euro.

V zvezi s tem. Tehnokratov vsaj v Italiji niso postavili evrokrati. Postavili so jih trgi!

Euro: Government killing machine

Since financial fear had started to spread through the euro zone in June 2010, no fewer than seven other governments had fallen: in the Netherlands, Slovakia, Belgium, Ireland, Finland, Portugal and Slovenia. The fact that nine governments fell in less than 18 months—with another soon to follow—was in itself remarkable.

No, pa smo doživeli omembo Slovenije! Med tem na severu:

Another thing no one had anticipated in 2011 was developments in Scandinavia. Inspired by the True Finns in Helsinki, the Swedes and Danes—who had never joined the euro—refused to accept the German proposal for a "transfer union" to bail out Southern Europe. When the energy-rich Norwegians suggested a five-country Norse League, bringing in Iceland, too, the proposal struck a chord.

Malo me čudi, da jim ni priključil Baltov.

Tole je vsekakor zmagovalni citat:

As Mr. Draghi said in an interview in December 2011, "The euro could only be saved by printing it."

Sledijo problemi na Bližnjem vzhodu, ki jih razreši ...

Mr. von Habsburg—still known to close associates by his royal title of Archduke Karl of Austria—could justly feel proud. Not only had the euro survived. Somehow, just a century after his grandfather's deposition, the Habsburg Empire had reconstituted itself as the United States of Europe. 

Small wonder the British and the Scandinavians preferred to call it the Wholly German Empire.

Naivnost je nova poštenost

Simptom moralnega relativizma je tudi ta, da je iz slovarja izginila "poštenost". Izginila je kot koncept in izginila je kot beseda.

Vir.

Odkar sta brata pod- in nad-poštenjak zavladala v Mladininem Rolanju po sceni, je postalo neprimerno koga označiti kot poštenjaka. Izpostavili bi ga posmehu kritičnih intelektualcev in brskanju po tem, ali je vendarle kje v njegovi preteklosti evro ali dva težka senca; morda je prevozil rdečo luč, gleda file iz Pirate Bay ali pa mu na črno kosijo travo. Tako je izginila beseda.

Poštenost izginja kot koncept, ker besede dobivajo pomen, ki ga nimajo. Namesto, da si pošten, je postalo nekaj dobrega, če si naiven. Naivnost je postala sinonim za poštenost. Slovar tujk naivnost definira tako:

prostosrčen, prostodušen; naraven, neprisiljen (ne ozirajoče se na družbene konvencije); naravno preprost (pejoratvno: omejen); nedolžen; pretirano zaupljiv; otročji; neuk, neizkušen.

Tanka je torej meja med naivnostjo in nesposobnostjo, ampak v diskusijah o naivnosti politikov sem besedo razumel predvsem smislu pretirane zaupljivosti in lahkovernosti. Naivni naj bi bili ljudje, ki druge ocenjujejo, da so boljši, kot so v resnici.

Kaj je v tem dobrega? Ko razmišljamo o drugih, jih najprej primerjamo s sabo. Mi smo merilo. Pričakujemo, da so ljudje taki , kot smo mi, plus minus neka razlika. Pripovedujemo toliko ostre šale, da nas ne bi prizadele, če bi jih drug povedal na naš račun. Pričakujemo, da bo reakcija nekako taka, kot bi bila naša plus minus neka razlika. Podlaga za tovrstno naivnost, za dobro mnenje o drugih, je (1.) dobro mnenje o sebi in (2.) nesposobnost realne ocene drugih.

Prvo je lahko pozitivno, če je utemeljeno. Drugo je slabo, še posebej za osebo, ki naj bi kadrovala in vodila druge. Seveda je vsaj tako slaba tudi nesposobnost realnega ocenjevanja ljudi v drugo smer - da izhajaš iz tega, da so vsi barabe, da imaš o vseh tudi nerealno - ampak slabše mnenje. Tovrstna naivnost seveda ni popularna, ker imamo vsi radi ljudi, ki za nas mislijo, da smo boljši, kot smo v resnici.

Naivnost je torej mešanica dobrega in slabega in taka mešanica je danes potrebna, da kako dobro lastnost le spravimo skozi pokvarjeno lečo moralnih relativistov. Da je lahko pozitivno tudi to, da si "car". Car je tudi mešanica dobrega in slabega: poslovna sposobnost, pa goljufanje ljudi vse okrog.

