Evropski parlamentarci bi regulirali bloge

Če je kaj dokaz, da blogi postajajo vplivni, potem je to iniciativa socialistov v EU parlamentu, da bi jih regulirali, prepovedali anonimne bloge ipd. User-generated content and weblogs - a new challenge:

As weblogs represent an important new contribution to media pluralism, there is a need to clarify their status, and to create legal safeguards for use in the event of lawsuits as well as to establish a right to reply, says a recent own initiative report drafted by Estonian Socialist Marianne Mikko. Own initiative reports are drafted by individual MEPs and are not proposals for EU laws. The report was later adopted by Parliament's Culture Committee.

To je povzročilo kar nekaj razburjenja, predvsem med blogerji. Thinendofthewedge:

"Approved by 33 votes to one, the EU’s Culture Committee has passed a draft report on blogging which could lead to all European bloggers being required to gain an official stamp of approval simply to exist. Concerned that blogs could prove a useful tool for the “less principled”, Estonian Socialist MEP Marianne Mikko (author of the draft report) said: “They are in position to considerably pollute cyberspace. We already have too much spam, misinformation and malicious intent in cyberspace”. She added, “I think the public is still very trusting towards blogs, it is still seen as sincere. And it should remain sincere. For that we need a quality mark, a disclosure of who is really writing and why.“

EUobserver pa citira poslanca ljudske stranke Christopherja Fjellnerja:

The report shows proof of immense ignorance among our decision makers. It is such an incredibly stupid proposal,' he said, adding that Ms Mikko's education as a journalist under the former Soviet Union must have given her an old-fashioned perspective on the media landscape.

Pri nas so o poročilu s simpatijami (sicer ne do regulacije blogov) pisali razgledi.net.

In kaj mislite? Je treba bloge regulirati? Aplicirati medijsko zakonodajo? Pravico do popravka?

Opazke o nespregledanem

Bloge in druge "zares enostavno sindicirane" vsebine spremljam preko Google Readerja. Če opazim kaj zares zanimivega, to delim. Pred kratkim je Google omogočil, da človek doda kratko opazko, kar naredi vso stvar še dosti bolj uporabno. In seveda za vse skupaj obstaja RSS.



Prošnje za pomoč:

1. Na desni, pod naslovom Nespregledano vidite seznam zadnjih nespregledanih novic. Ali kdo zna to izpisati tako, da se ne pojavi samo naslov, ampak tudi moja opazka? Ne pa tudi cela novica. Ali pa, da bi vse povezave vodile na stran s seznamom nespregledanih novic z zabeležkami in ne na novico samo?
2. Ali ima kdo kako idejo, kako in kam pisati komentarje na opazke?
3. Kako bi lahko vse te zapise avtomatsko napeljal v samostojen blog na bloggerju?
   

Blogres 2008

Včeraj sem bil tam. Poslušal prva štiri predavanja.

• Moja misel: Včasih je dobro biti izpostavljen mnenjem, ki jih sami ne bi izbrali, ali našli. Blogi tega ravno ne spodbujajo. Brošura pa. On-line komentarji nanjo tudi! Tule je prezentacija.
  
• Gerd Leonhard bi moral imeti več časa za to, kar se je namenil povedati.
  
• Marko Crnkovič ima ljudi, ki komentirajo njegov blog "na nek način rad". In sem mu napisal komentar! Sem pa upal, da bo med predavanjem David Pelko dvignil roko.
• Jonas Žnidaršič je poskušal pokazati, ali je tako dober zabavljač, da lahko priporočilo, da delajmo filme s fotoaparati na 640x480 in jih odložimo na Google Video, raztegne na pol ure in da se pri tem publika ne dolgočasi.

O ostalem berem na netu.

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:	Žiga
Priimek:	Turk
Vzdevek:	-
Ime bloga:	Turkov čas-opis
URL:	http://blog.zturk.com/
RSS:	http://blog.zturk.com/feeds/posts/default
Spol:	M
Starost:	letom primerna
Horoskop:	ne berem
Verjamem v:	ljudi
Moji fetiši:	imam
Razvajam se:	na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje
Naj knjiga:	jo še iščem
Naj glasba:	Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua
Naj film:	As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …
Osebni slogan:	ne pusti se uokviriti v en slogan
Zares delam:	minister, raziskovalec
Za zabavo delam:	blogam, itak

Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.

Še evropski blog

Teme povezane s predsedovanjem presegajo slovenski okvir. Zato sem začel pisati še v angleščini. Nisem se še dokončno odločil glede gostovanja. Blogactiv mi z agregatom lahko pomaga pri promociji in je "evropska" platforma za natanko take reči, na notes.zturk.com pa imam več kontrole nad obliko in mi je zadeva tehnično bolj domača. Nekaj časa bom torej delal COPY-PASTE.

Zdaj pa še vse ljudi spravimo na luno

Ko študentom razlagam pomen, ki ga ima na družbo in življenje internet, to rad primerjam z neko drugo komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila dobrih 500 let nazaj. V petnajstem stoletju se je v Evropi razširila kitajska spretnost izdelave papirja in nastal je učinkovit komunikacijski medij, za katerega ni bilo treba zaklati mlade ovčke, da bi dobili za nekaj strani pergamenta. Ta je bil rezerviran za silno pomembna besedila, kdor je gledal Ime rože ve, da so nanj prepisovali biblijo, še kakega grškega klasika, za vse drugo pa ga je bilo skorajda škoda.

Potem pa se je zgodila prva komunikacijska revolucija, povedano natančneje, zgodila se je demokratizacija tiste komunikacijske revolucije, ki jo pomeni pisava, ki so jo sicer iznašli tisočletja prej, ni pa bila vsem dostopna za vsakršno rabo. Komunikacijski revoluciji je sledila je renesansa človeške ustvarjalnosti, bliskovit razvoj znanosti, predvsem na področju tehnike je risba omogočila učinkovit način komuniciranja, specializacijo poklicev ... Konec srednjega veka ne predstavlja odkritje Amerike, ampak demokratizacija pisane in tiskane besede.

Internet predstavlja drugo komunikacijsko revolucijo ... demokratično in vsem omogoča elektronsko komunikacijo, ki je bila od začetka prejšnjega stoletja naprej na voljo le za zelo posebne namene. Danes lahko gledam, kaj se dogaja kjerkoli na planetu, leta 1969 sem lahko gledal samo sliko Armstronga z lune. Pred sto leti je lahko objavljal samo dober pisatelj, danes lahko, vsaj na internetu, vsak, ki ima pet minut časa in najde črke na tipkovnici. In pričakujemo lahko, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot v renesansi - podobno eksplozijo ustvarjalnosti, sodelovanja, preskok kvantitete v neko novo kvaliteto.

Jeremy Rifkin, avtor nekaj bestsellerjev o prihodnosti, svetovalec prejšnjemu predsedniku Evropske komisije Prodiju, mnogim evropskih politikom in predavatelj na medijsko popolnoma prezrtem posvetu o prihodnosti Lizbonske strategije, ki je bil dobra dva tedna nazaj v Ljubljani (naslednjič povabimo Semoliča) trdi, da komunikacijskim revolucijam sledi industrijska revolucija ... da je tisku sledil parni stroj, telegrafu in telefonu pa motor z notranjim izgorevanjem in da bo internetu sledila nič več nič manj kot tretja industrijska revolucija, ki bo temeljila na vodiku in za katero bo značilna demokratična proizvodnja energije - vsak bo imel na strehi sončne celice, kako vetrnico, dal malo energije v omrežje, nekaj pretvoril v vodik, po internetu se bo pa vse to koordiniralo. Ne vem. Ne vem tudi, če je to pravzaprav bistvo te renesanse, ki se mora sicer tudi po mojem mnenju zgoditi zaradi internetske komunikacijske revolucije.

Internet olajšuje sodelovanje in zato nastajanje novih znanj in tehnologij. Tehnološki izzivi, ki jih pred človeštvo postavljajo okoljski izzivi, predvsem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv, so ogromni. Zadnji National Geographic jih primerja z izzivom poslati človeka na luno. To je bil izziv na robu katerega je v šestdesetih nastalo kup tehnologij, ki so še danes sodobne, vključno z internetom. Ampak z eno pomembno razliko. Če pomeni pošiljati človeka na luno zahtevno nalogo za NASO in nekaj specializiranih podjetij, pomeni odmik od fosilnih goriv spremembo v celi množici dejavnosti, tudi in predvsem pa spremembo obnašanja ljudi. Njihovih vrednot. Tako, kot so se po prvi komunikacijski revoluciji vrednote spremenile ob prehodu iz srednjega v novi vek.

Morda pa je namen interneta, spleta 2.0, druge komunikacijske revolucije, ki omogoča, da se sliši prav vsakega, tudi malega človeka, prav to. Sprememba vrednot. Od spodaj navzgor.

Blog danes povod za razpravo v parlamentu

Tale zapis na mojem blogu je kot kaže sprožil poslansko vprašanje poslanca SD Matjaža Hana. S poslanskimi vprašanji se začne vsaka seja parlamenta. To zgleda tako, da poslanci pisno najavijo, kaj bodo vprašali, potem pa bolj ali manj isto vprašajo tudi ustno. G. Han je bil pri tem zelo korekten in zastavil naslednja relevantna vprašanja. Odgovore sem zaradi jasnosti napisal kar vmes:

1. Kako kot koordinator za izvajanje lizbonske strategije ocenjujejte njeno implementacijo v Sloveniji?

Pridružujem se oceni Bruslja, ki je v svoji oceni napredka Slovenije zapisal, da Slovenija "dobro napreduje". To je druga najboljša možna ocena, ki so jo dobile štiri države. Napredek dveh je bil ocenjen kot da "zelo dobro napredujejo". Neka druga študija uglednega inštituta je ocenila, da je pri hitrosti približevanja lizbonskim ciljem Slovenija četrta najhitrejša v Evropi, za Dansko, Švedsko in Veliko Britanijo.

2. Kaj ste kot minister in kot resor konkretno prispevali k uresničevanju lizbonske strategije?

Lizbonska strategija je širok nabor ciljev, ki ga ne uresničuje eno ministrstvo, tudi ga ne uresničuje samo vlada, ampak se lahko pri tem angažirajo tudi parlament, socialni partnerji, podjetja in podjetniki. Slovenski program reform za izvajanje LS temelji na Strategiji razvoja Slovenije, ki je začela nastajati v prejšnjem mandatu, ki jo je končala ta vlada in ki bi lahko predstavljala temelj za konsenz o bistvenih razvojnih vprašanjih.

Če bi temu bilo tako, če bi dosegli strinjanje vseh strank o potrebnosti sprememb, brez fig v žepih, če stranke, ne bi podpirale prav vsake ozke interesne skupine samo zato, ker nasprotuje načrtom vlade, bi lahko dosegli veliko več. Ravnanje, da tisto, kar je pametno, postaviš pred tisto, kar je za neko stranko ali strančico oportuno, je nujno, če z lovljenjem najbolj razvitih v Evropi mislimo resno.

V okviru LS ima služba vlade za razvoj dve nalogi: (1) spremljanje izvajanja LS v Sloveniji in (2) načrtovanje novega cikla LS v okviru EU in predvsem našega predsedovanja spomladi 2008. V zvezi s prvim SVR recenzira vse zakonske predloge in ocenjuje njihovo reformno oz. lizbonsko naravnanost. Tako je npr. za predlog novega zakona o delovnih razmerjih ugotovila, da izpolnjuje 80-90% ciljev, tudi kakšnega zelo važnega pa ne. Politična odločitev vlade je potem, da oceni, ali spoštuje dogovor med socialnimi partnerji, ali pa ima v parlamentu, med partnerji za razvoj in še kje dovolj podpore, da bi naredila še daljši korak naprej. V zvezi z drugim je v današnjem Delu moj članek.

3. Kako se prispevki kažejo v boljšem razvoju, v splošni prosperiteti v večji blaginji, ki dejansko pomeni, da bi si ljudje danes lahko privoščili več in ne manj, kar je jasno vsakomur, ki stopi v trgovino?

V vladi smo prepričani, da k dobri gospodarski rasti, poleg konjunkture v Evropi prispevajo tudi reformni ukrepi vlade in izvajanje lizbonske strategije. Imamo 6.5% gospodarsko rast in 3% rast zaposlenosti, padec števila potrebnih socialne pomoči za 30%.

Če bi bil politik, ki se bori za glasove volivcev, bi sočutno trdil tisto, kar radi slišijo, da namreč živijo vedno slabše. Ampak se ne bom pridružil utrjevanju mnenja, kako da Slovenci živimo v solzni dolini, v vedno večji revščini in pomanjkanju. Čas je za nekaj več samozavesti.

Po drugi strani ne bi rad nekomu, ki pa dejansko živi v pomanjkanju solil pameti s tem, da so se plače realno povečale za skoraj 5%. Kaj ga briga povprečje. Lizbonska strategija ima za cilj rast in delovna mesta in če dosegamo te cilje bo tudi vedno manj takih, ki živijo slabo.

Priznati pa si moramo, da ni država tista, ki posamezniku omogoča boljše življenja, ki bi mu z dekretom ali zakonom priskrbela ali ohranila delovno mesto, ampak je njena naloga, da ustvari takšno gospodarsko okolje, v katerem podjetniki investirajo, odpirajo nova delovna mesta, zaradi pomanjkanja delovne sile povečujejo plače ... In z zmanjšanjem davkov, poenostavitvijo mnogih birokratskih ovir in različnimi spodbudami je vlada naredila natanko to.

4. Kako in s kakšnimi ukrepi boste prilagodili ali celo spremenili taktike pri doseganju lizbonskih ciljev zaradi rasti življenjskih potrebščin?

Rast cen življenjskih potrebščin ima svoje korenine v gibanju na svetovnih trgih, v njej pa odmeva tudi prevzem evra in dušenje rasti cen pred njenim sprejemom. Naši ukrepi bodo šli tri smeri:

• (1) v smeri nevtralizacije inflacijskih pričakovanj, ki jih zbuja včasih tudi panično, senzacionalistično in politikantsko obravnavanje tega vprašanja,
  
• (2) v smeri preprečevanja, da bi se višje cene hrane prelile v višje plače in posledično zmanjšano konkurenčnost gospodarstva. Namreč, če je dražji sir zato delo nekega krojača ali učitelja ni vredno niti cent več in
• (3) v smeri dosledne uporabe obstoječih mehanizmov socialnih pomoči, da pomagamo tistim, ki jih dražja hrana najbolj prizadene.
  

PS. Iz njegovega podvprašanja (v katerem se je razkrilo, da cilja na blog, ki da ga pišem zvečer) sem tudi razbral, da opozicija budno pazi, če slučajno ne blogam v službenem času. Si predstavljate, da bi minister v službenem času komuniciral z državljani, in to preko bloga?

Vladanje 2.0 vse bližje!

V nedeljo se mi je v blogosferi pridružil minister Rupel. Ker je imel že kar veliko prostora kot gostujoče pero v Delu, je njegova poteza še toliko bolj pomembno priznanje, da postaja internet relevanten medij. Upam, da smo na pragu snežene kepe, ki bo popolnoma spremenila način komuniciranja vlade z javnostjo in posledično tudi izboljšala razumevanje potez vlade v javnosti. Najprej je zadeve namreč treba razumeti, šele potem lahko debatiramo o prav in narobe. In mediji se praviloma ne potrudijo za razumevanje, ker jih prodaja diskusija o prav in narobe, ne pa mukotrpna razlaga včasih zahtevnih vsebin.

Kljub splošnemu prepričanju, da vlada nadzoruje medije, je internet verjetno edini medij, kjer vlada lahko plasira nepopačena dejstva in kjer lahko odgovori na vsako manipulacijo ali neresnico.

Elementi prehoda v vladanje 2.0 so:

• Vsak minister bloga; piše kar misli. Če se v osnovi misli in dela dobro, potem odprtost na blogu ne more škodovati. Prej ali slej resnica pride na dan, zdrava pamet prevlada nad zdraharstvom.
  
• Kompletni PR kanali ministrstev in vlade delujejo skozi blog/RSS tehnologijo. Nekaj agregatov na vladnem nivoju zbira najboljše iz teh kanalov, ministrskih blogov, drugih virov. Tak kanal lahko postane zelo relevantno notranjepolitično čtivo. Vse odprto za komentiranje, citiranje, agregiranje.
  
• Vlada tudi za širjenje medijskih gradiv uporabi splet.
• Vsebinsko postanemo bistveno bolj sproščeni. Obstoj novinarjev opravičuje tudi dejstvo, da sami od sebe ne povemo zadev, ki so sporne, ki malce smrdijo, poudarjamo svetle strani zgodb. Novinarji to izvrtajo, ampak po možnosti naredijo iz vsake malenkosti škandal. Vsaj nekateri. Če pa na blogu povem, da sem pred komisijo za preprečevanje korupcije zatajil T-Shirt, ki sem ga v sredo dobil od Frasa, pa bi rad videl junaka na oddaji Svet, ki bi iz tega naredil zgodbo!
  
• Notranje delovanje vlade prevzame tehnologijo spleta 2.0, torej se tudi za "oglasne deske", "gradiva v obravnavi" in sploh vse kar deluje skozi muzejsko infrastrukturo iz prejšnjega stoletja ... uporabijo RSS kanali, komentarji se zbirajo po blogersko, gradiva se usklajujejo z wiki tehnologijo, državna uprava med seboj komunicira z instantnim sporočanjem.
• V odvisnosti od vrste in zrelosti gradiva, se lahko ta proces tudi dogaja pred očmi javnosti in v dostopnosti civilne družbe, da je v delo vključena.
  
• Celo vlado preselimo v MySpace, sadimo rožice in se nehamo ukvarjati s tuzemskimi problemi (ej, to mi je od nekoga znano, samo da tega ne dela v MySpace).
  

Sicer pa, glede na to, da ima Slovenija po podatkih EU drugo-tretjo najbolj razvito eUpravo v EU, se bo kaj od zgornjega morda celo zgodilo.

A sva midva bloge skup pasla?

Striti je tule začel debato o tem, zakaj mene, pa še kakega politika, na blogu vikajo. Gre za zanimivo splošno vprašanje - kdaj na blogu vikati in kdaj tikati. Tule so moja pravila, odprta za diskusijo:

• če bi osebo tikal v osebnem stiku, potem jo tikam tudi na blogu.
• če oseba piše tak blog, da se pusti osebno tako dobro spoznati, kot ga/jo v realnem življenju poznajo samo prijatelji, ki ga/jo tikajo, potem jo zelo verjetno tikam.
• v ostalih primerih vikam.

Ne vidim torej potrebe, da bi se na blogih kar povprek tikali, me pa tudi nič ne moti, če me tikajo popolni neznanci. Smo pač bloge skup pasli.

Umetna neumnost

Prihaja čas dopustov in potreba, da preko telefona odgovorim na kak mail, daljši SMS, napišem kak prispevek v blog. Pošteno povedano mi pride prav vsak izgovor, da se poigram z novo igračo. Zdaj je to Samsung SGH-i600.



Gotovo najbolj eleganten telefon z uporabno tipkovnico, HSDPA, WiFi, microSD, Java, Gmail, Google maps ... ni da ni.

Boj človeka s strojem ...

Prenesem kontakte, telefoniram, da se pohvalim, pa me presneti obvestilo "ta številka ni v vaši skupini". Kakšni skupini, sem v klikanju skozi nastavitve kaj nastavljal, vse grem še enkrat skozi ... nič.

Potem pa malo bolje pogledam, kaj sem klical, pa vidim številko 38641123456 (zadnji del je izmišljen). Kje je pa plus? Ni plusa! Preverim pri drugih kontaktih. Nikjer ni plusa. Pogledam v Outlook ... tudi v Outlook kontaktih ni plusov. Stari telefon? Vse ok, +38641123456. OK, dajmo ponovno iz starega telefona v outlook, pa iz outlooka v novi telefon. Zakaj rabim outlook za prenos 20k enostavnih podatkov seveda ni jasno, ampak tako je življenje.

1. Najprej poskusim direktno sinhronizacijo starega telefona z Outlookom. Ne pomaga, plusov ni. Nekoč je to delovalo. Zdaj ne več. Sem spregledal in vseeno namestil kako priporočeno posodobitev sistema?
   
