četrtek, 13. julij 2017

Spomenik

Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji.
Spomenik, ki ga bo "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:
  • Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je Prešernov trg Prešernu ali Trg republike revoluciji. 
  • Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
  • Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.
Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.

Po drugi strani pa spomenik vendarle kaže na naraščajočo spodobnost in razumnost dela slovenskega političnega prostora. Spodobnost jim pravi, da se spodobi vse mrtve, ne glede na stran, sprejeti medse. Razumnost jim govori, da imajo dogodki svoje vzroke in posledice, ki jih vedra temne barve za eno, in svetle barve za drugo stran, ne bodo mogla za vedno prekrivati. 

Še dolgo bi lahko na načelnem nivoju filozofirali, ampak na koncu je vprašanje naslednje: ali spomenik veča ali manjša razdor med Slovenci, ali bliža ali oddaljuje od tega, da kot narod sprejmemo preteklost, kakršno je bila.

Načelno ima spomenik napake. V konkretnem pa lahko igra pozitivno vlogo, če jo bomo hoteli v njem videti. Včasih je treba z nekaj dobre volje in naivnosti videti v stvareh tisto, kar bi si tam želeli videti. Napolniti nek predmet z vsebino, ki na njem ni izrecno napisana. Dati priznanje tistim, ki delajo vsaj majhne in pohabljene korake, a v dobro smer.

Jaz v zadevi vidim željo po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja. To se mi zdi zadosten razlog, da se vabilu na odprtje odzovem.

torek, 06. junij 2017

Kultura v Večeru

V poročilu z okrogle mize o prihodnosti slovenske kulture, ki jo je v ponedeljek 6.6.2017 organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, je časopis Večer med drugim zapisal:
Ena redkih stvari, okoli katere so se vsaj večinoma zedinili (Žiga Turk ne misli tako, prepričan je, da sta nas Prešeren in Cankar učila podjetništva v kulturi), je bila obsodba nedopustno sramotnega ravnanja s samozaposlenimi v kulturi, ki so pridobili status državnih revežev.
Novinarka mi v zapisanem odstavku pripiše, da zagovarjam "sramotno ravnanje s samozaposlenimi", saj so se drugi v obsodbi "vsaj večinoma zedinili", le "Žiga Turk ne misli tako". Ker seveda nisem nič takega rekel, si novinarka izmisli, da jaz to mislim. In to izmišljotino potem napiše.

Stavek v oklepaju, češ, da sta nas Prešern in Cankar učila podjetništva v kulturi, je slab povzetek naslednjega sporočila mojega prispevka:

Kultura kultivira družbo okrog sebe. Kako in v kaj je odvisno tudi od tega kako in kdo jo financira. Kultura, ki jo podpira elita bogatih in uspešnih ljudi, družbo kultivira v vrednote te elite. Kultura, ki si kruh služi na trgu (Cankar, Shakespeare) ali tudi z drugim delom (pravnik Prešeren) hočeš nočeš posreduje vrednote dela in podjetništva. Kultura, ki jo plačuje država, utrjuje vrednote prerazporejanja ustvarjenega in pričakovanja, da je država rešitev za vse.

Skratka, mecen bo za svoj denar in pod svojim imenom financiral nekaj drugega kot nekdo, ki kupi vstopnico in nekaj tretjega kot anonimni uradnik ministrstva ali nikomur odgovorna komisija. Kvadratura kroga slovenske kulture je v tem, kako jo ločiti od države, pa ohraniti javna sredstva za kulturo.

Zadnji stavek bi bil primeren za v oklepaj.

Alternativa oženju Karlovške

Ljubljansko županstvo se je namenilo ožiti Karlovško cesto iz štirih na tri pasove. Za poseg vidim dva motiva. Uradni motiv je, da bodo po Karlovški speljali kolesarsko stezo. Neuradni je, sumim, nadaljnje zmanjševanje avtomobilskega prometa v "zeleni prestolnici Evrope". Več ko bo zastojev, manj se bodo namreč ljudje vozili. Ne en ne drug ne vzdrži kritične presoje.


