petek, 18. december 2015

5+1 razlog proti

1. Ker Zakon spreminja definicijo družine. Ruši definicijo nečesa, kar je imelo svojo vlogo in pomen od pamtiveka in kar je bila osnovna celica vsake človeške družbe do zdaj.

2. Ker Zakon ukinja očitno dejstvo, da smo na svetu moški in ženske.
Pojem moškega in ženske se črta v edinem zakonu, kjer je neizogibno, da dva spola sploh sta.

3. Ker sta rešitvi pod točko ena in dva provokaciji. Pravice istospolnih (večino jih že imajo) bi lahko nadgradili tudi tako, da bi se vprašanjem, ki delijo, izognili. Ampak so predlagatelji zavračali predloge in iskali kulturni boj.

4. Ker je pravica otroka, da ima očeta in mamo nad pravico, da imata dve odrasli osebi otroka. Te varovalke v zakonodaji zdaj ni več.

5. Ker o Zakonu ni bilo prave razprave. Soočenju stališč in argumentirani debati se je kvaziliberalni politično-medijski kompleks najprej izognil tako, da je zakon potisnil skozi parlament po hitrem postopku. V času referendumske kampanje je z neorganiziranjem debat na TV in begom pred soočenji v živo ohranil debato v plitvini popreproščenih gesel.

in nenazadnje

6. Ker je čas za pravico biti proti. Ker se vse, ki se ne uklanjajo modernemu kvaziliberlanemu konsenzu zasmehuje kot drugorazredne nazadnjake. Ker ni oportuno biti proti. Vsaj v anonimnosti volilne kabine lahko povem, da imam tega vseznalstva oblasti in nestrpnosti dovolj.
In proti bom nerad, ker izenačitev medsebojnih pravic članov istospolne in raznospolne skupnosti podpiram.

torek, 15. december 2015

Kdor bo volil proti je sovražnik našega ljudstva

Ne gre jim za nobeno multikulturnost, toleranco in človekove pravice. Konsistentni so ti kulturni bojevniki v rušenju in napadanju tega, kar njim nič ne pomeni, drugim pa veliko.
Pametno bi bilo poljubne zveze dveh oseb v otipljivih pravicah in dolžnostih med partnerjema izenačiti z zakonsko zvezo, ohraniti pa simbolno razliko med zakonsko zvezo in drugimi oblikami partnerstev. Za tako rešitev bi našli veliko večino v parlamentu in v družbi ter si prihranili prepir, ki onesrečuje skoraj vse, razen miselnih površnežev.  
Ampak nekomu se je zdelo, da se lahko spotoma, ko rešuje statusne probleme istospolnih partnerjev, še poserje na enega od peščenih gradov in je to tudi naredil.
Ni bilo dovolj urediti medsebojnih pravic partnerjev v istospolnih zvezah, treba je bilo spreminjati in razvrednotiti definicijo zakonske zveze. Zakaj? 

Ker gre za kulturni boj

Za politiko. Za naše in vaše. Za rdeče in črne. Za partizane in domobrance. 

Za najboljšo ilustracijo je zaenkrat poskrbel aktivist #časjeZA Roni "@had" Kordiš na tviterju:


View image on Twitter
Vir: @had
Gre za predelavo komunističnega plakata, ki je "vabil" na "demokratične" volitve novembra 1945 (levo). Te so legitimirale vzpostavitev totalitarnega režima v takratni Jugoslaviji.

Na tistih volitvah so glasovali tako, da so v eno ali drugo skrinjico spustili gumijasto kroglico. Skrinjica za glasovanje proti režimu je bila črne barve. Kroglica je v črni škatli zaropotala in volilna komisija je natančno vedela, kdo je glasoval "proti ljudstvu" in je, kot pravi plakat, "sovražnik našega ljudstva". Ti ljudje so imeli kasneje v življenju (milo rečeno) težave z režimom.

