14. maj 2019

Volitve za demokracijo!

Dr. Žiga Turk je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prodekan za področje kakovosti in razvoja ter vodja programske skupine eGradbeništvo. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti. Vse naslove je dobil na Univerzi v Ljubljani. Poleg akademskih ima nekaj političnih izkušenj. Dvakrat je bil minister v Vladi Republike Slovenije. Starejše generacije računalničarjev ga poznajo kot enega od ustanoviteljev revije Moj mikro. V prostem času na internetu rad komentira politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Kakšna je vaša prva misel ob besedi Evropa oziroma Evropska unija?

Evropska unija je prostor reda, miru in varnosti. Je inštitucija, organizacija, katere smisel je v negovanju in razvoju evropske kulture. To je tiste kulture, ki je v zadnjih 2000 letih našla globalno najuspešnejši recept za napredek. Sloveniji nudi urejeno okolje za razvoj, podjetnikom dostop do trga s pol milijarde potrošnikov, mladim odpira kontinent priložnosti. Kako to izkoriščamo, pa je notranjepolitični problem

Katerim področjem boste kot evropski poslanec namenili največ pozornosti in zakaj?

Moje prioritete so: (1) trdne meje in večja varnost, (2) živahnejša in večja globalna konkurenčnost gospodarstva, (3) večja geopolitična vloga Evrope in (4) nenazadnje, negovanje in razvoj evropske kulture v najširšem smislu. Če bi bil izvoljen, bi se največ ukvarjal z 2., v prostem času pa s 4. prioriteto.

Kako Evropsko unijo bolj približati vsem njenim državljanom?

Unija bo državljanom bližja, če bo, paradoksalno, bolj oddaljena in bolj nevidna. Če se bo dosledno držala načela subsidiarnosti in bo prepustila odločanje nivojem, ki so čim bliže ljudem. Torej vasem, občinam, mestom, regijam in državam članicam. In Unija bo blizu ljudem, čeprav te bližine morda ne bodo opazili, v vlogi nočnega čuvaja, ki skrbi, da pogodbe držijo, da pošteno trgujemo in ki skrbi za evropske interese po svetu, ki postavlja standarde varne hrane ter varnih izdelkov in podobno.

Kako mlade in izobražene ljudi privabiti nazaj v Slovenijo, da bodo s svojim znanjem in izkušnjami obogatili tukajšnji prostor?

Migracije znotraj EU so velikanski problem. Države članice se začenjajo deliti na tiste, ki so vir in na tiste, ki so cilj sposobnih in ambicioznih ljudi. To predstavlja dolgoročno največjo nevarnost za Slovenijo. Preprosto moramo kot država postati bolj zanimivi za sposobne ljudi. Preveč stvari je v Sloveniji preveč kompliciranih in reguliranih. Preveč je vse zaprto, sisteme obvladujejo omrežja starih in mladih prijateljev. Preveč kaznujemo pridne.

"Rešitve je treba najti brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo".


Kakšen je vaš odgovor na naraščajoč pojav evroskepticizma, populizma in radikalnih političnih stališč?

Te volitve bodo volitve za obstanek demokracije. Ampak vse kaže, da bo Evropo v prihodnjih letih vodila koalicija krščanskih in socialnih demokratov. Močnejši kot bomo krščanski demokrati, bolj bomo lahko uveljavljali naš program. Ta glede varnosti meja in vplivnosti držav članic napram Uniji vidi podobne probleme kot skrajna desnica, vendar rešitve išče brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo. To preprosto ne bi bilo krščansko.

Če preskočimo znano vprašanje, kaj lahko Evropska unija naredi za Slovenijo, se zastavlja vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi za Evropsko unijo?

Slovenija je država, ki razume vzhod in zahod, sever in jug Evrope. Smo sredi tega, geografsko, miselno in politično. Lahko bi bolj ambiciozno igrali to vlogo.

"Da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno".


Kakšna je vaša vizija Evropske unije v prihodnosti in katerim izzivom bi po vašem mnenju Evropa morala dati več pozornosti?

Gre za to, da znotraj obstoječih pogodb EU deluje učinkovitejše in bolj enotno na področjih, ki so za Unijo bistvena. Katera so to, sem naštel zgoraj. O reformah in renesansah naj sanjajo intelektualci, politika pa mora poskrbeti za učinkovitost danes. Namreč, da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno.

Najprej objavljeno v glasilu Nove Slovenije.


02. maj 2019

Svoboda in anarhija

Tole je šesto nadaljevanje polemike z Markom Crnkovičem.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so desničarski populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In (1) me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Odgovoril sem mu (2), da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal (3), da mora družbo nekaj držati nazaj. In sem mu odgovoril (4), da se stvari ne da večno držati nazaj in da svobodne družbe pot naprej hitreje najdejo kot nesvobodne. Pa ni odnehal (5), ampak se je postavil na stran, ki bojda zagovarja pozitivnejše vrednote od svobode. Tule na kratko o tem, da je prav v tem problem.

