ponedeljek, 18. avgust 2014

Svojček je, tudi če mu rečete selfi

Vprašanje, ki pretresa državo, je, kako reči fotografiji samega sebe, ki jo posnameš sprednjo kamero pametnega telefona. Tule se v to diskusijo ne bom vključil, saj @crnkovic pravi, da je "iskanje domače besede za selfi problem tretjega sveta".

Ne bi rad, da me imajo za zamorca iz zahojene države tretjega sveta. Pa ne da bi bilo s tem kaj narobe. Tudi zamorci so enaki, enakopravni in vse. Ampak raje bi bil, tako kot on, v prvem svetu, kjer se velja "zgražati nad iskanjem domače besede za selfi".

Vstopi svojček

Na področju selfijev se je "pošasten provincializem" v slovenski jezik začel plaziti med volilno kampanjo. Prva omemba besede svojček se na tviterju pojavi 15. maja in takrat postane hišna beseda stranke SDS za selfi. Dokler je prikazovala može v volilni kampanji, je še šlo. Vznemirjenje je povzročila, ko se pojavi selfi Eve Irgl s sladoledom; označen kot svojček. Narod, ki ima vprašanje "al prav se piše kaša ali kasha" v DNA, je razdeljen še po enem kriteriju. 

Selfiji so bili najprej stvar pubertetnikov. Pravzaprav pubertetnic. Potem so svetovalci za PR svetovali javnim osebam, da se bodo mlajšim približali tako, da bodo še sami slikali selfije. Konec koncev je to dosti lažje, kot jih pridobiti na svojo stran s finesami politike na področju mladine. In so začeli, od domačih kandidatov prek J.C. Junckerja do samega papeža. In če jih snemajo Obama, Merklova, jih lahko vsak javni intelektualec. Selfi ni bi več pubertetniška neumnost, ampak nekaj, kar snema in objavlja vsaka družbeno omrežena javno angažirana oseba.

Svojček. Slika je simbolična.
Razumna odrasla oseba, ki ne kandidira politično in ne živi od estradniške popularnosti, ima zadržke, da bi snemala svojčke. Se mi zdi. Konec koncev nismo vsi na stopnji duševnega razvoja trinajstletnice.

Ampak snemati selfije pa ni tako narobe. Selfi še vedno simpatična pomanjševalnica, ima pa le zven po tujini, po Zahodu, Londonu, Parizu in oskarjih. Z nekaj domišljije in po kozarcu svežega belega vina se sliši celo malček intelektualno. Svojček, po drugi strani, je samo ljubka, privlačna pomanjševalnica. Tisto, kar je selfie Američanom.

Skratka, zaradi mene lahko rečete, da ste posneli selfi. Ampak uporaba bolj nobl besede ne spremeni dejstva, da ste posneli svojčka. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.


četrtek, 31. julij 2014

Za vladavino prava

Danes sem bil pred sodiščem. Ne zato, da bi prižgal svečko, ampak da bi demonstriral svojo pravico do mirnega zbiranja, pravico do svobode govora, in se zavzel za pravno državo. Nekaj takega sem povedal:

