petek, 21. december 2012

JAZ SVINČNIK, ON ŠTRUKELJ

Iz časopisov človek vedno zve kaj novega. Odkar sem minister o sebi redno berem stvari, ki jih prej nisem vedel. Včeraj sem tako prebral mnenje dr. Gorazda Kovačiča, da naokrog "priporočam esej Jaz svinčnik" (I Pencil) in seveda celo polemiko okrog tega. Malo sem pobrskal, če sem le kaj pozabil, in ugotovil, da naj bi bila moja "priporočila" celo ena od tem na predvčerjašnjih protestih Filozofske fakultete. Dr. Kovačič naj bi namreč eno od predavanj posvetil mojemu "priporočilu".

Zame je to samo še en primer, kako je treba v pomanjkanju objektivnih vzrokov proteste mobilizirati na izmišljotinah in manipulacijah. In ilustrira, kdo za temi protesti stoji. Zanimivo "naključje" je namreč, da sem edini izvod knjižice "Jaz svinčnik" nekaj dni nazaj nekomu podaril. Malo za šalo, malo zares. V dobri veri, da bi videl, da svoboda le ni tak bav-bav. To je bila tudi edina "promocija" tega teksta z moje strani.

Iz povedanega bi lahko sledil sklep, da prejemnik darilca usmerja tudi "spontane" proteste in celo kurikulum na univerzi, ki se rada sklicuje na svojo avtonomijo.


ponedeljek, 17. december 2012

Da laž ne bi postala resnica

Spoštovana Ranka Ivelja je zapisala:
Tako kot so bili razmeroma slabi rezultati raziskave PISA 2009 božji opomin prejšnjemu ministru Igorju Lukšiču, ki je trdil, da je slovenska šola odlična in se zato sploh ni dobro z njo preveč ukvarjati, tako so rezultati TIMSS in PIRLS božji opomin Turku, ki trdi ravno obratno – da je slovenska osnovna šola slaba glede na »razkošne« standarde in normative.
Ker večkrat ponovljena laž postane resnica in ker mi začenjajo celo prijatelji svetovati, naj ne govorim, da je šola slaba, spoštovano Ranko Ivelja sprašujem:
  1. Kdaj in kje sem trdil, da je naša šola slaba? Prosim jo, da navede primarni vir, torej moj tvit, blog, sporočilo za javnost MIZKŠ, magnetogram ... Da je kdo rekel ali napisal, da sem rekel, ne šteje. Jaz seveda lahko hitro najdem kar nekaj citatov, ko sem trdil, da ni slaba.
  2. Kaj konkretnega je to ministrstvo storilo v pomoč zasebni pobudi v šolstvu? V katerem ukrepu obstoječega zasebnega šolstva ni obravnavalo z natanko enakimi vatli kot javnega. Če sem sodi moj obisk tudi na waldorfski šoli v Ljubljani, naj v zagovor povem, da je stavbo te zasebne šole gradil MOL in ne ministrstvo.

nedelja, 16. december 2012

Plus ena za zvezo sedem

Oni dan si nisem mogel kaj, da nisem izvlekel plačilne kartice in odštel 250€ za Google Nexus 7. Nekaj za v žep zna priti prav in Android se mi je po kratkem igranju z nekim telefonom zdel vreden zanimanja.

Vir: Google.
Od prvega trenutka naprej je občutek ta, da so vse naredili prav, kar Apple dela narobe. Inicializacija steče iz škatle, nobenih iTunes, nobenega vnašanja kreditnih kartic, nobenih komplikacij z odločanjem med ameriško in slovensko trgovino z aplikacijami. Vneseš gmail ime in geslo in vse bistveno dela: pošta, kontakti, koledar ... Po WiFiju se je zadeva nadgradila na Android 4.2.1. Ne vem, katera sladica je to in me tudi ne zanima.

V petnajstih minutah sem imel gor celoten ekosistem, ki sem ga navajen na mobilnih napravah (in ki je vse bolj podoben namiznemu):
  1. Gmail. Kovačeva kobila je sicer bosa, nekaj slabši je kot na iOS. Je pa zelo uporaben pripadajoči widget.
  2. Koledar. Odličen, tudi z widgetom.
  3. Chrome, takoj na razpolago z vsemi gesli in zaznamki kot povsod drugje.
  4. Kontakti. Tudi. Kasneje sem ugotovil, da zna vsakega poklicati skozi moj najljubši app. za IP telefonijo.
  5. Epistle. Nadomestek za PlainText ali WriteUP. Kompromis, ki omogoča, da na iOS kaj napišem in se mi to brez doktorata sinhronizira na vse telefone in računalnike. Recimo zapiske kakega sestanka, seznam stvari, ki jih moram urediti, osnutek kakšnega besedila, ki nastaja malo na telefonu, malo na tablici, malo na PCju ... Kompromis je v tem, da znajo ti programi delati samo z ASCII besedili. In markdownom.
  6. Dropbox. Check. Še iščem verzijo, ki bi mi na Nexusa sinhronizirala celoten dropbox. 32GB ne rabim za filme.
  7. Office, KingsoftOffice. Zastonj in na prvi pogled boljše od česarkoli za iOS. Vis-a-vis Dropboxa se obaša kot Epistle & co. Bravo!
  8. Flipboard. Odkljukano. Obnaša se telefonsko, ne tablično.
  9. Twitter. Žal Tweetbot ne obstaja. Kolobarim med Plume, Tweetcaster in uradnim Twitter klientom. Plume ima vodotesen client-side block. Menda prvi kleint, ki to zna. Obstaja iOS verzija?
  10. Kindle. Zinio, Instagram, Skype, Google+ ... Odkljukano.
Ampak zadeva se mi je usedla v srce zaradi par zadev, ki na iOS niso, pa niso delale, kot bi morale:
  1. Android ima za vse appse odprt datotečni sistem. Na iOS dva appsa ne moreta delati z isto datoteko, ampak vsak s svojo kopijo. Tako, da na koncu nihče ne ve, katera je zadnja. Tako, kot na namiznem računalniku, se da isto datoteko napadati z več programi. To pomeni, da se na Androidu da delati. Da ni bralnik. Da lahko nek file potegnem iz Dropboxa, ga popravim, in bo šel avtomatsko nazaj v Dropbox.
  2. Za Android obstaja TotalCommander. To pomeni, da imam nadzor nad vsebino naprave. Datoteka je na napravi, lahko jo odprem s čemer hočem, pa bo še vedno samo ena. Na iOSu ima vsak malo bolj zahteven app svoj način, kako dela red med večjim številom dokumentov.
  3. Ko Nexus z USB kablom priklopim na računalnik, ga vidi kot disk. Če bi rad dal kar gor ali vzel dol, se obnaša kot USB ključek. Nobenih moroničnih interakcij z iTunes ali kakšnim drugim programom. Seveda gre za običajen USB kabel iz Hoferja.
Minus ena glede na iOS
  • Ni tako lepo narisan. Solidno, ne pa vrhunsko.
  • Skrolanje ni tako mehko kot na iPadu, tudi patentiranega odboja na koncu ni.
  • Hardware je soliden, ampak tak primerek industrijskega oblikovanja kot iPad, pa pač ni. Ampak menda bolje prenese, če ga vržete na tla.
  • Gostota pixlov je manjša kot na iPadu z retina zaslonom, pa boljša kot na iPad miniju (1024x768 proti 1280x800). Je pa to dovolj, da se da gledati normalne desktop spletne strani. In 30% pixlov več, kot na iPad miniju, je 30% več informacij.
vir: techreport.com
Plus ena za odprtost
  • Operacijski sistem je v osnovi boljši. Bistveno boljši. Android je sistem za laptop, ki so ga prilagodili manjši napravi. Ni sistem za MP3 player, ki ga krpajo v nekaj več.
  • Widgeti na domačih zaslonih pridejo zelo, zelo prav. Tako imam na naslovni strani seznam pošte iz priority inboxa ter naslednjih 5-7 dogodkov iz koledarja ter 7 appsov za delo.
  • Narejen za znalce: je računalnik ne aparat. Ima kup funkcij, ki so v iOS skrite, da stvar ne bi bila preveč komplicirana. Recimo, za kaj je porabil energijo, kaj požira pomnilnik in cel kup drugih tehnikalij, v katerih bi se blondinka zaplezala, nam, ki znamo zamenjati tesnilo na vodovodni pipi, je pa všeč, da imamo stvar pod kontrolo.
  • Prost je Applovih idiotizmov. Recimo, knjigo za Kindle lahko kupim direktno iz Kindle appa. Open source programi tipa VLC so portirani. Ipd.
  • Baterija. V prvem ciklu intenzivnega igranja, testiranja, inštaliranja ... je bil zaslon prižgan 7 ur in dve minuti. Spodobno.
Plus ena za ceno

Najcenejši s 16GB v ZDA stane $199, 32GB v Evropi stane cca. 250EUR, to je skoraj pol manj od iPad minija. Še en dober primer demokratizacije tehnologije in prispevek k zmanjševanju socialnih razlik, ki je za računalništvo značilno od prvih hišnih računalnikov (ja, vem, nenavadne besede za nekoga, ki se ga predalčka kot desničarja).
Plus ena za format

Pri celi stvari je to morda najboljše. Skoraj povsod gre lahko zraven, omogoča pa dosti več kot 3 ali 4 palčni zaslonček od telefona. Gre v žep od plašča, bunde, suknjiča, spomladanskega površnika, tudi v zadnji žep normalnih kaubojk. iPad (mini ali maxi) je treba nositi v torbici, kar ženski še nekako pritiče, moški pa imamo zgodovinsko roke radi proste za gorjačo ali sulico. Če pa že nosim aktovko, pa ne vem, zakaj ne bi imel v njej notesnika.

Skratka, kulturni boj se lahko začne. Android je soliden tekmec.

sobota, 15. december 2012

Zakaj SVIZ ni zbiral podpisov za moj odstop

Trdim, da je SVIZ podpise za moj odstop zbiral z neresničnimi in zavajajočimi argumenti. Zanima jih, s čem to utemeljujem.

Za začetek, in to so mi napisali celo oni sami v nekem dopisu, "sploh niso zbirali podpisov za moj odstop". Ampak podpise "v podporo vodstvu SVIZa, ki je zahtevalo moj odstop". Takim mojstrom semantike je res težko kaj razložiti, a naj poskusim.

