sreda, 10. december 2014

Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.
Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.
Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!
Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.
Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.
Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?
Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 
Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.
Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.


Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica
  • spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
  • oblika, izdelava ... +3-4
  • zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
  • telefon -4
  • silicij (procesor, pomniki) ... 3
  • kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
  • baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
  • softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
  • cena/kvaliteta ... 5
Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.


nedelja, 07. december 2014

Tri reakcije na Act tank

Po ugibanjih v Reporterju se je Požareport prvi prebil do detajlov "skrbno varovane skrivnosti" v zvezi z Vavpotič-Škof-Voljčevim Act tankom.

Zdaj, če neko vabilo pošlješ na trideset naslovov, to niti ni posebej skrbno varovana skrivnost. In če je samo vabilo, kaj je vsebina skrivnosti?

Vabilo še nič ne pove, kdo je res zraven in kdo ne. Razen tistih treh, ki so vabilo podpisali.

Reakcije
  1. Da sem povabljen, jemljem kot priznanje. Na seznamu smo trije, štirje "desni", kar je sicer mogoče razumeti kot okrasek ali pa kot željo, da se preko berlinskega zidu nehamo samo streljati. Nobene škode ne bo, če se odločim za drugo razumevanje.
  2. Take pobude so dobrodošle. Scena think tankov je v Sloveniji premalo razvita. Več takih pobud bi bilo potrebnih, ne manj. Namig: če bi kdo rad poudaril, da bo delal in ne le razmišljal, bi sicer bolje izbral ime "do tank".
  3. Če pobuda ni izključujoča, ne vidim razloga, da ne bi kako sodeloval. Pri razmisleku o prihodnosti Slovenije, ne v namišljeni Voljčevi vladi.
Read my lips, o povratku v aktivno politiko ne razmišljam. Če o politiki pametujem na blogu in tviterju, delam pač to kot civilist.

Se smejo o politiki res oglašati samo politiki in novinarji?

And one more thing ...

(dodano 9.12.)

Seveda nisem dal pristanka na to, da me smejo povabiti. Zakaj bi me pa to morali vprašati? Vsak ima pravico kogarkoli povabiti kamorkoli. In če pove, koga je še povabil, se mi to zdi samo pozitivno. Problem nastane šele, ko mediji začnejo ta seznam interpretirati kot nekaj, kar ni.

sobota, 29. november 2014

Nova Slovenija. Vsa drugačna, vsa enakopravna

Iz kongresa Nove Slovenije si bomo zapomnili spopad med Novakovo in Hojsem. Žal. Iz medijev si namreč nisem nič zapomnil o kakih pomembnih programskih usmeritvah ali idejah za to, kako spraviti državo na noge. Pa saj tega se od majhne opozicijske stranke niti ne pričakuje. Potegnimo iz tega spopada najboljše, kar se da.

Danes je Nova Slovenija izglasovala, da ni manjši partner neke večje stranke, ampak samostojna stranka. Prepričljivo. Z rezultatom 3:1. To je dobro.

Ker to pomeni, da jim zdaj ne bo treba več ob vsaki priliki za vsako ceno dokazovati, da so drugačni od SDS. Če tega ne bodo več počeli, se zna pokazati, da je programskih podobnosti med strankama veliko. In da so za državo dobre. Vsekakor boljše kot krogci SMC.

Ne vem, da bi bila na slovenski desnici podpisana kaka dolomitska izjava o tem, kdo ima vodilno vlogo in je zato nespodobno, da ena stranka navija, kdo naj bi bil predsednik druge. Kar pa seveda ne pomeni, da tako vmešavanje ni politično dopustno. Ker spodobnost nikoli ni bila posebna odlika politike.

Kot tudi ni spodobno politiko graditi na javnomnenjskih akrobacijah (publicity stunt se jim reče angleško), kjer imajo nekatere celo nekaj smisla (kdo bo pa imel izredno pokojnino, če ne bivši predsednik države, ne glede na to, kako se piše; seveda se spodobi 1.11. prižgati svečo na grobu padlih partizanov in domobrancev). Problem je, če jih delajo zaradi kamer.

In še večji problem je, če v želji biti drugačen za vsako ceno delaš škodo. Kot je bila podpora zapiranju arhivov. Ki so danes bolj zaprti kot pred sprejemom zakona. Ki ga je pomagala sprejeti NSi. To je dejstvo. Da bi bila vsa drugačna, vsa enakopravna. Če hoče biti res drugačna od povprečne slovenske politike, naj prizna napako. Enakopravnost pa je potrdila na kongresu.

In potem je tu še udeležba vidnega pomladnega politika na dogodku, ki ga organizira "hobotnica". Meni se to ne zdi narobe. Drugemu se to zdi narobe. Tretjemu se zdi narobe, da nekdo pove, da se mu to zdi narobe. Nekomu se bo zdelo narobe, da se mi to ne zdi narobe. In tako dalje in tako naprej.

In potem se nekaj pritožujejo glede volilne udeležbe.

Z državo gre pa navzdol. Med tem, ko smo uživali v poceni azijski robi in drugih pridobitvah globalizacije, se je zgodilo, da globalno ne tekmujejo samo podjetja na trgu, ampak tekmujejo tudi države.

Tekmujejo za to, katera bo ponudila čim boljše storitve: izobraževanja, zdravstva, varnosti, delitve pravice, investiranja ... Na tem področju smo Slovenijo po vstopu v evro praktično nehali modernizirati. Prej pa smo precej počivali na lovorikah najboljših iz prejšnjega sistema. Za modernizacijo bo treba najti zavezništvo. Dvomim, da bo zadostovalo, da se ga najde samo na enem polu.

Delitev duhov po kriteriju, kdo je bolj pomladen, kdo bolj desen, kdo bolj pravoveren, ne bo prinesla rezultata. Pretvarjanje, da živimo v normalni demokratični državi pa tudi ne.

nedelja, 23. november 2014

Ducat kandidatov

Xiaomi Redmi 1s: 150€. Rdeč, ampak brez zvezde.
** Zapis sproti dopolnjujem **

Imam prijetno nalogo, da se po štirih letih spravljam k nakupu novega mobilnega telefona. iPhone 4 je opravičil začetno navdušenje. Še vedno ga uporabljam, deluje, samo procesor, 512K RAMa in majhen zaslon vedno težje požirajo nove in nove verzije operacijskega sistema in aplikačk.

Mobilni telefon je naprava, s katero preživimo več časa kot v avtu. Ima več dnevnih minut naše nedeljene pozornosti kot kak družinski član. Po drugi strani je to samo napravica, s pomočjo katere se z ljudmi pogovarjamo, pošiljamo SMS sporočila, poslušamo glasbo, navigiramo v prometu, fotografiramo, beležimo ideje, beremo knjige in časopise, gledamo televizijo, brskamo po spletu, objavljamo umotvore, umotnine in umetnine, družabno mrežimo, merimo srčni utrip in kakovost spanja, pobijamo zlobneže, fračamo jazne ptiče ... Samo?

Samo telefon!

Vse opisano dandanes zna vsak "pametni" telefon. Android je postal MS-DOS 21. stoletja in teče na vsaki podrtiji od hardvera. Katerega cene padajo kot kamen.


Apple ostaja Apple, na mizi ga je imel Seinfeld konec osemdesetih in v žepu ga ima Frank Underwood danes.

Blackberry je zanimiv muzejski eksponat časov, ko se je s telefoni še delalo (v tistem neoliberalnem smislu). Nekateri v javni upravi, ki še delajo, ga še uporabljajo.

Microsoft ugotavlja, da ni dovolj, da si tehnično ekscelenten, ampak, da moraš biti kul. In ni kul firma, katere šef je (bil) Ballmer, katere word, powerpoint in windowse povezuješ s službo, izkoriščanjem človeka po človeku ipd.

Nokia je finski nacionalni interes prodala v Seattle in posoja ime za korejske tablice, ki so oblikovalsko kopija iPada. Za finsko zgledno vlaganje v raziskave in razvoj bodo zdaj primer Angry Birds. Malo sitno za "big science", pa dobro za vse tiste startupe, ki so prodrli pod radarjem državnih shem za spodbujanje gospodarstva.

Mehke zahteve

Na podlagi zgornjega lahko naredimo križ čez zadnje tri operacijske sisteme. Microsoft se splača vseeno imeti na očeh, ostaja pa problem, da aplikačke za Windowse pridejo nazadnje, če sploh pridejo. In tistih aplikačk, ki jih še ni, ne bodo pogruntali za Windows. Se mi zdi.

Prednost Androida je odprtost. V vseh pogledih. Večji nadzor nad sistemom. Več sistemskih, geekovskih, hekerskih, znalskih aplikacij. Več možnost za šraufanje, optimiziranje, podiranje, reševanje ... Zadnje čase zelo živahen razvoj in dosti vertikalnih (strokovnih) aplikacij. Slabost, da se zna zgoditi, da proizvajalec telefona sploh ne nadgradi z novimi verzijami Androida.

Prednost Appla je urejen ekosistem. Računalniški ekvivalent nanny state. Aplikačke so lepše narisane. Nove znajo prej biti najprej napisane za iOS.

Trde zahteve

Tehnično se mi zdi, da mora telefon imeti vsaj:
  • HD (1280x720) zaslon Več kot je pikslov, več informacije je lahko na majhnem zaslonu. Manjši kot so piksli, lepše in bolj čitljivo je vse skupaj. Pretiravati pa ne gre. Več kot je pixlov, več jih je treba računati.
  • Gorilla steklo na zaslonu. Kar pomeni, da čez telefon ne bo treba limati zaščitnih folij oz. ne bo zaslon čez par mesecev ves opraskan.
  • Velikost zaslona med 4.7 in 5 palcev. Kar je manjše, je premajhno, kar je večje je že nadomestek tablice. Telefoniranje z zadevo pa videti patetično. In večji zaslon žge več baterije. 
  • Spodoben fotoaparat. Megapiksli sicer niso vse, ampak iz več megapikslov se jih lahko naredi manj, obratno pa ne. IR filter na leči je dober indikator, če so se s kamero potrudili ali ne.
  • Snemanje 1080p videa. To je danes minimum.
  • 8GB flash pomnilnika z možnostjo razširitve. Skupno se shaja s 16GB, če na telefonu ne nosite seboj vseh slik in vse muzike. Danes. Čez štiri leta pa ...
  • Teža do 150g. Vse kar je težje vam, če je telefon v žepu srajce, obesi srajco za vrat.
  • Baterija mora od jutra do večera zdržati brez dodatnega polnjenja. Vsaj po kakem mesecu, ko se človek z zadevo neha igrati.
  • Hitrost procesorja in število jeder me kaj dosti ne zanima. Itak to izkoristijo samo nekatere igrice, ki pa jih ne igram
  • 3G je dovolj hitro za splet, prenos podatkov, televizije pa preko telefona ne gledam.
Ker sem širok, pluralen in odprt imam pri izbiri več težav kot vernik v eno tehnološko stranko. Poglejmo, kateri so v ožjem izboru.

Umazano poceni (do 200€)

Xiaomi Redmi 1s. Model po zaslugi katerega je kitajski Xiaomi tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Volkswagen, Ford Model T med pametnimi telefoni na azijskih trgih. Demonstracija rekla "capitalism is turning luxuries into commodities". 4.7 palčni HD zaslon, 8M fotoaparat, 1G RAM, 8G flash + SD, kitajska MIUI nadgradnja androida, 150€ na dom v Ljubljano.  Za: pa da vidimo, kako to Kitajci delajo, igrača za preskušanje raznih Android ROMov, soliden fotoaparat, verjetne nadgradnje OS s strani proizvajalca, cena. Proti: baterija ga menda nekaj lomi, buckast, neko kitajsko draontrail steklo.

Motorola Moto G 2014. 5" HD zaslon, 8MP fotoaparat, 1GB RAM, 8GB flash + SD, 210€. Za: Tovarniški "stock" Android, zelo verjetne nadgradnje operacijskega sistema. Proti: debel, a ožji od Samsunga. Ideje, da bi imel 5" telefon, še nisem čisto ponotranjil. Moški nimamo torbic in posebej poleti ne vem, kam bi tablico te velikosti zatlačil. Za razliko od Xiaomija ne snema HD filmov. Baterija zna biti problem. Srednja kvaliteta kamere. 1GB RAM.

Poceni Samsungi, HTCji, Huawei, LGji ... S tem živalskim vrtom se mi sploh ne ljubi ukvarjati. Preveč jih je. Za: servis, garancija, podpora pri mobilnem operaterju v Sloveniji. Proti: navlaka čez android, nejasna strategija nadgradnje operacijskega sistema, praviloma sub-HD zaslon.

Prav tako se mi da ukvarjati z vsemi ostalimi Kitajci. Sploh ne s tistimi, ki bi jih uvažal neposredno iz Kitajske, plačeval naši carini za odpiranje paketa ipr.

Nekaj vmes (do 500€)

Xiaomi Mi3. 5" FHD zaslon, 2GB RAM, 16 GB flash, 13Mpix, 280€. Za: solidno oblikovanje, nadpovprečna kamera, lahek za 5", proizvajalec daje upanje, da bo telefon še dolgo podprt. Proti: brez SD kartice. Tanek, a širok in visok.

Samsung S5 mini. 4.5" zaslon, 120g, HD zaslon, 1.5GB RAM, 16GB flash, 360€. Za: odličen display, dober fotoaparat. Proti: velikost zaslona na spodnji meji.

Xiaomi Mi4. Zelo podoben Mi3, 3GB RAM, samo 68.5mm širok (5mm manj kot MI3, le 1.5mm šiši od iPhone 6) 370€ za 16GB model. Za: najožji pet palčni telefon, snemanje 2160p videa, 8MP selfie kamera, dober, Applu ukraden design. Menda zato slabše sede v roko, kot Mi3. Proti: drago za eksperiment s Kitajci, za dvakrat toliko denarja se že dobi iPhone 6. 

OnePlus One. Še en kitajski startup. 5.5" FHD zaslon. 370€. Za: nadomestek za tablico. Proti: prevelik. Širina 76mm!

LG Google Nexus 5. 4.95 palčni FHD zaslon, 2/32GB, 390€. Za: pure google, optični stabilizator kamere, kar lahek, celo 7g lažji od iPhone 4!. Proti: star model, špartanski dizajn, baterija.

Dragi in zli (nad 500€)


iPhone 6. Druga skrajnost.
iPhone 5S. Proti: majhen zaslon, za katerega bodo avtorji aplikačk počasi nehali pisati.

Sony Experia Z3 Compact. 4.6" zaslon, 20MP kamera, 4K video snemanje, 2GB RAM, 16GB flash, 520€. Za: zelo dober fotoaparat, zelo vzdržljiva baterija. Proti: grd, debel.

Samsung Alpha. 4.7" HD zaslon, 2GB RAM, 32GB flash, 530€. Za: izjemno lahek in tanek, zelo dober fotoaparat, zelo dober zaslon. Proti: Home tipka. Tipka! Đizs.

Google Nexus 6. 6 palčni zaslon, quadHD zaslon, 3GB RAM, 32GB flash, 620€. Za: pure google. Proti: prevelik, širok 83 mm, 10mm debel, 184g, predrag.

iPhone 6. Cca. HD zaslon, 4.7", 1GB RAM, 64G flash, 8MP kamera, 800€. Za: res, ampak res mehko in odzivno skrola, zelo dober fotoaparat, zelo verjetno nakup za naslednja štiri leta, zato 64GB. Proti: Plastičen videz, prav nič robustna izdelava. 1GB RAM. Precenjenost. Saj je samo telefon. Na njem bi počel natanko iste stvari kot na petkrat (5x!) cenejšem Redmiju. Ampak drsijo pa ekrani res lepo!

Sklep

iPhone 4 dela. Vsak mesec padajo cene, na trg prihajajo novi modeli. Ali pa imate bralci kakšno idejo?

Povezave:





petek, 21. november 2014

Spomini na neko resetiranje

Enega od svojih posvetov je SDS imela 15.1.2011 v Zrečah. Pravilo je, da udeleženci napišejo krajši tekst o aktualni situaciji. To se potem razmnoži v brošuro, ki jo udeleženci dobijo na mizo. Na koncu brošure poberejo in uničijo.

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več. Ali pač? Bistvena razlika med preteklostjo in prihodnostjo je, da preteklost poznamo, prihodnosti pa ne.

Januarja 2011 je bil čas začetka konca Pahorjeve vlade. Kriza je šla v drugo leto neukrepanja. Spomladi 2010 je skupina državljanov predstavila Vizijo 20+20. Novembra 2010 smo nekaj prahu dvignili "Resetatorji". Naslov je bil reciklaža tiste ideje.



Resetirati SDS

Žiga Turk, januar 2011

Slovenija je v največji gospodarski, socialni, družbeni in vrednosti krizi od svojega nastanka.

Kriza se kaže v slabih indikatorjih na vseh področjih: padec gospodarske aktivnosti, brezizhodnost krize, hiter upad deleža delovno aktivnega prebivalstva na račun upokojevanja in zaradi rasti števila brezposelnih, število zaposlenih v programih za ohranjanje delovnih mest, zastoj investicij, javno-finančni primanjkljaj in zadolževanje, prezadolženost in nelikvidnost.

Kriza se kaže tudi v splošnem malodušju, neambicioznosti podjetnikov, strahu zaposlenih za delovno mesto, razočaranju nad pravno državo. V krizi, ko gre nekaterim res za nohte, se še bolj opazijo razlike med tranzicijsko elito in tistimi, ki si kruh služijo s svojim delom. Izgubilo se je zaupanje v vlado, v pravno državo, v sodstvo. Zaradi nepotrebne politizacije in razpihovanja ideološke polarizacije, se je skrhalo tudi zaupanje mnogih ljudi v najvišje institucije te države.

Kljub temu, da imamo verjetno najbolj neuspešno vlado doslej, da je medsebojno skregana, da so stranke očitna izpostava kapitalskih interesov in lobijev, ki se na plečih države in državljanov tepejo za - zaradi krize - vse manjšo pogačo, da je zaradi tega pretepa veliko razbitega družinskega porcelana, kljub temu, da ima Pahorjeva vlada najnižji rating od vseh vlad doslej …

... kljub vsemu temu SDS v zadnjih dveh letih v javnomnenjskih anketah ni napredovala in je približno tam, kjer je bila že pred šestimi leti.

Razočaranje »levih« in zmernih volivcev se kaže v javnomnenjskem osipu podpore strankam levega trojčka, kar se da preračunati v relativni napredek SDS, dejansko pa SDS ne uspe prebiti meje cca. 30% volivcev na volitvah oz. cca. 20% anketiranih. Da SDS ni pozicionirana kot alternativa, se kaže v tem, da se SDS na ta račun ni okrepila in tudi v tem, da se zdi prostor odprt za nove stranke, mandatarje, da Slovenija čaka odrešenika ali pa apatično vsaj Godota.

Ključno vprašanje tega trenutka je, zakaj se SDS ni okrepila?

Se res ni? Ali pa morda iz meseca v mesec napredujemo in ne stagniramo? Od odgovorov na to je odvisen načrt dela za v naprej. Taktika, če SDS zdaj iz meseca v mesec raste, je drugačna od tiste, ki jo je treba ubrati, če SDS stagnira. Glede na meni dostopne podatke izhajam iz predpostavke, da SDS stagnira in da bo, če bo »več in bolje delala«, kar že itak počne in kakor to počne, pristala na svojih 30%, kar bo morda dovolj za relativno zmago.

Da bi SDS napredovala iz 30% na 50%, torej na vsake tri obstoječe volivce pridobila še dva, po mojem mnenju ni mogoče z istim načinom kot do sedaj. Stranka, ki dobiva 30% ni enaka tisti, ki dobiva 50%.

Če želimo leta 2012 resetirati Slovenijo, moramo leta 2011 resetirati SDS.

V sedanjem slovenskem političnem prostoru je ogromen in širok prostor za nekaj novega. SDS je še edina obstoječa politična sila, ki lahko kredibilno ponudi nekaj novega. SDP-ZLSD-SD, LDS-Zares, SKD-SLS-NSi … te stranke so karto »nove politike« že odigrale. Samo SDS je še ni.

Resetiranje SDS ni stvar vizije ali programa. Strateške ideje so zbrane v papirju Vizija 20+20. Imamo predlog ustavnih sprememb. Operativno bo stvari preciziral Strokovni svet. Papir marsikaj prenese, vse dobre želje vseh strank so podobne.

Resetiranje razumem kot spremembo značaja stranke in tipa njene politike.

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači.

Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Opis v prejšnjem odstavku nam ni bil všeč, ampak tako nas prikazujejo zmernim volivcem in, priznajmo, sami poskrbimo, da jim gradiva za to ne zmanjka. Dejstvo je, da v SDS znamo tudi še kaj drugega, ampak mediji nas bodo prikazovali kot negativce in prepirljivce. Ker taki ne bomo sprejemljivi za tiste zmerne volivce.

Sami o sebi bi raje prebrali, da je SDS pač edina stranka, ki sistematično, konsistentno, dosledno in pokončno zagovarja vrednote domoljubja in demokracije,
da je zadnja straža, ki varuje pridobitve demokratizacije in osamosvojitve pred revizionističnimi procesi tranzicijske levice. Ki je zato pesek za naoljeno kolesje tranzicije iz socializma v kapitalizem, a tako, da se ohranijo privilegiji tistih, ki so bili na vrhu že v totalitarizmu. Zato je SDS sovražnik tranzicijskih elit št. ena. Zato je predmet stalnega napadanja, ob katerem ni mogoče vedno ostati miren in ob katerem je koža skozi leta postala podplat.

Ta naš presing prinese nekaj glasov, daje duška nezadovoljnežem. Morda bo teh čez dve leti 50%. A mislim, da ne. Tisto, kar Slovenija potrebuje, po čemer se zmerni volivci ozirajo danes in po čemer se bodo še bolj ozirali jutri, ni nekdo, ki je najbolj ciničen kritikaster, ampak nekdo, ki bo pokazal pot naprej, ki bo vreden zaupanja, ki bo podjetnikom in državljanom vlil nekaj optimizma in vere v prihodnost. Ki bo "v Slovenijo vrnil samozavest in ustvarjalni zanos (spet Jančar, ibid.)".

»Slovenijo je treba odpreti in prevetriti, v njo se morata vrniti samozavest in ustvarjalni zanos, veselje do gospodarskih in kulturnih dosežkov, posameznemu državljanu je treba vrniti veselje in voljo do dela, napredovanja in ustvarjanja. Oživiti je treba tradicijo slovenske delavnosti in podjetnosti in jo povezati s sodobno dinamiko, radovednostjo in drznostjo.«

To lahko Sloveniji kredibilno ponudita samo še Kralj Matjaž in SDS. Samo SDS je dovolj velika, dovolj dobro organizirana in vrednotno postavljena, da to lahko izpelje. Zato se mora obnašati kot največja stranka, ki ima celo v opoziciji, ob tej tragični vladi, največjo odgovornost za prihodnost države.

SDS ni več majhna strančica, ki mora glasno in ob vsaki priložnosti kričati, da se jo sliši.

SDS mora ponuditi iskreno skrb za državo in državljane, pristnost, svežino in optimizem. Biti mora konstruktivna, imeti mora rešitve. Biti mora stranka optimističnih zmagovalcev (demokratizacije) in ne stranka zagrenjenih žrtev (komunizma).

Sestavni del resetiranja je tudi inventura za nazaj.

Ali smo res opravili pošteno in odkritosrčno analizo prejšnjega mandata? Kje smo pridobili prijatelje in kje sovražnike? Kdo se nas je bal? Zakaj se nas tudi nekateri zmerni volivci bojijo? Zakaj se da igrati na karto strahu pred SDS? Koga smo si odtujili? Katere populistične poteze so se nam vrnile kot bumerang (poleg nespretne izbire trenutka uvedbe novega sistema plač)? Koliko nezadovoljnežev smo si nakopali s kadrovskimi potezami, ko smo umikali tudi sposobne in spoštovane menedžerje? Zakaj smo od 2004 do 2008 izgubili volivce? Odgovor, da jih je izgubila NSi, ne pa mi, je izgovor.

Ljudje oholi slovenski politiki niti toliko ne zamerijo njenih napak kot tega, da napak ne prizna. Da vzdržuje vtis nezmotljivosti. Koliko napak smo priznali? Koliko skozi zobe in koliko iskreno? Ne da bi najprej iskali koga, ki se mora opravičiti še prej kot mi.

SDS se mora nehati ukvarjati z iskanjem razlogov, zakaj z nekom ne bi sodelovala. Kadrovsko moramo postati bolj odprti. Predvsem na ekonomskem in menedžerskem področju nimamo za seboj dovolj globokega bazena »svojih« ekonomistov in gospodarstvenikov. Poslovni svet nas mora nehati dojemati kot grožnjo. Niso vsi razen Boscarola in Akrapoviča tajkuni.

Nehati se moramo ukvarjati z mediji kot sovražniki kar povprek, ampak se truditi za dobre odnose, vsak z vsakim novinarjem posebej.

Recept za 50% ali za 20%?

Resetiranje je dvorezen meč. Recept za 30% imamo in je razmeroma gotov: več in bolje delati to, kar že delamo. Recepta za 50% nimamo. Morda je to resetiranje, ki ga sestavlja:
  • analiza, zakaj nas zmerni, sredinski volivci ne volijo,
  • analiza prejšnjega mandata in priznanje napak,
  • sistematično odpravljanje predsodkov in strahu pred SDS,
  • spravljivost, zmernost, konstruktivnost namesto prepirljivosti, radikalnosti in kritiziranja,
  • optimizem, svežina, pristnost namesto pesimizma in ponavljanja starih, pomladno politično korektnih fraz.
Če to prinese 50%, ne vem in me niti ne zanima. Morda jih prinese 20%. Če smo prepričani v svoj prav, potem delajmo tisto, kar je prav in ne nujno tistega, kar prinaša glasove.

Stvari v Sloveniji so precej zavožene. Odgovornost SDS kot največje opozicijske stranke je zato toliko večja. SDS je lahko sveža, zmerna in konstruktivna stranka evropskega formata, ne iz svoje šibkosti ampak iz svoje moči in vere v pravilnost svojih stališč.



Preberite še