petek, 31. december 2010

Srečno 2011

Sredi decembra sem bil povabljen na OŠ Žužemberk, da bi nekaj povedal na proslavi, ki so jo za otroke, starše in učitelje pripravili pred Dnevom samostojnosti in enotnosti ter božičnimi prazniki (Opomba: "božični prazniki" so Božič, Novo leto in Sveti trije kralji. Ne glede na pravopis jih pišem z veliko, ker se mi zdi, da gre za ime, lastno ime, nekega dneva. Se mi zdi, da je razlika, ali gre za Prvi maj ali za prvi junij). 

Marsikje sem že govoril, tudi predsednikom, ministrom, evropskim komisarjem … ampak tam se da marsikaj zblefirati, pokazati nekaj diagramov, citirati nekaj študij in izpasti pameten. Otroci pa so tisti, ne odrasli, ki ugotovijo, da je cesar gol. Ki se jih ne da vleči za nos. Zato sem bil povabila vesel.In zato, ker je izziv govoriti tistim, ki so prihodnost – otrokom - in tistim, ki to prihodnost oblikujejo, staršem in učiteljem. Izziv, ker ne morem govora od nikjer copy-pastati.

In ob vseh velikih državnih proslavah, na katerih sem zadnja leta bil, sem slutil, da me sredi Dolenjske čaka kaj bolj pristnega, ker me bo spomnilo na moje šolske proslave in šolska leta. Pričakovanja so se izpolnila. Povzemam, kar sem povedal, deloma kot voščilo svojim bralcem, deloma kot sporočilo, na kaj se lahko vsak sam resetira.

Vir: RTV Slovenija


Dragi otroci in odrasli,

Tale proslava je v času, ko začenjamo nekaj novega. Dan se bo začel daljšati, rojstvo Jezusa daje novo upanje, koledar bo stopil v novo leto. Je tudi v času, ko se spominjamo starega, da smo se namreč pred 20 leti odločili za samostojno državo. In ob obletnicah gledamo nazaj in gledamo naprej.

Zato bi rad nekaj povedal o prihodnosti in nekaj o preteklosti.

Radovednost

Če bi France Prešeren stopil v naš čas, bi se počutil obkrožen s čarovnijami. Avto, telefon, računalniki, letala … Ampak nekaj bi mu bilo poznano. Ko bi stopil v šolo, v kakšno vašo učilnico, bi videl klopi, tablo in kredo in rekel … ja, to pa poznam. Zato je današnja šola pred velikimi izzivi. Ljudi mora usposabljati za poklice, ki jih še ni, za delo z napravami in orodji, ki še niso razvita, za reševanje problemov, ki se jih še ne zavedamo.

V tem nekateri vidijo paradoks in bi šolo obrnili na glavo, modernizirali, posodabljali. Kar je verjetno res treba.

Včasih, je bila najbolj zoprn predmet v šolah latinščina, so se učenci izgovarjali, da če bi se Rimljani v šoli mudili z učenjem latinščine, potem gotovo ne bi osvojili sveta. Danes se učenci vsega mogočega ne bi učili, ker se itak vsako stvar na internetu najde, vse se da poguglat.

In to je res. Ampak ali otroke učimo, da vse poguglajo? Ali jih učimo kritičnosti do tega, kar najdejo? Jih učimo, da so radovedni, da postavljajo vprašanja o katerih bi guglali? Kitajski pregovor pravi: »Kdor postavi vprašanje izpade nevednež za minuto, kdor ga ne, je nevednež vse življenje«.

Postavljanje vprašanj, vzgoja za radovednost, je ena od ključnih človeških lastnosti, na katero v ob vsem spoštovanju do informacij in znanja, ki ga v šolah prenašamo na otroke, ne smemo zanemariti.

Svet okrog nas se morda res spreminja – namreč njegova tehnološka, gospodarska, energetska, politična podoba – ampak prav zato je še pomembnejše negovanje tistega, kar nas dela različne od strojev, kar nas dela človeške.

Omenil sem že radovednost. Rado-vednost, da rad veš. Vsa mlada živa bitja so radovedna, za mačke obstaja celo angleški pregovor »curisity killed the cat« - »radovednost je ubila mačko«. Spomnite se svojih otroških let, spomnite se otroci svojih cicibanskih časov, kako ste vsako stvar hoteli pregledati, preskusiti, okusiti.

Tega radovednega otroka moramo v sebi nositi tudi po mnogih razbitih kozarcih, raztrganih hlačah, polomljenih vejah ali kosteh. Otroci, postavljajte vprašanja, sprašujte, ne verjemite na besedo!

Ustvarjalnost

Druga taka samo človeška lastnost je ustvarjalnost. Če nas pri radovednosti zanima, zakaj so stvari take, kot so, je ustvarjalnost tista, ki hoče narediti nekaj novega, ki si izmisli, domisli, naredi po svoje.

Ken Robinson je rekel »Vsi otroci se rodijo ustvarjalni, potem grejo pa v šolo«. Rad pripoveduje zgodbo o neki učenki nižjega razreda ali vrtca:

Med likovnim poukom je seveda risala. »Kaj pa rišeš«, vpraša učiteljica. »Rišem boga« odgovori učenka. »Kako pa pa lahko kaj takega rišeš, saj nihče ne ve, kakšen je Bog«. Pa punčka odgovori »Počakajte še pet minut, da dokončam risbo, pa boste vsi videli, kakšen je Bog«.

Stopamo v čase, ko računajo računalniki, rutinska dela opravljajo stroji in roboti, samo ljudje pa smo lahko ustvarjalni.

Sočutje

Radovednosti in ustvarjalnosti bi rad dodal še množico lastnosti, ki se začnejo s predpono »so«. Sočutje, sobivanje, sodelovanje, solidarnost. Sočutje ni sožalje, ni pomilovanje, pomeni le to, da z drugim čutimo. Da ne slišimo samo njegovih besed, ne razumemo samo njegovih misli, ampak ga tudi čutimo. Ali pa to vsaj poskušamo.

Tehnologija nam s telefoni, internetom, facebookom ponuja vedno enostavnejše možnosti za komuniciranje, ampak ali ima vse to kak smisel? Ali gre naša sposobnost so-bivanja v korak s tehniko, ki krči fizične razdalje med nami?

Kakšen smisel ima vse to SMSanje, mailanje in chatanje, če nas so-čutno ne zanima, kaj se godi z osebno na drugi strani zaslona, telefona; če nismo sposobni so-delovanja, dela skupaj, če nismo sposobni so-bivanja.

Tudi to ni izobraževanje, ni prenos znanja, tehnik, spretnosti in veščin, ampak je vzgoja. Vzgoja za so-čutje, so-bivanje, so-delovanje.

Odločnost

In to me pripelje k 20 letnici plebiscita o samostojni državi in sploh k tistim časom pred 20 leti, ko je nastajala naša država.

Naredili smo jo s so-delovanjem.

Naredili smo si hišo, ampak kot vsi vemo, in kot zdaj vsi vidimo, hiša ni dovolj. Okvir, država, forma niso dovolj. Da hiša postane tudi dom, da nam je doma v družini lepo, se moramo potrudi. Moramo se spoštovati, spoštovati resnico, se aktivno potruditi za so-bivanje in so-delovanje.

Takrat sprva niso bili vsi politiki ZA, ampak dovolj jih je bilo odločnih in doslednih, da so druge potegnili za seboj. Nismo bili zadovoljni s polovičarskim kompromisom kake drugačne Jugoslavije, s konfederacijo, asimetrično federacijo ali čem podobnim.

In če sem prej govoril o radovednosti, ustvarjalnosti in sočutju, potem naj bo nauk izpred dvajsetih let ta, da je treba biti pogumen in odločen, da je treba dati vse od sebe, da se velja potruditi. Da je treba imeti ambicijo za vse, ne samo za pol, ne za kompromis.

Tako, kot se potrudite za najboljši rezultat, ki igrate računalniško igrico, se velja potruditi, da če že hodite v šolo, ta čas izkoristite in se kar največ naučite; da če že pospravljate sobo, da jo pospravite v nulo in ne na pol. Če delate sneženega moža, da naredite največjega in najlepšega.

Za nekaj srednjega je škoda časa in energije.

