Volivci nimajo zmeraj prav

Živim v mestu, ampak ravno toliko blizu roba, da uživam tudi prednosti podeželskega življenja. Med te sodi tudi gasilska veselica, ki jo dvakrat letno organiziral lokalno gasilsko društvo. Pred leti je sosed zadel pršut. Ne na tomboli, ampak tako, da je najbolje ocenil koliko tehta. Vsi ostali smo se bolj ali manj zmotili.

Na to zgodbo me je spomnila knjiga Briana Caplana "The myth of the rational voter: Why Democracies Choose Bad Politics", ki sem jo nedavno kupil v Bruslju. Predsednik vlade ekipe, ki je sodelovala na spomladanskem vrhu 13. in 14. marca, ni peljal na pivo, ampak smo se mu lahko zgolj pridružili pri enem od drobnih užitkov, ki mu jih predsedovanje Svetu EU vendarle še dopušča, pri obisku najboljše bruseljske angleške knjigarne.

Demokracija naj bi bila utemeljena na dejstvu, da ljudje v povprečju zelo zelo natančno ocenijo, koliko tehta pršut. Vsak se sicer moti, eni navzgor, drugi navzdol, ampak v povprečju je ocena skorajda točna.

Oziroma v prevodu, vsak od nas se o stvareh sicer moti, ampak v povprečju pa izberemo pravo politiko, prave stranke, tiste, ki stvari zapeljejo v zaželeno smer. Volivci imajo zmeraj prav. Kot skupina, ne kot posamezniki. In to, tako Caplan, je zmota. Racionalni volivec je mit in ne resničnost.

Volivci se o nekaterih rečeh sistematično motijo, zato demokracije ubirajo podoptimalne politike, k oblasti pa se približajo stranke, ki te zmote izkoriščajo za svojo popularnost. Caplan identificira štiri sistematične predsodke volivcev, ki so v nasprotju s spoznanji ekonomske in drugih znanosti. Bolj natančno povedano - ekonomisti o teh zadevah morda nimajo čisto enotnega mnenja, vendar je razkorak med mnenjem strokovne javnosti in povprečnim mnenjem volivcev vendarle pomemben. Ekonomisti se npr. sicer razlikujejo po tem, koliko kdo verjame v delovanje nevidne roke trga, imajo pa v povprečju v trg bistveno večje zaupanje kot ljudje z ulice.

Predsodki:

• Proti-tržni predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomski prednosti tržnih mehanizmov". Pri nas se npr. kaže v tem, da naj bi država regulirana trg dela, cel kup cen in plač, intervenirala na trgih dobrin in storitev, namesto, da bi se cene oblikovale glede na ponudbe in povpraševanje.
• Proti-tujski predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomskih stikov s tujci". Pri nas se kaže pri odporu prodaje podjetij tujcem, strahom pred tujim lastništvom, izkoriščanjem, pred tujimi investicijami ipd.
  
• Predsodek ustvarjati delo je "tendenca, da se podcenjujejo ekonomske koristi zmanjševanja dela". Dela seveda, ki je potrebno, da ustvarimo enoto družbenega proizvoda. Predsodek se kaže v politikah, za katere je pomembneje, da se ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta, kjer ljudi prebijejo osem ur dnevno, kot pa da propadajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost majhna in nastajajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost velika.
• Predsodek pesimizma je "tendenca, da se precenjujejo morebitne bodoče težave in podcenjuje dosežene uspehe in bodoče delovanje ekonomije". Na valu pesimizma jaha vsakokratna opozicija, ki piha na dušo ljudem, češ da jim gre vedno slabše, ne glede na statistične podatke.

Bližajo se volitve. Stranke bodo pripravljene narediti marsikaj za glasove. Caplanova knjiga našteva nekaj bližnjic in daje po eni strani nasvet piscem strankarskih programov in po drugi pa opozarja bolj ozaveščene volivce. Večina volivcev te knjige ne bo prebrala.

V spodnji tabeli subjektivno ocenjujem, do kakšne mere slovenske stranke izkoriščajo te predsodke. Več zvezdic pomeni večji predsodek. Številka v oklepaju je seštevek brez upoštevanja predsodkov zaradi opozicijske vloge.

stranka	trg	tujci	delo	pesimizem	skupaj
SDS	*	*	*		3
NSi		**	**		4
SLS	*	***	**	*	7
Desus	**	***	**	**	9
SD	***	**	***	**	10 (8)
LDS	**	**	**	***	9 (6)
Zares	**	*	*	***	7 (4)
NS	*	***	**	**	9 (7)
Lipa	**	***	***	***	11 (8)

Demagogija je definirana kot politika, ki izkorišča predsodke ljudi, da bi prišla na oblast. In očitno demagogija ni povezana samo z Romi, Hrvaško in trkanjem na slovenske prsi.

