14. december 2016

Pretežke šolske torbe?!

Teža šolskih torb je kar naenkrat politična tema številka ena. Ali dve. Takoj ob zdravstveni reformi. Kar zgražajte se nad nekdanjim šolskim ministrom, ampak za tole nimam prav nobenega posluha.


03. december 2016

Konec identitetnega liberalizma?

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma, ki je bil kar pogumen glede na progresivno linijo, ki v New Yourk Timesu prevladuje. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

21. november 2016

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

06. november 2016

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

07. september 2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.

04. avgust 2016

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.




30. julij 2016

Rusija je evropska država

Foto: 24ur.com
Ko so se nazadnje odnosi z Rusijo zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v Evropski Uniji. Ne, ni bil cinizem. Če prav premislimo, je EU pod svojo debelo preprogo pometla spore med srednje in zahodno-evropskimi državami, predvsem za drobiž, ki se nahaja med veliki državami, kot so Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan in spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU. Rusije.

Koliko je članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge - pravoslavne - civilizacije, drugi, da je Rusija prevelika, tretji, da se itak obrača proti Aziji, četrti, da se slabo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemelje, ki ga je izgubila po porazu v hladni vojni.


26. julij 2016

Svoboda – enakost – bratstvo ali smrt

Nica – Istanbul – Ansbach in smrt

Ko je v Nici islamist s tovornjakom zapeljal v množico in ubil 84 ljudi, 303 pa ranil, se ni sprožil običajni refren, češ, gre za »napad na naš način življenja«, na kofetkanje, ples in bikini kopalke. »Naš« način življenja namreč ni Angleška promenada v Nici, kjer so med drugim restavracije z dvema Mihelinovima zvezdicama, hoteli s petimi, ter kavarne in bari, kjer pivo težko dobite za manj kot 7€. Naš način življenja je Portorož, z kebabđinico in štanti cenene kitajske plastike na najbolj elitni lokaciji.

Zakaj terorizem v Nemčiji?

Odmevi TV Slovenija niso kakršnakoli poročila. Redno pobirajo Viktorje za najboljšo informativno oddajo. V številnem uredništvu je zbran cvet slovenskega TV novinarstva. Če kdo, potem so to ljudje, ki odražajo stanje duha slovenskega medijskega mainstreama.

Postavljajo okvir za zgodbe, določajo na kakšen način, iz kakšne perspektive, iz katere smeri sploh gledati na problem. In čemu obrniti hrbet. Včasih jim moramo biti hvaležni za besede, kjer kratko in jedrnato povzamejo vso zgrešenost tega okvirja. To jim je uspelo včeraj, ko so oddajo napovedovali z vprašanjem:

"Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev".

Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.

O tem, da je vprašanje napačno, v sami oddaji sploh ni bilo govora. Gledalcem so prodali napačno izhodišče. Kar so kasneje pametnega povedali Preac, Prebilič in Gobčeva, je precej vseeno. Padlo je v napačen okvir. Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije. 

Prednost Nemčije pred Francijo je doslej bila, da so njihovi muslimani pretežno prihajali iz za silo sekularne Turčije. V Franciji in Belgiji pa prevladujejo Arabci brez domače sekularne izkušnje.

Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.

Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast - kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.

V Sloveniji imamo srečo, da so naši sodržavljani muslimanske veroizpovedi še bolj sekularizirani kot turški in, sami po sebi, ne predstavljajo prav nobenega problema ali tveganja. Problematičen je lahko edino uvoz zgledov in ideologij od zunaj, kar lahko z nestrpnostjo ali metanjem vseh v isti koš še poslabšamo.

***

Če še vedno ne razumete, premislite o naslednjem:

"Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?"



28. junij 2016

Diferenciacija v Agrostroju

Pred 25 leti smo – velikanska večina Slovencev – komaj čakali na osamosvojitveno slovesnost. Na Trg republike smo hodili gledati celo generalke. S hupami smo poskušali preglasiti bombnike Jugoslovanske ljudske armade, ki so nekajkrat nizko preletela Ljubljano. In po slovesnosti je bila Stara Ljubljana polna veselih, optimističnih, razposajenih ljudi. Kot je bil rekel predsednik Kučan, bile so dovoljene sanje. Naslednje jutro je bil nov dan. In novih dni se je nabralo za 25 let. Sanj je bilo čedalje manj. Zadnja leta smo veseli, če ni preveč morasto.

V moro se spreminjajo tudi državni prazniki. Državna proslava za nekatere ni dovolj državotvorna in organizirajo svojo. Letos ni bilo prvič. Zakaj pa ne? Saj smo, vsaj na papirju, svobodna družba. Moti edino to, da nekateri zagovorniki posebne proslave na ljudi pritiskajo, naj se državne ne udeležijo in jim s tem omejujejo svobodo izbire. In drugi podobno v zvezi s posebno proslavo. Naj cveti tisoč cvetov, bi rekel Deng Xioping.

Agrostroj

Novost letos je bila ta, da se delitve niso nehale na ločnici levo-desno ali pomlad-zima, ampak je do diferenciacije prišlo znotraj tako imenovanega pomladnega tabora. Z diferenciacijo imamo »na teh prostorih« kar nekaj izkušenj. Naslednji odstavek si izposojam iz glasila občine Šiška Tribuna iz leta 1983:

V delovni organizaciji Agrostroj v zadnjem času teče intenzivna politična aktivnost, katere cilj je diferenciacija komunistov znotraj osnovnih organizacij Zveze komunistov. (…) Diferenciacija znotraj osnovnih organizacij ZK temelji na konkretnih postopkih in ravnanjih posameznikov, njen cilj pa je ugotavljanje krivcev za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti. Osnovne organizacije ZK so ob intenzivni pomoči članov predsedstva že ugotovile nekatere nosilce konkretne odgovornosti v posameznih okoljih. V veliki meri je onemogočen oportunizem znotraj osnovne organizacije ZK, pomanjkanje kritike in samokritike, iskanje krivcev izven TOZD in delovne organizacije.