Hvaležnost

Tako, kot si zasluži spoštovanje otroška ustvarjalnost in radovednost, tako si zaslužijo spoštovanje tudi učitelji. Ko primerjajo uspešnost šolskih sistemov po svetu, je vedno zelo visoko Finska. Različni ljudje bodo našli različne razlage, zakaj je tako. Po moje najbolj verjetna je tista, ki pravi, da zato, ker je učiteljski poklic najbolj cenjen poklic na Finskem, za vpis na pedagoško fakulteto največja konkurenca, učitelji pa najbolj cenjeni v svojem kraju.

V Sloveniji smo to pozabili, ampak morda je prav v manjših krajih, kjer ni toliko bleščave vseh mogočih drugih ustanov, še priložnost za to. Prelistal sem nekaj gradiva o Žužemberku. Težko zgodovino ima. Lepo pa je, kako so učitelji in šola povezani s krajem, kako je zaradi njih bogatejši.

Ko razmišljam nazaj o učiteljih in učiteljicah svoje hčerke, ko se spominjam svoje prve učiteljice v 1.d v Šiški tovarišice Galetove, pa potem razredničarke Zupančičeve v osnovni šoli, pa profesorica Komac iz gimnazije … ne morem mimo lepih spominov. In ne morem mimo majhnega občutka krivde, da jim namreč nisem sproti pokazal dovolj hvaležnosti za to, kar so naredili zame.

Vam otrokom se zdi marsikdo zdajle zatežen tečnež, ampak ko boste malo pozabili na strah pred spraševanjem in kontrolkami, se boste šole spomnili kot najlepših dni v svojem življenju. Pink Floyd nimajo prav! Dajte to učiteljem vedeti že danes, že sproti.Tudi to, ne samo državna plača, je tisto, kar dela učiteljski poklic lep, spoštovan in zaželen.

Samostojnost

Pa dovolj sentimentalnosti. Pred nami so božični prazniki, pred nami je dan Samostojnosti in enotnosti. Čas za nove začetke, čas za naslednjih 20 let samostojne države. Čas zato, da otroci v nas, v kolikor jih niso šole ubile, pogledajo na stvari radovedno, ustvarjalno in sočutno, čas, da ugotovijo, da je kdaj pa kdaj cesar v resnici gol. Čas, da smo bolj samostojni in hkrati človeški.

Vsem vam želim radovednosti in ustvarjalnosti v šoli in službah, so-čutnosti do bližnjih in okolja, ter sožitja in ljubezni v družinah.

Srečno!

četrtek, 23. december 2010

Pahor? Bingo!

Na današnji proslavi bo govoril predsednik vlade Borut Pahor. Da bo še bolj zabavno, predlagam naslednjo igrico, ki se jo je spletna skupnost spomnila v Bruslju.

Vsak napiše deset ključnih besed, ki jih bo premier uporabil v nastopu. Seveda ni dovoljeno pisati česarkoli, ampak le besede, ki jih lahko označimo kot ključne. Potem pozorno poslušamo govor. Kdor prvi sliši vse svoje besede, po Twitterju ali Facebooku zakriči #BingoPahor! Nagrada bi morala priti iz kabineta predsednika vlade.

Tule je moj seznam:
  1. odgovornost
  2. kriza
  3. dežela
  4. zmagovalci
  5. reforme
  6. konkurenčnost
  7. solidarnost
  8. socialna kohezivnost
  9. stremljenje
  10. ponižnost

Kam po resetiranju

Predsednik republike je v intervjuju za Sobotno prilogo med drugim povedal:
Je čas za resetiranje Slovenije? In če da, na katero leto?

Glejte, resetiranje je izrazito meglen izraz in ne pove veliko. Izkazuje nezadovoljstvo, izkazuje potrebo po spremembah, ne pove pa, kakšne in v katero smer. Kot pravi Fatalist Jakob v Kunderovi dramatizaciji Diderotovega romana: radi bi naprej, vprašanje pa je, kam.
Podobnih odzivov je še nekaj.

Opozarjam, da smo spomladi letos objavili dokument Vizija 20+20. V njem je dokaj jasno napisano, česa v zadnjih dvajsetih letih nismo naredili, in kaj v naslednjih dvajsetih, raje pa še prej, moramo; smer torej. Pri  20+20 so sodelovali trije od petih udeležencev okrogle mize o resetiranju Slovenije.

Kot urednika Vizije 20+20 me žalosti, da je medijska pozornost resetiranja večja kot pozornost, ki jo je imela Vizija. To je morda del tistega problema, ki mu predsednik pravi "mentalna nepripravljenost družbe na spremembe". In ki se z zapiranjem oči za alternative in konstruktivne predloge samo še poglablja.

torek, 14. december 2010

Kodeksu o sovražnem govoru na rob

... ker mislim, da je treba biti pri uvajanju kakršnekoli cenzure zelo previden.
In modern-day Europe, Spinoza’s insight has not so much been forgotten as turned on its head. There is a pan-European consensus, fertilized by multiculturalism, that tolerance and peaceful coexistence require the restriction rather than the protection of freedom of speech.
Več.

četrtek, 09. december 2010

Poplave med stroko in politiko

V reviji Ekolist je bil objavljen moj članek na temo jesenskih poplav. Veliko je sposojenega iz že objavljenega na tem blogu, nekaj poudarkov pa je novih.


Povzetek: Temeljni razlog za naravne in družbene nesreče, ki se nam dogajajo, je, da je v naravnih, družbenih in finančnih sistemih vse manj rezerve, da so vse manj robustni in vse bolj krhki. H krhkosti in občutljivosti vodi ekonomski interes po optimizaciji, ki pa mu mora nasproti stati interes po zanesljivosti in varnosti. Varnost (npr. pred poplavami) ni strokovno vprašanje, ampak je vprašanja političnih prioritet. Politika mora na probleme v družbi gledati celovito, povezovati in medsebojno tehtati in primerjati pogosto neprimerljive nasvete različnih strok. Pri tem jo ovira kratkovidna želja volivcev po popularnih ukrepih, ki pa niso nujno dolgoročno dobri. Politika se mora precej bolj kot v preteklosti naslanjati na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upoštevati modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Ključne besede: naravne nesreče, participacija, demokracija, politika
 
Septembra je voda zalila Slovenijo. Preveč ljudi je imelo vodo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjamem v heideggerjanski »being in the world«, verjamem, da je treba vso tisto močo občutiti, če sem vsaj zasebno imel srečo, da me ni prizadela.

Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ljubljanski ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih stavbnih parcel, poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.

Za dežjem je posijalo sonce. Na zazidljivih parcelah sta plavala laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem.

Barje je sončen dan praznovalo pod vodo. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Bilo je tako, kot nekoč, preden smo regulirali Ljubljanico in zgradili Gruberjev prekop. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja, ampak bolj kot ga izsušujemo, bolj ko nam tehnično znanje daje samozavest v boju z naravo, manj jih je.  

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Krhkost in robustnost

Bolj ko smo razviti, bolj smo občutljivi na okolico. Vse kar odstopa od tistega prijetnega sončnega dne, ko je 22 stopinj, je predmet pogovorov, kako večje odstopanje, malo večji naliv ali daljša suša, pa sproži niz pravičniških komentarjev o podnebnih spremembah.

Glede na to, da imamo vendarle dosti boljšo tehnologijo, da hladimo in kurimo, da so naša bivališča bistveno bolje zavarovana pred vplivi vremena kot tista izpred stoletij, je to pravzaprav čudno. A po drugi strani smo se kot družbeni in tehnični sistem samo-optimizirali, kot se s sistemi povsod dogaja. Vsaka rezerva v sistemu, pa naj bo naš čas, ki nam ga še niso zasedla opravila iz rokovnika ali pa zemlja, po kateri bi se lahko razlila poplavna voda, je znamenje neracionalnosti, neoptimiziranosti, je priložnost, da je v imenu ekonomike še bolje izkoristimo. To se včasih potem maščuje.

Celotna družba in vsi njeni podsistemi postajajo vedno bolj krhki, ker je vsaka rezerva neekonomična. Optimalen dirkalnik formule 1 je tisti, kjer se vse pokvari istočasno, tik po koncu dirke. Če motor zdrži dlje od menjalnika, potem je pač preveč robustno narejen, torej pretežak. Konkurenca z lažjim motorjem bo uspešnejša.

