ponedeljek, 13. april 2015

Četrta veja

Pred nekaj meseci sem objavil kolumno "Naše skupne zgodbe". Pisal sem o tem, kako pomembno je, da mediji ustvarjajo skupno resničnost; da skupna resničnost ni kakofonija množice mnenj in novic z roba medijskega prostora in ideoloških getov, ampak da jo morajo ustvarjati mediji, ki jih imamo za osrednje. Osrednji mediji so tisti, za katere pričakujemo, da jih večina spremlja. Torej trije nacionalni dnevni časopisi, nacionalna ter ena ali dve zasebni televiziji ter nacionalni radio.

Kako dobro osrednji mediji projicirajo resničnost, kaže razkorak med njimi in mešanico vsega tistega na obrobju. Razkorak med tem, kar beremo v osrednjih medijih in tem, kar prinaša predvsem desni rob medijskega prostora, je velik. Zaključil sem z ugotovitvijo, da je to pomembno predvsem zaradi regulatorne vloge, ki jo imajo mediji v demokraciji. So namreč regulator političnega trga. Na tej točki nadaljujem.

Novinec na trgu

Si predstavljate, da bi na trgu mobilnih telefonov proizvajalec, ki ni izdelal še nobenega telefona, ki nima nič zadovoljnih strank nikjer na svetu, čez noč dosegel 35% tržni delež in prehitel Apple, Samsung, Xiaomi in vse ostale. Jaz tudi ne.

Trg mobilnih naprav tega ne bi dopustil. Varuhi konkurence ne bi dopustili, da bi si kdo 35% tržni delež pograbil z nefair poslovnimi ali oglaševalskimi potezami. Kupci bi nagradili dobre in kaznovali slabe proizvajalce. Regulatorji skrbijo, da podjetja ne izkoriščajo monopolnega položaja, pridobljenih pozicij, skratka, da je tekmovanje pošteno in da na njem odločajo kupci si svojimi odločitvami, na katere naj ne bi vplivalo dosti drugega kot cena in kvaliteta ponudbe ter seveda okus kupca.

Tudi politika je na trgu

Na trgu so politične ideje. Na trgu so politiki, ki upajo, da jih bodo kupci kupili na volitvah. Regulatorji tega procesa so mediji, pravna država in do neke mere, v samoregulativni vlogi, parlament. Za slovenski politični trg je značilna velika moč uveljavljenih igralcev, incumbentov.

Slovenski politiki se v 1990ih ni zgodilo to, kar se je zgodilo AT&T-ju in še komu, ki mu je bilo naloženo, da se razgradi na več konkurenčnih podjetij. Res je, da je nekdanja partija razpadla na več konkurenčnih partij, ki pa so oblikovale kartel in praviloma delovale usklajeno.

Pri storitvah in produktih trg - torej kupci na trgu - poskrbijo, da so izdelki in storitve čedalje boljši in čedalje cenejši. To je zato, ker je na trgu izbira in ker je tekma poštena. V slovenski politiki ne bi mogli reči, da so izdelki in storitve čedalje boljše. Vsaka naslednja vlada je slabša od prejšnje. Ljudi je težko prepričati, da bi postali ministri. Voz gre, menda povsem demokratično, navzdol.

Pa gre res navzdol demokratično? Francis Fukuyama v svoji knjigi The Origins of Political Order odstopa od svoje prvotne ideje, da tržno gospodarstvo in demokracija pomenita konec zgodovine. Vztraja pa, da so pogoji za uspešno družbo trije: delujoča država, vladavina zakona in odgovornost. Slednje se lahko vzpostavlja skozi demokracijo, lahko pa tudi kako drugače.

