25. junij 2009

McBook: ko računalnik ni več investicija

En teden sem bil zasebno v ZDA. Le nekaj dni manjka do bankrota države, pa sem si rekel, poglejmo še enkrat, preden gre dežela k vragu. MacBooka nisem vlačil seboj. Malo iz strahu, da bi se mu kaj zgodilo, malo zato, ker tako lahek pa spet ni. In pomenil bi samo še eno skrb več. Ampak kot za nalašč je bila dve ulici stran od hotela radio koča (Radio Shack) z netesnikom Lenovo IdeaPad s10e v izložbi. Vsak dan sem šel vsaj dvakrat mimo. Če ne širikrat. $299 (+tax ... v ZDA na vsakem koraku skrbijo, da davkoplačevalec ve, koliko davka plača, in tudi, da strežba ni vključena v ceno).

K netesnikom me je že dolgo vleklo. Nekatere stvari enostavno ne morejo biti tako zanič kot so poceni! No ja, kako vino v tem smislu se najde. Zadnji dan sem popustil. Kaj se dobi za, preračunano, 235 EUR? Toliko ti New York mimogrede izpuli, npr. za dve dobri karti za broadwaysko predstavo (ki je ameriški reveži ne subvencionirajo).

Klasičen netesnik

Intel Atom inside, prekleta nalepka outside (pa kaj jim je s temi nalepkami, in kje so dobili lim zanje?), designed for Windows XP (tudi nalepka!), 1GB Ram, 160 GB disk, 2xUSB, čitalec spominskih kartic (in sem sproti točil iz fotoaparata in že obrezal in popravil), expreš (tipkal sem v zziga notaciji in kasneje zamenjal) slot. Ameriška QWERTY !@#$% tipkovnica (kot bog zaukaže), ameriški XP Home windowsi (priznam, sit sem jih). Tipkovnica 90% normalne velikosti. Moteče za kako daljše pisanje, ampak za twitter, bloganje, pisanje tega zapisa in odgovarjanje na maile pa kar uporabno.

Presenetljivo dober, bleščeč, z LED osvetljen zaslon z diagonolo 10.1 palca. 1024*576 pixlov (perfektnih 16:9 - če komu to kaj pomeni). 24 pixlov zmanjka do 600. Škoda. Če ga pogledam pod pravim kotom je črna tako črna kot na Macu. Če ga pogledam bolj od vrha (kot človek običajno gleda) pa ne. 3 celična baterija zdrži dobre tri ure. Vgrajena VGA kamera žal brez led diode, ki bi kazala, ali je aktivna. Login skoze face recognition. Se borim, da bi odstranil. Da bi le imel še SIM slot. Pa HDMI. Ampak za poceni konja solidni zobje.

še nekaj slik iz serije McBook


Po obliki se mi je IdeaPad vedno zdel eden bolje oblikovanih netesnikov. Ni namrec vse na okroglo in debelo zaobljeno kot pri Acerju ali Asusu. Tanek je 27 mm in to povsod. Še eno prednost imajo nestesniki - v Micky Mouse klasi na Delti (ampak bilo je ceneje kot z Adrijina vikend tarifa za Bruslej) je dovolj prosora za "delo". In tudi konzum zastonjskega piva in vina s strani neizprosnega kapitalizma ameriških letalskih prevoznikov vajenih sopotnikov ne plaši.

Med kavo kot doma

Dobra stran Amerike je, da se vedno kje najde kak zastonji WiFi. In netesnik je dovolj majhen in poceni, da ga vzameš seboj na turistično ogledovanje. V McDonaldsu, Starbucksu (recesija - ledena kava $2) ali kaki podobni ustanovi pa poišceš internet.

Ko sem si pretočil Dropbox sem imel vse svoje bistvene delovne zadeve pri sebi. Potem Firefox, Total Commander, Picasa, Google Gears, Skype ... Komajda se je 'nougat grande' pohladila, pa je bilo vse skoraj kot doma.

Na disku je bila demo verzija za Office 2007. Skrb, da strojček ne bi požiral, je bila odveč. Le kvadrature zaslona manjka, ob vseh tisith novih orodjarnah še posebej (pa zakaj ne naredijo compatibility mode s prejšnjo verzijo!). Tudi pri Picasi ali predvajanju filmov do DVD kvalitete se ne zatika. Igric ne igram, verjetno pa bi bila s kakimi Sims 3 kriza. Pri HD filmih (HD, ne YouTube "hd") odpove.



Tehnološki recesionizem

Za večino netesnik ne more biti edini računalnik, a bi bil lahko. Zato je bistveno to, da gre vendarle za net-esnik, torej računalnik, kjer je vse, kar je res važnega, na mreži. Skakanje iz stroja na stroj, iz službenega na zasebnega, dopoldanskega in popoldanskega, delovnega in počitniškega, postane zelo enostavno.