Tehnika zna narediti sistem robusten ali krhek in zna ga ekonomsko optimizirati. Ob dogodku, kakršne so poplave, spustijo pred mikrofone inženirje in druge strokovnjake, in zdi se, da stroka ve, kako bi problem rešila. Ob neki drugi priliki pridejo pred mikrofone epidemiologi, in tudi ta stroka pozna odgovor, kako bi  preprečili epidemijo ptičje gripe. Pedagoška stroka ima odgovor na vprašanje, kako izboljšati izobrazbeno strukturo ljudi. Stroka s področja sociale zna preprečiti revščino. Agronomska stroka zna nahraniti državo.

Stroka in politika

Ob vsaki katastrofi slišimo, da bi bilo treba bolj poslušati stroko. Ampak, kot rečeno, stroka ni ena, strok je več, nobena pa nima zares holističnega pogleda na probleme. Tule bi lahko zašel o razpravo o teoriji znanosti Thomasa Khuna ali Karla Popperja, ki sta pokazala, da znanost in posledično stroka, težita k temu, da vedno bolje razumemo čedalje bolj specializirane, razdrobljene probleme. Celostni pogled pa je zanemarjen in šele na političnem nivoju tehtamo ali bomo npr. urejali poplavno varnost ali pa zgradili tovarno in nova delovna mesta ali pa postavili novo šolo. Za vse ni denarja.

Zato trdim, da poplave, plazovi in druge naravne nesreče niso strokovni problem. Stroka stvari zna rešiti. Vprašanje pa je, čemu, kateri stroki da prednost. Zato je odločanje v politiki težko – ker mora tehtati med mnogimi strokovnimi odločitvami. In zato se vseeno bolje obnesejo demokracije, kjer med raznimi strokami tehtajo laiki, kot pa diktature, ki bi vsilile eno samo »stroko« in jo postavile v ospredje na račun drugih.

Priljubljenost in potrebnost

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini. Tako politika deluje in nobena stroka ji pri tem ne more pomagati. K boljšim odločitvam jo lahko prisilijo edino volivci.

Volivci svet dojemajo samo še v manjšem delu neposredno, večinoma pa skozi medije. Ti pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Poplave so voda pod mostom, to je bilo prejšnji mesec. Pritisk na politiko, da s tem v zvezi kaj naredi, je popustil. Hidrotehnična stroka, ki je bila dober teden v soju žarometov, se zdaj za sekunde in kvadraten centimetre bori z »aktualno« tehniko. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Nerealno je pričakovati, da bo ljudi država varovala pred njihovo lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Odprtost in modrost

Zgoraj sem naštel nekaj faktorjev, ki vplivajo na to, da smo od časa do časa v težavah. Sistemi - naravni, družbeni in finančni - sami od sebe težijo k temu, da so krhki, da zavračajo robustnost. Stroke so razdrobljene, že na svojih področjih pogosto zanemarjajo celostni pogled. Politika je tista, ki v sisteme lahko skozi regulativo in planiranje vgradi določeno robustnost, do katere nevidna roka trga sama od sebe ne bi pripeljala. Na celotno družbo celostno pogleda šele politika, ki je v večni skušnjavi, ali delati ker je popularno ali tisto, kar je dolgoročno dobro.

Na drugo pot ji lahko pomagajo mediji, volivci in še posebej stroka, ki mora biti družbeno angažirana in zahtevati, da se sliši in upošteva njen glas. V času računalnikov, interneta in široko dostopne izobrazbe je normalno, da se država bolj kot v preteklosti naslanja na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upošteva modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

nedelja, 05. december 2010

Rekel in ostal premier

Borut Pahor, 2.12.2010:
".. bi mi bilo izpod časti, (pavza) izpod časti (pavza), bilo bi me sram (pavza), če bi komurkoli, jaz ali mojo sodelavci, rekli, da bomo sprejeli enega od zapornikov iz Guantanama, če bomo sprejeti v Beli hiši pri predsedniku Obami".
V depeši pa takole:
"In a one-on-one pull-aside with CDA, Pahor linked acceptance of detainees to "a 20-minute meeting" with POTUS ... 
"Pahor reiterated that he would be willing to make the case,  but in a one-on-one pull-aside with CDA, the PM gently - but unambiguously - linked success on detainee resettlement to a meeting with President Obama. He said that "a 20-minute meeting" with POTUS would allow him to frame the detainee question as an act of support for Slovenia's most important ally and evidence of a newly-reinvigorated bilateral relationship.
O nuklearki:
 "saj nismo dali nobenih obljub".
Wikileaks pa takole:
"Pahor told CDA that he was "ready to go ahead with the US" in the  upgrade and replacement of the country's sole nuclear plant at Krsko, in which Westinghouse has a vested interest, even though there was a strong competing offer from the French.
Komentar

Pahorjevim je uspelo debato o depeši uokviriti kot "ali ima Slovenija samozavesno zunanjo politiko". Resnična vprašanja so seveda druga:
  • Ali ima Slovenija sposobnega predsednika vlade,
  • Ali predsednik vlade govori resnico,
  • Ali je predsednik vlade ravnal koruptivno.
Pahor je lahko glede protikorupcijske komisije ali sodišča brez skrbi. Dokazi proti njemu so zbrani na nezakonit način. Kar se tiče nuklearke, bi ga lahko razumeli, da je pač poskušal Američane ogreti za investicijo v Krško.

Kar se tiče 20 min z Obamo smo priča Pahorjevi govorniški bravuri. Vsi so razumeli, da je vse skupaj zanikal. Televizije so tolikokrat ponovile to o časti in sramu, da je stavek preglasil zgolj napisane besede iz depeše. In če natančno berete, se niti zlagal ni niti ni depeše postavil na laž.

Ne vem, ali ga je kak novinar vprašal, ali kdaj naredi kaj, kar mu je izpod časti in ali ga je kakega dejanja sram. Vem pa, da smo v Sloveniji imeli medijska linčanja in kazenske ovadbe za veliko veliko manj.

sreda, 24. november 2010

Matador

Opazil v neki trgovini na Dunaju. Mislil sem, da je tole izumrlo, če ne s pojavom plastičnih Lego kock in Fischer Technika pa z pojavom računalnikov. Z Matadorjem so se igrale generacije bodočih inženirjev, tja od 1900 naprej.

 

petek, 12. november 2010

Predvčerajšnjik

Jutri bo Dnevnik začel vsebine iz svoje tiskane izdaje objavljati z dvodnevnim zamikom. Sobotni Objektiv bo na spletu na voljo v ponedeljek. Iz Dnevnika bo postal predvčerajšnjik.

Časopisi imajo več funkcij. Najbolj banalna je, da posredujejo informacije. Druga funkcija je, da bralce izpostavljajo vsebinam, ki jih sicer ne bi brali. Tako je športni navdušenec prisiljen prelistati kulturno rubriko, pa se ga morda le kaj prime. Zelo izpostavljen vsebinam, ki jih sicer ne bi bral, je desnosredinski pol državljanov. Dnevni časopis je pač dobro imeti in v vsaki številki te pričaka kak umotvor kritičnega intelektualca ali pa v levo zasukane novice. Levičarji se Demokracije in Reporterja seveda lahko udobno izognejo v velikem loku.

Tretja funkcija masovnih medijev je, da članom skupnosti nudijo enak pogled na dogodke in družbo na ta način povezujejo. Gledamo poročila in beremo časopise zato, da bi vedeli, kaj so prebrali drugi ljudje. V tem kontekstu postane časopis zanimiv zaradi svojih bralcev. Konvencionalna pamet pravi, da ima zanimiv časopis več bralcev. Ampak vzročnost ni enosmerna. Več ko ima časopis bralcev, bolj je zato zanimiv.


Dostop časopisa na spletu do neke mere demotivira ljudi, da bi bili na časopis naročeni. Po drugi strani pa povečuje krog ljudi, ki jim je časopis dostopen, ki časopis bere. Dostop z zamikom ali mitnice so dvorezen meč. Mislim, da ne bodo ustavile padanja naklad, ampak ga bodo celo pospešile. Če ima časopis manj bralcev, je namreč manj zanimiv.

