petek, 24. maj 2013

Mnenja neznacev

Sem in tja še vedno fašem kakšen nesramen komentar, v medijih, na forumih ... In se držim spodnjega:
What you should not do, I think, is worry about the opinion of anyone beyond your friends. You shouldn’t worry about prestige. Prestige is the opinion of the rest of the world. When you can ask the opinions of people whose judgement you respect, what does it add to consider the opinions of people you don’t even know? (vir)


petek, 17. maj 2013

Nadomestilo

Dvajset let s poslanskimi in ministrskimi nadomestili ni bilo nobenih problemov. Nikomur ga niso odrekli. Časopisi so sicer povpraševali, koliko časa jih je kdo prejemal in to je bilo to. Kup univerzitetnih učiteljev, ki so bili začasno v politiki, jih je izkoristilo v celoti ali pa vsaj do začetka novega študijskega leta. Na ta način so tudi nekaj denarja prihranili izobraževanju in ga vzeli v politiki.

Ko sem bil minister leta 2008, sem nadomestilo prejemal mesec in pol in se z začetkom novega semestra vrnil na fakulteto. V zadnji vladi sem se, ko smo uvedli varčevalne ukrepe, odpovedal plačilu za 20% dopolnilno zaposlitev na Univerzi. Zagovarjal sem stališče, da naj bo največ 100% plače iz javnih sredstev in sem se tega sam najprej držal, čeprav tega noben zakon ni zahteval. Vseeno v tem semestru opravljam 50% pedagoško obremenitev. Razumem tudi, da fakulteta težko zaposluje sredi semestra. Poslansko nadomestilo, ki ga bom prejemal, je nižje od plače, ki bi jo dobil na fakulteti.

Pisanja o mojem letošnjem nadomestilu verjetno ne bi bilo, če bi predsednica Mandatno volilne komisije spoštovala poslovnik državnega zbora, ki pravi, da telesa državnega zbora odločajo na sejah in ne kar predsedujoči kar na svojo roko, da bi nagajal političnemu nasprotniku. V tem primeru se mi morda ne bi bilo treba pritoževati, kot se ni bilo treba nikomur pred menoj.

Razumem jezo, ki je v državi. Poučno je bilo tudi preživeti nekaj časa med brezposelnimi, ko sem si na ZZZS urejal zdravstveno zavarovanje. Običajno je, da so za vse strelovod politiki, čeprav imajo le del oblasti v tej državi. Ima pa kritika take in drugačne posledice.

Možnost, da poslanec ali minister še nekaj časa po koncu mandata prejema neke dohodke oz. se vrne na staro delovno mesto, olajša odločitev za vstop na politično funkcijo tistim, ki imajo kariero nekje drugje. Ki so kaj dosegli na kakšnem drugem področju. Olajša jo novim obrazom, stroki, ki jim politika ne pomeni najboljše dostopne zaposlitve.

Pa ni ravno navala, da bi taki ljudje pustili svoje kariere in šli služit državi. Morda tudi zato, ker tega skoraj nihče ne prizna za služenje, ampak se ustvarja prepričanje, da se prav vsi ukvarjajo s politiko iz najnižjih možnih vzgibov. Jasno, da potem ni navala.

Ustvarjajo se spodbude, ki novince tiščijo stran in pomagajo drugim, da v politiki ostanejo za vedno - da se ob koncu mandata samo presedejo na kak drug stolček. Z oviranjem (zakonskim ali medijskim) prehajanja med politiko in ne-politiko politikom sporočate, kako naj se med mandatom vedejo. Če naj bi se po koncu mandata zavihteli na novo politično funkcijo, naj se pač uklanjajo strankarskim vrhovom, ki jim jo bodo našli.

Če prejšnji in bodoči delodajalec z delom začasnega politika ni zadovoljen, ga lahko kaznuje tako, da mu delovno mesto odreče ali pa ponudi slabše - kot kazen njemu in opomin vsem, ki prihajajo za njim. Mar ni vrhunska oblika sistemske korupcije, če je nadaljnja zaposlitev začasnega politika zunaj politike odvisna od tega, ali je med svojim političnim delom naredil dovolj uslug svojemu prejšnjemu ali morebitnemu bodočemu delodajalcu? Hočete politike, ki si bodo med mandatom kupili prihodnje delovno mesto? Dobili jih boste in ne bodo poceni.

Da se v isti sapi omenja moje premoženje, ki sem ga prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije, je zloraba teh podatkov. Naj bi bilo nekaj premožnejšim prepovedano, da se ukvarjajo s politiko? Naj bi se s politiko ukvarjali zastonj? Kaj zastonj, še več lahko zahtevate! Obstajajo države, kjer je treba za to, da dobiš poslansko ali politično funkcijo, nekomu nekaj plačati. Bolj ko je država skorumpirana, dražje so funkcije. Že vedo, zakaj plačajo. Si to želite v Sloveniji? Boste dobili!

Si želite v politiki take, ki bodo sicer zadovoljni z nižjo plačo, si pa znajo skozi funkcijo nagrabiti dovolj ugodnosti, da se jim splača prenašati stalno polivanje z gnojnico, vdiranje v zasebnost, v družino, sistematično izkrivljeno poročanje, pol-resnične komentarje in celo odkrito pozivanje k fizičnemu nasilju, celo smrti? Dobili jih boste.

Jaz sem delal, kot sem prisegel, po svoji vesti in v dobro Slovenije. Delal sem dobesedno za tri, brez vikendov, skoraj brez dopusta. Za cca. 1 mio EUR prihrankov je nastalo, ker so bila tri ministrstva na mojih plečih. Komu kaj, kar sem naredil, ni bilo všeč. Komu drugemu ni bilo všeč, da česa nisem naredil. Podtika se mi kup očitkov, ki sploh niso resnični. Nobeno nadomestilo tega ne mora plačati. Niti nima nadomestilo s tem nobene zveze.

