ponedeljek, 21. november 2016

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Pišejo
Medij je sredstvo oziroma oblika množičnega komuniciranja, katerega glavni namen je praviloma ...
Kaj je zdaj, sredstvo ali oblika? "Glavni namen je praviloma" - bi bilo lahko še bolj raztegljivo? Ne bi bilo dovolj prostora za poljubne interpretacije, če bi pisalo "namen je praviloma" ali pa "glavni namen je"?
... periodično ustvarjanje in razširjanje uredniško oblikovanih  medijskih vsebin posredovanih širšemu občinstvu ... 
Hmm, "in razširanje" ali "ali razširanje"? Zakaj bi medij moral ustvarjati vsebine, kaj pa, če jih samo posreduje, agregira? Zvemo pa le nekaj konkretnega, namreč, da brez uredniškega oblikovanja ni medija. Čeprav, kaj pa če urednikuje algoritem? Kaj bi bila nemedijska vsebina, ki jo razširja medij? Kako široko je širše?
... z namenom obveščanja in zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih ter drugih potreb javnosti, dostopnih na kateri koli način in na kateri koli napravi ali nosilcu.
Zanimivo, obveščanje ni zadovoljevanje potrebe, obveščen naš človek mora biti, pa če si to želi ali pa ne. In tudi tukaj, kot skozi cel dokument, se Strategija otepa medijev kot nečesa, kar informira o politiki. Kot da ne obstaja.
Za razliko od drugih oblik javnega komuniciranja delovanje medijev temelji na avtonomnosti urednikov in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin, v skladu s profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev in urednikov oziroma drugih avtorjev prispevkov za posledice njihovega dela.
Medij je lahko torej samo tisto, kjer so uredniki in avtorji avtonomni; tovarniško glasilo, strankarsko glasilo, časopis delničarjem torej ni medij, ta blog pa je! Medij je, kjer se držijo kodeksov. Ta blog spet ni.

Citirani odstavek v svobodni družbi določa, kdo si lahko pripne značko "medij", v nesvobodni družbi pa, kdo sploh sme "razširjati vsebine". Strategija je napisana tako ohlapno, da ne vemo natanko, kaj od tega dvojega so avtorji mislili, je pa upravičen strah, da se s tem vzpostavlja omejitev, kdo bo sploh smel objavljati še kje drugje kot na kaki zakotni zasebni spletni strani, ki mu jo bodo servirali, češ, "saj imaš svobodo govora. Pa v kopalnici tudi lahko poješ".
Ne glede na platformo razširjanja medijskih vsebin za vsako obliko komuniciranja, dostopnega javnosti, veljajo najvišji standardi spoštovanja človekovih pravic, zlasti nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva. 
Vse lepo in prav, ampak da bi pa svobodo govora omenili v isti sapi, na to pa niso pomislili.
Za zagotavljanje nujne kakovosti informativnih vsebin je ključnega pomena, da jih pripravljajo strokovno usposobljeni poklicni novinarji; zato status informativnega medija lahko pridobi samo medij z zadostnim številom zaposlenih novinarjev z ustrezno izobrazbo glede na obseg programa.
V najboljši tradiciji srednjeveških cehov in skladno s Hayekovo Potjo v tlačanstvo, so si tukaj novinarji napisali monopol na nekatera dela. Kar ne čudi. To počnejo tudi dimnikarji in frizerji. Nevarno pa je naslednje: informativni medij je samo tisti, ki ima zaposlene kvalificirane novinarje. Ker ljudje pri informativnih medijih očitno niso sposobni oceniti kvalitete in se bo ta zagotavljala s politiko zaposlovanja in certificiranjem s strani države. Ali pa bo še huje.

