petek, 20. januar 2017

Inavguriran

Trump je bil vedno dober showman. Predvolilni nastopi so bili izjemni. Imeli so žar, energijo. Tudi govor ob zmagi je imel nekaj v sebi. Morda ponižno ganjenost trenutka.

Zato sem morda od inavguracijskega govora pričakoval preveč. Morda je imel slab dan. Morda se mu ne da več, zdaj, ko se je vselil v Belo hišo. Morda se je obrnil samo k svojim zaradi drhali, ki je istočasno razbijala po Washingtonu in ovirala ljudi, da bi se udeležili inavguracije.

Govor je bil medel. Amerika sem, Amerika tja ... nič posebnega. Nobene prave energije. To se zgodi, če populizmu odvzameš sovraštvo. V kampanji in tudi kasneje je vedno bil proti nekomu. Proti Clintonovi, proti demokratom, proti Mehičanom, proti močvirju v Washintonu ...

Populizem potrebuje sovražnika. Celo populizem Miloje Kolar Celarc potrebuje sovražnika. Tistih 20%, ki bodo plačali njene zdravstvene zablode in za trgovce z medicinskimi potrebščinami. Trumpov govor je bil tisto, kar ostane, ko populizem očistiš sovražnika, proti kateremu ščuvaš. Medlo. Brez ideje, ki bi si jo zapomnili. Kupujmo ameriško? Tak slogan se spomnijo tudi Židanovi čebelarji. Novo obdobje? Mogoče. Mogoče pa ne. Odvisno od vsebine. Neko ga je na tviterju dopolnil: "Buy American, hire American, marry Slavic". Mimogrede: Melania Trump je svojo vlogo izpeljala vrhunsko.

Pri vsem skupaj je to, da je v govoru manjkalo sovražnikov, dobro. Da govor sicer ni bil povezovalen, ni bil pa niti razdiralen. Ni iskal novih prijateljev, ne pa tudi starih sovražnikov. Glede na njegovo kampanjo to niti ni tako malo. Kaže pa, kako malo ostane populistom, če se odrečejo sovražnikom.

Držimo pesti, da bo Trump tudi v prihodnje zdržal brez njih.

četrtek, 05. januar 2017

Strategija nesvobode govora še bolj

PortalPlus poroča, da je Ministrstvo za kulturo je spisalo še tretjo verzijo Strategije republike Slovenije na področju medijev. Praktično vse, kar sem napisal o drugi verziji, še vedno drži. Bolj zanimive popravke komentiram spodaj.

Tule se izognejo debati, ali ima RTV Slovenija sploh zakonsko podlago, da iz obvezne naročnine financira spletni portal oz. da bi to podlago dobila:


Tule so vrgli ven idejo, ki je bila zelo smiselna, ampak zakaj bi administrativne ovire odstranjevali medijem, če jih nikomur drugemu ne:


Leporečje je še lepše:


Radio študent je dosegel naslednji popravek:


MK je očitno imelo tudi precej posluha za pripombe RTV Slovenije. Kozmetike je veliko, ne vem zakaj pa je bilo treba iz tako umetelno sestavljenega Programskega sveta izbrisati Rome. S podrobnostmi se ne bom ukvarjal.

Velikanska sprememba na boljše! Medijska strategija je strategija dostopa do interneta! S u p e r :


Davek na internet se je preselil med vrstice:. "Možnost finančnega prispevka" ostaja. Niti ni jasno, komu naj bi prispevanje naložili. In ker ni jasno, koga bo udarilo po žepu, zna iti predlog skozi:


Če vas je zgoraj razveselil dostop do interneta za vse z električnim priključkom, sledi razočaranje: kazalnika za to ni, ideja je zgolj ideja, katere uresničevanja ne bodo preverjali:


In - kot češnja na torti - še čisto nov, post Trumpovski, in zastrašujoče orwellovski napad na fejk njuz, družbene medije, spletne strani in neodvisne portale. Pozor, to ni samo grožnja Facebooku, to je grožnja spletni strani Janeza Novaka in neodvisnim spletnim portalom! 


Z zgornjim odstavkom je Medijska strategija še bolj strategija nesvobode govora! 

Skratka

Vsi problemi ostajajo. Primerjavo obeh verzij* si lahko ogledate tule.



* Da ne bodo po MK iskali krta, ki je wikileaknil primerjavo: oba javno dostopna PDFa s strategijo odprete z Wordom in ju shranite kot DOCX. Potem DOCXa primerjate z izbiro "Compare Versions" v zavihku "Reviews".



sreda, 14. december 2016

Pretežke šolske torbe?!

Teža šolskih torb je kar naenkrat politična tema številka ena. Ali dve. Takoj ob zdravstveni reformi. Kar zgražajte se nad nekdanjim šolskim ministrom, ampak za tole nimam prav nobenega posluha.