Zeleni fundamentalizem bo povozila tehnologija

Zmanjševanje avtomobilskega prometa je gotovo nekaj, kar je všeč zelenim funamentalistom. Za fundamentaliste imam tiste, ki bi družbo zelenili zato, da bi ljudje trpeli in ne zato, da bi bilo okolje bolj čisto.

Slika 1: Karlovška med Levstikovim trgom in Roško, ki naj bi jo zožili iz štirih v tri pasove. Vse slike Google Maps.
Dandanes morda celo obstaja racionalni razlog za zmanjševanje osebnega prometa v mestih, saj osebna vozila s svojimi izpuhi in dizli s trdimi delci obremenjujejo okolje. Je sicer veliko vprašanje, ali je za ljudi bolje nekaj več umazanije, pa zato pet ur prostega časa več na teden, ki ga prihranimo zaradi hitrejših potovanj z osebnimi vozili. Da do večjem udobju in manjšemu širjenju nalezljivih bolezni, ki se širijo v vozilih javnega prometa, niti ne govorimo.

Ampak celo če pristanemo na to, da je zaradi motorjev na notranje izgorevanje več škode kot koristi, bodo ti motorji v kratkem izginili. Dogaja se elektrifikacija osebnih vozil in kompjuterizacija upravljanja z vozili. Kombinacija teh dveh tehnoloških inovacij bo imela za posledico, da bo osebnega prometa več.

Zakaj? Prvič, osebni promet ne bo več umazan in ga zelena inkvizicija ne bo več preganjala. Na cesti ne bodo samo vozila tistih, ki imajo kje parkirati, ampak bo samovozeči avto peljal nekoga v službo ali po opravkih in se šel parkirat domov. Torej dve poti namesto ene. Ali pa bo med tem nekoga drugega nekam odpeljal.  Vse to, kar je danes nekje parkirano, bo na cesti. Inteligentna semaforizacija bo v kombinaciji s samovozečimi vozili povečala pretočnost križišč, zato bodo morale biti ceste bolj pretočne.

Oženje cest je torej v luči elektrifikacije in kompjuterizacije osebnih vozil kratkovidno.

Alternativna kolesarska povezava

Napisano seveda ne pomeni, da ni treba izboljšati kolesarskega omrežja Ljubljane. K sreči za oženje Karlovške obstaja mnogo boljša alternativa.

Kolesarska steza ob Karlovški rešuje kolesarski promet med  Rakovnikom, Galjevico in Rudnikom ter Staro Ljubljano, Vičem in Šiško. Za Bežigrad in na tržnico se gre s kolesom po Roški in Za gradom.

Alternativna pot, ki jo je mogoče urediti ceneje, poteka po trasi Ob dolenjski železnici, mimo Botaničnega vrta, preko novega mostu čez Gruberjev prekop na Špici in potem naprej skozi Prule na Levstikov trg (slika 2).

Slika 2: Prijetna kolesarska pot iz Rakovnika v Center odmaknjena od velikega prometa, v senci dreves in v stiku s travniki in vodami.
Urediti bi bilo potrebno samo okrog 170m kolesarske steze med Orlovo, po robu Botaničnega vrta do Ižanske (slika 3). To ne bi smel biti poseben problem, ker je Botanični vrt državen in bo menda že našel skupni jezik z mestom za tisto dva metra široko kolesarsko stezo.

Slika 3: Potrebna investicija od Orlove po robu Botaničnega vrta do Ižanke. Priključek pri mostu na Špici.
Kolesarsko pot je v smeri ven iz mesta ob železnici mogoče podaljšati vse do nakupovalnega centra Rudnik. Manjka samo cca. 180 metrov kolesarske poti ob železnici zahodno od tistega Hoferja na Dolenjki. Na ta način kolesarski promet premaknemo iz prometne in za kvalitetne kolesarske steze tudi preozke Dolenjske ceste na mirno in neprometno cesto Ob dolenjski železnici. Od nakupovalnega centra Rudnik do Stare Ljubljane bi na novi trasi kolesarje ustavljala samo dva semaforja!

