nedelja, 24. maj 2015

Sprava: My way or high way

vir: http://humanergy.com/
Po tem, ko je na temo 70. letnica konca druge svetovne vojne objavil komentarje Ivana Štuheca, Vesne Vuk Godine in Mirana Ališiča ter se je na urednika vsul žolč levega in desnega komentariata, Marko Crnkovič resignirano ugotavlja, da se s to temo FokusPokus ne bo več ukvarjal.

Kapitulacija 16. maja?

Seveda bo popolnoma skladno s splošnem padanjem intelektualnih standardov v državi, da se pač ne bo pisalo o velikih temah, ampak bo ljudstvo, preden se v nedeljo odpravi v Supernovo, prebralo o tem, kako grozljivo se ljudje tam oblačijo. S čemer se, mimogrede, strinjam, in tisti tekst sem tudi z zanimanjem prebral.

Ampak vdaja na točki preteklosti ni utemeljena. Mora že biti nek vzrok, da ta tema povzroči za velikostni razred več komentarjev, polemik in drugih odzivov kot kak zapis npr. na temo reform in svetle prihodnosti.

Poslanstvo medijev - ali pa, če smo malo bolj prizemljeni glede vloge medijev v družbi - smisel obstoja medijev je, da ves ta čustveni in miselni naboj, ki v družbi več kot očitno obstaja, kanalizirajo oz. posredujejo v neko produktivno smer.

My way and high way

Dogodke med drugo svetovno vojno je mogoče obravnavati na dva načina. Prvi je z utrjevanjem naših in njihovih v prepričanju v njihov prav in v zločinskost onih drugih.

Ta diskurz nagovarja tisti občečloveški nagon, ki ljudi sili h kohezivnosti znotraj svojega tropa, svoje klike. Politične stranke, ki si seveda želijo pripadnih članov in volivcev, se rade poslužujejo tega načina. My way.

Drugi način obravnave je poskušati povečati razumevanje prvih za odločitve, dejanja in vrednote drugih. In obratno. Z naslanjanjem na empatijo in razum sogovornika. Ta način zmanjšuje napetost in nasprotja v družbi in veča kohezivnost naroda kot celote. High way. High kot visoko, ne kot highway, kot poberi se.

To je težje, dosti težje, kot nagovarjati nagon skupinske pripadnosti in v polresnicah utrjevati prepričanje že prepričanih. Ki jim je, med tem ko popivajo za blokom, če si sposodim od Ališiča, itak »vse jasn«.

Siliti misliti torej

Crnkovič na koncu zapiše:

Skratka: nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi ne pripravijo do tega, da še enkrat premislijo. In teksti na to temo jih že ne bodo. Do nadaljnjega ne — ker so ljudje preveč histerični.

S prvim stavkom se popolnoma strinjam. Nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi mobilizirajo na okope naših ali na okope vaših in ki jih samo utrjujejo v veri v njihov edini prav. In v narobe sovražnikov.

Ne drži pa, da so vsi teksti na to temo take narave. Da se o tej temi da pisati samo na ta način. Da se da to temo razumeti samo na ta način. Tudi vsi teksti, ki jih je objavil Fokuspokus, niso bili taki.

Ljudje tudi niso preveč histerični. Histerični sta glasni manjšini. Ti dve manjšini bi izgubili smisel svojega pojavljanja v javnosti, tudi na tviterju ali v forumih, če bi se v Sloveniji pomirili, spravili, si priznali dober namen, kjer je bil, in v zgodovinske učbenike stvari napisali tako, kot so se zgodile.

Tiha večina si tega želi.

Način, kako do tega pridemo, ni tak, da smo o tem tiho, ampak, da se o tem piše in govori. Ni treba iskati ravnotežja besedil, ki nagovarjajo zdaj naše, zdaj vaše, ampak taka, ki večajo razumevanje med enimi in drugimi.

Najprej objavljeno v FokusPokus.



sobota, 09. maj 2015

Utrjevanje utrjenih

Mislil sem, da samo internet prenese vse. V tistih patoloških komentarjih pod člankih; v verižnih malih, ki so zapisani v velikih fontih in v več barvah; v tvitih ljudeh, ki jih je več ljudi blokiralo, kot jim sledi; v blogih, kjer je vsak sam svoj urednik in objavi vse.

Do papirja sem ohranil nekaj rešpekta. Da se pač ne natisne vsega. Vsaj kot uvodnik Sobotne priloge ne. Zmota. 

Dr. Janez Markeš piše:
Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.
V Ljudski republiki Jugoslaviji, v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji smo imeli socialno demokracijo?! Nekaj takega, kot pod Brandtom v Zahodni Nemčiji? Ali Schroederjem? Ali Blairom? Ali Kreiskim?