Jaz sem tudi malo naiven. In mislim, da je to moja slabost.

Reportiram popravek

Tole je prejšnji ponedeljek 25.7. objavil Reporter (napačna trditev je zapisana krepko):

Na vprašanje v intervjuju za naš tednik ali ima morda načrt, da bi kandidiral za predsednika republike, je Žiga Turk, nekdanji minister brez resorja, zdaj redni profesor za gradbeno informatiko in dokumentacijo na FGG v Ljubljani, širši javnosti pa predvsem znan po pozivu Resetirajmo Slovenijo, pojasnil, da ne dela političnih načrtov in da bi bil za Slovenijo bolj koristen v kakšni razvojni vlogi. Potrdil je, da so v stranki SDS razmišljali o njegovi predsedniški kandidaturi, vendar se ne spominja, kakšna je bila formalna razprava o tem.

Tole sem pa res rekel:

Imate morda vi načrte, da bi kandidirali za predsednika republike?

Ne delam političnih načrtov. Za Slovenijo bi bil bolj koristen v kaki razvojni vlogi.

Gotovo pa ste o predsedniškem kandidatu razmišljali?

V stranki so nekaj razmišljali, vendar se formalne razprave o tem ne spominjam.

Toliko. Da ne bi kar ostalo pri natisnjenem.

Ena knjiga, tri cene

Res svinjarija. Ista knjiga za Amazon Kindle: preko Amazon Window Shop Appa na iPadu $11.50, ampak pravi,da je ne more dostaviti na iPad, naj grem na splet. Na spletu je $14.99. Pogledam še kar direkt preko Kindla ... $15.52!

Če bi bila cena povsod ista, bi zadevo knjigo że kupil, tako se pa ne pustim imeti za norca.
PS. Tole je sicer napisano s programčkom Blogsy.

Pot v Oslo

Nad dogodki v Oslu sem zgrožen. Sočustvujem z bližnjimi žrtev in obsojam storilca. Skrbijo pa me nekatere reakcije, ki niso ne strpne, ne multikulturne ampak v bistvu lajšajo pot Breivikovim naslednikom. Gotovo dobronamerne - kot tlakovci na poti v pekel.

Islam ali krščanstvo

Ko je bomba eksplodirala pred vladno palačo v Oslu, je marsikdo pomislil na islamske teroriste. Povejte po pravici. Vi verjetno tudi. Ne brez razloga. Za zadnje večje eksplozije po Evropi so odgovornost prevzeli oni.  "Svetovljani" so pohiteli s pojasnjevanjem, da si je Norveška zaradi sodelovanja v Afganistanu ipd. to tako-rekoč sama skreirala.

Ko so začele prihajati novice o osebi, ki da na otoku strelja otroke, je vse skupaj bolj začelo spominjati na paciente tipa Columbine (seznam tule) kot na organizirano politično agendo. A so se nekateri vseeno naslajali nad poudarkom norveške policije, da se je bil strelec desničarski in krščanski fanatik. Tako se je vsaj sam deklariral. Kot se je deklariral še za marsikaj drugega, kar ni bilo povedano in iz spoštovanja do tistih skupin tule ne bom ponavljal. Ker ni bistveno, za kaj se je deklariral, ampak kaj je bil in kaj je počel.

Projekcija na notranjega sovražnika

"Svetovljani", ki bi bili sicer prvi med tistimi, ki zaradi islamskega terorizma ne bi obsojali vseh muslimanov, so na twitterju modrovali o tem, ali ne bi zdaj kazalo kristjanov obravnavati podobno kot muslimane. Našli so simetrijo, domačega, notranjega sovražnika. Politično korektni objekt, kamor bi ti dežurno strpni usmerili svojo nestrpnost. "Svetovljanskost" se vendarle dokazuje tako, da si narišeš sovražnika doma, prijatelja pa na drugi strani morja. Demagoško se čustva budijo z netenjem nestrpnosti do soseda, ne z objektivno obsodbo posameznika iz daljne dežele.

Vsi različni in enakopravni bodo zdaj spet držali lekcije o nestrpnosti, sovražnem govoru in vseh mogočih drugih političnih korektnostih. Kar samo po sebi ne bi bilo narobe. Je prav, da se od časa do časa na to spomni. Tudi jaz sem za strpnost, kulturen dialog, za multikulturnost v kolikor se spoštuje tudi moja kultura ... Je pa nekorektno, neokusno in nesmiselno še zdaj pristavljati ta lonček.

