ponedeljek, 25. avgust 2014

Več politike, prosim

V Sloveniji je prevladalo prepričanje, da je politika odpovedala in da so zato potrebni novi obrazi. Da se morajo s politiko ukvarjati nepolitiki. Prvi del drži. Politika je odpovedala. Drugi je napačen. Potrebujemo več politike, več diskusije o politikah, več platform za dialog o politikah, več kariernih politikov. In boljše.

Politika je upravičeno na slabem glasu. Od leta 2009 ni bila sposobna upravljati z državo. Ni bila sposobna krmiliti slovenske barke skozi vihar krize, ampak nas je premetavalo, kakor so pač pljuskali valovi in se je zdelo udobno potnikom.

Resno ukrepati je poskušala samo Janševa vlada. Kadar zadeve zavozi levica, krivdo pripišejo vsej politiki. Takrat se tudi novi obrazi na volitvah dosti bolje obnesejo. Če dela napake desnica, ni kriva politika, ampak Janša, in na volitvah ima šanse tudi opozicija, ne samo novi obrazi.

Na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah in v kolumnah slovenskih časopisov si je brez posebnega intelektualnega napora mogoče zagotoviti modro prikimavanje. Dovolj je, da povprek šimfamo čez politike in nadstrankarsko dodamo, da so vsi isti, levi in desni. Zato se nam kot izbiro za politične funkcije uspešno ponujajo nepolitiki.

Zakaj pa ne bil poslanec, minister, predsednik parlamenta, predsednik vlade … nepolitik - strokovnjak, gospodarstvenik, intelektualec? In izvolimo 2/3 novincev v parlament, novinca za predsednika parlamenta, novinca za predsednika vlade … Ter pričakujemo, da bo kar šlo.

Priznam, da sem, morda kot bivši politik, nekoliko alergičen na zaničevanje politikov. Se pa kot človek, ki je bil na začasnem delu v politiki, zavedam pomanjkljivosti, ki jih tako gostovanje prinaša; in spretnosti ali kvalifikacij, ki jih karierni politiki imajo, gostujoči politiki pa ne nujno.

Politika je poklic

V izbiri med mesijami, populisti, kleptomani, bleferji in strokovnjaki se sicer tudi meni zdi strokovnjak najmanj slaba odločitev. V resnici pa bi se s politiko morali ukvarjati politiki. Profesionalci. Stroke je dovolj v javni upravi in posvetovalnih telesih. Politiki morajo biti seveda pošteni, delovni, modri. Imeti pa morajo še nekatera posebna znanja in spretnosti.

Prvič, politiki so generalisti in vidijo celo sliko. Politik mora pri svojem delu upoštevati mnenja različnih strok in razreševati konflikte med njimi. Ena stroka pogosto najde svoj optimum. To je udobno. Več strok pa redko najde optimum v isti rešitvi. Politični problemi so vsi po vrsti interdisciplinarni. Politik se mora odločiti. Sprejemanje odločitev je glavna naloga politika, ki mu jo mi skozi vsa mogoča pravila kratimo.

Drugič, politiki so prepričljivi komunikatorji, ki znajo potegnejo ljudi za sabo. Človek, ki se je v vpeljanih demokracijah prerinil v vrh strankarske politike, je moral znati prepričati najprej svojo stranko. Prepričljivost je pomemben element komolčenja proti vrhu. Ni edini, je pa boljši od spletkarstva. Tisti prav na vrhu morajo s pravo mero populizma znati prepričati ljudi.

Tretjič, politiki so spretni trgovci. Znati se morajo pogajati (z in brez fige v žepu), trgovati (nad in pod mizo), sklepati (zdrave in gnile) kompromise, da bi se približali svojim ciljem, ciljem svoje stranke, in, nenazadnje, napredovali v svoji politični karieri.

Naš problem je, da imamo zelo malo kariernih politikov, da so razpršeni v preštevilne stranke, nekatere od teh strank bolj spominjajo na gibanja, te stranke so borno financirane, zato je njihova infrastruktura slaba, niti ni mogoče, da bi skozi neko kadrovsko politiko stranke vzgajale svoj podmladek.

