13. december 2018

Za kulturo dialoga

10.12.2018 sem bil povabljen na konferenco stranke SD o dvigu kulture dialoga. Izhodišče je bil dokument ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO (tukaj). Konferenca se je odvila skladno z naslovom - dialoško in kulturno. Podobnih bi moralo biti več. Za uvod sem povedal nekaj takega, kot piše spodaj.

***

Dejstvo je, da ljudje nočemo brati laži in nočemo brati nesramnosti in žalitev, tako, kot nočemo gledati smeti na cestah. Za več reda je javna podpora zagotovljena. Ampak vsi totalitarni režimi so se začeli tako, da so ljudje ploskali tistim, ki so obljubljali, da bodo naredili red. Da bodo vlaki vozili točno. Red ima podporo množic.

Ljudje v resnici nočejo preveč svobode, ker prinaša odgovornost. Za svobodo se je potrebno boriti. K zagovarjanju svobode smo poklicani tisti, ki se razumemo, kako pomembna je v resnici. Ključno vprašanje za to debato tukaj se mi zdi ali želite biti Socialdemokrati dediči napredne evropske misli ali pa se v diskusiji o svobodi govora postaviti na napačno stran zgodovine.

Na napačni strani zgodovine so bili tisti, ki so cenzurirali Prešernovo Zdravljico. Na napačni strani zgodovine so bili tisti, zaradi katerih je Rosa Luxemburg je rekla "Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače." Na napačni strani zgodovine so bili nasprotniki deklaracij, ki so spremljale francosko in ameriško revolucijo in ki so so zagotovile svobodo govora.

Dokument za razpravo ima sicer vse prave besede in gesla, vidim pa tri velike probleme.

(1) Novorek

Dokument je poln nekakšnega novoreka. Omenja se "pristno demokratična družba", ki seveda ni demokratična družba, "pristna solidarnost", ki ni solidarnost, "dejansko razčlovečenje", ki ni razčlovečenje in "avtentična svoboda izražanja", ki ni svoboda izražanja ampak neka posebna svoboda po meri tistih, ki razlagajo, kaj je to avtentična svoboda.

(2) Dokument problematizira "zlorabo govora za politične namene".

Gre za globoko nerazumevanje političnega pluralizma. Seveda se govor uporablja v politične namene. Kaj pa, če ne govor. Karkoli, kar se tiče javnega se lahko uporablja v politične namene, to je namen politike. Zloraba ni, če govor zagovarja politiko, ki se drugemu polu zdi zla. Če je res zlo, se bo pokazalo v soočenju idej. Edina zloraba v politične namene je raba tistega, kar ni politično, kar ni o javnem.

(3) Dokument predpostavlja "dolžnost države"

Dolžnost države naj bi bila, da "zagotovi pogoje v katerih posameznik uresničuje svobodo izražanja v njenem avtentičnem smislu". Konvencije o ČP eksplicitno pravijo, da se država ne sme vmešavati v razširjanje in sprejemanje informacij. Ambicija, da naj bi država zagotavljala pogoje za nekakšno »avtentično svobodo« je diametralno nasprotna temu. Vi predlagate vmešavanje, da bi ljudje imeli - ne svobodo - ampak »avtentično svobodo«.

Seveda so potem vsi detajli izpeljani iz teh podlag napačni. Pričujoča zakonska ureditev v Sloveniji je OK. Spremembe bodo pomenile manj svobode. Svobode zdaj ni preveč. Sovražnih dejanj, ki naj bi sledila sovražnemu govoru, ni. Če odmislimo pacanje po hiši nekega ustavnega sodnika ter zažiganje lutk in slik politikov. Ampak takrat svoboda govora še ni bila problem. Interpretacija tožilstva, ki ga zanima javni red in mir, je povsem na mestu. Ureditve, ki deluje, nima smisla popravljati.

