9. oktober 2019

Najboljše stranke najboljšega soseda


V četrtek smo v oddaji Tarča gledali dokumentarno oddajo o mahinacijah ljubljanskega župana pri gradnji športno-trgovskega kompleksa Stožice. Zgražanja je bilo veliko na levi in na desni. In vendar ostaja kot župan trdno v sedlu. Ker ve, kdo je na slovenskem gospodar. In temu primerno posluje njegova trgovina.

Pred časom je Jankovićeva oblast na mestne vpadnice ponovno namestila rdeče drogove z zvezdami. Če se o tem ne bi pisalo, ne vem, če bi jih sploh opazil. Originalno so bili postavljeni v svinčenih časih, ko je oblast z ikonografijo sistematično krepila socialistični izgled krajine. Verni ljudje so postavljali kapelice in znamenja, verniki v ideologijo pa drugačne opomnike. V sivini tistega časa so bili nekaj metrov visoki drogovi s kričeče rdečimi zvezdami na vrhu vidni povsem drugače kot danes. Bilo so nekaj barvitega, kar je štrlelo iz brezbarvnega, neambicioznega ozadja. Danes se moram prav potruditi, da jih v kontekstu bleščavih jumbo plakatov, pisanih vozil in utripajočega neona sploh opazim.

Ujeti v rdečo žico

Rdeči drogovi so postavljeni na mestih, kjer trasa žice okupirane Ljubljane križa vpadnice. Zgodovinar Damjan Hančič v članku Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942 (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 2–3, str. 63–86) ugotavlja, da je od julija 1941 do konca oktobra 1942 revolucionarna stran v mestu Ljubljana likvidirala 173 Slovencev, približno polovico znotraj teritorija, ki ga je februarja 1942 odrezala žica, druge pa v takrat še primestnih vaseh. V istem obdobju so trojke na istem ozemlju ubile tri italijanske vojake, tri policijske agente, enega nemškega šoferja in eno fašistko, skupaj torej osem (s številko 8) ljudi. Nekatere od teh menda po pomoti. Ena proti dvajset je bilo torej razmerje med bojem proti okupatorjem in bojem proti razrednemu sovražniku.

Ob žici je povsem prijetna sprehajalna pot, pohod ob žici lepa družinska rekreacija, vračanje revolucionarnega značaja pa ljudi deli. Črna žica je po koncu vojna postala rdeča. Nova oblast jo je po osvoboditvi uporabljala še nekaj mesecev, da ji ne bi ušel kak bodoči politični nasprotnik. In v rdečo žico smo simbolno spet ujeti. Ker se županu splača. Ne nepremičnine, ne Mercator, ne mestna podjetja, rdeče zvezde so županov najboljši posel. Za rdeče zvezde ima najboljše kupce.

Jankovićev monopoly

Vsi poznate igro Človek ne jezi se. Mečeš kocko in možičke podiš po igralnem polju. Igra Monopoly je nekaj bolj komplicirana. Igralno polje je mesto, kjer zidaš hiše in hotele, skrbiš za vodo, kanalizacijo, železniške postaje in podobno. Tudi v tej igri podiš svojega igralca okrog, kupuješ, prodajaš, investiraš, skubiš soigralce ali pa te oni skubijo. Če pristaneš na določenem polju, izvlečeš karto z naključnim dogodkom – nenadna dediščina, nepredvideni davki in podobno. Morda moraš v zapor in si za nekaj časa izločen iz biznisiranja. Ena od kart je tudi karta za izhod iz zapora. Če igralca doleti, da mora v zapor, si s to karto kupi takojšen izhod iz zapora in lahko biznisira naprej.

Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.


