sreda, 07. september 2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.

Internet je presegel pričakovanja, ker se ljudje intuitivno zelo slabo znajdemo ob pojavih, ki se odvijajo eksponentno. Klasičen primer za to je maharadža, ki je hotel nagraditi izumitelja šaha in se je smejal zahtevi, da naj da na prvo polje šahovnice eno zrno riža, na drugo dve, na tretje štiri, na četrto osem ... Na prvi polovici šahovnice je še kar šlo, na drugi polovici so stvari eksplodirale.

Razvoj digitalne tehnologije je eksponenten, zmogljivosti denimo megapikslov v fotoaparatih, pomnilnikov v računalnikih, hitrosti procesorja in omrežij se še kar vsako leto ali dve podvajajo, kot je bil leta 1965 napovedal Gordon Moore.

Internet se je dotaknil že skoraj vsega. Povezuje ljudi in to dela ceneje, hitreje in bolje kot katerakoli druga tehnologija. Povezani ljudje so močnejši. Zato internet ojača, kar je dobrega in kar je slabega v ljudeh. Pri slabem se to še bolj pozna, ker so bile predinternetne komunikacijske tehnologije drage, komunikacija ali publikacija si je morala prostor izboriti s svojo kvaliteto. Uredniki so skrbeli, da med ljudi ni prišlo čisto vse. Ali kot je rekel nekdo na twitterju, še nikoli niso imeli bedaki tako dolgega vzvoda za svoje neumnosti.

Na internetu zato najdete potrditev za še tako noro teorijo zarote le klik ali dva stran od skrbno preverjene informacije. Ljudje se še nismo navadili, da zdaj ni problem dobiti informacije, ampak je problem oceniti informacijo. Ni problem najti, ampak vedeti, kaj iskati. Ljudje s svojimi navadami, intuicijo, predsodki smo tisti, ki pogosto ne dohajamo napredka.

Zgodovina je polna dvomljivcev v napredek. Ludisti bi razbijali stroje, maltuzijanci napovedujejo, da bo zaradi napredka že česa zmanjkalo, naše konservativno bistvo vidi več varnosti v preizkušenih starih receptih kot v novotarijah. Zato gre v promet branje, da internet ljudi poneumlja, da jih onesrečuje, da razdre kakšno razmerje, da zaradi interneta "mož zapušča ženo in otroci mater", da povečuje socialne razlike, da uničuje delovna mesta pa okolje in planet. Taki strahovi so stari kot človeštvo.

In ne držijo. Ko vidim mlad par v kavarni, vsakega pri svojem telefonu, vidim dokaz, da internet rešuje razmerja. Brez interneta bi namreč ugotovila, da se nimata o čem pogovarjati. Ko vidim revne in bogate na podobnih napravah uporabljati iste storitve, je to dokaz, da internet zmanjšuje socialne razlike. V dolgih urah, ki jih preživite na internetu, vam je dostopno isto informacijsko bogastvo kot največjim bogatašem. Če ste pred 30 leti za ustvariti obrt ali podjetje potrebovali bogatega očeta, nepremičnino, delavnico, tovarno, danes zadostujejo miza, stol in internet. Če so včasih pot navzgor zapirali ljudje z izkušnjami in zvezami, danes digitalni svet z disruptivnimi inovacijami te ovire vsakodnevno ruši.

Nekateri so pričakovali, da bo internet izboljšal demokracijo. Da bodo kar z miško ali mobilnim telefonom odločali o stvareh, za katere so ob branju komentarjev na facebooku dobili občutek, da jih razumejo. To se še ni zgodilo. To je, kot bi pričakovali, da bodo tisk, knjige in časopisi izboljšali fevdalizem. Internet najprej spreminja tisto, kar je svobodno, na koncu tisto, kar je regulirano z zakoni in ustavami. Če so stvari preveč rigidne, se tudi kaj zlomi.