Namreč, če to pomeni, da informacij ne sme širiti medij, ki tega ne izpolnjuje, gre za resen napad na svobodo govora. Če pa to pomeni, da bodo nekateri "mediji" imeli značko "Medij je vpisan v državni razvid medijev", drugi pa ne, in bo to bralcem povedalo, da je prvi morda bolj verodostojen od drugega, pa težave ne vidim. Ampak glede na prakso se bojim, da ne gre samo za značko.
Sporočila in vsebine, dostopne in v mnogih primerih namenjene javnosti, se pojavljajo tudi na platformah, ki ne ustrezajo opredelitvi medijev po vseh svojih značilnostih in osnovnem namenu (družbena omrežja, portali, spletne strani in vedno pogostejše nove platforme) ...
Prevod: ne znamo natanko definirati, kaj je medij.
... zato bo zakon v izogib možnim posledicam (nespoštovanje človekovih pravic, nelojalna konkurenca medijem, nespoštovanje avtorskih in izdajateljskih pravic ipd.) v prihodnje moral vsaj deloma urejati tudi ta vprašanja.
Skratka, ne gre za zakon o medijih, ampak za zakon, ki bo urejal nič več nič manj kot svobodo govora in branil ("nelojalna konkurenca medijem") "ta zaresne" medije pred internetom.
To še posebej velja za področje zaščite ustavno varovanih kategorij, zaščite otrok in mladoletnikov, spoštovanja človekove zasebnosti, časti in dobrega imena, prepovedi sovražnega govora, pravice do popravka itd. Enako velja za nedopustne primere nespoštovanja avtorskih pravic in pravic izdajateljev, ki investirajo v pridobivanje informacij in oblikovanje medijskih vsebin.
A vendar svoboda govora - tudi ustavna kategorija - tudi tukaj ni omenjena. Pri čemer imam slabo vest, kako si drznem na kaj takega opozoriti v kontekstu tako plemenitega cilja kot je zaščita otrok in mladoletnikov.

Javni interes

Izgovor za državno vedrenje in oblačenje na področju medijev je tako imenovani javni interes. Tako pravijo v poglavju, ki naj bi javni interes definiral:
Nosilec javnega interesa je javnost v najširšem pomenu besede, potemtakem skupnost državljank in državljanov RS ter drugih prebivalcev v državi ter pripadnikov slovenskih manjšin v sosednjih državah ter Slovencev po svetu. Izhodišča in bistvo javnega interesa oziroma najpomembnejša merila vsega, kar je v javnem interesu in se predstavlja kot uresničevanje javnega interesa, so ...
Kaj je javni interes, iz tega ne razberem. Ne vem, kaj je nosilec interesa, vem pa, kaj je imetnik interesa; vem, kdo ima interes. Zakaj niso napisali npr. da je javni interes vsota interesov državljank in državljanov? Ker če bi bil, potem sta dva načina, da izvemo, kakšen ta interes je: (1) kako se ljudje obnašajo na medijskem trgu in interes sami uresničujejo, ali pa (2) kako na volitvah ocenijo, da so njihov interes prepoznali in ga bodo v njihovem imenu zagovarjali politiki. 

Skrbi, da ne v trg ne v politiko v Strategiji ni prav nobenega zaupanja. Kot razlagalec javnega interesa se pojavi "stroka". Stroka, da ve, kaj je za ljudi dobro.

To mi je od nekje znano.

nedelja, 06. november 2016

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

Negotovo?

Razčistimo najprej o prekarnosti: prekarno pomeni negotovo. Delo voznikov Uberja ni prav nič bolj negotovo kot delo običajnih taksistov. Glede na to, da se taksisti bojijo Uberja, je celo manj negotovo od dela taksistov. Predlagam, da namesto zlovešče tujke tudi sicer začnemo uporabljati besedo, ki jo razumemo: negotovo.

Samostojno?

Kar se pa odnosa med Uberjem in voznikom tiče - da gre pri tem za elemente oblike zaposlitve, morda lahko odloči sodišče v kakšni urejeni kapitalistični državi kot je Velika Britanija ali ZDA. 