Tukaj smo zato, ker razumemo krivice:
  • Morda so se dogajale nam, morda so se dogajali našim bližnjim, morda smo samo sposobni sočutja.
  • Po krivici ljudje izgubljajo delo, po krivici so zapostavljeni pri napredovanju v službi, po krivici so bili zaprti. Po krivici morda celo umorjeni.
  • Po krivici zapostavljeni v socialistični Jugoslaviji ali izbrisani v novi državi.
  • Ena bistvenih nalog države je, da skrbi, da ne bi bilo krivic. Ja, lepo, če država skrbi za zdravstvo, šolstvo, socialo, telefoniranje, proizvodnjo elektrike in prodajo kruha, ampak bistveno je, da preprečuje krivice.
Tukaj smo zato, ker nam to nalaga naš občutek za prav in narobe:
  • Frederic Bastiat je napisal: »Ko si zakon in morala nasprotujeta je državljan postavljen pred kruto alternativo: naj se odpove svojim moralnim občutkom za prav in narobe ali naj se odpove spoštovanju zakona.«
  • Kruto je od države, da svoje državljane postavlja v take dileme.
  • Kruto je od centrov moči, da v take dileme postavljajo sodnike.
  • Mnogi državljani so ujetniki te dileme.
  • Mi tukaj smo to dilemo rešili: ne pustimo si zapreti ust, ko govorimo o tem, kaj je prav in kaj je narobe in se hkrati ne odpovedujemo spoštovanju zakona.
Tukaj smo zato, ker je to naša pravica:
  • Ustava v 42. členu pravi: »Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.«
  • Tukaj ne ogrožamo varnosti države in ne širimo nalezljivih bolezni.
  • Kdor pravi, da se tukaj izvaja »nedopusten pritisk«, noče razumeti, kaj piše v ustavi.
  • Ta ustavna določba ni tam samo zato, da bi se lahko zbirali nogometni navijači ali ljubitelji Esmeralde, tam je predvsem zato, da se smemo zbirati taki kot smo mi.
  • Ta pravica je varovalka za primere, ko se ljudem zdi, da je sistem odpovedal.
  • In v primeru sojenja Janezu Janši je sistem odpovedal.
  • Ogromno je indicev, da Janez Janša ni bil deležen poštenega sojenja.
  • Želimo verjeti, da je sistem odpovedal in ne, da se je šele pokazalo, kako dobro deluje.
Tukaj smo zato, ker se zavedamo pomembnosti pravne države:
  • Verjamemo, da brez prava družba zaide v kaos in nasilje.
  • Mi tukaj se bolj zavedamo pomembnosti pravne države, kot tisti, ki bi želeli, da jim dela usluge, ki bi jo zlorabljali za svojo korist ali tisti, ki se jim zdi, da je najbolj pametno, da so previdno tiho.
Tukaj smo zato, da pomagamo:
  • Da pomagamo inštitucijam pravne države, da naredijo tisto, kar je potrebno, da bomo spet verjeli vanjo.
  • Da odločijo hitro in prepričljivo.
  • Da odločijo onkraj razumnega dvoma povprečnega človeka, bivšega ali sedanjega ustavnega sodnika.
  • Tukaj smo zato, da spoznajo, da je morebitna zloraba prava v politične namene večje zlo, kot morebitna zloraba politike za pridobivanje materialne koristi.
  • Tukaj smo tudi zato, da poslance opozorimo, da je zelo-verjetno-protipraven odvzem političnih pravic poslancu Janši dosti večje zlo, kot če jih zaporniku Janši skladno s pravom pustijo.
  • Če zakonodajna večina preglasuje veljaven zakon, je to konec delitve med zakonodajno in sodno oblastjo.
Tukaj smo zato, ker pričakujemo, da bo sodna veja oblasti samostojna in neodvisna:
  • Pričakujemo, da bo pravica slepa in ne bo škilila v levo, kako naj odloči.
  • Frederic Bastiat je rekel: »Najbolj je gotovo, da bo zakon spoštovan, če bo spoštovanja vreden«.
  • Pred tem sodiščem lahko samo rečemo: »Najbolj gotovo bo pravna država spoštovana, če bodo njene odločitve spoštovanja vredne«.
  • Ne če bodo všeč temu ali onemu, ampak če bodo spoštovanja vredne temu in onemu.
Tukaj smo zato, da pozovemo sodnike in sodnice, naj uporabijo svojo neodvisnost in samostojnost ter delajo tako, da bodo njihove odločitve spoštovanja vredne.


sreda, 30. julij 2014

Projektna pisarna?

Bojim se, da gre za delovanje po pregovoru, "Kdor ne ve, kaj bi počel, se ukvarja s tem, kako bi to počel". Ladja se potaplja, oni bi pa prestavljali stole po palubi. Telesa za medresorsko usklajevanje obstajajo in so umeščena v hierarhijo odgovornosti. To so komisije, medresorske delovne skupine, odbori in na vrhu vlada.