V pravem monopoliju so županova podjetja pridelala vsaj 30 mio izgube. Kar ni ravno poslovna referenca. Bolj je uspešen pri zbiranju pravih kart. Kot verjetno mnogi tajkuni slovenske tranzicije, se je tudi Janković gibal po tanki črti, ki loči dovoljeno od prepovedanega. Vsi ti tajkuni so imeli na plačilnem listu najboljše odvetnike, ki so skrbeli za to, da bi bili posli zakoniti. Ali da bi se jih z nekaj dobre volje dalo interpretirati kot take. Med zadnjo krizo je dobre volje zmanjkalo. Danes so nekateri tajkuni v zaporu, drugi so zvezde družabne kronike. Eden je celo župan glavnega mesta. Ima dobre karte.

Taka karta je, da ne dovoli pokopa žrtev revolucionarnega nasilja na Žalah. Da podeljuje častna meščanstva pravim ljudem. Da prave ljudi, njihove sinove in nečake jemlje v službo ali za svetovalce. Da podpira vsako rdečo veselico, ki se zgodi v Ljubljani in širše. In da je postavil nazaj tiste rdeče zvezde na vpadnice.

Najboljši sosedje

Narobe bi bilo to kolumno razumeti kot še eno v vrsti kritik ljubljanskega župana. Spoštujem in cenim, kar je bilo v mestu v njegovem času narejeno. Moti me sicer način, tudi kakšna rešitev, ampak poanta je drugje.

Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.

Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.

Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.

Objavljeno v Časniku 9.10.2019.

3. oktober 2019

Kdor visoko leta ...

Adrije ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohšaplerija. Pokopalo je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče nadmudriti. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Z Adrio sem veliko preletel. Konec koncev je imela letališču Jožeta Pučnika praktično monopol in skoraj vsako potovanje se je začelo z Adrio. Tako dolgo sem že na tviterju, da sem tam napisal, da človek na poti v tujino zadnjo dobro kavo spije na Adriji. To so bili časi, ko so še stregli letalske obroke v tistih modrih plastičnih tasah. Kuhan pršut, nekakšna skuta, bombica kruha, kumarica, paradižnik in menda še čokoladni bonbon.

Kava je bila tako dobra zato, ker so skuhali zares gost neskafe. Okus, ki ga praviloma raztopimo v 2-3 deci vode, je bil v skodelici za turško. Potem so začeli šparat in so brezplačno stregli samo še vodo.

Da novi lastnik ne more biti kaj prida, sem prvič pomislil, ko se po spremembi lastništva ni nič spremenilo. Prijaznost osebja lahko samo pohvalim, da so pa pri čezoceanskih cenah letov v Bruselj ljudem zjutraj niso postregli niti kave, pa je neodpustljivo.

Ko bi moral z Adrijo leteti predzadnjič, sem raje kupil karto na Wizzair; za 30€. Za vsak slučaj, če bi stavkali. In ker sem si živalski vrt v Frankfurtu že ogledal. Zadnjič sem z Adrijo letel v soboto 19.9. v Frankfurt. Cel teden sem bil na trnih, ker so gangsterji lete odpovedovali zadnji trenutek in si človek ni mogle brezplačno menjati karte. Da bi npr. v Frankfurt letel iz Trsta ali Zagreba. In ko so lete odpovedovali levo in desno, je bil tisti moj za Frankfurt samo zamujen. Za debelo uro. Spet sem tekel po tistem podzemnem hodniku med terminalom A in B.

30. bi se z Adrio moral iz Frankfurta vračati v Ljubljano. Gangsterji spet niso in niso odpovedali leta, ampak je v računalniških sistemih bilo vse sončno. Malo je manjkalo, pa bi me na letališču dali na fantomski let, ki ga je Adrija napovedovala za zvečer. In bi prišel domov 24 ur kasneje. Če. K sreči Kitajci delajo ob nedeljah in so mi lahko karto menjali v tisto za Trst. Lufthansa je postregla s kavo – slabšo od Adrijine – in velikim piškotom s koščki čokolade. In vodo. Vse brezplačno.

Lufthansa ni letela v Ljubljano. Ker je zanjo v Ljubljano vozila Adrija. Sumim, da tako poceni, da se Lufthansi ne bi splačalo. Konec koncev, zakaj pa bi, velike prevoznike zanima, da jim nekdo v Munchen, Dunaj, Bruselj, Zurich, Franfurt, London, Pariz pripelje potnika za nadaljevanje leta. Naštel sem jih v vrstnem redu prijetnosti prestopanja.