Zasesebrigajstvo

Josefi fritzli so mogoči tudi zato, ker je spoštovanje zasebnosti prešlo vsako mero. Vsak naj bi se brigal samo še zase. Ne delaj drugemu, kar nočeš, da bi kdo storil tebi. Bodi tiho. Zase se brigaj. Poglej vstran.

Nihče več ne opozori someščana, ki meče čike po tleh. Nič ne rečemo lastniku psa, ki lula v liftu ali kaka po zelenici. Ne zahtevamo od soseda, da pokosi travo in uredi nered na dvorišču. Ne opozorimo staršev nevzgojenih otrok. Ne pozovemo mladeniča, da naj odstopi sedež na avtobusu upokojenki. Ne opozorimo učitelja na sinovega sošolca, ki doma očitno nima pravih razmer za učenje. Se ne vtikamo v soseda, ki se pijan znaša nad otroki in ženo. Ne ignoriramo blogarjev, ki žalijo ljudi in širijo sovraštvo. Smo diplomatsko tiho, ko Kitajci tlačijo Tibet.

Ljudje smo družabna bitja tudi zato, da se spodbujamo k boljšemu, da popazimo drug na drugega, da vsaj prevelikih neumnosti ne počnemo. Ko naj bi vse vsak brigal samo še zase, ko je dovoljeno vse, ko osebna svoboda postane najvišja vrednota, se kolektivni duh dobrega, ki je v človeštvu, umika demonom v posameznikih.

Big Apple

Potrošnik je kralj in 5th Avenue je njegova romarska pot. Na koncu te romarske poti je cerkev. Na južnem vogalu centralnega parka, lučaj stran od zlatarne Tiffany je trgovina družbe Apple.



Nanjo opozarja steklena kocka, celotna trgovina pa je v kleti pod trgom. Odprta je 356 dni na leto, 24 ur na dan. Sindikat se ni pritožil, tudi referenduma niso imeli. V njej množica prodajalcev, svetovalcev, animatorjev, ki delajo prek študentskega servisa oz. jim to ni treba, ker v ZDA lahko vsak dela tudi brez napotnice in zato ta vmesna birokracija niti ne obstaja. Šel sem malo cedit sline, predvsem po prenosniku MacBook Air, na katerega opozarjajo reklame na vsaki avtobusni postaji. Če je visok tečaj evra za kaj dober, je za Evropejca v ZDA. Cene v USD so skoraj natanko take, kot so v Sloveniji v EUR. Mislim, da sem bil v NYC nazadnje leta 1992 ali 93. Občutek je, da mesto več ne poka od bogastva in energije, morda smo med tem v Sloveniji postali bogatejši, morda pa se zgolj staram in velikost izložbe ali neonske reklame ne naredi več takega vtisa.

Londonski West End se z lahkoto primerja z okolico Times Squara. Peta avenija ima morda nekaj več velikih znamk na kupu, ampak scena se skrije pred nakupovalnimi ulicami v Evropskih mestih kot so Bruselj, Berlin, Copenhagen, Stockholm, Milano. Wall Street je temeljito zastražen, Empire State Building ostaja prvovrstna atrakcija. Pan Am nebotičnik je zdaj Met Life, drevesa na Trump Tower še niso ozelenela.

Impresivni ostajajo ameriški avtomobili. Kljub temu, da se cena bencina bliža dolarju za liter (pri nas je več kot 50% dražji) na TV nisem opazil niti ene reklame, kjer bi reklamirali kako vozilo glede na porabo. Pač pa reklame za čist premog in za jedrsko energijo. Mimogrede, zanimivo naključje, ali pa sploh ne naključje je, da je razmerje med evropsko in ameriško ceno pri bencinu in pri iPodih zelo zelo podobno.

Na cestah je več taksijev kot vseh ostalih vozil. Napredek so vgrajeni računalniki z na dotik občutljivim LCD zaslonom, ki prikazuje lego vozila po GPSu, okoliške trgovine, novice, vreme … WiFi se najde vsepovsod zastonj. Na lokaciji dvojčkov je veliko gradbišče. Načrt za ureditev spominskega parka je izvrsten.

