Najboljše stranke najboljšega soseda

V četrtek smo v oddaji Tarča gledali dokumentarno oddajo o mahinacijah ljubljanskega župana pri gradnji športno-trgovskega kompleksa Stožice. Zgražanja je bilo veliko na levi in na desni. In vendar ostaja kot župan trdno v sedlu. Ker ve, kdo je na slovenskem gospodar. In temu primerno posluje njegova trgovina.

Pred časom je Jankovićeva oblast na mestne vpadnice ponovno namestila rdeče drogove z zvezdami. Če se o tem ne bi pisalo, ne vem, če bi jih sploh opazil. Originalno so bili postavljeni v svinčenih časih, ko je oblast z ikonografijo sistematično krepila socialistični izgled krajine. Verni ljudje so postavljali kapelice in znamenja, verniki v ideologijo pa drugačne opomnike. V sivini tistega časa so bili nekaj metrov visoki drogovi s kričeče rdečimi zvezdami na vrhu vidni povsem drugače kot danes. Bilo so nekaj barvitega, kar je štrlelo iz brezbarvnega, neambicioznega ozadja. Danes se moram prav potruditi, da jih v kontekstu bleščavih jumbo plakatov, pisanih vozil in utripajočega neona sploh opazim.

Ujeti v rdečo žico

Rdeči drogovi so postavljeni na mestih, kjer trasa žice okupirane Ljubljane križa vpadnice. Zgodovinar Damjan Hančič v članku Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942 (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 2–3, str. 63–86) ugotavlja, da je od julija 1941 do konca oktobra 1942 revolucionarna stran v mestu Ljubljana likvidirala 173 Slovencev, približno polovico znotraj teritorija, ki ga je februarja 1942 odrezala žica, druge pa v takrat še primestnih vaseh. V istem obdobju so trojke na istem ozemlju ubile tri italijanske vojake, tri policijske agente, enega nemškega šoferja in eno fašistko, skupaj torej osem (s številko 8) ljudi. Nekatere od teh menda po pomoti. Ena proti dvajset je bilo torej razmerje med bojem proti okupatorjem in bojem proti razrednemu sovražniku.

Ob žici je povsem prijetna sprehajalna pot, pohod ob žici lepa družinska rekreacija, vračanje revolucionarnega značaja pa ljudi deli. Črna žica je po koncu vojna postala rdeča. Nova oblast jo je po osvoboditvi uporabljala še nekaj mesecev, da ji ne bi ušel kak bodoči politični nasprotnik. In v rdečo žico smo simbolno spet ujeti. Ker se županu splača. Ne nepremičnine, ne Mercator, ne mestna podjetja, rdeče zvezde so županov najboljši posel. Za rdeče zvezde ima najboljše kupce.

Jankovićev monopoly

Vsi poznate igro Človek ne jezi se. Mečeš kocko in možičke podiš po igralnem polju. Igra Monopoly je nekaj bolj komplicirana. Igralno polje je mesto, kjer zidaš hiše in hotele, skrbiš za vodo, kanalizacijo, železniške postaje in podobno. Tudi v tej igri podiš svojega igralca okrog, kupuješ, prodajaš, investiraš, skubiš soigralce ali pa te oni skubijo. Če pristaneš na določenem polju, izvlečeš karto z naključnim dogodkom – nenadna dediščina, nepredvideni davki in podobno. Morda moraš v zapor in si za nekaj časa izločen iz biznisiranja. Ena od kart je tudi karta za izhod iz zapora. Če igralca doleti, da mora v zapor, si s to karto kupi takojšen izhod iz zapora in lahko biznisira naprej.

Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

V pravem monopoliju so županova podjetja pridelala vsaj 30 mio izgube. Kar ni ravno poslovna referenca. Bolj je uspešen pri zbiranju pravih kart. Kot verjetno mnogi tajkuni slovenske tranzicije, se je tudi Janković gibal po tanki črti, ki loči dovoljeno od prepovedanega. Vsi ti tajkuni so imeli na plačilnem listu najboljše odvetnike, ki so skrbeli za to, da bi bili posli zakoniti. Ali da bi se jih z nekaj dobre volje dalo interpretirati kot take. Med zadnjo krizo je dobre volje zmanjkalo. Danes so nekateri tajkuni v zaporu, drugi so zvezde družabne kronike. Eden je celo župan glavnega mesta. Ima dobre karte.

Taka karta je, da ne dovoli pokopa žrtev revolucionarnega nasilja na Žalah. Da podeljuje častna meščanstva pravim ljudem. Da prave ljudi, njihove sinove in nečake jemlje v službo ali za svetovalce. Da podpira vsako rdečo veselico, ki se zgodi v Ljubljani in širše. In da je postavil nazaj tiste rdeče zvezde na vpadnice.

Najboljši sosedje

Narobe bi bilo to kolumno razumeti kot še eno v vrsti kritik ljubljanskega župana. Spoštujem in cenim, kar je bilo v mestu v njegovem času narejeno. Moti me sicer način, tudi kakšna rešitev, ampak poanta je drugje.

Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.

Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.

Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.

Objavljeno v Časniku 9.10.2019.

Kolesarska steza ali kolesarski pas?

Vodnikova pred rekonstrukcijo.
Če bi še malo pločnika odščipnili za kolesarski pas, bi bilo idealno.

Z velikim zanimanjem spremljam rekonstrukcijo Vodnikove ceste v Ljubljani. Tam blizu sem preživel otroštvo in sem zgrožen. Vodnikova je bila cesta. Ne ulica. Široka. Pretočna. Razen na mestu, kjer je nanjo postavljene pol hiše. Zdaj jo ožijo povsod in na vsaki strani gradijo kolesarsko stezo. Mislim, da delajo napako.

Rad se vozim s kolesom, včasih sem se več. In vem, kako nadležno je zavijati okrog zelenic in parkirnih prostorov, skakati gor in dol na vsakem uvozu na cesto, kako strese vsak sicer utopljen robnik, kako oprezaš, kje bo kdo skočil iz pločnika na kolesarsko stezo.

Peruzzijeva po dveh rekonstrukcijah. Zdaj z dvojno kolesarsko stezo.

Zato mislim, da je delati ločene kolesarske steze na ulicah in cestah, ki niso štiripasovnice, kjer se kar naprej nekaj dogaja - v smislu uvozov in izvozov iz hiš - napaka. 

Primer take napake je Peruzzijeva. Tam je mesto pred leti cesto rekonstruiralo tako, da je zožilo cestišče, razširilo pločnike, na pločnikih pa narisalo prostor za kolesarje. Pešcev tam praktično ni, kolesarji so imeli cel pločnik zase. 

Riharjeva po starem. Odlična rešitev.

Ampak so vozili po cesti, ker niso na balanci in sedežu čutili vsakega uvoza in izvoza, vsakega ovinka. In so se verjetno pritožili na mesto, ki je zadevo rešilo s čopičem. Na zoženem cestišču je narisalo kolesarski pas. Če bi nekdo prej premislil, bi naredil širše cestišče, narisal na njem kolesarski pas in vsi bi bili zadovoljni.

Tako so zadeve še urejene npr. na Jamovi in še bolje na Riharjevi. Če je vozišče dovolj široko, so kolesarji varni, tudi če niso fizično ločeni od vozišča.

Napoved. Po novi Vodnikovi se bodo kolesarji vozili po vozišču (kjer zanje ne bo pravega prostora in bodo ustvarjali zastoje) in nekateri še po kolesarski stezi. Povsem možno je, da bo Vodnikova končala kot Peruzzijeva. 

Peterson skozi dvanajst zidov razuma

Slovenija je bila minuli vikend točka na zemljevidu svetovne turneje Jordana Petersona. V soboto je govoril evropski politični in gospodarski smetani, v nedeljo navadnim ljudem.