Ali kot je napisal Frane Milčinski Ježek:

Cinca marinca, ta je zoper nas 
u črna skrinca 
vrgu je svoj glas. 

Je na planke šel sedet 
padu na štrapac 
in zdravniki so dejal 
ta u reakcionar 

Cinca marinca, ta je zoper nas 
u črna skrinca 
vrgu je svoj glas. 

Z dinarjem se ni za igrat 
to je nevaren špas 
men se zdi, da bolš bi bile 
frnikule za nas.

torek, 08. december 2015

Zakon, ki vsem jemlje

Na tviterju sem včeraj napisal:
Kaj sem hotel povedati?

Zakonska zveza (sicer med moškim in žensko, ampak zdaj to sploh ni bistveno) je bila od pamtiveka izjemno cenjena celica družbe. Cenile so je vere, države, ljudje. Velika želja istospolnih je bila, da bi bile tudi njihove skupnosti enako cenjene in priznane. Samo tako si lahko razlagam željo po popolni izenačitvi porok.

Ampak sprejeta novela ZZZDR ne reče, da so skupnosti istospolnih partnerjev enakovredne skupnostim mož in žena, ampak reče, da je zakonska zveza skupnost dveh oseb; kakršnihkoli, ni treba, da imata namen osnovati družino, ni treba, da da se privlačita, ni treba, da se imata rada, nič ni treba, zadostuje, da sta to dve fizični osebi. Katerikoli*. Nobene vsebine. Prazno. In v tej izpraznjenosti, v tem najmanjšem skupnem imenovalcu, naj bi si bile po novem vse zakonske zveze enake.

Meni se zdi, da rešitev na simbolnem nivoju vsem jemlje in prav nikomur ničesar ne daje. Na nivoju pravnoformalnih pravic je drugače, ampak za te ne bi bilo potrebno simbolno demontirati zakonske zveze.

* Mislim, da je v zakonu ostalo, da ti dve osebi ne smeta biti brat in sestra in da ne smeta biti brata ali sestri. Premislek o tem, ali je to še smiselno, nastavlja ogledalo tudi rešitvi kot celoti in naj ga bralec opravi sam.

Dve poroki in pogreb

O tem, kaj se z nami zgodi po smrti, so mnenja sicer deljena, ampak mar ne bi bilo zanimivo, če bi lahko opazovali lasten pogreb: kdo se nas je spomnil, kaj so povedali govorniki, kdo je res jokal in kdo je prišel samo zato, da vidi ‘žlahto’ ali prijatelje; kaj se je govorilo na sedmini, kako so se skregali za dediščino in podobno.

Pa bodimo skladno z duhom časa drzni, dovolimo si biti napredni in naredimo korak iz škatle. Zakaj pa bi sploh morali biti mrtvi, da bi imeli pogreb? Zakaj pa ne bi, dokler smo še čili in zdravi, organizirali svojega pogreba? Bomo vsaj zagotovo slišali, kaj imajo o nas povedati, srečali se bomo s starimi prijatelji in sošolci, ki jih od osnovne šole nismo videli, poslušali svoj nekrolog, videli, kdo je prinesel venec in kdo je ‘škrtaril’. To bomo lahko opazovali zagotovo, to ne bo samo možnost, v katero del verujočih verjame. V naprednem duhu enakosti in enakopravnosti bi bila dostopna prav vsem ljudem.

Na Žalah npr. bi bil ob desetih pogreb gospe, ki bi bila v krsti mrtva, ob enajstih pa pogreb gospoda, ki bi med venci živ sedel na stolu in se pogrebcem kasneje pridružil na prigrizku.

Ne vem, če o tem obstaja kakšen zakon, ampak po moje se bo ustavilo že pri osmrtnici v časopisu, na Žalah pa zagotovo.