Še bolj nekorektno je zadevo zlorabljati za dnevnopolitične potrebe. Ti otroci niso umrli, ker Norveška ne bi bila strpna in odprta družba. Ker v šolah ne bi učili o multikulturnosti. Ljudje, ki jezno brcajo prazne pločevinke, kažejo sredince v prometu, zabavljajo po forumih, igrajo videoigrice in ne hodijo na parade ponosa, ob petkih ne vzamejo kalašnikova iz omare in ne gredo malo streljat otrok.

Relativiziranje

Grozljivo je, da se dogodek zdaj poskuša izrabljati za demoniziranje določenih političnih stališč, za problematiziranje svobode govora, za diskreditacijo določenih ljudi češ, da so imeli enaka stališča kot Breivik. Med stališči in streljanjem so svetlobna leta! 60% Norvežanov je imelo do norveške laburistične stranke negativen odnos; tako kot Breivik. Pa jim zaradi tega ni treba biti prav nič nerodno. Niso streljali, ampak oddali glasovnico. Nič ni narobe, če si proti norveški laburistični stranki. Prav nič. Ali proti kaki drugi. Stranki ali agendi.

Je pa narobe takole stvari relativizirati. Da je imeti mnenje pravzaprav podobno slabo, kot streljati ljudi. Sicer ne toliko narobe, ampak narobe pa vseeno. To nam zdaj progresivni intelektualci poskušajo dopovedati. Da je Breivik samo naredil naslednji korak od kakega X (za X vstavite ime domačega politika, ki ga nestrpno sovražite, sicer se imate pa za strpnega človeka). Nezaslišano! Ne zavedajo pa se, da ta relativizacija deluje tudi v obratno smer. Če je streljanje ljudi samo naslednja stopnja od napačnih misli, potem je korak med mislimi in streljanjem majhen. Breivik ga je naredil. Z relativiziranjem iz ogromnega prepada, ki pri normalnih ljudeh loči misel in besedo od umora, naredite samo še jarek. To zdaj delate.

Nič ni sveto

So stvari, ki niso relativne; ki so absolutno dobre in absolutno slabe. Kot družba izgubljamo zavedanje o samobitni vrednosti življenja, o svetost življenja. Svetost življenja je religiozen, tudi krščanski koncept. Tujega in svojega življenja. Tu sploh ne mislim na življenje zarodkov, ampak na to, koliko cenimo svoja in tuja življenja, koliko cenimo čas, ko smo živi, kako in zakaj ga živimo. In ker smo to izgubili, nimamo česa prenašati na otroke.

Življenje je commodity. Samoumevno. Dolgočasno. Nič posebnega. Vrednost ima samo še pozornost. Na družabnih omrežjih to nekako razumemo, ne? In ko se komu utrga, ni več dovolj, da zabavlja po gostilnah, se ga krščansko v samoti napije ali morda celo obesi. Gre s puško na Utoyo.

Ni vse eno in isto. Nekatere stvari so svete.

Proslava kot obveznost

Mogoče je krivo hladno, skoraj deževno vreme. Mogoče so še preveč živi spomini na energijo, ki so jo imele prireditve pred dvajsetimi leti. Mogoče se je v proslavi samo odrazilo splošno stanje v državi. Mogoče se samo staram.

Ampak tisto včeraj je bilo kar nekaj. Zdelo se je, kot da so najvišji funkcionarji države skupaj z državnimi uradniki petkov delovnik in neizogibne službene obveznosti zaključili šele okrog pol enajstih zvečer. Predsednikov govor je bil "plain vanilla". Nič novega. Edini aplavz je dobil z omembo predsednikov sosednjih držav.

V zvezi s programom, ki je sledil, se mi vrtita dve vprašanji. Če bi se nekdo vklopil kasneje, ne da bi vedel, za kakšen praznik gre, bi lahko iz programa ugotovil, da gre za Dan državnosti? Ali pa bi se isto dalo porabiti tudi za kake kulturniške nagrade, obletnico olimpijskega komiteja ...

Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva tako kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?

Delati proslave, ker jih pač moraš, nima smisla.

Prečrtano, a črno na belem

Vir: Dokument iz Arhiva Slovenije iz konca sedemdesetih.

Noče bit in ni

Začeli v socializmu (lomolomo) ...