Internet je bil produkt triumfa svobode, človekovih pravic in svobodnega podjetništva po koncu hladne vojne. Internet je bil prostor svobode, bil je, na neki način, Divji zahod, eksponentno rastoč prostor, ki so ga ustvarjali in zavzemali inovatorji in podjetniki, podobno kot so kavboji prodirali na ameriški zahod. S to razliko, da se je zdelo, da na koncu ne bodo trčili ob Pacifiški ocean.

Tehnično bo digitalni svet še naprej rasel. Druga polovica šahovnice je šele pred nami. Izgublja pa internet svoj odprti, pionirski značaj. Politika bi si ga podrejala, velika podjetja bi si zakoličila svoje monopole in ga balkanizirala, vse več je cenzure, regulacije, omejevanja.

V svobodnih družbah je internet orodje svobode, v avtokratskih je orodje represije. Zato nas ne sme skrbeti za internet, ampak za to, kam zadnja leta drsijo zahodne družbe.

četrtek, 04. avgust 2016

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.




sobota, 30. julij 2016

Rusija je evropska država ...

Foto: 24ur.com
Ko so se nazadnje odnosi z Rusijo zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v Evropski Uniji. Ne, ni bil cinizem. Če prav premislimo, je EU pod svojo debelo preprogo pometla spore med srednje in zahodno-evropskimi državami, predvsem za drobiž, ki se nahaja med veliki državami, kot so Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan in spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU. Rusije.

Koliko je članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge - pravoslavne - civilizacije, drugi, da je Rusija prevelika, tretji, da se itak obrača proti Aziji, četrti, da se slabo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemelje, ki ga je izgubila po porazu v hladni vojni.

Ampak če pogledamo na zemljevid, Rusija je evropska država. Rusija seveda ni kakšna Črna gora, da bi "prosila" za članstvo. Daje pa namige. Zadnjega je morda dal Putin na Vršiču na koncu svojega govora. Ki je bil nekako v smislu, da se zahvaljuje za iskreno stremljenje za graditev evropske enotnosti, ki morajo postati temelj prihodnosti Evrope. Če je prišel Evropi kaj povedati na Vršič, je povedal to. Da je Rusija del tega.

Za Rusijo so v Aziji same težave. Evroazijska zveza je plan B. Kitajci pronicajo v prazno Sibirijo, Kavkaz je z muslimanskimi narodi sinonim za težave že od Vojne in miru naprej. Evropa je naravni ruski partner s komplementarnim gospodarstvom in skupnimi geopolitičnimi interesi.

Ti so postali še bolj jasni zadnje dni s spremembami v Turčiji, ki se očitno obrača k svojemu muslimanskemu značaju in lahko skupaj z nekaterimi drugimi državami postane del kar močnega in neprijetnega bloka na evropskih južnih mejah. Z zgodovinsko tradicijo ambicije po prodiranju na sever.

Ne glede na to, kdo bo zmagal na predsedniških volitvah v ZDA, toliko kot v hladni vojni in letih po njej EU na ZDA ne bo mogla računati. Se bo pač treba postaviti na lastne noge. In EU si ne more privoščiti, da je hkrati v sporu s Turčijo (oz. muslimanskim jugom) in Rusijo. Ne glede na to, kako prijazno se bosta rokovala Putin in Erdogan, drug drugemu sta spet plan B. Plan A so za oba partnerji znotraj iste civilizacije.

Spraviti Rusijo nazaj v Evropo je projekt, ki je vreden diplomatskega truda Unije in evropskih velesil. Če bi bila Slovenija ena izmed njih, bi lahko tako gledali tudi na Putinov obisk na Gorenjskem. Ker ni, je obisk pač pietetne narave z obeti gospodarskega sodelovanja. Ampak sankcij EU proti Rusiji Slovenija menda ne bo kršila. Bi se nam znalo maščevati kje drugje, npr. pri določanju meje v Piranskem zalivu ali ko bi nam EU lahko kje pogledala skozi prste, pa nam ne bo.