Stvar dogovora

Morda pa se najde društvo »novopogrebnikov«, ki bo zahtevalo, da se nesmiselne omejitve glede pogrebov odpravijo. Našli se bodo intelektualci, ki bodo rekli, da to »nikomur nič ne jemlje«, samo tistim, ki bi radi bili tudi pri tem svojem zadnjem dogodku zraven, »nekaj daje«. In sploh ne dvomim, da se manjšini, ki nima občutka za svetost življenja, ideja o prisotnosti na lastnem pogrebu niti ne zdi sporna. Zakaj bi pa moral biti človek, na katerega pogrebu smo, sploh mrtev? Saj to je zgolj stvar dogovora v družbi, bi rekli.

Veliki večini pa bi se to zdelo narobe. Poseben odnos do mrtvih je ena od tistih stvari, ki nas definirajo. Če kateri razumevanja za to nimajo, jih bomo tolerirali, ne morejo pa nas prisiliti, da bi pogrebom še živih dajali enako simbolno veljavo kot pogrebom mrtvih, niti, da jim bo država skozi svoje zakone dala enako priznanje.

Izsiliti tako priznanje bi bilo nasilje društva »novopogrebnikov« nad bistvom človeka. Podobno, kot bi bilo nasilje, če bi društvu prepovedali, da si organizirajo svoje rituale, ki spominjajo na pogrebe. Spominjajo na pogrebe, niso pa pogrebi.

Od pogreba do poroke

Za pogrebe je bilo od pamtiveka bistveno, da je oseba mrtva. Za zakonske zveze je bilo od pamtiveka bistveno, da se poročata moški in ženska, ker bi lahko zasnovala družino. Če kakršnikoli pari vstopajo v zakonsko zvezo, potem bi tudi pogrebe lahko organizirali za žive in za mrtve osebe.

Preden zajamemo sapo, najprej pojasnilo in opravičilo. Namen primerjave pogreba in poroke je zgolj opozoriti na simbolni pomen, ki ga imajo v človeški civilizaciji dogodki in inštitucije. Po tem se podobnost neha. »Novopogrebništvo« bi bila kaprica. Istospolna usmerjenost pa je naravno in neustavljivo nagnjenje. Ta razlika je pomembna, če bi primerjali moralnost enih in drugih. In ni pomembna, če skušamo bralcu predočiti simbolični pomen zakonske zveze. Namen te kolumne je to slednje.

Bistvo spora okrog Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je namreč v simboličnem pomenu zakonske zveze. Ta simbolika se zrcali v členu, ki definira zakonsko zvezo. Prej je bila ta definirana kot »z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«. Prej je država samo v zakon prepisala, kar je vsem jasno od pamtiveka. Po novem pa naj bi bila »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«. Kakršnihkoli. Analogno temu bi bilo, da na pogrebu ne potrebujemo mrtveca ampak zgolj osebo.

Svetost življenja

Ljudi določa odnos do prvih in zadnjih reči, do rojstva in do smrti. Oboje je povezano s svetostjo življenja. Iz nje izhajajo človekove pravice. Ena najbolj osnovnih je pravica do svojega otroka. Da se otrok staršem ne jemlje, je tako samoumevno, da tega ni potrebno niti pisati. Ena osnovnih človekovih dolžnosti je skrb za svojega otroka. Skrb si delita oče in mama.

Odnos med dvema raznospolnima osebama je za velikostni razred odgovornejši od odnosa med dvema istospolnima osebama zaradi teoretične možnosti, da se v tem odnosu rodi otrok. Ta verjetnost je pri heteroseksualnemu paru neskončno večja, kot da se otrok rodi homoseksualnemu paru. Verjetnost slednjega je namreč nič. To je objektivno dejstvo, ki ga nobena politična ali referendumska odločitev ne more spremeniti.

Bistven element zakonske zveze je verjetnost, da se v njej rodijo otroci. Ustvarja okolje za skrb za otroke in s tem za nadaljevanje vrste. V tem je objektivno drugačna od istospolnih zvez ali pogodb med odraslimi osebami, ki jih sklepajo zaradi skrbi drug za drugega in ne zaradi tretje osebe.