Zapičiti se moram v tole:
"Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje".
in tole:
"Raje pomagam tisti [nevidni roki, op. ŽT] roki, ki [po] dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več".
Točka nestrinjanja je v tem, da jaz ne verjamem, da če bi ljudem pustili vso svobodo, da bi nastala "kaos, anarhija in razvrat". In da je zato nujno, da taki kot Crnkovič človeštvu pomagajo v "smer pozitivnejših vrednot".

Manjši problem je naslednji: od kod pa ravno crnkoviči vedo, katere vrednote so ta najbolj pozitivnejše. Po dosedanjih človeških izkušnjah? Katerih? So Stalin, Hitler in Tito ljudem pustili preveč svobode? Moje prepričanje je, da vsi ljudje boljše vedo, katere vrednote so najbolj pozitivnejše, kot par ljudi, ki jih zapreš v vagon in pelješ iz Švice na Finsko, ducat iz Bunkerja za hotelom Adlon ali dva ducata tistih iz Čebin.

Nevidna roka potrebuje vse ljudi. Vsi ljudje skupaj bolje vejo, katere vrednote so najboljše, kot peščica. Še posebej, če je peščica preveč čitala kakšne teoretične domisleke, kako naj bi družba funkcionirala.

Iz tega sledi ključna napaka v Crnkovičevem sklepanju. Namreč, da če ljudem pustimo svobodo, bo nastala anarhija. Ni res! Se pa to ujema s tistim nezaupanjem v ljudi, za katerega sem levičarje obtožil že v drugem nadaljevanju te polemike. Hayek je v zgodovini človeštva našel dokaz, da svobodni ljudje spontano ustvarijo red. Eni takega, drugi drugačnega, kakšni tudi nobenega. Evolucija potem nagradi tiste, ki so naredili najboljšega. Takega, v katerem preživi največ otrok. Del zmagovitega zahodnega reda je tudi svoboda govora. Bo zmagovit tudi na dolgi rok? Ne vem. Trdim pa, da ne bo svoboda govora tisto, kar nas bo pokopalo. 

In naj zaključim. Delček ustvarjanja spontanega ustvarjanja reda so tudi polemike, kot je bila tale. Jordan Peterson bi rekel, da gre za iskanje pravega razmerja med redom in med kaosom. Fašisti bi imeli red, anarhisti kaos, junaki, tako Peterson, se gibljejo na meji enega in drugega.

Če jim fašisti ne dajo svobode, če si svobode ne vzamejo, ne morejo nič. Ostajajo ujetniki obstoječega reda.

28. april 2019

Nevidna roka hudobije

Trdorokce moramo držati nazaj. Sicer bodo zaradi preveč moči, ki si jo bodo nagrabili, povsem pobezljali. Kot so bili v 20. stoletju.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Seveda sem mu odgovoril, da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal, da mora družbo nekaj držati nazaj. Tule pojasnjujem kaj. In kaj jo rine naprej.

Ampak najprej o osebnih bolečinah

Nikjer nisem napisal, da je Marko Crnkovič nesramen ali neumen. Zelo pazim, da ne postavljam psiholoških ali psihiatričnih diagnoz. Nikoli ne napišem, da je nekdo idiot, kvečjemu, da je nekaj napisanega idiotsko. Kar dopušča možnost, da kaj drugega od istega avtorja ni idiotsko. Da se avtor morda samo moti. Kot se je zgodilo Picassu, ko so eno od njegovih slik podtaknili psihiatru, ko je ocenjeval napredek pacientov umobolnice. Pri Picassovi je menda vzkliknil, »simulant!«

Skratka Crnkovič ni nesramnež ali bedak. Tudi trdorokec v podnaslovu je zgolj za potrebe parafraze njegovega naslova o meni. So pa predlogi in ideje, ki jih ima, take, ki bi jih z veseljem pograbila oblast, ki si želi s trdo roko narediti na internetu red. Ki vpijejo, naredite mi to internetno deželo spet kulturno. Skratka, ko mi očita, da »opravičujem in normaliziram« demagoške in populistične izpade, mu lahko vrnem, da on pa »opravičuje in normalizira« cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, tviter in facebook.

Ampak, če pristanemo na tako logiko, ne moremo imeti normalne razprave o ničemer, ker če eno vodi k drugemu in drugo k tretjemu in tretje v Batacalan ali Christchurch, potem ubijemo vso debato. In ja, tretje lahko vodi tudi v veliki kitajski požarni zid ali v saudijsko bičanje tviterašev.