Po prvem govoru smo šli na kratek sprehod po Ljubljani. Oster, svež sončen dan je bil in kontrast med toplim, človeškim, mehkim Prešernovim trgom in modernim, hladnim, praznim Trgom republike ne bi mogel biti večji. Pod Prešernom vrvež mladih in starih. Nekateri so Petersona spoznali in ga ustavljali za selfije. Njegova soproga je povedala, da je povsod tako. Ampak ni bilo pritoževanje. Ni mu bilo odveč. Niti nisem imel občutka, da mu godi. Kot da je vse del njegove misije. Njegovega misijona. Da bi bilo na svetu nekaj manj kaosa in nekaj več reda. Da bi ljudje iz sebe naredili več. Oboževalko objame, se nasmehne in … upa, da je pustil sled. In sled je v Ljubljani pustil.

Trg revolucije(sic!) je naredil vtis. Pa ne, ker bi bil Peterson ljubitelj brutalizma in bi mu imponirali betonski stolpnici na južnem robu trga. Ampak ker je v spomeniku revoluciji morda videl tisto, čemur stoji nasproti. Zlu. Kaosu. Tudi ljudje, ki ne verjamejo v nebesa, vedo, da obstaja pekel. Bil je tukaj, na zemlji, v Auschwitzu in v sovjetskih gulagih. V človeku, ki »zapusti svojo dušo in se na izpraznjeni prostor naseli zlo«. Totalitarizmi vzcvetijo, ko se posameznik odpove svoji odgovornosti, pravi Peterson, ko izbere lažjo, nesamostojno pot in tuli z volkovi.

In bronasta gmota tistega spomenika, tistih teles in udov, brez obrazov, brez izrazov, kaos teles, ki so zvarjena in ulita v kolektivno celoto, je natanko tisto, kar vodi v zlo. Ko posameznik neha biti suvereni in božji del kozmosa. Odgovornost posameznika je, da se temu postavi nasproti. Kot Peterson na moji fotografiji.

V nedeljo je govoril v dvorani za 1600 ljudi, napolnil bi tudi dvakrat večjo. Dan prej je govoril mogočnim in vplivnim iz sveta politike, bančništva in gospodarstva. Elita. Vrhnji en procent. V nedeljo so bila publika »navadni« ljudje: študentje, delavci, uslužbenci, upokojenci. Ljudstvo. 99%. In vendar je bilo njegovo sporočilo enako za vse. Morda zato, ker verjame, da smo v svojem metafizičnem bistvu vsi enaki.

In sporočilo je, da je vsak lahko boljši. Da se vsak – centralni bankir ali študent ali snažilka - vsako jutro, zbudi v kaos različnih možnosti. In jih čez dan nekaj realizira. Večjih ali manjših. Zahtevnejših ali manj zahtevnih. Odgovorno ali neodgovorno. In če jih ne, ostane kaos, nastane luknja v kozmosu. Ki jo nekaj zapolni. Zlo.

"To, da pospravite sobo, je projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red".

Da se je treba potruditi biti boljši, so vam povedali starši. Isto so vam povedali učitelji. In preberete lahko v skoraj vsaki knjigi za samopomoč. Ampak zakaj? Zakaj se sploh zamujati s tem, da bi bili več, kot smo? To Peterson pove drugače: Ker je človek ustvarjen po božji podobi.

In prepriča, ne da bi za hip izpadlo banalno, da je to, da pospravite sobo, projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red. Talent Jordana Petersona je, da ljudem to pove s prepričanjem in energijo, ki se ljudi dotakne. Da začutijo, da na tem nekaj je. Da v sebi nosimo del nečesa večjega.

Začutimo pa lahko, ker to zavest nosimo nekje globoko v sebi. Peterson pravi, da je njegov uspeh v tem, da zna povedati, kar ljudje itak že vedo. Da da besede občutkom, ki so v nas od rojstva. Peterson zna to nagovoriti v okolju, ki ga je znanost skoraj povsem odčarala. Ko vemo od kod strele in suše in sončni mrk. Ko imamo čisto za vse znanstveni odgovor. Celo za obstoj Boga. Celo za to, zakaj da smo si bili Boga izmislili, ima znanost odgovor.

In skozi vseh teh dvanajst zidov razuma in razsvetljenosti in modernosti Peterson prodre s sporočilom, da gredo kocine pokonci. Da sem jaz, in ti bralec, in urednik tega časopisa, in svetovni bankir, in snažilka, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Da v sebi nosimo nekaj božjega. Vsi. Tu je izvor naših pravic. Tu je temelj demokracije. Tu je izvor naših dolžnosti. Temu primerno se je treba postaviti v svet. Zato se je treba zjutraj spraviti iz postelje in narediti nekaj iz sebe.

Objavljeno 23.11.2018 v prilogi tednika Družina Slovenski čas.

Alternativa oženju Karlovške

Ljubljansko županstvo se je namenilo ožiti Karlovško cesto iz štirih na tri pasove. Za poseg vidim dva motiva. Uradni motiv je, da bodo po Karlovški speljali kolesarsko stezo. Neuradni je, sumim, nadaljnje zmanjševanje avtomobilskega prometa v "zeleni prestolnici Evrope". Več ko bo zastojev, manj se bodo namreč ljudje vozili. Ne en ne drug ne vzdrži kritične presoje.


Zeleni fundamentalizem bo povozila tehnologija

Zmanjševanje avtomobilskega prometa je gotovo nekaj, kar je všeč zelenim funamentalistom. Za fundamentaliste imam tiste, ki bi družbo zelenili zato, da bi ljudje trpeli in ne zato, da bi bilo okolje bolj čisto.

Slika 1: Karlovška med Levstikovim trgom in Roško, ki naj bi jo zožili iz štirih v tri pasove. Vse slike Google Maps.

Dandanes morda celo obstaja racionalni razlog za zmanjševanje osebnega prometa v mestih, saj osebna vozila s svojimi izpuhi in dizli s trdimi delci obremenjujejo okolje. Je sicer veliko vprašanje, ali je za ljudi bolje nekaj več umazanije, pa zato pet ur prostega časa več na teden, ki ga prihranimo zaradi hitrejših potovanj z osebnimi vozili. Da do večjem udobju in manjšemu širjenju nalezljivih bolezni, ki se širijo v vozilih javnega prometa, niti ne govorimo.

Ampak celo če pristanemo na to, da je zaradi motorjev na notranje izgorevanje več škode kot koristi, bodo ti motorji v kratkem izginili. Dogaja se elektrifikacija osebnih vozil in kompjuterizacija upravljanja z vozili. Kombinacija teh dveh tehnoloških inovacij bo imela za posledico, da bo osebnega prometa več.

Zakaj? Prvič, osebni promet ne bo več umazan in ga zelena inkvizicija ne bo več preganjala. Na cesti ne bodo samo vozila tistih, ki imajo kje parkirati, ampak bo samovozeči avto peljal nekoga v službo ali po opravkih in se šel parkirat domov. Torej dve poti namesto ene. Ali pa bo med tem nekoga drugega nekam odpeljal.  Vse to, kar je danes nekje parkirano, bo na cesti. Inteligentna semaforizacija bo v kombinaciji s samovozečimi vozili povečala pretočnost križišč, zato bodo morale biti ceste bolj pretočne.

Oženje cest je torej v luči elektrifikacije in kompjuterizacije osebnih vozil kratkovidno.

Alternativna kolesarska povezava

Napisano seveda ne pomeni, da ni treba izboljšati kolesarskega omrežja Ljubljane. K sreči za oženje Karlovške obstaja mnogo boljša alternativa.

Kolesarska steza ob Karlovški rešuje kolesarski promet med  Rakovnikom, Galjevico in Rudnikom ter Staro Ljubljano, Vičem in Šiško. Za Bežigrad in na tržnico se gre s kolesom po Roški in Za gradom.

Alternativna pot, ki jo je mogoče urediti ceneje, poteka po trasi Ob dolenjski železnici, mimo Botaničnega vrta, preko novega mostu čez Gruberjev prekop na Špici in potem naprej skozi Prule na Levstikov trg (slika 2).