Z normalno tipkovnico, miško in priklopom na navaden zaslon (nese do 2048 x 1500) postane čisto uporaben računalnik za vse vrste pisarniških in komunikacijskih opravil. Verjetno ne za post procesiranje filmov. Brez posebnega strahu ga vržeš tudi v torbo za na plažo, pa po njem pobrskaš v McDonaldsu (tam je hamburger tudi poceni verzija prave zadeve) ali pa postaviš predse na sestanku, na katerem bi se z običajnim prenosnikom izpadel ... nastopaško (kakega zapisnikarja ali pomočnika z računalnikom še tolerirajo, druge pa imajo za čudake). Strojček za always-online kulturo, za "osamljenost 2.0" in za recesijo.

17. junij 2009

MacBook: Ko računalnik ni več tehnika

Zdi se mi, da vsak bloger, če kupi Maca, o zadevi pobloga. Kdor kupi okenski stroj praviloma ne. Ne bom izjema.

Najprej sem imel spectruma, potem atari ST in potem PCje. Vmes sem se sicer igral s še nekaj računalniki, ampak delal sem samo na teh. Na PCjih verjetno tam od konca osemdesetih.

Po dvajsetih letih sem se odločil za Mac-a. Z zavistjo sem o njem pisal še v Moj mikro, potem pa občudoval predvsem kako je oblikovan. Pred enim tednom sem dobil 13.3 palčni MacBook s 300GB diskom in 2.4Gz procesorjem. Od takrat poskušam vse narediti na njem. Brez prehodnega obdobja.

Zapuščam zelo solidnega Fujitsu Siemens S7110 s 14 palčnim zaslonom in ločljivostjo 1400x1050. Namesto DVD pogona lahko tja zatlačim še eno baterijo, kar daje okrog osem ur avtonomije. Ima 3 USB vrata, PCMCIA in Express slot, VGI vtičnico. Nič težji ni od macbooka, je pa debelejši.

Oblika kot se šika



Na designu so me dobili, pa na tem, da se tipke v temi svetijo, kar pomeni, da se da lepo delati tudi v poltemi pred televizorjem. Ne vem zakaj ne morejo Windows stroja narediti približno v tem stilu.

Tipkovnica mi ustreza. Še vedno slabo tipkam in manj ko so tipke izrazite, bolj se znajdem. Razpored je tudi OK. Med T in U sodi Y, ne pa Z! ČŠŽ pa je kjer je. Verjetno bo to prvi stroj, kjer ne bom kar naprej preklapljal med slovenskim in angleškim razporedom.

Sicer si bom verjetno tudi tukaj sam zadeve malo prestavil. Poleg ć mi bo bo pri bloganju prišel prav tudi ü in če bom še kaj programiral, bo treba razne oklepaje postaviti na bolj udobna mesta. Pa @ bi se tudi moralo dati napisati z največ dvema prstoma. Sploh človek na macu potrebuje več prstov, včasih, za PgUp, PgDown pa tudi rok.

Funkcionalnost je včasih žrtev oblike. Dva USB priključka sta npr. tako blizu skupaj, da če je v enem malo bolj masivna napravica, je drugi priključek neuporaben. In ne vem, zakaj nima HDMI vtičnice.

16:9

Ena večjih napak, ki se dogaja zadnje čase pri notesnikih, je, da so zasloni v razmerju 16:9. Zaslon na macu je sicer fenomenalen. Kot da bi ljudje v glavnem gledali filme. Ampak, črna je črna. Slika ostra, črke zelo lepo rasterizirane. Ločljivost je slaba. Zanič. Iz cca. 1.5 megapixla sem šel z 800*1220 na cca. 1 megapixel.

In kot da to ne bi bilo dovolj, se še oblikovalci programov trudijo, da bi človek videl čim manj. Namreč, famozni dok so postavili na dno zaslona, programerji Office 2008 pa obogatili in odebelili orodjarne Worda in še preprečili, da bi si jih človek dal na stran. Ker to potem ne bi ustrezalo ceolostni estetiki na macu. Rezultat je, vidim pol manj vrstic besedila kot na Siemensu. Cca. 1/3 višine je porabljena za stvari, ki so, med tem kot človek dela, navlaka:



Zadevo odtehta celostranski (full screen) način v programu Pages. Črn zaslon, črne črke na belem listu papirja. In to je vse. Avtor in njegovo besedilo, vsak na svoji strani zaslona. Brez navlake.



Dok sem prestavil na levo, da pridobim nekaj prostora.

Moje tudi tu ni zares moje!