Zakonska zveza nima posebnega mesta v družbah zato, ker bi se družba veselila z dvema, da se imata rada, ampak zato, ker se v takih zvezah običajno rodijo otroci in nadaljujejo vrsto.

Nikomur ne škodi, če poseben pomen zakonskih zvez prizna tudi država in pritrdi simbolni vlogi, ki jo skozi zgodovino taka zveza ima; četudi ali pa še posebej, ker živimo v časih, ko eni trdijo, da je ljudi na planetu itak preveč, drugi pa predvidevajo, da bomo otroke zaželenih lastnosti prej ali slej naročali kar po spletu.

Politična zloraba istospolnih

Razumeti simbolno ni enostavno. Politiko imamo zato, da v imenu državljanov odloča o stvareh, ki so komplicirane. Žal je slovenska politika zamudila priložnost, da bi se odločila pametno.

Pametno bi bilo poljubne zveze dveh oseb v otipljivih pravicah in dolžnostih med partnerjema izenačiti z zakonsko zvezo, ohraniti pa simbolno razliko med zakonsko zvezo in drugimi oblikami partnerstev. Za tako rešitev bi našli veliko večino v parlamentu in v družbi ter si prihranili prepir, ki onesrečuje skoraj vse, razen miselnih površnežev.

Ampak nekomu se je zdelo, da se lahko spotoma, ko rešuje statusne probleme istospolnih partnerjev, še “poserje” na enega od peščenih gradov in je to tudi naredil. Dodatna svinjarija je, da se je pri tej svoji raboti skril za geje.

Zagovorniki spremembe zakonodaje prikazujejo referendum, kot da bi bil o pravicah gejev. Ali da je celo o njihovem življenjskem slogu. Povprečnega geja postavlja v položaj, da si ta misli, da se vsi, ki so PROTI, zgražajo nad tem, kar počne v spalnici ali da jim ne privoščijo enakih pravnoformalnih pravic, kot obstajajo v zakonski zvezi. Res podlo! In to zato, ker je ob tako enostavno uokvirjenem problemu lažje mobilizirati ljudi. In ja, lažje je tudi za nekatere telebane, ki na primitiven način zagovarjajo PROTI.

Ne gre za moralo. Tudi ne gre za pravice. Niti ne gre otroke. Vsaj tiste posvojene ne. Gre za to ali bo država z zakonom spreminjala simbolni pomen nečesa, o čemer se ljudje vseh narodov, kultur in veroizpovedi (vključno z ateisti) od pamtiveka strinjajo. In to je, da je zakonska zveza zveza moškega in ženske in da je njen smisel v osnovanju družine. Gre za to, ali naj bi bil človek, na pogrebu katerega smo, mrtev, ali bi lahko izglasovali, da zadostuje, da je tam pač »oseba« in vsem »pogrebom« dali enak družbeni status.

Popravljanje napak vladajoče politike

Politiki so se odločili slabo in zdaj moramo državljani napako popravljati. In oboji, tisti ZA in tisti PROTI imamo problem. Če ga seveda hočemo videti.

Tisti, ki so PROTI imajo problem zato, ker bodo istospolnim državljanom vzeli širitve pravic, ki jim jih zakon prinaša in do katerih so po mojem mnenju upravičeni. In še zato, ker bodo glas PROTI po krivici interpretirali kot da jih imajo za kaj slabše ali manjvredne ljudi.

Prav iz spoštovanja do dolge poti, ki so jo istospolni prehodili – od preganjanja in nestrpnosti do sprejetosti – sem dolgo razmišljal, ali naj se v zvezi z referendumom sploh oglasim. Pa sem se, ker je po mojem mnenju problem večji od pravic ene manjšine ali morale druge manjšine.

Tudi tisti, ki bodo ZA, imajo problem. Državljane Slovenije bodo oropali za tako formalno razumevanje in vrednotenje zakonske zveze in družine, kot so ga imele vse kulture, vse civilizacije, od pamtiveka.