Nepolitični sistem

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, kar preprečuje, da bi se ljudje skozi poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, še posebej na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank dodatno zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, kar pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase - ne pameti, ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mesti, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva, kariernih politikov in amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Epilog

Karierni mornarji, kakršen je bil kapitan ladje Bounty Bligh, so bili – z vsemi napakami - stebri angleške kraljeve mornarice. Fletcher Christian, ki ga je na ladjo pripeljala želja po pustolovščinah, sicer všečno moralizira in postane heroj gledalcev filma Upor na ladji Bounty. Ladja pa mu je na koncu pogorela in z moštvom je ostal brodolomec na neki skali sredi Pacifika.

Original objavljen v reviji Reporter 18.8.2014.

ponedeljek, 18. avgust 2014

Svojček je, tudi če mu rečete selfi

Vprašanje, ki pretresa državo, je, kako reči fotografiji samega sebe, ki jo posnameš sprednjo kamero pametnega telefona. Tule se v to diskusijo ne bom vključil, saj @crnkovic pravi, da je "iskanje domače besede za selfi problem tretjega sveta".

Ne bi rad, da me imajo za zamorca iz zahojene države tretjega sveta. Pa ne da bi bilo s tem kaj narobe. Tudi zamorci so enaki, enakopravni in vse. Ampak raje bi bil, tako kot on, v prvem svetu, kjer se velja "zgražati nad iskanjem domače besede za selfi".

Vstopi svojček

Na področju selfijev se je "pošasten provincializem" v slovenski jezik začel plaziti med volilno kampanjo. Prva omemba besede svojček se na tviterju pojavi 15. maja in takrat postane hišna beseda stranke SDS za selfi. Dokler je prikazovala može v volilni kampanji, je še šlo. Vznemirjenje je povzročila, ko se pojavi selfi Eve Irgl s sladoledom; označen kot svojček. Narod, ki ima vprašanje "al prav se piše kaša ali kasha" v DNA, je razdeljen še po enem kriteriju. 

Selfiji so bili najprej stvar pubertetnikov. Pravzaprav pubertetnic. Potem so svetovalci za PR svetovali javnim osebam, da se bodo mlajšim približali tako, da bodo še sami slikali selfije. Konec koncev je to dosti lažje, kot jih pridobiti na svojo stran s finesami politike na področju mladine. In so začeli, od domačih kandidatov prek J.C. Junckerja do samega papeža. In če jih snemajo Obama, Merklova, jih lahko vsak javni intelektualec. Selfi ni bi več pubertetniška neumnost, ampak nekaj, kar snema in objavlja vsaka družbeno omrežena javno angažirana oseba.

Svojček. Slika je simbolična.
Razumna odrasla oseba, ki ne kandidira politično in ne živi od estradniške popularnosti, ima zadržke, da bi snemala svojčke. Se mi zdi. Konec koncev nismo vsi na stopnji duševnega razvoja trinajstletnice.

Ampak snemati selfije pa ni tako narobe. Selfi še vedno simpatična pomanjševalnica, ima pa le zven po tujini, po Zahodu, Londonu, Parizu in oskarjih. Z nekaj domišljije in po kozarcu svežega belega vina se sliši celo malček intelektualno. Svojček, po drugi strani, je samo ljubka, privlačna pomanjševalnica. Tisto, kar je selfie Američanom.

Skratka, zaradi mene lahko rečete, da ste posneli selfi. Ampak uporaba bolj nobl besede ne spremeni dejstva, da ste posneli svojčka. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.


