nedelja, 23. november 2014

Ducat kandidatov

Xiaomi Redmi 1s: 150€. Rdeč, ampak brez zvezde.
** Zapis sproti dopolnjujem **

Imam prijetno nalogo, da se po štirih letih spravljam k nakupu novega mobilnega telefona. iPhone 4 je opravičil začetno navdušenje. Še vedno ga uporabljam, deluje, samo procesor, 512K RAMa in majhen zaslon vedno težje požirajo nove in nove verzije operacijskega sistema in aplikačk.

Mobilni telefon je naprava, s katero preživimo več časa kot v avtu. Ima več dnevnih minut naše nedeljene pozornosti kot kak družinski član. Po drugi strani je to samo napravica, s pomočjo katere se z ljudmi pogovarjamo, pošiljamo SMS sporočila, poslušamo glasbo, navigiramo v prometu, fotografiramo, beležimo ideje, beremo knjige in časopise, gledamo televizijo, brskamo po spletu, objavljamo umotvore, umotnine in umetnine, družabno mrežimo, merimo srčni utrip in kakovost spanja, pobijamo zlobneže, fračamo jazne ptiče ... Samo?

Samo telefon!

Vse opisano dandanes zna vsak "pametni" telefon. Android je postal MS-DOS 21. stoletja in teče na vsaki podrtiji od hardvera. Katerega cene padajo kot kamen.


Apple ostaja Apple, na mizi ga je imel Seinfeld konec osemdesetih in v žepu ga ima Frank Underwood danes.

Blackberry je zanimiv muzejski eksponat časov, ko se je s telefoni še delalo (v tistem neoliberalnem smislu). Nekateri v javni upravi, ki še delajo, ga še uporabljajo.

Microsoft ugotavlja, da ni dovolj, da si tehnično ekscelenten, ampak, da moraš biti kul. In ni kul firma, katere šef je (bil) Ballmer, katere word, powerpoint in windowse povezuješ s službo, izkoriščanjem človeka po človeku ipd.

Nokia je finski nacionalni interes prodala v Seattle in posoja ime za korejske tablice, ki so oblikovalsko kopija iPada. Za finsko zgledno vlaganje v raziskave in razvoj bodo zdaj primer Angry Birds. Malo sitno za "big science", pa dobro za vse tiste startupe, ki so prodrli pod radarjem državnih shem za spodbujanje gospodarstva.

Mehke zahteve

Na podlagi zgornjega lahko naredimo križ čez zadnje tri operacijske sisteme. Microsoft se splača vseeno imeti na očeh, ostaja pa problem, da aplikačke za Windowse pridejo nazadnje, če sploh pridejo. In tistih aplikačk, ki jih še ni, ne bodo pogruntali za Windows. Se mi zdi.

Prednost Androida je odprtost. V vseh pogledih. Večji nadzor nad sistemom. Več sistemskih, geekovskih, hekerskih, znalskih aplikacij. Več možnost za šraufanje, optimiziranje, podiranje, reševanje ... Zadnje čase zelo živahen razvoj in dosti vertikalnih (strokovnih) aplikacij. Slabost, da se zna zgoditi, da proizvajalec telefona sploh ne nadgradi z novimi verzijami Androida.

Prednost Appla je urejen ekosistem. Računalniški ekvivalent nanny state. Aplikačke so lepše narisane. Nove znajo prej biti najprej napisane za iOS.

Trde zahteve

Tehnično se mi zdi, da mora telefon imeti vsaj:
  • HD (1280x720) zaslon Več kot je pikslov, več informacije je lahko na majhnem zaslonu. Manjši kot so piksli, lepše in bolj čitljivo je vse skupaj. Pretiravati pa ne gre. Več kot je pixlov, več jih je treba računati.
  • Gorilla steklo na zaslonu. Kar pomeni, da čez telefon ne bo treba limati zaščitnih folij oz. ne bo zaslon čez par mesecev ves opraskan.
  • Velikost zaslona med 4.7 in 5 palcev. Kar je manjše, je premajhno, kar je večje je že nadomestek tablice. Telefoniranje z zadevo pa videti patetično. In večji zaslon žge več baterije. 
  • Spodoben fotoaparat. Megapiksli sicer niso vse, ampak iz več megapikslov se jih lahko naredi manj, obratno pa ne. IR filter na leči je dober indikator, če so se s kamero potrudili ali ne.
  • Snemanje 1080p videa. To je danes minimum.
  • 8GB flash pomnilnika z možnostjo razširitve. Skupno se shaja s 16GB, če na telefonu ne nosite seboj vseh slik in vse muzike. Danes. Čez štiri leta pa ...
  • Teža do 150g. Vse kar je težje vam, če je telefon v žepu srajce, obesi srajco za vrat.
  • Baterija mora od jutra do večera zdržati brez dodatnega polnjenja. Vsaj po kakem mesecu, ko se človek z zadevo neha igrati.
  • Hitrost procesorja in število jeder me kaj dosti ne zanima. Itak to izkoristijo samo nekatere igrice, ki pa jih ne igram
  • 3G je dovolj hitro za splet, prenos podatkov, televizije pa preko telefona ne gledam.
Ker sem širok, pluralen in odprt imam pri izbiri več težav kot vernik v eno tehnološko stranko. Poglejmo, kateri so v ožjem izboru.