Tole so napisali v spremno besedilo, s katerim "niso zbirali podpisov za moj odstop":
Predlog, da ministra dr. Žigo Turka zaradi njegovih številnih napak, žaljivega odnosa do zaposlenih v izobraževanju, znanosti in kulturi, zaradi zavajanja slovenske javnosti pri podatkih o obremenjenosti slovenskega učiteljstva, nesposobnosti pri združevanju srednjih šol, nesprejemljivih poskusov zviševanja normativov, ostrih rezov v visoko šolstvo in znanost pri spomladanskem rebalansu proračuna in pristanka na radikalno zniževanje mase za plače v znanosti, kulturi in izobraževanju za leti 2013 in 2014 pozovemo k odstopu, je bil sprejet soglasno in ob aplavzu članic in članov GO.
Pojdimo po vrsti.
  1. "Številne napake" bi kazalo našteti in utemeljiti, če so interpelacijske oz. razrešitvene narave. Kdor dela, dela tudi napake. Se pa ne spominjam prav nobenih očitkov, da ne bi zelo tenkočutno, torej brez napak, razporejal omejena sredstva med izobraževanje znanost, kulturo in šport. 
  2. Nisem želel biti do učiteljev in ravnateljev žaljiv. Ni pa SVIZ zamudil nobene priložnosti, da bi iz ministra delal sovražnika in da bi njegove izjave izrezal ali interpretiral tako, da bi bile uporabne za razpihovanje tega sovraštva. Če sem npr. rekel, da "nisem minister za šolnike ampak za šolo, da pa ni dobre šole brez dobrih šolnikov", so napihnili prvi del, drugega pa izpustili. Stojim za svojimi besedami, ne pa za njihovo medijsko obdelavo! Naj bo jasno: za to kar sem, sem zelo hvaležen svojim učiteljicam in učiteljem, profesoricam in profesorjem. Proračunska situacija v državi na ta moj odnos do tega poklica v ničemer ne vpliva.
  3. Nikoli z nobenimi podatki slovenske javnosti nisem zavajal. Navajal sem uradne podatke OECD, evropsko statistiko, UMAR ipd. V enem primeru, ko je OECD objavil napačen podatek, smo to napako na ministrstvu priznali. Šlo je za podatke o učnih obremenitvah finskih učiteljev. Ti so kljub popravku navzdol še vedno višji od slovenskih. To je dejstvo, ne zavajanje. Ali pa zavaja OECD, izmed vseh držav prav Slovenijo. Je pa seveda zavajanje, ko se dramatizira predlagana spremembe v vrtcih in osnovnih šolah. 10% sprememba iz vrtca ne naredi piščančje farme.
  4. Ministrstvo se je izkazalo kot popolnoma sposobno pri združevanju srednjih šol. Večino združitev je spremljalo razumevanje lokalnega okolja, ki je v združevanju videlo možnost ohranjanja programov in povečanje varnosti delovnih mest in odpiranju novih priložnosti za združene šole.
  5. Verjamem, da se SVIZu zdi povečevanje normativov nesprejemljivo. Ostaja tudi dejstvo, da se do danes noben normativ ni spremenil in da ministrstvo ni kršilo nobene procedure, kako se normative spreminja. Ostaja pa dejstvo, da je zadnjih deset let število otrok pretežno padlo, število učiteljev pa naraščalo.
  6. Ostri rezi v visoko šolstvo in znanost pri letošnjem rebalansu niso nekaj, kar bi si želelo to ministrstvo, ampak posledica splošne proračunske situacije države, za katero je odgovoren več kot en minister več kot ene vlade. Svoji moči sorazmeren del odgovornosti nosi tudi ne-politika.
  7. Znižanje mase za plače se ni zgodilo s pristankom tega ministra in tudi ne samo na tem ministrstvu.
V vsaj petih od sedmih primerov je torej šlo za neresnice in zavajanje.

ponedeljek, 03. december 2012

Detente?

Tole sem napisal včeraj:
Ko se dogaja narod, je prva žrtev zaupanje, naslednja razum. V ponedeljek le velja pogledati, kaj so demonstranti in drugi povedali in je res. Kaj sta napisala Trontelj, Bajd, rektorji, študenti, celo sindikati, pa še kdo. V šumu razbijanja, požiganja, kričanja in demagogije, se ne smejo izgubiti razumni glasovi. In posluh zanje.
In danes smo nekaj zadev zbližali.
To smo naredili tudi zato, da bi izboljšali medsebojno zaupanje in prispevali k duhu sodelovanja, h kateremu je sinoči pozval novoizvoljeni predsednik republike Borut Pahor.

nedelja, 02. december 2012

Za razum

Te dni se protestira. Sicer so bile še vsakega petega v mesecu plače v javnem sektorju izplačane, nihče v javnem sektorju ni izgubil dela, veliko je bilo kravala okrog ZUJFa, ampak plače so se znižale le za nekaj odstotkov. Šolnin ni, na študij se še vedno lahko vpiše vsak, pa če ima namen študirati ali ne. Država ni bankrotirala.

Namesto, da bi si sposojala 20 centov od vsakega evra, ki ga potrebuje za financiranje javnega sektorja, si bo sposojala nekaj manj kot 10. To je denar za plače. Sposoja si po obrestni meri med 5 in 6%, kar ob nikakršni gospodarski rasti ni vzdržno in pomeni, da se bodo sredstva za obresti še naprej povečevala. Seveda tudi na račun sociale, zdravstva, šolstva ipd.

Še veliko slabše je lahko

Če bomo postali država, iz katere se poroča o stavkah, protestih in razbijanju, se nas bodo tuji poslovneži še bolj izogibali, domači pa bežali. Svoboda (ki ji nihče ne nasprotuje) prinaša odgovornost.

Če ne bomo pokazali, da se državo da upravljati, tej državi ne bo nihče več hotel posojati denarja. In države se skorajda ne da upravljati. Vsi, povsod, so neodvisni in avtonomni, razen takrat, ko kje kaj zaškripa. In potem kličejo državo na pomoč. Ki ima zvezane roke za pomembne odločitve in polne roke dela z nepomembnim uradovanjem.

Strelovod

Gospodarska situacija je težka, zaskrbljenost je razumljiva. Najti strelovod za jezo, je naravna reakcija. Nekdo mora biti kriv, da nam gre gospodarsko tako slabo. Tranzicijski dobičkarji so se potuhnili, pohlepni bančnik v Sloveniji nima imena in priimka, zarota svetovnega kapitala je daleč in je neopredeljiva. Nekdo mora biti kriv, da denarja ni. Da so odhodki večji od prihodkov.

Ker resnica je preveč neprijetna: glede na gospodarstvo, ki ga imamo, si tako drage države ne moremo privoščiti. Oz. si moramo zanjo sposojati. In za razcvet tržnega gospodarstva in podjetništva smo v dvajsetih letih samostojnosti naredili premalo. Sem sodi tudi in predvsem delovanje pravne in socialne države, ki gospodarstvu omogočata, da je agilno, prilagodljivo, fleksibilno, da se lahko odzove na krizo. To je neprijetna resnica, ki potrebuje grešnega kozla.

Vlada pa je pri roki. Jaz sem pri roki. Po eni strani se bistveno bolj zamislim nad tem, kar sta npr. v Delo napisala akademika Trontelj in Bajd, kot to, kar kričijo demonstranti. Še posebej me pomirja, da si morajo, če hočejo kritizirati, večinoma izmišljevati stvari. Mi pripisovati dejanja, ki jih ni bilo, potvarjati besede in jih jemati iz konteksta. Po drugi strani tudi to ne gre mimo človeka. Če že ne ne razumski pa vsaj na čustveni plati.

Kdo je John Galt?

O stavkanju sem že enkrat citiral Ayn Rand:
There is only one kind of men who have never been on strike in human history. Every other kind and class have stopped, when they so wished, and have presented demands to the world, claiming to be indispensable—except the men who have carried the world on their shoulders, have kept it alive, have endured torture as sole payment, but have never walked out on the human race.

Še bolj me bo skrbelo, ko bodo stavkali tisti, ki proračun polnijo. Ko bodo stavkali tisti, ki jim je za državo mar. Ko gesla "Narod lačen je ful drugačen" ne bodo na ajfoune tvitali siti. Ko bodo stavkali obrtniki, kmetje, podjetniki. Skrbi me, da odhajajo v tujino. Skrbi me, ko stavkajo tako, da pač ne odprejo še ene proizvodne hale, ko ne zaposlijo še nekaj ljudi. Ko pravijo, zakaj pa bi jih? Se mi sploh splača?

Ponedeljek

Ko se dogaja narod, je prva žrtev zaupanje, naslednja razum. V ponedeljek le velja pogledati, kaj so demonstranti in drugi povedali in je res. Kaj sta napisala Trontelj, Bajd, rektorji, študenti, celo sindikati, pa še kdo. V šumu razbijanja, požiganja, kričanja in demagogije, se ne smejo izgubiti razumni glasovi. In posluh zanje.


sobota, 24. november 2012

Praznujemo znanost

Slavnostni govor na podelitvi Zoisove nagrade, Zoisovih priznanj, Priznanja ambasador znanosti in Puhovega priznanja, Nova Gorica, 23. novembra 2012



Spoštovani!

Danes praznujemo znanost.

Praznujemo človeško radovednost, praznujemo dvom, praznujemo razum, praznujemo ustvarjalnost, praznujemo iskanje resnice, praznujemo ogenj, ki ga je prinesel Prometej in razsvetlil temo vraževerja in neznanja. To ni samo praznik za znanstvenike, to je praznik za vse. To je praznik človeškega duha.

Ko je Niall Ferguson analiziral, zakaj med civilizacijami za zdaj zmaguje Zahodna, je znanost navedel kot drugega izmed šestih adutov naše civilizacije.

In znanost je adut Slovenije.

Rezultati slovenske znanosti so izjemni tako v odličnosti, kjer je v objavah v najboljših revijah v desetih letih napredovala iz 60% na 125% povprečja EU, kot v prenosu znanja, kjer je v evropskem inovacijskem indeksu v petih letih napredovala s 80% na 96% povprečja EU. Slovenski znanstveniki objavijo preko 1.200 člankov na milijon prebivalcev. To je več kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali v ZDA. Malo je kazalnikov, kjer bi Slovenija prekašala povprečje EU. Znanost daje mnoge od teh.

Tista znanost, ki jo merimo z objavljenimi članki in citati, torej deluje odlično. Ampak Charles II. ni dal graditi observatorija na Greenwichu zato, ker bi je bila znanost kar tako na splošno v nacionalnem interesu, ampak, ker je bilo točno merjenje planeta zemlje in časa v interesu angleškega gospodarstva in njihove trgovske mornarice.

Slovenski znanstveni in visokošolski prostor je med najbolj zaprtimi za zunanje študente in raziskovalce, razmeroma malo denarja pridobimo iz mednarodnih virov, delež vlaganja tveganega kapitala je četrti najmanjši v OECD. Rezultat vsega tega je, da je delež visokotehnološkega izvoza v Sloveniji manjši kot na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in na Kitajskem. Kitajska ima v svojem izvozu višji delež visoke tehnologije kot Slovenija.

Ni sprejemljivo, da se nekaterim znanstvenikom zdi škoda, da bi učili, ali da samo 20% novih doktorjev znanosti najde delo v gospodarstvu. Ni sprejemljivo, da je v novih visokotehnoloških podjetjih našlo delo manj ljudi, kot je bilo novih zaposlitev v znanstvenih inštitutih.

Znanost je naš adut, ampak kot da ne bi vedeli, kako bi ta adut odigrali.

Odkar se spomnim, govorimo, da je treba izboljšati povezanosti znanosti in gospodarstva. Trudimo se z različnimi mehanizmi. Ampak dokler znanje ne bo v poslovnem interesu gospodarstva in dokler delo za gospodarstvo ne bo avtentičen interes znanstvenikov, je vse zaman. Potrebujemo gospodarsko okolje, v katerem se bo splačalo znanje. Znanje, ne zvitost, zveze in poznanstva, privatizacija in podobne malverzacije.
Vse se ne začne in konča pri denarju, ampak sredstva za znanost so pomembna.

Ne samo višina, tudi način, kako vlagamo v znanje. O slednjem je dr. Žekš večkrat povedal, da mi denarja v znanost ne vlagamo, ampak ga razdeljujemo. Tako, da pač vsak dobi nekaj. V dobrih časih je to pomenilo, da so dobri dobili dovolj, slabi pa preveč. V slabih časih dobri dobijo premalo.

Znanost ne daje rezultatov takoj. Če bi jih, bi nas rast vlaganj v znanost v zadnjih letih rešila pred krizo, pa nas ni. Znanost daje rezultate na dolgi rok in še to samo, če je znanju tudi splošno gospodarsko okolje prijazno. In naše ni. Znanost potrebuje stabilne razmere. Znanstvenika lahko hitro izgubimo, traja pa leta, da ga vzgojimo.

Zato je varčevanje nevarno, znanstvene politike v tem času pa zahtevnejše kot v dobrih časih. Gre za to, na katerem področju naredi racionalizacija več škode in na katerem manj. Kje je odličnost, ki se je racionalizacija ne sme dotakniti, in kje povprečnost, ki se jo mora.

Brez besede »varčevanje« tudi na takem slavnostnem dogodku kot je današnji, torej ne gre. A se sprašujem, zakaj ne. V koalicijski pogodbi ne piše samo to, da se bodo pokojnine usklajevale z rastjo plač, ampak, da je cilj tudi:
povečanje javnih sredstev za financiranje znanstveno- raziskovalnega dela v skladu z barcelonskimi cilji do konca mandata.
Od tega cilja se oddaljujemo. Jaz kot minister težko razumem, da se za usklajevanje pokojnin, skladno s koalicijsko pogodbo, takoj najdejo milijoni. Isti milijoni bi tudi znanosti in visokemu šolstvu omogočili, da bi najboljši krizo prevedrili brez hujših posledic.