Slika 2: Prijetna kolesarska pot iz Rakovnika v Center odmaknjena od velikega prometa, v senci dreves in v stiku s travniki in vodami.

Urediti bi bilo potrebno samo okrog 170m kolesarske steze med Orlovo, po robu Botaničnega vrta do Ižanske (slika 3). To ne bi smel biti poseben problem, ker je Botanični vrt državen in bo menda že našel skupni jezik z mestom za tisto dva metra široko kolesarsko stezo.

Slika 3: Potrebna investicija od Orlove po robu Botaničnega vrta do Ižanke. Priključek pri mostu na Špici.

Kolesarsko pot je v smeri ven iz mesta ob železnici mogoče podaljšati vse do nakupovalnega centra Rudnik. Manjka samo cca. 180 metrov kolesarske poti ob železnici zahodno od tistega Hoferja na Dolenjki. Na ta način kolesarski promet premaknemo iz prometne in za kvalitetne kolesarske steze tudi preozke Dolenjske ceste na mirno in neprometno cesto Ob dolenjski železnici. Od nakupovalnega centra Rudnik do Stare Ljubljane bi na novi trasi kolesarje ustavljala samo dva semaforja!

Skratka

Ker je smer Karlovška-Roška prevzela del prometa zaprte Slovenske, bo oženje Karlovške povzročilo dodatne zastoje. Obstaja boljša, cenejša in predvsem za kolesarjenje mnogo prijetnejša rešitev.

Premislite torej. 

Grbine v glavah

Slovenci ne maramo svobode. Ne na debelo, ne na drobno. Na debelo se to kaže v pričakovanju, da mora država poskrbeti za vse, od paketa najnujnejšega za novorojenčka do pogreba. Značaj naroda hlepi po tem, da ima za vsako stvar varuško, nihče se ničesar ne loti brez komande, vse more biti predpisano, regulirano, omejeno, ograjeno ... sicer se od svobode ljudem zvrti. In to se kaže v tudi najbolj vsakdanjih zadevah. Npr. v prometu.

Pogled iz obstoječega ležečega policaja proti križišču. Nova cesta bo tako široka, kot tale na začetku. Naslednji ležeči policaj bo pri lesenem kandelabru, kjer se na to cesto priključita dve hiši, cca. 100 metrov od tu (vir. Google).

Čakali in dočakali ...

Petnajst let po tistem, ko je bila pozidava zaključena in vsi komunalni prispevki plačani, bodo stanovalci dela Ljubljane dobili normalno, dvopasovno navezavo proti obvoznici in vpadnici. Gre za dobrih 250m ceste (na sliki), ki je bila sicer uporabna, varna pa še posebej za pešče, pse in kolesarje ni bila. Srečanje dveh vozil je bila igra, kdo bo prej pomežiknil; kdo bo ostal na asfaltu in kdo se bo umaknil na bankino.

Pol leta so teh 250 metrov izkopavali in zasipali, ravnali in kopali luknje; za vodo, za elektriko, za kanalizacijo, pa za plinsko omrežje, višali in nižali jaške ... V teh dneh pred praznikom dela in dnevom zmage bo, po stari navadi, slavna otvoritev. Stanovalce skoraj ima, da bi iz hvaležnosti, da bodo po pol leta na 15 let podlage le dobili normalno cesto, dali županu za pijačo. Ali pa za mašo. V Ljubljani pač traja, da se kaj premakne, sploh, če ni v centru in vsem na očeh. A ni poanta v tem.

... šikaniranje

Poanta je v tem, da se je nekomu zdelo, da bo pa cesta zdaj preveč široka, ravna in gladka. Na novem asfaltu ne bo udarnih jam, ne bo se treba izogibati na bankino. To je pa za predmoderno ljudstvo, ki se vozi z avtomobili in nima občutljivosti kolesarjev in pameti pešcev, popolnoma nevzgojno. In se je odločil, da bo 100 metrov za obstoječo grbino in 150 m pred semaforiziranim križiščem postavil še eno. Nadstandard!

Pojma nimam, zakaj. Prometnih razlogov ni. Če "stroka" pravi, da so, se Ljubljančani kar pripravite. Na 98% cest grbina sodi bolj kot sem. Cesta je skrajno lokalna, okrog teh grbin ni ne šole ne zdravstvenega doma ne kake druge javne stavbe.

Ker so stanovalci želeli?!

Župan mi je prijazno pojasnil, da "zato, ker so stanovalci tako želeli". Stanovalci? Upam, da pri zaviranju (pred grbino) odpadajo kakšni trdi delci.

Na tem odseku se na cesto priključi morda deset hiš. Na eni strani ceste je železnica in iz te strani na cesto ne more nič razen iztirjenega vlaka. Pločnik na drugi strani je od ceste ločen z zelenico. Edini pešci so sprehajalci psov. Med križiščem (na katerega je tudi grbina) in obstoječo grbino je ravno toliko ceste, da mirno pospešiš do 50km/h, spustiš gas in pred naslednjo oviro rahlo zavreš.

Bolj verjetno se mi zdi, da gre za ljubljansko prometno politiko, katere cilj je greniti življenja šoferjem. In proti njej se nihče ne oglasi. Ker tisti z ekološko zavestjo so kolesarji in tisti s pametjo pešci. Avtomobile je pa v tej razsvetljeni družbi politično nazadnjaško zagovarjati. Vozimo jih pa vsi.

Grbinjenje je v mestu v polnem zamahu. Kjer za omejitev hitrosti in neudobno vožnjo ne poskrbi uničena cesta, ali rumeni pas ob vikendih, se naredi grbino. Med (po nepotrebno semaforiziranim) križiščem (z grbino!!) na eni in grbino 250 metrov stran na drugi strani, bi se sicer dogajal avtomobilski razvrat. Dirke z dragsterji! Tega pa oblast seveda ne bo dopustila. In preseka to s še eno grbino.

Tri grbine na 300 metrih nepomembne ceste ob železnici ob kateri se ne dogaja nič.

Komando!

Ker nas oblast šikanira na debelo, takega zafrkavanja na drobno niti več ne opazimo. Rabimo komando. Hočemo policijo in nadzor, ker ne zaupamo, da bi se sami držali reda. Hočemo semafor, ki pove, kdaj se sme peljati in kdaj ne. Hočemo vsaj rondo z vodometom in spomenikom vaškemu županu, ker se njegova tašča ne zna skozi križišče zapeljati v levo. Amerikansko samoorganiziranje s stop znaki na vseh štirih vhodih v križišče za Slovence pač ni.

Hočemo policaja, da bo delal red. Magari ležečega. Ki se mu lepše reče grbina.

Hitreje? Res?

Prepričujejo nas, da je zaprtje Slovenske za osebni promet dobro. In da so rumeni pasovi na vpadnicah dobri. A prepričljivih argumentov nisem videl.

Drži, da v nartpanih avtobusih skozi cestni presek spraviš več ljudi v časovni enot, kot če po eden sedijo v osebnem vozilu, ampak to ni vsa zgodba. Mimo Name se bo zaradi zaprtja morda premaknilo več ljudi v časovni enoti. Morda, ker avtobusi so na Slovenski že imeli svoj pas prej in ga bodo imeli tudi zdaj. Ampak, kar je res važno je, ali bodo vsi udeleženci v prometu skupaj za potovanja po Ljubljani poslej porabili manj časa. Tega izračuna nisem videl in čez palec se zdi, da ne.

Če bi se recimo vsi začeli voziti z javnim prometom, bi ta tekel malo hitreje. Bodimo optimisti, recimo, da bi potovanja skrajšali celo za 20%. Ampak z avtom se človek med dvema točkama v Ljubljani premakne vsaj 60% hitreje kot z javnim prevozom. Tega javni prevoz nikoli ne bo ujel, ne glede na to, kaj vse se zapre. Vedno je treba namreč peš do in od postaje in vedno se nekaj časa čaka na avtobus (ali tramvaj), da ne govorimo o čakanju pri prestopanju. Tega skupaj je lahko toliko, kot je celoten čas potreben za pot z avtom, torej tudi vožnja javnega prometa z neskončno hitrostjo ne bi pomagala.