Dvomim, da bom v ponedeljek bral, o čemer bodo pogovori tekli čez vikend.

nedelja, 07. november 2010

Programček v nacionalnem interesu?

Dva dni po tistem, ko sem dobil iPada, sem na njem bral New York Times, Wall Street Journal in Financial Times. Takrat, prve dni maja, sem na iPadu bral tudi zagrebški Vjesnik in beograjsko Politiko.

Pol leta kasneje lahko na iPadu berem Delo.

Na Delu smo delali že pred časom, ko je Robert Klinc napisal prav spodoben vmesnik do njihovih PDFjev. Delo rešitve ni maralo in se je posebej potrudilo, da je storitev preprečilo. Te PDFje bi se dalo zložiti v iBook in rezultat bi bil podoben temu, kar Delo App ponuja zdaj.

Med uporabniki interneta je prišlo Delo na slab glas tudi zato, ker je bila spletna stran Dela med vsemi slovenskimi časopisi verjetno najslabša. Blogerje in tviterate je jezilo predvsem to, da se praviloma ne morejo sklicevati na članke iz Dela, ker nimajo URI-ja.

Med tem smo papirne izvode odpovedali in se navadili na druge medije. Zakaj je časopis vendarle oblika, ki lahko preživi internet, sem opisal v članku Končnost časopisov. Še vedno sem mnenja, da je na internetu prostor za nekaj, kar ima prvo in zadnjo stran. In želim brati isto, kar berejo tisti, ki Delo berejo na papirju. Pa ne zato, ker bi bila vsebina tako kakovostna, ampak pač zato, da vem, kaj so drugi prebrali.

Programček Delo - glorified PDF without the glory


Zato sem vesel, da Delo je na iPadu. Zavedam se, da imamo pred seboj prvo verzijo. Tudi prve verzije drugih časopisov niso bile ne vem kaj. Čestitke torej Delu za odločitev, da v to gre, in avtorjem, ki so zadevo sprogramirali. Izgleda res lepo, ideja, da je časopis prepognjen na pol je vizualno odlična, programček je lepo narisan. Prebrati je mogoče natanko to, kar je natisnjeno. In to je najpomembnejše.

Kratka ocena, ki sem jo tudi tvitnil, je naslednja. Prvi vtis "super". Drugi vtis: "glorified PDF without the glory". Super smo amortizirali v prejšnjem odstavku.

Vse kar dobimo, je ogledovalnik PDFa (verjetno niti ne gre za PDF ampak za TIF slike) in nič, prav nič drugega. Nobene "slave". Niti besedila članka se ne da ogledati kot besedilo, ga poslati po malu, tvitniti ... Časopis se odpira z double tapom (halo?). Proti pričakovanjem naslovi vodilnih člankov na naslovnici niso nikamor zvezani.

Domaaaače!

Pred tridesetimi leti se je Rade Končar (ali pa je bil EI Niš) odločil, da bo naredil jugoslovanski hišni računalnik, da bo spodrinil spektrume in komodorje ter prihranil devize. Danes kake posebne potrebe za to, da z domačimi glavami ponavljamo to, kar so drugi že naredili, ni. Delo tudi ni ne NYT ne Le Monde. Ne more si privoščiti enakih stroškov razvoja programčka.

Naj bo domač podalpski app v še tako prepričljivem nacionalnem interesu, če zadeva ne zna vsaj tega, kar zna PressReader, potem za samostojen razvoj ne vidim ekonomskega smisla.

Press Reader


In kaj zna PressReader, Delo pa ne?
  • Časopise spravi na vse, dobesedno na vse, naprave. Na iPhone, Berry, WinMobile, PCje, Maca, Androida, Galaxy tab ...
  • Vsi naslovi člankov so povezani na berljivo obliko članka, na besedilo, ki se pač oblikuje napravi primerno. Bralec lahko bere obliko, kot je na papirju, ali pa si da članek preliti v obliko, ki se bere tudi na telefonu. Podobno rešitev ima tudi Zinio.
  • Ker obstaja besedilo, ne samo slika, so na voljo tudi iskalniki, kazala, novice je mogoče zložiti drugače ...
  • Deluje v portretnem in krajinskem načinu.
  • Omogoča branje časopisa med nalaganjem.
Na nek način nudi najboljše od paradigme tiska in spleta. In to je na kratko tisto, kar pričakujem od naslednjih verzij.

Programerji imajo še kar nekaj dela, da bo Delo doseglo nivo, ki ga na iPadu, iPhonu, Androidu že imajo vsi albanski dnevniki, pa International Herald Tribune tudi. Morda bodo tile, ki programirajo Delo, naredili platformo in bodo štancali programčke še za druge časopise. Predvsem tuje. Samo to je smiselno. Nekateri to že delajo.

Za konec

še nasvet Dnevniku in Večeru. Če vas kaj pekli zavist, da niste na iPadu, porinite svoje PDFe v PressReader, pa vas bomo brali tudi na telefonih in na novih Samsungovih tablicah. Vsaj ne bomo edina država, v kateri imamo urejeno kanalizacijo, nimamo pa časopisov v standardnem bralniku.

sreda, 03. november 2010

Slamnati indeks citiranja

V Sloveniji imamo verjetno najbolj razdelan sistem za točkovanje znanstvenih dosežkov znanstvenikov. ARRS ga je preciziral na več decimalk. Bistvena sestavina tega sistema je točkovanje objav glede na revijo, v kateri so objavljeni, pa glede na to, koliko citatov imajo. Edina posvečena ustanova za merjenje le-tega je ISI, ki prodaja Science Citation Index in ki izračunava faktorje vpliva (Impact Factor) revij. Več ko se objave v neki reviji citirajo, "boljša" je ta revija, več točk dobijo slovenski znanstveniki, ki v njej objavljajo, več denarja davkoplačevalcev imajo na voljo.

vir: http://vadlo.com/Research_Cartoons/ 

Impact Factor je za znanstvene revije nekaj podobnega, kot je Googlov Page Rank za spletne strani. Podobno, kot se spletne strani borijo za Page Rank, se revije borijo za Impact Factor. Legalno in nelegalno. Nelegalni triki za Page Rank so "spoofing" in "spamindexing". Revije pa se poslužujejo trikov, kakšen me je danes čakal v predalu za pošto: 
With the co-publication of the WXYZ Society of ........ Engineers(WXYZ) and Springer since year 2008, and the establishment of the WXYZ Award, the WXYZ Journal of ...... Engineering』 has increased its submission rate, and has grown continuously both in quantity and quality. The journal is now indexed in SCI-E and SCOPUS from January 2008(Vol. 12, No.1).
 

As previously announced, the WXYZ would like to select the awardees of the WXYZ Award for the year 2010. For those who have previously cited our Journal in a SCI(E) Journal, please fill in the sheet attached [SCI(E) Citation] and send it to WXYZ@email by November 26, 2010.
Trije, ki so revijo pridno citirali in ji pomagali do višjega faktorja vpliva, dobijo 75g zlato medaljo. Če bo kdo linkal na ta zapis, medalje ne dobi.

ponedeljek, 25. oktober 2010

Vrednote rdeče

Malo pred volitvami so končno odprli Peruzzijevo. Razkopana je bila skoraj dve leti. Sreča in hvaležnost okoliških prebivalcev je brezmejna. Včasih moraš komu kaj vzeti, da ceni, da nekaj ima. Ampak nazaj nismo dobili iste ceste. Ko smo se preselili na ta konec Ljubljane, med garažo in obvoznico ni bilo semaforja. Ko so zgradili nakupovalno središče Rudnik, so na križišču Peruzzijeve in Jurčkove postavili semafor. Potreben.

vir Wired
V času mandata Zorana Jankovića je Peruzzijeva dobila še dva semaforja. Prvi je na križišču med Peruzzijevo in Cesto ob dolenjski železnici. Na tem križišču je naravnost naprej 50 m stran semaforizirano križišče z Dolenjko, na desno je slepa ulica (brez pločnika), na levo asfaltiran kolovoz (tudi brez pločnika), na katerem se težko srečata dva avtomobila. Ko so novinarji Jankovića vprašali, zakaj semafor, je kot iz topa "jaz-vse-vem" izstrelil, da zato, ker je blizu šola. Tako blizu ima kako šolo prav vsako ljubljansko križišče. Mimogrede, na tem križišču mi je najbolj všeč navodilo "zapelji do stop črte". Te črte ni.

