četrtek, 22. januar 2015

Proti privatizaciji, proti svobodi interneta

Slika je simbolična.
Leta 2012 je Slovenija sprejemala nov zakon o elektronskih komunikacijah. Ena pomembnejših novosti je bila uzakonitev nevtralnosti interneta, torej določila, da je treba ves promet na internetu obravnavati enako: ne ustavljati enih vsebin na račun drugih. Rešitev je bila ena izmed najbolj naprednih v Evropi in svetu.

Glavni nasprotnik nevtralnega interneta v slovenskem parlamentu so bili Socialdemokrati. Mimogrede, v svetu so praviloma leve stranke zagovornice nevtralnosti interneta, desne pa zastopajo interese velikih telekomunikacijskih podjetij. V Sloveniji je bilo ravno obratno, levičarji so zagovarjali interese telekomunikacijskih operaterjev in njihovo željo, da bi se lahko vtikali v promet na internetu.

Slaba tri leta kasneje te iste politične sile, okrepljene še s skrajnimi levičarji iz Združene levice, najdemo na okopih nasprotovanja privatizacije Telekoma. Telekom da mora ostati državno podjetje. Predsednik Zveze borcev celo grmi, da ne sme pasti v roke nekdanjim okupatorjem, ker bi Slovenija tako kot leta 1941 izgubila suverenost.

Povzemimo
  1. Telekom naj ima pravico ene vsebine ustavljati, druge vsebine pa promovirati (SD, 2012).
  2. Telekom naj ostane v državni lasti (SD in ZL, 2015).
Sinteza tega dvojega je naslednja:

Država naj ima vpliv na to, kaj ljudje gledajo na internetu, do česa dostopajo enostavno in poceni ter do česa drago in težko, če sploh.

Pri nasprotovanju privatizaciji bi šlo lahko tudi za željo po obvladovanju lokalnega dostopa do interneta in omejevanju svobode uporabnikov interneta, da dostopajo do vsebin in storitev po svojem okusu. 

Paranoja?

Začne se precej benigno. Recimo tako, da zmanjšuješ pomen interneta kot orodja za angažirano civilnodružbeno razpravo: zaračunavaš dostop do političnih in novičarskih vsebin, zastonj pa nudiš dostop do poneumljanja. Bom šel pogledat, kaj se "kregajo" v parlamentu in plačal, ali kako pleše Severina in bo to zastonj? Bi imeli malo bolj družbeno angažirane državljane ali ne? Bomo to prakso skladno z zakonom o nevtralnosti interneta preganjali, ali jim bomo gledali skozi prste, ker je Telekom "naš"? In to je šele začetek. Ni izmišljen.


nedelja, 11. januar 2015

Odrekanje internetni nevtralnosti

Če napačen politik naredi kaj prav, se napiše, da se je predlogu "že skoraj odrekel". Da se bralcu ja ne bi zdelo, da je pravzaprav del politike nevtralnost interneta podpiral z vsemi štirimi in na koncu tudi dosegel, da je bila uzakonjena; po mnenju stroke, kljub opustitvi člena o cenovni diskriminaciji, prav zadovoljivo.

Še eden dva napačnih, ki sta se za stvar borila v parlamentu, sta Branko Grims in Jože Tanko.

ponedeljek, 05. januar 2015

Zmaga človeka, ne narave

slika: radio1.siK
Ko te dni mediji delajo obračun preteklega leta, ne morejo brez naravnih katastrof. Ja, imeli smo žled, imeli smo poplave in še kaj bi se našlo.

Uveljavljeni kliše, običajni politično korektni okvir za poročanje o teh dogodkih je nehuman in nerazsvetljen. Nerazsvetljen je v frazarjenju o majhnosti in neznatnosti človeka. Nehuman je v iskanju krivde, češ, za vse neprijetno v naravi smo krivi ljudje.

Novo leto je in čas za nekaj več optimizma in samozavesti.

Nemoč človeka

Vsakič, ko nas poplava, potres ali žled prisilijo, da opazimo naravo, prevladuje zaskrbljeno vitje rok in zavijanje z očmi, češ kako nemočen je človek v primerjavi z močjo narave.

