Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč:

Minister nič več

Dopoldne sem imel najprej dve uri predavanj, potem sem predal posle Gaspariju, fototermin, stisk rok s sodelavci ... Nazaj na FGG, kjer sva šla s kolegom skozi moje pripombe na njegov doktorat. "Kosilo" pri multinacionalki zlatih lokov. Snega premalo za kidanje pa dovolj za totalen kaos na cestah.

Moji bralci morda pričakujejo kak komentar ob koncu ministrovanja, pa mi nič ne globokega ne pametnega ne pade na pamet. Life is Life.

Teden ko se je dogajalo

Ponedeljek: nekaj mačka od iskanja sporočila volitev in referenduma, kolegij ministrstva, govor na konferenci Dobre prakse v Slovenski javni upravi, pregled agend odborov vlade, predstavitev projekta blogosfere za vlado (Fras & co.), sestanek z direktorjem IJS ...

Torek: obisk regije v senci možnosti odstopa vlade, resolucijska projekta reNRP terme Gaja in Megalaksija (kje so težave, kje lahko porinemo naprej), Razvojni center Bistra (ali so v pokrajinah potenciali, ki bi lahko prevzeli del raziskovalnih politih države), podjetje NES (če se že šiva drugje, ali imamo vsaj designerje doma? odg. ne!), srečanje z župani, Trojanski krofi za domov ...

Sreda: mini kolegij ministrstva v zvezi z dogodki (sporočilo: imamo odgovorne naloge, delamo, kot da se ni nič zgodilo, ali pa še malo bolj!), prošnja ZSSS, da bi lahko na delavskih demonstracijah kaj povedal (ne, program je že sestavljen), seja medresorske skupine za energetski paket (Podobnik, Vizjak, Turk), predstavitev študije za slovenske strateške energetske tehnologije, obisk v Domelu (podjetje je potencialni klimatski dobičkar) in pri županu v Železnikih (sem in tja pride kaka katastrofa, treba jo je izkoristiti za motivacijo, da se gre s še več energije naprej).

Četrtek: Sprejem predstavnikov Greenpeace (precej podobnih pogledov), dolga seja vlade (veliko govora o pokrajinah), diskusija načrtov za predsedovanje z de Boissieujem, hitro kosilo z njim, obisk Nizozemske ministrice za gospodarstvo (izmenjava mnenj o temah za predsedovanje, lizbonska strategija, energetski paket, Escher), potem ujel še konec konference Carbon-trust, ki smo jo organizirali skupaj z Britanci politikah za zmanjševanje CO2 izpustov, zvečer sprejem na ambasadi .uk.

Petek: Udeležba in govor (Konvergenca lizbonske strategije in trajnostnega razvoja) na konferenci podnebne spremembe, priložnost za razvoj
na Brdu (sporočilo: ukrepanje v zvezi s klimatskimi spremembami zna stati reda velikosti 1000 mrd EUR letno. Od nas je odvisno, ali bomo tisti, ki jim bo to strošek, ali bomo tisti, ki jim bo to prihodek), sprejem treh britanskih ministrov, udeležba na okrogli mizi CIO konference.

Skratka, business as usual.

Počitniško branje

Arto Paasilinna: Zajčje leto

V Vatanonovi hotelski sobi je medtem potekal živahen pogovor. Povzročil ga je listek sredi mize, na katerem je pisalo: "Pustite me pri miru".

Sončni Mikkeli, popolna svoboda. Vatanen je sedel na klopi v parku sredi mesta, zajček si je na travniku poskušal najti kaj užitnega...

Ena od cigank je po vsej sili hotela Vatanenu prerokovati. "Velika življenkska sprememba", je prerokovala. Pojasnila mu je še, da je občutil hude pritiske, zato je sprejel veliko odločitev. Srednja črta na dlani mu je napovedovala živahno prihodnost, veliko potovanj se je obetalo, pa nobenih skrbi.