Umazano poceni (do 200€)

Xiaomi Redmi 1s. Model po zaslugi katerega je kitajski Xiaomi tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Volkswagen, Ford Model T med pametnimi telefoni na azijskih trgih. Demonstracija rekla "capitalism is turning luxuries into commodities". 4.7 palčni HD zaslon, 8M fotoaparat, 1G RAM, 8G flash + SD, kitajska MIUI nadgradnja androida, 150€ na dom v Ljubljano.  Za: pa da vidimo, kako to Kitajci delajo, igrača za preskušanje raznih Android ROMov, soliden fotoaparat, verjetne nadgradnje OS s strani proizvajalca, cena. Proti: baterija ga menda nekaj lomi, buckast, neko kitajsko draontrail steklo.

Motorola Moto G 2014. 5" HD zaslon, 8MP fotoaparat, 1GB RAM, 8GB flash + SD, 210€. Za: Tovarniški "stock" Android, zelo verjetne nadgradnje operacijskega sistema. Proti: debel, a ožji od Samsunga. Ideje, da bi imel 5" telefon, še nisem čisto ponotranjil. Moški nimamo torbic in posebej poleti ne vem, kam bi tablico te velikosti zatlačil. Za razliko od Xiaomija ne snema HD filmov. Baterija zna biti problem. Srednja kvaliteta kamere. 1GB RAM.

Poceni Samsungi, HTCji, Huawei, LGji ... S tem živalskim vrtom se mi sploh ne ljubi ukvarjati. Preveč jih je. Za: servis, garancija, podpora pri mobilnem operaterju v Sloveniji. Proti: navlaka čez android, nejasna strategija nadgradnje operacijskega sistema, praviloma sub-HD zaslon.

Prav tako se mi da ukvarjati z vsemi ostalimi Kitajci. Sploh ne s tistimi, ki bi jih uvažal neposredno iz Kitajske, plačeval naši carini za odpiranje paketa ipr.

Nekaj vmes (do 500€)

Xiaomi Mi3. 5" FHD zaslon, 2GB RAM, 16 GB flash, 13Mpix, 280€. Za: solidno oblikovanje, nadpovprečna kamera, lahek za 5", proizvajalec daje upanje, da bo telefon še dolgo podprt. Proti: brez SD kartice. Tanek, a širok in visok.

Samsung S5 mini. 4.5" zaslon, 120g, HD zaslon, 1.5GB RAM, 16GB flash, 360€. Za: odličen display, dober fotoaparat. Proti: velikost zaslona na spodnji meji.

Xiaomi Mi4. Zelo podoben Mi3, 3GB RAM, samo 68.5mm širok (5mm manj kot MI3, le 1.5mm šiši od iPhone 6) 370€ za 16GB model. Za: najožji pet palčni telefon, snemanje 2160p videa, 8MP selfie kamera, dober, Applu ukraden design. Menda zato slabše sede v roko, kot Mi3. Proti: drago za eksperiment s Kitajci, za dvakrat toliko denarja se že dobi iPhone 6. 

OnePlus One. Še en kitajski startup. 5.5" FHD zaslon. 370€. Za: nadomestek za tablico. Proti: prevelik. Širina 76mm!

LG Google Nexus 5. 4.95 palčni FHD zaslon, 2/32GB, 390€. Za: pure google, optični stabilizator kamere, kar lahek, celo 7g lažji od iPhone 4!. Proti: star model, špartanski dizajn, baterija.

Dragi in zli (nad 500€)


iPhone 6. Druga skrajnost.
iPhone 5S. Proti: majhen zaslon, za katerega bodo avtorji aplikačk počasi nehali pisati.

Sony Experia Z3 Compact. 4.6" zaslon, 20MP kamera, 4K video snemanje, 2GB RAM, 16GB flash, 520€. Za: zelo dober fotoaparat, zelo vzdržljiva baterija. Proti: grd, debel.

Samsung Alpha. 4.7" HD zaslon, 2GB RAM, 32GB flash, 530€. Za: izjemno lahek in tanek, zelo dober fotoaparat, zelo dober zaslon. Proti: Home tipka. Tipka! Đizs.