Končna posledica je, da bo po spremembah povprečen udeleženec prometa v Ljubljani za pot na delo in iz dela potreboval več in ne manj časa.

• Veliko več vsi tisti, ki bodo iz osebnega vozila prešli na javni promet, 
• krepko več vsi tisti, ki bodo ostali v osebnih vozilih v še večjih zastojih,
• in malo manj tisti, ki so se do zdaj vozili z javnim prometom.

Ampak v agregatu je zadeva negativna.

Naloga mestnih oblasti ni ideološko* motivirano šikaniranje udeležencev osebnega prometa, ampak skrb za to, da ljudje čim manj časa izgubljajo v prometu. Za resen prispevek na tem področju so potrebne konkretne investicije, ne sajenje rožic (dreves) in kozmetika (barvanje).


* ne v smislu levo-desno, ampak zeleno. 

Novi novi NUK

Tole sem povedal ob otvoritvi razstave projektov za NUK II. Poudarjam, da sem to pisal prej, preden sem imel možnost za silo spoznati prvonagrajene projekte

Zmagovalec drugega natečaja za NUK II (Bevk Perović arhitekti).

Spoštovani

NUK2 je gradnja, ki se jo veselim. Vsi narodi so se svoje samostojnosti in uspehov veselili tako, da so gradili. Periklej je gradil Akropolo, Justinjan je zavarovanje vzhodnega cesarstva proslavil z baziliko Svete Modrosti, Čehi so se samostojne države veselili tako, da so dali slovanskemu bratu graditi Hradčane.

Celo kot del stare Jugoslavije smo Slovenci po prvi svetovni vojni po Plečnikovih načrtih preuredili središče prestolnice in zgradili NUK. Socialistična Republika Slovenija je pozidala Trg Revolucije z dvema stolpnicama in Cankarjevim domom.

Po tem smo leta 1991 menda izpolnili, kot pravijo, »tisočletne sanje«. In kaj smo v glavnem mestu državotvornega zgradili? BTC kot opomnik, da smo v tržnem gospodarstvu. Stožice, ker mesto res potrebuje zelenico za nogomet.

Mestno središče pa čaka na kaj ambicioznega, država čaka, da bi praznovala to, da je.

NUK2 ima v tem kontekstu poseben pomen. To je potencialno prva nova pomembna javna stavba v prestolnici po osamosvojitvi Slovenije in edina nova večja stavba v najožjem središču mesta. Zapolni eno treh štirih lokacij, ki prazne čakajo na pogum – poleg Kolizeja, Šumija in Južnega trga.

Čevlje, v katere mora stopiti arhitekt dodatno povečuje skoraj mitski status, ki ga ima za slovensko arhitekturo in za slovenskega duha Plečnikov NUK. Ne gre za še eno knjižnico, za še eno javno stavbo.

Stari Mušičev NUK II .

Z novim NUKom se ukvarjamo že več kot dvajset let. Z enim načrtom razpolagamo že desetletja in v delu stroke uživa veliko podporo. Drugega, potencialno celo več drugih, smo dobili letos; za knjižnico.

Med tem knjiga kot medij izginja in nihče si danes ne upa dati roke v ogenj, čemu vse bomo rekli »knjiga« čez 20 let; če jo bomo sploh držali v roki in če bomo zanjo potrebovali police.

Pred tremi leti in pol sem na svojem blogu opozoril, da novi NUK ne bi smel biti zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih, demonstrirala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost. Napisal sem tudi, da ne vidim nobene potrebe, da bi pretiravali z varovanjem ostalin provincialnega rimskega mesteca.

Ko govorimo o samozavesti: samo slutim lahko, kaj smo zamudili, ker k projektu nismo povabili slavnih imen svetovne arhitekture in tudi na ta način pokazati tisto odprtost do tujcev in z njo samozavest, ki so jo bili Čehi sposobni demonstrirati 80 let nazaj.

Zdajle, ko odpiramo razstavo prispelih projektov bom pravzaprav prvič dobro videl projekt, ki mu je žirija podelila prvo nagrado.

Priznam, ko sem ga videl na internetu prvič, sem se zamislil; ker ni bilo tistega »Uau!« , ki bi moral pospremiti objekt, ki bi bil lahko ljubljanski Kunsthaus ali Guggenheim. Ampak slike na internetu so bile majcene in ločljivost slaba. Prvonagrajeni projekt vendarle genialno vzpostavlja dialog s Plečnikovim NUKom. Nobenega dvoma ne bo, da sta stavbi v duhu in vsebini nekako povezani. Tudi zato avtorjem moje iskrene čestitke in poklon.

Bilo pa bi neodgovorno in neutemeljeno, da bi lahko obljubil konkreten datum, kdaj bodo na parceli zagrmeli stroji. Kot rečeno, projekte danes prvič dobro vidim.

Poznamo finančno situacijo, a kljub krizi že veliko vlagamo v infrastrukturo znanja v Ljubljani. Gradi se Preglov inštitut ter dve novi fakulteti, računalništvo in kemija, skupaj za več kot 100 M€..

Ambicij, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, za infrastrukturo za znanje je še nekaj. NUK2 je ena izmed njih, ki bo enakopravno tekmovala v tej konkurenci. Upam, da bomo v naslednji finančni perspektivi lahko zanj našli tudi evropska sredstva.

Slovenska država in njena prestolnica, slovenska ustvarjalnost, ki jo knjižnica simbolizira, si zaslužita, da od načrtov preidemo h gradnji.

Spoštovani,

Ob koncu mi dovolite, da se zahvalim za delo, ki je bilo doslej opravljeno. Arhitektom za projekte, žiriji ter Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije za organizacijo natečaja.

Bogatejši smo za vrsto idej, od zmagovalnih, do tistih, ki so izpadle zaradi morda preveč omejujočih pogojev razpisa.

Vsem udeležencem, še posebej seveda zmagovalcem, pa iskreno čestitam.

Zakaj še je tržnica zaščitena

Crnkoviču ne gre v glavo:

da gre razumen človek, ki rad spreminja ustaljeni red stvari ne le z besedami, temveč tudi dejansko, z opravilno močjo in izvršno oblastjo in z razlogi, upoštevat obskurna priporočila arheologov.

In našteje za celo stran Sobotne priloge argumentov, zakaj naj priporočil dediščinske stroke ne bi upošteval. Naj naštejem še nekaj argumentov v drugo smer, ki tudi niso "obskurna priporočila arheologov":

• Prometna stroka ima deljena mnenja o tem, ali je garaža na tem mestu sploh potrebna in pametna. Resljeva cesta je ozka, slabo pretočna in se na severu in jugu ne steče nikamor. Konča se s "T" križiščem. Vem, da si tisti, ki stanujejo v bližini, želijo, da bi, vsaj kadar sneži, imeli kam zapeljati svoje vozilo, ampak za take primere je med Rogom in Gradom še dosti možnosti za gradnjo garaž. Politika je, z izjemo Jankovićeve liste, tudi enotna. Je proti tej garaži. Tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti je nanizala vrsto argumentov proti. Itd. itd.
• Tržnica ni samo spomenik arhitekturne dediščine, ampak velja varovati tudi družabne, socialne vzorce, ki so se vzpostavili okrog tržnice. Gradnja bi jih prekinila, potem pa na tržnico pripeljala instant meščane, ki se bodo z avtom pripeljali pod tržnico, se z liftom odpeljali po solato, in na enak način spet izginili pod zemljo. Vzhodno pa bo zakolonjena Resljeva. Tisto, kar dela tržnico zanimivo, pot na tržnico in srečevanje ljudi na tej poti, na vhodih v tržnico, bi izginilo. Ko zdaj hodimo po tržnici, hodimo po 2000 letih zgodovine, po novem bi hodili po treh nadstropjih pločevine.    
• Pri dveh zadnjih globokih jamah v mehkem terenu blizu Ljubljanice je prišlo do razpok na sosednjih stavbah (Kongresni trg) in menda celo do nagibanja sosednjih blokov (gradbišče na južnem vhodu v tunel). Tretja taka jama pod Bellvuejem se je posula. Ni bilo vedno mesto investitor, kaže pa se lahkoten odnos investitorjev do sosednjih objektov in lahkotnost dajanja dovoljenj za kopanje v globino. Tveganja za kaj takega si ob Stolnici in Plečnikovih kolonadah ne smemo privoščiti.
• Jankovićeva mestna uprava je do zdaj pokazala malo spoštovanja do Plečnika. Njegov koncept tržnice je uničila z Mesarskim mostom. Plečnikov štadion za Bežigradom propada.

