nedelja, 12. oktober 2014

Neprijetno vprašanje

Bruselj, ta petek:
Aha, to je bila vaša prejšnja predsednica vlade ...
... in to je vaša nova podpredsednica vlade ...
... ki jo je za komisarko predlagal vaš novi predsednik vlade.
...
... in ob takih nasprotnikih ste vsi skupaj na desni dobili manj kot tretjinsko podporo na volitvah?!
Foto: Siol


četrtek, 09. oktober 2014

Nevidni akvarij Alenke Bratušek

Ribe ne vedo, da plavajo v vodi. Ne vedo, da so mokre. Ker niso nikoli suhe. Voda je vse kar poznajo. Ko je nekaj tako vseprisotno, iz zavesti izgine.

To velja tudi za ribe v akvariju. Slovenijo si lahko predstavljamo kot tak akvarij, ki nam ga slikajo domači politiki in medijo, akvarij za katerega izobražujejo slovenske šole.

V tem akvariju je Alenka Bratušek veljala za najuspešnejšo predsednico ene najboljših slovenskih vlad. Bila je tisto najodličnejše, kar je dominantna slovenska politika lahko ponudila po tem, ko je zrušila vlado Janeza Janše. Njeno medijsko podobo so oblikovala prva peresa slovenskih časopisov in mikrofoni slovenskih televizij. Na položaj, s katerega se je lahko kandidirala za evropsko komisarko, ji je pomagal vrh slovenske dominantne politike. Hvalili ali podpirali so jo Virant, Erjavec, Lukšič, Janković, Cerar ...

"Čutiti je bilo posmeh"

In potem se zgodi zaslišanje v Bruslju, tri ure evropske resnice, če si sposodimo naslov knjige Draga Jančarja izpred dobrih petnajstih let. Evropski poslanci so potrebovali dobro uro, da so uvideli nekaj drugega kot dominantni del slovenske politike, medijev in javnosti. Konkurentka za mesto komisarke, Tanja Fajon, je zaslišanje opisala z besedami:
Bilo je precej mučno na trenutke sedeti v dvorani in čutiti posmeh s strani kolegov.
Večina komentatorjev ji je očitala, da odgovori niso bili dovolj konkretni in dovolj strokovni. A če bi brali transkript, se zaslišanje niti ne bi bralo tako slabo. Konkretne zaveze so lahko sporne za eno ali drugo polovico parlamenta. Pridno je uporabljala fraze, ki so v zvezi z energetsko politiko in podnebnimi spremembami v obtoku v Bruslju. Morda tako vztrajno, da so se celo poslanci zavedli praznosti tega frazarjenja. Ampak to je del evropskega govora.

Ni bil izpit v šoli

Pri nas interpretirajo, da ni dovolj znala. Da se ni dovolj dobro naučila tematike. Da je zaslišanje komisarja nekaj takega, kot učenje za ocene v šoli. Tako mi v Sloveniji gledamo na znanje, sposobnost in strokovnost. Po šolsko. Kjer bi se faktografsko učili za ocene.

Ni šlo za to. Šlo je za to, da poslanci preverijo, ali je pred njimi material za komisarko. Kar jo je v resnici pokopalo, je, da so poslanci dobili občutek, da Bratuškova pravzaprav ne ve, o čem govori. Da ne razume. Da zadev ni sposobna skomunicirati. Da ni kredibilna. Da nima mnenja. Da ne bo verodostojna, ko bo javnosti ali nacionalnim vladam treba prodajati energetsko unijo. Da ji imena kot so Stern, Rifkin, Lawson ali Gessenova nič ne pomenijo. Da ne kaže, da redno bere Financial Times, Wall Street Journal in The Economist. Ta slab vtis je dodatno poslabšalo dejstvo, da so jo morali prevajati. Namesto energije bodočega komisarja so imeli poslanci v ušesu službeni zvok prevajalca.

Šlo je za energijo ...