Glede na to, da imam v današnjo Sobotni dva citata, sem Gesamtpersonlichkeit, ki se spozna na vse, od velikovških pdf-ov preko razpok v strankah do digitalne fotografije. Ker se z Velikovcem v bistvu nerad ukvarjam, razpoke so v glavnem "wishful thinking", nekaj misli o telefonski fotografiji.

Priznam. Tudi jaz rad fotkam.

Najhujša kritika, ki jo je moja stara mama poznala za to, kako se je nekdo oblekel, kako je kaj skuhal ali kakšno hišo si je nakičil skupaj, je bila "hoče bit, pa ni". Če gremo mi amaterji po mestu s pametnim telefonom in škljocamo to in ono, pa se ob tem še malo držimo kakih estetskih pravil, v najboljšem primeru nastane fotografija, ki hoče biti pa ni. Hoče biti Jeršič, Žnidaršič, Arrigler, Kranjec ... pa ni. Čeprav ima ravno toliko megapikslov, je ostra in pravilno osvetljena.

... končali v kapitalizmu (hipstamatic).

Če pa namesto tehnološko perfektne bleščeče slike objavimo porumenelo fotko z belim robom (ameriški instamatic) ali pa zelenkasto in v vogalih premalo osvetljeno sliko (sovjetski lomo), pa se stvari zložijo skupaj. Oboje sta bili amaterski kameri, s katerimi so ljudje samo namerili in ustrelili, danes pa te zadeve obstajajo kot softver za telefonske fotoaparate. Če da človek tako sliko na internet, bralcu njen bel rob in pokvečene barve najprej sporočijo: "Lej, tole je amaterski izdelek, point and shoot". In potem pride vsebina: "tole sem opazil in se mi zdi vredno pokazati". In "a ni cool takole vse rjavo". Ja, telefon je to, kar je bil včasih instamatic, ne SLRjke.

In to je to. Noče bit in ni. Ali pa izjemoma celo postane, ker so pričakovanja dovolj znižana.

Obstajajo algoritmi in programi, ki znajo sceno iz več slik zložiti perfektno. Temu pa se reče "panografija". Programček za iPhone "SeeThis!"

Pahor? Bingo!

Na današnji proslavi bo govoril predsednik vlade Borut Pahor. Da bo še bolj zabavno, predlagam naslednjo igrico, ki se jo je spletna skupnost spomnila v Bruslju.

Vsak napiše deset ključnih besed, ki jih bo premier uporabil v nastopu. Seveda ni dovoljeno pisati česarkoli, ampak le besede, ki jih lahko označimo kot ključne. Potem pozorno poslušamo govor. Kdor prvi sliši vse svoje besede, po Twitterju ali Facebooku zakriči #BingoPahor! Nagrada bi morala priti iz kabineta predsednika vlade.

Tule je moj seznam:

1. odgovornost
2. kriza
3. dežela
4. zmagovalci
5. reforme
6. konkurenčnost
7. solidarnost
8. socialna kohezivnost
9. stremljenje
10. ponižnost

Matador

Opazil v neki trgovini na Dunaju. Mislil sem, da je tole izumrlo, če ne s pojavom plastičnih Lego kock in Fischer Technika pa z pojavom računalnikov. Z Matadorjem so se igrale generacije bodočih inženirjev, tja od 1900 naprej.

 

Postavljeno med konzulstvom Benita Musolinija

Prepričan sem, da Musolini ni samopašno zahteval, da se na stavbe, mostove, kipe, ki so bili postavljeni v njegovem času, zapiše, da je bilo to narejeno pod njegovim konzulstvom. Je pa vzpostavil klimo, v kateri so vedno prilagodljivi investitorji čutili, da je pametno, da se nekako uguzijo velikemu vodji. In so sami od sebe na objekte postavljali temu primerne table.

Tri leta kasneje na Rudniku

Oktobra 2007 sem pisal o tem, kaj bi bilo res nujno postoriti, preden nam nakupovalni center Rudnik vsem skupaj zraste čez glavo in naštel nekaj najbolj nujnih zadev. Če se na blogu pritožujem, je prav, da tudi povem, ko so stvari urejene. Nič od naštetega ni nikakršen presežek, dolgo je trajalo, tudi kaka napaka se najde, dejstvo pa je, da je seznam župan izpolnil več kot 80%.:

• Nakupovalni center Rudnik je dobil samostojno povezavo z Dolenjsko cesto.
• Peruzzijava bo dobila poseben pas za zavijanje levo, pomembnejša Jurčkova pa žal ne.
• Povezava Jurčkova - Cesta v mestni log je bila narejena.