četrtek, 02. maj 2013

Nepojmljivo?!

Opozorili so me, da je v enem od aprilskih Nedeljskih dnevnikov Aleksander Lucu med drugim zapisal:
Drugi dan obiska Slovencev se je dogajalo v kraju Monfort l'Amuray, do katerega pelje cesta iz Pariza mimo slavnega Versaillesa, kjer se je zgodilo tretje zmagoslavje, ko je slovenska veleposlanica v Franciji, Veronika Stabej, v poslovni, kulturni in politični objem zapeljala Pahorja, Starcka, Škrabca in Barbaro Jaki. Bilo je tako zmagoslavno, da bi skoraj moral biti zraven še nekdanji multiminister dr. Žiga Turk, da bi videl na lastne oči, kako se lahko družijo njemu nepojmljive različnosti, umetnost, kultura, gospodarstvo in politika. Francozi, ki so ves čas spremljali zmagoslavno dogajanje Slovencev, so bili prepričani, da nam je uspel dogodek, ki smo ga vrhunsko zrežirali, zato so dodali, da si ga velja zapomniti!
Ja, glede na to, da je moje ministrstvo projekt slovenskih impresionistov v Parizu zavzeto podpiralo, bi res lahko bil zraven. In če bi g. Lucu vsaj približno hotel vedeti, o čem piše, bi ugotovil:
  • Da sem eden prvih v slovenski politiki, ki je spoznal pomen povezovanja ustvarjalnosti in gospodarstva. Moto tega bloga npr. je že od leta 2007 naprej "ustvarjalnost, podjetnost, samozavest". Kultura in gospodarstvo torej.
  • Da sem leta 2008 ustanovil skupino Sveta za konkurenčnost, ki je naredila program razvoja kreativnih industrij v Sloveniji ter povezovanja v trikotniku kultura, tehnologija, gospodarstvo.
  • Da smo ustvarjalnost zagovarjali v času našega predsedovanja EU, da je prišla v zaključke Lizbonskega evropskega sveta in da je sledilo evropsko leto leto inovacij in ustvarjalnosti.
  • Da so bile kreativne industrije zastopane v samostojni točki programa SDS za volitve leta 2011.
  • Da so prišle do samostojne proračunske postavke, sicer majhne, pa vendar.
  • Da imajo kreativne industrije svoje mesto v Nacionalnem programu za kulturo, ki ga je predstavila še naša vlada.
Tudi Phillipa Starcka poznam, na isto konferenco sva bila povabljena kot govornika.

Nepojmljivo je pri vsem skupaj samo to, kako nizko na seznamu prioritet je pri nekaterih resnicoljubnost.

nedelja, 28. april 2013

2030 = 1941 + 89

Žal.

Včeraj je demokratična levica (če to v Sloveniji sploh obstaja) zamudila priložnost, da bi odkljukala prvo točko (glej konec tega članka), ki odpira pot v bolj normalno prihodnost. 

petek, 12. april 2013

ODZIV: Koncesije so zakonite in v javnem interesu

S podelitvijo koncesij 28.2.2013 vlada ni kršila nobenega zakona, saj noben zakon natančneje ne pojasnjuje, kaj so tekoči posli in kaj niso. To je v času, ko so se podobna vprašanja postavljala Pahorjevi vladi, utemeljil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic:
ustavna določba, da mora takšna vlada vse do prisege nove vlade »opravljati tekoče posle«, ob odsotnosti kakršnihkoli omejevalnih določb ali tudi samo »namigov«, lahko pomeni samo to, da lahko opravlja vse, poudarjam, vse tekoče posle v interesu države in njenega funkcioniranja.
Podelitev koncesij nima v kriznem letu 2013 nobenih finančnih posledic, v letu 2014 pa minimalne. Seveda ne krši ne Zakona o izvrševanju proračuna ne Zakona o uravnoteženju javnih financ.

Podelitev koncesij ni v nasprotju z javnim interesom. Javni interes namreč ni isto kot interes javnega sektorja ali interes ene javne fakultete. Želel bi si, da bi nova vlada imela več razumevanja za akademske ambicije slovenskih regij in bila manj izključujoča.

Javni interes na Primorskem npr. je, da imajo univerzo - Univerzo v Novi Gorici - ki je zasebna. Ustanovila jo je lokalna skupnost, ki jo tudi sofinancira. Po sklepu naše vlade je dobila eno od koncesij na področju naravoslovja. Gre za vrhunsko univerzo, nedavno smo brali o uspešni objavi njenih raziskovalcev v reviji Nature Chemistry.

Druga koncesija je s področja inženirstva in v Celju bi se verjetno strinjali, da je v interesu tega dela Štajerske, saj so posredne ustanoviteljice te sicer zasebne fakultete vse občine Savinjske regije.

Pri tretji koncesiji, ki se nanaša na družboslovje, natančneje medije, pa se pojavlja vprašanje, ali ni pristojni minister v konfliktu interesov, kakršnega je njegova stranka očitala dr. Rončeviću. Gre namreč za program, ki bi lahko bil konkurenčen programom, ki tečejo na Fakulteti za družbene vede in na kateri je bil minister dr. Pikalo zaposlen. Na FDV je zaposlen ministrov predsednik stranke dr. Lukšič, njegovi diplomanti pa so zasedli tri najpomembnejše položaje na ministrstvu.

Na FDV je magistrirala tudi predsednica vlade. Obogatitev programov in možnost izbire tudi na tem področju se nam je zdela, in se še zdi, v javnem interesu.