Pred dnevi smo dobili še semafor na koncu Peruzzijeve pred nadvozom čez avtocesto. Tudi ta bo samo oviral promet. Zares potreben bi bil semafor 100m vzhodneje pri izvozu iz avtoceste. Skratka, oba nova semaforja sta nepotrebna, ampak v čast in slavo ne vem komu celo ponoči ne utripata. In da ne bom obtožen sebičnosti - moja pot skozi ta križišča je v neprednostni smeri.

Promet je zrcalo družbe

Gostoljubnost Američanov se kaže tudi na cesti, ko ti z veseljem odstopijo prednost in pomagajo pri vključevanju. Nestrpnost Slovencev se kaže v trobljenju, vožnji "v prtljažniku" po avtocestah in zakolonjenju križišč.

Zrcalo vrednot v družbi je tudi to, kako promet urejamo. Razumnost in racionalnost držav se kaže v logiki obcestnih tabel. Ki je pri nas ne vidim. Provincialnost naroda se odraža v kažipotih do zemljepisnih horizontov, ki jih vidimo v Kranju ali Postojni (ali celo v tisti vasi, ne spominjam se imena, kjer avtocesta zdrsne na Madžarsko), ne pa v Benetkah, Budimpešti ali Beljaku. Pomanjkanje vsakega spoštovanja do podobe krajine merimo s številom jumbo plakatov na kilometer. Da smo močnejši od narave pa bomo dokazovali tako, da bomo postavljali svetilke na križišča, dokler bo kdo hotel z njimi zaslužiti.

Nekatera križišča potrebujejo semafor in nekatere stvari mora urejati zakon. Sicer imamo izbiro. Ali bomo državljanom prav vsako stvar podrobno predpisali ali pa jim bomo dali svobodo, da se sami odločijo in znajdejo. Ko na praznem križišču stojim pri rdeči luči, zgubljam čas. Ko se gospodarstvo bori s pretirano regulacijo, izgublja denar.

ponedeljek, 18. oktober 2010

Prvih 10 programčkov za iPad

Tole je seznam programčkov (angl. apps) za iPad, ki jih priporočam za začetek:




  1. Google Mobile App. Bližnjica do Googlovih storitev. Potem tečejo v Safariju, slabše, kot na namiznem računalniku, a uporabno.
  2. Dropbox. Če se vam upira za vsako malenkost iPad fizično, s kablom pripenjati na računalnik in seveda, če imate Drobox račun. Če ga nimate, si ga naredite! Plačljivi alternativi sta GoodReader (zna prikazovati datoteke na projektor) in ReaddleDocs (vreden svojega denarja).
  3. PlainText. S tem programčkom boste pisali osnutke, krajše članke, zapiske, sezname za nakupovanje, ideje ... Nadomešča vso mogočo navlako za delanje zapiskov ali za pisanje besedil in se v živo, samoiniciativno, povezuje z Dropbox. Plačljivi alternativi sta Pages in iA Writer.
  4. Flipboard. Za branje vsebin, ki jih priporočajo vaši prijatelji iz facebooka, twitterja oz. za branje interneta nasploh.
  5. Twitter je uradni in čisto soliden klient za twitter. Plačljivi alternativi sta Osfoora HD in IM+ Lite. S slednjim se pogovarjate tudi z drugimi družabnimi omrežji.
  6. Instapaper ($$) za branje člankov, za katere sproti ni bilo časa. Zastonjska verzija je preveč omejena.
  7. Kindle za knjige, ki jih boste kupili na Amazonu.
  8. Zinio za revije, ki jih boste naročili.
  9. Office2 HD ($$), če se vam zdi, da res morate popravljati pisarniške (Word, Excel) dokumente tudi na iPadu. Dražji alternativi sta DocsToGo in QuickOffice. Noben od teh ni lepo narejen, ampak to uporabnikov pisarniških programov ne moti.
  10. VLC, da boste lahko gledali filme, ki jih že imate, v formatih, ki jih Apple ne podpira.
    PS:
  11. iStalin, če vam manjka idej za oblikovanje oglasnih sporočil za kako politično stranko :)
Programčkov je še veliko. Prav zanima me, kateri je pri vas med prvimi desetimi in kateri bi zato iz deseterice izpadel.

nedelja, 17. oktober 2010

Politična nejevolja do normalnosti

Slovenija, Evropa in svet so na prelomnicah. Končujeta se industrijska in informacijska doba, ko je bil izziv pomanjkanje industrijske izdelkov in informacij. Zdaj je problem izobilje obojega. Končuje se čas prevlade Zahoda, ki je v nekem trenutku predstavljal 90% svetovnega gospodarstva. Zdaj, ko ustvarjalni posamezniki postajajo vse pomembnejši vir, ekonomski zemljevid dobiva demografske konture. Boj proti klimatskim sprememba končuje obdobje podzemne energetike. Evropa je prva velika družba, ki se sooča z demografskim nazadovanjem in prevladujočim vplivom previdnega, konservativnega starejšega prebivalstva. Pojav interneta ima podoben vpliv na družbo, kot pojav Gutenbergovega tiska pred pet sto leti – širi krog ljudi, ki so lahko ustvarjalni, ki sodelujejo in so-odločajo.

Ker zaradi teh globalnih transformaciji iščejo nove gospodarske, energetske in komunikacijske paradigme, se najrazvitejši tako počasi izkopavajo iz gospodarske krize. Zaradi teh transformacij se do neke mere na nove delijo karte svetovnega blagostanja, kar nas skrbi predvsem tiste, ki smo bili do zdaj na vrhu.

Odgovore iščemo v različnih kontekstih. Na Evropskem nivoju sem kot generalni sekretar delal za Gozalezovo skupino modrih »za premislek o prihodnosti Evropske unije«, ki je prišla do dramatičnega, a preslišanega sklepa: »Evropa ima izbiro – reforme ali zaton«. Veliko tistih premislekov Slovenija lahko povzame, žal pa si ne moremo domišljati, da smo običajna članica Unije, in da je dovolj, da sledimo napotkom iz Gonzalezovega »Projekta 2030« ali pa Barrosove »Evrope 2020«.

20+20
Tudi zato sem okrog Inštituta Jožeta Pučnika zbral skupino, ki je premislila, kako naj bi napredovala Slovenija. V njej so sodelovali še Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ, Andrej Nabergoj in še nekdo, ki si ni upal javno izpostaviti, ker bi mu to škodovalo na delovnem mestu (v javnem sektorju). Naj bo tudi to ilustracija totalitarne zatohlosti scenarija »Ljudska republika Slovenija« o katerem več kasneje.

Pod naslovom Vizija 20+20 je bilo poročilo predstavljeno aprila letos in ta članek mu veliko dolguje. Gledali smo dvajset let naprej in bolj ko smo se obračali v prihodnost, bolj smo se počutili kot študentje, ki bi radi vpisali podiplomski študij, pa ugotovijo, da jim manjka še nekaj izpitov iz dodiplomskega. Letos smo praznovali dvajsetletnico prvih demokratičnih volitev in naslov se je sestavil v 20+20.

Dogodke konec osemdesetih je zahod strnil v dve besedi: konec zgodovine. V boju med kapitalizmom in komunizmom je zmagalo tržno gospodarstvo in klasično-liberalna demokracija. Gre preprosto za to, ali odloča nekaj glav v centru ali pa vse glave vseh ljudi, vsakič, ko se odločajo, za kaj bodo trošili denar in ko gredo na volitve. Po vsem svetu se iz revščine dvigajo države, ki so vzpostavile tržno gospodarstvo in ne tiste, katerih voditelji so najbolje grmeli protiimperialistične parole.

Nadaljevanje zgodovine
Sloveniji se konec zgodovine ni zgodil. V Viziji 20+20 ugotavljamo, da (1) ne deluje pravna država, (2) da nimamo tržnega gospodarstva in (3) da ne deluje politični trg.