2. Export iz starega telefona v Outlook. Ne pomaga, plusi ne grejo skozi.
3. Export v .csv (to je ena taka tekstovna datoteka). V CSV plusi so. Malo pogooglam. Nič uporabnega. Dialing rules, home area code nisem nikoli nastavljal.
4. Import iz CSV. Outlook protestira, da CSV ne more odpreti. Da naj zaprem drug program, ki uporablja .csv. Halo? Ni drugega programa. Skopiram ta CSV v drugo datoteko z istim imenom. Isti problem. Reset. Restart. Retry. Isto. OK, bomo pa CSV prevedli v XLS. Aha, ne spozna, da je delimiter vejica ... grem popravit lokalne nastavitve, zdaj spozna, uvozi CSV in v Excellu zgleda kar OK. Razen, da sem in tja namesto +3864123456 piše 3.86 krat deset na deveto. Artificial stupudity programa Excel. Se pomatram z ročnim uvozom, nastavim, da so vsa polja tekst ... končno imam zadevo v Excelu in nič zgubljenega. Import iz Excela v Outlook. Najprej hoče imeti definiran range. Idiot. Vse importiraj pa je, ne! Potem ne zna avtomatsko zmapirati "Mobile" v "Mobile phone" itd. itd. Skratka precej minut kasneje je zadeve le uvožena v Outlook. In plusi so spet izginili!
   
5. Pametnejši odneha. V CSVju zamenjam vse pluse v nič-nič. Ponovim vajo. OK, ničle so v Outlooku.
6. Sinhroniziram s telefonom.
7. Dobri dve uri kasneje lahko kličem!

Ne boj, mesarsko klanje

1. Naslednje jutro, precej zaspan, dobim klic. Neznana številka. Izkaže se, da je mama. Telefon ne spozna, da je 003864123456 isto kot 041123456!
2. Naslednji večer ponovim vajo. Nesem zadevo v Outlook Express. Plusi grejo skozi. Ampak Active Sync ne zna sinhronizirati z Outlook Express!
3. Pametnejši odneha drugič. Nesem zadevo v Outlook in se lotim na roko dodajati pluse. Kar nekaj dela. Ampak ko vnesem prvi plus me presneti z dialognim oknom v zvezi z dialling rules ipd. Izpolnim.
4. Ponovno uvozim vse skupaj v Outlook. In plusi pridejo skozi! Eh, če bi že prvič ne bil zapupal v tehnologijo in se lotil ročnega popravljanja, bi si prihranil 3 ure dela!
   

Tri ure dela, da prenesem tabelo s 400 vrsticami in 5 stolpci iz enega telefona v drugega! In osnovni problem je umetna neumnost Microsoft Outlooka in Excela. Da počneta nekaj, kar ju ni nihče prosil. Odstranjujeta plus. Spreminjata dolgo številko v število s plavajočo vejico. Zakaj je temu tako? Ker se je nekje nekoč neka mamka pritožila, da se ji že kaj ni zgodilo avtomatsko? Ko se je preselila iz Velike Britanje v ZDA, pa telefoniranje iz Outlooka bivši sosedi ni več delovalo? Ker je zadeva delana za ljudi, ki ne vejo, da je včasih treba vtipkati tudi številko države ali področno kodo.

Morala

Evo, moja teorija. Se oproščam vsem prizadetim! Problem je v tem, da Microsoft zadeve dela za široko populacijo v kateri, seveda, žal, naravno, prevladujejo telebani. In potem neki čarovniki nekaj svetujejo, popravljajo, spreminjajo, avtomatsko, skozi gigabyte kode operacijskega sistema in paketov kakršen je Office, in ni čudno, da se vse pobrka. Ali pa sem teleban jaz ... in nisem opazil že kje kake ikone, ki to vse spravi v red.

Mac-e le delajo za inteligentne kreativce, Unix pa za znalce, in toliko teh problemov nimata. Morda. Microsoft pa ... kot pravi moj kolega iz fakultete ... podrtija. No ja. You can't live with it, you can't live without it. Od kje je že to znano? Še dobro, da se je vse skupaj dogajalo po zabavi ob 4. juliju, kjer človek seveda sreča delegacijo iz Microsoft Slovenija.

In Microsoft sploh ni edini problem. Standardi na vseh področjih se samo še nižajo. Zaradi masovne produkcije, ekonomije obsega. In zato so blogi, you tube in podobno zadnje upanje. Upanje, da se bo elitno, najboljše, nišno, vse, za kar v mass media ni prostora, preselilo sem.