Hinavsko pa je o tem modrovati v državi, kjer npr. žerjavisti na teritoriju Luke Koper upravljajo z žerjavi, ki so osnovno sredstvo Luke Koper in pretovarjajo kontejnerje, kar je posel Luke Koper. In to ne delajo kot uslužbenci Luke Koper ampak kot s.p.-ji. Kot s.p. dela prenekatera natakarica v lokalu, ki ni njen, streže stranke, ki niso njene stranke, uporablja stroj za espresso, ki ni njen stroj in izdaja račune, ki niso računi njene firme.

Hinavsko se je spotikati ob Uber, dokler v Sloveniji na deset tisoče ljudi kot samostojni podjetnik dela delo povsem običajnih uslužbencev. Na tak način so zaposleni, ker so sicer davki previsoki in fleksibilnost trga dela prenizka. Samo zato. Nobenega organizacijskega ali tehnološkega vzroka ni. Prav nič niso samo-stojni. 

Samostojno!

So pa dela, kjer človek dejansko je samostojni podjetnik. Samo-stojni. Ko sam stoji. Ne za tujim šankom, ne na tujem žerjavu, ampak s svojo lestvijo in svojimi čopiči beli stanovanja; ali pa sedi v svojem avtu, sam si odreja delovni čas, sam izbira, kje bo vozil.

Tlačiti Uber v uslužbenske kalupe ni nobena borba za delavske pravice, ampak preprečevanje samostojnim voznikom, da bi delali in potnikom, da bi se vozili. Je usluga cehom, katerih smoter je izrivanje konkurence in nadzor cen. Je usluga županom, ki vedrijo in oblačijo nad cehi in lahko žugajo celo z državno konkurenco zasebnim taksistom.

Podjetništvo da ali ne

Širši vidik te zgodbe ni, ali mislimo v Sloveniji resno z delitveno ekonomijo ali ne. Širši vidike je, ali mislimo resno s samostojnim podjetništvom. Ali je samostojno podjetništvo predvsem obvod okostenelega trga dela ali je res namenjeno temu, da ljudje delajo samostojno. 

Delitvena ekonomija oz. platformski kapitalizem mobilizira sredstva in sposobnosti posameznika. Vprašanje je, ali bodo države dovolile, da se sredstva in sposobnosti mobilizirajo in uporabljajo, ali pa jim bodo metale polena pod noge. Dodane vrednosti ta polena ne ustvarjajo.

sreda, 07. september 2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.

Internet je presegel pričakovanja, ker se ljudje intuitivno zelo slabo znajdemo ob pojavih, ki se odvijajo eksponentno. Klasičen primer za to je maharadža, ki je hotel nagraditi izumitelja šaha in se je smejal zahtevi, da naj da na prvo polje šahovnice eno zrno riža, na drugo dve, na tretje štiri, na četrto osem ... Na prvi polovici šahovnice je še kar šlo, na drugi polovici so stvari eksplodirale.

Razvoj digitalne tehnologije je eksponenten, zmogljivosti denimo megapikslov v fotoaparatih, pomnilnikov v računalnikih, hitrosti procesorja in omrežij se še kar vsako leto ali dve podvajajo, kot je bil leta 1965 napovedal Gordon Moore.

Internet se je dotaknil že skoraj vsega. Povezuje ljudi in to dela ceneje, hitreje in bolje kot katerakoli druga tehnologija. Povezani ljudje so močnejši. Zato internet ojača, kar je dobrega in kar je slabega v ljudeh. Pri slabem se to še bolj pozna, ker so bile predinternetne komunikacijske tehnologije drage, komunikacija ali publikacija si je morala prostor izboriti s svojo kvaliteto. Uredniki so skrbeli, da med ljudi ni prišlo čisto vse. Ali kot je rekel nekdo na twitterju, še nikoli niso imeli bedaki tako dolgega vzvoda za svoje neumnosti.

Na internetu zato najdete potrditev za še tako noro teorijo zarote le klik ali dva stran od skrbno preverjene informacije. Ljudje se še nismo navadili, da zdaj ni problem dobiti informacije, ampak je problem oceniti informacijo. Ni problem najti, ampak vedeti, kaj iskati. Ljudje s svojimi navadami, intuicijo, predsodki smo tisti, ki pogosto ne dohajamo napredka.