Pravna država je bistven element tržnega gospodarstva. Brez nje od kapitalizma ostane mafijsko-korporativistični sistem, kjer ne zmagujejo najboljši, ampak tisti z najboljšimi zvezami in poznanstvi in kjer se dobiček kuje z nekaznovanim delom preko črte zakona. Neizplačevanje plač in prispevkov, plačilna nedisciplina, privatizacija po metodi grofa von Munchausna, kartelno dogovarjanje, izigravanje potrošnikov … vse to so v oko bijoči simptomi nedelovanja pravne države. Tudi suhe številke v mednarodnih primerjavah so neusmiljene. Da Slovenec najde pravico na sodišču traja nekajkrat dlje kot v primerljivih državah. Registracija premoženja petnajstkrat dlje.

Trg denarja, blaga, dela, storitev
V Slovenji trg deluje, ko kupujemo pralni prašek, kavo, računalnike in ko se odločamo kam k frizerju ali na kosilo. Ne deluje pa trg delovne sile, kjer smo po fleksibilnosti le te okrog 160. mesta na svetu. Še huje je, da ne deluje trg kapitala. Prevečkrat saniramo največjo državno banko, ki ali ne zna gospodariti, ali pa posojila daje po negospodarskih kriterijih. S tem banke ne opravljajo temeljne naloge, namreč, da usmerjajo denar tja, kjer je verjetno, da ga bodo dobile nazaj, ker podjetja dobro delajo. Namesto, da bi bančni sistem opravljal pozitivno selekcijo v gospodarstvu, podpira lastniške prevzeme in zavožene gradbene projekte.

Tudi lastniški kapital slabo opravlja svojo funkcijo. Malo je lastnikov, ki so v podjetja vložili svoj denar in ga želijo skozi dobro poslovanje, inovacije, odpiranje novih trgov in delovnih mest oplemenititi. V obdobju velikega prerazporejanja lastnine od skupne k zasebni, se da lažje in hitreje obogateti z lastninjenjem kot z inoviranjem, lažje z delom za državo kot v borbi na odprtih trgih. Zato tudi ni kakega posebnega povpraševanja po najnovejših upravljavskih znanjih, v raziskave in razvoj pa silijo agencije, ne pa potreba.

Država ostaja lastnik v številnih podjetjih, v javnosti pa kar trajajo diskusije, ali je dober ali slab gospodar. Izračunajmo kolikšen je bil delež države in njenih skladov v vsem premoženju v državi leta 1993 in kolikšen je danes? Zasebno se je med tem omastilo na račun državnega, ker je imelo boljšega gospodarja in ne, ker smo imeli premalo agencij.

Naša država ne samo da izdeluje čevlje (kot solastnica tovarne čevljev), opravlja tudi veliko storitev za državljane (deli pravico, varuje, izobražuje, zdravi). Blagodejni vpliv, ki bi ga konkurenca in odprtost imela še na javni sektor, preprečujejo na tri načine: z vzdrževanjem monopola javnih ustanov (npr. zdravstva, šolstva); z omejevanjem medsebojne konkurence za zaposlene in stranke ; in s poudarjanjem lastne avtonomije, da se izolirajo tudi od vpliva političnega trga.

Politični trg
Profesorja Tsyvinski (Yale) in Guriev (Moscow Business School) sta zgornje povzela v tri stavke. »Hitra in trajnostna gospodarska rast zahteva vladavino prava, odgovorno, meritokratsko in nekoruptivno uradništvo, zaščito zasebne lastnine, veljavnost pogodb in kompetitivne trge. Take inštitucije je težko zgraditi v katerikoli družbi. V Rusiji je ta naloga še posebej problematična, ker je to v nasprotju z interesi vladajočih elit«.

V zrelih demokracijah odgovornost za delovanje gospodarskega in pravnega podsistema prevzema politika in na političnem trgu nosi posledice. Pri nas ne. Rezultati tekme na političnem trgu (volitev) niso odvisni od tega. Pri nas smo pametnejši od Američanov, kjer rezultate volitev razlagajo z reklom »bedak, za ekonomijo gre«. Sicer vlada, pod katero se bila zabeležena najhitrejša konvergenca z EU na vseh področjih, kjer so se zmanjšali sodni zaostanki in davki, ne bi padla.

Scenariji prihodnosti
Pred Slovenijo je nekaj možnih prihodnosti. Prvi je »Ljudska republika Slovenija«, ki se bo vrnila k samoupravljanju, bratstvu in enotnosti ter neuvrščenosti. Zakon o obvezni delitvi dobička, progresivnost davka na nepremičnine, Ertl, Gadafi in Brdski proces so ključne besede iz nedavnih novic tega scenarija. Drugi scenarij je za nacionalni interes razumevajoča »Slovenija moja dežela«. Ključne besede so Laško, Nova Ljubljanska banka, Večer, Droga Kolinska … Tretji scenarij je »Slovenija d.o.o.«, kjer si državo podreja v tranziciji privatiziran kapital in jo uporablja, da svoje bogastvo in vpliv zadrži. Zgornji procent najbogatejših bo organiziral retorično levo-socialne stranke, ker je tam pač največ glasov.

Po idealnem scenariju bi najprej opravili popravne izpite za nazaj. Opravili reforme trga dela, pravosodnega sistema, političnega sistema, pokojninsko reformo, izpostavili javni sektor konkurenci, izboljšali družinsko politiko in druge reči, ki sodijo v 19. in 20. stoletje.

Potem pa bi se lotili izzivov, ki jih prinašajo globalne transformacije: podporo ustvarjalnemu gospodarstvu, ki pod lastno blagovno znamko nudi globalno konkurenčne produkte ali storitve, ne pa, da je ambicija, da bomo odlični dobavitelj anonimnih sestavnih delov za nemške avtomobile. Najboljša tovrstna podpora bo skrb za razvoj talentov, domačih in prišlekov, razvoj njihove ustvarjalnosti in podjetnosti. S šolami in univerzami, ki svoje poslanstvo razumejo kot »prenos znanja«, to ne bo šlo. Slovenski prispevek k obvladovanju podnebnih sprememb mora biti v produktih, ki bodo čistili in dražili energijo drugim. Zdravje in skrb za starejše mora postati posel, ki ustvarja delovna mesta, ne pa strošek. Na področju informacijskih tehnologij bi lahko postali most med vzhodom, kjer so talenti, in zahodu, kjer je denar.

Ekonomsko-socialni model se mora posloviti od paradigme, katerega geometrija je hoja na delo v bližnjo tovarno, plačevanje lokalnih davkov in zavarovanj, časovno pa je življenje ostro razrezano na leta učenja, dela in pokoja. Redefinirati bo potrebno odnos med delom in kapitalom, ker je bogatenje najbogatejših vse manj odvisno od kupne moči domačih množic. V borbi interesov bo treba upoštevati vrednote, ki so se stoletja izkazovale za dobre.

Pot do volje

Idej je še veliko. Niso pa dovolj, slediti jim morajo dejanja. Za dejanja je potrebna tudi politična volja. Ključni problem slovenske prihodnosti je pomanjkanje politične volje. Politično voljo ustvarjajo volivci. Ti svet vse bolj doživljajo skozi medije. Pa kot da si preveč volje ne bi želeli. Namesto, da bi bili v teh dneh mediji polni prispevkov o lokalnih volitvah, da bi se kresali argumenti, da bi ljudje svojo demokratično pravico izbiranja voditeljev izvršili oboroženi z informacijami, del novinarjev stavka, del pa, kot da bi želel, da volitve čim bolj neopazno minejo.

Demokracije so naravno nagnjene k populizmu. Da delajo, kar ljudje želijo, ne pa tistega, kar bi bilo zanje na dolgi rok dobro. Če jim še mediji ponudijo tisto, kar želijo brati in kar bi oglaševalci plačali, ne pa tistega, kar bi ljudje morali vedeti, je krog sklenjen. Kar naprej je dovoljeno sanjati, nov dan pa nikoli ne pride.

Objavljeno v Dnevnikovem Objektivu  2.10.2010

sobota, 09. oktober 2010

Oba palca gor za iPhone 4

Bralci mojega bloga veste, da me je MacBook razočaral. Bobu-bob - presežek je zgolj in samo aluminijasto ohišje. OS X ni nič posebnega. iPad ima svoje pluse, a mnogih mojih pričakovanj ni izpolnil. iPhone 4 pa je čisti zadetek.

