31. marec 2015

Četrta veja

Pred nekaj meseci sem objavil kolumno "Naše skupne zgodbe". Pisal sem o tem, kako pomembno je, da mediji ustvarjajo skupno resničnost; da skupna resničnost ni kakofonija množice mnenj in novic z roba medijskega prostora in ideoloških getov, ampak da jo morajo ustvarjati mediji, ki jih imamo za osrednje. Osrednji mediji so tisti, za katere pričakujemo, da jih večina spremlja. Torej trije nacionalni dnevni časopisi, nacionalna ter ena ali dve zasebni televiziji ter nacionalni radio.

Kako dobro osrednji mediji projicirajo resničnost, kaže razkorak med njimi in mešanico vsega tistega na obrobju. Razkorak med tem, kar beremo v osrednjih medijih in tem, kar prinaša predvsem desni rob medijskega prostora, je velik. Zaključil sem z ugotovitvijo, da je to pomembno predvsem zaradi regulatorne vloge, ki jo imajo mediji v demokraciji. So namreč regulator političnega trga. Na tej točki nadaljujem.

Novinec na trgu

Si predstavljate, da bi na trgu mobilnih telefonov proizvajalec, ki ni izdelal še nobenega telefona, ki nima nič zadovoljnih strank nikjer na svetu, čez noč dosegel 35% tržni delež in prehitel Apple, Samsung, Xiaomi in vse ostale. Jaz tudi ne.

Trg mobilnih naprav tega ne bi dopustil. Varuhi konkurence ne bi dopustili, da bi si kdo 35% tržni delež pograbil z nefair poslovnimi ali oglaševalskimi potezami. Kupci bi nagradili dobre in kaznovali slabe proizvajalce. Regulatorji skrbijo, da podjetja ne izkoriščajo monopolnega položaja, pridobljenih pozicij, skratka, da je tekmovanje pošteno in da na njem odločajo kupci si svojimi odločitvami, na katere naj ne bi vplivalo dosti drugega kot cena in kvaliteta ponudbe ter seveda okus kupca.

Tudi politika je na trgu

Na trgu so politične ideje. Na trgu so politiki, ki upajo, da jih bodo kupci kupili na volitvah. Regulatorji tega procesa so mediji, pravna država in do neke mere, v samoregulativni vlogi, parlament. Za slovenski politični trg je značilna velika moč uveljavljenih igralcev, incumbentov.

Slovenski politiki se v 1990ih ni zgodilo to, kar se je zgodilo AT&T-ju in še komu, ki mu je bilo naloženo, da se razgradi na več konkurenčnih podjetij. Res je, da je nekdanja partija razpadla na več konkurenčnih partij, ki pa so oblikovale kartel in praviloma delovale usklajeno.

Pri storitvah in produktih trg - torej kupci na trgu - poskrbijo, da so izdelki in storitve čedalje boljši in čedalje cenejši. To je zato, ker je na trgu izbira in ker je tekma poštena. V slovenski politiki ne bi mogli reči, da so izdelki in storitve čedalje boljše. Vsaka naslednja vlada je slabša od prejšnje. Ljudi je težko prepričati, da bi postali ministri. Voz gre, menda povsem demokratično, navzdol.

Pa gre res navzdol demokratično? Francis Fukuyama v svoji knjigi The Origins of Political Order odstopa od svoje prvotne ideje, da tržno gospodarstvo in demokracija pomenita konec zgodovine. Vztraja pa, da so pogoji za uspešno družbo trije: delujoča država, vladavina zakona in odgovornost. Slednje se lahko vzpostavlja skozi demokracijo, lahko pa tudi kako drugače.

Država, zakon, zaupanje

Odgovornost sam razumem kot generator nečesa pomembnejšega - zaupanja. Odgovorni so vredni zaupanja, neodgovornim ne zaupamo. Če si zaupamo, vse bistveno bolje deluje. Ekonomisti znajo pojasniti, da so stroški mehanizmov, ki nadomeščajo zaupanje, znatni. Če je zaupanje, so "transakcijski" stroški manjši. Če vam banka zaupa, ni treba sklepati zavarovanja za vračilo dolga. Odpade zavarovalna premija in administrativno delo. Če poslovnemu partnerju zaupate, ga ni treba preverjati na vse načine preverjati. Kar stane. Zato so učinkovita ekonomska omrežja, kjer si med seboj zaupajo. Židovski bankirji iz časov rojevanja evropskega bančništva so tak primer.