Med tem, ko to pišem, poslušam zaslišanje, bivšega finskega predsednika vlade Katainena. Tudi ta 95% časa leporeči; s poudarkom na Finskem zaupanju v znanje in inovacije. Daje pa vtis, da ve, o čem govori. In v preostalih petih procentih tudi da vedeti, kaj osebno misli, za čem stoji, v kaj verjame. Tudi, če ni vsem všeč. Recimo, da finska socialna država temelji na dohodkih, ki ga Finska dosega s prodajo svojih izdelkov in pameti na tujih trgih, in da se zato "entuziastično zaveda, kako je konkurenčnost pomembna". Skrajna levica nekaj godrnja. Ampak potem Evropejci prikimavajo, ko jim kaže evangelij imenovan "The Cost of non-Europe".

Teh petih procentov pri Bratuškovi ni bilo. Ni problem samopredlaganje, bandierra rossa ali poznavanje resorja. Ki je resor brez listnice z zvenečim imenom. Juncker je imel izbiro. Kdo pa je bolj primeren za komisarja od predsednika vlade? Do komi-nostalgikov ima Zahodna Evropa skoraj zaščitniški odnos; kot do kakega ogroženega amazonskega plemena.

... ne za energetiko

Nihče ne pričakuje, da bo kandidat, ki je pred enim mesecem izvedel za resor, poznal vsako malenkost. Lahko pa v tem času zapopade bistvo, iskreno izraža pripadnost evropski ideji in zapusti vtis, da ni nesposoben. To je praviloma dovolj za pozitivno oceno. Evropski komisarji niso nobelovci.

Bratuškova pozitivne ocene kot kaže ne bo dobila.  Morda kdo še vedno misli, da je pač imela smolo, ker je naletela prav na energetiko, eno od zadev na svetu, na katero se ne spozna. Ker na vodenje stranke, vodenje slovenske vlade in statusne spremembe proračunskih uporabnikov očitno se. Vsaj tako mnenje prevladuje v akvariju.

Produkt sistema

Vir: Wallmart
Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, katerega mentor je "akademski profesor", naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha?

Žrtvovati Alenko, ohraniti akvarij

V ponedeljek popoldne se je Slovenija naslajala nad težavami Alenke Bratušek na zaslišanju v Evropskem parlamentu. Voditelj na glavni televiziji v akvariju je to poimenoval "sladostrastno in skoraj histerično navijaštvo ... v obliki zlivanja spletne gnojnice". Večinoma smo z vsem zadovoljni, ko pa dobimo signal, da je dovoljena kritika, gre pa čez vsako mero. Dovoljeno se je bilo znesti nad Alenko Bratušek. Da ne bi opazili akvarija.

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Zato ni problem Alenka Bratušek. Problem je akvarij. Pravzaprav to, da ga ne vidimo. Da te postane, motne vode niti več ne čutimo. Razen, kot se, za hip, v brutalni resničnosti pokaže iz Bruslja. In potem obrnemo TV kanal.

Objavljeno v Časniku 9.10.2014.

nedelja, 05. oktober 2014

Pa je le sedem

No, pa je ura le odbila sedmo in glavna novica v Sloveniji ni več število kršitev volilnega molka. In kakšna je zagrožena kazen. In kam se to sporoča. Le kaj so si mislili tujci, ki smo jih o tem pridno obveščali v tujejezičnih poročilih nacionalnih radijskih postaj.

Morda sem kaj spregledal, ampak na BBC, CNN, ZDF ... nisem nikoli slišal nič podobnega.

Rezultat? Ob 35% udeležbi? Apatija.

Najbolj zagreti za politiko pa so, če so imeli občutek, da so župani kolikor toliko dobro delali, podaljšali mandat obstoječim županom. Vrednosti izpit so ti volivci naredili že v prvem roku, poleti.

ponedeljek, 29. september 2014

Slovenija na seznamu. Ja, in?