Bolj kot za dodatno birokracijo gre za vzpostavljanje dodatnega sistema koordinacije, ki ima lahko za posledico še večjo porazgubitev odgovornosti in še manjšo zavzetost pri izvajanju projektov. Vse skupaj je povezano s projektno pripravo proračuna. Glavni efekt, da bo proračun namesto o politikah govoril o projektih pa je, da bo mogoče sredstva manj transparentno premikati med resorji.

Kot minister bi bil zelo slabe volje, če bi se za neko nalogo, ki ima težišče npr. pri znanosti in tehnologiji, pojavil nek projektni vodja iz kabineta predsednika vlade in bi vodil projekt, ki bi ga morali večinoma narediti na ministrstvu za znanost ali pa na ministrstvu za tehnologijo. Za tak projekt se ne bi čutil odgovornega niti ne bi bil posebej na vrhu mojih prioritet.

Tak projekt bi moral voditi in zanj politično odgovarjati eden od obeh ministrov. Usklajevati pa bi se ga dalo preko medresorske delovne skupine. Izjemoma bi ga lahko koordiniral državni sekretar iz kabineta predsednika vlade ali PV osebno, recimo, če bi šlo za kak obsežen paket strukturnih reform.

O teh pa v koalicijski pogodbi ni ne duha ne sluha.

Zmaga zanikanja

Volitve 2014 so poraz politike in zmaga nostalgije za lepšimi časi. Ko se volivcem ni bilo potrebno ukvarjati s problemi in težavami. Ko so stvari v državi nekako tekle. Ko so lahko pod Janšo (2004-2008) rekli, "že, že, ampak gospodarska rast ni vse!" Ko pod Drnovškom vojna med levico in desnico ni bila totalna. V ta udobni čas so pobegnili volivci Mira Cerarja. V zanikanje resničnosti, v zanikanje težav, v zanikanje dejstva, da Slovenija zaostaja, da ni več »najuspešnejša« v svojem razredu, kot je bila v devetdesetih, ko je bila najbolj zahodna od vzhodnih in najbolj mirna na divjem Balkanu.

Del komentariata je pohitel z razlago, da je zmagala zmernost, dostojnost in etičnost. Da so imeli ljudje dovolj. Dovolj prepiranja vsakega z vsakim o vsem. Posebej o stvareh, ki niso bistvene, so pa sočne in vzburjajo čustva. Da si želijo miru, normalnosti. Da so pač zavrnili obstoječe prepirljivce z leve in desne.

To je v veliki meri res, lepo se sliši in ljudje bi o sebi radi kaj takega verjeli. Ima pa teorija eno napako. Podre jo neuspeh Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki po zmernosti, strpnosti in etičnosti nista prav nič zaostajali za Cerarjem. Podre jo neuvrstitev tiste nove obrtno-podjetniške stranke na radar volivcev.

Ampak desnim strankam pač ni dano biti ljubljenec medijskega prostora, razen kadar se prepirajo z SDS. NSi in SLS sta razmeroma realno govorili o problemih in rešitvah. Zato je to zmaga zanikanja neprijetne realnosti in ne zmaga miru nad prepirom.

Zanikanje ima po Freudu tri oblike in vsaka ima svoje zmagovalce.

a. Preprosto zanikanje

Preprosto zanikanje je ignoriranje neprijetnih dejstev. Zmagal je kandidat, ki v zvezi s krizo, v kateri je država že šest let, ni doslej ničesar naredil niti ni v zvezi s tem ničesar napovedal. V bistvu se je delal, da krize ni in da je v državi vse nekako v redu. Najraje je rekel, da zadev ne pozna, da jih bo potrebno še proučiti. Še najbolj konkretna je bila ideja, da če je kje česa preveč, bomo vzeli in dali tja, kjer je trga premalo. Recimo javnih uslužbencev. Ali denarja.