Skratka

Če se vrnem k Francoski revoluciji: štiri leta po deklaraciji o pravicah človeka so nanje pozabili in spisali "Zakon o sumljivih". V prvem členu terja aretacijo tistih, ki "so se z besedami ali pisanjem izkazali za pripadnike tiranije, federalizma ali so nasprotniki svobode". Doba terorja, ki je sledila Francoski revoluciji in ki jo poznamo po desettisočih žrtvah giljotine, je kaznovala govor. Seveda svobode govora ni poznal noben režim, ki je bil jakobinskega tipa, niti Sovjetski niti Jugoslovanski.

Socialni demokrati imate možnost biti dedič jakobinskega ali jeffersonskega liberalima. Jakobinci so spisali zakon o sumljivih, ZDA 1. amandma k ustavi. Izbira je tudi pri odnosu do svobode govora.



07. december 2018

Peterson skozi dvanajst zidov razuma



Slovenija je bila minuli vikend točka na zemljevidu svetovne turneje Jordana Petersona. V soboto je govoril evropski politični in gospodarski smetani, v nedeljo navadnim ljudem.

Po prvem govoru smo šli na kratek sprehod po Ljubljani. Oster, svež sončen dan je bil in kontrast med toplim, človeškim, mehkim Prešernovim trgom in modernim, hladnim, praznim Trgom republike ne bi mogel biti večji. Pod Prešernom vrvež mladih in starih. Nekateri so Petersona spoznali in ga ustavljali za selfije. Njegova soproga je povedala, da je povsod tako. Ampak ni bilo pritoževanje. Ni mu bilo odveč. Niti nisem imel občutka, da mu godi. Kot da je vse del njegove misije. Njegovega misijona. Da bi bilo na svetu nekaj manj kaosa in nekaj več reda. Da bi ljudje iz sebe naredili več. Oboževalko objame, se nasmehne in … upa, da je pustil sled. In sled je v Ljubljani pustil.

Trg revolucije(sic!) je naredil vtis. Pa ne, ker bi bil Peterson ljubitelj brutalizma in bi mu imponirali betonski stolpnici na južnem robu trga. Ampak ker je v spomeniku revoluciji morda videl tisto, čemur stoji nasproti. Zlu. Kaosu. Tudi ljudje, ki ne verjamejo v nebesa, vedo, da obstaja pekel. Bil je tukaj, na zemlji, v Auschwitzu in v sovjetskih gulagih. V človeku, ki »zapusti svojo dušo in se na izpraznjeni prostor naseli zlo«. Totalitarizmi vzcvetijo, ko se posameznik odpove svoji odgovornosti, pravi Peterson, ko izbere lažjo, nesamostojno pot in tuli z volkovi.

In bronasta gmota tistega spomenika, tistih teles in udov, brez obrazov, brez izrazov, kaos teles, ki so zvarjena in ulita v kolektivno celoto, je natanko tisto, kar vodi v zlo. Ko posameznik neha biti suvereni in božji del kozmosa. Odgovornost posameznika je, da se temu postavi nasproti. Kot Peterson na moji fotografiji.

V nedeljo je govoril v dvorani za 1600 ljudi, napolnil bi tudi dvakrat večjo. Dan prej je govoril mogočnim in vplivnim iz sveta politike, bančništva in gospodarstva. Elita. Vrhnji en procent. V nedeljo so bila publika »navadni« ljudje: študentje, delavci, uslužbenci, upokojenci. Ljudstvo. 99%. In vendar je bilo njegovo sporočilo enako za vse. Morda zato, ker verjame, da smo v svojem metafizičnem bistvu vsi enaki.

In sporočilo je, da je vsak lahko boljši. Da se vsak – centralni bankir ali študent ali snažilka - vsako jutro, zbudi v kaos različnih možnosti. In jih čez dan nekaj realizira. Večjih ali manjših. Zahtevnejših ali manj zahtevnih. Odgovorno ali neodgovorno. In če jih ne, ostane kaos, nastane luknja v kozmosu. Ki jo nekaj zapolni. Zlo.

"To, da pospravite sobo, je projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red".