Mark Leonard: Why Europe Will Run the 21st Century

Europe is a journey with no final destination, a political system that shies away from the grand plans and concrete certainties that define American politics. Its lack of vision is the key to its strength.

Once the governments of Germany and France were sucked into endless negotiations, they were less likely to go to war.

As this process continues, we will see the emergence of a New European Century. Not because Europe will run the world as an empire, but because the European way of doing things will have become the worlds.

Jeremy Rifkin: The European Dream

Europe is 18 months ahead of the USA in the introduction of grid computing.

The European Dream emphasizes community relationships over individual autonomy, cultural diversity over assimilation, quality of life over the accumulation of wealth, sustainable development over unlimited material growth ...

Much of the world is going dark, leaving many human beings without clear direction. The European Dream is a beacon of light in the troubled world.

The European Dream ... has all the markings to claim the moral high ground on the journey towards a third stage of human consciousness.

The urgent intellectual task of the coming global era is to create a new synthesis that unites faith, reason and empathy in a powerful mix that allows each to be a door to the other.

If the personal sense of accountability and responsibility is not deep enough and thick enough ... then all of the legislative and executive actions and intellectual support notwithstanding, the European Dream will fail.

Post modern sociology emphasizes pluralism and tolerance ... For the post-modernists there is no one ideal regime to which to aspire, but rather a potpourri of cultural experiments, each of value.

Simon Blackburn: Truth, A Guide for the Perplexed

We can take the post modernist inverted quotes off things that ought to matter to us: truth, reason, objectivity and confidence. They are no less, if no more, than the virtues that we shall all cheris as we try to understand the bewildering world about us.

Relativism chips away the right to dissaprove of what anybody says. Its central message is that there are no asymmetries of reason and knowledge, objectivity and truth ... Relativism claims there is his truth, your truth, my truth.

The problem with people who loose belief in God is not that they end up believing nothing, but that they will believe in anything.

We must not believe that anything goes ... that there is not truth to prevail. Without defenses against postmodern irony and cynicism, multiculturalism and relativism, we will all go to hell in a handbasket.

Umetna neumnost

Prihaja čas dopustov in potreba, da preko telefona odgovorim na kak mail, daljši SMS, napišem kak prispevek v blog. Pošteno povedano mi pride prav vsak izgovor, da se poigram z novo igračo. Zdaj je to Samsung SGH-i600.



Gotovo najbolj eleganten telefon z uporabno tipkovnico, HSDPA, WiFi, microSD, Java, Gmail, Google maps ... ni da ni.

Boj človeka s strojem ...

Prenesem kontakte, telefoniram, da se pohvalim, pa me presneti obvestilo "ta številka ni v vaši skupini". Kakšni skupini, sem v klikanju skozi nastavitve kaj nastavljal, vse grem še enkrat skozi ... nič.

Potem pa malo bolje pogledam, kaj sem klical, pa vidim številko 38641123456 (zadnji del je izmišljen). Kje je pa plus? Ni plusa! Preverim pri drugih kontaktih. Nikjer ni plusa. Pogledam v Outlook ... tudi v Outlook kontaktih ni plusov. Stari telefon? Vse ok, +38641123456. OK, dajmo ponovno iz starega telefona v outlook, pa iz outlooka v novi telefon. Zakaj rabim outlook za prenos 20k enostavnih podatkov seveda ni jasno, ampak tako je življenje.

1. Najprej poskusim direktno sinhronizacijo starega telefona z Outlookom. Ne pomaga, plusov ni. Nekoč je to delovalo. Zdaj ne več. Sem spregledal in vseeno namestil kako priporočeno posodobitev sistema?
   