Vsi razumni ljudje se zavedamo, da moramo, če se želimo vrniti na pot zdrave rasti, najprej finančno urediti državo. Ampak veljajo za vse vsaj enaka merila.

Spoštovani,

Danes praznujemo slovensko znanost. Z nekoliko grenkim priokusom, ker ni dovolj posluha niti za to, da bi upoštevali specifike ustvarjalnega dela javnega sektorja in zavodom omogočili, da v večji meri sami iščejo rešitve, dodatne vire in se z omejenimi viri racionalno obnašajo.

Vendar na ministrstvu ne obupujemo in prepričan sem, da ne obupujete niti vi. Žene vas tista radovednost, na katero nas spomni ta praznik, radovednost, zaradi katere je Prometej človeštvu prinesel ogenj in vztrajnost, s katero je Atlas na svojih ramenih nosil nebesni svod.

Čestitam vsem za kvaliteten prispevek k slovenski znanosti, čestitam vsem letošnjim nagrajencem in se zahvaljujem komisiji za opravljeno delo.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla*.
Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je potrebno vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.
Zato danes praznujemo dela človeškega duha, radovednost, dvom, razum, iskanje resnice, praznujemo naravno veličino človeka, praznujemo znanost!

*'Tocqueville: Demokracija v Ameriki', prevod Simona Križaj,Založba Krt, 1996.

sobota, 17. november 2012

#protest

There is only one kind of men who have never been on strike in human history. Every other kind and class have stopped, when they so wished, and have presented demands to the world, claiming to be indispensable—except the men who have carried the world on their shoulders, have kept it alive, have endured torture as sole payment, but have never walked out on the human race. Well, their turn has come. Let the world discover who they are, what they do and what happens when they refuse to function. This is the strike of the men of the mind, Miss Taggart. This is the mind on strike.

Protestirajo samo v romanu. Sicer iščejo rešitve.

četrtek, 08. november 2012

Zakaj Zver



Govor na ljubljanski konvenciji Milana Zvera.


Dragi Milan, gospe in gospodje, dragi prijatelji,

Strinjam se s tem, kar je bilo rečeno v uvodu, da Slovenija potrebuje finančno in moralno dokapitalizacijo. Proračun je nazadnje izravnal dr. Bajuk, po tistem so nas nebrzdano zadolževali, dokler je šlo. Zdaj ne gre več oz. si denar za plače v javnem sektorju sposojamo z zelo visokimi obrestnimi merami. Zato moramo zategovati pas, kar ni popularno. Smo pa prišli v to situacijo zato, ker so slovenske vlade, vse po vrsti, prevečkrat delale, kar je bilo popularno in ne, kar bi bilo potrebno.

Razkorak med tem, kar je pri ljudeh trenutno popularno in kar je zanje dolgoročno dobro, je odvisen od vrednot. To pa je stvar moralne dokapitalizacije.
Obstaja pa ena velika razlika med finančno in moralno dokapitalizacijo. Finančna mora priti od zunaj, domače rezerve so izčrpane. Moralna pa ne. Etiko, moralo, vrednote imamo, so v ljudeh, samo priti morajo do izraza. Ne samo nekatere ampak vse.
Teorije o tem, od kod morala, so različne, eni pravijo, da je od Boga, drugi, da od vzgoje, tretji, da se je oblikovala v evoluciji. Da so preživeli posamezniki, plemena, narodi, ki so bili moralni v smislu, kar za moralno pojmujemo danes.

Profesor moralne psihologije dr. Johnathan Haidt trdi, da imajo ljudje prirojenih do šest moralnih temeljev. Prirojenih, v smislu, da imajo prirojeno intuitivno razumevanje za sočutje in skrb do bližnjega, poštenost, svobodo, pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost oz. čistost.

Na te moralne temelje potem skozi življenje postavimo vrednote. Levičarji in desničarji se razlikujejo po tem, v kolikšni meri se opirajo na posamezni temelj. Levičarji se opirajo predvsem na prvi tri (skrb, pravičnost, svobodo), desničarji pa tudi (in ne samo) na ostale (pripadnost, spoštovanje, svetost).

Ko govorijo o tem, da bi morali »preseči delitve«, se nasloniti na tisto, kar nas združuje, se ponuja rešitev, da se pač poenotimo okrog »levih« temeljev in vrednot, ki jih imamo vsi. Ampak ne brez razloga so se izoblikovale tudi vrednote, ki niso usmerjene v blagostanje ali svobodo posameznika, ampak tudi tiste, ki brzdajo sebičnost in krepijo kohezijo v družbi. Pripadnost, spoštovanje, svetost, pravičnost kot enakost možnosti, ne enakost imetja. S temi vrednotami je treba dokapitalizirati slovensko družbo.

S temi vrednotami lahko slovensko družbo dokapitalizira predsednik države. Milan Zver ni človek, ki bi na temelj pripadnosti postavil pripadnost kaki preživeti ideologiji, ampak zagovarja pripadnost državi Sloveniji. Ni človek, ki bi se moral razumsko potruditi spoštovati svetost, ampak mu intuitivni temelji preprečujejo, da bi mu kdaj ušlo, da je to drugorazredna tema.

Milan Zver ima široke temelje, da lahko združuje tako tiste, ki jih vodi skrb za sočloveka, kot tiste, ki se zavedajo pomembnosti pripadnosti domovini in svetosti nekaterih stvari.

V letošnji Dragi sem dokazoval, da moramo Slovenci za pot v prihodnost narediti tri stvari: (1) pošteno oceniti preteklost, (2) dati domovinsko pravico tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti in nanje postavimo stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem. (3) Da drug drugemu priznamo, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj.

Prva točka potrebuje predvsem pogum. O drugi sem tule nekaj povedal. Naj končam s tretjo. O dobrih ljudeh.

V politiki niso samo dobri ljudje. Menda je v njej celo nadpovprečen delež takih, ki plitvo čustvujejo, so hladnega srca in brez vesti, a so na videz priljudni in prepričljivi. Psihologija ima zanje neko ime. Kakšni gredo v politiko zato, ker so taki, druge politika in mediji take naredijo. Sprašujem namreč se, koliko časopisnih laži in nesramnosti prenese normalen človek, preden otrdi, koliko pljunkov v ponujeno roko sodelovanja je potrebnih, da začne vračati milo za drago.

Milan je v politiki dovolj dolgo, da je vse to izkusil. In ostal zmeren, prijazen, spravljiv. Je eden tistih dobrih ljudi, ki nas Slovence lahko spravijo skupaj.

Predvsem zato bo dobil moj glas.


ponedeljek, 22. oktober 2012

Fiktivni vpis

Dve sliki, ki sta vredni tisoč besed. Vezano na poslansko vprašanje, ki mi ga bo čez kake pol ure postavil poslanec Prevc.


Vir obeh grafov: Education at a Glance 2012 (OECD).
Če povzamem: Slovenija je med prvimi po tem, kakšen delež generacije se vpisuje v terciarno izobraževanje. In med zadnjimi pri tem, kolikšen delež konča.

petek, 19. oktober 2012

"Kultura" proti kulturi

"Kulturniki" s prvpodpisanim Iztokom Ilcem zbirajo podpise proti moji izjavi, izrečeni na otovoritvi Boršnikovega srečanja. Tole me citirajo:
Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in
denarja /…/
Pravijo, "da ne poznam resorja, ki ga pokrivam":
V času, ko Evropska komisija priporoča povečanje proračuna za kulturo, saj se dobro zaveda njenega pozitivnega učinka na živost in živahnost gospodarstva, minister znova dokazuje, da ne pozna resorja, ki ga pokriva. ... Zahtevamo, da jo prekliče in se javno opraviči.
Posebej in izključno za tiste "kulturnike", ki za to, da bi se lahko prepirali,

  • niso sposobni niti stavka prebrati do konca,
  • ki stavek prerežejo na pol, ko ga citirajo,
  • ki podpisujejo izjave z nepopolnimi citati, 
  • ki najprej streljajo, potem premislijo, 
  • ki se trudijo ne razumeti ali pa niso sposobni razumeti slovenskega jezika ... 
... izjavo preklicujem in jo nedomeščam z obratno:
"Kultura" h gospodarskemu okrevanju lahko da davke, prihodke in
denar /.../
Ste zdaj zadovoljni? Lahko? Se vam zdi, da mora minister sporočati, da naj kultura prispeva več? Saj se "lahko" odpove sredstvom, ne? Morda celo "mora dati"? "Kultura" morda, kultura pa ne. In veste, normalno plačilo prispevkov, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, DDVja po znižani stopnji ipd, ni nikakršen prispevek k reševanju krize. To je bilo normalno tudi v boljših časih. Ali pa je vaš problem ta, da je narobe kakoli minister reče. Narobe je stavek, narobe je njegova negacija. Odločili ste se pokašljevati, pa če je minister rekel kaj spornega ali pa ne. Res "kulturno"!

In kaj sem res rekel:
Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo. Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnostjo, optimizmom in tega si želim na Borštnikovem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!
Bo pa ta kriza očitno ustavila osnovno dostojnost.

četrtek, 18. oktober 2012

Pragmatika rezanja


Seveda odziv vseh sindikatov javnega sektorja ni enak in ta neenakost se odraža v obsegu varčevanja, ki so ga naložili posameznim delom javnega sektorja. Vsi, ki skrbimo za kvalitetno izobraževanje, imamo od tega škodo.


sreda, 17. oktober 2012

Pristranskost. Potrditvena.

Potrditvena pristranskost je fenomen, da ljudje lažje verjamemo dokazom, ki potrjujejo naše prepričanje kot tistim, ki mu nasprotujejo. Internet je odlično orodje za tako sklepanje, saj je dosti več prostora za različne podatke, novice, dejstva, bolj ali manj potvorjena, bolj ali manj resnična. Na internetu najdete dokaz za in proti globalnemu segrevanju, za in proti kreacionizmu, za in proti marsovecm. Internet potrjuje prepričanja, pa kakršnakoli že so.

In seveda se na internetu potem neresnicoljubnosti hitro seštevajo, kot se je to primerilo piscu tega traktata.

V zvezi s spremembami Zakona o visokem šolstvu mi poskuša na podlagi neke medijske vesti, ki je povzela del neke izjave, podtakniti, da je ministrstvo "zahrbtno in podlo" skrivalo nekatere spremembe v tem zakonu. Ministrstvo seveda nima vpliva, kateri del celote objavi nek medij.

V svojih sporočilih smo vedno povedali, da se hiti zaradi akreditacij, spreminjajo pa se štiri stvari, torej tudi (2) način imenovanjah tistih, ki so privedli v situacijo, zaradi katere mora država popravljati zakon, da bi študiji in diplome ostale veljavne; (3) tudi s strani deležnikov izpostavljen problem neposredne pedagoške obremenitve in (4) s strani EU izpostavljen problem vstopa tujih ponudnikov študija v Slovenijo. Nič netransparentnega, nič brez javne debate. O tem se debatira že dva meseca. Ne moremo enega zakona v enem letu popravljati trikrat.

Tudi v zvezi z Zakonom o elektronskih komunikacijah ne gre za prav nobeno "skrivaštvo". Razlogi za željo po čim hitrejšem sprejetju zakona je grožnja kazni 13000 EUR dnevno s strani Evropske komisije, ker zakon zamuja že leta.

V medresorskem usklajevanju smo dobili zahtevo, da se na enak način uredi dostop do informacije o naročniku telefonskega in internetnega priključka. Zato, da bi zakon, ki ga je nujno čim prej sprejeti, le prišel v parlamentarno obravnavo, smo vanj zapisali identično rešitev, ki v zakon zapiše zgolj tisto, kar je že napisano v Zakonu o SOVI in policiji v zvezi s čemer ni sprožen noben spor pred ustavnim sodiščem. Po tem zakonu lahko direktor SOVE ali policije od operaterja pisno zahteva podatek, kdo je naročnik neke telefonske ali IP številke.