Google Nexus 6. 6 palčni zaslon, quadHD zaslon, 3GB RAM, 32GB flash, 620€. Za: pure google. Proti: prevelik, širok 83 mm, 10mm debel, 184g, predrag.

iPhone 6. Cca. HD zaslon, 4.7", 1GB RAM, 64G flash, 8MP kamera, 800€. Za: res, ampak res mehko in odzivno skrola, zelo dober fotoaparat, zelo verjetno nakup za naslednja štiri leta, zato 64GB. Proti: Plastičen videz, prav nič robustna izdelava. 1GB RAM. Precenjenost. Saj je samo telefon. Na njem bi počel natanko iste stvari kot na petkrat (5x!) cenejšem Redmiju. Ampak drsijo pa ekrani res lepo!

Sklep

iPhone 4 dela. Vsak mesec padajo cene, na trg prihajajo novi modeli. Ali pa imate bralci kakšno idejo?

Povezave:





petek, 21. november 2014

Spomini na neko resetiranje

Enega od svojih posvetov je SDS imela 15.1.2011 v Zrečah. Pravilo je, da udeleženci napišejo krajši tekst o aktualni situaciji. To se potem razmnoži v brošuro, ki jo udeleženci dobijo na mizo. Na koncu brošure poberejo in uničijo.

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več. Ali pač? Bistvena razlika med preteklostjo in prihodnostjo je, da preteklost poznamo, prihodnosti pa ne.

Januarja 2011 je bil čas začetka konca Pahorjeve vlade. Kriza je šla v drugo leto neukrepanja. Spomladi 2010 je skupina državljanov predstavila Vizijo 20+20. Novembra 2010 smo nekaj prahu dvignili "Resetatorji". Naslov je bil reciklaža tiste ideje.



Resetirati SDS

Žiga Turk, januar 2011

Slovenija je v največji gospodarski, socialni, družbeni in vrednosti krizi od svojega nastanka.

Kriza se kaže v slabih indikatorjih na vseh področjih: padec gospodarske aktivnosti, brezizhodnost krize, hiter upad deleža delovno aktivnega prebivalstva na račun upokojevanja in zaradi rasti števila brezposelnih, število zaposlenih v programih za ohranjanje delovnih mest, zastoj investicij, javno-finančni primanjkljaj in zadolževanje, prezadolženost in nelikvidnost.

Kriza se kaže tudi v splošnem malodušju, neambicioznosti podjetnikov, strahu zaposlenih za delovno mesto, razočaranju nad pravno državo. V krizi, ko gre nekaterim res za nohte, se še bolj opazijo razlike med tranzicijsko elito in tistimi, ki si kruh služijo s svojim delom. Izgubilo se je zaupanje v vlado, v pravno državo, v sodstvo. Zaradi nepotrebne politizacije in razpihovanja ideološke polarizacije, se je skrhalo tudi zaupanje mnogih ljudi v najvišje institucije te države.

Kljub temu, da imamo verjetno najbolj neuspešno vlado doslej, da je medsebojno skregana, da so stranke očitna izpostava kapitalskih interesov in lobijev, ki se na plečih države in državljanov tepejo za - zaradi krize - vse manjšo pogačo, da je zaradi tega pretepa veliko razbitega družinskega porcelana, kljub temu, da ima Pahorjeva vlada najnižji rating od vseh vlad doslej …

... kljub vsemu temu SDS v zadnjih dveh letih v javnomnenjskih anketah ni napredovala in je približno tam, kjer je bila že pred šestimi leti.

Razočaranje »levih« in zmernih volivcev se kaže v javnomnenjskem osipu podpore strankam levega trojčka, kar se da preračunati v relativni napredek SDS, dejansko pa SDS ne uspe prebiti meje cca. 30% volivcev na volitvah oz. cca. 20% anketiranih. Da SDS ni pozicionirana kot alternativa, se kaže v tem, da se SDS na ta račun ni okrepila in tudi v tem, da se zdi prostor odprt za nove stranke, mandatarje, da Slovenija čaka odrešenika ali pa apatično vsaj Godota.

Ključno vprašanje tega trenutka je, zakaj se SDS ni okrepila?

Se res ni? Ali pa morda iz meseca v mesec napredujemo in ne stagniramo? Od odgovorov na to je odvisen načrt dela za v naprej. Taktika, če SDS zdaj iz meseca v mesec raste, je drugačna od tiste, ki jo je treba ubrati, če SDS stagnira. Glede na meni dostopne podatke izhajam iz predpostavke, da SDS stagnira in da bo, če bo »več in bolje delala«, kar že itak počne in kakor to počne, pristala na svojih 30%, kar bo morda dovolj za relativno zmago.

Da bi SDS napredovala iz 30% na 50%, torej na vsake tri obstoječe volivce pridobila še dva, po mojem mnenju ni mogoče z istim načinom kot do sedaj. Stranka, ki dobiva 30% ni enaka tisti, ki dobiva 50%.

Če želimo leta 2012 resetirati Slovenijo, moramo leta 2011 resetirati SDS.