Naši očetje in babice so v slabi obutvi, v mrazu in dežju, po blatu in kamenju, pešačili v šolo tudi uro in več v vsako stran; v literaturi je ohranjeno celo, kako so se v temačnih gozdovih bali divjih zveri, pa so vseeno - ali pa prav zato - odrasli v normalne, zdrave ljudi. In ne, ne zato, ker so imeli lažje šolske torbe, če so jih sploh imeli, ampak zato, ker jih niso že od rane mladosti naprej zavijali v vato.

Dandanes se staršem zdi, da morajo otroka in torbo z avtom dostaviti do šolskega praga, kaj šolskega, celo pri vpisovanju na univerzo so nekatere mame še kar zraven. In od parlamenta navzdol naj bi se država ukvarjala s šolskimi torbami?! Če se vam res zdijo pretežke, zmečite otroku nepotrebno ven. Če tega res ne zna sam. In če bo učiteljica sitnarila, ji to povejte na enem tistih nesmiselnih roditeljskih sestankov, na katerih vas dolgočasi s svojimi powerpointi. In na katerih ima kateri od staršev, ki ima silno potrebo po javnem udejstvovanju, toliko povedati o kakovosti papirja na šolskih WCjih.

Ali se res prav nič ne more več zgoditi brez blagoslova politike?  Ali je res za vsako stvar potreben državni pravilnik? Ali res ničesar več ne znate urediti sami? Ali si res ne upate vtikati v nekaj, kar z davki plačujete? Ali se bojite, da se bo šola maščevala vašemu otroku, če bo vaša družina zahtevna stranka njenih storitev?

No, to bi pa bilo pa celo vredno razprave.
  

sobota, 03. december 2016

Konec identitetnega liberalizma?

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma, ki je bil kar pogumen glede na progresivno linijo, ki v New Yourk Timesu prevladuje. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Bistvo pove tale odstavek:
[The liberals] obsession with diversity has encouraged white, rural, religious Americans to think of themselves as a disadvantaged group whose identity is being threatened or ignored. Such people are not actually reacting against the reality of our diverse America (they tend, after all, to live in homogeneous areas of the country). But they are reacting against the omnipresent rhetoric of identity, which is what they mean by “political correctness."
S prvim stavkom se strinjam, ostanek pa je, se bojim, pobožna želja progresivca, ki si zatiska oči pred človeško naravo. Trumpovi volivci se niso uprli politiki identitete, torej delanju politike iz tega, kaj kdo je. Nagovarjanje identitet podskupin je zbudilo skupno oz. prevladujočo identiteto Amerike, ki je severnoevropska, bela in krščanska. Niso reagirali proti retoriki identitete - tako napredni na podeželju Pensilvanije še niso - ampak so se z eno identiteto postavili proti drugi.

Če komu ni všeč, da ljudje taki so, nikomur ne naredi nobene usluge, če se pretvarja, da niso. Problem identitete izgine samo tako, da politika z veliko mero tankočutnosti do sosedov goji najširšo, skupno identiteto države oz. naroda. Ta povezuje, druge delijo.

Jedro kasnejše kolumne na Časniku.

ponedeljek, 21. november 2016

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Pišejo
Medij je sredstvo oziroma oblika množičnega komuniciranja, katerega glavni namen je praviloma ...
Kaj je zdaj, sredstvo ali oblika? "Glavni namen je praviloma" - bi bilo lahko še bolj raztegljivo? Ne bi bilo dovolj prostora za poljubne interpretacije, če bi pisalo "namen je praviloma" ali pa "glavni namen je"?
... periodično ustvarjanje in razširjanje uredniško oblikovanih  medijskih vsebin posredovanih širšemu občinstvu ... 
Hmm, "in razširanje" ali "ali razširanje"? Zakaj bi medij moral ustvarjati vsebine, kaj pa, če jih samo posreduje, agregira? Zvemo pa le nekaj konkretnega, namreč, da brez uredniškega oblikovanja ni medija. Čeprav, kaj pa če urednikuje algoritem? Kaj bi bila nemedijska vsebina, ki jo razširja medij? Kako široko je širše?
... z namenom obveščanja in zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih ter drugih potreb javnosti, dostopnih na kateri koli način in na kateri koli napravi ali nosilcu.
Zanimivo, obveščanje ni zadovoljevanje potrebe, obveščen naš človek mora biti, pa če si to želi ali pa ne. In tudi tukaj, kot skozi cel dokument, se Strategija otepa medijev kot nečesa, kar informira o politiki. Kot da ne obstaja.
Za razliko od drugih oblik javnega komuniciranja delovanje medijev temelji na avtonomnosti urednikov in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev in urednikov oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice njihovega dela.
Medij je lahko torej samo tisto, kjer so uredniki in avtorji avtonomni; tovarniško glasilo, strankarsko glasilo, časopis delničarjem torej ni medij, ta blog pa je! Medij je, kjer se držijo kodeksov. Ta blog spet ni.

