22. maj 2019

Za red in mir. Da bi lahko delali.

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

In to ni samoumevno. Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne za Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje. Za to ni potrebna revolucija.

Če želimo, da bo vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

"Če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti".

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali »semitske horde«. Ko migrante primerjajo s psi. Ko postane altruizem patološki. Ko je svet židovska zarota. Ko je glas, ki vanjo podvomi, holokavstologija.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo "negroidov" in "semitskih hord", pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Da bi lahko delali

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev. Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spominjamo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, daje minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

"V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati".

To verjamemo v Novi Sloveniji. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

"Ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede".

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje na evropskih volitvah volivcu odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo nekoč potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

14. maj 2019

Volitve za demokracijo!

Dr. Žiga Turk je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prodekan za področje kakovosti in razvoja ter vodja programske skupine eGradbeništvo. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti. Vse naslove je dobil na Univerzi v Ljubljani. Poleg akademskih ima nekaj političnih izkušenj. Dvakrat je bil minister v Vladi Republike Slovenije. Starejše generacije računalničarjev ga poznajo kot enega od ustanoviteljev revije Moj mikro. V prostem času na internetu rad komentira politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Kakšna je vaša prva misel ob besedi Evropa oziroma Evropska unija?

Evropska unija je prostor reda, miru in varnosti. Je inštitucija, organizacija, katere smisel je v negovanju in razvoju evropske kulture. To je tiste kulture, ki je v zadnjih 2000 letih našla globalno najuspešnejši recept za napredek. Sloveniji nudi urejeno okolje za razvoj, podjetnikom dostop do trga s pol milijarde potrošnikov, mladim odpira kontinent priložnosti. Kako to izkoriščamo, pa je notranjepolitični problem

Katerim področjem boste kot evropski poslanec namenili največ pozornosti in zakaj?

Moje prioritete so: (1) trdne meje in večja varnost, (2) živahnejša in večja globalna konkurenčnost gospodarstva, (3) večja geopolitična vloga Evrope in (4) nenazadnje, negovanje in razvoj evropske kulture v najširšem smislu. Če bi bil izvoljen, bi se največ ukvarjal z 2., v prostem času pa s 4. prioriteto.

Kako Evropsko unijo bolj približati vsem njenim državljanom?

Unija bo državljanom bližja, če bo, paradoksalno, bolj oddaljena in bolj nevidna. Če se bo dosledno držala načela subsidiarnosti in bo prepustila odločanje nivojem, ki so čim bliže ljudem. Torej vasem, občinam, mestom, regijam in državam članicam. In Unija bo blizu ljudem, čeprav te bližine morda ne bodo opazili, v vlogi nočnega čuvaja, ki skrbi, da pogodbe držijo, da pošteno trgujemo in ki skrbi za evropske interese po svetu, ki postavlja standarde varne hrane ter varnih izdelkov in podobno.

Kako mlade in izobražene ljudi privabiti nazaj v Slovenijo, da bodo s svojim znanjem in izkušnjami obogatili tukajšnji prostor?

Migracije znotraj EU so velikanski problem. Države članice se začenjajo deliti na tiste, ki so vir in na tiste, ki so cilj sposobnih in ambicioznih ljudi. To predstavlja dolgoročno največjo nevarnost za Slovenijo. Preprosto moramo kot država postati bolj zanimivi za sposobne ljudi. Preveč stvari je v Sloveniji preveč kompliciranih in reguliranih. Preveč je vse zaprto, sisteme obvladujejo omrežja starih in mladih prijateljev. Preveč kaznujemo pridne.

"Rešitve je treba najti brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo".


Kakšen je vaš odgovor na naraščajoč pojav evroskepticizma, populizma in radikalnih političnih stališč?

Te volitve bodo volitve za obstanek demokracije. Ampak vse kaže, da bo Evropo v prihodnjih letih vodila koalicija krščanskih in socialnih demokratov. Močnejši kot bomo krščanski demokrati, bolj bomo lahko uveljavljali naš program. Ta glede varnosti meja in vplivnosti držav članic napram Uniji vidi podobne probleme kot skrajna desnica, vendar rešitve išče brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo. To preprosto ne bi bilo krščansko.