V sedanjem slovenskem političnem prostoru je ogromen in širok prostor za nekaj novega. SDS je še edina obstoječa politična sila, ki lahko kredibilno ponudi nekaj novega. SDP-ZLSD-SD, LDS-Zares, SKD-SLS-NSi … te stranke so karto »nove politike« že odigrale. Samo SDS je še ni.

Resetiranje SDS ni stvar vizije ali programa. Strateške ideje so zbrane v papirju Vizija 20+20. Imamo predlog ustavnih sprememb. Operativno bo stvari preciziral Strokovni svet. Papir marsikaj prenese, vse dobre želje vseh strank so podobne.

Resetiranje razumem kot spremembo značaja stranke in tipa njene politike.

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači.

Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Opis v prejšnjem odstavku nam ni bil všeč, ampak tako nas prikazujejo zmernim volivcem in, priznajmo, sami poskrbimo, da jim gradiva za to ne zmanjka. Dejstvo je, da v SDS znamo tudi še kaj drugega, ampak mediji nas bodo prikazovali kot negativce in prepirljivce. Ker taki ne bomo sprejemljivi za tiste zmerne volivce.

Sami o sebi bi raje prebrali, da je SDS pač edina stranka, ki sistematično, konsistentno, dosledno in pokončno zagovarja vrednote domoljubja in demokracije,
da je zadnja straža, ki varuje pridobitve demokratizacije in osamosvojitve pred revizionističnimi procesi tranzicijske levice. Ki je zato pesek za naoljeno kolesje tranzicije iz socializma v kapitalizem, a tako, da se ohranijo privilegiji tistih, ki so bili na vrhu že v totalitarizmu. Zato je SDS sovražnik tranzicijskih elit št. ena. Zato je predmet stalnega napadanja, ob katerem ni mogoče vedno ostati miren in ob katerem je koža skozi leta postala podplat.

Ta naš presing prinese nekaj glasov, daje duška nezadovoljnežem. Morda bo teh čez dve leti 50%. A mislim, da ne. Tisto, kar Slovenija potrebuje, po čemer se zmerni volivci ozirajo danes in po čemer se bodo še bolj ozirali jutri, ni nekdo, ki je najbolj ciničen kritikaster, ampak nekdo, ki bo pokazal pot naprej, ki bo vreden zaupanja, ki bo podjetnikom in državljanom vlil nekaj optimizma in vere v prihodnost. Ki bo "v Slovenijo vrnil samozavest in ustvarjalni zanos (spet Jančar, ibid.)".

»Slovenijo je treba odpreti in prevetriti, v njo se morata vrniti samozavest in ustvarjalni zanos, veselje do gospodarskih in kulturnih dosežkov, posameznemu državljanu je treba vrniti veselje in voljo do dela, napredovanja in ustvarjanja. Oživiti je treba tradicijo slovenske delavnosti in podjetnosti in jo povezati s sodobno dinamiko, radovednostjo in drznostjo.«

To lahko Sloveniji kredibilno ponudita samo še Kralj Matjaž in SDS. Samo SDS je dovolj velika, dovolj dobro organizirana in vrednotno postavljena, da to lahko izpelje. Zato se mora obnašati kot največja stranka, ki ima celo v opoziciji, ob tej tragični vladi, največjo odgovornost za prihodnost države.

SDS ni več majhna strančica, ki mora glasno in ob vsaki priložnosti kričati, da se jo sliši.

SDS mora ponuditi iskreno skrb za državo in državljane, pristnost, svežino in optimizem. Biti mora konstruktivna, imeti mora rešitve. Biti mora stranka optimističnih zmagovalcev (demokratizacije) in ne stranka zagrenjenih žrtev (komunizma).

Sestavni del resetiranja je tudi inventura za nazaj.

Ali smo res opravili pošteno in odkritosrčno analizo prejšnjega mandata? Kje smo pridobili prijatelje in kje sovražnike? Kdo se nas je bal? Zakaj se nas tudi nekateri zmerni volivci bojijo? Zakaj se da igrati na karto strahu pred SDS? Koga smo si odtujili? Katere populistične poteze so se nam vrnile kot bumerang (poleg nespretne izbire trenutka uvedbe novega sistema plač)? Koliko nezadovoljnežev smo si nakopali s kadrovskimi potezami, ko smo umikali tudi sposobne in spoštovane menedžerje? Zakaj smo od 2004 do 2008 izgubili volivce? Odgovor, da jih je izgubila NSi, ne pa mi, je izgovor.

Ljudje oholi slovenski politiki niti toliko ne zamerijo njenih napak kot tega, da napak ne prizna. Da vzdržuje vtis nezmotljivosti. Koliko napak smo priznali? Koliko skozi zobe in koliko iskreno? Ne da bi najprej iskali koga, ki se mora opravičiti še prej kot mi.