Nismo popravljali usklajenega zakona, popravljali smo z nekaterimi resorji neusklajen zakon, nismo ga popravljali v tajnosti, nismo dodajali tajnih členov, kot se je dalo prebrati na internetu, ampak po postopku medresorskega usklajevanja zakon uvrstili na vlado, ki ga je poslala v parlament in kjer se bo v rednem postopku še amandmiral v obliko, ki bo imela večinsko podporo.

S tem v zvezi je relevanten podatek, da se je poslanska skupina SDS odločila, da teh spornih sprememb z zadnjega usklajevanja ne bo podprla.

torek, 16. oktober 2012

Vloga in služba

Današnji govor na otvoritvi Borštnikovega srečanja

Najprej hvala za vabilo.

To ni več samo fraza: vabila na take dogodke v tem času niso čisto samoumevna. Po eni strani so del tradicije, da država s svojo prisotnostjo da težo dogodku, zahvalo in priznanje umetnikom, po drugi strani vsi vemo, da država zadnje mesece glede javnega sektorja ni na najboljšem glasu.

V kulturi pravzaprav ne samo zadnje mesece: že od kulturnega praznika naprej na kulturne prireditve vedno hodim nekoliko v strahu.

Tukaj sem med cvetom slovenskih gledališčnikov in če imam že priložnost, da govorim, ne bom igral. Politiki včasih poskušamo biti igralci, čeprav tega ne priznamo, ampak vsi poznamo tisti pregovor o tem, koliko časa se da koliko ljudi vleči za nos.

Vaš kolega, avtor in režiser, ki ga zelo cenim, je zadnjič dejal, da bi bil minister odlična figura za kakšno komedijo. Kaj pa vem, meni se zdi na trenutke vse skupaj prej dramatično, včasih celo tragično. Skratka, daleč od komedije.

Resnični komedianti, ali pa vsaj dobri igralci tisti, ki za nasmejan obraz skrivajo neprijazno resnico, da živimo v času suhih krav in da te krave še hujšajo.

In če so časi hudi, se umaknemo v gledališče.

Gledališče je navsezadnje ena najstarejših, morda celo najstarejša umetnost. Igralcu in gledalcu ponudi vstop v svet, ki ni realen, pa zato morda še toliko bolj očitno resničen. Kot vsako umetnost teater začutimo ali pa ne, nagovori naše srce, ali pa nas pusti neprizadetega. V tem je podobnost in razlika s politiko. Politika se pretvarja, da nagovarja razum, ima polna usta stroke, v resnici pa uspe z nagovarjanjem čustev.

V gledališču umetnik na odrskih deskah pusti svojo dušo, da bi gledalec lahko skozi vrata, v resnični svet, odšel bogatejši za izkušnjo, modrost, ali tujo napako, iz katerih se je najceneje učiti.

V resničnem življenju nas vsaka izkušnja nekaj stane, vsako radost nekoč plačamo z bolečino, vsako sladkost s pelinom. V gledališču plačamo samo vstopnico.

V življenju vsaka šola nekaj stane, vsaka igra ima svojo ceno, vsaka vloga terja svoj davek. Zato tukaj res ne bom igral.

Stanje za slovensko izobraževanje, znanost in kulturo ni rožnato. Ni rožnato zato, ker je finančno stanje v državi na splošno slabo. Na mednarodnih trgih si komaj še sposojamo denar za plače. Prevzel sem vlogo tistega, ki zato prevzema krivdo in trpi slabo voljo upravično zaskrbljenih učiteljev, znanstvenikov, umetnikov.

V vlogo krivca me postavljajo tisti, ki so probleme prelagali na prihodnje vlade in še kar razmišljajo, kako jih rešili s prelaganjem na prihodnje generacije. To so večinoma isti, ki so v zadnjih desetletjih zavirali spremembe, ki bi iz Slovenije spet naredile normalno, svobodno, srednje-evropsko gospodarsko in kulturno deželo kakšna se ve teh zemljepisnih dolžinah spodobi.

Imam vlogo, ki ni komedijantska, da sem tisti, ki razlaga, da se denarja ne da narediti iz nič, da se troši, kar je ustvarjeno, da je izposojeno treba vrniti, in da si lahko izposojaš samo, če ti zaupajo in so ti pripravljeni posoditi.
To je morda moja vloga.

Moje resnična služba, delo, in delo vseh mojih sodelavcev na ministrstvu pa je, da vsak evro večkrat obrnemo in da izobraževanju, znanosti, kulturi in športu pomagamo najti načine, da bodo z manjšimi sredstvi še nekako preživeli. Da jim, če je že denarja manj, omogočimo večjo prožnost, več podjetnosti, več iznajdljivosti.

V slabših časih, se moramo za te stvari še dosti bolj potruditi, kot v časih, ko se je probleme reševalo preprosto tako, da se je vanje metalo denar.
Ker bila bi škoda, če bi ta kriza prekinila vendarle vitalen razvoj slovenske kulture, ki ga izpričuje tudi Boršnikovo srečanje.

Borštnikovo srečanje ni le srečanje slovenskih gledališč, ampak je stičišče vedenja o gledališču; prostor, kjer se vrhunska produkcija srečuje z ustvarjalnimi potenciali mladih, šele prihajajočih umetnikov.

V času festivala se v Maribor preseli celotna Akademija za gledališče, radio, film in televizijo in tukaj poteka pouk za vse študente. Tu se slovenska gledališka ustvarjalnost umešča in primerja z mednarodnim prostorom; kjer se sodobna scenska ustvarjalnost sreča s samimi koreninami slovenskega gledališča; in ne nazadnje prostor, kjer so prisotni - v živo na odru, v dvoranah pa tudi v mestu - velikani, prvaki slovenskega gledališča.

Borštnikovo srečanje je tudi tekmovalni festival; izbrali boste najboljšo predstavo, nagradili režijo ter igralske in druge umetniške dosežke. Selektor Primož Jesenko je iz nabora 105 ogledanih uprizoritev v tekmovalni program uvrstil 12 predstav, med njimi dve praizvedbi domačih dramskih besedil.

105 predstav priča o živosti in vitalnosti slovenskega teatra, ki mu, hvala Bogu, tudi kriza ne more do živega.

Poseben poklon gledališču predstavlja podelitev Borštnikovega prstana, največje festivalske nagrade, ki jo posebna žirija vsako leto podeli zaslužnemu igralcu ali igralki za življenjsko delo. Igralec je bistvo gledališča zato je Borštnikov prstan zahvala in priznanje velikemu ustvarjalcu, ustvarjalki, ter hkrati simbolično vsakoletna ponovna povezava družbe z vsem kar je bilo, je in nemara še bo, kot je zapisal mag. Jesenko.

Letošnjemu Borštnikovemu srečanju dodaja blišč prav današnja otvoritvena predstava, izjemen glasbeno-gledališki dogodek »When the mountain changed its clothing«, slovitega nemškega režiserja Heinerja Goebbelsa v sodelovanju s Karmino Šilec in zborom Carmina Slovenica. S festivalom Borštnikovo srečanje so sodelovali koproducenti iz Avstrije, Francije, Luksemburga, Nemčije, Belgije in Nizozemske, kar daje dogodku res veliko evropsko razsežnost. To predstavo vsi nestrpno pričakujemo.

Pravzaprav med vami in njo stoji samo moj govor, zato naj počasi sklenem.

Spoštovani!

Opravičujem se za nekaj prav nič kulturnih, ampak gospodarsko-finančnih vložkov. Ampak v gledališče, kjer je mogoče vse, prihajam iz resničnosti, ki je taka kakršno si naredimo. Lahko si jo naredimo boljšo, mi smo njeni režiserji in njeni igralci, ne samo politiki, ne samo gospodarstveniki, ne samo kulturniki. Vsi.

Prepričan sem, da bomo zmogli premagati tudi te težave, če bomo stopili skupaj, če bomo igro prepustili teatru, se nehali pretvarjati in se spoprijeli z resničnostjo.

Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo.

Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnost, optimizmom in tega si želim na Borštnikovoem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!

Čestitam vam, ker ste Borštnikovo srečanje ohranili na tako visoki ravni in mu dodali mednarodno razsežnost in vsem želim veliko kulturnega in intelektualnega užitka.

ponedeljek, 08. oktober 2012

Cvetje hvaležno odklanjam

Takole me je "citiral" Grega Repovž, ne kdorkoli, ampak odgovorni urednik Mladine, v svojem uvodniku:
Od študentov si želim, da bi v teh časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle še omogoča brezplačno šolanje.
In potem na dolgo in široko razpredal idejo, da država ničesar ne poklanja, ampak da imajo državljani do tega pravico, ali pa da so to skozi davke sami plačali in tako nazaj in tako naprej. Skratka, obračunava s čemerkoli mu je pač za bralce Mladine udobno obračunavati, pa če je to kdo rekel, mislil, napisal, ali pa ne.

Nekaj podobnega citiranemu sem rekel večkrat. Kdaj sem rekel "država", drugič "davkoplačevalci", ampak poanta je bila čisto drugje. Zdaj v tej krizi, ko moramo vsak evro parkrat obrniti, ko se za ta evro borijo socialno šibki, bolni, mlade mamice, učenci in dijaki, ki bi malicali ... velja to posebej ceniti. Ceni pa se brezplačen študij ne tako, da se ministru pošilja šopke in telegrame zahvale, kot je hotel podtakniti Repovž, ampak, da se zavzeto študira. Svetovati študentom, da naj študirajo, menda ni narobe. Bo osip manjši in kak faliran študent manj. Ta del, ki zadevo postavi v čisto drugačno luč, je Repovž seveda zamolčal. Iz sporočila za javnost z dne 1.10.2012, pet dni pred izidom Mladine:
Obenem je (minister) študentke in študente pozval, da bi v časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle omogoča brezplačno šolanje. Zato naj v prihodnje zavzeto in hitro študirajo.
Tako se to dela. Ni bilo ne prvič ne zadnjič. Izjemoma odgovarjam, zgolj za ilustracijo nekega žanra, ki mu niti ne morem reči, da je novinarski.

torek, 11. september 2012

Draga 2012

V štirih letih, od poletja 2008 do poletja 2012, je Slovenija padla od države, ki jo je Evropa po uspešnem predsedovanju Evropski uniji trepljala kot svojo najuspešnejšo novo članico, do države, katere ugled je tako omajan, da ji nihče več noče, po normalnih cenah, posojati denarja. Od najuspešnejše nekdanje socialistične države smo v dvajsetih letih postali edina, ki jo primerjajo z evrskimi sredozemskimi bolnicami, kot so Grčija, Italija, Španija in Portugalska.

Časi so taki, da kličejo po predlogih, kako iz te godlje. Idej in nasvetov ne manjka: vzpostaviti pravno državo in tržno gospodarstvo, preprečiti tajkunsko in vzpostaviti pošteno podjetništvo, pospešiti delo pravosodnega sistema, reformirati trg dela, prilagoditi upokojitveno starost podaljšanju življenja, postati prijaznejši do investicij, posebej tujih, internacionalizirati gospodarstvo, prodati nepotrebno državno premoženje, sanirati banke in jih narediti za gospodarsko in ne politično orodje, nadaljevati vlaganja v prometno infrastrukturo, oblikovati industrijsko politiko, v javnem sektorju samoupravljanje povprečnih zamenjati z avtonomijo najboljših, več vlagati (in razdeljevati denarja) za raziskave in razvoj, poskrbeti, da se bo v gospodarstvu znanje splačalo, in povezati znanost in gospodarstvo, z naslonitvijo na znanost preiti v družbo znanja, z naslonitvijo še na kulturo preiti v družbo ustvarjalnosti, postati sproščena Slovenija, postati drzna Slovenija …

Že, že, ampak zakaj?

Vse te ideje niso nove. Že dolgo jih poznamo, pa se vseeno nič ne zgodi. Tule bom pisal, zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi, da bi se stvari začele premikati. O stanju v državi in o tem, kako iz njega, sem bolj poglobljeno pisal trikrat.