Problema nista čisto simetrična. Glas PROTI ne pomeni, da položaja istospolnih skupnosti ne bi mogli jutri urediti bolje, kot je zdaj. Glas ZA pa pomeni, da se kot družba odpovedujemo posebnemu in dragocenemu pomenu zakonska zveze in družine. Za zmeraj.

Sklep

Konservativec v meni je PROTI, ker Zakon spreminja tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in družine. Liberalec v meni je PROTI, ker država uporablja svojo zakonodajno moč, da spreminja, kako naj bi ljudje razumeli nekaj, kar že dolgo in dobro razumejo. Liberalec v meni pa bi podprl, da se partnerske skupnosti dveh poljubnih oseb uredi tako, da so v realnih medsebojnih pravicah partnerjev izenačene z zakonsko zvezo. Žal, te možnosti na referendumu ni.

Priznanje: razmišljanje dolguje nekaj idej članku Susan M. Shell – The liberal case against gay marriage.

torek, 10. november 2015

Ljudska vizija 2050

Slovenija pripravlja vizijo 2050. Slovenska vlada, če smo natančni. Za naslednjih sedem udarniških petletk. Na delavnici soustvarjanja vizije Slovenije 2050 so o tem povabljenci tri dni modrovali v ABC pospeševalniku sredi BTC-ja. Po nekem čudnem naključju so povabili tudi mene.

Zaradi drugih obveznosti sem bil samo na začetku in koncu, zato lahko tale zapis udobno diskvalificirate kot “ni prebral vse 40.000 strani spisa” oz. v tem primeru vseh 2000 post-it papirčkov in vseh stotih plakatov. Kot vljuden človek se tudi zadržim, da bi povabljen na obiske šimfal kosilo. Mimogrede, catering na tridnevni delavnici je bil obilen in izboren.

Zapičil se bom v nekaj drugega. V zablodo, ki je sredi BTC-ja prevladovala, namreč, da vizije ne bo delala politika, ampak da bodo vizijo Slovenije 2050 delali ljudje. Ljudska vizija! Je mogoče sploh kaj lepšega, kot da se vse ljudstvo zbere v BTCju in v jopicah iz ekološko pridelane volne in nešpricanimi lovorjevemi listi v laseh poje pesmi ter ustvarja vizijo svoje lepe Slovenije, ki je, tega ne smemo pozabiti, edina država na svetu, ki ima v imenu besedico LOVE.

Se oproščam, da me včasih zanese. Glede resnosti takih zadev sem razvajen. V Skupini za razmislek o prihodnosti EU smo naredili dokument »Projekt Evropa 2030«, sodelujem v Evropskem strateškem sistemu za analizo politik ESPAS, ki scenarije, če hočete vizije, uporablja kot eno od orodij. In uredil sem Vizijo 20+20, pri kateri je sodeloval celo Rado Pezdir, ki je sicer znan po maksimi, da imajo vizije samo norci.

V ABC pospeševalniku namreč ni bilo vsega ljudstva, ampak kakih 50 ljudi. O imenih ne smem, ker je vse skupaj potekalo po pravilih Chatam House – umotvor se pove, umotvornika pa ne. Tri četrtine od teh – ali pa so bili vsaj najbolj glasni – so prišli, takole po občutku, iz Amnesty International, Greenpeacea, Umanotere in Metelkove.

Kravatarje bi se dalo prešteti na prste ene roke. Menda so udeležence izbirali »glede na spol, starost, področje dela in posebne dosežke«. Predloge, da leta 2050 v Sloveniji ne bo več zasebne lastnine, so sprejemali z aklamacijo. Da naj bi prišla med prvih 20 po prijaznosti okolja za podjetnike z mrmranjem.