Zgodovina je polna dvomljivcev v napredek. Ludisti bi razbijali stroje, maltuzijanci napovedujejo, da bo zaradi napredka že česa zmanjkalo, naše konservativno bistvo vidi več varnosti v preizkušenih starih receptih kot v novotarijah. Zato gre v promet branje, da internet ljudi poneumlja, da jih onesrečuje, da razdre kakšno razmerje, da zaradi interneta "mož zapušča ženo in otroci mater", da povečuje socialne razlike, da uničuje delovna mesta pa okolje in planet. Taki strahovi so stari kot človeštvo.

In ne držijo. Ko vidim mlad par v kavarni, vsakega pri svojem telefonu, vidim dokaz, da internet rešuje razmerja. Brez interneta bi namreč ugotovila, da se nimata o čem pogovarjati. Ko vidim revne in bogate na podobnih napravah uporabljati iste storitve, je to dokaz, da internet zmanjšuje socialne razlike. V dolgih urah, ki jih preživite na internetu, vam je dostopno isto informacijsko bogastvo kot največjim bogatašem. Če ste pred 30 leti za ustvariti obrt ali podjetje potrebovali bogatega očeta, nepremičnino, delavnico, tovarno, danes zadostujejo miza, stol in internet. Če so včasih pot navzgor zapirali ljudje z izkušnjami in zvezami, danes digitalni svet z disruptivnimi inovacijami te ovire vsakodnevno ruši.

Nekateri so pričakovali, da bo internet izboljšal demokracijo. Da bodo kar z miško ali mobilnim telefonom odločali o stvareh, za katere so ob branju komentarjev na facebooku dobili občutek, da jih razumejo. To se še ni zgodilo. To je, kot bi pričakovali, da bodo tisk, knjige in časopisi izboljšali fevdalizem. Internet najprej spreminja tisto, kar je svobodno, na koncu tisto, kar je regulirano z zakoni in ustavami. Če so stvari preveč rigidne, se tudi kaj zlomi.

Internet je bil produkt triumfa svobode, človekovih pravic in svobodnega podjetništva po koncu hladne vojne. Internet je bil prostor svobode, bil je, na neki način, Divji zahod, eksponentno rastoč prostor, ki so ga ustvarjali in zavzemali inovatorji in podjetniki, podobno kot so kavboji prodirali na ameriški zahod. S to razliko, da se je zdelo, da na koncu ne bodo trčili ob Pacifiški ocean.

Tehnično bo digitalni svet še naprej rasel. Druga polovica šahovnice je šele pred nami. Izgublja pa internet svoj odprti, pionirski značaj. Politika bi si ga podrejala, velika podjetja bi si zakoličila svoje monopole in ga balkanizirala, vse več je cenzure, regulacije, omejevanja.

V svobodnih družbah je internet orodje svobode, v avtokratskih je orodje represije. Zato nas ne sme skrbeti za internet, ampak za to, kam zadnja leta drsijo zahodne družbe.

četrtek, 04. avgust 2016

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.




sobota, 30. julij 2016

Rusija je evropska država ...

Foto: 24ur.com
Ko so se nazadnje odnosi z Rusijo zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v Evropski Uniji. Ne, ni bil cinizem. Če prav premislimo, je EU pod svojo debelo preprogo pometla spore med srednje in zahodno-evropskimi državami, predvsem za drobiž, ki se nahaja med veliki državami, kot so Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan in spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU. Rusije.

Koliko je članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge - pravoslavne - civilizacije, drugi, da je Rusija prevelika, tretji, da se itak obrača proti Aziji, četrti, da se slabo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemelje, ki ga je izgubila po porazu v hladni vojni.