... in Slovenija tudi

Putinov obisk v Sloveniji ni geopolitika, preprosto zato ne, ker Slovenija, z vsem spoštovanjem, nima geo-dimezij. Obisk zato ni geopolitična napaka. Tudi obisk ne bi zbujal zaskrbljenosti evropsko in atlantsko usmerjene javnosti, če bi se sicer obnašali kot solidna članica NATO. Najbolj problematičen je provincialno regresivni zanos, s katerim se z obiskom ukvarja slovenski medijsko-politični kompleks.

Slovenskemu establishemntu se Putin prileže, ker je Putin naš. No, njihov. Ruski prijatelji prihajajo iz države, ki ima podobne tranzicijske težave kot Slovenija. Pomanjkljivo pravno državo. Pomanjkljivo tržno gospodarstvo. Pomanjkljivo svobodne medije. Tam imajo oligarhe, tu imamo tajkune. Tam neposlušne oligarhe zastrupijo s plutonijem ali jih zaprejo in zavržejo ključ, tu smo nekaj bolj humani. Celo na operacijo srca gredo lahko. Tam se moralno niso odrekli revoluciji, in tukaj se ji, z Rusko pomočjo, tudi ne bodo.

Nekdanji agent KGB je v Rusiji vse to, kar bi si nekdanji agenti UDBE želeli biti v Sloveniji, pa jim v celoti ne uspeva. Z naslonitvijo na Rusijo lahko krmijo tisti antiamerikanizem, ki seveda ni uperjen proti vojni v Vietnamu (sic!), ampak proti kapitalizmu, ravnotežju moči, vladavini zakona in človekovim pravicam.

To je kolateralna škoda Putinovega obiska. Avtoceste bodo jutri spet odprte, naša tranzicijska zavora pa bo ostala zategnjena.

torek, 26. julij 2016

Svoboda – enakost – bratstvo ali smrt

Nica – Istanbul – Ansbach in smrt

Ko je v Nici islamist s tovornjakom zapeljal v množico in ubil 84 ljudi, 303 pa ranil, se ni sprožil običajni refren, češ, gre za »napad na naš način življenja«, na kofetkanje, ples in bikini kopalke. »Naš« način življenja namreč ni Angleška promenada v Nici, kjer so med drugim restavracije z dvema Mihelinovima zvezdicama, hoteli s petimi, ter kavarne in bari, kjer pivo težko dobite za manj kot 7€. Naš način življenja je Portorož, z kebabđinico in štanti cenene kitajske plastike na najbolj elitni lokaciji.

Napad se je zgodil na francoski državni praznik – dan Bastilje, ki ga praznujejo v spomin na francosko revolucijo. Nica v očeh mnenjskih vodnikov zato ni bila napad na »naš način življenja«, ampak napad na svobodo, enakost in bratstvo, ki danes velja za geslo tiste revolucije. To lahko pozdravimo kot določen napredek, saj narativ islamskega terorizma približa trku civilizacij oz. konfliktu med dvema versko-etičnima sistemoma. Sreča v nesreči je, da je geslo o svobodi, enakosti in bratstvu pri napredni inteligenci priljubljeno.

Konzervativna inteligenca s tem v zvezi rada citira pogovor med Richardom Nixonom in Zhou Enlaijem, ko naj bi slednji na vprašanje o tem, ali je bila francoska revolucija pozitivna ali ne, odgovoril, da je za oceno še prezgodaj. Nekateri zdaj trdijo, da to ni bil odraz kitajskega dolgoročnega razmišljanja, ampak napaka v prevodu. Kakorkoli, svoboda, enakost in bratstvo ostaja primerno geslo za zlorabljanje v dnevnopolitične namene in interpretacije, ki so daleč od tistih iz leta 1789.

Smrt …

Takrat je bilo geslo samo eno od mnogih. Alternativa je bila smrt. Smrti je bilo v tistih letih v Franciji veliko. Geslo ni prepričalo z močjo argumenta, ampak z dolgo senco giljotine na francoskih trgih. Postalo je »uradno« šele sto let pozneje, v tretji francoski republiki. Takrat brez smrti.