Zmagali so volivci, ki imajo dovolj problemov in slabih novic. Ki so pogledali stran od krize, problemov in prepirljivih politikov. V zvezi s krizo, v zvezi s polpreteklo zgodovino, v zvezi s stanjem pravne države … najbolj udobno se je delati, da ti problemi ne obstajajo.

V to skupino sodi tudi Združena levica. Luka Mesec deluje dobronamerno in iskreno, kar pa ne more odtehtati ludističnih prvin njihovega programa. Zanika, da denarja zmanjkuje, če pa je že pritisnjen ob steno, bi ga dobil v obliki reparacij od Nemčije. Da jih je Nemčija Jugoslaviji že plačala, je eno tako neprijetno dejstvo, ki ga preprosto zanikamo.

b. Minimalizacija

Druga najbolj udobna pozicija zanikanja je minimiziranje problemov in težav. Da stvari niso tako brezupne, da bo že kako. Če ne drugače, si bomo pač še naprej sposojali. Samo čas potrebujemo. Da čas stane, da ni pomembno. Te volivce je z veliko žlico zajemal Desus in z nekaj manjšo SD.

Škoda, da si je SD s koketiranjem s skrajneži iz Solidarnosti zaprla možnost, da bi kot evropska sredinska socialdemokracija bila nosilec družbenega konsenza za spremembe, ki bodo morali slediti. PR jim je prav svetoval, da so bistvena nova delovna mesta, ampak volivci tega niso prav slišali.

c. Projekcija

Najbolj realni med tistimi, ki živijo v zanikanju, se zavedajo dejstev in resnosti položaja, ampak zanj je kriv nekdo drug. Če si v vladi te realnost preprosto mora srečati. Glasove le teh je lovilo Zvezništvo Alenke Bratušek, ki ni znala ene stvari argumentirati, ne da bi bil zanjo kriv Janez Janša.

Zunaj zanikanja

Zunaj diagnoze so SD v delu, ko je govorila o novih delovnih mestih, SDS s svojim gospodarskim programom, ki pa spričo pozornosti stranke drugim zadevam ni prišel do izraza, ter NSi in SLS. Pomladni blok kot celota je nazadoval in dosegel zgodovinsko najslabši rezultat doslej. Zadevo je najbolje pojasnil Matej Makarovič v Demokraciji, ki se je odpovedal udobnosti projiciranja vzrokov drugam.

In celo med temi strankami nihče ni volivcem nalil čistega vina in ni realno povedal v kako globoko blato smo po šestih letih ne-vladanja zabredli. Pahorjevi se s krizo niso spopadli. Da bi vladala vmesna Janševa ekipa, je bilo preprečeno. "We need time", je rekla Bratuškova je potem samo z denarjem čas kupovala. In ko ga je zmanjkalo (denarja namreč), se je zdelo, da je še najbolje iti na volitve.

Naslednja vlada bo, hočeš nočeš, morala vladati. In za vladanje potrebuje legitimnost oz. zaupanje ljudi.

Bolj kot izbiri politik so volitve namenjene vzpostavljanju zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Prispevek teh volitev je bil topogledno majhen. Polovica volivcev je ostala doma. Cerarjevi bodo šele izvedeli, za kakšno politiko so glasovali. SDSovi volitev ne priznavajo: poštene, z enakim možnostmi za leve in desne zaradi razporeditve kapitalske in medijske moči, niso bile še nobene volitve do zdaj; na teh bo ostala še senca odstranitve Janeza Janše v zapor tik pred volitvami.

Zmaga zanikanja

Rezultat naših volitev je posledica nervoze, napetosti in negotovosti, ki jo je povzročala kriza oz. nesposobnost političnih elit, da bi se s krizo resno spopadla in v ta spopad aktivno pritegnila državljane. Namesto tega smo se besno prepirali o vsem drugem. Država pa je med tem nazadovala.
To nazadovanje je zdaj treba ustaviti in volitve so, teoretično, priložnost za preobrat.