Citirani odstavek v svobodni družbi določa, kdo si lahko pripne značko "medij", v nesvobodni družbi pa, kdo sploh sme "razširjati vsebine". Strategija je napisana tako ohlapno, da ne vemo natanko, kaj od tega dvojega so avtorji mislili, je pa upravičen strah, da se s tem vzpostavlja omejitev, kdo bo sploh smel objavljati še kje drugje kot na kaki zakotni zasebni spletni strani, ki mu jo bodo servirali, češ, "saj imaš svobodo govora. Pa v kopalnici tudi lahko poješ".
Ne glede na platformo razširjanja medijskih vsebin za vsako obliko komuniciranja, dostopnega javnosti, veljajo najvišji standardi spoštovanja človekovih pravic, zlasti nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva. 
Vse lepo in prav, ampak da bi pa svobodo govora omenili v isti sapi, na to pa niso pomislili.
Za zagotavljanje nujne kakovosti informativnih vsebin je ključnega pomena, da jih pripravljajo strokovno usposobljeni poklicni novinarji; zato status informativnega medija lahko pridobi samo medij z zadostnim številom zaposlenih novinarjev z ustrezno izobrazbo glede na obseg programa.
V najboljši tradiciji srednjeveških cehov in skladno s Hayekovo Potjo v tlačanstvo, so si tukaj novinarji napisali monopol na nekatera dela. Kar ne čudi. To počnejo tudi dimnikarji in frizerji. Nevarno pa je naslednje: informativni medij je samo tisti, ki ima zaposlene kvalificirane novinarje. Ker ljudje pri informativnih medijih očitno niso sposobni oceniti kvalitete in se bo ta zagotavljala s politiko zaposlovanja in certificiranjem s strani države. Ali pa bo še huje.

Namreč, če to pomeni, da informacij ne sme širiti medij, ki tega ne izpolnjuje, gre za resen napad na svobodo govora. Če pa to pomeni, da bodo nekateri "mediji" imeli značko "Medij je vpisan v državni razvid medijev", drugi pa ne, in bo to bralcem povedalo, da je prvi morda bolj verodostojen od drugega, pa težave ne vidim. Ampak glede na prakso se bojim, da ne gre samo za značko.
Sporočila in vsebine, dostopne in v mnogih primerih namenjene javnosti, se pojavljajo tudi na platformah, ki ne ustrezajo opredelitvi medijev po vseh svojih značilnostih in osnovnem namenu (družbena omrežja, portali, spletne strani in vedno pogostejše nove platforme) ...
Prevod: ne znamo natanko definirati, kaj je medij.
... zato bo zakon v izogib možnim posledicam (nespoštovanje človekovih pravic, nelojalna konkurenca medijem, nespoštovanje avtorskih in izdajateljskih pravic ipd.) v prihodnje moral vsaj deloma urejati tudi ta vprašanja.
Skratka, ne gre za zakon o medijih, ampak za zakon, ki bo urejal nič več nič manj kot svobodo govora in branil ("nelojalna konkurenca medijem") "ta zaresne" medije pred internetom.
To še posebej velja za področje zaščite ustavno varovanih kategorij, zaščite otrok in mladoletnikov, spoštovanja človekove zasebnosti, časti in dobrega imena, prepovedi sovražnega govora, pravice do popravka itd. Enako velja za nedopustne primere nespoštovanja avtorskih pravic in pravic izdajateljev, ki investirajo v pridobivanje informacij in oblikovanje medijskih vsebin.
A vendar svoboda govora - tudi ustavna kategorija - tudi tukaj ni omenjena. Pri čemer imam slabo vest, kako si drznem na kaj takega opozoriti v kontekstu tako plemenitega cilja kot je zaščita otrok in mladoletnikov.

Javni interes

Izgovor za državno vedrenje in oblačenje na področju medijev je tako imenovani javni interes. Tako pravijo v poglavju, ki naj bi javni interes definiral:
Nosilec javnega interesa je javnost v najširšem pomenu besede, potemtakem skupnost državljank in državljanov RS ter drugih prebivalcev v državi ter pripadnikov slovenskih manjšin v sosednjih državah ter Slovencev po svetu. Izhodišča in bistvo javnega interesa oziroma najpomembnejša merila vsega, kar je v javnem interesu in se predstavlja kot uresničevanje javnega interesa, so ...
Kaj je javni interes, iz tega ne razberem. Ne vem, kaj je nosilec interesa, vem pa, kaj je imetnik interesa; vem, kdo ima interes. Zakaj niso napisali npr. da je javni interes vsota interesov državljank in državljanov? Ker če bi bil, potem sta dva načina, da izvemo, kakšen ta interes je: (1) kako se ljudje obnašajo na medijskem trgu in interes sami uresničujejo, ali pa (2) kako na volitvah ocenijo, da so njihov interes prepoznali in ga bodo v njihovem imenu zagovarjali politiki. 

Skrbi, da ne v trg ne v politiko v Strategiji ni prav nobenega zaupanja. Kot razlagalec javnega interesa se pojavi "stroka". Stroka, da ve, kaj je za ljudi dobro.

To mi je od nekje znano.

Preberite še