Najboljše pri iPhonu je, da je to iPad, samo manjši zaslon ima. Najslabše pri iPadu je, da je to samo iPhone z večjim zaslonom a brez telefoniranja. Najboljše pri MacBooku je, da je boljši kot iPad s tipkovnico, kar pa ne pomeni nič.

Telefon ne odpušča

Telefon je zahtevna naprava. Biti mora majhen, lahek, baterija mora zdržati vsaj en dan, upravljati se ga mora dati z eno roko, med tem ko počnemo kaj drugega, npr. hodimo po cesti, vozimo kolo ... Telefon ne odpušča in pri telefonu pridejo do izraza vse prednosti totalne kontrole, ki jo ima nad svojimi izdelki Apple: lastna strojna oprema, lastna programska oprema, ki je napisana posebej za to napravo, lastna trgovina za programčke in medije ter stroga cenzura. Operacijski sistem je bilo treba napisati za natanko eno napravo, z enim procesorjem, eno ločljivostjo zaslona, enim naborom gumbov. V tako kontroliranem okolju je mogoče stvari optimizirati. Namizni računalnik prenese marsikaj, telefon pa mora biti optimiziran in Apple je to opravil perfektno.

Design ohišja verzije 4 je vrhunski. Morda bo postal klasika, kot je bil to npr. prvi Sony Walkman. Pa kaj, če antena ne dela dobro (nisem opazil). In ja, če pade na tla, bo malo kriza, ampak tudi kaka keramična ura Rado (nimam, grde so mi) ni ravno da bi jo ljudje po tleh metali kot kako Casio. Ima natanko tiste tipke, ki so nujno potrebne in res dobro je premišljeno, kaj delajo. Primer briljantnega Apple designa je tipka za izklop programčkov (appsov). Kako se v programu kaj naredi, bodo ljudje že pogruntali. Važno je, da telebani znajo priti ven.

Zaslon je res natančen. Črke so gladke. Prvič v življenju na računalniku vidim gladke črke. Po izkušnji na iPhone 4 je prav mučno na iPadu in računalnikih gledati s prostim očesom vidne bajsaste piksle. Podobno ločljivost, tistih cca. pedeset pikslov na stopinjo, bomo zdaj zahtevali tudi na drugih napravah. Mimogrede, HD televizor kaže po tej formuli gledati tako, da zasede cca. 40 stopinj vidnega polja. Če sedite dlje, ne vidite vsega! Za iPad 2 bi se spodobilo 1920 pixlov po horizontali.

Uporabniški vmesnik je pregleden, perfektno odziven, vgrajeni programčki imajo konsistenten vmesnik. Tipkovnico nese proti desni tipki, a morda je to stvar navade iz Samsung Omnie. Tam sem se zatipkal manj. Večopravilnost je prednost iOS 4 pred tem, kar zna iOS 3 za iPad. Včasih je moteče, da program ostane natanko tam, kjer si ga zadnjič zapustil. Morda bi lahko naprogramirali, da če se v program vrnem po več kot n urah, da me postavi na začetek. Naj idejo patentiram? Ali pa, da se jih da na več načinov ugašat. Podobno kot v backgrounderju za iPad. Saj morda se da, pa ne znam.

Fotoaparat je odličen. Tule je nekaj slik za primer. Na začetku je "control freak" v meni pogrešal, kje se nastavlja ločljivost, format ipd. Ampak res. Zakaj ne bi vsega poslikal na maksimalni ločljivosti. Piksle lahko mečem stran tudi kasneje. Twitter klienti sami stisnejo, včasih sicer manj, kot bi jaz sam na roke. Sumim tudi, da uporablja akcelerometer, da sliko osvetli trenutku, ko se telefon preveč ne trese. Bistro!

V zvezi z iPhone 4 so veliko reklamirali FaceTime, ki pa se mi ne zdi nič posebnega. Dela samo med iPhoni, samo, če je človek na WiFi omrežju, za povrh pa iPhone ne zmore standardnih GSM videoklicev. Halo?

iPhone je iPod, ki zna telefonirati

Večina drugih pametnih telefonov so telefoni, na katerih se da prebrati pošto, poslušati glasbo, narediti fotografijo ali oddati tvit. Na iPhonu večino časa ne telefoniramo. Telefoniranje in pošiljanje SMSov sta samo dve od ziljona programčkov. Razočara kakovost vgrajenega zvočnika pri ušesu. Pri nekaterih frekvencah nekaj pride v resonanco in cinglja kot kak čriček v armaturni plošči stoenke. 

Druga stvar, ki jo iščem, pa ne najdem, je, da bi kontakt postavil kot ikono na desktop. Verjamem, da obstaja kak programček, ampak to bi moral omogočiti sistem. Sploh je hecno, da na desktop lahko postavljam bližnjice za Safari, ne pa recimo bližnjice do nastavitve za "Airplane Mode" ali za vklop in izklop WiFija. Morda velja "there is an app for that", ampak to bi moralo biti vgrajeno in zastonj. Sploh pa je geslo ni "there is an app for that" ampak "there is $ to be spent for that".

Telefoniranje ni prioriteta. Če bi koga poklical moram (1) pritisniti tipko za vklop, (2) odkleniti telefon, (3) morda zapustiti program, v katerem sem bil, ko sem telefon nazadnje ugasnil, (4) zagnati programček za telefoniranje, (5) prikazati seznam priljubljenih kontaktov, (6) poklicati priljubljeni kontakt. Meni se zdi to malo preveč, verjamem pa, da fanboyem to samo podaljša taktilne užitke pri uporabi telefona.

iPhone klient za mail zna vsej pošti dodati hvalisav pozdrav "Poslano iz mojega iPhona", programček za pošiljanje SMSov pa ne zna na vsak poslani SMS nalimati "LP Žiga". #fail.

In ko se ravno pritožujem ...

Barabinska je politika, da se iPhone in iPad nočeta povezati preko BlueTooth - da bi bil iPhone internet modem za iPad. Ne vem, če zna biti internet modem za katerokoli drugo napravo. Ampak ta dva se sploh ne vidita! Če so zadaj kake mućke z ameriškim AT&T, ni nobenega vzroka, da to ne bi delalo drugje po svetu. Steve, kupi si globus. There is an app for that!

Barabinska je tudi politika, da v AppStore ne dovolijo programčka, ki bi povezavo vzpostavil preko WiFi in ki bi iz iPhone-a naredil WiFi hotspot. Tudi to je žrtev sodelovanja z AT&T, ki nudi "all you can eat" podatkovni paket za iPhone. In če bi bil iPhone modem za računalnik, bi ljudje požli preveč. Ampak jaz nisem niti na "all you can eat" paketu, niti na AT&T. Briga jih zame!

Barabinsko je tudi, da aplikacije nimajo "money back" garancije. Res je, da stanejo po nekaj dolarjev, ampak praviloma človek kupi tri, štiri, preden res najde tisto, ki dela to kar hoče. Tehnično vračanje appsov in denarja ne bi smel biti prav nikakršen problem.

In ker se Apple do mene tako slabo obnaša, si jemljem pravico, da bom iPhone ob prvi priliki odklenil. Tule v mislih dvigam nek drug prst, ne palcev!

Še to (dodajam dan po objavi): Barabinska je tudi cena. iPhone 4 v prosti prodaji stane približno še enkrat toliko kot iPod Touch, hardware pa je iz izjemo antenskega sklopa za telefonijo isti. Apple v ceni operaterjem očitno vračuna promet, ki ga bo iPhone operaterju naredil, in na njem skozi ceno telefona participira. Mimo naročniškega razmerja pa telefon ne sme biti cenejši kot je za AT&T in podobne. Je pa seveda to skladno s principi kapitalizma. Zakaj bi prodajal poceni, če lahko drago.

Kje je volkswagen med telefoni?

iPhone sem nabavil v Barceloni. Slučajno so tam teden prej odprli Apple Store, pa mi ni dalo, da nisem do tja naredil ovinka. Refleks še iz socializma. Če se česa ni dobilo, smo se postavili v vrsto za vsak primer, tudi, če zadeve nismo potrebovali.