četrtek, 31. julij 2014

Za vladavino prava

Danes sem bil pred sodiščem. Ne zato, da bi prižgal svečko, ampak da bi demonstriral svojo pravico do mirnega zbiranja, pravico do svobode govora, in se zavzel za pravno državo. Nekaj takega sem povedal:

Tukaj smo zato, ker razumemo krivice:
  • Morda so se dogajale nam, morda so se dogajali našim bližnjim, morda smo samo sposobni sočutja.
  • Po krivici ljudje izgubljajo delo, po krivici so zapostavljeni pri napredovanju v službi, po krivici so bili zaprti. Po krivici morda celo umorjeni.
  • Po krivici zapostavljeni v socialistični Jugoslaviji ali izbrisani v novi državi.
  • Ena bistvenih nalog države je, da skrbi, da ne bi bilo krivic. Ja, lepo, če država skrbi za zdravstvo, šolstvo, socialo, telefoniranje, proizvodnjo elektrike in prodajo kruha, ampak bistveno je, da preprečuje krivice.
Tukaj smo zato, ker nam to nalaga naš občutek za prav in narobe:
  • Frederic Bastiat je napisal: »Ko si zakon in morala nasprotujeta je državljan postavljen pred kruto alternativo: naj se odpove svojim moralnim občutkom za prav in narobe ali naj se odpove spoštovanju zakona.«
  • Kruto je od države, da svoje državljane postavlja v take dileme.
  • Kruto je od centrov moči, da v take dileme postavljajo sodnike.
  • Mnogi državljani so ujetniki te dileme.
  • Mi tukaj smo to dilemo rešili: ne pustimo si zapreti ust, ko govorimo o tem, kaj je prav in kaj je narobe in se hkrati ne odpovedujemo spoštovanju zakona.
Tukaj smo zato, ker je to naša pravica:
  • Ustava v 42. členu pravi: »Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.«
  • Tukaj ne ogrožamo varnosti države in ne širimo nalezljivih bolezni.
  • Kdor pravi, da se tukaj izvaja »nedopusten pritisk«, noče razumeti, kaj piše v ustavi.
  • Ta ustavna določba ni tam samo zato, da bi se lahko zbirali nogometni navijači ali ljubitelji Esmeralde, tam je predvsem zato, da se smemo zbirati taki kot smo mi.
  • Ta pravica je varovalka za primere, ko se ljudem zdi, da je sistem odpovedal.
  • In v primeru sojenja Janezu Janši je sistem odpovedal.
  • Ogromno je indicev, da Janez Janša ni bil deležen poštenega sojenja.
  • Želimo verjeti, da je sistem odpovedal in ne, da se je šele pokazalo, kako dobro deluje.
Tukaj smo zato, ker se zavedamo pomembnosti pravne države:
  • Verjamemo, da brez prava družba zaide v kaos in nasilje.
  • Mi tukaj se bolj zavedamo pomembnosti pravne države, kot tisti, ki bi želeli, da jim dela usluge, ki bi jo zlorabljali za svojo korist ali tisti, ki se jim zdi, da je najbolj pametno, da so previdno tiho.
Tukaj smo zato, da pomagamo:
  • Da pomagamo inštitucijam pravne države, da naredijo tisto, kar je potrebno, da bomo spet verjeli vanjo.
  • Da odločijo hitro in prepričljivo.
  • Da odločijo onkraj razumnega dvoma povprečnega človeka, bivšega ali sedanjega ustavnega sodnika.
  • Tukaj smo zato, da spoznajo, da je morebitna zloraba prava v politične namene večje zlo, kot morebitna zloraba politike za pridobivanje materialne koristi.
  • Tukaj smo tudi zato, da poslance opozorimo, da je zelo-verjetno-protipraven odvzem političnih pravic poslancu Janši dosti večje zlo, kot če jih zaporniku Janši skladno s pravom pustijo.
  • Če zakonodajna večina preglasuje veljaven zakon, je to konec delitve med zakonodajno in sodno oblastjo.
Tukaj smo zato, ker pričakujemo, da bo sodna veja oblasti samostojna in neodvisna:
  • Pričakujemo, da bo pravica slepa in ne bo škilila v levo, kako naj odloči.
  • Frederic Bastiat je rekel: »Najbolj je gotovo, da bo zakon spoštovan, če bo spoštovanja vreden«.
  • Pred tem sodiščem lahko samo rečemo: »Najbolj gotovo bo pravna država spoštovana, če bodo njene odločitve spoštovanja vredne«.
  • Ne če bodo všeč temu ali onemu, ampak če bodo spoštovanja vredne temu in onemu.
Tukaj smo zato, da pozovemo sodnike in sodnice, naj uporabijo svojo neodvisnost in samostojnost ter delajo tako, da bodo njihove odločitve spoštovanja vredne.


sreda, 30. julij 2014

Projektna pisarna?