Nikoli nisem uporabljal My Documents, My Pictures in podobnega, kar so Windowsi spravljali tja pod Documents and Settings. Preveč stvari, ki niso bile res moje, je bilo tam. Na Macu ni nič bolje. Malo sem pobrskal naokrog in tam, kjer naj bi bile "moje" zadeve, so neke iChat ikone, pa Office si je naselil nekaj tja ... in potem vsak program, ki ima pet minut časa. Naredil sem si dve mapi, eno za moje avtorske zadeve, drugo za vse ostalo, kar tudi smatram, da je moje. To je titso, kar si zasluži backup in kar nesem na naslednji računalnik. Morda bi moral enkrat nehati pljuvati proti vetru, ampak ne ... ne bodo meni na Applu diktirali, kako naj si pospravim omaro.

Mimogrede, nekateri programi imajo prav kretenski način za namestitev. Potegneš ikono v drugo ikono, namesto, da bi nekje stisnil na gumb "install". Otrokom je to vlečenje gotovo všeč. Parkrat sem naivno tisto ikono potegnil kar v dok. Logično, ne? Tam bi rad imel ta program. In je tudi šlo ... le da se je program pri vsakem zagonu še inštaliral. To je nevarnost teh intuitivnih vmesnikov. V bistvu niso.

Pospravljanje omare

Nekje sem se že izdal, da sem človek datotek in map. To je preizkušen koncept in deluje, ne glede na to, ali so v datotekah pesmi, slike, dokumenti ali prosojnice. Zato mi je pomembno, da imam program, ki ve, kako se temu streže. Total Commanderju na Macu nič ne pride niti do kolen, ampak za prvo silo bo Disk Order.



Finder ima dva presežka: zares dobre deluje iskanje datotek, tudi po vsebini. In od nekdaj sem pogrešal možnost, da ime kake datoteke posebej pobarvam oz. dodam komentar. Bližnjica za dodajanje teh komentarjev za Spotlight bi se prilegla. Pa da bi jih miškanje (mouseover) pokazalo.

Nasploh se mi zdi, da Apple dela vse, da bi mape in podmape uporabnikom zakril. To je res težko razumeti. Sploh, da so lahko ena v drugi. Rekurzivno. In glede na to, da so mace uporabljali umetniki, oblikovalci ... Ljudje naj bi kar vse metali v isti prostor, potem pa z iskalnikom našli, kar pač iščejo. Morda to je prihodnost: iskanje namesto pospravljanja. Bookmarke v Firefoxu tako ne pospravljam več, morda bom nehal tudi datoteke. Ampak mapo z imenom ".." bi pa vseeno lahko pokazali. Oz. tipko za "gor po datotečnem sistemu". Kaj je datotečni sistem pa večina uporabnikov macov itak ne ve.

V oblakih

Firefox deluje zelo podobno, nastavitve, gesla, certifikate sem si prepisal preprosto tako, da sem prepisal vsebino uporabniških map. "Boomarks toolbar" se ne da imeti v menijski vrstic, pospravljanje bookmarkov ne deluje znotraj menijev ... Novi Safari ima par oblikovalskih presežkov, ki pa ne odtehtajo ponovnega vnašanja vseh gesel. Skozi Firefox delujejo Googlovi mail, koledar in bralnik RSS kanalov, pa PeopleBrowsr, TweetGrid, TwitterFox, Blogger ...

Pisarna

Preskusil sem iWork, OpenOffice in MS Office 2008. Open Office je med temi tremi vsaj za besedila najbližji temu, kar imam zdaj. Ironično. Za slajde zgleda obetavno Keynote. Za Excell tudi Open Office. Ja, preveč, predebelih orodjarn z nepomembnimi ikonami, Microsoft. Kaj bom naredil s pisarno še ne vem. Microsoftova nima slovenskega črkovalnika in to zame pomeni bolj ali manj konec zgodbe. iWork ga ima, OpenOffice tudi. iWork si ne zapomni, da je dokument shranil, če ga ni shranil v svojem formatu. In teži, če ne bi shranil, po tem, ko sem ravnokar shranil. Kot .doc. To naj bi me izučilo, da naj shranjujejm v .pages formatu. Trmarim.

Najbolj pomembne postranske stvari

  • iTunes mi ni bil všeč že na Windowsih, žal Media Monkey za Mac ne obstaja. Iščem nekaj podobno učinkovitega. Songbird?
  • iPhoto me je odvrnil v trenutku, ko sem opazil, da bo vse moje slike zapokal eno ogromno datoteko, s katero zna delati samo on. Ali pa bi vse hranili dvakrat. Hvala lepa. Picasa za Mac-a resno hibo - vse uvožene mape prikazuje kot linearni seznam. 2008/morje in 2007/morje je samo še "morje" in "morje". Spodoben hiter pregledovalnik slik torej še iščem. XNview je za zdaj še najbližje temu kar iščem.
  • VLC deluje podobno kot na PCju.
Sklepno

Oblika in design nimata konkurence, funkcionalno bi si upal trditi, da se z Windowsi opravi več. Tudi ponudba zastonjskih programov je večja. Applov softer je napisan v še slabši maniri kot Microsoftov, namreč, za vsako ceno zakleniti uporabnika nase.