2. Export iz starega telefona v Outlook. Ne pomaga, plusi ne grejo skozi.
3. Export v .csv (to je ena taka tekstovna datoteka). V CSV plusi so. Malo pogooglam. Nič uporabnega. Dialing rules, home area code nisem nikoli nastavljal.
4. Import iz CSV. Outlook protestira, da CSV ne more odpreti. Da naj zaprem drug program, ki uporablja .csv. Halo? Ni drugega programa. Skopiram ta CSV v drugo datoteko z istim imenom. Isti problem. Reset. Restart. Retry. Isto. OK, bomo pa CSV prevedli v XLS. Aha, ne spozna, da je delimiter vejica ... grem popravit lokalne nastavitve, zdaj spozna, uvozi CSV in v Excellu zgleda kar OK. Razen, da sem in tja namesto +3864123456 piše 3.86 krat deset na deveto. Artificial stupudity programa Excel. Se pomatram z ročnim uvozom, nastavim, da so vsa polja tekst ... končno imam zadevo v Excelu in nič zgubljenega. Import iz Excela v Outlook. Najprej hoče imeti definiran range. Idiot. Vse importiraj pa je, ne! Potem ne zna avtomatsko zmapirati "Mobile" v "Mobile phone" itd. itd. Skratka precej minut kasneje je zadeve le uvožena v Outlook. In plusi so spet izginili!
   
5. Pametnejši odneha. V CSVju zamenjam vse pluse v nič-nič. Ponovim vajo. OK, ničle so v Outlooku.
6. Sinhroniziram s telefonom.
7. Dobri dve uri kasneje lahko kličem!

Ne boj, mesarsko klanje

1. Naslednje jutro, precej zaspan, dobim klic. Neznana številka. Izkaže se, da je mama. Telefon ne spozna, da je 003864123456 isto kot 041123456!
2. Naslednji večer ponovim vajo. Nesem zadevo v Outlook Express. Plusi grejo skozi. Ampak Active Sync ne zna sinhronizirati z Outlook Express!
3. Pametnejši odneha drugič. Nesem zadevo v Outlook in se lotim na roko dodajati pluse. Kar nekaj dela. Ampak ko vnesem prvi plus me presneti z dialognim oknom v zvezi z dialling rules ipd. Izpolnim.
4. Ponovno uvozim vse skupaj v Outlook. In plusi pridejo skozi! Eh, če bi že prvič ne bil zapupal v tehnologijo in se lotil ročnega popravljanja, bi si prihranil 3 ure dela!
   

Tri ure dela, da prenesem tabelo s 400 vrsticami in 5 stolpci iz enega telefona v drugega! In osnovni problem je umetna neumnost Microsoft Outlooka in Excela. Da počneta nekaj, kar ju ni nihče prosil. Odstranjujeta plus. Spreminjata dolgo številko v število s plavajočo vejico. Zakaj je temu tako? Ker se je nekje nekoč neka mamka pritožila, da se ji že kaj ni zgodilo avtomatsko? Ko se je preselila iz Velike Britanje v ZDA, pa telefoniranje iz Outlooka bivši sosedi ni več delovalo? Ker je zadeva delana za ljudi, ki ne vejo, da je včasih treba vtipkati tudi številko države ali področno kodo.

Morala

Evo, moja teorija. Se oproščam vsem prizadetim! Problem je v tem, da Microsoft zadeve dela za široko populacijo v kateri, seveda, žal, naravno, prevladujejo telebani. In potem neki čarovniki nekaj svetujejo, popravljajo, spreminjajo, avtomatsko, skozi gigabyte kode operacijskega sistema in paketov kakršen je Office, in ni čudno, da se vse pobrka. Ali pa sem teleban jaz ... in nisem opazil že kje kake ikone, ki to vse spravi v red.

Mac-e le delajo za inteligentne kreativce, Unix pa za znalce, in toliko teh problemov nimata. Morda. Microsoft pa ... kot pravi moj kolega iz fakultete ... podrtija. No ja. You can't live with it, you can't live without it. Od kje je že to znano? Še dobro, da se je vse skupaj dogajalo po zabavi ob 4. juliju, kjer človek seveda sreča delegacijo iz Microsoft Slovenija.

In Microsoft sploh ni edini problem. Standardi na vseh področjih se samo še nižajo. Zaradi masovne produkcije, ekonomije obsega. In zato so blogi, you tube in podobno zadnje upanje. Upanje, da se bo elitno, najboljše, nišno, vse, za kar v mass media ni prostora, preselilo sem.

3-2-1 start

Zadnjič sem stal na križišču Langusova-Tržaška, ki mora biti, glede na spodaj povedano, eno od najbolj obremenjenih križišč v Ljubljani. In sem nad semaforjem opazil števec, ki kaže, kako dolgo bo še rdeča oz. kako dolgo bo na semaforju še zelena luč. Ja, to je tista okrogla reč nad semaforjem:



Nič posebnega, v Istanbulu so stvar imeli že pred vsaj petimi leti na celi najbolj obremenjeni vpadnici. Morda je zadeva namenjena temu, da Slovenec lažje čaka. V tem primeru je montirana optimalno, saj se vidi daleč navzgor po koloni. Morda pa je namenjena temu, da tisti prvi na semaforju pravočasno spelje. V tem primeru bi morala biti montirana bistveno nižje, da si ne izpahneš vratu, ko gledaš gor na semafor. Ali pa pač počakaš, da ti za teboj začnejo trobiti. V državah, kjer je semafor na drugi strani križišča, teh problemov ni.

Razvojno parkiranje

Popoldne sem šel z avtom v mesto. Malo krožil tam med Gosposko in Vegovo, skoraj nasedel fatamorgani parkirišč rezerviranih za stanovalce ali ustanove, potem pa le našel prostorček! Parkiral, segel v predal za rokavice, da bi vzel papirček za parkiranje, odpraskal datum, uro, minuto, položil na armaturo ... Ja, kazalo je, da bo ravno še čas za kavo.

Ampak papirčkov je zmanjkalo. OK, stopim do trafike, da jih spet kupim kakih 25, da bo za nekaj časa mir. Pa mi povedo, da jih že od decembra ni več, da moram parkiranje plačati na parkomatu.

Grem malo okrog, celo najdem parkomat, se nekaj trudim z moneto, pa ali je preveč hrupa ali moj telefon ni za stvar ... skratka nazaj do trafike, po drobiž, pa do parkomata, pa man-machine interaction, pa do avta ... no in po 10 minutah tekanja sem bil legit parkiran. Za kavo prepozno.

Še dobro, da ni močneje deževalo! Vseeno gre v 10 minutah hoje in borbe s stroji človeku vse mogoče po glavi.

1. Zakaj ne morejo še vedno obstajati parkirni listki. Ni treba iskati parkomata, ni treba iskati drobiža ... tehnično preprosta in časovno učinkovita rešitev.
   
2. Zakaj ne morem parkiranja plačati npr. tako, da ko le najdem prostorček pošljem SMS z registrsko tablico svojega vozila nekam ... in ko odpeljem spet en SMS ... (brez tablice seveda). Oz. če sem registriran uporabnik pokličem npr. 041-PRIHOD, ob odhodu pa 041-ODHOD, pa sistem ve za kateri avto je ta številka telefona ...
   

Ampak ne. Očitno rešitvi 1 in 2 ustvarjata premalo ... ahm ... delovnih mest. Če samo preštejem, koliko je teh parkomatov, pa na vsakem moneta, pa do vsakega elektrika, morda še telefon ali GSM postaja, pa praznjenje kovancev iz njih ... In za vsako novo modro cono si bo nekdo mel roke (in nekdo krampal).

Pa če bi ti parkomati vsaj znali še kaj drugega, recimo WiFi, turistične informacije, v kateri bližnji gostilni je prosta miza ... ali pa mi, če bi plačal z moneto, poslati SMS, da zdaj pa moram podaljšati parkiranje ... Ampak ne. Važno, da je nekdo prodal škatle!

Zdaj pa samo še čakam, da me bo nekdo vprašal, kako bom jaz kot minister ukrepal? Ja v avtu bom imel vedno pest drobiža in dežnik.