Zabloda kapitalizma?

Tole je citat iz knjige Postwar: A History of Europe Since 1945:

The overwhelming majority of mid-twentieth-century European Social Democrats, even if they kept their distance from Marx and his avowed heirs, maintained as an article of faith that capitalism was inherently dysfunctional and that socialism was both morally and economically superior.

To verovanje v inherentno disfunkcionalnost kapitalizma se zdaj zrcali v številnih komentarjih finančne krize, a o tem spodaj. Razlika med socialdemokrati in komunisti ni v ideologiji ampak v postopku:

Where they differed from Communists was in their unwillingness to commit to the inevitability of capitalism’s imminent demise or to the wisdom of hastening that demise by their own political actions…

Program naše zmagovite stranke, ki je nekoč že "pospešila propad" kapitalizma in to ne zgolj s "političnimi akcijami" demonstrira to vero v "inherentno nefunkcionalnost" kapitalizma, čisto po zgledu evropskih socialdemokratov iz sredine 20. stoletja. Pišejo namreč:

Ugotavljamo, da so naložbe v gospodarski razvoj zaradi zagotavljanja vse večjega blagostanja ljudi v pogojih globalnega gospodarstva pripeljale do položaja, ko težnje po zagotavljanju večje konkurenčnosti gospodarstva ogrožajo naravne dobrine in nepopravljivo obremenjujejo naravno okolje. Poleg tega so te spremembe povzročile tudi vse večje razlike med razvitimi in nerazvitimi gospodarskimi sistemi. V razvitih okoljih se to kaže v vse večjem razslojevanju v družbi in vse večji koncentraciji bogastva v rokah maloštevilne elite, v nerazvitih okoljih pa so depriviligirane sloje spravile v revščino in na rob preživetja.

To razmišljanje je dobra podlaga za ne-reformsko, ne-lizbonsko politiko, ki v času finančne krize dobiva krila. Z veseljem citirajo npr. Sarkozija, ko pravi, da je z nevidno roko trga, z Laissez-faire kapitalizmom konec. Pri tem pozabljajo, da (1.) take kapitalizma pri nas nikoli nismo imeli in (2.) da smo mi uspeli banke zafurati še v popolno državno reguliranem socializmu in smo jih potem z davkoplačevalskim denarjem reševali v devetdesetih letih.

Komentar direktorja Centra za evropske reforme na to temo se začenja takole:

Those who never liked 'Anglo-Saxon' capitalism are feeling smug. Marxists, fans of 'Rhineland' capitalism and those who simply cannot stand American power are crowing.

Besedilo vmes se seveda splača prebrati. Za bolj površne pa zadostuje že konec:

All the European economies need the Lisbon agenda, whether they are Anglo-Saxon, Rhineland, Nordic, East European or Mediterranean. At some point the financial turmoil will settle down. Then EU leaders will need to return to two key questions: why is the trend growth rate of the EU economy about one percentage point less than that of the US, and what can Europe do to catch up?

Ekonomsko socialnemu svetu (ESS) sem včeraj predstavil poročilo o Programu reform za izvajanje lizbonske strategije v Sloveniji. Kadar se na ESS govori o malici, se tam tre TV kamer. Diskusijo o ključnih strateških vprašanjih pa se, podobno kot med volilno kampanjo, poskuša preslišati. Edina svetla točka je, da sem včeraj ujel Pahorja (sicer v pogojniku) govoriti o "reformah strukturne narave".