Kaj si je mislil OECD, ki je vse skupaj moderiral, ne vem, jih pa imam na sumu, da hodijo od države do države in rezultate takih delavnic potem prebavijo v precej podobne vizije. Na zaključnih plakatih sem namreč našel malo slovenske specifike. Izkušnja je morala biti glede slovenske forme mentis poučna tudi za njih.

A vrnimo k viziji ljudi. Morda pretiravam in gre zgolj za spretne odnose z javnostmi. Če ljudje pri nečem sodelujejo, potem tisto na nek način posvojijo. Če skupaj čistijo Slovenijo, potem je manj verjetno, da bodo naslednji dan po Sloveniji smetili. Petdeset lastnikov vizija že ima. In še nekajkrat toliko jih bo dobila na facebooku in drugih družbenih omrežjih.

Participacija je tudi vroča politična tema. Sam rad povem, da nikoli do zdaj ni tako majhen delež vseh izobraženih delal za vlado. Čemer pritrjujejo tudi progresivci iz nevladnih organizacij. Nehajo, ko rečem, da še nikoli vlada, v kateri je tako majhen delež vseh pametnih, ni tako natančno komandirala življenj državljanov, ki še nikoli niso bili tako dobro izobraženi. Ostaja pa dejstvo, da je večina znanja zunaj in da ga je treba znati zajemati. Pričujoča delavnica vsekakor je bila poskus v tej smeri.

Ampak na koncu bo vizija vendarle vladni dokument. Podpisala ga bo ministrica ali celo predsednik vlade. Zato bo to politična vizija oz. vizija politike, ne ljudi. Preprosto zato, ker na teh delavnicah ne bo sodelovalo niti blizu toliko ljudi, kot ima Slovenija prebivalcev, niti blizu tega, kar se jih udeležuje volitev. Od petdesetih ljudi do dveh milijonov je razkorak, ki ga mora premagati politika in zanj prevzeti odgovornost. In nič ni narobe s tem. Politika je tista, ki kanalizira želje, upanja in pričakovanja dveh milijonov ljudi v odločitve oblasti.

Nastati mora dokument, ki je zapisan v obliki stavkov, ne v obliki plakatov s post-it nalepkami. V njej morajo biti ideje, ki prestanejo Popperjev test – z njimi se je mogoče nestrinjati. Da naj bi leta 2050 v Sloveniji npr. vladalo blagostanje Popperjevega preizkusa ne zdrži.

Greenpeace, Umanotera, Metelkova in podobni lahko naredijo svoje vizije in vanj napišejo stvari, s katerimi se je še kako mogoče ne strinjati. Recimo tisto o 80% samooskrbi s hrano, o samozadostnih mestih ali pa ono o sankcioniranju nestrpnosti ali celo preveč tihega pritrjevanja korektnemu govoru.

In svojo vizijo lahko naredijo pravi liberalci, ki bi vanjo verjetno zapisali, da si v Sloveniji želijo zgolj odprto družbo (Open Society), kjer je državno komandiranje omejeno, kjer nobena vizija nobeni zasebni dejavnost ne daje prednosti pri dostopu do davkoplačevalskega denarja in kjer ima država omejen nabor pristojnosti in storitev, ki jih nudi državljanom, da pa tiste funkcionirajo kot švicarska ura. Skratka, ne bi se mi zdela na odmet vizija, da bomo leta 2050 normalna srednjeevropska država.

Ne kaže, da bo vladna vizija taka. Ne vem, koga je vladna služba vabila in kdo vse se je vljudno opravičil. Kaže pa, da si ekofundamentalisti, utopični socialisti in anarhisti za take stvari vzamejo čas in sejejo nastavke za svoje nedelujoče utopije tudi v dokumentih, ki bodo na koncu izgovor, da bo nekdo dobil evropska sredstva, nekdo drug pa ne.