V Viziji 20+20 smo zapisali, da nismo vzpostavili socialno-tržnega gospodarstva in pravne države in da bo to mogoče šele, ko bo Slovenija končala zgodovino. Izognili pa smo se vprašanju, kaj to pravzaprav pomeni. Resetatorji smo leto pozneje napisali, da je treba Slovenijo resetirati. Nismo pa pokazali, kje je ta gumb, ki ga je za reset treba pritisniti. Lani na Otočcu je besedo resetiranje zamenjala beseda prebuditev. Citiram: »Prebuditev pomeni jasnost pogleda na probleme, pomeni izostritev duha in oblikovanje idej, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.«

Ko na vse to gledam nazaj, se še vedno strinjam z oceno stanja. Tudi vzroki – neizpeljana tranzicija kot glavni – še vedno stojijo. Ostaja pa vprašanje, zakaj? Zakaj nismo izpeljali tranzicije? Zakaj ne zmoremo energije za odločnejše korake v prihodnost? Zakaj ni ne reform, ne resetiranja, ne prebuditve? Zakaj nam skoraj nič ne gre od rok, če že kaj, pa z veliko muko in silno počasi? Zakaj imam večkrat občutek, da v tej državi komaj, komaj shajamo skupaj? Če sploh.

V vseh razmišljanjih, levih in desnih, o stanju v državi in krizi na svetu se prej ali slej pojavijo vrednote. In potem pridemo do naših in vaših vrednot, do tega, ali nam je vrednote dal Bog ali Darwin ali vzgojiteljica v vrtcu; katere vrednote so boljše in katere so slabše. V skoraj vseh razmišljanjih o Sloveniji se kot problem postavi tudi razcepljenost, sprtost, za katero tudi sumimo, da ima izvor v vrednotah.

Opomba pod črto: ko bom govoril o levem in desnem, progresivnem in konservativnem, bom te besede uporabljal v njihovem klasičnem, zahodnoevropskem pomenu. Pri nas tistih, ki bi se zavzemali za ohranitev stvari, takih, kot so, ne imenujemo konservativce in ni desnica tista, ki predstavlja bogastvo in kapital.

Teza – izginjanje moralnega kapitala

Da družba za razvoj potrebuje finančni kapital, je jasno, danes morda še bolj kot prej. Da potrebuje socialni kapital: izobražene, delovne ljudi, tudi slišimo. Moja osnovna teza je, da je temeljni vzrok naših težav v izginjanju moralnega kapitala slovenske družbe.

Kaj je moralni kapital družbe? Moralni kapital posameznika je vsota zaupanja, spoštovanja, strinjanja, ki mu ga priznava okolje. Moralni kapital neke družbe so tisti viri, ki omogočajo, da ostaja družba moralna. Moralo je Durkheim definiral kot »vse, kar je vir solidarnosti, vse, kar človeka sili, da se obnaša drugače, kot ga sili njegov lastni egoizem«. Moralni kapital družbe so torej navade, vrednote, inštitucije, pravila ipd., ki regulirajo sebičnost in omogočajo sodelovanje v družbi; ki v družbi utrjujejo zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Moralni kapital uničujejo veliki prelomi v družbi, ki diskvalificirajo, onemogočijo ali fizično eliminirajo nosilce moralnega kapitala in odnose med njimi – torej tudi ljudi, pravila in inštitucije. Taki dogodki so npr. podjarmljenje (kot se je zgodilo Primorcem po 1. svetovni vojni), vojne, revolucije, politične čistke … Slovenski moralni kapital kopni od začetka druge svetovne vojne, trenda pa po letu 1991 nismo ustavili.

Osnova za to, da družba ustvarja moralni kapital, so moralni temelji, na katerih gradi. Osnova je tudi to, da v tej družbi svet okrog sebe približno podobno vidimo in podobno vrednotimo. Če pa že ni te podobnosti, se moramo vsaj zavedati, kako in zakaj naši sodržavljani stvari vidijo in ocenjujejo drugače, ne nujno narobe in ne nujno slabše, skratka, da drug drugega najprej razumemo, potem spoštujemo in si drug drugemu priznamo dober namen.

Moje podteze so:
  1. do so pri nas razlike v razumevanju sedanjosti bolj različne kot v drugih družbah,
  2. da naša družba, spet v nasprotju z drugimi, ne daje vsem moralnim temeljem enake veljave in
  3. da nimamo resnih izkušenj, ko bi levi in desni sodelovali in s tem zgradili osnovno, dolgoročno medsebojno zaupanje.
Razmišljanje je nastalo pod vplivom del, ki študirajo, kako ljudje razmišljajo, kako se vrednostno opredeljujejo, kako je človeštvo in človeka oblikovala biološka in socialna evolucija; ki se sprašujejo, zakaj »dobre ljudi z leve in desne deli politika«, »zakaj volivci izbirajo slabe politike«, zakaj se ljudje naslanjajo na magično namesto na racionalno razmišljanje, zakaj verjamejo v scenarije in teorije zarote. Prispevek dolguje vsaj Jonathanu Haidtu, Matthewu Hustonu, Michaelu Schermerju in Tonyju Judtu.

Resničnost je uporaben konstrukt

Pravijo, da je treba govoriti o prihodnosti. Ampak kaj zanesljivega lahko rečemo samo o preteklosti. Različno dojemanje preteklosti vpliva na to, kako vidimo sedanjost in prihodnost. Če želimo složno delati skupaj za isto prihodnost, potem je to zelo težko, če imamo več različnih sedanjosti, ki so posledica različnih preteklosti. Slovenci živimo v več različnih resničnostih.

http://nolimitsever.blogspot.com
Kaj pa sploh je resničnost? Psihologi in nevrologi so dokazali, da velika večina miselnih procesov teče podzavestno, da veliko večino odločitev sprejmemo predracionalno. Nekateri govorijo o levi, racionalni polovici možganov in desni, intuitivni. Haidt naš um primerja s slonom in jezdecem na njem. Slon ponazarja intuitivno. Jezdec ponazarja racionalni del. Strinja se s Humom in to podkrepi tudi z nevrofiziološkimi poskusi, da se odloča slon, jezdec pa samo pojasnjuje, zakaj se je slon tako odločil.

Da bi razumeli, zakaj je preteklost tako vplivna, ko gre za sedanjost in prihodnost, moramo pojasniti, kako ljudje sploh dojemamo svet in resničnost. Kako jo dojema intuicija in kako jo razume racionalni razum. Kako jo dojema slon, kako jezdec, kako leva, kako desna polovica možganov.

Razmišljanje o značaju resničnosti ali pa o našem dojemanju te resničnosti je eden najbolj zagonetnih filozofskih problemov. Ali svet, ki ga slišimo, vidimo, tipamo, sploh obstaja ali pa smo vsi skupaj v nečem, kar bi mlajša generacija primerjala z matrico iz istoimenskega filma. Edini dokaz je tisto, kar nam naše misli sporočajo, da čutijo naša čutila.

Je pa praktično verjeti, da neka miza, stena, tla obstajajo. Kdor misli, da zid ne obstaja, se bo vanj zaletel in rezultat bo buška. Verjeti v resničnost tega, kar nam sporočajo čutila, je uporabno. Omogoča nam, da preživimo. Tukaj smo tisti homo sapiensi, ki smo preživeli, ki smo svet dojemali uporabno. Včasih smo zato v kaki zviti veji videli kačo, šumenje vetra smo razumeli kot približevanje medveda in v potresu smo videli božjo kazen. Naše dojemanje sveta ni optimizirano za to, da bi iskalo resnico, ampak je optimizirano za to, da nam svet predstavi v uporabni obliki. V obliki, ki omogoča preživetje, da naših prednikov ni pičila kača ali jih pojedel medved.

Spomini so uporaben konstrukt

Konstruiramo pa ne samo konceptov, za katerimi stojijo atomi in molekule, ampak tudi pojme iz odnosov v družbi. Tudi tukaj je cilj uporabnost in ne resničnost. Uporabno je na primer, če moški precenjuje interes, ki ga zanj kaže ženska. Če se moti, je kazen klofuta. Če ima prav, bo naslednji generaciji posredoval svoj genetski material. Tveganje je zelo nesimetrično. Uporabno je biti optimist.

Konstruiramo tudi spomine. Možgani niso kot filmski trak, na katerega bi zapisali neko zgodbo in si jo vsakič posebej predvajali, ko bi se česa spomnili. Dogodek, ki ste ga preživeli s partnerjem, se v spomin prikliče drugače, če ste se medtem s partnerjem morda sprli, spet drugače, če je medtem umrl. Tudi spomine konstruiramo; ne nujno tako, da bi bili resnični, ampak tako, da so uporabni. Ni posebej uporabno imeti lepih spominov na partnerja, ki vas je na primer zapustil. In ni uporabno imeti slabih spominov na osebo, ki je umrla. Preteklost vpliva na to, kako konstruiramo podobo sedanjosti in kako razmišljamo o prihodnosti.

Če si ubil Žida, je uporabno, da si ga v spomin prikličeš kot izkoriščevalca, pijavko, da zasmehuješ njegovo varčnost, delavnost, pripadnost njegovemu ljudstvu, podjetnost … Kolikor več si jih pomoril, toliko bolj uporabno je konstruiranje takšne resničnosti. Spomine je uporabno konstruirati na način, da ti je Žid bil naredil nekaj slabega, izdal državo v prvi svetovni vojni …

Če si razlastil kulake, jih poslal v gulage, je uporabno konstruirati spomine, da so izkoriščali soljudi, povzročali visoke cene hrane, množične lakote … Če so kulake pobili, je uporabno o njih misliti vse najslabše, pa ne samo o njih; vse, kar so tudi bili – verni, delovni, podjetni –, je uporabno dojemati kot slabo. Slabo je to tudi zdaj in ne v času stalinskih čistk.

Seveda pa taka konstrukcija resničnosti preneha biti uporabna takrat, ko bi želeli, da vrednote Židov in kulakov postanejo vrednote v današnji družbi; ko bi želeli, da družba kot celota postane varčna, delovna, podjetna, kot so bili oni. V tem primeru bi bilo uporabno priznati, da so bili to dobri ljudje in da je bilo torej zelo narobe, kar se jim je zgodilo. Šele po tem priznanju bomo o podjetnosti, varčnosti itd. lahko razmišljali neobremenjeno s preteklostjo. Preteklost ne bo popačila resničnosti, ki si jo bomo konstruirali. Tudi razlike v dojemanju sedanjosti med tistimi, ki so sodelovali pri pobijanju Židov, in tistimi, ki niso, bodo manjše.

Spominov ne konstruira racionalni um, ampak se to dogaja nezavedno, konstruira jih slon, ne jezdec. Jezdec lahko kvečjemu poskuša pojasniti, zakaj se je slon odločil, kot se je: zakaj imamo na nekaj grenak spomin. Jezdec je slonov predstavnik za odnose z javnostjo in ne njegov šef!

Teorija moralnih temeljev

Tudi resničnost družbenega okolja torej konstruiramo tako, da je uporabna; da smo si všeč, da smo videti dobri, uporabni, koristni člani družbe. Nekaj sto tisoč let razvoja človeške družbe namreč ni izbiralo samo genov najboljših posameznikov, ampak tudi gene skupine, ki so bile sposobne sodelovanja, ki so bile kot skupine, sposodimo si banalno definicijo, sposobne prehraniti čim več otrok. Preživele so družbe, ki so svet in odnose okrog sebe videle uporabno in vrednotile uporabno. Imele so uporabne moralne temelje, na katerih so gradile svoj moralni kapital.

»Teorijo moralnih temeljev« je postavil profesor moralne psihologije Jonathan Haidt z Univerze Virginia. Ta teorija moralnost postavi na šest temeljev:

1. Skrb: zdi se nam prav, da skrbimo za soljudi, in narobe, če vidimo trpljenje. Ta moralni temelj je posledica dolge evolucije sesalcev, kjer predvsem otroci in šibkejši potrebujejo skrb staršev ali skupine. Izraža se kot empatija, tudi kot socialni čut.

2. Poštenost: če pomagamo drugim, pričakujemo, da bodo tudi oni pomagali nam. Gre torej za recipročni altruizem, ki smo ga pridobili zato, ker so bile tudi tiste primitivne skupnosti, kjer so si ljudje pomagali, uspešnejše od tistih, ki si niso. In tiste skupine, kjer ni bilo izkoriščevalcev, ki bi sprejemali pomoč, dajali je pa ne bi, so bile uspešnejše od tistih, kjer ni bilo tako.

3. Svoboda: zdi se nam narobe, če nas terorizirajo in komandirajo. Evolucijsko je ta moralni temelj nastal, ker so bile uspešne tiste skupine, ki niso nekaj posameznikom dopustile, da bi jih ustrahovali ali izkoriščali.

4. Pripadnost oz. zvestoba: gre za tisti občutek, vsi za enega, eden za vse, ki je naše prednike sploh povezal v skupine, plemena in je znotraj teh plemen omogočil oblikovanje zavezništev.

5. Spoštovanje avtoritete: celo mnoge živalske vrste priznavajo nekaterim živalim, da vodijo, priznavanje tega vodstva (in ne stalno rivalstvo) naredi celo skupino za uspešnejšo. Ne gre samo za spoštovanje voditeljev, ampak tudi za spoštovanje tradicij, bogov ...

6. Svetost in čistost: so stvari, ki so nam svete, in so stvari, ki se nam upirajo. Čistost je v preteklosti preprečevala širjenje bolezni, genetskih okvar in podobnega. Sveto je postalo nekaj tako čistega, da je moralo zato izgubiti vsakršno materialnost.

Ti moralni temelji niso nekaj, kar bi se iz roda v rod prenašalo samo z vzgojo. Znanost se nagiba k prepričanju, da so naši občutki za prav in narobe v veliki meri prirojeni. Pridobljeni so skozi dolgo evolucijo človeka, deloma celo sesalcev. Izoblikovala jih je naravna selekcija posameznikov in skupin (družin, plemen), tako kot je naravna selekcija oblikovala biološke značilnosti človeka. Z vrednotami se rodimo, kot jabolko ne pademo daleč od drevesa. Seveda se lahko v času našega življenja spreminjajo, ampak ne rodimo se kot nepopisan list.

Temu pritrjuje analiza političnega prepričanja enojajčnih dvojčkov, ki so po posvojitvi živeli v različnih, progresivnih ali konservativnih okoljih. Niso si bili podobni samo navzven, imeli so tudi podobne vrednote.

Za posamezne božje zapovedi ali krščanske kreposti bi lahko hitro ugotovili, na kateri temelj se naslanjajo.

Na moralne temelje postavimo politično prepričanje

Raziskave, ki jih je po svetu delal Haidt, kažejo, da ljudje, ki se imajo bolj za levičarje, izraziteje čutijo temelje z začetka seznama – skrbnost, poštenost in svobodo. Bolj ko se pomikamo proti desni strani političnega spektra, na več temeljev se opre sodba. Poštenost levi in desni razumejo vsak po svoje. Levičarjem se zdi prav, da imajo vsi enako, konservativci, da imajo vsi proporcionalno glede na svoj prispevek.

Sprejemanje in zavračanje moralnih temeljev
vir: Haidt: The Righteous Mind

Vsi v družbi, levi in desni, poslušajo, kaj jim o problemu, vprašanju pravi njihova moralna zavest, nimajo pa vsi občutka za vse. To zapleta odnose v družbi. Moralni čut konservativca je prizadet, ko vidi nespoštovanje državnih simbolov, moralni čut levičarja je ob tem neprizadet. Ne razume, da konservativca to tako boli, kot bi njega bolelo trpljenje zaradi socialne krivice. Nerazumevanje med njimi še poglablja zmotno prepričanje levičarjev, da imajo samo oni občutek za skrb in poštenost, desničarji pa ne. Da imajo res tako prepričanje in da je zmotno, so pokazale raziskave na velikem vzorcu.

In vendar imajo levičarji in desničarji večinoma skupne vsaj prve tri moralne temelje. To je dobro. Radikalne ideologije v ospredje postavijo en sam temelj. Nacizem je gradil na pripadnosti (narodu). Komunizem je temeljil (vsaj deklarativno) na poštenosti v smislu enakosti. Radikalni individualizem, ki je blizu nekaterim libertarcem, postavlja svobodo posameznika za edini moralni temelj.

Zlato pravilo je rdečkasto

Moralni temelji so za moralni kapital nekaj podobnega, kot so temelji za stavbo. Več ko je temeljev, stabilnejša je stavba, stabilnejši je moralni kapital družbe. Dodatni temelji, na katere se naslanjajo konservativci, so za družbo dragoceni. Človeškim skupnostim so pomagali, da so preživele. Ne samo zaradi skrbnosti, poštenosti in svobode, ampak tudi zaradi pripadnosti skupnosti, spoštovanja avtoritet in čistosti v medsebojnih odnosih.

Pomembno je ravnotežje med njimi in zavedanje, racionalno zavedanje, da nimamo vsi enakih moralnih temeljev, da se intuitivno odzivamo drugače. Moralno se najprej, najhitreje odzove slon. Zadevo, o kateri je treba povedati mnenje, na hitro ocenimo intuitivno. Jezdec zna to intuitivno oceno le še dobro pojasniti. Slon se opre na temelje, ne na racionalen premislek.

Lahko pa jezdec tudi premisli, kaj o zadevi utegnejo misliti sodržavljani, in ustavi slona, ki divja v prepir. Ali pa, če je jezdec zloben in učen, zares stopi na žulj oz. na moralni temelj, ki ga ima njegov sogovornik, da bi ga užalil in prizadel. Pristop ni tuj nekaterim našim kolumnistom.

Nekateri dobronamerni ljudje pravijo, da bi se morala družba ravnati po zlatem pravilu: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« Pravilo v celoti ignorira dejstvo, da imamo ljudje različne moralne temelje. Da pravilo ščiti samo tisto, kar se nanaša na tri moralne temelje, ki so skupni vsem – skrb, poštenost in svobodo –, v nemar pa pušča druge, ki so izražene predvsem pri konservativcih – pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost.

Levičarji s tem dobro shajajo, nič pa jih to pravilo ne ovira, da ne bi žalili vrednot, za katere sami nimajo pravega občutka, npr. pripadnosti domovini, spoštovanja vojske, čistosti telesnega.

Ljudje brez moralnega temelja, ki je povezan s svetostjo, vsaj intuitivno ne bodo razumeli, da so med njimi sodržavljani, ki jih v resnici prizadene, da skupina Pussy Riot išče popularnost tako, da nastopi v svetem kraju, kot je cerkev. Ker njih nikakor ne bi motilo, če bi nastopile v, recimo, šoli, ki se, pogojno, njim zdi nekaj posebnega.

Ni torej dovolj, da drugemu ne storiš, kar nočeš, da on stori tebi. Drugemu ne smeš storiti, kar on noče, da mu storiš.

Za to ga moraš ali intuitivno poznati ali z razumom razumeti. Slonu lahko odpustimo, če nas je intuitivno, nepremišljeno prizadel. Pač nima enakih moralnih temeljev, kot jih imamo mi. Jezdeci, torej razum, pa se lahko kontrolirajo. Slonu, ki nima občutka za sveto, ne moremo zameriti, da ne razume, zakaj nekoga žali pisanje o tem, kako se je Devica Marija z Jezusom v nahrbtniku prikazala na strehi RTV-stavbe. Jezdecu, ki je to napisal, pa lahko zamerimo.

Moralni temelji Slovencev

Če beremo slovenske literate, Trstenjaka, kakšno Toševo raziskavo, če se spomnimo, kako so Slovenci volili v Avstro-Ogrski in stari Jugoslaviji, potem bi verjetno zaključili, da je bilo pri Slovencih zgodovinsko izraženih vseh šest moralnih temeljev – da nas je po naravi veliko konservativnih. In, kot sem povedal, sistem vrednot se večinoma deduje. Kje je zdaj ta konservativnost? Kje so pripadnost, spoštovanje in svetost? Kaj na te temelje postavljamo?

Ti temelji so v ljudeh prisotni, ampak podpirajo nefunkcionalne dele stavbe naroda. Ne podpirajo strehe, ki bi koristila vsem. Namesto da bi nas povezovali kot narod, nas delijo. Oziroma nas deli tisto, kar je na te temelje postavljeno. To pojasni, da tudi tisti Slovenci, ki nikakor ne bi na majici nosili slovenskega nacionalnega grba, paradirajo z majico, na kateri je rdeča zvezda. Prezirajo grb, zastavo in himno, so cinični do osamosvojitve, na temelj pripadnosti pa postavijo politično stranko, športni klub ali rdečo zvezdo.

Različen odnos do problema izbrisanih bi pojasnili tako, da je pri levičarjih prišla do izraza skrb za tiste ljudi – moralni temelj skrbnosti. Pri konservativcih se je poleg skrbi oglasil tudi občutek za lojalnost – za ljudi bi poskrbeli, a individualno in tako, da ne bi prišlo do nagrajevanja pripadnosti kaki drugi državi.

Kampanja nasprotnikov družinskega zakonika je nagovarjala prirojen občutek za čistost, ki pa je res pri levičarjih bistveno manj izražen kot pri tistih, ki so na skrajnem koncu nasprotnega pola in kjer se je spet poleg skrbi in poštenosti (ki terja enakopravnost) oglasil intuitivni občutek za čistost.

Temelj za svetost in čistost ostaja tudi pri mnogih, ki se nimajo za desničarje. Nanj je postavljen vegetarijanski, veganski, frutarijanski ali pesketarjanski odnos do rastlin in živali. Na temelj čistosti je postavljeno prepričanje o ekologiji. Telo, ki ga svetost razume kot duhovni tempelj, v telovadnicah klešemo v telo kot tempelj za kosti in mišice. Na temelj svetosti se da postaviti tudi vraževerje, telepatijo, homeopatijo, telekinezo, vedeževanje, horoskop, vraževerje, jasnovidnost, karme in energije, Tolkienovo srednjo zemljo in Zvezdne steze.

Prešernova Zdravljica, tako kot vsako umetniško delo, ki naj bi se človeka dotaknilo, v različnih kiticah nagovarja različne moralne temelje. Sedma kitica:
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
nagovarja bolj »leve« moralne temelje: skrb (»žive naj vsi narodi«), »poštenost« (prepir bo pregnan) in svobodo (»ko rojak prost bo vsak«).

Druga kitica:
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas je
sinóv sloveče matere!
nagovarja tudi desne, konservativne temelje, govori o pripadnosti »naši deželi«, pripadni smo si kot bratje. Nagovarja spoštovanje »Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet …« in svetost (že z omenjanjem Boga).

Malo za šalo, malo zares bi lahko špekulirali, da je velik del slovenskih levičarjev genetsko pravzaprav konservativcev. To bi pojasnilo složnost leve politične opcije in spoštovanje ene same avtoritete. Nekoč je bil to generalni sekretar partije. To je čisto drugače kot v ZDA, kjer so demokrati, z manj izraženim spoštovanjem avtoritete, tipično skregani med seboj, republikanci pa delujejo, z izjemami seveda, složno, saj so tam za spoštovanje že genetsko bolje naravnani.

V Sloveniji je veliko ljudi s konservativnim spektrom moralnih temeljev. So pa na te temelje postavili tudi stvari, ki narodu kot celoti ne koristijo. To pa je posledica vzgoje, okolja, medijev in tudi preteklosti.

Zakaj ne moremo gorečnosti do zvezde nadomestiti z gorečnostjo do nacionalne zastave ali grba? To bi bilo za moralni kapital naroda bolj uporabno. Zakaj spoštujemo avtoriteto enega ali drugega strankarskega voditelja, namesto da bi spoštovali avtoriteto državnih organov? Zakaj so nekateri bolj pripadni lokalni skupnosti ali nogometnemu klubu kot državi?

Ravnotežje med progresivnim in konservativnim je v Sloveniji popačeno zaradi dojemanja preteklosti. Slovenske manjšine to ilustrirajo. Pred drugo svetovno vojno so Slovenci, podobno kot Južni Tirolci, kot zatirana manjšina zelo močno prisluhnili tistemu moralnemu temelju, ki govori o pripadnosti, in na ta temelj postavili pripadnost narodu. Imeli so enotne organizacije ali stranke.