Slovenska država samo z velikimi težavami, počasi in neučinkovito zagotavlja storitve svojim državljanom: zdravje npr. z velikimi čakalnimi vrstami, sojenje z rekordnimi zaostanki, socialno varstvo na prenizkem nivoju in šolstvo z mnogimi anomalijami. Zaradi pomanjkljive vladavine zakona izgubljamo tožbe na evropskih sodiščih, plačujemo kazni zaradi zaostankov, padamo na lestvicah konkurenčnosti in dobivamo opomine iz evropske komisije.

Najbolj pereče pa je stanje na področju odgovornosti in zaupanja. Komu je vlada pravzaprav odgovorna? Na kakšen način vlada odgovarja? Kako politika odgovarja, če se iste politične sile pregrupirajo v druge stranke? Koliko zaupanja npr. v vlado Mira Cerarja se je vzpostavilo ob volitvah? Katere reforme smo vzeli za svoje? Kako naj zaupamo tej sedanji garnituri ministrov na začasnem delu v politiki? Ko bodo svoje opravili, jih bodo zamenjali drugi.

Cena nezaupanja

Cela država plačuje visoke transakcijske stroške za splošno nezaupanje. Del tega nezaupanja je tudi nezaupanje v medije. Ja, so osrednji in vsi se pretvarjamo, da je tisto, kar poročajo res. In hkrati se vsi zavedamo, da niso resnico-ljubni. Da radi postanejo pristranski. Ne vsi, tudi ne vsak ves čas, ampak, če parafrazirmao Lincolna, nekaj ljudi vleče za nos nekaj časa. Potem pa drugi. Desničarji se nad tem pritožujejo, levičarji so tega potihem veseli, neumneži tega ne opazijo.

Če v kapitalizmu ni regulatorev, ni tržnega gospodarstva, ampak džungla, v kateri velja zakon močnejšega, produkti pa so zanič. Podobno, kot če v nogometu ne bi bilo sodnikov. Vsakemu dobremu igralcu bi zlomili nogo.

Če v demokraciji ni regulatorjev, ki bi ustvarjali možnosti za pošteno tekmovanje političnih idej in osebnosti, ampak so regulatorji povezani z igralci na trgu, potem rezultat ni demokracija, ampak vse skupaj še najbolj spominja na fevdalizem. Za tisto obliko vladanja je namreč značilna malo brzdana oblast tistih, ki so na vrhu. Napredka je bilo malo, večina je bila od rojstva do smrti ujeta v svojem stanu.

Tajkuni, bančniki, politiki ... mediji?

Edini način za izboljšanje tega stanja je, da začnejo regulatorji političnega trga opravljati svojo vlogo. Da niso več navijači ali lobisti za koga od tekmecev, ampak dejansko skrbijo za delovanje političnega trga.

Tu je ogromna odgovornost medijev. O njihovi krivdi za stanje stvari v Sloveniji ni bilo povedanega še nič, pa bi po pohlepnih tajkunih, ustrežjivih bančnikih in korumpiranih politikih verjetno lahko počasi prišli na vrsto.

Ampak od še enega grešnega kozla ne bi imel nihče nič. Mediji so, kot samostojna veja oblasti, v idealnem položaju, da naredijo red sami pri sebi. Tehnološki razvoj gre v smer, ko postajajo popolnoma svobodni; v smislu tiste pesmi Janis Joplin, svoboda je, ko nimaš več česa izgubiti.

Najprej objavljeno v časopisu Časnik 31.3.2015




17. marec 2015

Ministrica

Mediji sprašujejo po mnenju o novi ministrici za šolstvo, znanost in šport. Ne komentiram. Ne poznam je. 

V Švici ljudje menda tudi ne poznajo ministrov. To je ta švicarski model vladanja, "kjer je politika neopazna in je celotna država vodena že skoraj tehnokratsko". 

Rabimo samo še švicarske tehnokrate. In podjetnike. Ure. Smučišča. Čokolade. Rikolo.

Želim ji uspešno delo, ker uspešni ministri so dobri za vse.


16. marec 2015

Kdor visoko leta ...

Včasih je veljalo:

Kdor visoko leta, nizko pade.

To je bilo v takrat, ko so se ljudje sami naredili. Ko so bili "self made men". Danes velja:

Kogar so visoko nesli, ga bodo z višine vrgli.