Razvojni cilji tisočletja

V medijih, ki se potrudijo, da iz skupinske slike srečanja ECOFINa izrežejo gostitelja dr. Bajuka, seveda niste brali, da je vaš blogar prejšnjo sredo govoril v generalni skupščini Združenih narodov.



Tema zasedanja je so bili Razvojni cilji tisočletja. Do leta 2015 naj bi v svetu odpravili revščino in postorili še mnogo drugega. Letošnje zasedanje je bilo namenjeno pregledu, kaj je bilo na polovici časa narejenega. Moj nastop je bil nastop v imenu EU kot celote, zato sem se v govoru moral vzdržati lastne ustvarjalnosti in pogledov. Razprava je bila zanimiva, sodeloval je npr. tudi Jeffery Sacks (kaj vse bi lahko storili s 6-urnim proračunom za Pentagon) in Ted Turner (odpravil bi jedrsko orožje).

Na takih dogodkih je običajno, da se ugotavlja, koliko ljudi je revnih, lačnih in bolnih. Ampak ob vsem iskrenem sočutju je vendarle treba povedati, da na svetu še nikoli ni bilo toliko ljudi sitih, tako visok delež otrok hodil v šolo, toliko ljudi imelo osnovno zdravstveno oskrbo. Danes je umrljivost dojenčkov v najslabši državi na svetu nižja, kot je bila pred 100 leti v najboljši. To je napredek, ki ga prinaša razvoj. In ki kaže, da je stvari mogoče premakniti na bolje!

Večji del Azije in Severne Afrike je na dobi poti, da razvojne cilje doseže, problematična pa je podsaharska Afrika. Tukaj je dela še ogromno! Mimogrede, vsem ljubiteljem Georga Busha priporočam v branje članek, ki ga je o njem napisal Bob Gedolf.

V razpravah je bilo čutiti dva tabora. Prejemniki so poudarjali, da je treba za to pomoč namenjati več denarja, nekateri pogumnejši donatorji pa, da denar ni vse. Da razvojna pomoč deluje, če (1.) pride v urejeno državo, ker oblast, administracija, zakon in red delujeta, (2.) so v državi razmere, ki so naklonjene podjetniški pobudi, predvsem malemu gospodarstvu in kmetijstvu in (3.) če se razvojna pomoč vlaga predvsem v človeške vire - torej v zdravje in izobraževanje.

Pomemben faktor uspeha je tudi primeren status žensk. Njihov dostop do šolanja, do zdravstvenih storitev, celo nedotakljivosti telesa pred pohabljenjem je v mnogih državah in kulturah problem.

Razvite države, med katere sodi tudi Slovenija, naj bi za razvojno pomoč namenile 0.7% BDP. To je nekaj manj, kot država danes namenja za raziskave in razvoj. Pri meni se sem in tja oglašajo direktorji podjetij ali zavodov, ki bi na tuje trge prodirali tudi tako, da bi država izdelek ali storitev subvencionirala. Npr. knjižničarski informacijski sistem, s katerim IZUM pomaga na Balkanu. Z vsakim posebej se seveda strinjam, zares pa bi si lahko o projektih ustvaril mnenje, če bi jih med seboj lahko primerjal. Zato si v Službi vlade za razvoj prizadevamo, da bi razvojno pomoč organizirali na enem mestu, zbrali na eni proračunski postavki in povezali človekoljubje, ekspertno znanje, interese gospodarstva in politične prioritete države.

Televizija, fitnes in razvoj

Po tehtnem premisleku sem se odločil, da predlagam ukinitev Službe vlade za razvoj. Danes se mi namreč zdi zelo na mestu ideja poslanca Lahovnika, da se približno milijon evrov, kolikor letno stanemo na SVR, nameni državljanom republike Slovenije kot pomoč pri nakupu sprejemnikov digitalne televizije. Vsak državljan bo tako dobil 50 centov, povprečna družina pa od enega do dva evra. Na digitalni televizijo bodo telenovele o življenjskih zgodbah uspešnih brazliskih in mehiških družin ostrejše in ob njih bomo lažje pozabili na domačo bedo.

Ukinitev službe tudi reši problem, na katerega je opozoril poslanec Tanko, da namreč vlade ni mogoče voditi iz fitnesa in ki bi se lahko pojavil v naslednjem letu. Za okroglo ministrsko mizo namreč naredi prostor za podpredsednika vlade, ki naj bi namesto predsednika SD in vlade skrbel za koordinacijo "financ, gospodarske in socialne politike".