Zakaj niso bili tam (našteti brez posebnega reda) npr. Aleš Čerin, Rok Novak, Jaka Šoba, Luka Lisjak, Aleš Maver, Mark Boris Andrijanič, Tanja Porčnik, Vesna Vilčnik, Aleš Primc, Bernard Brščič, Tomaž Štih in podobni civilno-družbeno aktivni državljani, ne vem, bi pa tezam dodali antitezo. Morda niso bili povabljeni, ker niso primernega spola, starosti in nimajo primernih »posebnih dosežkov«, morda se pa držijo pravila, ki so ga udeleženci delavnice sicer imeli dosti na jeziku in pravi »Life is too short for bullshit«.

Dokler vlada prerazporeja polovico vsega, kar v Sloveniji ustvarimo, nobena vladna vizija ni bullshit. Enostavno je treba stisniti zobe in biti zraven.

petek, 30. oktober 2015

Za svoj prav ali za nevtralnost interneta?

Člen 3, odstavek 3.
V politiki (in širše) gre človeku lahko za to, da ima v besedah prav, ali pa, da premika stvari v svetu v smeri, ki se mu zdi dobra.

Interpretacija dogodkov po sprejetju evropske uredbe o nevtralnosti interneta bo pokazala, kdo se za nevtralnost bori zato, da se za njim dviga čim več prahu in kdo zato, ker bi rad dosegel, da bo internet nevtralen.

Panika!

V medijih se pojavljajo vesti, kako bo zdaj, po sprejetju uredbe, ta-in-ta na internetu zdaj ravnal tako-in-tako. Grozo!

Prvo, kar je treba povedati, je, da tega-in-tega prav nič ne bi oviralo, da bi tako-in-tako ali še huje ravnal tudi v primeru, če bi bila uredba v torek zavrnjena. Uredba v veliki večini Evrope povečuje in ne zmanjšuje varovalk za nevtralnost interneta.

Od tukaj dalje sta pa dve možnosti

Aktivisti lahko tega-in-tega uporabijo kot dokaz, da so imeli prav, da nas zdaj na internetu čakajo stroški, zastoji, pekel, ker, kot so ves čas trdili, uredba dovoljuje, da ta-in-ta naredi to-in-to. Ta-in-ta jim bo hvaležen. Tako javno mnenje o stvari bo na koncu vplivalo tudi na to, kako bo zadevo razumelo sodišče. Če bi do tega prišlo.

Lahko pa seveda ugotovimo, da ta-in-ta tega-in-tega po sprejeti uredbi ne sme. Nikakor ne. Da uredba niti ni tako brezzoba. Da je tudi brez amandmajev jasno, da npr. "optimizirana storitev" (člen 3, odstavek 5) ne nastane zato, ker bo nek telekom za honorar dajal nekemu prometu na internetu prednost. Optimizirana storitev ne uporablja storitve dostopa do interneta niti ne sme biti nadomestek za storitev dostopa do interneta. Podobno, kot je ne uporablja digitalna televizija pri vas doma.

Skratka

Zdaj teče boj za interpretacijo sprejetega. Zagovorniki nevtralnosti bomo iskali, zagovarjali in poudarjali restriktvno razlago uredbe. Iskalci slave bodo stvari razlagali tako, kot tisti, ki bi nevtralnost kršili. Da bi dokazovali, da so imeli prav, ne da bi internet ohranjali v nevtralnih vodah.


Morda vas zanima tudi moje mnenje o sprejeti uredbi.


Več nevtralnosti interneta je

Evropski parlament je v torek opravil drugo branje Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje nevtralnosti interneta in ukinitvijo gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji.

Kot je prišlo pri odločitvah v zvezi z internetom že v navado, je vzporedno na omrežju potekala intenzivna mobilizacija uporabnikov in civilne družbe. V tem primeru, da bi sprejeti dokumenti zagotavljali čim večjo nevtralnost interneta.

Mora biti nekaj privlačnega v spletnem aktivizmu in v občutku, da lahko z všečkanjem, rečivkanjem in drugačnim kliktivizmom spreminjaš svet po telefonu; med tem, ko čakaš na semaforju.