Bojim se, da gre za delovanje po pregovoru, "Kdor ne ve, kaj bi počel, se ukvarja s tem, kako bi to počel". Ladja se potaplja, oni bi pa prestavljali stole po palubi. Telesa za medresorsko usklajevanje obstajajo in so umeščena v hierarhijo odgovornosti. To so komisije, medresorske delovne skupine, odbori in na vrhu vlada.

Bolj kot za dodatno birokracijo gre za vzpostavljanje dodatnega sistema koordinacije, ki ima lahko za posledico še večjo porazgubitev odgovornosti in še manjšo zavzetost pri izvajanju projektov. Vse skupaj je povezano s projektno pripravo proračuna. Glavni efekt, da bo proračun namesto o politikah govoril o projektih pa je, da bo mogoče sredstva manj transparentno premikati med resorji.

Kot minister bi bil zelo slabe volje, če bi se za neko nalogo, ki ima težišče npr. pri znanosti in tehnologiji, pojavil nek projektni vodja iz kabineta predsednika vlade in bi vodil projekt, ki bi ga morali večinoma narediti na ministrstvu za znanost ali pa na ministrstvu za tehnologijo. Za tak projekt se ne bi čutil odgovornega niti ne bi bil posebej na vrhu mojih prioritet.

Tak projekt bi moral voditi in zanj politično odgovarjati eden od obeh ministrov. Usklajevati pa bi se ga dalo preko medresorske delovne skupine. Izjemoma bi ga lahko koordiniral državni sekretar iz kabineta predsednika vlade ali PV osebno, recimo, če bi šlo za kak obsežen paket strukturnih reform.

O teh pa v koalicijski pogodbi ni ne duha ne sluha.

Zmaga zanikanja

Volitve 2014 so poraz politike in zmaga nostalgije za lepšimi časi. Ko se volivcem ni bilo potrebno ukvarjati s problemi in težavami. Ko so stvari v državi nekako tekle. Ko so lahko pod Janšo (2004-2008) rekli, "že, že, ampak gospodarska rast ni vse!" Ko pod Drnovškom vojna med levico in desnico ni bila totalna. V ta udobni čas so pobegnili volivci Mira Cerarja. V zanikanje resničnosti, v zanikanje težav, v zanikanje dejstva, da Slovenija zaostaja, da ni več »najuspešnejša« v svojem razredu, kot je bila v devetdesetih, ko je bila najbolj zahodna od vzhodnih in najbolj mirna na divjem Balkanu.

Del komentariata je pohitel z razlago, da je zmagala zmernost, dostojnost in etičnost. Da so imeli ljudje dovolj. Dovolj prepiranja vsakega z vsakim o vsem. Posebej o stvareh, ki niso bistvene, so pa sočne in vzburjajo čustva. Da si želijo miru, normalnosti. Da so pač zavrnili obstoječe prepirljivce z leve in desne.

To je v veliki meri res, lepo se sliši in ljudje bi o sebi radi kaj takega verjeli. Ima pa teorija eno napako. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem. Podre jo neuvrstitev tiste nove obrtno-podjetniške stranke na radar volivcev.

Ampak desnim strankam pač ni dano biti ljubljenec medijskega prostora, razen kadar se prepirajo z SDS. NSi in SLS sta razmeroma realno govorili o problemih in rešitvah. Zato je to zmaga zanikanja neprijetne realnosti in ne zmaga miru nad prepirom.

Zanikanje ima po Freudu tri oblike in vsaka ima svoje zmagovalce.

a. Preprosto zanikanje

Preprosto zanikanje je ignoriranje neprijetnih dejstev. Zmagal je kandidat, ki v zvezi s krizo, v kateri je država že šest let, ni doslej ničesar naredil niti ni v zvezi s tem ničesar napovedal. V bistvu se je delal, da krize ni in da je v državi vse nekako v redu. Najraje je rekel, da zadev ne pozna, da jih bo potrebno še proučiti. Še najbolj konkretna je bila ideja, da če je kje česa preveč, bomo vzeli in dali tja, kjer je trga premalo. Recimo javnih uslužbencev. Ali denarja.