SDS se mora nehati ukvarjati z iskanjem razlogov, zakaj z nekom ne bi sodelovala. Kadrovsko moramo postati bolj odprti. Predvsem na ekonomskem in menedžerskem področju nimamo za seboj dovolj globokega bazena »svojih« ekonomistov in gospodarstvenikov. Poslovni svet nas mora nehati dojemati kot grožnjo. Niso vsi razen Boscarola in Akrapoviča tajkuni.

Nehati se moramo ukvarjati z mediji kot sovražniki kar povprek, ampak se truditi za dobre odnose, vsak z vsakim novinarjem posebej.

Recept za 50% ali za 20%?

Resetiranje je dvorezen meč. Recept za 30% imamo in je razmeroma gotov: več in bolje delati to, kar že delamo. Recepta za 50% nimamo. Morda je to resetiranje, ki ga sestavlja:
  • analiza, zakaj nas zmerni, sredinski volivci ne volijo,
  • analiza prejšnjega mandata in priznanje napak,
  • sistematično odpravljanje predsodkov in strahu pred SDS,
  • spravljivost, zmernost, konstruktivnost namesto prepirljivosti, radikalnosti in kritiziranja,
  • optimizem, svežina, pristnost namesto pesimizma in ponavljanja starih, pomladno politično korektnih fraz.
Če to prinese 50%, ne vem in me niti ne zanima. Morda jih prinese 20%. Če smo prepričani v svoj prav, potem delajmo tisto, kar je prav in ne nujno tistega, kar prinaša glasove.

Stvari v Sloveniji so precej zavožene. Odgovornost SDS kot največje opozicijske stranke je zato toliko večja. SDS je lahko sveža, zmerna in konstruktivna stranka evropskega formata, ne iz svoje šibkosti ampak iz svoje moči in vere v pravilnost svojih stališč.



torek, 18. november 2014

Nevidna roka morale

V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kot kave in kaubojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka, je predmet tega razmišljanja.

Znanci in neznanci Adama Smitha

Oče sodobne ekonomije Adam Smith je znan po knjigi "Bogastvo narodov". V njej utemeljuje, da (ekonomske) odnose med neznanci najbolje pojasnjuje racionalno zasledovanje njihovih sebičnih interesov. Niso vedno in vsi samo sebični in samo racionalni, ampak vsota vseh dejanj vseh ljudi je tista nevidna roka, ki usmerja razvoj ekonomije v pravo smer. Bleščeč napredek človeštva v zadnjih stoletjih to dokazuje.

Manj znana je Smithova knjiga "Theory of Moral Sentiments". Piše o tem, kaj ljudi osrečuje. In, da to ni denar. Če je prva govorila o odnosih med neznanci, bi za drugo lahko rekli, da v njej opisuje odnose med ljudmi, ki se med seboj dobro poznajo. Odnosov med sorodniki in prijatelji ne usmerja sebičnost, ampak skrb, sočutje, solidarnost. Eni bodo rekli, da smo dobri zato, ker nas je Bog ustvaril po svoji podobi; drugi, da je to pridobitev evolucije, saj so preživeli geni članov plemen in družinskih skupnosti, kjer so bolj ali manj nesebično skrbeli drug za drugega.

Kot moralni filozof je Adam Smith torej postavil tako teorijo medčloveških odnosov na debelo (Bogastvo narodov, ekonomija) kot teorijo medčloveških odnosov na drobno (Teorija moralnih občutkov, sreča). Obe sta še danes aktualni. Tudi, morda še posebej, pri nas.

Levo in desno od Smitha

Levo od Adama Smitha so ideologije, ki zagovarjajo, da se bi se tudi velike skupnosti - narodi, države, Evropa ali kar cel svet - morali organizirati kot velika družina, ki skrbi za svoje člane in kjer ima oče (naroda) vse svoje otroke enako rad in vsem reže enake kose kruha. V opisanem se prepoznajo socialisti.

Desno od Smitha so tisti, ki trdijo, da sebičnost poganja čisto vse; da nikjer ni nič prostora za sočutje in solidarnost. Da je žlahta strgana plahta, je življenje izučilo Hanka Reardena, enega od junakov romana Atlas Shrugged, temeljnega dela objektivizma Ayn Rand.

Generacije ekonomistov, ki so stali na Smithovih ramenih, so na vse mogoče načine teoretično utemeljili, da centralno plansko gospodarstvo ne more delovati. Padec Berlinskega zidu, je z bankrotom socialističnega lagerja to tudi praktično dokazal. Nevidna roka trga, katere droben delček je vsak od nas, ko se pojavi v trgovini ali gostilni, poskrbi, da dobri izdelki izpodrivajo slabe, da sposobni podjetniki izpodrivajo nesposobne, da se naši prihranki investirajo v podjetja prvih in ne drugih. Ker si banke želijo donosov za svoje varčevalce in ne pohval svojih političnih botrov.

Centralizacija ekonomije, morale ...