Danes seveda nimamo ne Agrostroja in ne Zveze komunistov, imamo pa »krivce za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti«. Tudi nosilce »konkretnih odgovornosti« znotraj nekdanjega Demosa so že ugotovili. »Oportunizem je v veliki meri onemogočen«, saj so ljudje kar naprej podvrženi izbiranju med zvestobo in lastno pametjo. Z edino koristijo, da se vrste očistijo omahljivcev.

Diferenciacija je uspela do te mere, da so udeležbo na alternativni proslavi odpovedali nadškof Zore, član takratnega predsedstva Oman in predsednik Demosove vlade Peterle. Ne vem, kako naj bo neka opcija privlačna za povprečnega volivca, če je skregana med seboj? Hodite z veseljem na obiske v družine, kjer se mož in žena kar naprej prepirata, otroci pa vreščijo? Za prepir sta potrebna dva in oba sta mi 25. letnico osamosvojitve precej pokvarila.

Osamosvojitelji

Pučnik, Bavčar, Bučar, Janša, nadškof Šuštar, Oman, Peterle, Rupel in drugi so bili pred 25 leti naši heroji. Nekaj časa je bil naš tudi Kučan. Bili so skoraj kot mitični grški junaki pred Trojo, naši vitezi okrogle mize, sile dobrega, ki so se borile proti silam zla. Zdaj naj bi verjeli, da sta »naša« samo še dva, z nekaj dobre volje trije.

Predstavljal sem si, da Trg republike nekoč niti simbolno ne bo več trg revolucije, kar po spomenikih tam naokoli še vedno je. Eden od teh spomenikov je spomenik Edvardu Kardelju. Učitelj samoupravnega socializma in, kot pričajo viri, naročnik revolucionarnega nasilja v letih 1941-42, je tam prvi med enakimi – v družbi svojih samoupravljavcev.

Prav podoben in prav tam bi bil lahko spomenik osamosvojiteljem. Boljše lokacije od tistega trga ni. Pučnik bi stal malo bolj spredaj, Kučan malo bolj pri strani, ampak vsi, z Drnovškom vred, bi bili skupaj. Lepo bi bilo, če bi bili. Državotvorno. Primerno za legendo, tudi če ni v vseh podrobnostih resnična. Legende nikoli niso. Ampak glede na to, kako so se uspeli do danes skregati, bi bilo na ploščadi med skupščino in Ljubljansko banko komaj dovolj prostora za vse, z dovolj razmaka med njimi. Vsakih 5 metrov eden. Kot skladatelji na Vegovi, ki pa niso bili del istega podviga. Vsi veliki, vsi samostojni, vsak sam.

Ali pa se bo v naslednjih 25 letih le kaj spremenilo na boljše.

Najprej objavljeno v Časniku 28.6.2016.

22. junij 2016

Čisti Kitajec

Težava kitajskega proizvajalca telefonov Xiaomi je, da si domišlja, da je novi Apple in na telefone ne namešča standardnih Googlovih programčkov. Tako kot Apple, ima svojo trgovino za programčke, glasbo in filme, svoj mail, svojo denarnico, svoje zemljevide, vse svoje ...

Kupec takega telefona je pred dilemo:

  • ali kupiti originalnega Kitajca,
  • ali pa trgovca prositi, da namesti, kar je na Androidu običajno, torej mednarodno verzijo, ki pa tovarniško ni dostopna za vse modele.

Dobra stran mednarodne verzije je, da se telefon iz škatle ven obnaša kot običajen Android. Običajno je urejen tudi vmesnik v slovenskem jeziku, tipkovnica ... Slaba stran pa je, da trgovec na telefon natakne neko verzijo Androida, ki je unikat in ki se praviloma ne obnavlja.

Miui 7
Ko sem nabavljal zadnjega Xiaomija, ga je trgovec poslal z MIUI 77.0.19.0, kar je bila v bistvu za Evropo pokrpana verzija MIUI 7.0.19.0. Imela je nekaj problemov, predvsem pa se nikoli ni obnovila. Kar že zaradi varnostnih lukenj v Androidu ni dobro.

Odločil sem se, da namestim tovarniški MIUI ROM, ki obstaja samo za Kitajski trg - v dveh kitajskih jezikih in angleščini. Ki mi kot jezik za pogovor z napravami povsem ustreza. Lahko bi se sicer odločil tudi za katero od neuradnih predelav za Evropo, ampak ne znajo nič takega, kar bi potreboval, so pa na slabem glasu glede posodobitev in bloatware-a.

Na spletu je kup navodil (tu, tu, tu, tu, video, boljši video in še en španski), ki dajejo vtis, da gre za nevaren postopek, ki iz telefona lahko naredi neuporabno opeko. In res postopek spominja na jailbreaking iPhona. Zaženeš nek program na PCju, tiščiš neke tipke na telefonu, nekaj časa počakaš, potem v pravem trenutku pritakneš USB kabl, šteješ do deset in spustiš tipke na telefonu ...

Tega me je bilo malo strah, odlašal sem tudi zato, ker sem v pol leta telefon ravno prav nastavil in ker je pravzaprav vse delovalo. No, le WiFi je tupatam brez razloga padel.

Redmi Note 3: iPhone 6 Plus za ceno rabljenega iPhone 5 minus.