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.

Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.



torek, 29. julij 2014

Prioritete 2014−2018 s komentarji

Berem, o osrednjih političnih prioritetah Cerarjeve vlade za obdobje 2014−2018. Na kratko o najbolj izpostavljenih:
Vzpostavitev politike medgeneracijske solidarnosti med različnimi skupinami državljanov (mladi−zaposleni−brezposelni−upokojenci in starostniki)
Solidarnost je evfemizem za prelivanje denarja. Glede na to, da ga ustvarjajo samo zaposleni, tole lahko pomeni samo, da bodo bolj davčno obremenjeni. Sicer se največ solidarnosti ta hip dogaja med našo generacijo, ki si denar sposoja, in prihodnjimi, ki bodo denar vračale. Novih delovnih mest: nič ali manj.

Načela projektnega financiranja države (z izjemo socialne politike)
To je lahko učinkovit mehanizem za zamegljevanje porabe javnega denarja. Razlika med projekti in politikami, v katere je proračun strukturiran zdaj, je akademska. In ne vem, zakaj npr. politika zmanjševanja brezposelnosti (socialna politika) ne more biti organizirana kot projekt zmanjševanja brezposelnosti. Novih delovnih mest: vsaj eno - Mitja Gaspari.

Nadzorovana privatizacija državnih monopolov (razen infrastrukturnih)
Nevarno nerazumevanje. Če ima podjetje monopol, se ga ne sme privatizirati, ker potem ima monopol zasebno podjetje in bo potrošnik še na slabšem. "Nadzorovana privatizacija" pomeni, da bo le ta počasna, predmet številnih načrtov, seznamov, komisij, usklajevanj, ki bodo proces nadzirali. Novih delovnih mest: nič.

Zdravstvena reforma, ki je usmerjena v ukinjanje dodatnega zavarovanja in razbitje klientelističnih povezav v sektorju.
Pravi naslov, nebistvena smer. Reforma bi morala biti usmerjena v celovito reformo zdravstvenega zavarovanja ter bolj podjetno obnašanje javnega zdravstva, povečanje učinkovitosti, obvladovanja stroškov, zagotavljanja kakovosti. In seveda se spet vsiljuje vprašanje, zakaj klientelističnih povezav ni v zasebnem zdravstvu. Dražje zdravstveno zavarovanje za bolj izobraženo delovno silo. Novih delovnih mest: nič.
Učinkovito črpanje sredstev EU za razvojni potencial države in državljanov.
Mantra mnogih vlad in programov, ampak čas bi bil, da prioriteta ni, da šenkani denar nekako poženemo, ampak da ga porabimo pametno. Skrbi tudi, da bomo "počrpano" zafrčkali za plače državljanov in državne ustanove, ne za infrastrukturo ali gospodarstvo. Novih delovnih mest: nekaj, ki bodo živela, dokler bodo EU sredstva.

Optimizacija dela javnega sektorja in posebej javne uprave z vzpostavitvijo čezsektorsko delujočih ukrepov na strokovnih kriterijih podprtega kariernega napredovanja zaposlenih ter procesnega ukrepa VEM − vse na enem mestu.
Zaposleni v javnem sektorju bodo pozdravili, da bodo napredovanja in višje plače. Novih delovnih mest: kakšno karierno v javni upravi.
Povečanje učinkovitosti države pri pobiranju davkov in plačevanju socialnih obveznosti prek davčnih blagajn, davčne izterjave in plačevanja prispevkov.
Vsi smo proti davčnim utajevalcem. Morda bi uvedli tudi namakanje v Ljubljanici. Novih delovnih mest: manj kot nič.
Učinkovitost in neodvisnost sodne veje oblasti
Iz prioritete je razumeti, da sodna veja oblasti zdaj ni učinkovita in da ni neodvisna. Mar je to približevanje stališčem stranke SDS?

Ne, ta slika nikakor ni iz osnutka koalicijske pogodbe. Poskušam biti konstruktiven.

Preberite še