Ampak če pogledamo na zemljevid, Rusija je evropska država. Rusija seveda ni kakšna Črna gora, da bi "prosila" za članstvo. Daje pa namige. Zadnjega je morda dal Putin na Vršiču na koncu svojega govora. Ki je bil nekako v smislu, da se zahvaljuje za iskreno stremljenje za graditev evropske enotnosti, ki morajo postati temelj prihodnosti Evrope. Če je prišel Evropi kaj povedati na Vršič, je povedal to. Da je Rusija del tega.

Za Rusijo so v Aziji same težave. Evroazijska zveza je plan B. Kitajci pronicajo v prazno Sibirijo, Kavkaz je z muslimanskimi narodi sinonim za težave že od Vojne in miru naprej. Evropa je naravni ruski partner s komplementarnim gospodarstvom in skupnimi geopolitičnimi interesi.

Ti so postali še bolj jasni zadnje dni s spremembami v Turčiji, ki se očitno obrača k svojemu muslimanskemu značaju in lahko skupaj z nekaterimi drugimi državami postane del kar močnega in neprijetnega bloka na evropskih južnih mejah. Z zgodovinsko tradicijo ambicije po prodiranju na sever.

Ne glede na to, kdo bo zmagal na predsedniških volitvah v ZDA, toliko kot v hladni vojni in letih po njej EU na ZDA ne bo mogla računati. Se bo pač treba postaviti na lastne noge. In EU si ne more privoščiti, da je hkrati v sporu s Turčijo (oz. muslimanskim jugom) in Rusijo. Ne glede na to, kako prijazno se bosta rokovala Putin in Erdogan, drug drugemu sta spet plan B. Plan A so za oba partnerji znotraj iste civilizacije.

Spraviti Rusijo nazaj v Evropo je projekt, ki je vreden diplomatskega truda Unije in evropskih velesil. Če bi bila Slovenija ena izmed njih, bi lahko tako gledali tudi na Putinov obisk na Gorenjskem. Ker ni, je obisk pač pietetne narave z obeti gospodarskega sodelovanja. Ampak sankcij EU proti Rusiji Slovenija menda ne bo kršila. Bi se nam znalo maščevati kje drugje, npr. pri določanju meje v Piranskem zalivu ali ko bi nam EU lahko kje pogledala skozi prste, pa nam ne bo.

... in Slovenija tudi

Putinov obisk v Sloveniji ni geopolitika, preprosto zato ne, ker Slovenija, z vsem spoštovanjem, nima geo-dimezij. Obisk zato ni geopolitična napaka. Tudi obisk ne bi zbujal zaskrbljenosti evropsko in atlantsko usmerjene javnosti, če bi se sicer obnašali kot solidna članica NATO. Najbolj problematičen je provincialno regresivni zanos, s katerim se z obiskom ukvarja slovenski medijsko-politični kompleks.

Slovenskemu establishemntu se Putin prileže, ker je Putin naš. No, njihov. Ruski prijatelji prihajajo iz države, ki ima podobne tranzicijske težave kot Slovenija. Pomanjkljivo pravno državo. Pomanjkljivo tržno gospodarstvo. Pomanjkljivo svobodne medije. Tam imajo oligarhe, tu imamo tajkune. Tam neposlušne oligarhe zastrupijo s plutonijem ali jih zaprejo in zavržejo ključ, tu smo nekaj bolj humani. Celo na operacijo srca gredo lahko. Tam se moralno niso odrekli revoluciji, in tukaj se ji, z Rusko pomočjo, tudi ne bodo.

Nekdanji agent KGB je v Rusiji vse to, kar bi si nekdanji agenti UDBE želeli biti v Sloveniji, pa jim v celoti ne uspeva. Z naslonitvijo na Rusijo lahko krmijo tisti antiamerikanizem, ki seveda ni uperjen proti vojni v Vietnamu (sic!), ampak proti kapitalizmu, ravnotežju moči, vladavini zakona in človekovim pravicam.

To je kolateralna škoda Putinovega obiska. Avtoceste bodo jutri spet odprte, naša tranzicijska zavora pa bo ostala zategnjena.

Preberite še