četrtek, 23. oktober 2014

Pet poti do gospodarske osamosvojitve Slovenije

Zadnje čase nam prodajajo zgodbo, da gre zdaj za ekonomsko osamosvojitev Slovenije. Narativi oz. zgodbe so učinkovit način pakiranja idej. Posamične vprašljive fragmente lahko na primeren način pojasni širša zgodba. In ta zgodba je naslednja:
Janša je v mandatu 2004-2008 zapravil ekonomsko samostojnost Slovenije. Mi jo bomo zdaj povrnili.
Kdorkoli si je to že spomnil, ni neumen. S tem, ko je za vse skupaj okrivil Janšo, si je kupil slepo zaupanje levice. Menda bodo ja podprli, da se spravijo v red stvari, ki jih je zavozil princ teme in s katerimi Pahor, Križanič, Bratuškova in Čufer nimajo apsolutno nič. Menda ja bodo podprli rešitve, ki nas bodo v najbolj žlahtni tradiciji antiimperialistične fronte osvobodile diktata Bruslja in finančnih trgov.

In kako bi bila lahko proti ekonomski osamosvojitvi desnica? Svoje korenine ima v osamosvojitvi Slovenije, skozi osamosvojitev se definira, samostojna Slovenija je dragulj za katerega bi bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. In kako naj bi bila desnica proti politikam, ki jih ekonomska osamosvojitev terja - zmanjševanje zunanjega dolga - ne zgolj skozi zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, ampak celo z ustvarjanjem proračunskega presežka. V primerjavi s to ambicijo je Šušteršič-Janšev ZUJF "a walk in the park".

Ekonomska osamosvojitev je torej zgodba nacionalnega konsenza. Pojavlja pa se v zvezi s tem pet vprašanj:
  1. Ali je res Janša kriv, da smo ekonomsko samostojnost izgubili?
  2. Ali je ekonomska samostojnost sploh nekaj, kar je v gospodarsko in finančno globaliziranem svetu mogoče?
  3. In če ni, ali je potem ekonomska samostojnost samo novo ime za (a) nacionalni interes 
  4. ali (b) za finančno vzdržnost javnih financ? 
  5. In če velja slednje, ali lahko pričakujemo, da bodo odpravljeni vzroki za izgubo ekonomske samostojnosti?
(1) "Janša je kriv"

Ekonomske samostojnosti ni zapravila prva Janševa vlada. Vstop Slovenije v evro je sovpadel z globalno konjunkturo posledica katere je bila, da je bil svet preplavljen s poceni denarjem. Še posebej je bilo kar naenkrat veliko poceni evrov na voljo državam mediteranskega roba EU. Države kot so Portugalska, Španija, Grčija in Slovenija so si prej denar sposojale po obrestnih merah primernim performansam njihovih gospodarstev in trdnosti escuda, pezete, lire, drahme in tolarja. Ob uvedbi evra finančni trgi nekaj let niso vedeli, ali ima grški dolg v evrih trdnost nemškega dolga v markah ali trdnost grškega dolga v drahmah. Podobno je veljalo za Slovenijo. Ampak denarja je bilo veliko. Finančna regulacija je od severnoevropskih komercialnih bank zahtevala plasmaje v popolnoma trdni državni dolg, npr. Grški. Denar pa so z veseljem posojali tudi komercialnim povpraševalcem. V nasprotju s tako čislano regulacijo finančnih trgov, se je pokazalo, da je največje tveganje pravzaprav pri dolgu, ki ga imamo za varnega.

Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal. Vlada je na to imela malo vpliva. Janševa vlada ni postavila Mitje Gasparija za guvernerja narodne banke Slovenije (2001-2007). Janševa vlada ni imela trdne večine v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke. NLB in velike dele finančnega sistema so vodili s strani Drnovškove in Ropove vlade nastavljeni ljudje. Kot je enemu od teh pojasnil Anton Rop "pulitka, pulitlka te je nastaula"!

Od LDS-ovih vlad je Janševa podedovala tujim investicijam sovražen gospodarski sistem, zato svež kapital v Slovenijo ni prihajal skozi tuje investicije, ampak skozi posojila bankam. V koaliciji sta bili jeziček na tehtnici dve stranki nacionalnega interesa (Desus in SLS), ki ste ovirali liberalizacijo na tem področju.