Glede na to, da se o vseh vprašanjih znamo razdeliti na leve in desne, se lahko tudi v primeru napada na svobodo, enakost in bratstvo v Nici. Levi bodo trdili, da islamisti napadajo, ker je svobode, enakosti in bratstva premalo. Ker neoliberalizem natika ljudem verige kapitala in potrošništva. Ker ljudje iz Bližnjega in Srednjega Vzhoda ter Afrike nimajo svobode, da bi se preselili v Evropo. Ker jih nimamo za enake. Ker jih bratsko ne sprejemamo v svoja mesta in vasi.

Desni bodo trdili, da so svoboda, enakost in bratstvo so in so samoumevni. Če se komu zdi, da je tega premalo, pač ne ve, če parafraziramo od Edmuda Burkea, kje mu je mesto. Da pač ne more imeti vsega in zdaj. Če parafraziramo Freddyja Mercuryja.

Ali svoboda, enakost in bratstvo

Svoboda naj bi originalu pomenila, da je svoboda človeka omejena samo s svobodo drugih ljudi. S tem imamo konzervativci sicer manjšo težavo, ki jo najlažje pojasnim okolju prijazno – tako omejena svoboda vključuje uničevanje narave, če le to ni na škodo ljudi. Konzervativci si svobodo omejujemo s principi, katerih merilo ni samo drug človek, ampak tudi narava, tradicija, večnost, če hočete Bog. Pravzaprav ne samo konzervativci, tudi drugi, le da se tega manj zavedajo.

Enakost danes zlorabljajo z razumevanjem, da gre za ekonomsko enakost, enakost v blagostanju, enakost pri dostopu do interneta in zdrave čiste pitne vode. V času francoske revolucije je pomenila enakost pred zakonom ter pri dostopu do služb v državni upravi in vojski. O tej slednji enakosti med demokrati vseh barv ni nobenih razlik.

Bratstvo obe individualistični gesli uravnoteži s kolektivistično bratsko povezanostjo med ljudmi. Ne med vsemi ljudmi, ampak med Francozi, celo več, v originalnih pojavnih oblikah (bratstvo ali smrt) celo zgolj znotraj ene klike. Spomnimo, bratovščina je lahko tudi islamska.

V svojem bistvu so gesla sekularna. Dva od treh bi po Haidtu nedvomno postavili na levo stran moralnih temeljev. Bratstvo v benignem pomenu pa govori o družbeni kohezivnosti, ki je sicer domena desnih temeljev. Geslo je zato med Evropejci široko sprejeto. Z dovolj ozko originalno interpretacijo iz časov meščanske revolucije v Franciji, se brez težav strinjajo tudi konservativci.

Obrat na Bosporju

Veliko vprašanje pa je, ali lahko to temeljno geslo Zahoda vsaj do enake mere kot zahodni konzervativci sprejemajo tudi prišleki iz islamskih azijskih in afriških držav. Velikanski indikator da ne, je dober dan po terorističnem napadu v Nici prišel iz Turčije. Nekaj drobnejših pa v dnevih, ki so sledili, iz Nemčije.

Turčija je dolgo veljala za državo, ki je dajala upanje, da je muslimanska družba lahko sekularna in demokratična hkrati. V tem delu sveta – od Pakistana do Egipta – smo namreč poznali sekularne diktature pod komando generalov in polkovnikov, ali pa teokratske režime, nekatere celo z volitvami in parlamentom. Po ustavi moderne Turčije, ki jo je pisal še ustanovitelj Mustafa Kemal Paša Ataturk, je imela vojska nalogo, da Turčijo drži v polju sekularnega. Po potrebi so vsake toliko izvedli državni udar in popravili smer. Prejšnji petek so spet poskusili. Popolnoma neuspešno.