In da so se utrdile človekove pravice? Resno? Se slovensko ustavno sodišče moti, ko je v več kot eni sodbi in v več kot eni sestavi ugotavljalo, da je prejšnji režim sistematično kršil človekove pravice? Vse pravice po spisku!

Saj menda avtor ne pričakuje resne razprave, kjer bi mu našteli, komu vse so bile človekove pravice kršene, od redarja v Tacnu pod Šmarno goro do rudarjev na Kosovem konec 1980ih.

In negativca v odlomku? "Ekonomija zla" in "podivjanost kapitala"! Torej tistega kapitala, ki je mobiliziral Južno Korejo, da za nas dela telefone in računalnike? Med tem ko v Severni Koreji utrjujejo človekove pravice!

Ampak

Ampak ko sem zadevo malo premislil, ugotavljam, da delam Markešu morda krivico. Nekateri ga niso marali, ko je pisal za Mag, drugi ga ne marajo zdaj, ko piše za Delo. Vsekakor pa ni neumen.

In kako lahko pameten človek na najbolj eminentnem mestu časopisa, ki se javno ponaša s svojo levičarsko uredniško politiko, sesuje utopične regresije, v katere se vrača lunatični del slovenske levice z ZL na čelu ter deli SD in Desusa za petami in to spravi mimo vseh uredikov?

Tako, da pravilnost in perspektivnost njihovih idej neločljivo utemelji na dejstvih, kot jih je predstavil zgoraj. Če držijo dejstva, kot jih je predstavil Markeš, imajo te utopične regresije prihodnost. Če pa ne drži, pa ne.

Izkaže se, da je včasih dobro, če imajo kolumnisti ne le pravico do lastnega mnenja ampak tudi pravico do lastnih dejstev.

Prav zato, ker o mnenjih se lahko neskončno časa pričkamo, za dejstva se pa ve.

OPOMBA DODANA DVA DNEVA PO OBJAVI: 

Dopuščam možnost, da sem Markeša narobe razumel in da je z opisanim mislil na situacijo v Zahodni Evropi. 

Morda me je zmedlo to, da odstavek višje piše o Sloveniji, da v Evropi ni bila samo socialna demokracija, ampak jo je pravzaprav postavljala krščanska demokracija in da zmaga "liberalne demokracije", če si uveljavljen termin sposodim pri Fukuyami, in človekovih pravic, do leta 1989 sploh ni bila jasna. 

Če je bil nesporazum, se opravičujem, da sem mlatil po slamnatem strašilu. 

četrtek, 30. april 2015

Stokrat ponovljena laž ...

V zadnji kolumni (naslov je "Slovenski levičarji samo kradejo") Maja Sunčič nadaljuje z mojo diskreditacijo. Napisala je namreč:
Za Mramorja so danes reforme Janševe vlade tako super, da jih je ukradel, medtem ko Žiga Turk te iste reforme daje v nič.
Gre za uporabo pravila, da "stokrat ponovljena laž postane resnica". Pripisujejo jo sicer Goebbelsu, v resnici pa je Leninova. Njen kronski dokaz za "dajanje reform v nič" sta naslednja stavka iz moje kolumne Čas je za reforme za Siol:
Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge. Dobre novice niso zasluga slovenskih vlad.
Celo v tem izseku ni nobenega dajanja reform v nič. Celoten pasus je spodaj. Še manj dajanja reform v nič:
Razpadanje koalicij in vlad v zadnjih sedmih letih kaže, da je bila slovenska politika bolj generator kot pa sanator krize. Gospodarski odboj se je zgodil šele pozno lani, ne da bi si kakšna vlada lahko za to pripisovala kakšne posebne zasluge.
Dobre novice niso zasluga slovenskih vlad.
Gospodarsko rast beležimo zaradi izvoznikov, ki jim gre na roko konjunktura na naših izvoznih trgih. Ta bi lahko še kar trajala, ker je zaradi znatnega padca evra evropsko gospodarstvo bolj konkurenčno. Cene goriva padajo zaradi ameriškega vlaganja v nove tehnologije za iztiskanje domače nafte in plina, zaradi sporov med muslimani in zaradi Ukrajine. Cene denarja padajo zaradi kvantitativnega popuščanja, ki ga izvaja Evropska centralna banka.
Povečani prihodki v proračun zaradi zgornjega ter ukrepi Janševega ZUJFa so tisto, zaradi česar se državna blagajna po dolgem času spodobno polni. Sredstva, s katerimi bi lahko podmazali reforme, so.
Diskreditacija skratka. Najprej diskreditacija.


petek, 24. april 2015

Kažipot spoštovanja

Svoj edini nastop pred sodiščem sem zaključil z naslednjimi besedami:
Frederic Bastiat je rekel: »Najbolj je gotovo, da bo zakon spoštovan, če bo spoštovanja vreden«. Pred tem sodiščem lahko samo rečemo: »Najbolj gotovo bo pravna država spoštovana, če bodo njene odločitve spoštovanja vredne«.
Ustavno sodišče je včeraj s svojo odločitvijo dalo velik prispevek k temu spoštovanju. Lahko bi odločilo tudi drugače, s preglasovanjem morda celo bolj v korist obtoženih. Pa se je odločilo za vsebinsko presojanje in soglasje.