Predvsem pa desna vlada ni prevzela neformalnih vzvodov ekonomske oblasti v državi in si je zgolj megleno predstavljala, kako finančno-poslovna omrežja pravzaprav poslujejo. Velikansko večino slabih dolgov so v tistem času naredila omrežja, povezana ali celo včlanjena v tranzicijsko levico. Poskusi, da bi tudi desnica igrala neko igro, so bili naivni in amaterski. Mislim na Zvonove ter sodelovanje s Šroti (SD), Bavčarji (LDS) in podobnimi.

Iz povedanega sledi, da ekonomske samostojnosti ni zapravil Janša, ampak je bilo njena zapravljenost programirana z gradualizmom skoraj petnajstih let vladanja LDSa in nepripravljenosti, da bi se Slovenija gospodarsko odprla. Če bi se gospodarsko odprla, slovenskega gospodarstva ne bi privatizirala retencijska omrežja s sposojenim denarjem iz prijateljskih bank, ampak tujci, ki bi prišli s svežim kapitalom, znanjem in novimi trgi. Tvegali bi oni, ne slovenske banke v večinski lasti slovenskih davkoplačevalcev. To pa seveda ni bilo v interesu tistih, ki so se leta 1991 znašli na vodilnih položajih slovenskega gospodarstva in kamor jih je postavil prejšnji režim.

Še bolj jasno povedano: Slovenija je tako imenovano ekonomsko samostojnost izgubila zaradi težnje po gospodarski samostojnosti retencijskih elit, ki so jo imenovali tudi "nacionalni interes".

(2) Je ekonomska samostojnost sploh mogoča?

Kot je bilo utemeljeno nekaj odstavkov nazaj, tanka meja loči pojem ekonomske samostojnosti od zaplankanosti, protekcionizma, provincialnosti in nepripravljenosti vključiti se v svetovne in evropske gospodarske in miselne tokove. Severna Koreja in Kuba bi verjetno tudi ustrezali neki definiciji ekonomske samostojnosti, ki bi bil delu pro-vladnih političnih sil celo všeč.

S članstvom v EU in prevzemom evra smo nekaj ekonomske samostojnosti izgubili. Tiskati svoj denar je znak take ekonomske samostojnosti. In pristali smo, da v času evropskega semestra ocenjujejo naše gospodarske politike. Kot članica evra smo se zavezali maastrichtskim kriterijem in zlatemu pravilu.

Tudi te zadeve so primerna tarča slovenske politike, namreč, da si s trdo retoriko do Bruslja, prelaganjem odgovornosti in izgovarjanjem krepi popularnost doma, med latentno evroskeptičnimi in protiimperialističnimi volivci.

Če pristanemo na tako razmišljanje o ekonomski samostojnosti, potem smo tudi že "rešili" problem. Narekovaji so seveda veliki.

(3) Preobleka za nacionalni interes?

Kako primeren izgovor za nadaljevanje politike nacionalnega interesa je "ekonomska samostojnost", je bilo zgoraj že povedano. Ekonomska samostojnost je korak od domačega lastništva in "nacionalnih šampionov". Ti "šampioni" si bodo potem svoj šampionski sloves kupovali skozi primerno sponzoriranje kulturnih in športnih prireditev ter si z oglaševanjem kupovali naklonjenost medijev. In seveda ne bodo kupovali samo naklonjenosti sebi ampak (in predvsem) svojim političnim pokroviteljem. Da ni zastonj kosil, Miltonu Friedmanu pritrjujejo tudi najbolj domoljubni anti-neoliberalci.

(4) Evfemizem za finančno konsolidacijo?

Počasi, počasi se prebijamo proti svetlejšim pomenom ekonomske osamosvojitve. Na našo kmečko pamet trkajo z besedami, da če si zadolžen, potem nisi ekonomsko samostojen. Ampak, dokler ti na trgu posojajo, je še vse v redu. In trgi bodo posojali, če drugi ne politično dirigirani trg evropske centralne banke. Če bodo namreč Franciji bodo pa še Sloveniji. Tudi tista država je namreč finančno konsolidacijo zavozila in nič ne kaže, da se bodo splazili pod letvico postavljeno na 3% bruto domačega dohodka. Bruselj mrzlično išče izgovor, da bi trošenje juga lahko, zaradi ljubega miru, še nekaj časa vzdrževali nad 3%. Morda tako, da bi izvzeli investicije v prihodnost.