Skratka

Ker je smer Karlovška-Roška prevzela del prometa zaprte Slovenske, bo oženje Karlovške povzročilo dodatne zastoje. Obstaja boljša, cenejša in predvsem za kolesarjenje mnogo prijetnejša rešitev.

Premislite torej. 

torek, 28. februar 2017

Boljši Slovenci 2050

Prav je, da bralci [tega bloga] spoznajo celotno Vizijo Slovenije 2050. Dokument, ki opisuje nastajanje vizije ima sicer 88 strani, vizija pa je na eni strani in jo bomo skupaj prebrali. Njen osnovni problem je, da na prvi pogled ni v njej nič takega, s čemer bi se bilo mogoče ne-strinjati. Šele pozornejše branje razkrije, za kakšne strategije in politike bi leporečje lahko bilo podlaga. Vizija naj bi namreč bila podlaga za novo Strategijo razvoja Slovenije. Poglejmo torej, kam pes taco moli. Poudarki v citiranem besedilu so moji.


Gradimo edinstveno družbo
»V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo«.
Da je kakovost življenja z nečem (ni povedano s čem) v ravnovesju, pomeni, da ni prioriteta in cilj. Cilj je ravnovesje. Gradnja družbe je antiliberalen koncept. Tudi v nadaljevanju bodite pozorni, kako velik del vizije s ukvarja s tem, kakšni naj bi postali ljudje in ne s tem, kako naj bi delovala država! Solidarno in strpno je nastavek za socialistično in multikulturno. Samozavestno smo partnerjem, nepripravljenim za sodelovanje, že ne-prodali Telekom in NLB. Kupci Cimosa pač niso bili pripravljeni na sodelovanje. Naša kultura sicer ni vrhunska, je pa vsaj edinstvena, so morda hoteli povedati.
»V Sloveniji leta 2050 ustvarjamo številne uspešne zgodbe. Družbene procese sooblikujemo kot aktivni državljani, kritično in tvorno. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi«.
Skrbi edinstvenost razvojnega modela. Se nismo iz svetovno »najnaprednejšega« samoupravljanja nič naučili? Zakaj ne bi skopirali nek model, ki deluje? Švica, Singapur, Estonija, Avstrija, Bavarska? Ker je neoliberalen? Sicer iskanje podpore učiteljev in profesorjev za vizijo.


Revščina mora biti izziv
»Ustvarjalni posamezniki se dobro počutimo v inovativni družbi ter prepletu družbenih, institucionalnih in tehnoloških inovacij. Te nam omogočajo nove rešitve za ključne družbene izzive, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina«.
Leta 2050 bo revščina, to piše, še vedno družbeni izziv. Še vedno! To je vizija! Socialisti potrebujejo revščino bolj kot ekologi podnebne spremembe. Bo pa ostala neenakost, kar kaže, da čisto po poti Kim Il Sunga že jutri le ne bomo skrenili.
»Sproščeno in razumevajoče življenjsko okolje je eden od razlogov, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Ta je njihovo pozornost najprej vzbudila z odličnostjo izdelkov in storitev. Nato jih je osvojila s kakovostjo znanstvenih raziskav in z domiselnimi rešitvami".
Ne bomo prijazni za kapitaliste, podjetnike in inovatorje, bomo pa razumevajoči. Za kaj natanko? Za izvor njihovega premoženja? Da za njihove hčerke ne bodo obvezni šolski tečaji plavanja? Na koncu je iskanje podpore znanstvenikov za vizijo.
"Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Medsebojno zaupanje ji je pomembnejše in vredno več".
Do 2050 bomo torej preteklost končno pometli pod preprogo. Vsaj vitalni med njimi. Betežni starčki se bodo pa še kar naprej delili.