Zmagali so volivci, ki imajo dovolj problemov in slabih novic. Ki so pogledali stran od krize, problemov in prepirljivih politikov. V zvezi s krizo, v zvezi s polpreteklo zgodovino, v zvezi s stanjem pravne države … najbolj udobno se je delati, da ti problemi ne obstajajo.

V to skupino sodi tudi Združena levica. Luka Mesec deluje dobronamerno in iskreno, kar pa ne more odtehtati ludističnih prvin njihovega programa. Zanika, da denarja zmanjkuje, če pa je že pritisnjen ob steno, bi ga dobil v obliki reparacij od Nemčije. Da jih je Nemčija Jugoslaviji že plačala, je eno tako neprijetno dejstvo, ki ga preprosto zanikamo.

b. Minimalizacija

Druga najbolj udobna pozicija zanikanja je minimiziranje problemov in težav. Da stvari niso tako brezupne, da bo že kako. Če ne drugače, si bomo pač še naprej sposojali. Samo čas potrebujemo. Da čas stane, da ni pomembno. Te volivce je z veliko žlico zajemal Desus in z nekaj manjšo SD.

Škoda, da si je SD s koketiranjem s skrajneži iz Solidarnosti zaprla možnost, da bi kot evropska sredinska socialdemokracija bila nosilec družbenega konsenza za spremembe, ki bodo morali slediti. PR jim je prav svetoval, da so bistvena nova delovna mesta, ampak volivci tega niso prav slišali.

c. Projekcija

Najbolj realni med tistimi, ki živijo v zanikanju, se zavedajo dejstev in resnosti položaja, ampak zanj je kriv nekdo drug. Če si v vladi te realnost preprosto mora srečati. Glasove le teh je lovilo Zvezništvo Alenke Bratušek, ki ni znala ene stvari argumentirati, ne da bi bil zanjo kriv Janez Janša.

Zunaj zanikanja

Zunaj diagnoze so SD v delu, ko je govorila o novih delovnih mestih, SDS s svojim gospodarskim programom, ki pa spričo pozornosti stranke drugim zadevam ni prišel do izraza, ter NSi in SLS. Pomladni blok kot celota je nazadoval in dosegel zgodovinsko najslabši rezultat doslej. Zadevo je najbolje pojasnil Matej Makarovič v Demokraciji, ki se je odpovedal udobnosti projiciranja vzrokov drugam.

In celo med temi strankami nihče ni volivcem nalil čistega vina in ni realno povedal v kako globoko blato smo po šestih letih ne-vladanja zabredli. Pahorjevi se s krizo niso spopadli. Da bi vladala vmesna Janševa ekipa, je bilo preprečeno. "We need time", je rekla Bratuškova je potem samo z denarjem čas kupovala. In ko ga je zmanjkalo (denarja namreč), se je zdelo, da je še najbolje iti na volitve.

Naslednja vlada bo, hočeš nočeš, morala vladati. In za vladanje potrebuje legitimnost oz. zaupanje ljudi.

Bolj kot izbiri politik so volitve namenjene vzpostavljanju zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Prispevek teh volitev je bil topogledno majhen. Polovica volivcev je ostala doma. Cerarjevi bodo šele izvedeli, za kakšno politiko so glasovali. SDSovi volitev ne priznavajo: poštene, z enakim možnostmi za leve in desne zaradi razporeditve kapitalske in medijske moči, niso bile še nobene volitve do zdaj; na teh bo ostala še senca odstranitve Janeza Janše v zapor tik pred volitvami.

Zmaga zanikanja

Rezultat naših volitev je posledica nervoze, napetosti in negotovosti, ki jo je povzročala kriza oz. nesposobnost političnih elit, da bi se s krizo resno spopadla in v ta spopad aktivno pritegnila državljane. Namesto tega smo se besno prepirali o vsem drugem. Država pa je med tem nazadovala.
To nazadovanje je zdaj treba ustaviti in volitve so, teoretično, priložnost za preobrat.

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.

Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.



Preberite še