RSS bralniki za iPad so neuporabni

Na twitterju je nekaj debate o tem, kateri RSS bralnik za iPad je najboljši. Za moj okus Google Reader nima konkurence. Iz preprostega razloga, ker deluje v Safariju. To pomeni, da ostanem v isti aplikaciji, ko odprem konkretno spletno stran z vsebino. Ostanem v Safariju, kjer lahko dodam bookmark in kjer imam na voljo bookmarklete, ki mi omogočijo, da zadevo priporočim na Twitter, shranim na Instapaper, pokomentiram na Tumblrju. Kaj lahko s stranjo naredim, ni odvsino od tega, kar je predvidel avtor bralnika, ampak od mojih preferenc. Z vsemi stranmi lahko naredim isto, ne pa na Twitterrificu nekaj, na Flipboardu nekaj drugega, v Timesu nekaj tretjega.


Seveda večina bralnikov omogoča, da stran po nekaj korakih odprem v Safariju, a kaj, ko to pomeni, da se bralnik zapre in odpre Safari. Ko s stranjo v Safariju naredim, kar sem se bil pač namenil (si jo npr. dodam med bookmarke), se moram vrniti v bralnik, in praviloma se ne bom vrnil na mesto, kjer sem ga bil zapustil.

Če bi iPad podpiral večopravilnost ali pa vsaj to, da bi začasno zamrznil aplikacijo, tega problema ne bi bilo.
Da se razumemo: Problem se pojavlja samo, če bi s stranjo rad kaj naredil. Dokler samo berem, je vse OK. Še en dokaz, da se na iPadu ne da delat.

Privlačna ozkopasovnost nogometa

Nogomet sem nazadnje igral pri vojakih. Nabijali smo kar v planinskih gojzarjih. Rezultatov se ne spomnim, golov tudi ne, še vedno pa imam v ušesih vzklike glavnega navdušenca in kapetana ekipe po vsakem napadu, ko je po bošnjaško zategnil: "Dobro je biiilo!". Gola nismo dali, bilo je pa dobro ?!

Američan št. 3 vleče Slovenca št. 7.

V filozofski maniri pozitivizma je to težko razumeti, precej lažje pa gre s pozicij hermenevtike in konstruktivizma. Ta pogled uči, da je "resničnost" stvar interpretacije, spomin pa subjektivna (re)konstrukcija in ne objektivni posnetek preteklih dogodkov. Nogomet je za tako razumevanje sveta kot nalašč.

Nogomet je ozkopasovni šport. Veliko večino rezultatov se da zapisati z dvemi ali tremi biti. Toliko bitov potrebujemo, da zapišemo tri oz. sedem golov. Ekipa pridela, rezultatsko gledano, do dva bita na uro. Pri hokeju se zgodijo 4 biti na uro, pri košarki 10 bitov na uro. Povedano drugače, ena ura vseh mogočih dogodkov na igrišču se pri nogometu zabeleži v dva bita, pri košarki pa v deset.

10 bitov je 256-krat več informacij kot 2. Več objektivnih informacij pomeni manj možnosti za interpretacijo, konstrukcijo, špekuliranje in fantaziranje. Če v košarki ekipa izgubi 81:102, ne bo naslednji dan ob kavi nobene debate ... joj, kaj pa če bi ta in ta takrat in takrat dal koš. Tu vmes je sedem trojk, ki se jih ne da kar tako nasuti v koš. Sedmih dogodkov, ki bi lahko obrnili rezultat, si zlepa ne moremo zamisliti.

Nogometnih 1:0 pa bi bilo prav lahko 1:1. 2:2 bi bilo lahko 2:1 ... če bi ta in ta, takrat in takrat, dosegel to in to. Število dogodkov, ki bi morda lahko spremenili rezultat, bistveno presega število golov, ki so zares oblikovali rezultat. In vsak od teh dogodkov je kontroverzen. Je bil offside ali ne? Je bila enajstmetrovka?

Zato imamo nogomet radi. Fantazija se lahko še dneve po tekmi enakopravno bori z resničnostjo.Več megabitov bitov na sekundo, več megapixlov, ni vedno fajn.