Če so nekoga po sili štuporamo nosili gor po zatohlem stopnišču prav v najvišje nadstropje, ga s še večjim veseljem pahnejo s strehe, kot če bi se vzpenjal peš sam. Malo zaradi slabe vesti, da so ga sploh nosili, malo, da bi se opravičili za pomoto, malo zaradi žlehtnobe in malo zato, ker pač vsakega z veseljem pahnejo.

PS. Prispevek je napisan v moški slovnični obliki, velja pa za oba spola.




10. marec 2015

Razumeti sveto in svetno

Parlament je prejšnji teden sprejel Zakon o družinski zvezi in družinskih razmerjih. S tem je dokončno uredil razmere za istospolne pare, kar je dobro in prav. Naredil pa je to na način, da je prizadel kristjane. To je bilo nepotrebno. Temu bi se dalo izogniti, če bi bila razprava daljša, strpnejša in če bi se nasprotni strani potrudili k razumevanju druga druge.

Želja istospolnih po poroki je naravna

Verjamem tistemu delu znanosti, ki pravi, da je težnja človeka, da živi v dolgotrajnih družinskih skupnostih naravna in da so religije to samo zapisale in inštitucionalizirale. Naravna želja živeti v paru je tudi pri istospolno usmerjenih in nobenega razloga ni, da se tudi ta oblika skupnosti ne inštitucionalizira in da vsi pari uživajo enako zaščito in spodbude s strani države. Konec koncev je stabilna družina tudi najbolj učinkovita oblika socialne politike in pametne države jo podpirajo.

Ko bo izkušenj s tem več, bomo tudi lahko opazovali, ali bo inštitucionalizacija pripomogla k podaljšanju homoseksualnih zvez. Zdajšnje meritve kažejo, da so bistveno krajše od heteroseksualnih, še posebej pri moških. Morda je to v določeni meri posledica ne-poročanja.

Zakon pa ni samo homoseksualnih zvez pravno-formalno, torej posvetno, izenačil s heteroseksualnimi, ampak jih je izenačil tudi na simbolni ravni, s tem pa prizadel kristjane, ki jim zakon in tradicionalna družina pomeni nekaj svetega.

Tudi predsodki so naravni

Kako kristjani dojemajo zakonsko skupnost in kakšne probleme imajo s simbolno izenačitvijo hetero in homoseksualnih zvez je odlično opisala Irena Vadnjal na spletni strani NSi. Precej je citirala Staro zavezo, torej tisti del Svetega pisma, kjer gre oko za oko in zob za zob, in kjer še ne priporočajo da po klofuti na eno lice nastaviš še drugo.

Sveto pismo seveda ni referenca za zakonodajo, kot je v kakšni državi Koran, je pa tekst, ki osvetli vrednostne temelje, ali, če hočete, predsodke kristjanov. Ne osvetli samo tega, kar pred-sodijo, torej brez posebnega premisleka čutijo kristjani, ampak kar je pred-sodijo tudi mnogi drugi, ki se nimajo za kristjane.

Nihče iz nasprotnega tabora se ni potrudil razumeti občutkov kristjana ali se vživeti vanje, ampak so pisanje odpravili kot nazadnjaško. Nekateri so se celo spraševali, ali ga ne bi kazalo preganjati kot sovražni govor.

Velikanska večina zagovornikov pravic istospolnih se sama sebi itak zdi intelektualno in moralno superiorna od zarukanih podeželskih konservativcev, so naprednejši od nazadnjakov s pomisleki. Tok zgodovine je na njihovi strani. Teče iz vasi v mesto in iz cerkve v nakupovalno središče. Vsebinsko se jim sploh ni potrebno argumentirati, kaj šele poskusiti drugo stran razumeti. Namreč, da morda nima pomislekov zato, ker je pač zarukana, ampak ker se v teh pomislekih zrcali stotisoče let zgodovine homo sapiensa in prirojeni strah, da bi se civilizacija odpovedala nečemu, kar je tisočletja dobro delovalo.

S tem so potrjevali tisto tezo Johnatana Haidta, ki pravi, da del ljudi za nekatere vrednote sploh nima občutka, nima, kot pravi, prirojenega moralnega temelja, da bi lahko razumeli, kaj kristjane pri stvari moti. Nimajo občutka za sveto in za svetost. Zato težko razumejo nekoga, ki ga ima in na te občutke polaga tudi politične in vrednostne sodbe.