Država, zakon, zaupanje

Odgovornost sam razumem kot generator nečesa pomembnejšega - zaupanja. Odgovorni so vredni zaupanja, neodgovornim ne zaupamo. Če si zaupamo, vse bistveno bolje deluje. Ekonomisti znajo pojasniti, da so stroški mehanizmov, ki nadomeščajo zaupanje, znatni. Če je zaupanje, so "transakcijski" stroški manjši. Če vam banka zaupa, ni treba sklepati zavarovanja za vračilo dolga. Odpade zavarovalna premija in administrativno delo. Če poslovnemu partnerju zaupate, ga ni treba preverjati na vse načine preverjati. Kar stane. Zato so učinkovita ekonomska omrežja, kjer si med seboj zaupajo. Židovski bankirji iz časov rojevanja evropskega bančništva so tak primer.

Slovenska država samo z velikimi težavami, počasi in neučinkovito zagotavlja storitve svojim državljanom: zdravje npr. z velikimi čakalnimi vrstami, sojenje z rekordnimi zaostanki, socialno varstvo na prenizkem nivoju in šolstvo z mnogimi anomalijami. Zaradi pomanjkljive vladavine zakona izgubljamo tožbe na evropskih sodiščih, plačujemo kazni zaradi zaostankov, padamo na lestvicah konkurenčnosti in dobivamo opomine iz evropske komisije.

Najbolj pereče pa je stanje na področju odgovornosti in zaupanja. Komu je vlada pravzaprav odgovorna? Na kakšen način vlada odgovarja? Kako politika odgovarja, če se iste politične sile pregrupirajo v druge stranke? Koliko zaupanja npr. v vlado Mira Cerarja se je vzpostavilo ob volitvah? Katere reforme smo vzeli za svoje? Kako naj zaupamo tej sedanji garnituri ministrov na začasnem delu v politiki? Ko bodo svoje opravili, jih bodo zamenjali drugi.

Cena nezaupanja

Cela država plačuje visoke transakcijske stroške za splošno nezaupanje. Del tega nezaupanja je tudi nezaupanje v medije. Ja, so osrednji in vsi se pretvarjamo, da je tisto, kar poročajo res. In hkrati se vsi zavedamo, da niso resnico-ljubni. Da radi postanejo pristranski. Ne vsi, tudi ne vsak ves čas, ampak, če parafrazirmao Lincolna, nekaj ljudi vleče za nos nekaj časa. Potem pa drugi. Desničarji se nad tem pritožujejo, levičarji so tega potihem veseli, neumneži tega ne opazijo.

Če v kapitalizmu ni regulatorev, ni tržnega gospodarstva, ampak džungla, v kateri velja zakon močnejšega, produkti pa so zanič. Podobno, kot če v nogometu ne bi bilo sodnikov. Vsakemu dobremu igralcu bi zlomili nogo.

Če v demokraciji ni regulatorjev, ki bi ustvarjali možnosti za pošteno tekmovanje političnih idej in osebnosti, ampak so regulatorji povezani z igralci na trgu, potem rezultat ni demokracija, ampak vse skupaj še najbolj spominja na fevdalizem. Za tisto obliko vladanja je namreč značilna malo brzdana oblast tistih, ki so na vrhu. Napredka je bilo malo, večina je bila od rojstva do smrti ujeta v svojem stanu.

Tajkuni, bančniki, politiki ... mediji?

Edini način za izboljšanje tega stanja je, da začnejo regulatorji političnega trga opravljati svojo vlogo. Da niso več navijači ali lobisti za koga od tekmecev, ampak dejansko skrbijo za delovanje političnega trga.

Tu je ogromna odgovornost medijev. O njihovi krivdi za stanje stvari v Sloveniji ni bilo povedanega še nič, pa bi po pohlepnih tajkunih, ustrežjivih bančnikih in korumpiranih politikih verjetno lahko počasi prišli na vrsto.

Ampak od še enega grešnega kozla ne bi imel nihče nič. Mediji so, kot samostojna veja oblasti, v idealnem položaju, da naredijo red sami pri sebi. Tehnološki razvoj gre v smer, ko postajajo popolnoma svobodni; v smislu tiste pesmi Janis Joplin, svoboda je, ko nimaš več česa izgubiti.