Ali pa bomo spet slišali argumente, ki jih je, neuspešno, zagovarjala že druga Janševa vlada. Da je pač treba živeti v okviru svojih zmožnosti. Da si pač ne moremo privoščiti, da za obresti dajemo več kot za šolstvo. Da ne gre za varčevanje, da ničesar ne dajemo na stran za slabe čase, ampak zgolj usklajujemo želje in možnosti.

Le kaj na to porečejo vstajniki? Koliko rezanja v javnem sektorju kupijo rdeče petokrake na državnih proslavah? Bi člani Štrukljevih sindikatov en dan na mesec delal zastonj v zameno za brezplačno udeležbo na kakšni ideološko zadrti proslavi v Stožicah? Kmalu bo jasno.

(5) Odpravljanje vzrokov

Primanjkljaj v državni blagajni - da torej več trošimo kot ustvarimo - je simptom neke globlje bolezni. Zgoraj sem pisal o različnih oblikah obravnavanja simptoma: od tega, da pač krivdo zanj nekomu pripišemo (1), prek šamanskih receptov, kako bi simptom izginil iz naše zavesti (2,3), do tega, da začnemo lajšati simptome bolezni (4). Kot vam bo povedal vsak zdravnik, z lekadolom morda zbijete vročino, pav nič pa to ne pomaga pri boju z mikroorganizmi, ki so povzročili bolezen.

Bolezen pa je, da je Slovenija omagala v tranziciji in da je vzpostavila sistem, v katerega je pobrala najslabše iz demokratičnega socializma in divjega kapitalizma. Iz prvega močno državo, ki je prvi gospodarstvenik ter varuška ljudi od zibke do groba; kjer ljudje demokratično glasujejo za to, da jim mora država dajati več, kot oni dajejo državi. Od drugega so povzeli divjo privatizacijo, pajdaške poslovne prakse, neplačevanje davkov državi, plač in prispevkov delavcem, storitev dobaviteljem ...

Edino, kar nas dolgoročno osamosvaja oz. nas enakopravno vpenja v svetovne gospodarske tokove je v svet odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki nagrajuje poštene, pridne in inovativne; pravna država, ki preprečuje, da bi bila lumparija uspešnejša od sposobnosti; kvalitetne javne storitve, ki so v smislu ustvarjanja enakih priložnosti pravično dostopne vsem, ne glede na to, ali jih nudi javna ali zasebna ustanova; in, konec koncev, politično-medijski sistem, ki omogoča enakopraven spopad idej ter ima za rezultat profesionalno in kvalitetno politiko. Velik del krivde za stanje, v katerem smo, lahko pripišemo ohranjanju političnega amaterizma.

Strukturne reforme

Temu zgoraj se skupaj reče strukturne reforme. Te besede se v Sloveniji od leta 2006 ne sme uporabljati, ker se jih je lotila Janševa vlada, uprli pa Semoličevi sindikati. Narativ strukturnih reform je mrtev, naj živi ekonomska samostojnost. Če je to to.

Strukturnih reform v koalicijski pogodbi ni. Strukturnih reform ni v programih koalicijskih strank, tudi pod kakšnim drugim imenom ne. So pa edino kar nas dolgoročno ekonomsko osamosvaja. Če ministra Mramorja beremo med vrsticami, kaže, da se tega zaveda. Če se bo tega zavedla tudi kritična masa sil, ki obvladujejo vlado, pa ta hip še ni jasno.

Objavljeno v Časniku 13.10.2014.


nedelja, 12. oktober 2014

Neprijetno vprašanje

Bruselj, ta petek:
Aha, to je bila vaša prejšnja predsednica vlade ...
... in to je vaša nova podpredsednica vlade ...
... ki jo je za komisarko predlagal vaš novi predsednik vlade.
...
... in ob takih nasprotnikih ste vsi skupaj na desni dobili manj kot tretjinsko podporo na volitvah?!
Foto: Siol


četrtek, 09. oktober 2014

Nevidni akvarij Alenke Bratušek

Ribe ne vedo, da plavajo v vodi. Ne vedo, da so mokre. Ker niso nikoli suhe. Voda je vse kar poznajo. Ko je nekaj tako vseprisotno, iz zavesti izgine.