Na letališču pa sem, kot za nalašč, opazil telefon znamke Bic (ja to so tisti, ki delajo razirke in kemične svinčnike). Za 15EUR, brez vezave ali česa podobnega. iPhone je 40x dražji.

Pa ni nujno, da je tako. Dalo bi se narediti telefon, ki bi znal vse to, kar je res koristnega na iPhonu, na slabšem zaslonu, z manj dodelano grafiko, slabšimi animacijami in drsanjem po zaslonu. Znati mora telefonirati, pošiljati SMSe, dostopati do Google Maila, in še pol ducata drugih servisov na oblaku. Za to ne potrebujemo celega Androida, ki zdaj tekmuje za high end z iOSom. Apple je naredil Rolls Royca, zdaj mora nekdo naredit Ford model T. Za vse ljudi!

Android to ni. Saj sem razmišljal, da bi šel na Androida, ampak zakaj bi se učil dveh sistemov, če že imam iPad. In zakaj bi tuhtal, kateri hardware bi izbral in s čigavo navlako (HTC Senese, Samsung Widgets) bi se spet boril. iPhone ni udobna platforma samo za Apple, udobna je tudi za avtorje programčkov. Nič spraševanja, kateri hardware, katere gumbe ima, kateri procesor je spodaj, ali je spodaj prava verzija Application Frameworka, kakšna je ločljivost zaslona ... ampak ena platforma. Zato bo vsak zadevo najprej napisal za iOS. Najmanj dela za največ kupcev. Programčkov je na tisoče, ampak ponosno izjavljam, da je vseh, ki jih rabim, za manj kot dva zaslona, vključno z vgrajenimi.

Napredek?

Kljub pritožbam (ne, nisem fanboy) je iPhone 4 vendarle daleč najboljši pametni telefon, kar sem jih kdajkoli imel. Pa sem uporabljal Motorolo M1000, nekaj HTCjev in Samsungov. iPhone je tudi najdražji, med najtežjimi in z najmanj zdržljivo baterijo. Ampak vse moje jamranje odtehta dejstvo, da teče gladko in zanesljivo. Najbolj zaželen pametni telefon je tisti, pri katerem gladko delovanje in zanesljivost nista žrtev razraščanja plevela za silo pokrpanih programčkov in navlake "featurjev".

Je to napredek? Mar nismo nekoč to že vedeli, pa v imenu "razvoja" pozabili?

sreda, 06. oktober 2010

Kje so vsi Drnovškovi mostovi?

Prejšnji mesec sem pisal o novih mostovih čez Ljubljanico. Po mnenju mnogih o Jankovićevih mostovih. En komentar je bil namreč "Ali nam je Ivan Janša zapustil kakšen most?" Seveda so v času Janševe vlade tudi odprli kak most, na avtocestah, pa še kje.

Ampak vprašanje je boljše kot se kaže na prvi pogled.

vir http://tomonikon.jalbum.net/
Zakaj govorimo o Hitlerjevih avtocestah, Titovem mostu na Krk, Mussolinijevih točnih vlakih? Zakaj, da nam Janković zapušča mostove, Drnovšek, Rop, Janša, Božič in Žerjav pa ne? Nihče pa ne govori o Brandtovih avtocestah, Ropovem mostu pri Črnem kalu ali Thatcher-Mitterandovem tunelu pod Rokavskim prelivom.

V demokracijah vemo, da infrastrukturo plačajo davkoplačevalci. Javni denar je zasebni denar, ki je bil začasno dan v uporabo izvoljenim predstavnikom ljudstva. Demokrati imajo toliko dobrega okusa, da na javno ne lepijo svojega imena. In obratno, ljudstvu se ne zdi potrebno, da bi imena demokratov uporabljala kot svojilne zaimke za stvari, ki so bile v času njihovega mandata narejene.

Pod mnogimi župani, predsedniki vlad, prometnimi, šolskimi in kulturnimi ministri, je bilo marsikaj zgrajenega. Skrbijo tisti, ki si to prisvajajo. Skrbi ljudstvo, ki jim to pripisuje.

ponedeljek, 04. oktober 2010

Hidrodinamika populizma

Voda je zalila Slovenijo. Preveč ljudi jo je imelo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih parcel, ki so bile pred tedni v epicentru afer s spremembami namembnosti zemljišč v Ljubljani; poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.


Za dežjem je v ponedeljek posijalo sonce. Na eno od tistih parcel, ki so po novem prostorskem načrtu zazidljiva, sta prišla dva laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem. Staroselci bodo toliko bolj mokri.

Barje pa je praznovalo v soncu in vodi. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Barje kakršno je bilo nekoč. Barje imam rad. Ne vem zakaj. Morda nas vodnarje privlači voda. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja.

Tako kot voda odteka, se čustva umikajo razumu.

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Slišal sem, da politiki ne bi smeli govoriti o poplavah, ker da je to populistično. S tem se ne strinjam. Populistično je nabirati politične točke s populističnimi gradnjami, izpuščati pa investicije, ki ne prinašajo priljubljenosti, pomembne pa so za varnost in zdravje ljudi in narave. In populistično na kvadrat je trditi, da je populistično govoriti o tem, kako preprečiti, da se nam poplave in druge naravne nesreče ne ponavljajo.

Dobra stran teh poplav je, da so se zgodile v času kampanje za lokalne volitve in kandidati za župane, mestne in občinske svete morajo o tem kaj povedati. Te besede so dragocene, vsekakor dragocenejše od molka. Urejanje poplavne varnosti je namreč stvar politične volje. Politično voljo kreirajo ljudje. Zdaj jo je bilo veliko slišati in kaj od te volje bi kazalo shraniti za čase, ko bo suša, ko bodo imele prednost npr. klopce ob Gradaščici v Trnovem, ne pa njena hidrotehnična ureditev nekoliko višje na Viču.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Med všečnostjo in potrebnostjo

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini.

Politiki pri takem ravnanju držijo štango mediji. Pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet. Podjetniki, investitorji in špekulanti z zemljišči se zavedajo, da je najbolj sladek denar tisti, ki ti ga podari skupnost. Investirajo v gradnje na poplavnih področjih, poberejo dobiček, potem pa upajo, da bo država iz javnih sredstev celotno področje sanirala.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Morda ljudje res pričakujejo, da jih bo država varovala pred lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Recept za katastrofo

Stvari postanejo katastrofalne, ko se zližeta politika in ozek zasebni interes pred katerim bi politika morala varovati. Politika seveda mora v mesto privabljati investitorje, ker to prinaša gospodarski razvoj. So pa meje. Lokalna oblast bi morala preprečiti ambicije investitorjev, ki bi pozidali še tisto, kamor se je zdaj voda lahko nenaravno razlila, ne pa, da jim gre celo na roko in jim riše take prostorske načrte, ki poplavljene parcele dela zazidljive.

Skušnjava lokalne oblasti med delati, kar je koristno in delati, kar je popularno, je morda bolj otipljiva kot na državnem ali Evropskem nivoju. Mesta in občine imajo konkretne probleme, ljudje konkretne potrebe, želje in razvade. Ker delajo to, kar je popularno, ne pa tega, kar bi bilo potrebno, je štadion končan prej, preden je urejena prometna ureditev okrog njega. Zato so monumentalni mostovi zgrajeni prej, preden se uredijo tisti, ki ob poplavah zajezijo reko. Zato ima hortikulturno urejanje vodotokov prednost pred njihovo hidrotehnično ureditvijo. Prej sem tudi jaz občudoval sprehajalne poti ob Gradaščici pred Trnovim. Po teh poplavah me bode v oči razlika med urejenostjo stare Gradaščice v Trnovem (vključno s presekom struge) in tisto Gradaščico pod Tbilisijsko.

Ker tramvaj, vzpostavitev primestne železnice, gradnja vrtcev in podobni projekti veliko stanejo, prinašajo pa malo medijskega blišča, v kleteh nimajo supermarketov in na pločnikih ne razširjenih kafićev, ti projekti čakajo na boljše čase. Čakajo politično voljo. Čakajo volivce.

Objavljeno v Demokraciji 30.9.2010