Da se je treba potruditi biti boljši, so vam povedali starši. Isto so vam povedali učitelji. In preberete lahko v skoraj vsaki knjigi za samopomoč. Ampak zakaj? Zakaj se sploh zamujati s tem, da bi bili več, kot smo? To Peterson pove drugače: Ker je človek ustvarjen po božji podobi.

In prepriča, ne da bi za hip izpadlo banalno, da je to, da pospravite sobo, projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red. Talent Jordana Petersona je, da ljudem to pove s prepričanjem in energijo, ki se ljudi dotakne. Da začutijo, da na tem nekaj je. Da v sebi nosimo del nečesa večjega.

Začutimo pa lahko, ker to zavest nosimo nekje globoko v sebi. Peterson pravi, da je njegov uspeh v tem, da zna povedati, kar ljudje itak že vedo. Da da besede občutkom, ki so v nas od rojstva. Peterson zna to nagovoriti v okolju, ki ga je znanost skoraj povsem odčarala. Ko vemo od kod strele in suše in sončni mrk. Ko imamo čisto za vse znanstveni odgovor. Celo za obstoj Boga. Celo za to, zakaj da smo si bili Boga izmislili, ima znanost odgovor.

In skozi vseh teh dvanajst zidov razuma in razsvetljenosti in modernosti Peterson prodre s sporočilom, da gredo kocine pokonci. Da sem jaz, in ti bralec, in urednik tega časopisa, in svetovni bankir, in snažilka, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Da v sebi nosimo nekaj božjega. Vsi. Tu je izvor naših pravic. Tu je temelj demokracije. Tu je izvor naših dolžnosti. Temu primerno se je treba postaviti v svet. Zato se je treba zjutraj spraviti iz postelje in narediti nekaj iz sebe.



Objavljeno 23.11.2018 v prilogi tednika Družina Slovenski čas.

30. avgust 2018

Odrinjeni?


Foto: svet24.si
Slovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.

Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.

Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.

Vera in upanje

Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.

Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.

In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.

Umetnost možnega

Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.

Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.

Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.

Naj naš glas šteje

Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.

Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.


Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.

* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.

24. avgust 2018

Domofopci ali domoljupci?


Ker domoljubje ni zastarelo

Vir: mzz.gov.si
Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo svoji skupnosti. Ta potreba se je oblikovala še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi mnoge živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali rodove in plemena. Geni tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k tribalizmu, k temu, da se delimo na nas in njih, na naše in vaše.

Nepopisan list?

Da je ta potreba naravna, da je karkoli v človeški naravi (sic!) naravnega, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško*. Moderna doba je upala, da vsi pridemo na svet kot enak nepopisan list, ki ga lahko družba ali pa vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od drugih ljudi in mu – prosto po Johnu Locku – družba mora zagotavljati svobodo zasledovati koristi zase ali pa ga družba lahko – prosto po Jacquesu Rousseaju – vpokliče v projekte za skupno dobro.

Pa vendar različne znanosti – antropologija, bio- in evolucijska- psihologija, genetika, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija, še kako trdoživi. Eden o teh je plemenski občutek za pripadnost.

Zgodovina civilizacije je zgodovina naporov, kako prirojene moralne občutke skladno stopnji razvoja preusmeriti in organizirati v pojavne oblike, ki prispevajo k preživetju članov civilizacije in k zmagi v tekmi z drugimi. Namreč, kar je delovalo v kameni dobi, ne deluje nujno v digitalni.

V kaj vpreči naravo?

Plemenske instinkte lahko potešimo na različne načine. Nekoč je bilo to naše pleme proti drugemu plemenu. Danes so ženske proti moškim, beli proti črnim, revni proti bogatim, hetero- proti homoseksualcem, Američani proti ostanku sveta.

Razpihovanje plemenskih instinktov je močno politično orodje. To so pokazale zadnje ameriške volitve, kjer so demokrati gradili na tribalizmu manjšin (ženske, črnci, hispanosi, revni, LGBTQ skupnost), Trump pa na tribalizmu Amerike kot celote. Slednje je vsrkalo tudi vse nasprotne pole »plemen«, ki so si jih lastili demokrati.

