Med žlahtno in žlehtno levico

Zanimivo, koliko črnila je bilo prelitega o Janševi kolumni na spletni strani SDS »Boga ni. Vse je dovoljeno«. In koliko manj o programu protikriznih ukrepov, ki je po obsegu dvajsetkrat daljši in je bil celo vložen v parlamentarno proceduro. Odzivi kažejo, da smo v Sloveniji še daleč od konca zgodovine, ki bi nam omogočil, da bi se pogovarjali o prihodnosti. Skupna svetla točka nedavnega pisanja Janše, Štrajna, Hribarjeve in še koga je strinjanje, da je očiščenje, katarza, potrebno. Potem ko smo dolgo poslušali, da potrebujemo žlahtno desnico, postaja jasno, da nimamo žlahtne levice in da liberalci to niso. Vsaj klasični ne.

Na poti k žlahtni levici je še nekaj ovinkov. Izgovarjanje, da so ljudje nedolžni, dokler se jim pravnomočno ne dokaže krivda, za politike ne velja. Odstopiti morajo, če ugotovijo, da niso več verodostojni in bo država ali vlada predolgo talka njihovih problemov. To ni priznanje krivde, to je odnos do države. Pred sodiščem seveda velja, da je krivda individualna. Pred javnostjo pa je pač tako, da posameznik meče luč ali senco na celo stranko, skupino, ekipo, razred, vlado … Na splošno in povprek demonizirati velik del političnega prostora ni pošteno do vseh, ki si demoniziranja ne zaslužijo, pa hkrati poziv, da se v zvezi s tem vsaj zamislijo. Na splošno in povprek se SDS očita fašizem in avtoritarnost.

Mnenjski voditelji so namreč v polemiki z Janšo iz ropotarnice zgodovine potegnili najstarejši trik, ki si ga je izmislil še Josif Visarjonovič Stalin: da nalepimo etiketo »fašistično« na vse, kar nam ni všeč, pa sicer nimamo, kot pravi na primer dr. Štrajn, »pametnega odgovora«. Ko zmanjka vseh drugih argumentov, se pomladnim strankam pripiše, da so fašistične, avtoritarne, populistične, domobranske, argentinske, da imajo njihovi voditelji totalitarne težnje, da bi delali državne udare z vojsko in prevrate z ljudstvom. Pri tem skrbno negujejo privid loka od Mahniča prek domobrancev do slovenske »desnice«.

Privid zato, ker med levimi strankami ter komunistično partijo in njenimi trabanti obstaja pravna, kadrovska in premoženjska kontinuiteta. Nič takega ni med pomladno stranjo in fašisti. Demokratična samostojna slovenska država je rezultat demokratov slovenske pomladi. SDS si je v svojem zadnjem mandatu za sodelovanje prek ločnice pomlad-kontinuiteta neprimerno bolj prizadevala kot zdajšnja koalicija. V vlado je povabila vse stranke. Sestavila je partnerstvo za razvoj, da bi podprlo reforme, v katero je vstopila tudi SD. Pred pogajanji s Hrvaško se je posvetovala s parlamentarnimi strankami itd.

Podtikanje fašizma in totalitarizma konservativni in klasično-liberalni politični opciji je največja 'natega', ki je levemu propagandnemu stroju uspela po drugi svetovni vojni in si zasluži še en odstavek, ker ta ričet obilno zajemajo vsi progresivno liberalni in levi komentatorji in bi bil čas, da se s tem neha. To relativiziranje med levico – komunisti in desnico – fašisti je namreč zlagano.

»Če fašizem pravilno razumemo, to sploh ni fenomen desnice, ampak fenomen levice,« piše Goldberg. Že ob površnem branju zgodovine medvojne Nemčije in Italije naletimo na Nacionalsocialistično delavsko stranko Nemčije ter na socialista Mussolinija, ki je rad povedal, da »ima socializem v krvi«. Mimogrede, Mussolinijev program iz leta 1919 je predvideval tudi uvedbo minimalne plače, razlastitev cerkve, odpravo naborništva, sekularizacijo šol in zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Mussolini je bil očitno sploh zakladnica progresivnih idej za celo stoletje. Tudi tista o preseganju delitve na levico in desnico ter »tretja pot« sta njegova izuma.

