O spravi med svobodo, kapitalizmom in katoliško vero

»Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« in zato si krščanstvo in kapitalizem nikoli nista bila posebej naklonjena sopotnika. Sopotnika, ker je kapitalizem izumila krščanska Evropa. Razcvetel se je na protestantskem severu, na katoliškem jugu pa nezaupanje traja še danes. Da ne govorimo o Latinski Ameriki. Papež Frančišek je nedavno rekel, da kapitalizem ubija.

Ne mislijo pa vsi tako. Konec leta je pri Inštitutu nove revije izšla knjiga Martina Rhonheimerja »Svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje«. Prinaša misli vernega znanstvenika, ki poskuša uspešni ekonomski red spraviti s sporočilom Evangelija. In prinaša misli katoličana, ki osebno išče združljivost med katoliškim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom. Morda je med bralci Časnika še kdo tak.

Evropa

Ko Diedrie McCloskey[1] razmišlja o tem, zakaj je tam od 17. stoletja naprej v nekaterih Evropskih državah prišlo do velike obogatitve, kot ključni faktor omenja kapitalizem oz., kot mu raje, pravi inovativna družba – družbeni sistem, ki nudi najboljše okolje za inovacije. Kapital, torej bogastvo, ki ni bilo potrošeno danes, je investirano v inovacije, ki omogočijo, da so več vrednega naredili jutri.

Ključni gradnik inovativne družbe so ustvarjalni ljudje ter sistem, ki uspešne inovacije nagrajuje. Predpogoj takega sistema je svoboda oz. sta dve vrsti svobode. Svoboda razmišljanja in govora pomeni, da ima več ljudi dovoljenje ustvarjalno uporabljati svoje talente. Če sme razmišljati vsak po svoje, bo mislilo več glav in bodo več stvari domislili. Če bodo o domislekih smeli tudi govoriti, se bodo ideje izbrusile in boljše bodo premagale slabše.

Drugi predpogoj je okolje, ki omogoča pretvorbo idej in razmislekov v podjeten izkoristek. To terja pravno varnost lastnine, dostop do kapitala in okolje v katerem je tekmovanje podjetnikov pošteno – v katerem zmagujejo boljši. Tak nekako je Hayekov razmislek v eseju Uporaba znanja v družbi[2] in to je recept klasičnega liberalizma za bogatenje družb: svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje.

Tak liberalizem se je rodil na krščanskem severu Evrope, inovacijska družba je vzcvetela na področju današnje Belgije in Nizozemske in se potem razširila najbolj v Veliko Britanijo, z večjimi ali manjšimi ovirami pa tudi drugam po Evropi. V naše kraje so te ideje prišle razmeroma pozno. Pravzaprav je cesarski Dunaj prav v letih tik pred svojim koncem dosegel neverjeten razcvet misli in idej. V prestolnici Slovencev so med drugim delali Ludwig Boltzmann, Edmund Husserl, Ernst Mach, Karl Popper, Ludwig Wittgenstein, Kurt Godel, Sigmund Freud, Gustav Klimt, Johannes Brahms, Anton Bruckner, Gustav Mahler, Johann Strauss. Dunaj je bil tik pred razpadom avstro-ogrske in po sili inercije še nekaj let po njem intelektualno središče Evrope če ne kar Zahoda.

Na tudi našem Dunaju je nastala in po prvi svetovni vojni še nekaj časa vztrajala avstrijska ekonomska šola. Tam so delovali Eugen von Bohm-Bawerk, Friedrich A. von Hayek, Carl Menger, Ludwig von Mises, Joseph Schumpeter in drugi.

Slovenija

V istem času se je v Sloveniji vzpostavilo slovensko razmerje do liberalizma, ki se vleče še v sodobni čas. Politika Slovenske ljudske stranke, ki je Slovenijo obvladovala pred drugo svetovno vojno, gospodarsko ni bila posebej liberalna. Povsem proti-liberalna je bila politika, ki je Slovenijo obvladovala po drugi svetovni vojni. In kljub temu, da je velik del časa po osamosvojitvi Slovenijo obvladala stranka, ki je imela v imenu beseda liberalna, pa programsko ni podpirala gospodarske in idejne svobode, kot smo jo opisali na začetku.

Zagovornike svobodnega tržnega gospodarstva lahko iščemo samo na desnem polu slovenske politike, kjer pa je nastala napetost, ki je bila toliko večja, kolikor je bila tesnejša navezanost na predvojno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Za celotni »pomladni« pol slovenske politike ostaja izziv, kako volilnemu telesu, ki gravitira k tradiciji slovenske desnice, približati idejo svobode in svobodnega tržnega gospodarstva.

In zato je Rhonheimer je za Slovenijo dragocen. Ker je njen desni politični pol dedič katoliškega socialnega nauka, kot sta ga med Slovenci širila Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Oba ostajata precej blizu tega, kar Rhonheimer imenuje »katoliško sovraštvo do kapitalizma«.

Krek, Gosar, Kremžar

O Janezu Evangelistu Kreku tako Gestrin in Melik zapišeta[3]: »Bistvo Krekovega socialnega nauka […] je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem.« Upoštevati je potrebno, da je Krek o tem razmišljal v času, ko je neodvisnega slovenskega kmeta in njegovo zemljo ogrožal tuj velekapital.

Andrej Gosar je v času med obema vojnama stališča do kapitalizma že nekoliko zmehčal. Do takrat je bilo namreč že opazno, da je gospodarsko produktivnejši od česarkoli drugega. Gosar tako napiše[4]: »vse grmenje proti kapitalizmu in njegovemu duhu nič ne pomaga, dokler ne poznamo drugega, socialnejšega produkcijskega sistema, ki bo nudil ljudem vsaj ono mero najvažnejših življenjskih potrebščin, ki jih danes kljub vsej mizeriji in krivičnosti resnično uživajo«. Alternativo je Gosar videl v socializmu, ki si ga je predstavljal kot sistem, kjer je privatna lastnina sicer dovoljena, a je v funkciji, kot je temu rekel, »obče blaginje«. Gosar je verjel, da brez socializma ne more biti »pravega, zares krščanskega družbenega reda«. Grmenje proti kapitalizmu je torej bilo, resnično pa je nad nastajajoče slovenske kapitaliste, podjetnike in tovarnarje s čisto druge strani zagrmela zmaga komunistične revolucije leta 1945.

Po drugi svetovni vojni za vodilnega krščansko socialnega misleca velja[5] Marko Kremžar, ki je bil prisiljen pred roko revolucije pobegniti v Argentino. Sprejema kapitalizem, ampak kapitalizem s pravili. Kremžar tako zagovarja, da »mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala”[6]. Odlično pa utemelji potrebo po tem, da je kapital v zasebnih rokah, namreč, če “je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora”.

Martin Rhonheimer

Rodil se je leta 1950 v Zürichu v judovski družini. V Zurichu in Rimu je študiral filozofijo, zgodovino, politologijo in teologijo. Leta 1974 se je pridružil Opus Dei. Leta 1983 je bil posvečen v duhovnika. Predava in raziskuje na Papeški Univerzi Svetega križa v Rimu. Tudi v svoji znanstveni karieri išče skladnost med katoliškim naukom in svobodnim tržnim gospodarstvom.

Rdeča nit esejev, ki so zbrani v knjigi, je dokazati, da je svobodno tržno gospodarstvo logična posledica vere v človeka, ki mu je Bog ob izgonu iz raja dal sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, torej razmišljanja in odgovornosti. In ki mu krščanstvo priznalo enakost duš – ker imamo enake duše smo pred Bogom vsi enaki. V tistem, kar je najbolj pomembno, smo enaki, moški in ženske, sužnji in gospodarji, Grki in Galačani. Zaradi krščanske enakosti duš imajo glave in telesa svobodo, da so neenaki – kakršni tudi zemeljsko so. Zato lahko v svobodi vsak po svoje razvija neenake talente, s katerimi je bil obdarjen.

Rhonheimer si tako upa zapisati, da je kapitalizem “oblika ekonomije daru, v kateri se posameznik bogati s tem, ko bogati druge”. Rhonheimer tudi spomni, da je krščanstvo nadnacionalno. Da zanj obstaja posameznik in družina, plemena in narodi pa ne. Stališče do migracij zato ne preseneča: »Vsi ljudje bi morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati, ker je takšno delo zanje ugodnejše, kot pa da bi ostali v svoji državi«.

Rhonheimer ni kritik določenih rešitev v katoliškem socialnem nauku, je kritik dejstva, da se cerkev v to sploh vmešava, da socialni nauk sploh ima. Kritizira tudi moralno, še posebej pa materialno povezanost Cerkve s socialno državo, kot jo poznajo nekatere države, in vključenost Cerkve v državne strukture prerazdeljevanja.

Diametrano nasprotno od npr. Gosarja Rhonheimer kritizira katoliški socialni nauk, češ da ima predsodek »proti družbeno koristni naravi svobode« in »polaga preveč zaupanja v državo kot spodbujevalca skupnega dobrega«. In da pri tem prezre nevarnosti zlorabe oblasti. Zagovarja samo tako poseganje cerkve v družbene zadeve, kjer le ta zagovarja trajna načela in naravne principe.

Rhonheimer zagovarja vitko državo. Njegova verzija države, ki je samo nočni čuvaj, nima funkcionalnih ampak moralne temelje. Funkcija države je »predvsem zagotavljati tiste pravice, ki posamezniku in družini pripadajo po naravi«. Ne pa, npr. malic in interneta.

Problem družbene pravičnosti razume širše in globlje kot Hayek. Širše, ker pojma ne omejuje na distributivno pravičnost in globlje, ker dopušča, da imajo družbeni ali ekonomski sistemi atribut pravičnosti. Hayek je namreč trdil, da je pravično ali nepravično samo človeško vedenje, ne pa sistemi kot taki. Po Rhonheimerju so sistemi pravični, če varujejo pravice, ki ljudem pripadajo po naravi. In po Rhonheimerju to niso pravice, za katere bi se dogovorilo nekaj politikov npr. v okviru Združenih narodov, ampak naravne pravice, ki so dane od Boga.

Rhonheimer obrne Misesovo tezo, da je tržno gospodarstvo dobro, ker je ekonomsko učinkovito. Pravi, da je učinkovito, ker je dobro. In dobro je, ker v svojih moralnih temeljih sledi naravi človeka, kot jo razume judovsko-krščanska antropologija človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Ugotavlja, da je krščanstvo dalo podlago za sistem delitve oblasti, ki je značilno za zahodne demokracije. Ločitev cerkve od države oz. greha od kaznivega dejanja je vgrajena v same temelje krščanstva – ker Kristusovo kraljestvo pač ni od tega sveta in ker je treba dati Bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Rhonheimer utemeljuje, da je ureditev, kjer pravna država lahko nadzoruje posvetno oblast, lahko nastala samo v sistemu, kjer pravo ne uresničuje zapovedi svetih spisov in kjer sta politika in vera ločeni; kjer je bila cerkvena oblast nekoč nad posvetno.

Rhonheimer najde podlago za to v dvojnosti stvarjenja in odrešenja v krščanstvu. Stvarjenje nas postavi v od racionalnega Boga ustvarjeni svet, ki si ga lahko prizadevamo razumeti in si ga »v potu svojega obraza« izboljšati. Ampak ne kakorkoli, če si želimo odrešenja. Naloga vere in cerkve ni, da pomaga izboljšati ta svet, ampak da skrbi, da pridemo v nebeško kraljestvo. Torej naj se socialni nauk ne bi ukvarjal s tem, kaj je ekonomsko učinkovito, ampak kako naj bi se ljudje vedli, da bi bilo prav. Bogataš in kamela se nanašata na odrešenje, ne na izboljševanje stvarstva.

Skratka

Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje:

»katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi«. 

Nedeljsko delo trgovin in preprosti liberalizem

To ni kolumna o nedeljskem delu. To je kolumna o preprostem liberalizmu in kompleksnem liberalizmu. Zakaj? Zato, ker je tisti prvi podobno nevzdržen kot vsaka druga ideologija, ki en moralni temelj postavi nad vse druge. Je pa, kot vse preproste stvari, mamljiv. Nedeljsko delo je samo dober okvir za debato, ki morda tudi pojasni, zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom.

Svoboda uber alles

Doktrinarno čisto liberalno stališče je, da je to, ali so trgovine v nedeljo odprte ali ne, stvar ekonomske svobode. Na eni strani se ekonomika izmeri s tem, ali ljudje pridejo v nedeljo prostovoljno v trgovino in dovolj nakupijo, da se plača imeti trgovine odprte. In na drugi strani, ali prodajalke ob nedeljah pridejo prostovoljno v trgovino, ker so za to dovolj plačane. Če se računice vsem izidejo, so trgovine pač odprte, ker moja svoboda, da sem doma ni nikakor ogrožena z vašo svobodo, da greste v trgovino. Svoboda nekoga, ki hoče imeti tako delo, da je ob nedeljah prost, ni ogrožena s svobodo nekoga, da ob nedeljah rad dela. Trgovka v Mercatorju, ki bi bila ob nedeljah rada prosta, si pač najde službo nekje, kjer imajo ob nedeljah zaprto.

zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom

Takemu liberalizmu pravim preprosti liberalizem. Vse družbene probleme razreši tako, da se ljudje pač sami odločijo, kakor želijo. Pa še to za trgovke deluje zgolj v idealnih razmerah perfektno delujočega trga dela. Najvišja vrednota preprostega liberalizma je svoboda in vse je podrejeno temu, da je svobode čim več. Ne trgovca, ne trgovke, ne kupcev pri iskanju sreče (z nakupovanjem, dodajam cinično) nobena stvar ne sme ovirati. To bi bil namreč grob poseg v svobodo.

Povedano bolj splošno, dnevi v tednu so si med seboj enakopravni, nedelja, gospodov dan, Sabbath ali al-jumuʿah so ostanek nekih preživelih neciviliziranih časov. Če se delavec, ki delo prodaja, in delodajalec, ki delo kupuje, dogovorita, se pač dela kakorkoli se pač dogovorita.

Za čim manj prisile

Na drugi strani je žlahtni liberalizem, ki ne upošteva samo racionalnega ekonomskega premisleka in katerega cilj ni maksimiziranje svobode, ampak je cilj minimiziranje nasilja oz. prisile. Zato kot veljaven argument upošteva tudi tradicijo, vrednote in podobno. V prizadevanju za čim manj prisile, ljudem pušča, da se vedejo skladno z običaji. Pri spreminjanju običajev je izjemno previden.

Odkar obstaja Zahodna civilizacija (in tudi nekatere druge), je bil vsak sedmi dan nekaj posebnega. Običajnega dela se ljudje na tisti dan niso lotevali. Tako je ponekod že tisoče let. Tak način življenja in tak koledar se je med našimi predniki spontano razvil, ne da bi kdo pripravljal kakšne posebne strokovne podlage. Ne-dela je del spontanega reda, ki se je v svobodi in neredu pradavnine sam oblikoval.

Nedelja je nekaj posebnega. Delo v nedeljo je izjema. Da je izjema, je mogoče zagovarjati samo v epistemologiji, ki priznava tradicijo kot argument in ki priznava vrednost običajem, ki so se skozi zgodovino uveljavili. Drugi taki običaji so zasebna lastnina, poroka, pogreb, država. Niso rezultat centralnega planiranja, premisleka skupine modrecev kakšnega centralnega komiteja, ampak pač so. Nastali so spontano in v družbenih razmerah, ki jim po današnjih kriterijih ne bi mogli označiti kot svobodne.

Samih po sebi tradicij ni mogoče zagovarjati skozi liberalno epistemologijo, ki bi rekla, da je to navlako pač treba prerasti. Lahko se nekateri tradicij držijo, če se zanje svobodno odločijo in drugih ne ovirajo. Npr. da drug drugemu svobodno priznajo lastnino, da se dva, tri ali več oseb poveže v neko zakonsko skupnost ali da se jih na tisoče poveže v še večjo skupnost. Lahko, da so iste narodnosti in so eni Slovenci, drugi Hrvati, lahko pa so enim bolj všeč Beatli, drugim Stonesi. V svobodnem svetu, kjer ni nič večjega od svobode, ni treba imeti vzroka, da se povežeš v državo, v zakon. Da pokoplješ mrtve, je stvar sanitarne higiene in ničesar drugega.

Hayekov pravi in lažni liberalizem

Edini argument, na katerega bi liberalci bolj odprtega duha slišali glede posebnega statusa nedelje je tisti, ki ga je Hayek uporabil, ko je govoril o pravem in lažnem individualizmu. Gre nekako tako: Že mogoče, da se najde nekaj pametnih glav, ki znajo bistroumno utemeljiti, da nedelja ni nič posebnega. Morda znajo izračunati celo to, da bi bil s stališča rasti BDP boljši desetdnevni teden. Ampak ljudje, tisti menda manj pametni, ki so v večini, so si nedelje naredili za proste, ne da bi znali izračunati, zakaj naj bi bilo to dobro. Da je več modrosti v vseh ljudeh, kot jo je v peščici inženirjev družbe, je tisto, zaradi česar deluje nevidna roka trga, tudi če za vsako odločitev posebej ni racionalne razlage.