Zdaj imamo eno leto časa, da tudi o tem premislimo.

Na kmetih menda ljudje res ne gradijo več kot par nadstropnih stavb in ne gradijo pod zemljo. Kar pa ne pomeni, da se postane meščan tako, da se z štemarico loti Plečnika, spodkoplje vsak mestni trg in na vsaki polovički parcele naredi poslovno stanovanjski objekt, ki gre za dve nadstropji čez gabarite okolice.

Ljudje oblikujejo gradnje in gradnje oblikujejo ljudi,

je rekel Churchill. Obleka naredi človeka, meščanov pa ne garaže.

PS. o tajmingu

Predvolilnega časa ni izbrala vlada ampak mestna uprava, ki je prav takrat hotela kulturnovarstveno soglasje k posegu, s katerim bi zaobšla preklic gradbenega dovoljenja za garažo, kar je naredilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pred tedni. In ne, nismo "s kirurško natančnostjo" datuma izbrali tako, da se kolumnisti s tem problemom ne bi mogli ukvarjati.

Ljubljana kot podjetje

Na Mestnem svetu dolgo in široko razpravljamo o tem, ali bi za direktorja Lekarn Ljubljana potrdili morebitnega črnograditelja in morebitnega plagiatorja Marka Jakliča. Vse skupaj je pravzaprav lepa ilustracija ideje "Ljubljana kot podjetje" oz. "Slovenija kot podjetje". Pa najprej nekaj teorije. Čez palec imamo tri gospodarske modele:

1. Kapitalizem je tekma med ponudniki za kupca, najboljši zmaga, tekmeci kontrolirajo drug drugega,  kupec pa izbira. Država se vmešava v toliko, da je tekma na trgu poštena. 
2. Socialistična dogovorna ekonomija pomeni, da ni tekmovanja, dogovori se, kdo kje kaj dela in prodaja, vsak ima monopol, interese kupcev naj bi varovala država oz. lokalna skupnost.
3. Mafijska ekonomija ima tudi za cilj dobiček, monopolni rajoni se določajo z mafijskimi vojnami, na vrhu je boter, država pa se ne vmešava v poslovanje oz. zaščito trga in kupcev ampak skuša celoten poslovni model zaustaviti. 

Vsak lahko sam premisli, kam mestna podjetja, predvsem lekarne, pobirajo iz vsakega od teh modelov. Če kdo misli, da so mestni monopoli koristni za Ljubljančane, naj ustvari še monopol pri trgovinah, mobilnih operaterjih, internetskih ponudnikih, trafikah, pekarnah, zelenjadarjih …

Oz. naj model ekstrapolira na Slovenijo kot celoto. Državni monopolisti bi navili ceno, dobiček pa bi predsednik vlade prerazporejal sem in tja. In našel bi se pametnjakovič, ki bi razložil, da ima monopolist nižjo ceno kot konkurenca. Da se državljanom to celo splača. Kot bi poslušali debato Mobitel vs. Simobil izpred par let.

V zvezi s konkretno zadevo g. Jakliča pa me bo predvsem zanimalo mnenje svetnikov Liste Zorana Jankovića. Med njimi so taki z magisteriji, doktorati, nekaj jih predava na univerzi, ki je Jakličev magisterij spoznala kot plagiat.

S svojim glasom bodo povedali, ali so bolj akademiki ali so bolj politiki.

Morali bi ploskati!

Tole pismo sem napisal za Delo, ker me jezi, če nekdo potvarja, kaj sem rekel.

Zoran Janković je v intervjuju v Delu dne 2.8.2011 narobe citiral mojo izjavo. Po popravku predstavnice za odnose z javnostmi pri MO SDS Ljubljana sem pričakoval, da bo župan priznal za napako, saj je magnetogram jasen. Na stalne očitke, kako je za slabo stanje mestnih financ kriva SDS, sem povedal naslednje:

Spremenil se je na način (financiranja občin), ki je povečal solidarnost v Sloveniji. Ki je odvzel bogatim občinam in je dal revnim občinam. In glede na to, da se ima večina tukaj v mestnem svetu za levičarje, bi morali ob tem po mojem ploskati!

Namesto županovega opravičila, je bil objavljeno pismo mestne uradnice iz kabineta župana, ki neresnico ponavlja in odpira teme, ki se ne tičejo mesta, ki jo plačuje.

A razčistimo najprej enkrat za vselej glede financiranja občin. Mestna Občina Ljubljana ima okrog 280.000 prebivalcev. To je 14% prebivalcev Slovenije. V Ljubljani je 77.000 delovnih mest v javnem sektorju. Ena tretjina delovnih mest, ki jih plača slovenski davkoplačevalec in posredno slovensko gospodarstvo, je v Ljubljani, ki ima eno sedmino prebivalcev. V Ljubljani je samo 125.000 delovnih mest v zasebnem sektorju, kar je 21% vseh, pa še med te sodijo številna podjetja v državni lasti in kvazi monopolisti. Če bi v program Revizor pogledali, s kom posluje država, bi verjetno spet odkrili nadproporcionalno število podjetij iz Ljubljane. V Ljubljano nosi denar še okrog 40.000 študentov iz drugih občin. Najvišja povprečna plača v Sloveniji je v Ljubljani.

Ljubljana, njene trgovine, kavarne in restavracije v največji meri v Sloveniji ne živijo od realnega gospodarstva, ampak od davkov, ki so jih plačali drugje. Zato v ljubljanskih nakupovalnih središčih ni videti krize. Bregove Ljubljanice sta Janković in Koželj lepo uredila. A Slovenija je na bregovih Ljubljanice videti čisto drugače kot npr. na bregovih Rinže, Kolpe, Savinje ali Drave. Povečati solidarnost med slovenskimi občinami je bilo edino prav. Ljubljančani niso bili sebični, po Sloveniji imajo sorodnike, poznajo razmere. Janković zdaj Ljubljančane uči ozkosti in sebičnosti.

Jankovićevim sanjam o tem, kako naj bi managerji postali četrtinski lastniki podjetij na rob tole: manager je delavec v podjetju, ki ga lastnik plačuje za upravljanje. Razlike med lastnikom in upravljavcem premoženja, med managerjem in podjetnikom, Janković očitno noče razumeti.

Če se je »cehu direktorjev«, na katerega se tako rad sklicuje, pod Janševo vlado kaj zgodilo, to ni nujno slabo. Pojasnimo: cehi so bili srednjeveška združenja obrtnikov, ki so na ta način med drugim ohranjala monopol na svojem področju, vzdrževala višje cene in preprečevala vstop konkurenci na trg. »Ceha direktorjev« – torej združbe, ki si drži nivo plač in zapira krog posvečenih za upravljanje podjetij – zato ne vidim kot nekaj pozitivnega v slovenski družbi. Združenja managerjev in podjetnikov da, cehi pa v 21. stoletje ne sodijo.

Ker v SDS trezno gledamo na finančno situacijo v državi in nas skrbi, koliko bo naše otroke zadolžila sedanja oblast, se nam ne zdi realno, da bi danes pozivali državo, da da Ljubljani dodaten denar na račun manj razvitih občin ali na račun še večjega zadolževanja. Država si že brez Jankovićevih apetitov sposoja 20c za vsak evro, ki ga porabi. Namesto tega naj se župan loti svojega dela: z denarjem davkoplačevalcev ravna kot bolj skrben gospodar, zmanjšuje stroške, omogoči nadzorno vlogo opoziciji in v celoti izkorišča evropska sredstva, ki se mu ponujajo.

"Poslovnik, to sem jaz"

Sedenje v Mestnem svetu MOL in prenašanje Jankovićeve samovolje ni kakša posebna zabava, če je pa po par sejah edina opazna novica ta, da me je učitelj Janković pošlje prebrati poslovnik, se pa človek sploh vpraša, če ima vse skupaj kak smisel.

Tole je iz današnjega Dnevnika

Poslovnik MS MOL:

90. člen
Predsedujoči lahko osebam v sejnem delu dvorane izreče sledeča ukrepa: 

• opomin, ki je ustni in se izreče, če govori kdo, ki mu beseda ni bila dana ali mu je bila odvzeta, ali če na drug način krši red na seji in določbe tega poslovnika;
• ukor, ki se ustno izreče osebi, ki ne upošteva opomina.

Če kdo ne upošteva opomina ali ukora, predsedujoči lahko svetu predlaga njegovo odstranitev s seje ali dela seje.

Oseba, za katero je predlagana odstranitev s seje ali dela seje, ima pravico do zagovora, ki pa ne sme biti daljši od ene minute. Nato o odstranitvi odloči svet brez razprave.

Tole je magnetogram dotičnega dela seje:

GOSPOD ZORAN JANKOVIĆ

Samo moment prosim! V skladu z 90. členom… glede na to, da ne upošteva opominov ukora, dajem na glasovanje in ugotavljam navzočnost, da se ga odstrani iz seje, gospoda Jazbinška. 

 

Ugotavljam navzočnost.

Rezultat navzočnosti: 30

Glasujemo o Predlogu sklepa, da se ga odstrani iz današnje seje.

Lepo prosim za vaš glas.

22 ZA.

6 PROTI.

Bodite dobri, pa pejte iz seje gospod Jazbinšek.

…/// … iz dvorane – nerazumljivo…///

Prekinjam sejo, dokler ga … direktor, odnesite ga ven. 

Janković bi moral na točki, po tem, ko je dal predlog, da se Jazbinška odstrani in pred glasovanjem o tem, Jazbnišku dati minuto časa za zagovor. Tega ni storil. Jazbinšek je bil odstranjen v nasprotju s poslovnikom, njegova izločitev iz dela seje, na katero mu je bil vstop preprečen, je bila nezakonita, mogoče bi bilo osporavati vse sklepe, ki jih je MS MOL sprejel na seji, na kateri Jazbinšek ni smel sodelovati oz. iz katere naj bi ga, kot temu pravi župan mesta kulture, odnesli.

In o tem, da je kršil poslovnik, Janković sploh ni dovolil razprave!

To ni drugič, da je župan eklatantno kršil poslovnik.

Na 4. seji, ko ni in ni bilo večine, da bi spreminjal Statut Mestne občine, je najprej v nasprotju s poslovnikom hotel, da bi o isti zadevi glasovali še tretjič, potem, opozorjen na to napako, je prešel na poimensko javno glasovanje. Po koncu tega glasovanja, opozorjen, da bi moral dati najprej na glasovanje, ali se lahko glasuje poimensko, je hotel to dati na glasovanje kar za nazaj. No, takrat, ko bi o isti stvari glasovali četrtič, in kršili še en člen poslovnika, smo svetniki SDS zapustili dvorano. Sprememba statuta ni bila izglasovana.

Ampak to ga ni motilo

da se ne bi obnašal, kot da bi sprememba statuta bila izglasovana. Mesto letos namreč nikakor ni obeležilo enega od svojih dveh v Statut zapisanih praznikov. Kot da bi bilo izglasovano, kar ni bilo.

Redno

pa krši poslovnik, ko ne upošteva 62. člena, ki med drugim pravi:

Predsedujoči razpravo konča, ko na izrecno vprašanje, ali še kdo želi razpravljati, ni nobene prijave.

Ko se mu zdi, da je bilo razprave dovolj, ali ko svetnik čaka, da bi župan povedal svoje, da bi se dalo še na to odgovoriti, ima Janković navado, da na hitro reče, "Zaključujem razpravo". In steče glasovalni stroj.

Ostali načini, s katerimi se preprečuje argumentirana razprava:

• V gradivih manjkajo bistveni deli, npr. načrti plavalnega centra. Na evro natančne, pa par tisoč različne cene pa so!
• Spremembe aktov so predstavljene na kar najbolj nejasen način. Bog ne daj, da bi bila drug poleg drugega staro in novo besedilo.
• Kak papir, ki bistveno spremeni okoliščine odločanja, npr. mnenje odstopjene ministrice Bručanove, da projekt plavalnega centra Ilirija ni pripravljen tako, da bi lahko dobil evropska sredstva, se pred mestnimi svetniki skrije.
• Bog ne daj, da bi dobili risbo parcel, s katerimi se kar naprej mešetari. Seveda ne, slika je vredna tisoč besed.

O tem, kako govornico izkorišča za svoje razprave o čemerkoli, drugim pa arbitrarno jemlje besedo, pa tokrat ne bi. Se je bilo že s tem popolnoma brezplodno ukvarjati. Ob tako udobni večini  in če so stvari tako čiste, mu tega pač ne bi bilo treba.

PS. Mestna uprava je zavrnila predlog Svetniške skupine SDS, da bi seje v živo prenašali po internetu. Že ve zakaj.

Vrednote rdeče

Malo pred volitvami so končno odprli Peruzzijevo. Razkopana je bila skoraj dve leti. Sreča in hvaležnost okoliških prebivalcev je brezmejna. Včasih moraš komu kaj vzeti, da ceni, da nekaj ima. Ampak nazaj nismo dobili iste ceste. Ko smo se preselili na ta konec Ljubljane, med garažo in obvoznico ni bilo semaforja. Ko so zgradili nakupovalno središče Rudnik, so na križišču Peruzzijeve in Jurčkove postavili semafor. Potreben.

vir Wired

V času mandata Zorana Jankovića je Peruzzijeva dobila še dva semaforja. Prvi je na križišču med Peruzzijevo in Cesto ob dolenjski železnici. Na tem križišču je naravnost naprej 50 m stran semaforizirano križišče z Dolenjko, na desno je slepa ulica (brez pločnika), na levo asfaltiran kolovoz (tudi brez pločnika), na katerem se težko srečata dva avtomobila. Ko so novinarji Jankovića vprašali, zakaj semafor, je kot iz topa "jaz-vse-vem" izstrelil, da zato, ker je blizu šola. Tako blizu ima kako šolo prav vsako ljubljansko križišče. Mimogrede, na tem križišču mi je najbolj všeč navodilo "zapelji do stop črte". Te črte ni.

Pred dnevi smo dobili še semafor na koncu Peruzzijeve pred nadvozom čez avtocesto. Tudi ta bo samo oviral promet. Zares potreben bi bil semafor 100m vzhodneje pri izvozu iz avtoceste. Skratka, oba nova semaforja sta nepotrebna, ampak v čast in slavo ne vem komu celo ponoči ne utripata. In da ne bom obtožen sebičnosti - moja pot skozi ta križišča je v neprednostni smeri.

Promet je zrcalo družbe

Gostoljubnost Američanov se kaže tudi na cesti, ko ti z veseljem odstopijo prednost in pomagajo pri vključevanju. Nestrpnost Slovencev se kaže v trobljenju, vožnji "v prtljažniku" po avtocestah in zakolonjenju križišč.

Zrcalo vrednot v družbi je tudi to, kako promet urejamo. Razumnost in racionalnost držav se kaže v logiki obcestnih tabel. Ki je pri nas ne vidim. Provincialnost naroda se odraža v kažipotih do zemljepisnih horizontov, ki jih vidimo v Kranju ali Postojni (ali celo v tisti vasi, ne spominjam se imena, kjer avtocesta zdrsne na Madžarsko), ne pa v Benetkah, Budimpešti ali Beljaku. Pomanjkanje vsakega spoštovanja do podobe krajine merimo s številom jumbo plakatov na kilometer. Da smo močnejši od narave pa bomo dokazovali tako, da bomo postavljali svetilke na križišča, dokler bo kdo hotel z njimi zaslužiti.

Nekatera križišča potrebujejo semafor in nekatere stvari mora urejati zakon. Sicer imamo izbiro. Ali bomo državljanom prav vsako stvar podrobno predpisali ali pa jim bomo dali svobodo, da se sami odločijo in znajdejo. Ko na praznem križišču stojim pri rdeči luči, zgubljam čas. Ko se gospodarstvo bori s pretirano regulacijo, izgublja denar.

Kje so vsi Drnovškovi mostovi?

Prejšnji mesec sem pisal o novih mostovih čez Ljubljanico. Po mnenju mnogih o Jankovićevih mostovih. En komentar je bil namreč "Ali nam je Ivan Janša zapustil kakšen most?" Seveda so v času Janševe vlade tudi odprli kak most, na avtocestah, pa še kje.

Ampak vprašanje je boljše kot se kaže na prvi pogled.

vir http://tomonikon.jalbum.net/

Zakaj govorimo o Hitlerjevih avtocestah, Titovem mostu na Krk, Mussolinijevih točnih vlakih? Zakaj, da nam Janković zapušča mostove, Drnovšek, Rop, Janša, Božič in Žerjav pa ne? Nihče pa ne govori o Brandtovih avtocestah, Ropovem mostu pri Črnem kalu ali Thatcher-Mitterandovem tunelu pod Rokavskim prelivom.

V demokracijah vemo, da infrastrukturo plačajo davkoplačevalci. Javni denar je zasebni denar, ki je bil začasno dan v uporabo izvoljenim predstavnikom ljudstva. Demokrati imajo toliko dobrega okusa, da na javno ne lepijo svojega imena. In obratno, ljudstvu se ne zdi potrebno, da bi imena demokratov uporabljala kot svojilne zaimke za stvari, ki so bile v času njihovega mandata narejene.

Pod mnogimi župani, predsedniki vlad, prometnimi, šolskimi in kulturnimi ministri, je bilo marsikaj zgrajenega. Skrbijo tisti, ki si to prisvajajo. Skrbi ljudstvo, ki jim to pripisuje.

Hidrodinamika populizma

Voda je zalila Slovenijo. Preveč ljudi jo je imelo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih parcel, ki so bile pred tedni v epicentru afer s spremembami namembnosti zemljišč v Ljubljani; poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.

Za dežjem je v ponedeljek posijalo sonce. Na eno od tistih parcel, ki so po novem prostorskem načrtu zazidljiva, sta prišla dva laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem. Staroselci bodo toliko bolj mokri.

Barje pa je praznovalo v soncu in vodi. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Barje kakršno je bilo nekoč. Barje imam rad. Ne vem zakaj. Morda nas vodnarje privlači voda. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja.

Tako kot voda odteka, se čustva umikajo razumu.

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Slišal sem, da politiki ne bi smeli govoriti o poplavah, ker da je to populistično. S tem se ne strinjam. Populistično je nabirati politične točke s populističnimi gradnjami, izpuščati pa investicije, ki ne prinašajo priljubljenosti, pomembne pa so za varnost in zdravje ljudi in narave. In populistično na kvadrat je trditi, da je populistično govoriti o tem, kako preprečiti, da se nam poplave in druge naravne nesreče ne ponavljajo.

Dobra stran teh poplav je, da so se zgodile v času kampanje za lokalne volitve in kandidati za župane, mestne in občinske svete morajo o tem kaj povedati. Te besede so dragocene, vsekakor dragocenejše od molka. Urejanje poplavne varnosti je namreč stvar politične volje. Politično voljo kreirajo ljudje. Zdaj jo je bilo veliko slišati in kaj od te volje bi kazalo shraniti za čase, ko bo suša, ko bodo imele prednost npr. klopce ob Gradaščici v Trnovem, ne pa njena hidrotehnična ureditev nekoliko višje na Viču.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Med všečnostjo in potrebnostjo

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini.

Politiki pri takem ravnanju držijo štango mediji. Pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet. Podjetniki, investitorji in špekulanti z zemljišči se zavedajo, da je najbolj sladek denar tisti, ki ti ga podari skupnost. Investirajo v gradnje na poplavnih področjih, poberejo dobiček, potem pa upajo, da bo država iz javnih sredstev celotno področje sanirala.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Morda ljudje res pričakujejo, da jih bo država varovala pred lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Recept za katastrofo

Stvari postanejo katastrofalne, ko se zližeta politika in ozek zasebni interes pred katerim bi politika morala varovati. Politika seveda mora v mesto privabljati investitorje, ker to prinaša gospodarski razvoj. So pa meje. Lokalna oblast bi morala preprečiti ambicije investitorjev, ki bi pozidali še tisto, kamor se je zdaj voda lahko nenaravno razlila, ne pa, da jim gre celo na roko in jim riše take prostorske načrte, ki poplavljene parcele dela zazidljive.

Skušnjava lokalne oblasti med delati, kar je koristno in delati, kar je popularno, je morda bolj otipljiva kot na državnem ali Evropskem nivoju. Mesta in občine imajo konkretne probleme, ljudje konkretne potrebe, želje in razvade. Ker delajo to, kar je popularno, ne pa tega, kar bi bilo potrebno, je štadion končan prej, preden je urejena prometna ureditev okrog njega. Zato so monumentalni mostovi zgrajeni prej, preden se uredijo tisti, ki ob poplavah zajezijo reko. Zato ima hortikulturno urejanje vodotokov prednost pred njihovo hidrotehnično ureditvijo. Prej sem tudi jaz občudoval sprehajalne poti ob Gradaščici pred Trnovim. Po teh poplavah me bode v oči razlika med urejenostjo stare Gradaščice v Trnovem (vključno s presekom struge) in tisto Gradaščico pod Tbilisijsko.

Ker tramvaj, vzpostavitev primestne železnice, gradnja vrtcev in podobni projekti veliko stanejo, prinašajo pa malo medijskega blišča, v kleteh nimajo supermarketov in na pločnikih ne razširjenih kafićev, ti projekti čakajo na boljše čase. Čakajo politično voljo. Čakajo volivce.

Objavljeno v Demokraciji 30.9.2010

Stroka v Črni vasi

Včeraj sem na koncu Peruzzijeve opazil vojsko s pontonskimi mostovi. Zdaj v Financah berem, da so se pripravljali, da bi rešili Črno vas:

Kot nam je pojasnil eden od domačinov Andrej Vidmar, so se včeraj na podlagi strokovnih mnenj odločili, da je cesto treba podreti. S tem bi po njegovem rešili okoli 400 ljudi. "Nato pa je prišel načelnik načelnik oddelka oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo Robert Kus in rušenje preprečil. Vprašanje zdaj je, ali bo odločala stroka, ali politika," je dodal. 

 Andrej Vidmar je strokovnjak s prav tega področja. Ampak imamo tudi drugačne strokovnjake:

Na Ižansko cesto, kjer so se zbrali domačini, ki bi radi prebili cesto, da bi voda odtekla iz njihovih hiš, je prišel ljubljanski župan Zoran Janković. Povedal jim je, da ceste ne morejo prebiti in da voda ne bo nič hitreje odtekla, če jo prebijejo. Hkrati pa obljubil, da bo voda odtekla najkasneje v petih dneh.

Medtem ko domačini trdijo, da bi s prebitjem ceste pridobili vsaj en dan oziroma da bi odteklo vsaj pet centimetrov vode več, kot je je odteklo doslej, Jankovič pravi da pet centimetrvo ne pomeni ničesar. Na vprašanje enega od domačinov, če mu tudi en dan ne pomeni ničesar, je le skomignil z rameni.