Po drugi svetovni vojni se je tako v Italiji kot v Avstriji vzpostavila praksa, da je pri levem delu manjšine »pripadnost narodu« popustila tistim temeljem, ki skrbijo za klasične ideološke delitve na levo in desno, in se priključila ideološko levim strankam matičnega naroda. »Desni« del manjšine, z močneje izraženim temeljem pripadnosti, ideološkemu uvrščanju ni popustil. Drugače od Južnih Tirolcev, ki so oblikovali eno samo politično silo, ki jo je združevala narodna pripadnost. Razlika je v tem, da smo v matici Sloveniji imeli komunistično revolucijo, v matici Avstriji pa ne.

Od revolucije naprej trije bolj konservativni moralni temelji niso predmet racionalne politične debate in nimajo domovinske pravice niti doma v Sloveniji.

Ideološki zaključek

V Sloveniji zdaj menda ne bi smeli načenjati ideoloških tem. Ampak, kot pravi Haidt, najbolj ideološko od vseh vprašanj je, ali smo za spremembo ali pa smo za to, da stvari ostanejo take, kot so. Teorija moralnih temeljev ponuja udoben izgovor za nenačenjanje prvorazrednih ideoloških tem; da stvari v temelju ostanejo take, kot so: precej skupni so nam prvi trije moralni temelji: skrb, poštenost in svoboda. Še naprej se pretvarjajmo, da so edini.

Taki nasveti so enostranski in napačni. Ti trije skupni temelji tvorijo celoten moralni lok levice. Med nami so ljudje, za katere to ni vse. Predstavljajmo si, da bi polovica ljudi v državi videla barve, druga polovica pa samo odtenke sive. In bi se kregali o zastavi. Naj bo sivo-črno-bela ali naj bo v barvah. Ja, saj sivine vidimo vsi, to je najmanjši skupni imenovalec, ampak polovica vidi tudi barve!

Moralni temelji so produkt socialne evolucije in uspešne družbe so bile tiste, ki so gradile svoje družbene sisteme na morali vseh šestih temeljev. Zato je pomembno, da levica razume, da so v državi ljudje, ki so občutljivi še nekaj bolj od njih. Nič boljši, nič slabši niso zato. Nič boljši, nič slabši niso zato oni. Vsi različni, vsi enakopravni.

O tem jih ne bomo prepričali tako, da se bodo še na proslavah jezdeci kregali med seboj. Odločajo sloni, jezdeci si samo izmišljajo pojasnila ali pa se bojevito postavijo neprijetnim idejam v bran. Temu potem rečemo kulturni boj.

Nagovoriti moramo slone. Če verjamemo v spoštovanje, bodimo spoštljivi do vsega, kar si vsaj približno zasluži spoštovanje. Če smo pripadni domovini, delajmo za to, da nam bo šlo v tej domovini bolje. Če poštenost razumemo tako, da se ne živi na tuj račun, dajmo tak zgled. Dejanja, ne besede, bodo prepričala slone.

Ampak to ne bo dovolj. Najpomembnejši razlog, zakaj so nekateri temelji zapostavljeni, da jih napadajo in se iz njih norčujejo, je v preteklosti. Spomnimo se: sveta ne dojemamo nujno takšnega, kot je v resnici, ampak takšnega, kot je uporaben. Preteklost vpliva na to, kako vidimo sedanjost. Sedanjost je včasih uporabno videti tako, da je preteklost videti lepša. Kar je uporabno za lepšanje preteklosti, pa ni nujno uporabno za lepšo prihodnost.

Nehati moramo retuširati sedanjost, da bi bila preteklost videti lepša. Da bi to lahko naredili, si moramo priznati, da preteklost ni bila vsa lepa.

Sedanjost (sic!) retuširamo zato, ker nismo sposobni razlikovati med častnim, pokončnim in vsega spoštovanja vrednim narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo, ki je okupacijo in metež druge svetovne vojne izdajalsko izkoristila za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti.

Nasprotniki revolucije so bili pripadni narodu, spoštovali so inštitucije države in kralja, mnogi so na temelj svetosti postavili Boga. Žrtve revolucije so bile podjetne, delovne, ustvarjalne, premožne. Imele so tisti proporcionalni občutek za poštenost, ki pravi, da je treba živeti na svoj in ne na tuj račun. Tisti občutek za svobodo, ki je imel odpor do vsakega zatiranja in tiranije. Da je revolucija manj slaba, danes in zdaj tem vrednotam popolnoma ne zaupamo. Za dnevnopolitično rabo slabi ljudje te vrednote in te temelje neutemeljeno diskvalificirajo kot fašistične. Izbrali smo stran: vrag je v himni dovoljen, Bog pa ne.

Lepo, če imamo pieteten odnos do vseh mrtvih. Ne čudi, da bomo o tem počasi le dosegli konsenz, ker nas k temu nagovarja moralni temelj, ki govori o skrbi in sočutju in je univerzalen. Ampak to ni dovolj. Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo.

Našim prednikom priznajmo, da so bili dobri ljudje. Da so imeli dober namen. Vsi, tudi veliko tistih, ki so se borili za lepši svet in ne samo za svobodo. Mi, z leve in desne, si priznajmo, da smo dobri ljudje, da imamo dober namen. Enim so pač bližje ene, drugim še druge vrednote, ampak celovit narod potrebuje vse. In potem bomo lažje delali skupaj. Prezirljivo ignorirajmo vse tiste, ki se po medijih trudijo, da bi z zavestnim zaničevanjem nekaterih moralnih temeljev in vrednot žalili sodržavljane in vnašali razdor. Odpovejmo se temu, da bi na bolj »desne« temelje – pripadnosti, spoštovanja in svetosti – postavljali reči, ki delijo. Dajmo na te temelje tisto, zaradi česar jih je socialna evolucija vgradila v gene – da družbo držijo skupaj, da omogočijo sodelovanje v družbi, da brzdajo egoizem.

V zahodni Evropi so po drugi svetovni vojni skoraj vse države šle skozi obdobje, ko so države vodile velike koalicije. Ljudje z različnimi moralnimi temelji so delali skupaj. V kriznih letih po drugi svetovni vojni so dokazali, da lahko delajo skupaj. Da lahko skupaj vsaj zdržijo. Da lahko drug z drugim shajajo. To je bila osnova za neko še trajajoče osnovno zaupanje med tamkajšnjimi strankami.

Slovenci te izkušnje nimamo. Imamo pa krizo. In ne shajamo drug z drugim.

Na začetku sem postavil tri teze, zakaj je tako: ker resničnost sveta vidimo različno, ker vsi moralni temelji nimajo enakega vrednotenja in ker nimamo resne izkušnje sodelovanja. Kot tehnik seveda priznavam, da o tezah lahko razpravljamo teoretično. Tule sem dolgo teoretično utemeljeval, da so te teze pravilne. Ampak res dokazati se jih da samo tako, da poskusimo:

  1. Jasno in glasno, brez olepševanja in izgovorov obsodimo revolucijo. Bilo je narobe in bilo je dvakrat narobe to delati med okupacijo.
  2. Da damo domovinsko pravico tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti in nanje postavimo stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem.
  3. Da drug drugemu priznamo, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj.

To je osnova, na podlagi katere bi si lahko segli v roke, na kateri bi lahko gradili svojo čast – torej moralni kapital, ga dobili nazaj v last in ga vložili v oblast, tako kot je svetoval Prešeren v 4. kitici Zdravljice:
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Predavanje na Študijskih dnevih Draga 2012 in prvič objavljeno v Delu 8.9.2012.

petek, 07. september 2012

Hvala za tehniko, kultura

Govor na otvoritvi KSEVT v Vitanju 6.9.2012:

Bil sem star sedem let, ko je bila vsa družina zbrana pred velikim črno-belim televizorjem z lesenim ohišjem in bakelitnimi gumbi in na edinem programu spremljala zasnežene slike prenosa z Lune. Inž. Vlado Ribarič in Boris Bergant sta pojasnjevala, kaj se dogaja, govorila o raketah, tehnologiji, astronomiji. Nikoli ne bomo vedeli, za koliko bodočih inženirjev in znanstvenikov so zaslužni taki spomini iz otroštva, ko je resničnost podajala roko znanstveni fantastiki. Takrat se je zdelo, da so vrata v vesolje na široko odprta. Vesolje ni bilo samo tehnična, geografska ali astronomska kategorija, bilo je simbol samozavesti nekega časa, simbol zavedanja, da nas nič ne more ustaviti.

Fantastični uspehi v vesolju so bili seveda tudi rezultat hladne vojne med Sovjetsko Zvezo in Združenimi Državami Amerike. Zmagovalca te hladne vojne smo dobili leta 1989. Za napačno se je izkazala ideja o tistem neustavljivem kolesju zgodovine, ki nas iz fevdalizma prek kapitalizma vodi v brezrazredno družbo, kjer so vsi enaki. Za napačno se je izkazala ideja, da lahko letaš k zvezdam, ljudi na zemlji pa tlačiš k tlom.

Niso pa se končale samo iluzije, ki so gledale v tla, končale so se tudi sanje, ki so gledale k zvezdam. Človeštvo je upočasnilo prodor v vesolje. Leta 1969 smo gledali prenos z Lune. 40 let pozneje nas na luni ni, lahko pa vsak na svojem računalniku gleda Kmetijo. Leta 1969 so računalniki pomagali pri pristanku na Luni. Danes z milijonkrat zmogljivejšimi računalniki na svojih telefonih igramo jezne ptiče. To naj bi bil napredek.

In vendar ta napredek ne bi bil možen brez razvoja vesoljskih tehnologij. Internet ne bi bil mogoč brez satelitov. Veseli in ponosni smo lahko, da smo Slovenci k temu dali svoj prispevek in ga še dajejo. Tu je treba med drugimi omeniti slovenske znanstvenike, ki delajo za NASO npr. dr. Dušana Petrača, dr. Antona Mavretiča, pa podjetja Dewesoft, Instrumentation Technologies in Center odličnosti vesolje.

Herman Potočnik Noordung dokazuje, da ni majhnih in velikih narodov, so samo majhna in velika vprašanja. Ukvarjal se je z veliki vprašanji in nanje odgovoril. Je računal, načrtoval in za seboj pustil znanstveno delo, ki ga citirajo vsi iz prve generacije raketnih konstruktorjev. In bil je navdih umetnikom, kot sta Stanley Kubrick ali Dragan Živadinov.

Ta zgradba, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij kaže, da ni manj in bolj pomembnih ved, so samo take, ki se manj ali bolj približajo iskanju smisla našega bivanja. Ko Slovenci gledamo nazaj, poenostavljamo, da je samo kultura dala Slovencem narodno samozavest. In vendar so svoje prispevali tudi tehniki, podjetniki, znanstveniki. Npr. Potočnik. Ko gledamo naprej, radi poudarjamo, kako pomembni sta naravoslovje in tehnologija. Ampak prav na primeru Hermana Potočnika se kaže, koliko močnejša v iskanju smisla je kultura od znanosti. Hermana Potočnika Noordunga med Slovence ni postavil znanstvenik, inženir strojništva ali kak astronom. Ponovno ga je odkril umetnik.

Tukaj se srečujeta znanost in umetnost, ko bodo prihajali obiskovalci, se bo pridružilo še izobraževanje. Arhitektura te stavbe ponazarja vesoljsko postajo, njena krožna oblika pa simbolno povezuje izobraževanje, znanost in kulturo.

Kot tehnik in inženir, ki je ostal privezan na polje racionalnega, že dolgo, morda celo s kančkom zavisti občudujem umetniško strast s katero Dragan Živadinov povezuje znanost in kulturo. Znanost razumemo, umetnost pa občutimo. Politika dostikrat tudi ne posluša razuma, vsi ljudje pa začutimo strast, ko je ta iskrena. In tukaj je bila in je iskrena.