Tako komentirajo tisti, ki se jim zdi, da bi se človek moral sramovati in opravičevati za svojo prisotnost na planetu in ki v samozatajevanju svoje človeškosti ne vidijo dosežkov človeštva in zmage civilizacije nad divjaštvom.

Med Slovenci, ki vsaj od Cankarja naprej ničesar ne berejo tako radi, kot tekstov, v katerih jih pisci dajejo v nič, se uklanjanje materi naravi še posebej dobro prodaja. Kot da bi ateistični mnenjski voditelji iskali nadomestek za bič božji in bi ponižno nastavili hrbet materi naravi.

Zmaga civilizacije

Pa je resnica ravno obratna. Šele ujma, kot je žled, pokaže na čudovite dosežke civilizacije. Šele katastrofa, katere statistična verjetnost ponovitve je 200 ali 500 let, nekatere za nekaj dni oropa civilizacijskih dosežkov. Preveč nesrečnikov tudi za več kot en teden.

Ampak v časih naših dedov in pradedov so bili vsi ljudje vsako zimo, vsak dan, doma v vlagi, na mrazu, v temi, ob zelju in krompirju. Ker je bila pač zima. Ne ker bi bil stoletni žled. 

Šele ob ujmah, kot so se dogajale lani, opazimo, kako udobno življenje nam nudi civilizacija. Ob ujmah, ko stvari kar naenkrat niso več samoumevne, bi se morali zavedati moči človeškega duha nad naravo in ne obratno.

Narava je tista, ki bo potrebovala desetletja, da bo sanirala nesrečo. Leto po nesreči gozdovi izgledajo žalostno. In bodo še leta. Ljudje pa smo ceste in mobilna omrežja odprli v nekaj dneh, elektrika se je vrnila po enem tednu, le nekatere spremljajoče sisteme notorično počasne železnice in večje daljnovode smo popravljali skoraj eno leto. V civilizaciji je danes spet vse po starem.

Prvič nesreča, drugič neumnost

Drži, daljnovodi niso bili dimenzionirani za take obremenitve. Postavljeni so bili v časih, ko je bilo za tono jekla treba delati precej dlje, ko je bila potencialna škoda zaradi izpada elektrike manjša v primerjavi s ceno trdnejše konstrukcije. To se bomo iz te katastrofe naučili. Morda postavili nekaj trdnejše stebre. Morda bo kak podjetnik ali inovator našel rešitev za odtajevanje kablovodov.

Če obstajajo sistemi za odtaljevanje žlebov na zasebnih hišah, ni vrag, da obstaja tudi kaj daljnovode in železnico. Kandačani imajo kar nekaj izkušenj. Morda pa le pogledamo čez planke. Nekje nekdo zna, in če mu bomo pustili zaslužiti, bo problem rešil. Iz vsakega nepredvidenega dogodka se inženirji kaj naučijo in podjetniki najdejo priložnost za zaslužek. Letala praviloma ne padajo z neba dvakrat zaradi iste tehnične napake in daljnovodi se tudi ne bi smeli več podirati zaradi ledu.

Pred 100 leti je nekaj bogatih podjetnikov imelo lastno elektrarno ob kakem mlinu, žagi ali parnem stroju. Danes lahko lastno elektrarno kupite za tretjino cene snobovskega pametnega telefona. Deluje sicer na fosilna goriva, ampak Bog pomagaj. Za 200 EUR ne dobite kaj prida vetrnic niti solarnih celic. In zelo verjetno je, da, ko je sila, sonce ne sije in veter ne piha. Ali pa se na vetrnici nabere žled.

Ko smo ravno pri obnovljivih virih: kako prav bi v tistih dneh prišle male elektrarne. V krajih, ki so obdani z gozdovi, bi ob žagah in drugih lesnih obratih, lahko stale termoelektrarne-toplarne na biomaso. Kurile bi manjvredne les in vejevje, ki zdaj gnije po gozdovih. Pol Avstrije se ogreva na ta način. Naša država med tem spodbuja mikro fotovoltaične elektrarne po strehah in subvencionira kitajske fotocelice. Po drugi strani državna podjetja gradijo megalomaske energetske objekte tipa TEŠ6, do katere se podrejo daljnovodi. Vmes pa ničesar. Sumim, da je tako zato, ker ni usposobljenih rentnikov, ki bi pristavili svoj lonček za državne subvencije.