Bogi bodi, ki blodiš v blogih

Kot znanstveni prispevek k etimologiji besede "blog" naj pojasnim, da spodnji venetski zapis (transkript je v naslovu tega prispevka) ...



... dokazuje, da je beseda blog v resnici venetskega izvora. Veneti pa so naši davni predniki. Jasno je, da blog izhaja iz korena besede "bloditi", kar blogi oz. pravilneje blodi tudi so. Skozi tisočletja pa je prišlo do prehoda glasu "d" v v glas "g", kar je za nekatera slovenska narečja, predvsem gorenjska in hribovska, še zdaj običajno. Domačini na Pokljuki npr. še danes pravijo gnar in ne dnar (denar).

PS. V Blodim, blodiš, blodi res pogrešam kak "g".

Blogres

Malo me sicer moti nalepka "častni gost". V smislu tiste ugotovitve "the world is flat". Morda je pa to dosežek mojega PRa? Vsekakor bi bil tam rad tudi kot bloger in računalnikar, ne le kot minister.

Minister bloger

Evo, tule me je kolegica Katja Lenart ujela na tiskovki od Elana in me malo o bloganju zaslišala:

vest.si � Blog Arhiv � Minister bloger

Intervju 2.0

Tudi na internetski sceni se pojavljajo želje, da bi "minister dal intervju". Pa se mi vendarle zdi, da bi bilo treba biti bolj ambiciozen in ne samo na internetu objaviti to, kar bi se sicer pojavilo v tiskani obliki. Kako namreč zgleda intervju:

• novinar in oseba se pogovarjata,
• novinar ugiba, kaj bi bralce utegnilo zanimati,
  
• novinar iz (celo večurnega) pogovora izlušči, kar se mu zdi zanimivo in bolj ali manj natančno povzame vprašanja in odgovore,
• zadevo novinar objavi in bralci berejo,
• morda se oseba pritoži, da kaj ni bilo tako rečeno,
• morda kak bralec v kako pismo bralca kaj pokomentira.
  

Intervju 2.0 IMHO ni to, da se taisto naredi, pa objavi na spletu. Intervju 2.0 bi pomenil, da je med bralci in osebo stik veliko bolj ne-posreden - pomeni, najti je treba način, da lahko vprašanja in podvprašanja zastavlja veliko ljudi, pa da vseeno ni popoln kaos in je neko sito med pametnimi in neumnimi vprašanji, da ima zadeva na koncu rep in glavo. Spet dilema med avtoriteto (novinarja) in demokracijo (bralci) Kako bi to izvedli? Kaka ideja? OTOMH:

• vprašanja pridejo kot komentarji na blog post, ki ga še ni, blog post je potem lepo zapisan intervju;
• dobimo se v neki klepetalnici, nekdo je moderator, dela malo reda, pa gremo.
• ...

In nenazadnje ... seveda me zanima, da stvar doseže tudi "ljudi papirja". Kako stvar sindicirati v tiskani medij? Copyright vprašanj? CC?

Po drugi strani pa - ali ima intervju na mediju, kjer se vsi nekako poznajo/spoznajo skozi svoje objave in debate sploh še smisel?

Evo, pa še moj PR lahko o tem malo razmišlja!

Čas-opis

Berem debate, kako naj bi poimenovali bloge, pa se bojim, da zapadamo v podobno napako, kot so jo naredili s cedejkami, zgoščenkami in tlačenkami. Dolgo smo rabili, da smo ugotovili, da so to pravzaprav plošče.

In blog je zapis dogodkov v nekem času. Čas-opis za razliko od newspaper nima nič s papirjem. Gospodje, izmislite si novo ime za vaš ekološko sporni, na-mrtva-drevesa-natisnjeni medij.

PS. Ja, ja, vem, da od ministra pričakujete kaj vsebinskega, ampak samo malo testiram sistem, preden obelodanim obstoj tega bloga.

Žiga T. ?

V življenju igramo mnoge vloge. Sam si enkrat zavežem kravato z emblemom Univerze v Ljubljani, si dam na glavo Telekomovo ali Mobitelovo kapico za baseball, sem spet v vlogi ministra, ali pa bi si čez glavo poveznil nogavico in bil popolnoma anonimen. Ampak glava in vrat sta v vseh teh primerih ista. Ne morem iskreno in zares reči - tole mislim kot minister, tole kot občan, tole kot univerzitetni učitelj ... na koncu eno samo misel oblikujejo vse vloge, sedanje in prejšnje.