Od vseh naštetih možnosti za izživljanje plemenskih instinktov je preusmeritev v domoljubje še najmanj škodljiva. Vsako drugo kanaliziranje tribalizma namreč ustvarja konflikte znotraj skupnosti. Enega proti drugemu postavlja sosede, sodelavce in poslovne partnerje. Pri domoljubju je sovražnik onkraj meje. In če so meje urejene, prehodi nadzorovani, meddržavne odnose pa vodi westfalski princip nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, imamo od domoljubja samo koristi.

Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna skupnost daje okvir znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je isto dogajalo v Jugoslaviji in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati grških dolgov.

Domoljupci in domofopci

Domoljubje ima dve skupini nasprotnikov. Najprej so tu že omenjeni konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to, ali bodo nekoga »včlanili« v »pleme« npr. izkoriščanih ali pa v »pleme« npr. Američanov. Potem je tukaj vedno bolj vplivna skupina brezdomcev – ljudi, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali ki so se dali prepričati, da je sta narod in domovina zastarela družbena konstrukta**. Da smo vsi državljani sveta. Da je domovina pač tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s pregovorom »ubi vino ibi patria«***.  

S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ, da gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim mora ohraniti spoštovanje do drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje.

Veliko kritike je domoljubje deležno tudi zato, ker ovira preoblikovanja družb. Spremembe bo mogoče brez prisile izpeljati le, če bodo skladne s človeško naravo. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato ni zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih politik z občutki ljudi.


***

Prispevek (razen mednaslovov) je nastal kot odgovor na vprašanja Suzane Kos za članek v Sobotni prilogi Dela.

* To odlično ilustrira Svetlana Slapšak, ko v tistem članku pravi: "V današnjem svetu je [domoljubje] izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli, mobilnostjo in globalnim informiranjem." Kot da bi bili občutki nekaj, kar se da naučiti v šoli in bi zastarevalo, kot je zastara znanje uporabe računalnikov.

** To sem pisal preden sem vedel, da bo o isti stvari razmišljala tudi Svetlana Slapšak, kaj šele, da bi vedel, kaj bo rekla.

*** Kjer je vino, tam je domovina.

05. junij 2018

Umetnost možnega kompromisa

Foto: Žurnal24.
Slovenija je izvolila nov parlament. Volivci so dali velikansko nezaupnico dosedanji koaliciji. Politični prostor je postal bolj polariziran, saj so rezultat najbolj izboljšale stranke (SDS, SNS, SD, Levica) na desnem in levem robu političnega prostora. Pomladne stranke so volitve spet izgubile, saj je 32 mandatov SDS+NSi daleč od 45. Tako številke.

V naslednjih tednih bomo spremljali ali so tisti, ki smo jim namenili svoj glas, sposobni naše glasove pretvoriti v vpliv na odločitve v državi. Volivci smo svoje delo opravili, zdaj je stvar odvisna od politične spretnosti in odgovornosti politikov. Bistveno vprašanje je, ali lahko Slovenija probleme (zdravstvo, migracije, gospodarsko okolje) bolje rešuje z SDS v vladi ali z SDS v opoziciji.

Bloka četrtine volivcev ni prav ignorirati. Bil bi red in bilo bi dobro za državo, da relativna zmagovalka SDS prevzame so-odgovornost za stanje v državi. In bilo bi zdravilno za SDS in širše. Moder mandatar si ne bi želel voditi kakofoničnega orkestra šestih ali sedmih strank z užaljeno zmagovalko volitev v opoziciji. Po drugi strani si leve ali levosredinske stranke, ki imajo v državnem zboru večino, ne morejo privoščiti, da bi bile v koaliciji zgolj pomožno kolo.

V teh okvirih bi odgovorni politiki iskali kompromis. Volilni boj je brezkompromisen, politika pa je iskanje kompromisa. Tega se moramo pri nas še navaditi.