Let za temno stranjo meseca

Vse skupaj je teklo dosti bolj gladko, kot sem bil pričakoval:
  • Prek USB kabla sem na računalnik prekopiral fotografije in še par zadev iz mapice PhoneStorage.
  • Naredil sem backup telefona skozi Settings - Addittional Settings - Backup and reset in ga prenesel na računalnik 
  • Naredil sem backup Moon+ bralnika (kot se to naredi v njegovih nastavitvah) in še ročno backup mapice, v kateri ima knjige - eBooks. Gre namreč za to, da knjige podčrtujem in tega nočem izgubiti.
  • Kontakte imam pri Googlu, v zvezi s tem nisem naredil nič posebnega.
  • Z AppListBackup sem shranil seznam inštaliranih programčkov.
  • Z SMS Backup isto za SMSe in klice (za to zadnje dvoje se je izkazalo, da je bilo nepotrebno).
Google Installer.
Do tu nič nevarnega torej. Potem sem med mnogimi upošteval tale slovenska navodila. Treba se jih je pač natančno držati. Povedo vse, kar je treba vedeti. Morda bralcu prihranim nekaj živcev, če dodam, da se po kopiranju novega sistema telefon prvič postavlja bistveno dlje časa kot običajno. Trenutki negotovosti pač, da se Apollo 13 vrne izza temne strani meseca. Ali pa se vrne kot opeka.

Sledilo je nameščanje Googlovih aplikacij, po istih navodilih in z isto izbiro vira za Googlov installer. Oni drugi je kitajski.

Najbolj prijetno presenečen sem bil nad restavriranjem tistega, kar sem bil shranil s sistemskim MIUI backupom. Ko se je zadeva odvrtela, je bil telefon skoraj tak kot pred nadgraditvijo. Nobenih gesel ni bilo treba ponovno vnašati, ničesar nastavljati. Edino vidžite sem moral namestiti ponovno. In nekaj zapletov je bilo z Googlovimi aplikacijami. Verjetno bi naredil bolje, če bi najprej naredil restore in potem namestil, če bi bilo sploh še treba, Google Play.

Če bi vedel, da je tako enostavno, bi to naredil prej. Od včeraj dalje kupujem originalne kitajske telefone in jih sam predelam za Evropo.


01. junij 2016

Uporniki z rumenega pasu

Na nekaterih ljubljanskih vpadnicah so rumeni pasovi. Avtomobilofobi, ki z neprikritim sadizmom vodijo ljubljansko prometno politiko, so dosegli, da običajna vozila po rumenih pasovih ne smejo voziti niti ob sobotah in nedeljah, ko javnega prometa tam praktično ni. Pogosto se poleg praznega rumenega pasu v koloni vozim iz Šiške proti Centru. Predvsem popoldne in ob vikendih, torej zunaj konic.

Tu pa tam mimo po polžje premikajoče se kolone po rumenem pasu švigne osebno vozilo, ne taxi, kot v posmeh vsem nam, ki se ubogljivo drenjamo tam, kjer je to edino dovoljeno. Prav zanima me, kaj si moji sotrpini ob tem mislijo. Možni sta nekako dve reakciji. Prvo včasih opazim, saj jo spremlja trobljenje, blendanje ali kriljenje z rokami: »Kaj si pa ta misli, da je, če mi vsi lahko čakamo, naj čaka pa še ta.« Bolj polnokrvni Slovenec si ob tem še zaželi, da bi kršitelja rumenega prometnega pravila ustavila policija. Druga reakcija pa gre nekako takole: »Super, da se pelje po rumenem pasu, je manj gneče na našem«.

Sumim, da je več Slovencev v prvi skupini, podatkov o tem pa nimam.

Ampak to so samo trapasti rumeni pasovi.

Nekaj popolnoma podobnega se dogaja v zdravstvu. Zadnjič so bile objavljene povprečne čakalne vrste. Fizioterapija: 110 dni, pregled vida za očala 143 dni, revmatološka ambulanta leto in dva meseca, operacija kile 220 dni, operacija krčnih žil 480 dni, operacija hrbtenice skoraj dve leti, ultrazvok srca skoraj pol leta. Mimogrede, čakalne dobe pri veterinarjih so manj kot deset dni za karkoli.

Logika je jasna: po treh mesecih, kolikor se čaka na fizioterapijo, te menda sam od sebe neha boleti križ ali koleno. Revmo imajo stari ljudje, morda bodo med čakanjem na ambulanto umrli. Ultrazvok srca – če bo človeka infarkt – in to do konca, bo naredil velik plus za pokojninsko blagajno, saj je celo življenje plačeval, potem pa bo šel brez velikih stroškov neposredno na Žale.

Čakalne vrste so glavni mehanizem za zmanjševanje stroškov v slovenskem zdravstvu. Pač upajo, da bodo ljudje čudežno ozdraveli, umrli, ali pa, da si bodo storitev plačali iz lastnega žepa. In za delanje stroškov ostanku države – blagajni za brezposelne, bolniško, socialno pomoč – kot da vir denarja ne bi bil isti. Mar ni škoda, da človek dve leti bolan čaka na operacijo hrbtenice, namesto, da bi bil dve leti zdrav?

Glede teh plačljivih storitev se Slovenci obnašamo podobno, kot tisti šoferji, ki žugajo ponosnim udeležencem v prometu, ki se požvižgajo na barvo pasu. Zasebno zdravstvo je bau-bau, pa čeprav bi tisti, ki bi se zdravili zasebno, razbremenili javni sistem. Vsak ultrazvok srca, ki se opravi samoplačniško, skrajša vrsto tistih, ki čakajo na storitev v sistemu javnega zdravstva.

No, saj s tem, »pa naj si plačajo sami«, bi se tudi kdo od tistih, ki upajo, da bo upornik na rumenem pasu plačal kazen, strinjal. Slovenski ljudje imajo radi, da jim je boljše na tuje stroške. Tudi otroke bi dovolili poslati v samoplačniške zasebne osnovne šole. Ampak ne gre tako. Zakaj bi nekdo najprej plačeval zdravstveni davek (ki mu rečejo zavarovanje) potem pa bi si še sam plačal zdravnika. Iz tistega denarja, ki mu ostane po vseh davkih in prispevkih. To bi bilo podobno, kot če bi nekdo, ki si je plačal kasko zavarovanje avtomobila, iz svojega žepa plačal popravilo. Ker se tiste mehanike, ki imajo pogodbo z zavarovalnico pri kateri je bil sklenjen kasko, pač dolgo čaka? Ne prav verjetno. Saj enkrat so že plačali, zakaj bi dvakrat?