Meščanske konservativne stranke in cerkev sta bili sili, ki sta se nacizmu in fašizmu v njunih državah najdlje upirali, vitalnost ameriškega klasičnega liberalizma pa tista, ki je najprej vojaško strla fašizem in nacizem, potem pa brez boja še komunizem.

Da se slovenskim pomladnim strankam, predvsem SDS, obesi čim več te totalitarne prtljage, je taktika, ki odvrača pozornost od praznine idej na gospodarskem, razvojnem in socialnem področju ter od odsotnosti dejanj. Vseevropsko sprejetje socialnega tržnega gospodarstva nemškega konservativca, krščanskega demokrata Erharta pomeni konec zgodovine v evropskem prostoru. Podlaga v konservativnih vrednotah spoštovanja človeške osebe, solidarnosti in sočutja omogoči kompromis med nihilističnim neoliberalizmom trga in socialno demagogijo razrednega boja.

Žlahtna levica to razume. Naša levica svojo praznino zagovarja s »slabim komuniciranjem z mediji«. Izgovor je toliko bolj absurden, če se spomnimo na prevladujoče simpatije slovenskega medijskega prostora do ene od političnih opcij. To tudi ni problem novega medijskega zakona, ki bi uredil komuniciranje o vladnih uspehih. Ne motijo me simpatije, moti me, da ima nekdo ljudi tako za neumne, da napiše, da vlada dobro dela, samo komunicirati da ne zna. Ob tem, da kazalca po Vinku Hafnerju še nihče ni vihtel bolje od Boruta Pahorja. Dejanja, če so, pa govorijo glasneje od besed.

Če je v pisanju Janeza Janše kak problem, je v tem, da je vase zaverovano koalicijo opomnil, da niso sami in da država ni peskovnik. Tisti, ki bi hoteli, da na levici vse ostane, tako kot je, zatrobijo k orožju v boj proti skupnemu prasovražniku. Medsebojni prepiri se bodo polegli, notranji kritiki bodo utišani. Žlahtna levica lahko še nekaj časa počaka. Včasih je Drnovšek govoril, da bi se brez njega pobili med sabo. Danes to lahko reče Janša.

Objavljeno v Delo Mag, 8.3.2010.

Sporočilo Tine Maze

Drame nastopa Petre Majdič nisem spremljal v živo. Zares (do)živel sem jo šele v četrtek, ko sem bral tisti ganljiv zapis v Poletu. Dejanje, nad katerim se vsak po svoje zamisli in ob katerem postane barva medalje nepomembna. Dotaknilo se je tudi naših politikov. Tuerk je pohitel z državnim odlikovanjem, predsednika vlade Pahorja pa navduje pri izhodu iz krize:

Dokazala je, da je mogoče zmagati tudi potem, ko se znajdeš na kolenih, ne obupaš, vstaneš in greš naprej ... Ona je moj velik navdih, ona je lahko naš skupen velik navdih, saj pomeni, da se bomo prebili skozi težave in na koncu uspeli.

Slednje skrbi. Lahko sicer, da gre za še eno retorično bravuro brez vsebine. Ali pa kaže na neko razumevanje gospodarskega in socialnega trenutka; namreč, da nas je vlada nespretno vodila po spolzkem terenu krize, kjer itak nikdar ni varnostnih ograj, da smo padli v luknjo, da smo polomljeni, ampak, da nas bo vlada vseeno gonila do "zmage", pa naj stane kar hoče. Zmaga je zagotovljena, kajti na semaforju zmage nimamo nobene konkurence.