Dodajmo, da je bil v dopoldanskih urah že narejen zarez ceste, pripeljali so tudi pontonski most, nakar je s strani MOL prišlo navodilo, da se ceste ne sme prebiti.

Za telebane

Na spodnji sliki se lepo vidi, kako z nepremišljenimi posegi v prostor povečujemo poplavno nevarnost. Spodaj sta z mordo barvo označeni Iška in Ljubljanica, ki ta del Barja osušujeta. Po tem je človek postavil dve cesti (rdeče), ki preprečujeta, da bi voda, ki se ujame mednju, odtekla.

Stroka torej predlaga, da bi se cesto prebilo proti Ljubljanici (dodatna modra puščica spodaj). Strah tistih na severni strani Črnovaške ceste je razumljiv. Vode bo tekla na njihovo stran. Ampak Ljubljanica je blizu in mogoče je izračunati, kakšen mora biti ta preboj, da gre voda samo do Ljubljanice in da se ne razliva. To bi morali ljudem razložiti. Ljubljanica je bila včeraj vsaj en meter nižja kot dan prej.

Lahko pa se seveda tudi čaka, da voda počasi odteka skoz zamašene prepuste pod obema cestama in med tem obilno napoji zidove poplavljenih hiš. 

Ljubljana pod vodo

Če ima človek srečo, da je na suhem, si velja te stvari od blizu ogledati, poslikati in za vse večne čase postaviti na Picaso, da si jih zapomnimo, ko se bo treba odločati med kozmetičnim lepšanjem nabrežij in poplavnim urejanjem vodotokov.

Kandidiram za mestni svet MOL ...

... in sem si v ta namen naredil spletno stran.

Tri paradigme razvoja mest

Mejá med državami ni več. Politike držav so se vse bolj podobne. V Evropi se obeta skupna ekonomska vlada. Mesta so tista, ki se zdaj med seboj borijo za konkurenčnost, namreč, katero bo ponudila najboljše možnosti bivanja in razvoja svojemu človeškemu kapitalu. Betonska in bakrena paradigma razvoja nista več dovolj.

Konkurenčnost mest

Svet prehaja v ekonomijo znanja in ustvarjalnosti. Meje med državami izginjajo, gospodarske in davčne politike držav se zbližujejo, države imajo vse manj vzvodov za tekmovanje med seboj. V Evropi se odkrito pogovarjajo o skupni ekonomski vladi.

Vse pomembnejši postaja človeški kapital – ljudje. Ljudje pa živijo pretežno v mestih. Zato mesta, ne države, postajajo tista, ki se med seboj borijo za konkurenčnost. In sicer tako, da pritegnejo ljudi, skrbijo za prijetno bivanje in človeškemu kapitalu nudijo možnosti razvoja.

Forum

Na včerajšnjem sestanku Gospodarskega foruma SDS smo govorili o tem, kaj lahko mesto naredi za ustvarjalnost in podjetnost, kako se mora razvijati mestno tkivo, da je privlačno za ljudi, ki bodo ustvarjali delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kako lahko Ljubljana postane za ljudi z idejami od blizu in daleč.

SDS v svojem programu za Ljubljano načrtuje 15000 novih delovnih mest in obrat v razmišljanju o tem, kaj je razvoj. V Ljubljani prevladuje prepričanje, da je mesto tu samo zato, da naredi komunalo, promet, morda kak vrtec ali šolo, pa da se zida, npr. trgovske centre. Trgovski centri ne ustvarjajo dodane vrednosti.

Danes celo vasi tekmujejo, katera bo podjetjem ponudila boljšo obrtno poslovno cono. Tudi mesta med seboj tekmujejo, katero bo gospodarstvu ali pa znanju ponudilo boljše pogoje razvoja. To niso obrtne cone, to niso nove trgovine. To niso bifeji za turiste in brezdelneže. To so četrti, v katerih se delajo in se srečujejo ustvarjalni ljudje vseh mogočih poklicev. Kjer nastaja koncentracija in kritična masa. Kjer nastaja nekaj novega.

Betonska paradigma

Ne kaže, da bi v Ljubljani to razumeli. Razvoj niso gradnje, ni beton, nova delovna mesta niso slabo plačani, če sploh, zidarji. Krize se se ne premaguje tako, da damo delo uvoženim delavcem.

Bakrena paradigma

Iz bakra kujejo denar, baker je v elektronskih vezjih in telefonskih žicah. Ljubljana potrebuje razvojni program, ki bo povezal talente na univerzah, inštitutih, akademijah, poslovneže in finančnike. Program, ki bo pritegnil podjetnike, ki ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo.

Konkretne priložnosti so pri sodelovanju znanosti in industrije pri električnih vozilih za javni promet, pri novih materialih, tehnoloških rešitvah in poslovnih modelih za energetsko učinkovito gradnjo, pri rešitvah za fotovoltaične elektrarne na javnih stavbah.

Priložnosti so pri vzpostavljanju Ljubljane kot sejemskega, kongresnega in poslovnega središča za širšo regijo. Do zdaj ne le, nismo gradili, tudi nič nismo naredili, da bi tuje multinacionalke svoje sedeže za EMEA, vzhodno Evropo ali vsaj Balkan imele v Ljubljani. In zakaj mesto ne bi podprlo nove univerze?

Ampak vse to poznamo, vse to pozna marsikdo. Veliko vprašanje pa je, kako do izdelkov in storitev, ki jih danes še ne poznamo; ki jih je treba šele ustvariti.

Zlata paradigma

Mestno tkivo se mora razvijati tako, da vzgaja, pritegne in povezuje človeški kapital – ustvarjalne in podjetne ljudi različnih profilov – znanstvenike, inženirje, designerje, umetnike, humaniste, podjetnike, finančnike.

Ljubljana mora postati privlačna za ustvarjalne ljudi. Ne potrebujemo bleščečih tehnoloških parkov z marmorno notranjostjo, izoliranih od okolice in dolgo birokratsko proceduro, da se pride tja. Dovolj imamo industrijskih prostorov, ki so prazni, in ki bi jih z minimalnim vložkom lahko prenovili, da bi bili uporabni za nova podjetja; kjer dobiš pisarno za nekaj mesecev s stiskom roke.

Tehnologija tudi ni vse. Potrebujemo kreativni park, kreativno središče, oskupaj z design centrom, galerijami, kavarnicami, barčki, stanovanji … Ni treba dosti zidati, samo obstoječemu prostoru in stavbam je treba dati nove vsebine; z nekim načrtom; s koncentracijo ljudi in vsebin, ki bo rodila nekaj novega in niti ne vemo kaj. Morda kake nove WC metlice.

Koncentracija mesta ni to, da se zazida in poasfaltira vse, kar je še zelenega, pa magari na Drenikovem vrhu, na področju, kjer naj bi zadrževali poplavne vode ali kjer naj bi mesti parki imeli stik z Polhograjskimi dolomiti. Mesto mora ustvariti pogoje za druženje talentov, za koncentracijo, ne pa, da je npr. fakulteta na enem koncu mesta, njej blizu kulturna ustanova na drugem, knjižnica na tretjem in najbolj priljubljeni lokali za kak kozarček in debato na četrtem.

Človeški kapital, vsaj tisti najbolj ustvarjalni in propulzivni ljudje, iščejo prijetne razmere za delo in bivanje. Če tega ni, bolj potrpežljivi otopijo in ustvarjajo manj kot bi lahko, najbolj zahtevni pa se odselijo. Odidejo tja, kjer imajo možnost za prijetno bivanje, dobro družbo, urejeno infrastrukturo, kjer je nasploh okrog njih visoka kakovost življenja. Ta pa zanima vse ljudi.

Mislim, da kar nekaj ljudi blizu zdajšnjega župana to zlato paradigmo pozna, nisem pa prepričan, da jo župan razume.

Ljubljana vodi

Ljubljana vodi vso Slovenijo. Če bo njen razvojni model še naprej ta, da javni uslužbenci v trgovskih centrih zapravljajo svoje plače, bo to slabo za Ljubljano in za celo Slovenijo.