Najprej objavljeno v Časniku 31.3.2015




torek, 17. marec 2015

Ministrica

Mediji sprašujejo po mnenju o novi ministrici za šolstvo, znanost in šport. Ne komentiram. Ne poznam je. 

V Švici ljudje menda tudi ne poznajo ministrov. To je ta švicarski model vladanja, "kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko". 

Rabimo samo še švicarske tehnokrate. In podjetnike. Ure. Smučišča. Čokolade. Rikolo.

Želim ji uspešno delo, ker uspešni ministri so dobri za vse.


ponedeljek, 16. marec 2015

Kdor visoko leta ...

Včasih je veljalo:

Kdor visoko leta, nizko pade.

To je bilo v takrat, ko so se ljudje sami naredili. Ko so bili "self made men". Danes velja:

Kogar so visoko nesli, ga bodo z višine vrgli.

Če so nekoga po sili štuporamo nosili gor po zatohlem stopnišču prav v najvišje nadstropje, ga s še večjim veseljem pahnejo s strehe, kot če bi se vzpenjal peš sam. Malo zaradi slabe vesti, da so ga sploh nosili, malo, da bi se opravičili za pomoto, malo zaradi žlehtnobe in malo zato, ker pač vsakega z veseljem pahnejo.

PS. Prispevek je napisan v moški slovnični obliki, velja pa za oba spola.




četrtek, 05. marec 2015

Vračilo šolnin, ki niso bile plačane?!

Za Delo sem pred dnevi podal tole mnenje o ideji, da bi študentje plačevali denarno kazen, če ne bi študirali:
Bolje bi bilo financirati študije ali študente, ampak koncept zakona je, da država financira inštitucije. In če financira inštitucije, potem je popolnoma nelogično finančno kaznovanje študentov, če le-ti ne končajo študija. Še posebej je to nesmiselno na magistrskem in doktorskem študiju, kjer je osip itak majhen. Namesto tega bi fiktivne vpise lahko zajezili tako, da bi »študentske« ugodnosti dali vsem mladim do npr. 25. leta starosti ne glede na to, ali študirajo ali ne.
O financiranju doktorskega študija s preusmeritvijo sredstev ARRS:
Doktorske študente bi bilo smiselno financirati kot začasne pedagoške asistente ter skozi konkurenčno pridobljena raziskovalna sredstva. In ne, kot je predlagano, da se sredstva vzame ARRSu in jih vrže v skupno vrečo za univerze.
In še splošno mnenje o izhodiščih za novi visokošolski zakon:
Gledano v celoti so predlagane spremembe premajhne, da bi odgovorile na izzive časa, v zvezi s katerimi je ReNPVŠ že deloma zastarela; pa dosti globlje od res nujne vzpostavitve dolgoročne stabilnosti financiranja skladno z odločbo ustavnega sodišča.


sobota, 28. februar 2015

Ko Mladina pritrdi Ireni Vadnjal

V zapisu, od katerega se je stranka NSi najprej distancirala, potem pa ga je umaknila, je Irena Vadnjal med drugim zapisala:
[Homoseksualni lobiji so] izdelali strategijo, pravo kulturno vojno, kot navaja Scott Livelly, ki  se začne z zahtevo po tolerantnosti in sprejetosti, nadaljuje s paradami in nasilnim delovanjem ter kaznovanjem za tiste, ki se z njimi ne strinjajo.
V odzivu v Mladini Jure Hederih naredi prav to. Grozi s kaznovanjem. Piše (tudi tu podčrtal Ž.T.):
Kazenski zakonik v 297. členu določa: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.« in pa »Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečit.« Sam nisem pravnik, a zdi se mi, da se ga. Vadnjal in NSi sprehajajo po tankem ledu.
Dobra ironija mi je bila vedno všeč.

***

Je pa cena za to ironijo žal tudi prizadetost ljudi. Temu bi se bilo dobro z več občutka in empatije izogibati.




Preberite še