Družbene vrednote
"Zaupamo tudi v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. Prebivalci jih cenimo, ker so dostopne in uporabnikom prijazne, zlasti pa – postopki tečejo hitro".
Namesto, da bi govorili o javnih storitvah, ki jih nudi kdorkoli, so zapisane želje po ljubezni ljudstva do javnega sektorja. Ki bo vizijo zato hvaležno podprl.
"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse".
Že danes marsikdo sporov ne rešuje na sodiščih, ker je to popolnoma neproduktivno. Je pa pozitivno, da se načrtuje, da bodo leta 2050 pravila končno enaka za vse.
"Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir".
Ne pa tudi vrednot, kot so svoboda, pravičnost, domoljubje in zvestoba. To seveda ni edini odstavek, ki govori o tem, kakšni naj bi bili leta 2050 Slovenci. Namesto, da bi vizija govorila o tem, kakšna naj bi bila država, prevzgojo ljudi pa pustila pri miru.


Edinost, sreča, ne pa sprava
"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje".
Od Kardelja se očitno niso naučili, da sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija. Bolje, bolj zdravo in dlje po vsem svetu živijo zadnjih 500 let. Pozitivno pa je, da bomo dali nekaj teže globalnim lestvicam.
"Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo".
Najbolj družbeno odgovorni smo bili prisilno v obdobju 1945-90. Še naprej bomo očitno »zelena referenčna država v digitalni Evropi«. Kar je uporaben element vizije. Sicer hinavski, ker Uber in podobne novotarije prepovedujemo. Manj časa bomo delali, posebej tisto, kar nam ne prinaša zadovoljstva. In spet cela pridiga o tem, kakšni naj bi bili Slovenci leta 2050.


Moja dežela, mi smo njeni ljudje
"Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Smo vključujoča in dinamična družba. Naša identiteta in kultura spodbujata sodelovanje pri ustvarjanju sinergij ter soočanju z izzivi. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča".
Napredka od Slovenija – moja dežela, očitno ni. Kvote slovenskega jezika na radiju (30%) in univerzah (100%) ostajajo do leta 2050. Vključujoče bomo podrli ograje na mejah. Letno bomo, zaradi edinstvenosti, delili vsaj 5 velikih Prešernovih nagrad. Navdihovali nas bodo umetniki, ki bodo z govornic pljuvali po ostalih.
"Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti".
Odločni, prepoznavni, iščemo rešitve in ne jamramo.


Skratka

Postali bomo taki, kot si je Levstik za Slovence želel, ko jim je pisal Martina Krpana. Krpan je bil odločen človek. Cesar je opazil njegov talent zaradi srečne lege naše države. In zaradi snega. Samozavestno je posekal tisto lipo, prilagodljivo izpolnil, kar ga je cesar prosil. Krepil je našo globalno mrežo na Dunaju in tudi s tihotapci angleške soli je mrežil. Krpan je bil večji od dežele, iz katere je prihajal. Če je zajahal kobilico, so se mu noge vlekle po tleh!

Ne bo leta 2050 dovolj, da bomo vsi kot Krpani. Še boljši od Martina Krpana bomo postali. In država nas bo v take Krpane+ prizadevno vzgajala. Namreč posekati tisto lipo, ki je gospodi dajala senco, ni bilo ne sonaravno ne krožnogospodarsko. Ne kaže, da bi Krpan pravilno cenil in zaupal v javne ustanove ministra Gregorja. Kar je storil s kijem in mesarico tistemu Turku ni bilo ne strpno, ne vključujoče, ne razumevajoče, ne solidarno.

Ampak Levstiku lahko oprostimo. Leta 2050 bo Martin Krpan star skoraj 200 let. »Pa nikar praznih besed ne razdirajte«, je rekel Ministru Gregorju.



Malenkost adaptirano iz članka za revijo Demokracija 23.2.2017.
Priznanje: pri nastajanju Vizije sem celo malo sodeloval. O vtisih sem poročal za Časnik.

četrtek, 02. februar 2017

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč: