sreda, 19. avgust 2015

Nekaj je treba storiti

Googlal sem in googlal, pa sem dolgo rabil, da sem priklikal do polnega besedila te državljanske pobude, ki je nastala leta 2003. Ni bilo težko najti medijskih zapisov o pobudi, nihče pa ni objavil povezave do polnega besedila. Mediji pač radi docirajo o tem, kako je treba stvari pravilno razumeti, neradi pa bralca spustijo do vira. Na STA je bil za mitnico, objavila pa je emigrantska Svobodna Slovenija, zgledno arhivirana v dlib.si.

Vir vira: Digitalna knjižnica Slovenije.


Državljanska pobuda
Nekaj je treba storiti  

Nekaj je treba storiti zato, da bo v Sloveniji končno zaživela demokracija.

V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele, da bi sprejemali njene konstruktivne predloge. Skoraj v celoti je odpovedal tudi nadzor neodvisne javnosti. Z izjemo nekaterih manjših časopisov in posameznih novinarjev, ki kritično obravnavajo obstoječe stanje in hude zlorabe oblasti, je slovenski medijski prostor skoraj v celoti usmerjen v podporo tako-rekoč sleherni vladni odločitvi, za vse napake pa iščejo grešnega kozla v marginalizirani in zmeraj bolj nemočni opoziciji. Državljani imamo na voljo v glavnem ustrezno prikrojene informacije in pristranske informacije in pristranske komentarje v tisku in elektronskih medijih.

Posledica tega je dejstvo, da se z denarjem davkoplačevalcev ravna po domače, razraščata se klientelizem in korupcija, državne službe se delijo po kriterijih politične privrženosti ali vsaj lojalnosti, še naprej teče proces privatizacije, usmerjene v žepe podpornikov zmeraj iste oblasti. Celo humanitarne organizacije so v odsotnosti slehernega nadzora postale plen zasebniških interesov. Naraščajoči problemi v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, znanosti in kulturi niso deležni kritične obravnave. Socialna razslojenost je vse hujša, vse več je mladih ljudi, ki v življenje vstopajo s slabimi možnostmi za šolanje, zaposlitev in ureditev stanovanjskih vprašanj.

Problemi, s katerimi se sooča današnja slovenska družba - in omenili smo jih le del - niso nerešljivi. Za njihovo razreševanje je potrebno skupno prizadevanje državljanov in njihovih izvoljenih predstavnikov, najsi bodo na vladajoči ali opozicijski strani. Vendar pa je osnovni pogoj za takšno prizadevanje demokratično ravnotežje, upoštevanje različnih mnenj, javni nadzor nad aktualno oblastjo in v perspektivi možnost za zamenjavo sleherne oblasti. Ob današnjem stanju demokracije v Sloveniji, se pravi ob politično nadzorovanih medijih, ob arogantnem obnašanju vladajočih strank v parlamentu, ob samozadostnih nadzornih odborih v državnih kapitalskih skladih in podjetjih, ni mogoča nobena sprememba. Tudi vstop Slovenije v EU ne bo sam po sebi prinesel večjega demokratičnega ravno­težja in nadzora nad oblastjo, če tega ne bomo zahtevali in uresničili sami.

Vsi dosedanji dobronamerni pozi­vi, vse peticije, vse kritike in analize, ki so težile k objektivnosti in pluralizaciji medijev, so bile bob ob steno. Vse zahteve opozicije za večji nadzor nad delovanjem vlade, njenih skladov, fi­nanc in zaposlovanja so naletele na aroganco parlamentarne večine. Zato podpisani razumemo in pod­piramo tiste zahteve dela opozicije, ki so težile k ustvarjanju razmer za raz­cvet polne, ne pa zgolj formalne de­mokracije. Parlamentarni opoziciji, or­ganizacijam civilne družbe in posam­eznikom je treba omogočiti, da bodo njihova stališča sploh prišla do izraza. Menimo, da sta se parlamentarni opo­zicijski stranki SDS in N.Si obrnili na pravi naslov, ko sta predsedniku vlade izročili šest zahtev, kajti škarje in plat­no imata v rokah vlada in njena parla­mentarna večina. Dobljene volitve v demokraciji nobeni večini in njeni vla­di ne dajejo pravice do uzurpacije oblasti, davkoplačevalskega denarja in medijske javnosti. Vlada je v demokra­ tični državi dolžna omogočati plurali­zem mnenj, kritiko in nadzor oblasti, kakor je dolžna onemogočati politične in druge monopole na kateremkoli področju, pa četudi so to njeni lastni monopoli. Če tega ni pripravljena sto­riti, je na poti v diktaturo.

Gre za to, da nam do sedaj ni uspelo ustvariti prostora za enakovredno delovanje opozicije in kvalitetnega prostora za delovanje civilne družbe. Namesto, da bi z odprtostjo duha in v dobri veri poiskali možnost za kvalitetnejši politični prostor, kjer bodo svobodno dihali vsi, tudi tisti, ki ne prise­gajo na trenutno vladajočo politično opcijo, se ustvarja ozračje zatohlosti in apatičnosti.

Podpisani zato predlagamo, da vla­da prisluhne zahtevam opozicije in začne z njo demokratični dialog. Najmanj, kar je treba nemudoma storiti za vsestransko informiranje jav­nosti in omogočanje nadzora nad oblastjo, pa je naslednje : vlada naj izdela in predlaga, parlament pa naj sprejme zakon o pluralizaciji medijev, ustanovi naj ustrezen sklad in zagotovi sredstva za ustanovitev, zagon in razširjanje nevladnega in neodvisnega dnevnika; v debati z opozicijo, civilni­mi združenji in novinarji naj vladni in parlamentarni predstavniki dosežejo javni konsenz o popolni neodvisnosti nacionalne Televizije in Radia oziroma o reorganizaciji nacionalke v de­janski javni zavod, kot to zahteva že veljavni zakon; sedanji predsednik Sveta RTV, do pred leti predsednik se­danje vladne stranke in njen aktivni član, naj takoj odstopi in prepusti svoje mesto neodvisni, ugledni in zaupanja vredni osebnosti s kulturnega ali znanstvenega področja; spremenjeni zakon o nacionalni RTV mora zagoto­viti takšno sestavo sveta, ki bo uprav­ljal zavod dejansko z interesi javnosti; vlada naj omogoči nadzor nad delovanjem vseh nadzornih odborov drža­vnih kapitalskih skladov in podjetij, v katerih ima svoj delež, tako da bo v njih s svojimi strokovnimi predstavniki po dogovorjenem sorazmerju navzoča tudi opozicija; vlada naj se v javni upravi in na vseh vitalnih področjih ja­vnega interesa odpove imenovanjem po izključno strankarskih političnih kri­terijih, k delu in s tem notranjem nad­zoru naj pritegne strokovnjake ne gle­de na njihovo politično prepričanje in pripadnost; vlada naj sprejme potrebne ukrepe, s katerim bo premoženje nek­danjih družbenopolitičnih organizacij pravično porazdeljeno med vse stran­ke, ki so sodelovale na zadnjih parla­mentarnih volitvah.

Z uresničevanjem teh zahtev bo storjen prvi korak k demokratičnemu ravnotežju in evropskim političnim in medijskim standardom v naši državi. S tem bo vsaj delno omogočena pravica državljanov do vsestranskega informiranja in nadzora nad delovanjem oblasti, kakor tudi njihova enakopravnost v javnem življenju. Čas je, da Slovenija iz demokratizacije in tranzicije prestopi v demokracijo.

Barbara Brezigar
Drago Demšar
Drago Jančar
Vasko Simoniti
Rudi Šeligo
Aleksander Zorn

18.2.2003





sobota, 15. avgust 2015

Odpuščati napake, kaznovati vzorce

Karel Erjavec. Vir ozs.si
I once had a boss who gave me some great advice, not just for managing people but for judging politicians: You forgive mistakes; you punish patterns. Everybody screws up. But if someone won't learn from his mistakes and try to correct his behavior, then he either doesn't think it was a mistake or he just doesn't care (vir).

torek, 21. julij 2015

Mnenje kot obveznost

Blogam od leta 2007. Zadnje leto nekaj bolj resno pišem za Časnik in Siol. Za Časnik moram nekaj napisati natanko vsake štiri tedne. S poudarkom na natanko in moram. Tako smo se dogovorili.

Odkar to delam, sem začel bistveno bolj spoštovati kolumniste, ki to počnejo redno, tedensko, nekateri celo za več medijev. Imajo tudi po dve, tri, štiri mnenja. Na teden! Ubesedena v predpisano število besed. Ker se vendar ve, koliko besed gre na stran, in stran mora kolumnist zapolniti. Z mislimi o ljudeh, dogodkih in zadevah. Kako že gre tisti pregovor, da modri premišljujejo o zadevah, intelektualni pešci pa opravljajo ljudi?

Koliko pa je zadev, ki so vredne razmisleka? S koliko plati? Še dobro, da se drug za drugim odvijajo dogodki in da imamo ljudi, ki so predmet pisanja. In dobro, da imamo internet in spletne medije, da se vse to objavlja z razmeroma malo škode za drevje.

Naloga, napisati tole kolumno se je pokrila s službeno potjo.

Od daleč je Slovenija manjša. Je v drugi časovni coni, njeni problemi pa so iz nekega drugega stoletja. V časopisih so neke druge novice, na televiziji neki drugi programi in druga mnenja. Normalnost je drugačna. Normalnejša.

Nič mi ta hip ne leži na duši, da bi moral deliti z javnostjo. Duša je olajšana za sekirancijo o tem, kar se nam dnevno dogaja.

Morda delam napako in tvitnem, namesto, da bi misel tiho dal na stran in jo, ko je treba, razvil v blog. Ali da blogam, namesto da bi se potrudil in napisal resen članek, knjigo. Ampak to je moj problem, ne vaš.

Papež Benedikt XVI je ob neki priložnosti rekel: »Tišina je sestavni del komunikacije. V njeni odsotnosti besede bogato z vsebino, ne morejo obstajati. V tišini bolje poslušamo in razumemo sebe. V tišini se rodijo ideje in dobijo globino, bolje razumemo, kaj hočemo povedati in kaj pričakujemo od drugih«.

Mar niso prav počitnice namenjene tudi temu, da se rodijo ideje, da zorijo, da dobijo globino?

Ta mesec torej vaš kolumnist ostaja tiho.

Najprej objavljeno v Časniku 21.7.2015.

sreda, 24. junij 2015

Sveto v posvetnem

V četrtek praznujemo Dan državnosti. Eden od tistih, ki bi jim po ameriško rekli »founding father« slovenske države je dr. Peter Jambrek. Čeprav bi se dve tretjini Slovencev samozaničljivo zmrdovalo že ob ideji, da Slovenija sploh ima »očete države«.

Jambrek je bistveno prispeval k pomladnemu vrenju, od 57. številke Nove revije, prek pisateljske ustave, do »udara«, ki so ga v Poljčah izvedli Jože Pučnik, Franc Zagožen in on, ter potisnili najprej poslansko skupino Demosa, potem pa vso državo na nepovratni tir osamosvojitve. Je soavtor ustave, kot jo imamo in je kasneje, kot ustavni sodnik prispeval k temu, da jo razumemo, kot jo.

Bil je v ospredju, ko se je ustanavljal Zbor za republiko in v ozadju, ko se je ustanavljala Državljanska lista Gregorja Viranta. Če bi pri slovenski desnici radi našli koga, ki bi bil njen stric iz ozadja, potem bi bil to Jambrek. Pri čemer bi »prava desnica« protestirala že pri sami oznaki, da je Jambrek desnica.

V avtokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove revije, kar je uspelo. V demokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove univerze, kar se je zataknilo. Pisal je ločeno mnenje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, kamor se je pritožil Grof Tostoj v zvezi z obsodbo, da je žalil dobro ime angleškega oficirja, ki je domobrance izročil partizanom v pobijanje.

Peter Jambrek je eden od tistih bivših partijcev, ki jih je v prejšnjem režimu politično, politika in oblast mikala bolj, kot jih je odbijala nihilistična pokvarjenost partije. Je v dobri družbi. Med »osamosvojiteji« je komaj kdo, ki ni najprej sistema poskusil porušiti od znotraj. Kot se temu lepo reče.

Včasih se zdi, kot da bi bila osamosvojitev srečna posledica frakcijskih bojev znotraj đilasovskega novega razreda, »uporniška« Mladina pa le glasilo ene od frakcij. Ampak to je tema za neko drugo razmišljanje.

Zbrana dela

V najboljši tradiciji slovenskih družboslovcev je Jambrek napisal pet debelih knjig, kjer je zbral in uredil veliko tega, kar je bil že napisal, in dodal še kaj novega. Menda danes velja pravilo, »namesto knjige napiši članek, namesto članka zapis na blogu, namesto zapisa na blogu napiši tvit, namesto da tvitneš, bodi tiho«. Zadnjega bi se sam moral bolj držati, mi pravijo. Današnja publika ceni kratkost, Zgodovini pride prav izčrpnost. Te knjige ostajajo za Zgodovino.

Ko sem bil minister, so me vabili na celo množico dogodkov, da bi jih »počastil s svojo prisotnostjo« in »nagovoril zbrane«. Kar so v resnici upali, je, da bi ostal nekaj dlje in slišal, kaj imajo oni povedati politiki. Vabilo je učinkovit način, da si za nekaj časa zagotoviš pozornost.

Nekaj podobnega je vabilo na okroglo mizo, kjer predstavljajo neko knjigo. Na okroglo mizo pač ne moreš, ne da bi prebral, o čemer naj bi diskutiral. In sem se ob koncu prvomajskih praznikov spopadel z vsemi petimi deli, s posebno pozornostjo pa z Demokracijo in državo. Ne vem, če bi se brez vabila tudi, zato sem še posebej hvaležen za priložnost, da sem se moral.

Jedro knjige je o tem, kar sem pisal zgoraj. O zgodovini, kot jo je delal, doživljal in (nekateri pravijo) videl dr. Peter Jambrek. Z ambicijo biti več kot esej ali memoari; z ambicijo znanstvene analize dogodkov. Ampak tisto, kar je pritegnilo moje zanimanje, sta začetek in konec. »The rest is history,« začetek in konec sta pa stvar avtorjeve izbire.

Iskanje svetega

Na začetek in na konec Jambrek postavi iskanje svetega. Začne z zgodbo o Ehnatonu, malo znanem faraonu, ki je vladal pred 3300 leti in vzpostavil prvo monoteistično religijo. Namesto kolektiva bogov za kolektiv ljudi en sam bog za množico posameznikov. Zato nekateri Ehnatona imenujejo za prvega posameznika. On (ali pa nek njegov svečenik) naj bi iz Egipta pobegnil v Palestino in kot Mojzes dal temelj monoteizmu Judovstva, ki postane potem osnova za monoteistično krščansko in muslimansko vero.

V različnih videnjih teh dogodkov Jambrek najde vir za tri zahodne odnose do svetega in božjega. Če poenostavim gre, prvič, za materialistični pogled, kjer za sveto ni prostora, drugič, za religiozni pogled, kjer je sveto božje in izhaja od Boga, kot ga razumejo verstva in, tretjič, za tisto vmes.

Tisto vmes so iskali intelektualci in znanstveniki, menda od Ehnatona naprej, posebej intenzivno pa od Spinoze dalje. In je poznano kot teizem, agnosticizem, spinozizem ipd. Imajo težavo pristati na Boga v religioznem smislu, prepoznavajo pa kup božjega ali svetega vsepovsod.

Haidt bi to iskanje svetega razložil kot zadrego ljudi, ki so se pač rodili z moralnim temeljem, ki se mu pravi svetost oz. čistost, niso pa na ta temelj postavili Boga, ki je za njihovo civilizacijo običajen; torej krščanskega Boga v Evropi, Mohameda na Bližnjem vzhodu, Budo v Aziji … Ti ljudje potem iščejo božje in sveto drugje. Veliko jih to najde v naravi, v njenih zakonih in pretiravajo z ekologijo in vegetarjanstvom. Nekateri to najdejo v ljudeh in njihovi dobroti. Jambrek išče sveto v inštitucijah, ki jih je postavil človek. Tudi v univerzi, v znanosti, ampak najbolj in predvsem v državi.

Središče nacije kot sedež svetega

S prahom iskanja svetosti je posuta celotna knjiga, intenzivno pa se k svetosti Jambrek vrne na koncu. Nasloni se na Edwarda Shilsa, ki je v svetem iskal jedro oz. center modernih družbenih struktur, v modernih časih tudi in predvsem držav. Jambrek knjigo dejansko konča z iskanjem vrednostnega središča nacije kot sedeža svetega.

Njegov recept za prihodnost razumem, kot da naj si priznamo, kaj je sveto, da smo v stiku s svetim, da se mu priklanjamo, da se od svetega bogokletno ne odmikamo. Svete so po Jambreku vrednote upora in svobode. Bogokletno pa je pozabljanje spomina na bistvo prejšnjega režima: na umor, rop, prevaro; in bogokletno je pozabljanje simbolov emancipacije, ki je oblikovala sodobno slovensko državo.

Sam sem previden, konservativen pri tem, kaj bi lahko bilo sveto. Sveto je tisto, kar je v bližini božjega. Nič svetega ne vidim v državi. Božje kraljestvo ni od tega sveta, pravimo kristjani. Ne zdi se mi uporabno, da državo povezujemo s svetim. Država je servis, ki mora zagotavljati določene storitve državljanom: varnost, pravico, svobodo, socialno skrb, do neke mere zdravljenje, izobraževanje in podobno.

Če komu pomaga, da je udeležen pri nečem svetem, v redu, ampak moja ocena je, da tisto, kar ta hip potrebujemo, ni verska gorečnost in zagnanost za popravljanje države, ampak tehnokratsko izboljševanje storitev, ki jih ponuja, in ki dobesedno razpadajo. Od sodstva do zdravstva.

Kar ne pomeni, da iskanje svetega tudi v takih rečeh ne zasluži spoštovanja.

Še lojalnost in avtoriteta

Za ustvarjanje kohezije v človeških skupnostih poleg moralnega temelja svetosti po Haidtu skrbita še dva, lojalnost in spoštovanje avtoritete. Države si zaslužijo in morajo zaslužiti lojalnost in politiki si morajo z avtoriteto zaslužiti spoštovanje. Morajo si zaslužiti, ne pripada jim, ker je v tem nekaj svetega. Sicer bodo ljudje lojalni in bodo spoštovali kaj drugega, kar bo manj produktivno za razvoj skupnosti.

Ti trije temelji, torej občutek za sveto, za spoštovanje avtoritete in za lojalnost, so še posebej razviti pri ljudeh desne ali konservativne usmeritve, zato menda bolj intenzivno izobešamo zastave ob nacionalnih praznikih, raje govorimo o domovini kot o državi, težje bi kak kos našega morja prepustili Hrvatom, manj odprti smo za tuje migrante. Bolj smo dovzetni za tisto, čemur pravijo politika identitete.

Ta izostreni občutek za lojalnost in spoštovanje avtoritete postane problem desnice v trenutku, ko zato postanemo tudi bolj natančni, kdo je in kdo ni naš. Peter Jambrek je eden od tistih, ki menda niso več »naši«. Od srede devetdesetih do danes se je takih »bivših naših« na desnici nabralo kar nekaj.

Naši in naši

Jambrek na problem naših in vaših gleda še širše in po moje uporabno. Jambrek delitev med levim in desnimi ne vidi tam, kjer to vidi večina politikov in komentatorjev, ki to vidijo nekje na levem robu treh pomladnih strank, tisti bolj zagreti pa še bolj desno.

Slovenski prepad vidi med modernimi, liberalnimi, individualističnimi in v evropsko civilizacijo usmerjenimi silami ter tistimi, ki rinejo na drugo stran Huntingtonove meje med vzhodno in zahodno civilizacijo. Ta je bila 1500 let na Drini. Ki rinejo v kolektivizem in v ponavljanje zablod prejšnjega režima. In zato je videl v preteklosti in vidi danes politično večino drugje in drugače kot »naši« kulturni bojevniki.

Povedano v jeziku, ki ga razume »prava desnica«, del »komijev« je po njegovo pri pomembnih zadevah na pravi strani. Kar je vredno razmisleka.

Najprej objavljeno v Časniku 24.6.2015.

petek, 29. maj 2015

Ker socializem ni odšel skupaj z ruskimi tanki

Od 27. aprila do 25. maja se je družbeno sprejemljivo ukvarjati s preteklostjo. Torej od rojstnega dneva osvobodilne fronte, preko prvega maja in dneva osvoboditve, do rojstnega dneva tovariša Tita. Prej in kasneje naj bi se »raje ukvarjali s prihodnostjo«.

Zanimivo, da v zvezi z nobenim od teh praznikov ne drži ne kaj ne kdaj.


  • Niso ustanovili osvobodilne fronte ampak protiimperialistično fronto in to ni bilo 27. aprila ampak 26. aprila. 
  • Nemčija se ni vdala 9. maja ampak 8. maja in to ni bila osvoboditev ampak zmaga nad nacizmom. 
  • Tovariš Tito se je rodil 7. maja in ne 25. maja in to ni bil rojstni dan, ampak dan mladosti.
Samo prvi maj je res in zagotovo prvega maja in je mednarodni praznik dela.

Keiserwetter

Rojstnih dni političnih voditeljev se ne praznuje. V nekaterih monarhijah praznujejo rojstni dan kralja ali kraljice. Celo s priporočilom, da so to praznuje konec maja ali v začetku junija, »ker je takrat vreme na severni hemisferi primerno za ceremonije na prostem«. Ne glede na dan rojstva.

Tega se je držal tudi tovariš Tito, ki seveda ni bil kralj, je pa uporabljal rezidence jugoslovanskih kraljev od Bleda in Brda do Beograda, Brionov in bunkerja v Bugojnu. Če naštejemo samo tiste na črko B. Sicer je vsak diktator, ki je dal kaj nase, gradil kult osebnosti tako, da si je dal praznovati svoj rojstni dan.

Hitlerjev rojstni dan so praznovali od leta 1933 naprej, za njegov 50. rojstni dan leta 1939 pa je to postal državni praznik z veliko parado. Lepemu, jasnemu vremenu brez oblačka so rekli Hitlerwetter (Hitlerjevo vreme). Prej, v cesarstvu, so takemu vremenu rekli »cesarsko vreme«, »carski dan« po naše.

Tudi Stalinov rojstni dan je postal del sovjetske kulture ob njegovi petdesetletnici leta 1929, njegove slike pa so nosili po raznih festivalih mladosti po celem vzhodnem bloku.

Titova petdesetletnica je padla v leto 1942, so pa njegov rojstni dan praznovali takoj od leta 1945 naprej. Tri leta po Stalinovi smrti so vse skupaj preimenovali v Dan mladosti ker je kult osebnosti v Jugoslaviji po sovjetski destalinizaciji začel biti v oči.

Ni treba veliko, da ljudje take reči radi praznujejo. Spomladi ni samo vreme boljše, tudi hormoni več in bolje delujejo, bliža se konec šole. Odpadal je pouk, namesto pouka so bile proslave in pohodi v naravo. Če pa je pouk bil, je bila šolska malica boljša.

V tem času je sicer veliko cvetnega prahu, sploh na nepokošenih travnikih ob žici, ampak alergičnih je malo. Velika večina ima na pomlad in športne dneve lepe spomine. Kot so to vedeli že kralji, maja je vreme primerno za praznovanje.

Moralni temelji kulta osebnosti in drugih predsodkov

Jonathan Haidt bi pojasnil, da kult osebnosti ljudje postavijo na moralni temelj spoštovanja, ki se je skozi človeško evolucijo razvil, ker se je obneslo, da so v plemenih spoštovali svoje voditelje in se niso notranje izčrpavala v bojih za oblast in prevlado. Več energije so lahko namenili iskanju hrane in bojem s plemeni, ki so se borili za isto hrano. Kulti osebnosti zlorabljajo ta pred-sodek, to nagnjenost iskanja voditeljev.

Spoštovanje je eden od temeljev, na katerih slonijo naši moralni občutki. Še nekaj takih temeljev je in posledično velikih tem je, ki se nas dotaknejo, ki premikajo množice in ne potrebujemo razuma, da bi se v zvezi z njimi opredelili.

Prirojen je občutek skrbi za sočloveka. Zato npr. začutimo veliko skrb oz. sočutje, ko spremljamo poročila o afriških revežih, ki tonejo pri prečkanju Sredozemlja. Smilijo se nam. Radi bi kaj naredili zanje.

Zaradi prirojenega občutka za skupnost, ki nas je povezal v plemena in narode, ognjevito navijamo za našo smučarko, nacionalno reprezentanco ali mestni klub. Morda obesimo zastavo in se nam naježijo kocine, ko zaigra himna.

V zadnjih stoletjih so se zgodovinski premiki dogajali na teh temeljih – na socialnih (skrb) ali nacionalnih (pripadnost) temeljih, torej zato, ker je nekdo igral na naš občutek za sočutje ali na naš občutek za pripadnost.

Na prvo so se naslanjale notranje socialne revolucije, na drugo mednacionalni spori.

Socializma so se rešili v glavnem tam, kjer je odšel skupaj s tujimi tanki. Tam je ena velika skupina občutkov – pripadnost nacionalni skupnosti – lahko pomagala uničiti diktaturo, ki se je legitimirala skozi naslanjanje na občutek za socialo in sočutje. Čehi so enako energijo usmerili v demontažo socializma, kot jo je njihova hokejska reprezentanca usmerila v igro proti Sovjetski zvezi. Ko so odšli Rusi, je to oslabilo njihove domače pomagače.

Skupaj z ruskimi tanki je socializem zapustil vse članice Varšavskega sporazuma razen, seveda, same Rusije. Ko so temu odhodu sledile demokratične volitve, se je politična moč razporejala na novo, v veliki meri tudi med nove, demokratične svobodoljubne sile.

Velik korak za partijo, majhen za Slovenijo

Vir: delo.si
V Slovenijo socializem ni prišel ne z ruskimi ne s srbskimi tanki in Slovenije socializem tudi ni zapustil skupaj s tanki JLA. Pač pa so slovenski komunisti zapustili jugoslovanski partijski kongres. To je bil majhen korak za Slovenijo, pa velik korak za Zvezo komunistov Slovenije. Korak iz oblasti na oblast.

Za razliko od komunistov držav vzhodnega bloka, ki so se lahko naslanjali samo na bankrotirano socialno dimenzijo, so slovenski komunisti igrali na nacionalno karto. Sicer odkrivajo dokumente, da so pravzaprav igrali na obe strani, ampak v percepciji javnega mnenja so ostali domoljubi. Zveza med dvema najmočnejšima temeljema političnih predsodkov je bila ohranjena in drži še danes.

Pri predmetu »Samoupravljanje s temelji marksizma« so nas nekoč učili, da se iz kapitalizma v socializem pride samo z nasilno revolucijo. Izkušnja Vzhodne in Srednje Evrope kaže, da je res tudi obratno, da brez bolj ali manj žametnih ali raznobarvnih revolucij ne gre. V Sloveniji take revolucije nismo imeli. Nekateri upajo, da še pride, ampak nič ne kaže.

Naša usoda je, da smo izjema tega pravila, in da bomo le zgradili demokratično, svobodno in odprto družbo postopoma, brez revolucije.

Nasproti taki družbi stojijo predsodki kulta osebnosti, socialna in nacionalna demagogija. V raznih praznovanjih in v medijskih poročilih o dnevnih dogodkih lahko najdemo igranje na te strune. Taka igra je poceni, kar smo za taka sporočila dovzetni. Evolucijsko dovzetni. Splača se politikom, povečuje branost in gledanost. Sicer se pa ne splača.

Naš zaveznik je razum, ki ugotavlja, da v svobodnih in odprtih družbah bolje živijo. Tudi tam so sočutni, domoljubni, tudi spoštujejo kakšno osebnost, ampak ne takih, ki vlečejo nazaj.

Najprej objavljeno v spletnem časopisu Časnik 29.5.2015.


Preberite še