Že dva tedna se ukvarjamo z vprašanjem, kako to, da se je Slovenija znašla na seznamu držav v koaliciji proti Islamski državi. S tem se ukvarjamo zato, ker v trenutku, ko so novinarji prvič postavili, na vrhu države ni bilo nikogar, ki bi odgovoril:
Ja, seveda smo na seznamu zavezništva proti Islamski državi. To je popolnoma skladno z našimi vrednotami, našo politiko, z zavezništvi, katerih člani smo. Se vam zdi, da bi morali biti na seznamu prijateljev Islamske države? Bi morali biti neuvrščeni? Se vam zdi, da bi morali o tem kaj razpravljati ali premišljevati?
Takega odgovora seveda ni bilo. Zato se pogovarjamo o tem, ali smo vedeli, da so nas dali na seznam, ali smo bili obveščeni, ali smo pri pisanju seznama State Departmenta sodelovali ... Zato, ker jim ne diši, da smo na tem seznamu. Ker bi bili malo v NATO, malo pa še vedno neuvrščeni. Malo Zahod in malo Afrika. Po duši. Ob tem se pa prerivajo, kdo bo šel na vrh NATO in kdo bo posnel svojčka z Obamo. Šele Pahor je jasno povedal, da si Slovenija želi biti članica koalicije. Se mi zdi.

Foto: Planet.

Skoči ven, zamorc!

Letošnji Socialni teden ima geslo "Skoči ven". V izhodišču je misel, da očetom ni uspelo in se sprašuje, če bo sinovom. Skočiti ven.

Skočiti ven iz delitev

Tista glavna reč, ki naj ne bi uspela, je preseganje delitev. V načelu mi izhodišče, da bi se morali nehali deliti, ni všeč. V naravoslovju, tehniki in informatiki je delitev pravzaprav cilj. Pomeni zmanjševanje entropije. Delanje reda. Nekaj gre na levi kup, nekaj na desni kup, na eno stran toplota, na drugo mraz, iz ene pipe mrzla, iz druge topla voda, v eno kanto plastika, v drugo steklo ...

V politiki je delitev slabšalnica za to, da imamo različne ideje, poglede in da jih med seboj soočamo. Da moramo "preseči delitve" je zato lahko nevarna prevara. Lahko pomeni, da je treba pristati na en in edini pogled na stvari ali pa, da bi se bilo treba sprijazniti z intelektualno entropijo. Poljudno se ji reče vsegliharstvo, ampak o tem, kako se ta beseda zlorablja za diskvalifikacijo ne-dovolj-enako-mislečih kdaj drugič.

Namesto za preseganje delitev se je treba zavzemati za (1) enakopraven spopad idej in (2) kulturen spopad idej. Problem je, da v Sloveniji ni ne enega ne drugega. Morda.

Politične barve

Zamislimo si, da bi se politična pripadnost kazala tudi skozi barvo kože. Recimo, da bi desni imeli temno barvo kože, levi pa svetlo. Ko bi šli po cesti, bi bilo 40, 50% "črncev", ostali bi bili "belci".

Potem bi zavili v kakšno javno ustanovo, družboslovno fakulteto, sodišče, uredništvo časopisa ali televizije ... in bi ugotovili, da tam ni skoraj nobenega "črnca". Našli bi "belega" profesorja, ki se odkrito norčuje iz "temnopoltih" študentov. Ugotovili bi, kako si "beli" složno medsebojno pomagajo pri zaposlovanju in napredovanju. Med strahovito ponudbo satelitskega programja ne bi bilo nobenega kanala za "črnce". Celo režiserji uvoženih tujih "družbenih" dokumentarcev na nacionalni televiziji, bi bili sami "belci". Uredniki, sami "belci". Portretiranci tedna - v glavnem "belci". Vsak ponedeljek pa za zvrhano mero še white supremacy studio.

Za razliko od Južne Afrike do zdaj še nismo imeli "temnopoltega" predsednika države. 85% časa smo na najvišjih položajih v državi (predsedniki države, vlade, parlamenta) imeli "belopolte" voditelje. To se da izmeriti, približno tako je, sumim, razmerje vpliva med "belci" in "črnci" tudi v drugih sistemih, ki so pod vplivom države. In ta je v Sloveniji velik.

Primerno?

Morda ni primerno, da ljudi delimo glede na "barvo kože". Konec koncev je velik del narativa človekovih pravic zgrajen okrog zunanjih znakov. Glede spola in barve kože se "belci" postavijo v prvo vrsto boja za uvajanje kvot, pozitivne diskriminacije in affirmative action. Glede "barve kože", kjer vendarle gre za razliko, ki ni samo na površini in je dosti globlja, podobne skrbi ne opazimo.