To velja tudi za ribe v akvariju. Slovenijo si lahko predstavljamo kot tak akvarij, ki nam ga slikajo domači politiki in medijo, akvarij za katerega izobražujejo slovenske šole.

V tem akvariju je Alenka Bratušek veljala za najuspešnejšo predsednico ene najboljših slovenskih vlad. Bila je tisto najodličnejše, kar je dominantna slovenska politika lahko ponudila po tem, ko je zrušila vlado Janeza Janše. Njeno medijsko podobo so oblikovala prva peresa slovenskih časopisov in mikrofoni slovenskih televizij. Na položaj, s katerega se je lahko kandidirala za evropsko komisarko, ji je pomagal vrh slovenske dominantne politike. Hvalili ali podpirali so jo Virant, Erjavec, Lukšič, Janković, Cerar ...

"Čutiti je bilo posmeh"

In potem se zgodi zaslišanje v Bruslju, tri ure evropske resnice, če si sposodimo naslov knjige Draga Jančarja izpred dobrih petnajstih let. Evropski poslanci so potrebovali dobro uro, da so uvideli nekaj drugega kot dominantni del slovenske politike, medijev in javnosti. Konkurentka za mesto komisarke, Tanja Fajon, je zaslišanje opisala z besedami:
Bilo je precej mučno na trenutke sedeti v dvorani in čutiti posmeh s strani kolegov.
Večina komentatorjev ji je očitala, da odgovori niso bili dovolj konkretni in dovolj strokovni. A če bi brali transkript, se zaslišanje niti ne bi bralo tako slabo. Konkretne zaveze so lahko sporne za eno ali drugo polovico parlamenta. Pridno je uporabljala fraze, ki so v zvezi z energetsko politiko in podnebnimi spremembami v obtoku v Bruslju. Morda tako vztrajno, da so se celo poslanci zavedli praznosti tega frazarjenja. Ampak to je del evropskega govora.

Ni bil izpit v šoli

Pri nas interpretirajo, da ni dovolj znala. Da se ni dovolj dobro naučila tematike. Da je zaslišanje komisarja nekaj takega, kot učenje za ocene v šoli. Tako mi v Sloveniji gledamo na znanje, sposobnost in strokovnost. Po šolsko. Kjer bi se faktografsko učili za ocene.

Ni šlo za to. Šlo je za to, da poslanci preverijo, ali je pred njimi material za komisarko. Kar jo je v resnici pokopalo, je, da so poslanci dobili občutek, da Bratuškova pravzaprav ne ve, o čem govori. Da ne razume. Da zadev ni sposobna skomunicirati. Da ni kredibilna. Da nima mnenja. Da ne bo verodostojna, ko bo javnosti ali nacionalnim vladam treba prodajati energetsko unijo. Da ji imena kot so Stern, Rifkin, Lawson ali Gessenova nič ne pomenijo. Da ne kaže, da redno bere Financial Times, Wall Street Journal in The Economist. Ta slab vtis je dodatno poslabšalo dejstvo, da so jo morali prevajati. Namesto energije bodočega komisarja so imeli poslanci v ušesu službeni zvok prevajalca.

Šlo je za energijo ...

Med tem, ko to pišem, poslušam zaslišanje, bivšega finskega predsednika vlade Katainena. Tudi ta 95% časa leporeči; s poudarkom na Finskem zaupanju v znanje in inovacije. Daje pa vtis, da ve, o čem govori. In v preostalih petih procentih tudi da vedeti, kaj osebno misli, za čem stoji, v kaj verjame. Tudi, če ni vsem všeč. Recimo, da finska socialna država temelji na dohodkih, ki ga Finska dosega s prodajo svojih izdelkov in pameti na tujih trgih, in da se zato "entuziastično zaveda, kako je konkurenčnost pomembna". Skrajna levica nekaj godrnja. Ampak potem Evropejci prikimavajo, ko jim kaže evangelij imenovan "The Cost of non-Europe".