In vendar se to pričakuje od zdravstvenih zavarovancev. Da najprej plačajo zdravstveni davek, potem se pa umaknejo v samoplačniške ambulante. Namesto, da bi si človek lahko izbral, pri kateri zavarovalnici se bo zavaroval, katere dodatne pakete bo plačal, in imel potem vsaj tako kvalitetno storitev, kot jo imajo psi in avtomobili. Ampak to menda ne gre, ker zdravje je naše največje bogastvo.

In nazaj k rumenim pasovom. Kateri voznik ste vi, tisti, ki se veseli, da nekdo na lastne stroške razbremeni običajni pas ali tisti, ki je na te borce z rumenega pasu jezen, ker je nepravično, da gredo eni hitro, drugi pa počasi?

03. maj 2016

Vse za zdravje

Bila je deževna nedelja. In sem moral v trgovino. Kamilični čaj, prepečenec, med drugim. Pa prileti SMS, naj skočim še v lekarno. Lekarna je na drugi strani parkirišča trgovine, kjer praviloma kupujemo. Takoj na vhodu trgovskega centra, približka tega, kar v tujini poznajo pod imenom »shopping mall«. Tudi ob nedeljah lahko tam do treh popoldne kupimo vse – od šivanke do kosilnice.

Ampak lekarna je bila zaprta. Lahko bi kupil pralni stroj, svinjske zarebrnice, planinske čevlje, zaročni prstan, original nemško Nutello, srajco Boss ali vietnamske spodnje hlače, gnojilo za travo, žvečilne gumije za psa, celo trak proti bolham za mačko.

Ampak lekarna je bila pa zaprta. Delajo ob sobotah, ob nedeljah pa ne. Dežurna je sredi mesta, tam pri urgenci. Važno, da ljudje lahko na Gospodov dan kupijo viski, cigarete in mažo za mazanje smuči, po zdravila morajo pa v eno in edino trgovino, kjer niti parkiranje ni udobno.

Zadeva spominja na čase pred 30 leti. Takrat so bile ob nedeljah vse trgovine zaprte. Delo je imelo čast in oblast. In oblast je rekla, da trgovci ob nedeljah ne delajo. Dežurna lekarna je bila najprej na Prešernovem trgu in kasneje na Miklošičevi. Dežurna trgovina je bil tisti supermarket pod stavbo, ki je bila nekoč znana kot Metalka, še prej pa neka trgovina tam pri Filharmoniji. Ena trgovina, kamor si šel po olje, če ga zmanjkalo, in ena lekarna za aspirine.

Imitacija kapitalizma

Potem je imitacijo komunizma zamenjala imitacija kapitalizma. Trgovine so odprte tudi ob nedeljah. Trgovci se trudijo, da imajo odprto takrat, ko bi ljudje kupovali. Zaprto je menda samo na Veliko noč, Božični dan, Novo leto in 1. maj. Razen tistih, ki se jim za kupce ni treba truditi. Prejšnjo soboto sem se naučil, da pošte ob sobotah zapirajo ob 12:00, da imajo zaposleni kaj od vikenda. Da imajo poštarji kaj od dneva, raznašajo pošto dopoldne, ko so vsi v službah. Po priporočene pošiljke hodimo popoldne sami.

Podoben monopol kot nekoč Mercator imajo Lekarne Ljubljane. In so edina trgovina v trgovskem centru, ki je bila v nedeljo zaprta. Edina. Pasjo hrano se jim splača prodajati, zdravil pa ne. Ker zdravje je naše največje bogastvo in za zdravje se pa človek že potrudi do lekarne, ki je edina dežurna. Ker sicer bi mislili, da so zdravila tržno blago. Nekdo bi prišel na idejo, da bi aspirine in vitamine kupovali kar v supermarketih. Na eni polici čajčki, na drugi aspirini in vsa ostala zdravila, ki niso na recept. Zakaj pravzaprav ne morem aspirina sam nesti s police do blagajne, ampak mi ga mora farmacevtka iz podjetja, ki ima monopol.

Zadnje čase nisem videl boljše ilustracije našega polovičarskega sprejemanja kapitalizma oz. tržnega gospodarstva od tistega vhoda v Supernovo. Na eni strani vrvež trgovin, bleščava reklam, kupci, ki z vrečkami tekajo sem in tja. In na drugi strani zatemnjen lokal Lekarn Ljubljana, z napisom »zaprto« in obvestilom, da je dežurna lekarna nekje na drugem koncu mesta. Na eni strani zasebna podjetja, na drugi javno podjetje. Zasebna se trudijo, da bi bila javnosti všeč. Javnega podjetja pa javnost ne zanima niti toliko kot prodajalca hrane za živali.

Da je poslovalnica Lekarn Ljubljana zaprta v nakupovalnem središču, bije še toliko bolj v oči zato, ker je politika takih središč, da imajo vse trgovine enak delovni čas. Da se vse odpira in zapira ob isti uri. Dvomim, da bi se zasebna lekarna lahko izpogajala drugače. V BTCju vztraja zasebna lekarna je bila v nedeljo odprta.

Ampak Lekarne Ljubljana so občinske lekarne tiste občine, na terenu katere se nahaja nakupovalno središče. In nakupovalno središče mora biti v dobrih odnosih z mestom. Kdo ve, koliko časa bi jim sicer popravljali kakšno cesto, ki vodi tja. Da so lekarne v dobrih odnosih z županstvom, vemo iz neke druge zgodbe.