Morda je ta misel taka, da s čem ni skladna, da lahko razdre kaka pogajanja, naredi kako zamero, ko je še priložnost za dogovor. Pogosto je pametno, da človek ne pove vsega, kar misli (novinarjem in ženskam še posebej :-) Tule torej ne bo vse kar mislim, ampak samo tisto, kar se mi zdi pomembno (in oportuno ;-) da javnost ve.

Torej velja to, kar je zapisano tudi na robu. Tu so mnenja osebe, ki ga je parlamet postavil za ministra. Takle mate!

Et tu, Žiga!

Ko se je tam v začetku devedestih pojavil svetovni splet, so ga pospremili z ugotovitvijo, da zdaj pa res lahko vsak, enakopravno, demokratično, objavlja svoje misli. Ni potrebno biti novinar, urednik časopisa, politik ... Vsak lahko objavi, vsak lahko bere, noben posrednik, da ni več potreben, ki bi cenzuriral, trgal iz konteksta, ali objavil, kar se pač njemu zdi važno. Pa je dolgo trajalo, da smo prišli do tega. Če sploh smo.

Takrat, pisalo se je leto 1993, si za objavljanje potreboval kar solidno delovno postajo povezano v internet, strežniški program za protokol http in znati je bilo treba jezik HTML. In smo naredili kako domačo stran, predstavitev podjetja ...

Z leti je zadeva napredovala, za posameznike so podjetja kot je bilo Geocities pripravila zastonjske storitve za gostovanje spletnih strani, firme pa so za izdelavo predstavitve na internetu najela bolj ali manj profesionalne mojstre.

Vsebino smo izdelovali s programi kot so Frontpage ali Dreamweaver. Tako posamezniki kot podjetja so izdelovali "spletne strani" in popravljanje vsebine je pomenilo zamenjati/izdelati novo stran in ni kar vabilo k tem, da bi bila vsebina sveža in dinamična. Se je pa dalo vsako spremembo zaračunati ;-)

Končno se pred leti pojavijo sistemi za upravljanje z vsebinami ter blogi. Prvi podjetjem omogočajo, da sami in sproti dodajajo vsebine, blogi pa, približno deset let po tem, ko je zaživel svetovni splet, izpolnijo obljubo, da lahko vsak objavlja. Objavljane postane zares enostavno, ni več tako važno, da znaš nekaj postaviti na internet, važno je, ali imaš kaj povedati.

Priznam, kot človek, ki spletno stran še najraje naredi po moško, v ASCII urejevalniku, sem najprej s prezirom gledal na dekliška orodja tipa Frontpage, pisanje bloga pa se sploh ni zdelo izziv. Še posebej, ker to je pa res lahko počel prav vsak, ne glede na to, kako levo je bil na gausovem zvoncu.

O blogih se veliko špekulira, ali pomenijo konec tiska, televizije ipd. Zadeva seveda stoji in pade ob tem, ali imamo kaj povedati oz. drugače, ali tisto, kar imamo povedati, še koga zanima. Glede na to, kako popularni so "resničnostni" showi, bi si človek mislil, da pravzaprav ljudi ne zanima, kaj se je zgodilo slavnim in pomembnim, da so pač čisto zadovoljni tudi z zgodbami neznancev. Ja, tudi te so lahko zanimive in v vsakem časopisu je nekaj tega. Ampak v resnici časopise prodajajo velike zgodbe.

Mislim, da bodo blogi resna konkurenca etabliranim medijem takrat, ko jih bodo pisali ključni ljudje, ki dogodke delajo. Potem bo lahko nekdo samo zbral v celoto bistvene in avtentične zapiske ljudi, ki so tisti dan naredili dogodke in časopis za tisti dan bo pripravljen. Nekako tako, kot to danes za tehnološke novice počne slashdot.

Ne domišljam si, da sem "ključen človek", sem pa, hočeš nočeš, postal javna oseba, minister, politik. Politika pomeni ukvarjanje z javnimi zadevami, pomeni, da je treba javnost nagovarjati in jo tudi poslušati. Tako dvostransko komunikacijo blog omogoča.