Nasprotno. Prav mogoče da je, da so "temnopolti" manj sposobni in prodorni, da "temnopolti" strokovno zaostajajo, da so "temnopolti" pač slabši politiki, gospodarstveniki, novinarji in ekonomisti.

In seveda se pojavlja vprašanje, kaj jim je pa treba imeti "temno polt". Konec koncev v resnici ne govorimo o barvi kože, ampak o nečem, kar se da zamenjati, prilagoditi ali zatajiti. V zgoraj omenjenih ustanovah bi našli pragmatične ljudi, ki se, kot Michael Jackson, obilno mažejo s kremami za posvetlitev kože, nekaj bi jih svojo barvo previdno skrivalo za plastmi burke in nekaj črnih izjem bi potrjevalo pravilo. Da ne govorimo o tem, da se skozi medijske zvočnike obilno škropi s kremo za sončenje, kar se mora na koncu poznati tudi po zagorelosti ljudstva.

Brezbarvni politiki?

Politika je ena tistih reči, kjer se barva še posebej jasno pokaže. In vendar se pojavi vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro, v smislu preseganja delitev, da bi bili politiki brez barve. Da ne bi bili (glede na zgornjo barvno shemo) ne beli ne črni.

Delo politika je sprejemanje odločitev. Odločitev je veliko, sprejemati jih je treba hitro in na podlagi nepopolnih informacij in nasprotujočih si strokovnih mnenj različnih strok, ki imajo pred seboj različne cilje. Upoštevaje vse to se politik odloča na podlagi svojih vrednot. Ljudje imamo precej podobne vrednote, samo različne prioritete jim damo in to nas dela progresivne ali konzervativne, liberalne ali avtoritarne, "bele" in "črne". Kdor tega notranjega kompasa nima, se zlepa ne bo odločal, ampak bo iskal nove in nove informacije, nove in nove podatke.

Govorim seveda o idealnih politikah. Pokvarjeni politiki se ne odločajo na podlagi prepričanja, ampak na podlagi lastnih interesov. Njihova brezbarvnost je še posebej škodljiva. S pomočjo kozmetike so bolj ali manj zagoreli, odvisno od tega, kaj je zanje bolje.

Brezbarvnost enakosti

Druga oblika brezbarvnosti politike je, ko barva kot ločevalni element izgine. Če ni na spregled nikjer nobenega "črnca", "belci" ne opazijo več, da so "beli". Kvečjemu se delijo na belce z rjavimi in belce z modrimi očmi. To je drugi način preseganja delitev (na "bele" in "črne"), ki smo ga na nek način že poznali.

V tistih časih se je vedelo, kakšni rasi pripada gospodar, kaj smejo "beli" in kaj smejo "črni". Na nek način je bilo življenje lažje. Ljudje so vedeli, kje jim je mesto. "Črni", če so bili pridni in so se brigali zase in svojo črnino skrivali za dovolj debelo plastjo pudra, niso imeli nobenih težav.

Potem pride ta privid demokracije in človekovih pravic. "Črni" so stopili ven odvrgli burke, umili puder ... in zdaj, kot da bi "beli" končno videli, pri čem so, kdo je res "bel" in kdo se je bil samo pudral.

Petindvajset let po tistem, ko so "črni" pokukali ven, se je na neki okrogli mizi Bernard Nežmah igral z idejo, da bi "črni" morali organizirati parado ponosa. To pa je "skočiti ven" vreden teme letošnjega socialnega tedna.

Sklep

Problem torej ni v razdeljenosti in spopadanju, ampak v naravi le tega. Je neenakopravno in nekulturno. In morda bi našli argumente tudi za trditev, da bi večja enakopravnost in enakost vodila tudi k višji kulturi dialoga. In verjetno k bolje predebatiranim rešitvam.

Delitve so produktivne. Pomenijo, da ne mislimo vsi enako. Kjer mislijo vsi enako, misli samo eden. Ali pa še ta ne. Spopad idej je dober. Če obstaja enakopravna tekma idej, bodo zmagovale boljše ideje. Ne glede na to, ali so iz "bele" ali "črne" glave.


Preberite še