In seveda, če bi smel še kdo drug po Ljubljani odpirati lekarne, bi morda imel odprto tako, kot vse druge trgovine. Kar bi ogrozilo mestno podjetje. Zato dovoljenja ne dajo kar vsakemu. Celo zunaj Ljubljane Lekarne Ljubljana tekmujejo z zasebno ponudbo in celo z javnimi lekarnami drugih občin. V neenakopravnem boju. Kot bi se lokalni trgovec spopadal z Mercatorjem, ki bi imel za povrh za sabo še gorjačo države. Bilo bi zanimivo analizirati, kdo pobira rento, ki jo ustvarja monopol, javno podjetje, ali zasebni dobavitelji oz. grosisti, ki zdravila kupujejo na svetovnem trgu in jih preprodajajo naprej.

Pravilo, ki ga potrjujejo izjeme

Čisto podobni zgodbi z lekarnami so drugi monopoli. Na gospodarskih področjih se počasi topijo, če ne drugače zaradi evropske zakonodaje. Ostajajo pa na področjih, za katere so nas prepričali, da so v javnem interesu. Kar je absurdno.

Zakaj za popravljanje avtomobilov mehaniki tekmujejo, kdo bo bolj prijazen? In zakaj zdravnikom, ki skrbijo za moje zdravje, tega ni treba? Zakaj me po obisku servisa za avto vsakič nekdo pokliče in povpraša, kako sem bil zadovoljen s storitvijo, po obisku zdravnika pa nihče? Zakaj pri zavarovanju hiše vem, kaj krije polica in kako hitro bo povrnjena škoda, pri zavarovanju zdravja pa ne? Zakaj ima otrok na izbiro množico različno kvalitetnih plačljivih tečajev španščine in karateja, nima pa izbire, kje se bo učil vse ostalo? In še tisto malo konkurence, ki jo predstavljajo zasebni ponudniki javnih šolskih programov država zatira z neenakopravnim, neustavnim financiranjem.

Morda zato, ker sta zdravje in izobraževanje v ustavi, avtomobilov in španščine pa ni? Morda zato, ker v odprtih družbah ustave varujejo zasebno pred državnim, zaprte pa državno pred zasebnim? Morda zato, ker zdravje, znanje, voda, les ipd. ni naše največje bogastvo, ampak največje bogastvo tistih, ki so si to vzeli zase?

05. april 2016

Molitev za Bruselj

Nekaj dni po terorističnih napadih v Bruslju je nekdo na rob televizijske razprave o tem tvitnil (vir): »Molitev za Bruselj ne bo dovolj. Potrebno je spremeniti svet.« Avtorju je uspelo, da je v manj kot 140 znakih dokumentiral bistvo nekega odziva na terorizem.

Vsi bi spreminjali svet

John Lennon je leta 1968 v komadu Revolution pel, »You say you want a revolution / Well you know / We all want to change the world«.

Spreminjanje sveta je tisto, kar prinaša napredek. Če ljudje sveta ne bi spreminjali, bi še zdaj živeli na drevesih in jedli banane. Kaj bi bilo lahko narobe s spreminjanjem sveta? Sploh če se zgodi nekaj tako strašnega, kot teroristični napad na srce Evrope v katerem umre nekaj deset ljudi.

No, narobe je vse.

Na terorizem reagirati z »modrostjo«, da je »potrebno spremeniti svet«, je na najkrajši možen način dokumentiran napačen odnos do terorizma. Lepo se sliši ob kitari, »hočeš revolucijo / veš, tako je / vsi bi radi spremenili svet«, z rožami v laseh in pesmijo na ustih, ampak če se lepo sliši, še ni nujno pametno. Pravzaprav bi bilo bolje samo moliti za Bruselj, kot pa se zaradi Bruslja lotiti spreminjanja sveta.

Svet bi namreč radi spremenili teroristi. Oni niso zadovoljni s tem, kakšen je. Predvsem ta svet, tukaj, na zahodu. In nas bi radi spremenili. Z ustrahovanjem. Z bombami.

Teroristi niso edini, ki bi spreminjali svet. Vsaj od Marxove maksime bi ga spreminjali tudi filozofi, ki so do zdaj svet samo različno razlagali. To se je prijelo tudi novinarjev, ki so do zdaj o svetu samo različno poročali, zdaj bi ga pa tudi spreminjali, pa učitelje, ki so do zdaj otroke samo različne stvari o svetu učili, zdaj gre pa za to, da se otroke nauči svet spreminjati. Celotna poštena inteligenca je okužena s tem spreminjanjem sveta. Tudi dobronamerni ljudje kot zgoraj omenjeni tviteraš, se ujamejo v to past. Revolucionarjem pa je to poklic in jim je vsak izgovor dober.

Ta svet je kar v redu

Ta svet pa je, kot sva oni dan ugotovila s kolegom, najboljši, kar so ga ljudje do zdaj imeli. Zato previdno s spremembami! Še posebej, ker so spremembe rade na slabše. In ker se tiste na slabše – od francoske preko oktobrske do jugoslovanske revolucije – praviloma začnejo s terorizmom.

Ena od glavnih sprememb sveta, ki si jih želi politični terorizem je, da v skupnosti, ki jo ustrahuje, povzroči razdor. Taka je namreč šibkejša pri uporu temu, kar terorizem zares hoče. Islamski terorizem del skupnosti najprej obrne proti lokalnim muslimanom. Ki dobijo zasluženo podporo vsaj dela večinskega prebivalstva. In že je tu kal razdora med ljudmi.

Dalje bi eni razlagali, drugi pojasnjevali, tretji že kar zagovarjali vzroke za terorizem, in četrti bi šli spreminjati svet, da bi odstranili »vzroke«. Eni bi se odzvali tako, drugi drugače. Spreminjali bi svet, ne strinjajo pa se kako. Premišljen cilj naslednje bombe lahko debato, ki jo je prva bomba začela, uspešno usmerja.

Zato že Lennon pravi: »But when you talk about destruction / Don’t you know that you can count me out«. No, tistim, ki bi revolucijo, pa tudi to prav pride.