V socializmu za "pametno" alokacijo virov skrbijo tisti, ki načrtujejo razvoj gospodarstva, določajo nacionalne prioritete in šampione ter pametno specializirajo vse okrog sebe. A vrednostna podlaga socializma ni v veri v genialne sposobnosti centralnih planerjev (čeprav se jim vera in zaupanje v ljubljenega vodjo približa), ampak v prepričanju, da je dobro, če smo vsi enaki in solidarni med seboj, če država poskrbi, da smo vsi enako siti ali lačni, bolj ali manj strgani, bolj ali manj na toplem. Da delimo dobro in slabo. Celotna družba natanko tako, kot nekoč plemenska skupnost ali še danes družina.

"Družina je socialistični raj", ugotavlja Russ Roberts v knjigi "How Adam Smith can Change your Life", ki je, mimogrede, inspiracija za tale zapis. Ampak kar deluje na nivoju družine ni rečeno, da bo delovalo na nivoju cele vasi, kaj šele cele države.

Svoje otroke, starše, sorodnike, prijatelje imamo radi. Do njih čutimo naravno sočutje, solidarnost, pomagamo jim. Sočutni smo tudi do sodržavljanov, drugih zemljanov, celo do živali in rastlin kar tako. Ampak manj, čedalje manj. Moralna podlaga za sistematično plenjenje premoženja ob uvedbi socializma in masovno prerazporejanje ustvarjenega ob implementaciji socialističnih politik je zloraba moralnih občutkov, ki jih popolnoma naravno imamo do bližnjih, na vse sodržavljane. Zloraba ljubezni do bližnjih je še toliko večja, če se spomnimo, da so totalitarni režimi prejšnjega stoletja družino kot celico družbe skušali marginalizirati ali celo ukiniti.

Da smo zelo dobri, darežljivi, pozorni, skrbni in solidarni do svojih bližnjih, poskrbi nevidna roka, ki vodi moralo. Da bi bili taki tudi do neznancev, je bilo potrebno ustvariti novega človeka. Vsi mehanizmi, ki jih je imela na voljo avtoritarna država, so bili usmerjeni v promocijo uradno pravih vrednot. O njih so pridigali šola, mediji, promovirala jih je kultura. Pridiganje je bilo potrebno, ker v takem obsegu niso naravne. Do neznancev smo sočutni, ampak precej manj, kot do bližnjih. Pridiganje je bilo deloma uspešno, ker je zlorabljalo prirojene občutke.

Namesto da bi naše vrednote izoblikovala nevidna roka, namesto, da bi imeli možnost prisluhniti svojim naravnim občutkom, so vrednote v delu sveta postale predmet državne politike in prisile.

Ključno vprašanje je, ali smo po večdesetletni glasni promociji vrednot še sposobni slišati nevidno roko, ki nas vodi v pravo smer in ki nam, da ne bo pomote, narekuje tudi sočuten odnos do neznancev; le v drugačni meri.

Ali smo še lahko spontano solidarni, in iskreno, brez prisile države dobrodelni? Statistika koliko Slovenci namenjajo dobrodelni dejavnosti v primeru z državami, kjer solidarnost ni prisilna in vgrajena v davčni sistem, pokaže, da ne. Uspeh dobrodelnih akcij ob kaki poplavi pa, da so občutki še tukaj.

... jezika in prometa.

Zahod ni nevidni roki prepustil samo gospodarstva, nevidni roki je zaupal tudi moralo. Celo več. Nevina roka, brez nekih centralnih avtoritet, usmerja tudi razvoj jezika. In promet na križiščih. A ne pri nas.

Zadnje dni v državi teče polemika o tem, kakšna je ideologija, ki stoji za definicijo nekaterih pojmov v novi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Skupaj s Toporišičevimi slovnicami je to definicija slovenskega jezika. (Za)povedano je, kaj je v jeziku dovoljeno in pravilno.

Zanimivo, da nima vsaj jezik takega centralnega dokumenta. Angleščina nima ajatol, ki bi povedale, kaj je angleško in kaj ni, in če se sme na ameriških univerzah predavati npr. tudi po špansko. Angleško - angleški slovar je pač samo slovar neke založbe. Eden od. Založbe tekmujejo, kateri bo najbolj uporaben. Nihče ne presoja, kateri je najbolj pravoverno angleški.

Kako se bo reklo fotografiji samega sebe, ki jo naredimo z mobilnim telefonom, je stvar piscev in bralcev. Nevidna roka bo poskrbela, da se bodo nekatere besede prijele, druge pa ne. Naravni občutek Angležev za jezik poskrbi, da zmagujejo prijetne, uporabne besede. Kot je selfie.

Na enak način je naravni občutek ljudi za prav in narobe tisočletja urejal odnose v družbi. Religije in države pa so mu dale zgolj nekaj opore. Dokler se ni nekomu zazdelo, da mora ustvariti nekega novega človeka. Drugačnega.