Na precej manj dramatičen način je potem Tina Maze osvojila še dve srebrni kolajni. V kolajnah Mazejeve najdemo morda še bolj pomembna sporočila. Garati in ubijati se že dolgo znamo, žrtvovati življenja in zdravje tudi, junakov s tega področja imamo dovolj. Ne ubijajo se samo športniki in alpinisti, ubijajo se študenti ob knjigah (hec mora bit), delavci dopoldne za stroji in še popoldne na kmetijah. Kot narod veljamo za pridne, delavne, požrtvovalne. Semolič bi rekel, da izgorevamo.

Premalo pa smo to, kar pooseblja Tina Maze. Kar je nekoč poosebljal Rok Petrovič, ki si je upal stopiti na ne-elanke. Kar je hotela biti Mateja Svet, pa raje odnehala. Kar so bili Marc Ghirardelli, Kostelići, Bode Miller ...

Tina Maze je osredotočena na svoj uspeh, ki naj se mu podredi njena ekipa. Ona je na progi, njena kolena so na nitki. Je individualistka v individualnem športu. "Včasih je nemogoče delati z drugimi ljudmi", je rekla. In ima prav. Ki se zaveda, da štrli iz povprečja in pričakuje, da jo bodo tako tudi obravnavali. Muhasta do novinarjev? Pa kaj! Tako obnašanje težko prenašajo slovenčki, preobremenjeni z zdravjem sosedove krave, ki so navajeni sesekati vsakega, ki kakorkoli štrli iz povprečja. Ki si upa stopiti iz skupine, kjer so jo dušili, iz kolektiva, ki naj bi bil osnova vsega, iz sistema nekakšne solidarnosti, ki je v boju za stopničke na vrhu sveta seveda ni.

V poslovnem svetu solidarnosti tudi ni. Je samo kruto tekmovanje. Kdor ima ideje, voljo, sposobnosti, mora imeti razmere, ki omogočajo uspeh. Ti ljudje imajo ključ za izhod iz krize. Vlada jim mora samo dati priložnosti in jih ne tlačiti v reprezentance, za katero se predobri.

Solidarnost, kolektivizem, enakost, so tudi v redu. Ampak tega se je v naš narodni značaj usedlo več kot dovolj. Preredko pa naredi, vsak od nas, kaj po svoje. Ker je tako varno v sivem povprečju:



PS. Malo sit Sinatre in Elvisa. Upam, da vam je gornje všeč. Za kompromis ima nekaj socialistične ikonografije. Tole in tole je pa tudi OK. Tole pa sploh.

Slike: STA, gov.si,Delo.si.

Megla, megla ...

V teh dneh, ko se zdi, da je vlažna megla legla nad Slovenijo, in samo čakamo, od kje se bo vzela kakšna nova pošast iz romana Mist, sem v svoji evropski službi pozorno bral preambulo k Lizbonski pogodbi. Takle bi bil korekten prevod v slovenščino (ki ni enak uradnemu, ampak to zdaj ni pomembno):

OB ZAJEMANJU navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države,
OB SKLICEVANJU na zgodovinski pomen konca razdeljenosti evropske celine in na potrebo po oblikovanju trdnih temeljev za graditev prihodnje Evrope,
POTRJUJOČ svojo zavezanost načelom svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države.

Toliko sem že od znotraj spoznal hodnike palače Justus Lipsius, da si predstavljam, da teh šest vrstic ni nekdo stresel iz rokava, ampak, da je vanje vgrajenih nekaj človek-let dela; iskanja kompromisov po celem kontinentu. Ne zastonj. O tem, da je nekaj vrednota, se hitro vsi strinjamo. Bistven je vrstni red.

Na prvem mestu je "nedotakljivosti in neodtujljivosti pravic človeške osebe". Npr. dr. Baričeviča in vseh morebitnih ostalih, ki jih ljudske govorice vpletajo v tisti del zgodbe, ki je povezan grafičnimi podrobnostmi. Šele potem pride vse ostalo, npr. svoboda (tiska) ali demokratičen interes javnosti.

Sodelujoči v oddaji Kmetija so se prostovoljno odločili, da bodo dostojanstvo zamenjali za trenutke televizijske slave. To je bil učinkovit prispevek k nižanju splošnega spoštovanja do človeške osebe. Najboljša vzgoja za svet, ki da je en sam velik reality show. Tudi zato se prehitro najdejo kamermani. In gledalci.

Ne zanimata me ne Kmetija ne garaža. Zanima me, zakaj je postopek vračanja psov tekel hitreje od tožbe za odškodnino tistega, ki ga so ti psi ogrizli. Zanima me, ali je minister Zalar o tem sposoben zagotoviti verodostojno preiskavo dela pravosodnih organov, Pogačnik veterinarskih in Krebsova upravnih. In koliko zaupanja vredna je pri vsem tem policija ministrice Kresalove.

Svoboda, demokracija, enakost in pravna država lahko stopijo v ospredje šele po tem, ko nehamo gledati kmetijo. Ko se dvigne megla. Morda so pa zato Trenja zamenjali s Kmetijo.

Magla svuda,

magla oko nas
prekasno je, uzaludno,

sve je dublji jaz.

- Josipa Lisac

Zakaj na Poljskem niso imeli recesije

Stali in obstali so kot neoliberalici.

V ponedeljkovem Wall Street Journal (na Adrii zmanjka Dela, WSJ pa k sreči vedno najdem) poljski finančni minister Rostowski pojasnjuje, zakaj je bila Poljska edina država v EU, ki v letu 2009 ni imela recesije. Ključni faktorji uspeha:

• zaupanje v vlado, ki je aktivno delala na tem, da je zaupanja vredna;
• globoka vera vlade v svobodno tržno gospodarstvo;
• nobenega finančnega stimulus paketa (fiskalnih spodbud), ampak nasprotno, strukturne reforme tudi med krizo in znižanje javne porabe na vrhu krize za 1% BDP; s tem so pridobili oz. ohranili zaupanje tujih vlagateljev v poljsko gospodarstvo;
• pospešeno črpanje EU sredstev;
• naslonitev na mala in srednja podjetja, ki so jih vodili lastniki;
• nižanje davkov, tudi dohodnine npr. iz 30% nad 18% in iz 40% na 32%;
  
• nadaljevanje deregulacije, privatizacije, poenostavitve davčne zakonodaje in birokratskih ovir za podjetnike; v 2009 so sprejeli zakon o podjetništvu, ki drastično zmanjšuje reguliranje na področju zdravja, varstva pri delu, požarne varnosti, zaposlovanja ....
  
• na vrhuncu krize so speljali pokojninsko reformo in uvedli osebne pokojninske račune;
• utrdili so spoštovanje zasebne lastnine, npr. tako, da najemodajalci dosti lažje vržejo na cesto najemojemalce, ki ne plačujejo najemnin;
• podprli so Bruselj v boju proti protekcionizmu in zapiranju trgov.
  

Našemu tisku, ki tako rado povzema kolumne tujih ekonomistov, toplo priporočam, da pridobijo pravice za cel članek in ga objavijo v slovenščini. Križanič, Gaspari, Lahovnik in Pahor ga bodo gotovo dobili v klipingu, državljani pa bodo prebrali, kaj smo zamudili.

Zločini in prekrški

Zadnjič sem, 1-2 desetletji modrejši, spet gledal Crimes and Misdemeanors. Tole gre naravnost med top 10 filmskih odlomkov:


Podnapisi:

We're all faced throughout our lives with agonizing decisions, moral choices. Some are on a grand scale, most of these choices are on lesser points. But we define ourselves by the choices we have made. We are, in fact, the sum total of our choices.

Ta pa tudi da misliti:

You will notice that what we are aiming at when we fall in love is a very strange paradox. The paradox consists of the fact that, when we fall in love, we are seeking to re-find all or some of the people to whom we were attached as children. On the other hand, we ask our beloved to correct all of the wrongs that these early parents or siblings inflicted upon us. So that love contains in it the contradiction: The attempt to return to the past and the attempt to undo the past.