Adrija je bila lahko poceni, ker potniki nismo plačevali polne cene, ampak je k vsaki vozovnici nekaj primaknila država. Pravzaprav ne država, ampak podjetja, ki niso delala izgube. Ali pa zbiralci dobrodelnih zamaškov iz svoje dohodnine.

Nikoli ne bomo prav vedeli, kako bi šlo Sloveniji, če država ne bi sistematično jemala denarja podjetjem, ki jim gre dobro in ga dajala podjetjem, ki jim gre slabo. Kar je bistvo socializma: socializem jemlje uspešnim in daje neuspešnem. V kapitalizmu je ravno obratno, uspešni prevzemajo neuspešne. V kapitalizmu se stvari izboljšujejo, v socializmu slabšajo. Slovenija je nekje vmes. Zato stagniramo. Nevidna roka trga deluje v pravo smer. Ne skrbi, da vsako podjetje posebej obstane, ampak da slabo odmira in dobro cveti. Da je tisto, kar je, boljše od tistega, kar je bilo.

Adria ni bila dobro podjetje. Ves čas je vozila z izgubo in ves čas smo ji to izgubo davkoplačevalci pokrivali. Tako sistematično je država to počela menda samo še z izgubo zdravstvene blagajne.

Zdravje nima cene, letenje je pa očitno takoj za zdravjem. Da ni treba pokrivati stroškov, da gre za neko višje poslanstvo, da je letenje nekaj posebnega, je bilo tako rekoč v Adrijinem DNA. Kot bi bili v 60ih letih v filmu »Catch me if you can« z Leonardom di Capriom. Da je letenje nekaj posebnega, gosposkega, boljšega, je bilo del kulture tega prevoznika. Potnike so streznili plačljiva kava, polomljeni kovčki in živinska razdalja med sedeži. Pa nekatera letališča, ki so bila čedalje bolj podobna avtobusnim postaja.

Adrija je bila »too big to fail«, »prevelika, da bi propadla«. Za Slovenijo. Tudi zadnji lastnik je moralno hazardiral. Gledal je, kako stvarem strežejo v Sloveniji in opazil, da sta tukaj dve poletji in ena zima, če je le za javni interes za to. In je upal, da bo na koncu obveljalo, da Adrije nimamo zato, da dela dobiček, ampak da se ljudje vozimo; in da bo država pokrila izgubo. Pa se – in to je sreča v nesreči – ni izšlo. Lastniki so upali, da bo vlada podlegla pritiskom javnega interesa, pa ni. Kdo ve, kakšen bi bil rezultat, če ne bi imeli Falcona. Ampak vlada ve, da ranjence lahko vozimo tudi brez Adrije. To ji je dalo nujno potrebno samozavest za odločitev, da ne naredi nič. Kar tudi sicer počne najbolje.

Če bi Adrija že kdaj prej bila normalno podjetje, ki mora prinašati dobiček, se vse to ne bi zgodilo. Morda bi kaj več naredili na stroških. Morda bi bile karte držaje. Morda bi se zato še komu splačalo leteti v Ljubljano. Morda ne bi izgube, ki so jo delali po Jugoslaviji, financirali z linijo v Bruselj. Morda bi se za normalno podjetje zanimal normalen kupec. Morda bi si multiplikatorje izmišlali za denar, ki bi ostal ljudem v žepu.

Skratka

Škoda, da je Adrija bankrotirala. Trajalo bo, da bo Ljubljana imela tako dobre povezave s svetom, kot do zdaj. Ampak vsaka šola nekaj stane. Če je ne bomo razumeli, bomo razred ponavljali. Z državnim prevoznikom. In še kar upali, da bomo ukanili naravne zakonitosti, če si bomo to le dovolj želeli. In se bo dvakrat letelo po poletnem voznem redu, ko so letala bolj polna, in samo enkrat po zimskem.