Zaradi ujme je koprsko pristanišče en teden mirovalo. Prevoznike zanima hitrost in zanesljivost. Če bi se to ponavljalo, pride pristanišče na slab glas in ob promet. Zakaj pravzaprav za rezervo ne zgradimo tistih nekaj kilometrov tira od Kopra do Trsta? Ker bi s tem slovenske železnice dobile konkurenco? Ker bi se morda izkazalo, da drugi tir ni potreben? Ker nekdo ne bi zaslužil s tujim denarjem? Ker Trsti ni naš?

Javni sektor

Poleg ljudomrzlih mizerabilistov so lonček k ujmam pristavili zagovorniki javnega in državnega. Da se je pokazalo, kako javne storitve, javna podjetja, potrebujemo. Neupravičeno. Nihče ni nikoli trdil, da jih ne.

Priznanje in klobuk dol vsem službam, ki so delale preko svojih opisov del in nalog, preko delovnega časa, pa naj gre za uslužbence v državnih ali zasebnih podjetjih, za policaje, gasilcem vojake, gozdarje, skavte ... Zasluženo so osebnosti leta.

Ampak kakšne posebne reklame za državna podjetja pa ujme niso naredile. Ob žledu je razpadlo je omrežje državnega elektrogospodarstva. Ustavili so se vlaki državnega železniškega podjetja. Uničena je nadzemna državna železniška infrastruktura. Razpadlo je žično omrežje državnega Telekoma. Ustavili so se javni občinski vodovodi ...

Pokazalo se je, da so ranljivi veliki centralizirani sistemi. Razpršeni pa ne. Filozofija interneta je v razpršenosti, ne v centralizaciji.

Kar je za silo še delovalo, so bila omrežja mobilnih operaterjev, kjer je zasebna konkurenca. Delovala je individualna sosedska pomoč. Deloval je prevoz z zasebnimi avtomobili in zasebnimi avtobusnimi prevozniki. Brnele so zasebne motorne žage. Elektriko delali agregati, ki so jih je zasebnim kupcem ponudila zasebna podjetja. Delovali so agregati, ki so nam jih posodile članice EU.

Javni sistemi imajo določene prednosti in vlogo, zasebni druge. Skupni nastop poklicnih struktur in zasebne iniciative je rešil veliko stvari. Prek vseh pričakovanj so se izkazali prostovoljni, torej neprofesionalni, gasilci, taborniki in skavti.

Bati se moramo samo strahu

Ne, ni se nam treba bati narave. Vsak dan jo bolj obvladujemo. Vsak dan nas manj preseneča. Iz vsake katastrofe se česa naučimo. Bati se moramo samo neumnost, neambicioznosti in pesimizma. Ker če verjamemo vase, napredujemo. Zdravimo bolezni, odpravljamo lakoto, zmanjšujemo revščino, preprečujemo vojne.

Vas že vidim, kako vijete roke, da je vsega tega vedno več. Pa številke pravijo, da ni, da je bilo lani tega manj kot predlani in da bo letos manj kot lani. In na kometu je evropska sonda pristala, če vam ta uspeh človeškega uma kaj pomeni.

In ne, noben občutek krivde ni potreben, ker obstajamo; ker imamo zakurjeno in se vozimo z avtom; ker puščamo okoljski odtis. Občutek krivde je na mestu samo v primeru, da v zameno za to odtis nismo nič dobrega in pametnega naredili.

Za dobre namene v zvezi s tem je pa začetek leta kot nalašč.

Najprej objavljeno v Časniku 5.1.2015.

petek, 02. januar 2015

Naše skupne zgodbe

slika: imgkid.com
Skupne zgodbe so verjetno tako stare kot zmožnost človeka da govori. Zgodbe so bile del tega, kar je, poleg krvi, povezovalo družine in plemena. Iliada in Odiseja sta bili skupni zgodbi starih Grkov, Stara zaveza Judov in tako naprej.