Sveti zakon

Za kristjane je zakon nekaj svetega. To je zakrament kot je krst, birma, mašniško posvečenje, bolniško maziljenje … Ni pogodba za nedoločen čas med dvema odraslima osebama kot tudi krst ni polivanje mladoletne osebe z vodo po čelu in določitev imena, ki ga bo treba rezervirati na tviterju in gmailu. Pomeni nekaj več.

Za nekaj več so to iz bioloških občutkov naredile cerkve. Zakonske zveze so do pred kratkim sklepali duhovniki, vrači in šamani. Pri tem so se naslanjali na občutke, ki jih je zgodovina homo sapiensa pustila v njegovih genih. Uspešna so bila plemena, kjer sta moški in ženska vztrajala skupaj, da sta vzgojila otroka v produktivnega člana plemena, ki bo imel otroke in jih lahko prehranil.

In uspešna so bila plemena, kjer so homoseksualne zapostavljali, saj niso imeli otrok in niso prispevali k nadaljevanju vrste. Preživeli so geni tistih, ki so cenili plodnost in so otroke dobro vzgojili. V džungli, savani in jamah se je izkazalo, da je skupnost očeta in matere tisto okolje, ki daje najboljše možnosti preživetja. Obneslo se je tudi kasneje.

Kako se obnese kaj drugega, še ne vemo. Tale prispevek se ne ukvarja z razumskimi, svetnimi razlogi za in proti, niti se na naslanja na previdnostni princip, ki svari pred neznanim neznanim. Govori o (ne)razumevanju svetega.
Pred stoletjem so poročale samo cerkve. Ponekod lahko še danes poročajo cerkve namesto države. Države so od cerkva najprej povzele vse bistvene značilnosti poroke. Zdaj država pravi, da je poroka tudi nekaj, kar zadnjih 100.000 let ni bila. Politična večina v državi zdaj pravi, da je poroka nekaj, kar nikoli nikjer ni bilo sveto.

Politikantska dimenzija

Je zato civilna poroka med kristjani postala manj sveta? Liberalci pravijo, da se meja moje svobode neha tam, kjer trči ob svobodo nekoga drugega. So kristjani s tem kaj izgubili? Je njihova civilna poroka zdaj kaj manj vredna? Je njihova cerkvena poroka zdaj kaj manj vredna? Kristjani pravijo, da ja. Naprednjaki pa pravijo, da ne, češ, saj pravnoformalno se za klasične pare nič ne spremeni. Koncepta svetosti pa ne razumejo.

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

Dalo bi se najti dikcijo, ki bi v celoti in enakopravno uredila položaj istospolnih skupnosti, pa ostala, za heteroseksualne pare, kompatibilna s tradicionalnim pojmovanjem zakonske zveze. To nalogo je imela vladajoča politika in je ni opravila.

Zdaj grozi referendum, ki prav gotovo ni orodje za reševanje takih vprašanj. Kampanja in rezultat bo žalil in prizadel. Pa ne samo istospolnih ampak tudi kristjane. Temu bi se bilo pametno izogniti.

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Najprej objavljeno v Časniku 10.3.2015.

05. marec 2015

Vračilo šolnin, ki niso bile plačane?!

Za Delo sem pred dnevi podal tole mnenje o ideji, da bi študentje plačevali denarno kazen, če ne bi študirali:
Bolje bi bilo financirati študije ali študente, ampak koncept zakona je, da država financira inštitucije. In če financira inštitucije, potem je popolnoma nelogično finančno kaznovanje študentov, če le-ti ne končajo študija. Še posebej je to nesmiselno na magistrskem in doktorskem študiju, kjer je osip itak majhen. Namesto tega bi fiktivne vpise lahko zajezili tako, da bi »študentske« ugodnosti dali vsem mladim do npr. 25. leta starosti ne glede na to, ali študirajo ali ne.
O financiranju doktorskega študija s preusmeritvijo sredstev ARRS:
Doktorske študente bi bilo smiselno financirati kot začasne pedagoške asistente ter skozi konkurenčno pridobljena raziskovalna sredstva. In ne, kot je predlagano, da se sredstva vzame ARRSu in jih vrže v skupno vrečo za univerze.
In še splošno mnenje o izhodiščih za novi visokošolski zakon:
Gledano v celoti so predlagane spremembe premajhne, da bi odgovorile na izzive časa, v zvezi s katerimi je ReNPVŠ že deloma zastarela; pa dosti globlje od res nujne vzpostavitve dolgoročne stabilnosti financiranja skladno z odločbo ustavnega sodišča.