Če preskočimo znano vprašanje, kaj lahko Evropska unija naredi za Slovenijo, se zastavlja vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi za Evropsko unijo?

Slovenija je država, ki razume vzhod in zahod, sever in jug Evrope. Smo sredi tega, geografsko, miselno in politično. Lahko bi bolj ambiciozno igrali to vlogo.

"Da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno".


Kakšna je vaša vizija Evropske unije v prihodnosti in katerim izzivom bi po vašem mnenju Evropa morala dati več pozornosti?

Gre za to, da znotraj obstoječih pogodb EU deluje učinkovitejše in bolj enotno na področjih, ki so za Unijo bistvena. Katera so to, sem naštel zgoraj. O reformah in renesansah naj sanjajo intelektualci, politika pa mora poskrbeti za učinkovitost danes. Namreč, da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno.

Najprej objavljeno v glasilu Nove Slovenije.


02. maj 2019

Svoboda in anarhija

Tole je šesto nadaljevanje polemike z Markom Crnkovičem.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so desničarski populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In (1) me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Odgovoril sem mu (2), da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal (3), da mora družbo nekaj držati nazaj. In sem mu odgovoril (4), da se stvari ne da večno držati nazaj in da svobodne družbe pot naprej hitreje najdejo kot nesvobodne. Pa ni odnehal (5), ampak se je postavil na stran, ki bojda zagovarja pozitivnejše vrednote od svobode. Tule na kratko o tem, da je prav v tem problem.

Zapičiti se moram v tole:
"Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje".
in tole:
"Raje pomagam tisti [nevidni roki, op. ŽT] roki, ki [po] dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več".
Točka nestrinjanja je v tem, da jaz ne verjamem, da če bi ljudem pustili vso svobodo, da bi nastala "kaos, anarhija in razvrat". In da je zato nujno, da taki kot Crnkovič človeštvu pomagajo v "smer pozitivnejših vrednot".

Manjši problem je naslednji: od kod pa ravno crnkoviči vedo, katere vrednote so ta najbolj pozitivnejše. Po dosedanjih človeških izkušnjah? Katerih? So Stalin, Hitler in Tito ljudem pustili preveč svobode? Moje prepričanje je, da vsi ljudje boljše vedo, katere vrednote so najbolj pozitivnejše, kot par ljudi, ki jih zapreš v vagon in pelješ iz Švice na Finsko, ducat iz Bunkerja za hotelom Adlon ali dva ducata tistih iz Čebin.

Nevidna roka potrebuje vse ljudi. Vsi ljudje skupaj bolje vejo, katere vrednote so najboljše, kot peščica. Še posebej, če je peščica preveč čitala kakšne teoretične domisleke, kako naj bi družba funkcionirala.

Iz tega sledi ključna napaka v Crnkovičevem sklepanju. Namreč, da če ljudem pustimo svobodo, bo nastala anarhija. Ni res! Se pa to ujema s tistim nezaupanjem v ljudi, za katerega sem levičarje obtožil že v drugem nadaljevanju te polemike. Hayek je v zgodovini človeštva našel dokaz, da svobodni ljudje spontano ustvarijo red. Eni takega, drugi drugačnega, kakšni tudi nobenega. Evolucija potem nagradi tiste, ki so naredili najboljšega. Takega, v katerem preživi največ otrok. Del zmagovitega zahodnega reda je tudi svoboda govora. Bo zmagovit tudi na dolgi rok? Ne vem. Trdim pa, da ne bo svoboda govora tisto, kar nas bo pokopalo. 

In naj zaključim. Delček ustvarjanja spontanega ustvarjanja reda so tudi polemike, kot je bila tale. Jordan Peterson bi rekel, da gre za iskanje pravega razmerja med redom in med kaosom. Fašisti bi imeli red, anarhisti kaos, junaki, tako Peterson, se gibljejo na meji enega in drugega.

Če jim fašisti ne dajo svobode, če si svobode ne vzamejo, ne morejo nič. Ostajajo ujetniki obstoječega reda.