Zgodbe so tisto, kar osmisli dogajanje v realnem svetu. Kar mu da pomen, kar pomaga, da ga razumemo. Zgodbe so poslušali ob vročem ognju v mrzlih zimskih večerih. Skupaj.

Evolucijsko, genetsko, smo se naučili zgodbe imeti radi. Bile so koristne. In zato hlepimo po prinašalcih zgodb. Po medijih in po vseh drugih, za katere še mislimo, da niso mediji. Pa so. Ker prinašajo zgodbe.

Danes sredi zime ne sedimo zunaj zbrani ob ognju, ampak v stanovanju, ki ga prijetno greje toplarna, gledamo in/ali poslušamo vsak svoj medij. Eden gleda televizijo, drugi bere knjigo, tretji brska po tablici.

Ne lovimo divjadi, ampak o tem beremo v knjigi, ne garamo na polju, ampak o tem gledamo filme. Nismo zaljubljeni, ampak spremljamo zaljubljenost kakšnega »prijatelja« na Facebooku. Nismo na počitnicah, ampak gledamo palme, ki jih je objavil prijatelj na Instagramu.

Posredno, medijsko, virtualno, izpodriva realno

Analiza informacijskih tokov, ki poniknejo v človeku, bi skozi zgodovino pokazala trend, da se veča obseg informacij, ki jih sprejemamo posredno, odmaknjeno, odtujeno, skozi medije, vedno manj pa stvari doživljamo neposredno, vedno manj smo pri stvari, v svetu.

Tistega, čemur je Heidegger rekel »tu-bit«, »da-sein«, je vedno manj. Vedno manj smo intuitivno, brez posrednikov in praviloma brez racionalnega uma v realnem svetu. Kdo bi rekel, da je virtualni svet tudi realen. Da je tisto, kar gledamo na internetu tudi »tu-bit«.

A vendar je pomembna razlika. Realni svet dojemamo neposredno, virtualni svet pa preko simbolov, slik, besed, znakov. Pri tem je udeležen racionalni um, ki bere, razpoznava simbole. Realni svet lahko dojemamo tudi pred-razumsko, intuitivno.

Tudi branje te revije* je bivanje v navideznem svetu

Za tisto staro ljubezen, ki jo imamo do pripovedi, ta časopis tekmuje z vsem, kar ni pristno. Od časopisov, knjig, radia, filma in televizije do vsega, kar lahko spravimo na računalniški zaslon. Zanima nas pripoved, navidezna resničnost, čustvovanje ali anganžmna v izkušnji nekoga drugega. In tukaj vsi ponudniki navidezne resničnosti – mediji, družbeni mediji, internet, računalniške igrice, knjige in filmi - tekmujejo med seboj: kdo bo ponudil najbolj relevantno in najbolj pristno izkušnjo.

Relevanca pomeni, da zvemo kaj koristnega. Npr. kakšno bo vreme, kaj bo na televiziji, kaj je na razprodaji v trgovini, kakšna presenečenja nam pripravlja predsednik vlade ali kaj misli vodja opozicije.

Pristnost pomeni, da medij ponudi izkušnjo, ki je skoraj tako dobra ali boljša od resničnosti. Film, ob katerem jokamo, je skoraj tako dober, kot če bi se nam kaj joka vrednega zgodilo zares. S to razliko, da si po filmu lahko obrišemo solze in gremo na pijačo s prijatelji. Junakovi sorodniki s filma pa na pogreb.

Skupne izkušnje

Tretji element tekme je, kako naj medij ponudi izkušnjo, ki opravlja tisto primarno vlogo zgodb, da namreč tudi na področju virtualnega ponuja skupno izkušnjo. Rodovna skupna naših prednikov ni delila samo iste votline, izvira vode in doline, v kateri je lovila divjad, delila je tudi skupne zgodbe.

Danes si ne delimo samo teritorija mesta, države, unije, nimamo samo skupnih cest, šol, bolnic, podjetij in trgovin.