Baterije ne zdrži bog ve koliko, z HSDPA modemom celo manj kot tri ure, zato pa ima Mac krasno oblikovan napajalnik, na katerega se da celo naviti pripadajoči kabl. Večina stvari je nekako v tem stilu: funkcionalno sicer zadovoljivo, ne pa popolno ali vrhunsko, ampak že kje kak oblikovalski presežek ...

Gledano v celoti pa prav ta skladnost med hardverom, softverom, funkcijo in obliko, uporabniško izkušnjo na Macu naredi za estetski dogodek. MacBook ni več predvsem tehnika, podobno, kot ure že dolgo časa niso več namenjene samo prikazovanju časa (da ne bi spet o WC metlicah). In to mi je zelo všeč! Heidegerjansko bi lahko rekel, da je največji napredek tehnike v tem, da neha biti tehnika.

08. junij 2009

Demokratična stranka upokojenih piratov

Rezultate volitev v evropski parlament sem spremljal na letališču v Stockholmu in hočeš nočeš sledil tudi izidom volitev na Švedskem. Tamkajšnja Pirate Party (Uradno sicer nobene zveze z Pirate Bay, neuradno pa ...) je dobila približno toliko glasov, kot naša Demokratična stranka upokojencev Slovenije in dobila dva poslanca. Mislim, da so Švedi na boljšem. Obe stranski nagovarjata neke ozke interese, ampak piratsko prenese samo država s kritično maso tehnološko in komunikacijsko zahtevnih ljudi. Za upokojensko zadostuje, da pač upokojenci so. In da jih je mogoče farbati s 1000 EUR pokojnine.

05. junij 2009

Nekaj časa nič zares novega

Vsaj od avgusta lani se v Sloveniji ne pogovarjamo o bistvenih zadevah. O tem, kako naprej, kakšen razvoj in kakšno družbo želimo. Teme so patrije, Ruplova služba, Veselinovičeva služba, Kramarjeva nagrada, izbrisani, Huda jama, Titova cesta, Šrotov kredit in Golobičevo odkrito premoženje.

V nedeljo bodo volitve, v ponedeljek bo nov dan. Primeren trenutek za nov začetek, ker globlje, kot smo padli, že težko pademo.

Politiki bi lahko razumeli, da je trenutek pravi za kaj takega, stopili pred mikrofone in povedali:
  • nekateri Zaresovci z, upam, predsednikom parlamenta vred: "naš predsednik ga je res lomil, nekateri smo verjeli, da gre za novo politiko, drugi so držali figo v žepu. Nočemo ga več za predsednika in takih nočemo v naši stranki."
  • predsednik Türk: "morda pa res ... ko se oglasim, ljudje od predsednika pričakujejo, da bo povedal, kaj je prav, od pravnika pa kaj je pravno. Poskusil bom biti bolj predsednik in manj pravnik".
  • Janez Janša: "Prodaja Mercatorja je bila napaka. In ja, odstavek mojega govora je bil prekleto podoben Blairovemu".
  • Katarina Kresal bi se usedla za klavir zapela "we are only in it for the money" (not that there is anything wrong with it)
  • Borut Pahor bi izjavil, da mu je ta služba pravzaprav v breme, da so ga zavajali ko so mu jo opisovali, in da si bo poiskal kaj drugega.
Koga bo celo prešinila ideja, da bi naredil novo stranko, ki bo zares delala tako, kot je govoril Zares.

Pa ne bo šlo.

Diskreditiran ni samo Gregor Golobič, diskreditirani sta besedi "novo" in "zares". Pravzaprav nekaj časa ne bo mogoče ničesar več vzeti zares in nobena novost ne bo imela tistega leska, ki ji ga menda daje dopamin.

Politiki s(m)o obnovljiv vir. Besede pa ne. To me pri vsej zadevi najbolj jezi, da so mi vzeli in umazali besedici "zares" in "novo".

Zato se ne more zgoditi nič novega, noben velik prelom, nobenim velikim, zares novim besedam, ne bo nihče verjel. Ostanejo nam majhne besede, majhni koraki in majhna dejanja v smeri, ki pelje stran iz vsega tega sprenevedanja. Upam, da se bo nekoč ves ta hrup umiril, in da bo javnost tudi te male besede in mala dejanja opazila, ocenila in nekatere tudi cenila.

Samo tako se bomo počasi otresli velikih zablod, napak in laži. Nekateri prej, drugi kasneje, nekateri bolj, drugi manj. Popoln in brez greha še dolgo ne bo nihče. Nekdo je rekel približno takole:

"Izbira v politiki ni med belo in črno, je med odtenki sive".