Volja do smisla

Postindustrijska družba, informacijska družba, družba znanja ... to je tako iz prejšnjega stoletja. Po zaslugi Evropskega leta kreativnosti (ki so ji za vsak slučaj dodali še bolj sprejemljivo "inovativnost") del politike razume ustvarjalnost in kreativno ekonomijo.

Bistvo pa je v družbi in ekonomiji smisla. Že davno je Viktor Frankl Nietzschejevo "Voljo to moči" zamenjal z "Voljo do smisla" in ustvaril miselno podlago za Florido, Pinka in ostale. Tule je pet minut, ki zaslužijo več kot samo tvit:

Sporočilo Tine Maze

Drame nastopa Petre Majdič nisem spremljal v živo. Zares (do)živel sem jo šele v četrtek, ko sem bral tisti ganljiv zapis v Poletu. Dejanje, nad katerim se vsak po svoje zamisli in ob katerem postane barva medalje nepomembna. Dotaknilo se je tudi naših politikov. Tuerk je pohitel z državnim odlikovanjem, predsednika vlade Pahorja pa navduje pri izhodu iz krize:

Dokazala je, da je mogoče zmagati tudi potem, ko se znajdeš na kolenih, ne obupaš, vstaneš in greš naprej ... Ona je moj velik navdih, ona je lahko naš skupen velik navdih, saj pomeni, da se bomo prebili skozi težave in na koncu uspeli.

Slednje skrbi. Lahko sicer, da gre za še eno retorično bravuro brez vsebine. Ali pa kaže na neko razumevanje gospodarskega in socialnega trenutka; namreč, da nas je vlada nespretno vodila po spolzkem terenu krize, kjer itak nikdar ni varnostnih ograj, da smo padli v luknjo, da smo polomljeni, ampak, da nas bo vlada vseeno gonila do "zmage", pa naj stane kar hoče. Zmaga je zagotovljena, kajti na semaforju zmage nimamo nobene konkurence.

Na precej manj dramatičen način je potem Tina Maze osvojila še dve srebrni kolajni. V kolajnah Mazejeve najdemo morda še bolj pomembna sporočila. Garati in ubijati se že dolgo znamo, žrtvovati življenja in zdravje tudi, junakov s tega področja imamo dovolj. Ne ubijajo se samo športniki in alpinisti, ubijajo se študenti ob knjigah (hec mora bit), delavci dopoldne za stroji in še popoldne na kmetijah. Kot narod veljamo za pridne, delavne, požrtvovalne. Semolič bi rekel, da izgorevamo.

Premalo pa smo to, kar pooseblja Tina Maze. Kar je nekoč poosebljal Rok Petrovič, ki si je upal stopiti na ne-elanke. Kar je hotela biti Mateja Svet, pa raje odnehala. Kar so bili Marc Ghirardelli, Kostelići, Bode Miller ...

Tina Maze je osredotočena na svoj uspeh, ki naj se mu podredi njena ekipa. Ona je na progi, njena kolena so na nitki. Je individualistka v individualnem športu. "Včasih je nemogoče delati z drugimi ljudmi", je rekla. In ima prav. Ki se zaveda, da štrli iz povprečja in pričakuje, da jo bodo tako tudi obravnavali. Muhasta do novinarjev? Pa kaj! Tako obnašanje težko prenašajo slovenčki, preobremenjeni z zdravjem sosedove krave, ki so navajeni sesekati vsakega, ki kakorkoli štrli iz povprečja. Ki si upa stopiti iz skupine, kjer so jo dušili, iz kolektiva, ki naj bi bil osnova vsega, iz sistema nekakšne solidarnosti, ki je v boju za stopničke na vrhu sveta seveda ni.

V poslovnem svetu solidarnosti tudi ni. Je samo kruto tekmovanje. Kdor ima ideje, voljo, sposobnosti, mora imeti razmere, ki omogočajo uspeh. Ti ljudje imajo ključ za izhod iz krize. Vlada jim mora samo dati priložnosti in jih ne tlačiti v reprezentance, za katero se predobri.

Solidarnost, kolektivizem, enakost, so tudi v redu. Ampak tega se je v naš narodni značaj usedlo več kot dovolj. Preredko pa naredi, vsak od nas, kaj po svoje. Ker je tako varno v sivem povprečju:



PS. Malo sit Sinatre in Elvisa. Upam, da vam je gornje všeč. Za kompromis ima nekaj socialistične ikonografije. Tole in tole je pa tudi OK. Tole pa sploh.

Slike: STA, gov.si,Delo.si.