Da tu pri nas ljudem ničesar ne zaupamo, konec koncev dokazujejo tudi nagnjenja pri prometni ureditvi. Radi postavljamo semaforje. Da je na križišču neka centralna avtoriteta, ki pove, kdaj se lahko pelje in kdaj ne. Štiristranski stop znaki, kjer je kontrola decentralizirana, niso za nas.

Vrednostna prenova?

Prejšnji režim je podržavil zasebno lastnino, potem pa je socialistična oblast predpisala in z vso močjo svojega vpliva v šolstvu, kulturi in medijih vsiljevala še vrednote, ki so to legitimirale. Lastnini se bo politika zdaj morda po sili razmer počasi, previdno, načrtovano, premišljeno itd. itd. le odpovedala in jo v večji meri namesto uradnikom zaupala podjetnim in nevidni roki trga.

Ne kaže pa, da bi bila podobnega koraka zaupanja sposobna pri vrednotah. Pozornost, ki jim jo Cerarjeva stranka namenja, zbuja strah, da nam bodo spet od zgoraj navzdol, centralno plansko (beri: premišljeno) pridigali, kaj je prav in kaj narobe.

Tri razloge se da najti: ali ne zaupajo, da so naši prirojeni občutki dovolj dobri, ali se bojijo, da sta nam imobilizacija in diktat, ki smo ga živeli do padca Berlinskega zidu, te občutke otopila, ali pa nam bodo spet vsiljevali nekaj, česar v nas  v bistvu ni.

Podržavljenje etike in morale je še večja napaka od podržavljenja gospodarstva. Podržavljenje vrednot je v Sloveniji očitno pustilo še dosti hujše posledice kot nacionalizacija. S podržavljenim jezikom bomo pa v dobi interneta že zdržali.

Namesto moralnega prekvašenja družbe bi se vladajoča politika lahko spomnila na pregovor, da "včasih politika največ naredi za stvar, če se vanjo ne vtika". Velja tudi za moralo.

Najprej objavljeno v Časniku 10.11.2014.

torek, 11. november 2014

Šest novih strank desno od levice

Slika je simbolična,
barva pa ne.
Da skrajšam ugibanja o novih strankah na desni sredini, ki se imajo pojaviti (ugibanja) pred kongresi in klavzurami, jedrnato povzemam dobro obveščene vire.

Nove stranke v Sloveniji delajo (po abecedi):
  1. Damjan Damjanović s svojim orkestrom (ker ve, kako se dela v okolju, kjer bi bil vsak prva violina).
  2. Aleš Hojs in neje-verniki (ker vsak zasluži dodatek k pokojnini, ne samo Kučan).
  3. Tanja Porčnik in liberalci (ker so neoliberalci sebični individualisti, v strankah so pa vsi za enega, eden za vse, iz tega ne bo nič).
  4. Dimitrij Rupel z razočaranimi prijatelji in prvoborci (ker vsi prvoborci niso prijatelji in vsi prijatelji niso prvoborci).
  5. Tomaž Štih in sovražna emigracija z domačimi pomagači (ker Kizo noče pomagati, ne kaže dobro).
  6. Žiga Turk in popoldanski resetatorji (ker večina še zdaj rešuje podatke, ki so se na disku izgubili po zadnjem resetiranju, tudi iz tega ne bo nič).
Skratka, slabo kaže. Tavtološko lahko ugotovimo, da so obstoječe desne stranke najboljše, ki obstajajo. Poleg tega nobena od naštetih zgornjih strank ne bi bila resnično desna, četudi bi bila desno od levice.

Lahko zdaj, ko smo to obdelali, kaj več zvem o Rebeki Dremelj in Damjanu Murku, prosim?

Pod črto

V prispevku sem problematiko obravnaval z vso njej primerno resnostjo, upošteval ženske kvote ter priporočilo, da se naslovi dobro branih prispevkov na blogih začnejo s številko. Da bi bila številka pravljična, je zmanjkalo eno ime. Morda pa je ravno to ime pomembno. #teorijaZarote

Kdo je sedmi človek, to je zdaj vprašanje!


nedelja, 09. november 2014

Deset krivcev za poplave


1. Janez Janša

Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem, da je kriv tudi za to. Morda, ker je 2012 ukinil Službo za podnebne spremembe, ki se je ukvarjala s tem, da bi bilo podnebnih sprememb manj in so topogledno sprejeli določene strateške dokumente o vremenu v bodoče. Zdaj te službe ni več in vreme se ne čuti zavezano spoštovati dokumentov.

2. Milan Kučan

Omenjam ga zato, ker je vsegliharstvo udoben nadomestek za objektivnost. Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem. Morda zato, ker je (bil) na čelu Zveze komunistov Slovenije, ki je odvzela avtoriteto starim županom in župnikom, ki so imeli nekaj občutka za to, kje bi se gradilo in kje ne.