Vsebina in oblika te odločitve ni pomembna samo za obtožene, ni samo kritika nižjih sodnih inštanc, ni samo pravno strokovni dosežek. Je zgled za to, kako povečati spoštovanje pravne države in zaupanje v družbi. Je kažipot v smer neke normalnejše Slovenije.

Želim si, da bi ga čim več ljudi, sodnikov, tožilcev, novinarjev in politikov, videlo.



četrtek, 23. april 2015

Žiga Turk je Žiga Turk

V kolumni (Reporter, 20.4.2015 str. 98) je Maja Sunčič šest odstavkov naslonila na vsaj dvanajst neresnic. Zaradi spoštovanja bralcev Reporterja bom neresnicam izjemoma naklonil minimalno potrebno pozornost, mnenjem pa prav nobene:
  1. Z računalništvom in drugimi novimi tehnologijami se ukvarjam od leta 1982. Če o tem tvitam, ne gre za trendovsko "ustvarjanje videza".
  2. Pri resetatorjih nisem "bil zraven", ampak sem jih spravil skupaj. Viranta ni bilo med resetatorji. Pridružil se nam je leta 2011 pri akciji Gremo na volitve, ki smo jo skupaj uspešno izpeljali. In se nato prijateljsko razšli.
  3. Nisem tisti del gibanja »za privatizacijo«, ki naj bi »na vrat na nos podprl« Tadeja Kotnika. S tem nimam nič.
  4. Kar piše Mićo Mrkaić, da naj bi mi »osladno lobiranje pri Janši pomagalo do položajev« je v najboljšem primeru neresnica, v najslabšem pa laž. V nobeno od funkcij ali položajev nikoli nisem rinil in Janez Janša to zelo dobro ve.
  5. Pri javnih nastopih pozivam k profesionalizaciji politike prav zaradi lastne in negativne izkušnje »začasnega dela« v politiki in ne temu navkljub.
  6. Naziv »redni profesor« je povsod po svetu trajne, če hočete, dosmrtne narave. V ta naziv sem bil izvoljen leta 2004 na podlagi izpolnjevanja in preseganja objektivno merljivih kriterijev. Naziv ne garantira delovnega mesta.
  7. Vztrajam pri oceni, da se za trenutni gospodarski odboj ne more »posebnih zaslug« pripenjati nobeni vladi. To je ocena, torej mnenje. Kar je dejstvo, je pa, da s tem nisem zanikal nič od tega, kar sta naredili Janševi vladi. Pa tudi nič od tega, kar so naredile Peterletova, Drnovškove, Ropova, Pahorjeva, Bratuškina in Cerarjeva vlada.
  8. Neutemeljeni so očitki, da v enem letu in v zaostrenih gospodarskih in političnih razmerah na področju reform nisem naredil več, kot so naredili kolegi v prvi Janševi vladi, ki so imeli štiri leta časa in mirno morje.
  9. Branimir Štrukelj, kolikor se jaz spominjam, je bil v času mojega ministrovanja glasen in ne tih. Šolski koledar ni predmet reform ampak pravilnika, kjer med mojim mandatom je prišlo do sprememb.
  10. Nadzornik v Telekomu nisem bil, ko sem bil minister v prvi Janševi vladi, ampak pred tem. Ko sem bil nadzornik v Telekomu, nisem bil ne politik ne član SDS. Ko pa sem bil minister, nisem imel na prodajanje Telekoma prav nobenega vpliva. Očitek, da ni bil prodan, je treba nasloviti na koga drugega v tisti vladi.
  11. Nikoli in nikjer nisem zagovarjal kazenskega pregona Boštjana Turka in Janija Božiča. Trdil sem, da tožarjenje ni primerljivo z ubijanjem, kar ni zagovarjanje tožarjenja.
  12. Ideje za poimenovanje "Stranka modernega centra" Cerarjevim nisem "dal", ampak so jo morda brezsramno vzeli iz naslova moje kolumne, morda pa do nje prišli samostojno.



Preberite še