Skupne naj bi bile tudi zgodbe. Skupne so nam knjige, ki smo jih kot domače čtivo brali v šoli. Skupni so nam uspešnice, ki jih kupujemo v trgovini ali si jih izposojamo v knjižnici. Skupno izkušnjo Slovencev sestavljajo Jančarjev roman, TV nanizanka in resničnostni šov.

Ker je tega navidezna sveta v primerjavi z resničnim vedno več, postaja za družbo vse bolj pomembno, kakšne medije imamo. Ne samo stare medije, ampak vse, kar nam ponuja odtujeno informacijsko izkušnjo. Odkar imamo več kot dva TV programa in internet, je teh skupnih izkušenj vedno manj.

Osrednji mediji

Od nekaterih medijev skupne izkušnje, ki bi povezovala cel narod, niti ne pričakujemo. Vsak ima svoj krog prijateljev na Facebooku, sledi svoji družbi na Tviterju, spremlja svoj seznam blogov ali spletnih mest.

Ozek krog somišljenikov neke stranke, pripadnikov neke verske skupnosti, ima svoj časopis, morda celo radijsko ali TV postajo. To družbo fragmentira oz. jo povezuje v neke ožje skupine, ki jih povezuje partikularen interes.

Od tako imenovanih »osrednjih« medijev pa pričakujemo, da opravljajo povezovalno vlogo. Da ustvarjajo skupne zgodbe. Da postavljajo skupno osnovo za to, kako razumeti dogodke v svetu, ki nas obdaja. Da tvorijo virtualno skupno, ki dopolnjuje fizično skupno in ga pomaga razumeti.

Osrednji mediji se povsod po svetu srečujejo s konkurenco vseh ostalih posrednikov navideznega sveta. Konkurenca je postala še posebej huda v času interneta in družabnih medijev. Za bralčev čas morajo zdaj osrednja večerna poročila s pomembnimi novicami iz vsega sveta tekmovati s tem, kaj kolega piše na Facebooku, da se mu je danes zgodilo ali kaj od dogodkih piše portal politične stranke. Tekma je lahko, kot je pokazal primer ravnatelj, precej umazana.

Mediji v Sloveniji

V Sloveniji se osrednji mediji srečujejo s problemom, ali posredujejo stvari, ki so relevantne za vse državljane (spet pride na misel ravnatelj) in ali stvari prikazujejo na način, ki lahko poveže vse državljane.

Povedano drugače, ali imamo osrednje medije, ki so dovolj pluralni, da se v njihovem (a) izboru in (b) načinu prikazovanja sveta najdejo bolj ali manj vsi prebivalci. Ali so v prostor »osrednjega« pripuščeni mediji, ki jih pripoznajo kot svoje tako politično progresivni kot politično konservativni, tako levi kot desni.

Dobra metoda za odgovor na to vprašanje je primerjava med politično pluralnostjo v nišnih medijih (Družina, Reporter, Mladina), spletnih medijih (Iskreni.net, Časnik, Siol, Politikis, Metina lista, razni blogi …) in v osrednjih medijih (Delo, Dnevnik, Večer, RTV Slovenija, POP TV, Planet).

Dejstvo je, da v Sloveniji nekatera mnenja, nekatere novice, nekatere poglede lahko preberemo samo na spletu in v nišnih medijih, v »osrednjih« pa ne. V tem smislu slovenska medijska scena ni popolna in v tem smislu je slovenska družbena stavba prikrajšana za enega od dveh, treh stebrov, ki bi jo držal pokonci in skupaj.

Blogi, Facebook in strankarske spletne strani tukaj prav nič ne pomagajo. Ne oblikujejo skupne resničnosti ampak partikularno, nišno, posebno.

To je še posebej pomembno zaradi regulatorne vloge, ki jo mediji opravljajo v zvezi s politiko**.

* Najprej objavljeno v časopisu Domovina decembra 2014.
** Kar bo tema zapisa, ki sledi.


sreda, 10. december 2014

Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.
Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.
Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!
Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.
Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.
Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?
Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 
Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.
Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.


Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica
  • spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
  • oblika, izdelava ... +3-4
  • zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
  • telefon -4
  • silicij (procesor, pomniki) ... 3
  • kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
  • baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
  • softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
  • cena/kvaliteta ... 5
Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.


Preberite še