Teh petih procentov pri Bratuškovi ni bilo. Ni problem samopredlaganje, bandierra rossa ali poznavanje resorja. Ki je resor brez listnice z zvenečim imenom. Juncker je imel izbiro. Kdo pa je bolj primeren za komisarja od predsednika vlade? Do komi-nostalgikov ima Zahodna Evropa skoraj zaščitniški odnos; kot do kakega ogroženega amazonskega plemena.

... ne za energetiko

Nihče ne pričakuje, da bo kandidat, ki je pred enim mesecem izvedel za resor, poznal vsako malenkost. Lahko pa v tem času zapopade bistvo, iskreno izraža pripadnost evropski ideji in zapusti vtis, da ni nesposoben. To je praviloma dovolj za pozitivno oceno. Evropski komisarji niso nobelovci.

Bratuškova pozitivne ocene kot kaže ne bo dobila.  Morda kdo še vedno misli, da je pač imela smolo, ker je naletela prav na energetiko, eno od zadev na svetu, na katero se ne spozna. Ker na vodenje stranke, vodenje slovenske vlade in statusne spremembe proračunskih uporabnikov očitno se. Vsaj tako mnenje prevladuje v akvariju.

Produkt sistema

Vir: Wallmart
Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, katerega mentor je "akademski profesor", naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha?

Žrtvovati Alenko, ohraniti akvarij

V ponedeljek popoldne se je Slovenija naslajala nad težavami Alenke Bratušek na zaslišanju v Evropskem parlamentu. Voditelj na glavni televiziji v akvariju je to poimenoval "sladostrastno in skoraj histerično navijaštvo ... v obliki zlivanja spletne gnojnice". Večinoma smo z vsem zadovoljni, ko pa dobimo signal, da je dovoljena kritika, gre pa čez vsako mero. Dovoljeno se je bilo znesti nad Alenko Bratušek. Da ne bi opazili akvarija.

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Zato ni problem Alenka Bratušek. Problem je akvarij. Pravzaprav to, da ga ne vidimo. Da te postane, motne vode niti več ne čutimo. Razen, kot se, za hip, v brutalni resničnosti pokaže iz Bruslja. In potem obrnemo TV kanal.

Objavljeno v Časniku 9.10.2014.

nedelja, 05. oktober 2014

Pa je le sedem

No, pa je ura le odbila sedmo in glavna novica v Sloveniji ni več število kršitev volilnega molka. In kakšna je zagrožena kazen. In kam se to sporoča. Le kaj so si mislili tujci, ki smo jih o tem pridno obveščali v tujejezičnih poročilih nacionalnih radijskih postaj.

Morda sem kaj spregledal, ampak na BBC, CNN, ZDF ... nisem nikoli slišal nič podobnega.

Rezultat? Ob 35% udeležbi? Apatija.

Najbolj zagreti za politiko pa so, če so imeli občutek, da so župani kolikor toliko dobro delali, podaljšali mandat obstoječim županom. Vrednosti izpit so ti volivci naredili že v prvem roku, poleti.

ponedeljek, 29. september 2014

Slovenija na seznamu. Ja, in?

Že dva tedna se ukvarjamo z vprašanjem, kako to, da se je Slovenija znašla na seznamu držav v koaliciji proti Islamski državi. S tem se ukvarjamo zato, ker v trenutku, ko so novinarji prvič postavili, na vrhu države ni bilo nikogar, ki bi odgovoril:
Ja, seveda smo na seznamu zavezništva proti Islamski državi. To je popolnoma skladno z našimi vrednotami, našo politiko, z zavezništvi, katerih člani smo. Se vam zdi, da bi morali biti na seznamu prijateljev Islamske države? Bi morali biti neuvrščeni? Se vam zdi, da bi morali o tem kaj razpravljati ali premišljevati?
Takega odgovora seveda ni bilo. Zato se pogovarjamo o tem, ali smo vedeli, da so nas dali na seznam, ali smo bili obveščeni, ali smo pri pisanju seznama State Departmenta sodelovali ... Zato, ker jim ne diši, da smo na tem seznamu. Ker bi bili malo v NATO, malo pa še vedno neuvrščeni. Malo Zahod in malo Afrika. Po duši. Ob tem se pa prerivajo, kdo bo šel na vrh NATO in kdo bo posnel svojčka z Obamo. Šele Pahor je jasno povedal, da si Slovenija želi biti članica koalicije. Se mi zdi.

Foto: Planet.

Preberite še