No, in zato je svoboda govora postavljena tako, da je dejansko prepovedano samo tisto, kar res, neposredno in onkraj razumnega dvoma vodi, v nasilje. Pri čemer te tri atribute določajo judikati ESČP. Niso tako svobodomiselni kot ameriški Supreme Court. Morda smo pa zato v Evropi imeli komunizem in nacionalsocializem. Ali pa je ESČP za manj svobode prav zato. Kura in jajce? Druga debata je to.

"Vse je odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Saj Socialdemokrati morda ne mislijo, da bodo večno na oblasti".

Kaj me jezi in kaj ne

Mene ne jezi, če mi pišejo, kaj in kakšen da sem – lahkomiseln, naiven, osladen, vseglihar, prisklednik ipd. Motiti se je človeško. V politiki človek dobi debelo kožo. Če ni goreč član enega tabora še posebej, ker potem kasira z leve in desne. Ujezi me samo ena stvar – če mi ljudje pripišejo besede ali misli, ki niso moje. Če polemizirajo z nečem, kar niti ne mislim, niti nisem napisal. Če argumente zasnujejo na polresnicah, polovicah stavkov ali če se potrudijo, da razumejo narobe. Skratka, če lažejo.

Zato so me v zadnjih dneh ujezili voditelj majhne televizije, dva kolumnista menda desničarske revije in urednik levičarskega portala. To se je Marku Crnkoviču primerilo v tekstu, ki je sprožil to polemiko.

Zato razumem Marka Crnkoviča, da bi laganje prepovedal. Jaz tudi raje ne bi bral, kar pišejo nekateri radi-bi-bili mnenjski voditelji na levi in na desni. Ampak ESČP je večkrat povedalo, da so v demokratični družbi potrebne tudi izjave, ki žalijo in šokirajo. In treba se bo navaditi, da se v dobi interneta tega sliši več. Kvantanje pač ne ostane za gostilniškim šankom, ampak je obešeno nekam na internet.

Bi Crnkoviča spletna policija prijela prej kot mene? Človeka, ki je pisal o rekomunizaciji republike morda. Ampak včasih imam občutek, da se je po tem zgodila rekomunizacija Crnkoviča. Torej je vse odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Ta premislek bi lahko opravili tudi Socialdemokrati. Saj menda ne mislijo, da bodo večno na oblasti.

Nevidna roka hudobije

Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvarni na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.

"Zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, je mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva".

Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je do zdaj kar uspevalo. Nekdo je rekel, da je zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva. Dokler obstaja inštanca zunaj nje, ki ima končno besedo o tem, kaj je prav in narobe – Boga. Preprosto povedano - da demokracija deluje, dokler je to oblast za bogaboječe ljudi.

Za ateiste se da zadeve pojasniti tudi brez boga. V družbi je vedno nekoliko večjo vlogo imela elita – in če je bila to dobra elita, je šlo vsem dobro. Demokracija s klasičnimi mediji je delovala, ker je egalitarnost političnega vpliva po načelu en človek en glas k pameti spravila intelektualna elita, ki je edina imela dostop do medijev. Časopisni stolpci, knjižne police in televizijske sekunde so bile na razpolago tej eliti. Na to, kaj je šlo ljudem po glavi, je vplivala ta elita. Zdaj tega ni več. Niti ni elit v plemstvu, duhovniška elita nima besede, politike izbirajo vsi ljudje, ki berejo, kar so napisali vsi ljudje. Ne velja samo en človek en glas, velja tudi en človek en Facebook račun. Oz. medij. Tudi taki, za katere Crnkovič pravi, da subinteligentni.

"Za to, da najdemo sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo".

Ampak poti nazaj ni. Kitajska, Iran, Rusija, Turčija, Severna Koreja so problem rešile začasno. Na Zahodu probleme zadnjih 2000 let rešujemo s pomočjo svobode. Svobode posameznika, da poskusi. Svoboda skupnosti, da med seboj tekmujejo. Na različne načine. In potem nekomu uspe. Zato, da najdemo novo obliko vladanja, sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo.

Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična. Korist razvedrilna. Morda pa trg za lažne politične novice in laži o politikih obstaja zato, ker ni posledic. Ker še vedno na koncu odrasli vzamejo stvari v roke. In bodo – npr. – poskrbeli, da Angležev brexit ne bo preveč udaril po žepu. Trga za laži o vremenu ni, ker vam nihče ne bo prinesel dežnika, če ste verjeli, da bo sončno. Trga za laži o zastojih v prometu tudi ni, ker bi bili ljudje takoj kaznovani za slabo informiranost.

V politiki volivec nima kože v igri. Skin in the game. To mu moramo vrniti demokrati. Sicer mu bodo vrnili skrajneži. In bo kruto. Ne bo se končalo pri koži.