Ker je v zadevi resnično zanimivo, je, kako malo podpore so imeli med ljudmi. Kako majhen, preplašen in nemočen je sloj moderno, sekularno, evropsko razmišljujočih ljudi v Turčiji. Prav nihče se ni zganil in protestiral v podporo pučistom. Nasprotno, ulice je zasedlo ljudstvo, ki je z vsemi štirimi na »desnih« torej verskih in identitetnih moralnih temeljih. Ki slišijo gesla o veri, naciji in pripadnosti. Mitingi resnice in vseturške ljudske vstaje še kar trajajo. Politični islam je zmagal.

Geostrateška posledica uresničuje možnosti, ki jo je napovedal že Huntington. Turčija ne kot »nova članica Evropske Unije« (kot zaničevalno imenujejo nas), ampak kot vodilna v bloku islamskih držav. A to je druga tema.

Obrat doma

Luči razsvetljenega racionalizma ne ugašajo samo v Turčiji. Tamkajšnje moderne elite bodo Erdoganovi, ki se naslanjajo na »avtentične ljudi«, pozaprli. Referendum o Brexit je pokazal, da jih v Veliki Britaniji na temo domovine sliši 52%, »odtujene pro-evropske elite« pa je 48%. V ZDA prve nagovarja Donald Trump, elite pa Hillary Clinton. V Sloveniji še čakamo, da se pojavi nekdo, ki bi Slovenijo naredil spet veliko in resnično samostojno. Bojim se sicer, da zna imeti več uspeha tisti, ki bi hotel, da mu to deželo naredijo spet socialistično. In jo očistijo elit.

Svet počasi, dan za dnem drsi v nasilje. Populizmi tekmujejo za pozornost starih, globokih, prirojenih človeških občutkov. Ki so ljudem dostopni brez truda. Vsem populizmom – islamskemu, nacionalnemu in socialnemu – je skupno to, da eno vrednoto napihne čez vse ostale in prek meja, ki jih postavlja premislek. Ne samo svoboda, enakost in bratstvo, tudi smrt postaja del vsakdana. Del normalnosti. Ki redefinira normalnost v nekaj, kar nekoč ni bilo normalno.

Kadar sem pesimist, se mi zdi, da je treba populizmu nasproti postaviti drug populizem, dati glavo med ramena, in upati, da gre vihar s čim manj škode mimo. Kadar sem optimist, napišem kakšno kolumno. Za elito, ki bere in razmišlja. Ki strah, sovraštvo in predsodke drži na vajetih z razmislekom.

Zakaj terorizem v Nemčiji?

Odmevi TV Slovenija niso kakršnakoli poročila. Redno pobirajo Viktorje za najboljšo informativno oddajo. V številnem uredništvu je zbran cvet slovenskega TV novinarstva. Če kdo, potem so to ljudje, ki odražajo stanje duha slovenskega medijskega mainstreama.

Postavljajo okvir za zgodbe, določajo na kakšen način, iz kakšne perspektive, iz katere smeri sploh gledati na problem. In čemu obrniti hrbet. Včasih jim moramo biti hvaležni za besede, kjer kratko in jedrnato povzamejo vso zgrešenost tega okvirja. To jim je uspelo včeraj, ko so oddajo napovedovali z vprašanjem:

"Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev".

Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.

O tem, da je vprašanje napačno, v sami oddaji sploh ni bilo govora. Gledalcem so prodali napačno izhodišče. Kar so kasneje pametnega povedali Preac, Prebilič in Gobčeva, je precej vseeno. Padlo je v napačen okvir. Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije. 

Prednost Nemčije pred Francijo je doslej bila, da so njihovi muslimani pretežno prihajali iz za silo sekularne Turčije. V Franciji in Belgiji pa prevladujejo Arabci brez domače sekularne izkušnje.

Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.

Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast - kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.

V Sloveniji imamo srečo, da so naši sodržavljani muslimanske veroizpovedi še bolj sekularizirani kot turški in, sami po sebi, ne predstavljajo prav nobenega problema ali tveganja. Problematičen je lahko edino uvoz zgledov in ideologij od zunaj, kar lahko z nestrpnostjo ali metanjem vseh v isti koš še poslabšamo.

***

Če še vedno ne razumete, premislite o naslednjem:

"Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?"



Preberite še