3. Politika

Itak je za vse kriva politika. Za nobenim šankom, še posebej, če je pluralno sestavljen, vam ta argument ne more spodleteti. Dodate lahko, da so preveč plačani in da se samo kregajo. Itak je pa jasno, da je varuška kriva, če se otrok s sprehoda vrne moker, ker je padel v lužo. Ali pa se je šel tja s prijatelji igrat.

4. Sosed s športnim terencem

Pokuri 14 litrov supra na 100 km in s tem prispeva k emisijam CO2 (sicer manj kot bo TEŠ) in segrevanju ozračja ter zato k večji vsebnostjo vlage v atmosferi, ki pa enkrat mora pasti dol ... Poleg tega sosed ne ločuje odpadkov. Zalotili ste ga, da je nepazljiv pri sortiranju raznih vrst plastike in polivinila.

5. Soseda s staro Hynday Sonato

V finančni stiski v Lidlu kupuje poceni Kitajsko robo. Vemo pa, da Kitajci elektriko delajo na premog, ogromno energije gre za plastično embalažo in za transport te robe v Evropo. Kupovati bi morala dražjo ampak doma pridelano oz. izdelano. Sledi argumentacija iz točke 4.

6. Sosed vrtičkar

Obseden z izgledom svoje hišice je, potem ko je že postavil palčke in uredil lično trato, zasul izsuševalni jarek na vaši meji in čez zasadil lično živo mejo. Takrat ste bili veseli, da je to naredil, ker poleti iz jarka smrdi. Zdaj se voda priplazi po travniku in bi skozi vašo garažo na drugo stran hiše.

Isti problem, samo z veliko večjimi posledicami, so posegi, ki zmanjšujejo pretočnost vodotokov. Od nestrokovnih gradenj ob in nad vodotoki, do neurejanja brežin.

7. Stroka

Urbanistični razvrat se je začel enkrat v 70ih in še kar traja. Ja, Slovenija je lepa dežela. Kjer ni pozidana. Ne politika je že bila omenjena v točki 3. Itak v zvezi s tem samo podpisuje rešitve, ki jih nariše stroka. Ne rečem, da ne brez namigov politike. Ampak politik nič vsebinskega nikoli ne sme napisati sam. Na vsaki lokacijski dokumentaciji, na vsakem gradbenem dovoljenju, na vsakem prostorskem načrtu je podpisan nekdo iz stroke.

Tudi na vsakem projektu, ki pritličje (ali vsaj garažo) postavi pod nivo poplave, je podpis stroke. Ki se ji je zdelo, da jo politika ali biznis nad njo odvezuje odgovornosti in vest-nega dela. Morda bi pa inženirji potrebovali nekaj takega, kot je Hipokratova prisega, da bi se nanjo v takih primerih sklicevali in rekli ne!

8. Moralni hazard graditeljev

Ob vsaki avtocesti boste videli stotine novih hiš, ki so zavedoma zgrajene - ob avtocesti. Ker je bila zemlja poceni, ker je človek hitro na avtocesti in v Ljubljani. Potem dotični dosežejo, da jim DARS zgradi protihrupne ograje. Ker je hrup res nevzdržen. (Napisano ne velja za stavbe, ki jim avtocesto postavijo na dvorišče, ki so torej stale preden je stala avtocesta).

K hazardu so svoje prispevala dovoljenja in legalizacije nelegalno postavljenih objektov. Kot da bi papir (in ne vreče peska) tiščal vodo stran. Papirji so ljudi odvezali premisleka in odgovornosti za njihove odločitve. Če smeš graditi kjerkoli, si za posledice odgovoren sam. Če lahko gradiš samo tam, kjer ti dajo dovoljenje, se večini zdi, da odgovornost prevzema tisti, ki je dovoljenje dal.

9. Protipoplavni ukrepi

Ker je voda taka stvar, da se je ne da poslati nazaj v nebo ali na kak način stisniti, protipoplavni ukrep pomeni zgolj to, da vodo iz področja A prestavimo na področje B. Voda rabi prostor, če ji ga nekje vzamemo, si ga bo drugje vzela. Če pol Barja zavarujemo z nasipi, bo na drugi polovici vodostaj še enkrat višji. Poskrbite, da boste na prvi polovici, ne na drugi.

10. Nihče

Iskanje krivca za vsako stvar je zgolj obsedenost naše civilizacije, da mora biti vedno vse brez napak, da če pa gre kaj narobe, je pa nekdo kriv. Nekdo drug. Ne jaz sam. Zgoraj je, upam, naštetih dovolj "drugih", da boste imeli lep dan.

Pokaže tudi, upam, da prava debata ni o tem, kaj je krivo za poplave, ampak, kaj se da narediti, da bi bile posledice blažje.

Preberite še