Skratka

Skratka, tudi jaz nimam ideje, kako to rešiti, imam pa idejo, kako do rešitve. Avtoritarno betoniranje obstoječega stanja in potiskanje vode po klancu navzgor, to ni. Bistveno pa je: osebna svoboda ustvarja pogoje, da nekdo najde delček rešitve. Svobodna družba omogoča, da se drobci posamičnih rešitev zložijo skupaj. Nesvoboda pa daje nekomu avtoriteto, da vsili rešitev, ki to ni.

26. april 2019

Kampanja se začenja


Evropa ni nutella

Nekaj mojih prednikov izvira iz Notranjske. Bili so trgovci z lesom. Nek prastric je med vojnama les prodajal Angležem. Prvič je bilo vse v redu, drugič, tudi. Tretja kupčija je bila nekajkrat večja od prvih dveh skupaj. Les je bil dobavljen, plačali pa niso. Ni se imel kam pritožiti. Posel ga je uničil. Podjetje je šlo v bankrot. Delavci na cesto. Veljal je zakon močnejšega. Angleški kupci so bili močnejši.

Obljube, obljube

Časi pred volitvami so časi obljub. Nekatere obljube so visokoleteče. Obljubljajo ne več ne manj kot renesanso Evrope. Druge so malo bolj praktične, obljubljajo »socialno pravično« Evropo. Tretje so povsem praktične. Obljubljajo nove pločnike in javno razsvetljavo do naslednje vasi iz evropskih sredstev. Četrte prikazujejo evropski proračun kot seštevek milijonov, ki jih ja ta ali oni evropski poslanec »zrihtal«.

Prav je, da imamo ljudje do Unije pričakovanja. Potrebno pa je paziti, kaj si želimo. Za asfaltiranje pločnikov in javno razsvetljavo so bolj kot Bruselj poklicani lokalni župani. Za štipendije mladim morajo poskrbeti domača podjetja, lokalne skupnosti, ki se zavedajo primanjkljaja teh ali onih poklicev v svojem kraju. Za urejeno krajino, obdelovanje zemlje, za gozdove znamo menda sami bolje skrbeti kot uradništvo iz Bruslja.

Bruselj kot storitev

Kaj sploh ostane? Po mojem mnenju je eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom ta, da ustvarja in vzdržuje red. Red ni nekaj, kar bi si bilo mogoče namazati na kruh, kar se da prijeti ali kar se da nakazati na bančni račun. Red je v zraku. Reda se zavemo šele, ko ga ni. In v Evropi je red. V glavnem.

Red so pravila, ki omogočajo sožitje in sodelovanje. Red je tisto, kar potrebuje vsak gospodar, da se mu splača pametno gospodariti, red je tisto, na kar se zanaša vsak zatirani posameznik, ki ga tlačijo krivice. Bruselj je generator reda navznoter in navzven. Navzven se ta red kaže v tem, da so evropska pravila zgled za druge države, da evropski red, evropski standardi postajajo globalni standardi. To je prednost za evropsko industrijo, ki je te standarde pomagala postaviti. In seveda za ljudi, ki tu, v Evropi delajo.

"eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom je ta, da ustvarja in vzdržuje red".


Navznoter so vzpostavljena pravila skupnega trga, ki so napisana tako, da bi na tem trgu zmagovali dobri in ne zviti. Navznoter je Unija zadnja inštanca za varovanje človekovih pravic. Navznoter Bruselj skrbi, da Unija ostane Unija demokracij, kjer se spoštujejo človekove pravice. Navznoter Unija skrbi za varovanje vrednot, ki izhajajo iz judovsko-krščanske tradicije ter bogate evropske kulture. Na meji med navznoter in navzven mora Bruselj skrbeti za to, kdo v Unijo lahko vstopa in kako. Na področju obvladovanja migracij ima še nekaj dela.

Zaradi reda je življenje nas Evropejcev lažje. Svobodno potujemo, izbiramo kraj dela in študija. Podjetjem je na voljo trg s pol milijarde kupcev. Plačo delavci v teh podjetjih zaslužijo z delom za pol milijarde strank. Na trgu je red. Goljufi ne preživijo dolgo.

Skratka

Glavna naloga Bruslja je, da red vzdržuje. Da je bolj redoljuben od Ljubljane. Da napiše pravila, če so res potrebna, in da si ne izmišlja novih pravil samo zato, da ne bi izgledalo, da ničesar ne počnejo. In da skrbi, da podjetja igrajo po pravilih. Zato gre dobrim dobro. Slovenci znamo biti dobri. Evropa nam daje igrišče, da svojo kvaliteto dokazujemo. Največ kar lahko od nje zahtevamo je, da je čuvaj, čim bolj neviden, ki skrbi, da lahko sodelujemo.

Da Angleži plačajo naše žulje.

Najprej objavljeno na portalu Vipavska.info.