Kriminal, trk civilizacij in nič vmes

Zato je učbeniški odziv na terorizem, da se ga ne obravnava kot politično, ampak kot kriminalno dejanje. Tak je bil odnos Italijanov in Nemcev do Rdečih brigad in Britancev do IRE. V zvezi s kriminalom se menda vse sile v državi strinjajo, da ga je treba zatreti. Zaradi kriminala ne bo ena stran prirejala javnih shodov, češ, poiskati je treba roparje in morilce; in druga stran ne bo organizirala kontrashodov, ker bi bilo nekoliko bebavo na ulici zagovarjati kriminalce. Da je treba morilce poloviti in pozapreti je medna stvar konsenza. V trenutku, ko sem nam teroristi svoje vprašanje podtaknejo kot politično vprašanje, so dosegli svoj namen.

Zato je treba na islamski terorizem gledati v dveh kontekstih – civilizacijskem in kriminalnem. Tisto prvo poudarja resnost vprašanja – konec koncev le ne gre za mafijo, ki je jezna, da letališče ali podzemna postaja ni plačalo »zavarovanja«. Tisto drugo prepreči kontaminacijo politike z vprašanji, ki so onstran političnega.

Zaradi kriminalcev države menda ne bodo menjale svoje zunanje politike, odpoklicale svojih bombnikov ali ekspedicijskih sil. Kriminalcem država menda ne bo plačevala »zavarovanja« v obliki političnih koncesij, kot kar gostilničar mafiji v šopih bankovcev. Kriminalci da bi nam krojili zunanjo, notranjo, socialno politiko? Kriminalci z ustrahovanjem?

Kaj politika dela pod mizo, je seveda nekaj drugega. Tudi Britanci so se z IRA na koncu zmenili, ampak načelno velja ignorirati morebitni politični program teroristov. O političnem se pišejo knjige in protiknjige, kolumne in protikolumne, streljanje pa ni politika ampak kriminal.

Od politike je treba zahtevati, da državljanom zagotavlja varnost. Če je zato potrebne več Evrope, zaradi mene tudi prav. Bolj važno je, da imamo skupne varnostne strukture kot skupne standarde za zakrivljenost kumaric ali nevtralnost interneta. In skupne civilizacijske temelje. Iz preambule evropski ustavi so jih izbrisali. To je tema za kakšno drugo kolumno.

Nočni čuvaj

Oni dan sem napisal, da po Evropi ugašajo luči (vir). Torej bomo potrebovali boljšega nočnega čuvaja. Tako vlogo naj bi imele države v svobodnih družbah. Več Evrope na tem področju bi koristilo.

Svet je seveda treba spreminjati. Svoj svet ljudje spreminjamo. To delamo, odkar smo ljudje. To nas loči od živali. Proces ni bil linearen, ampak v splošnem ga spreminjamo na bolje. Še posebej hitro naš svet spreminjamo na bolje, odkar smo izumili demokracijo in kapitalizem. In spreminjati ga bo treba še naprej. Marsikje živijo slabše, kot bi lahko. In tudi na Zahodu je prostor za izboljšanje. Če je kaj judovsko-krščanska tradicija dala svetu, je to ideja, da se stvari razvijajo, da na koncu nismo spet na začetku.

Ampak ničesar ne bomo spreminjali – ne sebe ne sveta – zaradi terorizma. Zaradi terorizma pač ne.

08. marec 2016

Beseda ni konj

V zagovor omejevanju svobode govora je oni dan nekdo napisal, da so besede kot kamen, kamor padejo, pustijo sledi. In tega bodo zagovorniki omejevanja svobode govora izpeljali, da je treba govor sankcionirati enako kot fizična dejanja. Nekdo je s kamnom razbil šipo in bo zato kaznovan. Drugi bo z besedo razbil idejo, prepričanje, sožitje in bo zato kaznovan. Mar res?

Z analogijami je tako, da lahko z njimi argumentiraš karkoli. Ker sta A in B podobna v lastnosti X, sta si podobna tudi v lastnosti Y. Kar kamen pusti sled v oknu, ga tudi beseda v ideji. In ker je metanje kamna v okna kaznivo, je tudi metanje besed v ideje lahko kaznivo.

Zato je pri takem sklepanju pomembno preiskati tudi razlike, v tem primeru med kamnom in besedo. In ključna razlika je naslednja: kamen pušča posledice v snovnem svetu. Ali je šipa razbita ali ne, se da objektivno ugotoviti in izmeriti. Ali je nastala posledica ali ne, ni prepuščeno oceni kakšnega samozvanega sveta ali celo kazenskega sodnika, ampak je posledica vsem očitna.

Posledice besed so vedno subjektivne. Besede dobijo pomen šele po tem, ko jih nekdo prebere oz. sliši. Dobijo lahko različen pomen, pač glede na posameznikove okoliščine. Da bi si državni represivni aparat vzel za dolžnost, da išče »uradne« interpretacije besed in na tej podlagi vrši represijo nad govorci, ne da bi obstajali konkretni ljudje, ki jim je beseda naredila škodo, je izjemno nevarno in prav je, da je v naši obstoječi zakonodaji prag za kaj takega postavljen visoko.

Resnica

Da bi namreč država lahko preganjalo besedo, bi morala biti v posesti Resnice. To pa je tisto, kar običajno progresivna (ali regresivna) levica očita konservativni desnici. Namreč, da si jemlje pravico razlagati, kaj je to Resnica. Je pa ogromna razlika, ali Resnico razlaga ena civilnodružbena skupina, pa tudi če je to cerkev, ali pa, če si monopol nad resnico vzame država. Slednja ima v posesti celoten represivni aparat za prisiljevanje v to Resnico in ustrahovanje tistih, ki jih ta Resnica ne prepriča.

Da bi beseda dobila sodne posledice v materialnem svetu – denarno ali zaporno kazen – je to lahko samo v primeru, da je – onkraj razumnega dvoma – jasno, da je beseda povzročila konkretno posledico v materialnem svetu. Ker je npr. nekdo nekoga očrnil v časopisu, ta ni dobil službe. Ali je nekdo nekoga z besedami napeljeval na kaznivo dejanje, ki se je oz. bi se odrazilo še kje drugje kot v doživljajskem svetu posameznika, o katerem je tekla beseda.

Zagovorniki svobode govora smo v težkem položaju zato, ker nas dialoško nekorektni nasprotniki svobode poskušajo postaviti v položaj zagovornikov grobega, neciviliziranega, nespodobnega, žaljivega, umazanega govora. Argumentacije gre nekako tako: Janez je rekel, da je Peter cepec. In Pavel se zavzema za to, da ima Janez svobodo govora, torej se strinja, z Janezom, da je Peter cepec. Ali vsaj, da ni nič narobe, če je Janez rekel, da je Peter cepec. Če ne drugega, Pavel velja za enako neolikanega kot je Janez.

Strašilo

Nekorektno je to zato, ker se temu reče napad na slamnato strašilo. Ne polemiziraš s stališčem avtorja, ampak mu pripišeš stališče, ki ni njegovo in s katerim je laže debatirati. Zagovorniki svobode govora samo trdimo, da ne sme biti prepovedano ali kaznivo reči, da je Peter cepec. Da to npr. ni prekršek za 50€ kazni ali nekaj dni zapora, kot npr. prehitra vožnja z avtomobilom.

In seveda, če je Peter užaljen, naj toži Janeza in naj prepriča sodišče, da ga je Janez užalil. Ampak sodišče ne bo odločalo o tem, ali je beseda »cepec« objektivno vzeto žaljiva, ker Resnice o tej besedi ne pozna. Odločalo bo samo o tem, ali Peter zaradi izrečenih besed v zaznavnem zunanjem svetu trpel posledice, ki so vredne odškodnine. In ki so posledica izrečenih besed. Vsaj v anglosašekm svetu velja, da človeka ne moreš užaliti ali obrekovati, če govoriš resnico. Če je Peter res cepec, potem ga Peter ni žalil ampak opisal.

Če bi država Janeze preganjala kar tako, pa to pomeni, da si domišlja, da ve, kakšne posledice besede puščajo na ljudeh. Kar je, za veliko veličino primerov, skrajno domišljavo.

Spolzka brežina

Druga oblika argumentacije proti svobodi govora gre nekako tako: Branili ste, da je Janez govoril, da je Peter cepec. Peter ga je potem udaril, na koncu sta se spopadli z noži in eden je v boju podlegel. Seveda je zagovornik svobode govora kriv, da je do tega prišlo, saj je vendar ni preprečil, da bi Janez žalil Petra. Na nek način ga je celo spodbujal.

V bolj ekstremni različici smo zagovorniki svobode govora, kjer se npr. nekdo razpiše proti kapitalistom, krivi, da na koncu kake vojne kapitaliste pomečejo v jame. Ali pa naj bi bil za to kriv kar Karl Marx. No, takega sklepanja niste slišali veliko, z druge strani pa kar nekaj. Ker se dopušča neprijazen govor npr. do migrantov, da pride do požiga kakšnega migrantskega doma.

Da je takega iskanja krivcev dosti več na levi kot na desni je povezano s kolektivističnim instinktom, ki je na levi močnejši kot na desni. Za leve je vedno kriv nekdo drug, po možnosti je kriva kar »družba«. Desni so krivi sami ali pa je kriv posameznik. Eni prelagajo odgovornost, drugi jo sprejemajo. V tej simbiozi so desni krivi.

Skratka

Skratka, beseda ni konj. Kar pa ne pomeni, da jim ne moremo gledati v zobe. Besedam namreč. Če nedostojno pisanje ni kaznivo, to še ne pomeni, da je treba tako pisati. Če ne bi bilo dovoljeno biti nedostojen, celo sovražen, ne bi vedeli, da nekateri to niso. Po zaslugi svobodne besede vidimo, da je večina ljudi dobrih in spodobnih. Če bi bila spodobnost zapovedana, o tem ne bi vedeli ničesar.

Najprej objavljeno v Časniku 8.3.2016.

18. februar 2016

Hitra varnost

Nekaj nasvetov pogostega potnika, kako čim hitreje skozi varnostno kontrolo na letališču:
  1. Če lahko izbirate vrsto, izberite tisto, v kateri so moški in pogosti potniki. Moški so nagnjeni k tekmovanju in bodo tekmovali tudi, kdo bo šel skozi kontrolo hitreje. Pogosti potniki so to večkrat trenirali.
  2. Še ko čakate, izpraznite žepe (telefon, denarnica, ključi) ter uro v torbo. Stvari ne boste pozabili na traku za rentgen in ne boste se zamujali z odlaganjem tega v posodice in pobiranjem iz posodic.
  3. Skozi rentgen najprej pošljite računalnik in pas, za tem torbo, za tem plašč in suknjič in na koncu kovček, če ga imate. Na drugi strani si boste prostih rok najprej nadeli pas, dali računalnik v torbo, se oblekli, med tem bo prišel tudi kovček. Vrečke s kozmetiko nimate, ker tekočin sploh ne nosite seboj. Če jih bo zmotila zobna pasta v kovčku, ga boste odpirali, ko boste že lepo oblečeni.
  4. Naštudirajte, kateri čevlji ne piskajo. To je težko, ker osebni skener ne piska samo, če gre skozenj kaj železnega, ampak tudi naključno. Vseeno pazite, da obujete cele nogavice.
  5. Če potujete s partnerko, naj gre skozi kontrolo prva. Recite, da zato, ker ste kavalir.
Morda vas zanima tudi, kako hitro iz letala.

08. februar 2016

Ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo, če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

04. februar 2016

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).
Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim
  • Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
  • Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
  • Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
  • Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
  • Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
  • Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
  • Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
  • Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
  • IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
  • 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
  • MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.
Dovolj dobro
  • Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
  • Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
  • Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
  • Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
  • Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.
Moti
  • Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
  • Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
  • App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
  • Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.
Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.