Gospodarsko središče Noordung je načrtovala že prva Janševa vlada in v njegovem okviru tudi znanstveno in kulturno središče. V obliki, ki jo vidimo, ga je prepoznala tudi prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca in ga umestila sem. In ko je bilo treba podpreti razstavo si tudi jaz, kot njen naslednik, sploh nisem pomišljal.

Ta zgradba tukaj v Vitanju dokazuje, da ni majhnih in velikih krajev, so samo kraji z majhnimi in velikimi ambicijami. Res, Noordung se tu ni rodil, tu naj bi živeli nekateri njegovi predniki, ampak to je navsezadnje popolnoma obrobno. Herman Potočnik Noordung od danes domuje v Vitanju.

Spoštovani,

So ljudje, ki nas potiskajo, da bi gledali v tla, in ljudje, ki nas silijo, da gledamo k zvezdam. Samo od nas je odvisno, ali bomo prikovani na tla, zavračali vsako spremembo, vsak pogumen korak, ali pa šli naprej. Ne vedno nujno proti zvezdam, ampak s časom naprej. Herman Potočnik Noordung, Dragan Živadinov, Miha Turšič, arhitekti te čudovite stavbe, mnogi umetniki in znanstveniki nam vsem odpirajo ta pogled naprej … in zato jim moramo biti hvaležni.

In nehati cepetati na mestu in narediti kak korak.

http://www.noordung.info/knjiga.html


četrtek, 30. avgust 2012

Draga 2012 - predfilm

V nedeljo bom nastopil na Študijskih dnevih Draga 2012. Zdaj precej bolje vem, o čem bom govoril, kot takrat, ko so me prvič povprašali po vsebini:
V štirih letih, od poletja 2008 do poletja 2012 je Slovenija padla od države, ki jo je Evropa po uspešnem predsedovanju evropski uniji trepljala kot svojo najbolj uspešno novo članico, do države, katere ugled je tako omajan, da ji nihče več noče (po normalnih cenah) posojati denarja. 
V tej državi in tej družbi je nekaj narobe in to ne samo zadnja štiri leta. O tem smo pisali v Viziji 20+20, nekaj smo o tem rekli resetatorji, na nekatere probleme sem opozoril lani na Otočcu
Vzroki in nasveti iz teh analiz stojijo. Ostaja pa vprašanje, zakaj? Zakaj nismo izpeljali tranzicije? Zakaj smo na volitvah izbirali, kot smo? Zakaj ne zmoremo energije za odločnejše korake v prihodnost? Zakaj ni ne reform, ne resetiranja, ne prebuditve? Zakaj nam skoraj nič ne gre od rok, če že kaj, pa z veliko muko in silno počasi? 
Zakaj imam pogosto občutek, da v tej državi komaj, komaj shajamo drug ob drugem. Če sploh.
Za odgovor bo treba odlupiti še eno plast čebule, po odgovor bo treba še nadstropje nižje v avtohtoni verziji slovenskega pekla. Hipoteza je, da zato, ker retuširamo sedanjost, da bi imeli lepšo preteklost.

Predavanje bo v nedeljo ob 16:00 v Dragi.

sobota, 25. avgust 2012

Neresnica z izgovorom

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Poudarjanje, da je minister to napisal "med sejo vlade" pa demonstrira, kako neresnico uporabiti za to, da je zapis lahko tendenciozen, da tistemu, o katerem piše, podtakne gnilo jajce.

Lagati novinar ne sme, zato so zelo uporabne neresnice, ki jih je mogoče zagovarjati kot poštene, nenamerne napake. "Ja, saj vlada običajno traja vsaj do dvanajstih, a ne" je prav primeren izgovor za to priliko. No, v četrtek se je končala cca. 10:50, nakar so sodelavci sporočili novico direktorju RTV. Čeprav sem na tviterju objavil demanti, da tvit ni bil objavljen na seji, se Crnkovič celo dan po demantiju zavaruje s tem, da zraven neresnice ("med sejo vlade") napiše resnično uro objave. Kot da bi bili ura in minuta pomembni. Nista. Samo površnemu bralcu dodatno "dokazujeta", da je bilo med sejo*.

Zakaj pa se je tako važno zlagati, da je minister tvital med sejo vlade? Najprej za to, da se ga prikaže kot lenuha, ki seji sploh ne sledi, ampak se zabava po twitterju. Bolj pa zato, da mediji poskušajo podtakniti tezo, da gre za "maščevanje", "privoščljivost", "nemilost" in podobno. Med vrstice so hoteli napisati, da je tega znižanja minister tako vesel, tako ponosen, da s tvitom ni mogel potrpeti do konca seje vlade. Besede "zategovanje pasu v javnem sektorju širi tudi na RTV Slovenija" so bile spregledane, samo o prihranku so se razpisali. Ki res ni ne vem kakšen, ampak tudi vse probleme npr. Javne agencije za knjigo bi rešil 1 € od vsakega državljana.

Bolj suhoparnega tvita o tem ne bi bilo mogoče napisati. Glede veselja je pa resnica tule - objavljena na istem tvitterju isti dan zvečer:



Vsebinska diskusija to tem, kako financirati medijski prostor zdaj, ko je popolnoma drugačen, kot je bil v petdesetih letih, ko so se pojavile nacionalne televizije in naročnine, je bistveno bolj zanimiva. Tudi diskusija o tem, kaj je na RTVSLO prav in kaj narobe. O slednjem je pravzaprav Crnkovič ogromno napisal. Za Piano paywall. Mimogrede: Koliko bi pa vsakega državljana stalo, da se dvigne ta paywall. Po moje tudi drobiž.

* Verjetno je spregledal, ali pa je tekst oddajal, preden sem napisal tvit. Ampak takega dobronamernega dvoma politiki pri novinarjih nismo deležni.

PS. Dodal še dve povezavi, da ne bi izgledalo, da je to predvsem polemika s Crnkovičevo kolumno.

sreda, 22. avgust 2012

Bistveno vprašanje je ideološko

Tako Haidt:
Here's a simple definition of ideology: "a set of beliefs about the proper order of society and how it can be achieved." 
And here's the most basic of all ideological questions: "Should we preserve the present order or change it?"
Bi ohranili sedanji red stvari ali bi ga spremenili? To je ključno vprašanje tudi za Slovenijo. Izogibati se mu zato, ker je ideološko, je traparija. Ali pa kdo misli, da je mogoče državo rešiti tako, da se v njej nič ne spremeni? To pa res ni več ideologija, ampak vera v nadnaravno.

ponedeljek, 30. julij 2012

Daleč je London

Nedolgo tega so komentariat, kritični intelektualci in nekateri kulturniki z gnusom in posmehom pospremili idejo generalnega sekretariata vlade, da bi glasbeniki in drugi umetniki na državni proslavi nastopili brezplačno. Daleč je London:
The so-called “top talent” such as Sir Paul McCartney, Mike Oldfield, Dizzee Rascal, Frank Turner, Underworld and Emeli Sande all agreed to play for free.
Hey Jude,



...
And anytime you feel the pain, hey jude, refrain,
Don't carry the world upon your shoulders.
For well you know that it's a fool who plays it cool
By making his world a little colder.
...

petek, 20. julij 2012

Novi novi NUK

Tole sem povedal ob otvoritvi razstave projektov za NUK II. Poudarjam, da sem to pisal prej, preden sem imel možnost za silo spoznati prvonagrajene projekte
Zmagovalec drugega natečaja za NUK II (Bevk Perović arhitekti)

Spoštovani

NUK2 je gradnja, ki se jo veselim. Vsi narodi so se svoje samostojnosti in uspehov veselili tako, da so gradili. Periklej je gradil Akropolo, Justinjan je zavarovanje vzhodnega cesarstva proslavil z baziliko Svete Modrosti, Čehi so se samostojne države veselili tako, da so dali slovanskemu bratu graditi Hradčane.

Celo kot del stare Jugoslavije smo Slovenci po prvi svetovni vojni po Plečnikovih načrtih preuredili središče prestolnice in zgradili NUK. Socialistična Republika Slovenija je pozidala Trg Revolucije z dvema stolpnicama in Cankarjevim domom.

Po tem smo leta 1991 menda izpolnili, kot pravijo, »tisočletne sanje«. In kaj smo v glavnem mestu državotvornega zgradili? BTC kot opomnik, da smo v tržnem gospodarstvu. Stožice, ker mesto res potrebuje zelenico za nogomet.

Mestno središče pa čaka na kaj ambicioznega, država čaka, da bi praznovala to, da je.

NUK2 ima v tem kontekstu poseben pomen. To je potencialno prva nova pomembna javna stavba v prestolnici po osamosvojitvi Slovenije in edina nova večja stavba v najožjem središču mesta. Zapolni eno treh štirih lokacij, ki prazne čakajo na pogum – poleg Kolizeja, Šumija in Južnega trga.

Čevlje, v katere mora stopiti arhitekt dodatno povečuje skoraj mitski status, ki ga ima za slovensko arhitekturo in za slovenskega duha Plečnikov NUK. Ne gre za še eno knjižnico, za še eno javno stavbo.

Stari Mušičev NUK II 
Z novim NUKom se ukvarjamo že več kot dvajset let. Z enim načrtom razpolagamo že desetletja in v delu stroke uživa veliko podporo. Drugega, potencialno celo več drugih, smo dobili letos; za knjižnico.

Med tem knjiga kot medij izginja in nihče si danes ne upa dati roke v ogenj, čemu vse bomo rekli »knjiga« čez 20 let; če jo bomo sploh držali v roki in če bomo zanjo potrebovali police.

Pred tremi leti in pol sem na svojem blogu opozoril, da novi NUK ne bi smel biti zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih, demonstrirala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost. Napisal sem tudi, da ne vidim nobene potrebe, da bi pretiravali z varovanjem ostalin provincialnega rimskega mesteca.

Ko govorimo o samozavesti: samo slutim lahko, kaj smo zamudili, ker k projektu nismo povabili slavnih imen svetovne arhitekture in tudi na ta način pokazati tisto odprtost do tujcev in z njo samozavest, ki so jo bili Čehi sposobni demonstrirati 80 let nazaj.

Zdajle, ko odpiramo razstavo prispelih projektov bom pravzaprav prvič dobro videl projekt, ki mu je žirija podelila prvo nagrado.

Priznam, ko sem ga videl na internetu prvič, sem se zamislil; ker ni bilo tistega »Uau!« , ki bi moral pospremiti objekt, ki bi bil lahko ljubljanski Kunsthaus ali Guggenheim. Ampak slike na internetu so bile majcene in ločljivost slaba. Prvonagrajeni projekt vendarle genialno vzpostavlja dialog s Plečnikovim NUKom. Nobenega dvoma ne bo, da sta stavbi v duhu in vsebini nekako povezani. Tudi zato avtorjem moje iskrene čestitke in poklon.

Bilo pa bi neodgovorno in neutemeljeno, da bi lahko obljubil konkreten datum, kdaj bodo na parceli zagrmeli stroji. Kot rečeno, projekte danes prvič dobro vidim.

Poznamo finančno situacijo, a kljub krizi že veliko vlagamo v infrastrukturo znanja v Ljubljani. Gradi se Preglov inštitut ter dve novi fakulteti, računalništvo in kemija, skupaj za več kot 100 M€..

Ambicij, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, za infrastrukturo za znanje je še nekaj. NUK2 je ena izmed njih, ki bo enakopravno tekmovala v tej konkurenci. Upam, da bomo v naslednji finančni perspektivi lahko zanj našli tudi evropska sredstva.

Slovenska država in njena prestolnica, slovenska ustvarjalnost, ki jo knjižnica simbolizira, si zaslužita, da od načrtov preidemo h gradnji.

Spoštovani,

Ob koncu mi dovolite, da se zahvalim za delo, ki je bilo doslej opravljeno. Arhitektom za projekte, žiriji ter Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije za organizacijo natečaja.

Bogatejši smo za vrsto idej, od zmagovalnih, do tistih, ki so izpadle zaradi morda preveč omejujočih pogojev razpisa.

Vsem udeležencem, še posebej seveda zmagovalcem, pa iskreno čestitam.