Če pristanemo, da je svoboda odsotnost prisile, lahko sklepamo naprej. Spreminjanje običaja, da nedelja je nekaj posebnega in da se v nedeljo ne dela, je oblika nasilja nad ljudmi. Zahtevati od ljudi, da se ob nedeljah odločajo, ali bodo delali ali ne, ali bodo šli v trgovino ali ne, ali bodo šli pokosit travnik ali ne, je prisila. Prisila v izbiranje. V to so prisiljeni vsi. Če so trgovine zaprte, so prisiljeni ostati doma samo nekateri. Več kot jih začne v nedeljo delati, več se jih je prisiljeno odločati, ali ne bi tudi sami v nedeljo delali.

Kak preprost liberalen duh bo zdaj skočil, češ, aha, če želimo svet brez prisile, je treba ljudem odvzeti svobodo izbire. Če se država namesto njih odloča, ali gredo v nedeljo v trgovino ali ne, se lahko odloča tudi to, ali bodo poslušali Beatle ali Stonese ali bodo kupili modre ali črne kavbojke, ali bodo kupili slivovo ali marelično marmelado. Preprost liberalen duh zato, ker razen svobode ni sposoben videti nobenih drugih okoliščin in ker vse želi izpeljati iz enega aksioma: več svobode je bolje. Bolj preprosto povedano, da je marelična marmelada nekaj posebnega, slivova in jagodna pa ne, ni vgrajeno v naš DNA. Nedelja pač.

Evolucijski psihologi so našli šest moralnih temeljev, s pomočjo katerih se odločamo, kaj je bolje in svoboda je samo eden od šestih. In bistvena drugačna okoliščina med izbiro dela v nedeljo in marmelado je v naslednjem: prisila v odločanje o stvareh, o katerih je odločeno, o katerih velja dobra izkušnja, praksa, tradicija, običaj … je nasilje. Do takega nasilja bi liberalec moral biti previden in ne kar “kot svinja v koruzo” podpirati, ker je pač “izbira”.

O stvareh, o katerih ni odločeno, pa seveda izbiranje in primerjava rezultatov vodi k boljšemu. Oceniti, v katero kategorijo kaj spada, pa je modrost, ki se ji zagovorniki dogme “več svobode je boljše” izognejo. In se prikrajšajo za izbiro, namreč izbiro med tem, o čem naj bi izbira bila in v čem naj izbire ne bi bilo. Ironija je simpatična, kdor jo razume.

Nedeljsko delo trgovin

Skratka, povedati želim, da na vprašanje o odprtju ali zaprtju trgovin ob nedeljah ni mogoče odgovoriti doktrinarno oz. da je doktrina – kot se ljudje svobodno odločijo – slaba, če ne upošteva, da smo zadovoljni ujetniki nekih tradicij, za katere niti ni jasno, ali jih na kratki rok sploh znamo ovrednotiti.

Nedelja je poseben dan. Nedeljsko delo je bilo, je, in bo izjema. Kaj si zasluži izjemo, je stvar dialoga v družbi. Ne dogma, “nedelja je gospodov dan”, ne dogma “ljudje naj imajo svobodo izbire”, ne mora podati dokončnega argumenta.

V tej kolumni zato ne zavzamem stališča za ali proti. Nedeljsko delo me niti ne zanima. Je pa tema dobra iztočnica, da pojasnimo, zakaj so imele in imajo slovenski konservativci še vedno problem z liberalizmom. Zato, ker so imeli že pred 2. svetovno vojno, po njej pa še posebej, opravka s pohabljeno različico liberalizma – tisto, ki izvira iz lažnega liberalizma francoske revolucije.

Vse teme, ki so povezane s tradicijami, ki so del kulturnega DNA, so zanimive za politično eksploatacijo. Zanimanje za razpravo o nedeljskem delu in kontroverznost tega vprašanja je še en empiričen dokaz, da je splošno uveljavljeno, da nedelja je nekaj posebnega. Če ne bi bila, bi imeli povsem enako debato tudi o delu ob torkih. Zato čestitke za politično spretnost tistim, ki so temo privlekli iz naftalina. Nedeljsko delo trgovin je blažja oblika istega fenomena kot so npr. zakonska zveza ali pokop mrtvih. Če bi bili ljudje racionalni roboti, to ne bi bile politično zanimive teme. Ker niso, se o njih ostro prepiramo.

Objavljeno v Časniku 9.1.2018.