06. januar 2016

Partizani na južni meji

Na vrhuncu begunsko-migrantsko-teroristične krize je Janez Janša objavil članek z naslovom »Konec Evrope«. Gre za eno boljših analiz, kar smo jih lahko pri nas prebrali. A zaključil je ostro:

“In kaj, če bo vlada še naprej cincala in preučevala ter služila zgolj kot transportni servis nezakonitega imigrantskega vala? V tem primeru se bomo morali državljani za zaščito meja naše države, spoštovanje zakonitega reda in v obrambo svobodne Evrope brez notranjih pregrad in vladavine strahu organizirati sami.”

In se je vsulo, kot da bi ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov, da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti. Crnkovič je npr. napisal:

»ISIS destabilizira Evropo z bombami in kroglami, @JJansaSDS pa SLO s takimi izjavami. Jaz pa zaupam SV (Slovenski vojski –op.p.) in Policiji«.

Mnenj, kako je skrb za red in mir treba prepustiti vojski in policiji, je bilo še veliko. Prav prikladno za nadaljevanje tele kolumne so prihajali z leve. In prav vsegliharsko me nič ne moti, če se tudi z levimi kdaj strinjam. Ne bo pa tole strinjanje vsem všeč.

1941

Zamislimo si, da bi spomladi leta 1941 komunisti v Slovencu objavili nekaj takega: »V primeru, da redna jugoslovanska vojska ne bo opravila svoje dolžnosti, se bomo morali državljani za zaščito naše države in v obrambo svobodne Evrope organizirati sami.« S strani takratnih mnenjskih voditeljev bi padlo po njih, češ, imamo legalno vlado, ki je, tako kot Poljska vlada, v Londonu, imamo Kraljevo vojsko v domovini, naloga le te je odpor proti okupatorju, vi s svojo politično agendo ostanite kar lepo doma in ne zlorabljajte krize za prevzemanje oblasti. Ali, z besedami Marka Crnkoviča Edvardu Kardelju:

»Politik mora biti legalist. Vedno državotvoren, nikoli subverziven. Tudi v opoziciji. Tudi, ko je kritičen. Zlasti danes«.

Si predstavljam, da so slovenski politiki nekaj takega namignili komunistom leta 1941, a ni zaleglo.
Kot še marsikaj, tudi slovenski odnos do islamskega terorizma trpi zaradi »partizanov in domobrancev«. Trpi zato, ker mora biti tudi ta današnji odnos v službi zmanjševanja oz. opravičevanja včerajšnjih zločinov. Ker je misel, da naj bi bil politik »vedno državotvoren, nikoli subverziven« hvalevredna izjema in ne pravilo v našem javnem prostoru. Morda velja za sedanjost tukaj, ne velja pa za preteklost in ne velja za ne-tukaj.

Borec za svobodo ali terorist

Rajnka socialistična federativna republika Jugoslavija je zagovarjala in logistično podpirala številne borce za svobodo oz. teroriste. Nek površen pregovor pravi, da kar je za enega borec za svobodo, je za drugega terorist. Površen pregovor. Je namreč razlika, ali nekdo napada sovražno vojsko in policijo (npr. izrealsko) ali pa napada naključne civiliste na (izraelski) ulici. Prvo je napad na okupatorja, drugo je ustrahovanje (teroriziranje) civilistov. Da bi revolucija 1941-1945 izpadla svetlejša, smo še naprej priča latentnemu odobravanju, zagovarjanju, relativizaciji ali vsaj razumevanju terorizma.

Relativizacija se bo pojavila v komentarjih tule spodaj. Našel se bo nekdo, ki bo rekel, da je največji terorist npr. Coca Cola, saj sili svet v potrošništvo, uničuje planet, jetra in kaj vem kaj še. Relativizacija je, da so tisti kmetje v Oregonu teroristi, čeprav so zgolj zasedli nek javni prostor in ne ustrahujejo Oregona. Nobena novoletna zabava na prostem zaradi njih v Oregonu ni odpadla. Ni vsak oborožen človek terorist. Kot tudi ni terorist vsak vojak ali vsak borec za svobodo.

Razumevanje za terorizem se pokaže v razmišljanju, da menda evropski muslimani v svojih četrtih ne živijo tako dobro, kot njihovi vrstniki iz belskih elitnih naseljih in zato je razumljivo, da se upirajo. Najbolj je to razumljivo tistim, ki razumejo, da tudi ključavničar Broz, učitelj Kardelj, falirani kemik Kidrič, tesar Maček, vsi ti niso imeli pravih možnosti za vključitev v družbo in so skupaj s podobnimi depriviligiranimi posamezniki iz težkih socialnih razmer sprožili boj, rezultat katerega so bili v prvem letu skoraj samo slovenski rojaki. Da ne prištejemo tistih, ki so jih pobili Italijani ali prepustili lakoti in boleznim na Rabu ali Gonarsu.

In potem je poleti in jeseni 1942 ponovno nastopila situacija, ko so se morali državljani za »spoštovanje zakonitega reda« in v obrambo pred »vladavino strahu organizirati sami«. In je bilo spet narobe, ker so se organizirali v vaške straže. Revolucionarji so jim dali ime bela garda. Po belih uniformah uradne ruske carske vojske.

In kaj sta poanti?

Prvič, da je za poenostavljeno razumevanje stvari sitno, da je treba dati prav Janši in komunistom v paketu. Glede na geometrijo političnega parketa to nekako ne gre. Ali pa si priznati, da stvari niso tako enostavne, kot se kažejo na prvi pogled.

In drugič, da če se morajo ali hočejo državljani samoorganizirati za nasilne aktivnosti, iz tega redko nastane kaj dobrega. Monopol nad nasiljem mora imeti država in biti pri tem strogo omejena in nadzorovana. Če jo je Janša s citiranim stavkom skušal motivirati, to razumem. Če bi zbiral partizane pač ne.