In mora biti privlačno, če se lahko postaviš na čelo teh biciklistov 

Oz. kliktivistov.

Nastala je panika, ki pa je bila po mojem mnenju pretirana. Tudi brez amandmajev sprejeti predlog kar dobro varuje nevtralnost interneta. Morda so varovalke v primeru, da prihaja do zasičenja omrežja, nekoliko ohlapne. Morda ne.

Nekaterim ni všeč, da niso prepovedani »hitri pasovi« za optimizirane storitve in da ni prepovedana cenovna diskriminacija. Drugi so mnenja, da bo oboje prineslo razvoj novih storitev, ki jih danes ali zaradi nezanesljivosti internetnih povezav ali zaradi nezmožnosti zaračunavanja vsebin ni.

S sprejeto uredbo Evropa prvič kot celota ureja nevtralnost interneta. Še prek kratkim večina sveta nevtralnosti ni regulirala. In vendar se je internet, prepuščen sam sebi, razvil v dokaj nevtralno smer. Ja, bilo je nekaj incidentov, kjer pa so morali operaterji prej ali slej popustiti pritožbam uporabnikov, ali pa so šli ti drugam. Zdaj bo k nevtralnosti zavezovala tudi zakonodaja. V tem smislu je sprejeta ureditev napredek.

Prinaša več nevtralnosti in ne manj.

Me pa čudi, da se kliktivisti niso raje postavili v bran nevmešavanju države in politike v Internet. To je potencialno morda večji problem kot malo več ali malo manj nevtralnosti.

Najprej objavljeno v domovina.je.

sobota, 24. oktober 2015

Balkanska pot: 4+1 za Slovenijo

Vir: twitter
Jutri se bodo pod okriljem Evropske komisije sestali predsedniki vlad držav na tako imenovani Balkanski poti in iskali rešitve. Nekaj misli v zvezi s tem.

Ne pričakovati preveč od Bruslja

To ne bo sestanek vseh članic EU, ampak bodo od članic tam Grčija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija in Nemčija. To veliko pove o prioritetah Unije in o realni nevarnosti, da bo migrantska kriza lokalen problem četrtine unije. Ostale tri četrtine bodo podprle vsako aktivnost, ki krizo omeji na Balkan.

Tudi ne moremo pričakovati kakšnega posebnega razumevanja Zahodne Evrope za politiko identitete, kot se vidi Orbanova ograja. Zahod se je pred drugimi civilizacijami v Evropi nazadnje branil v 15. stoletju v Španiji in celo v 8. stoletju v Franciji. Pred Turki je Evropo branila Srednja in Vzhodna Evropa. Zahod je osvajal in zdaj je poln migrantov iz svojih kolonij. Ki pa so prihajali počasi in z vizami.

Spoštovanje zakonodaje

Ena od glavnih nalog Evropske komisije (ki je gostiteljica srečanja) je spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje. To je področje, ki bi moralo biti Cerarju blizu.V zvezi z begunci in migranti se dogaja množično kršenje evropskih direktiv in nacionalnih zakonodaj (ki so morale biti usklajene z evropsko).

Evropska komisija bi s tem v zvezi morala začeti postopke proti Grčiji, Hrvaški, Sloveniji, verjetno tudi Avstriji, ki ne beguncev ne migrantov ne obdelajo tako, kot bi jih morali in zato niti ne vemo, kdo vse vstopa v EU. Nasprotno. Te države ilegalnim priseljencem celo pomagajo pri potovanju do naslednje meje. Če bi to počeli posamezniki, bi bil za to kaznovani.

Če ti postopki trajajo, pač trajajo. Nobena mednarodna konvencija niti beguncem, kaj šele migrantom ne daje pravice, da si prosto izbirajo državo, v kateri bodo svoj beg končali. Niti niso vezani na noben rok, do kdaj bi morali priti na cilj.

Ponavljam, Evropska komisija mora od držav članic zahtevati, da spoštujejo direktive in zakonodajo. To ni v nikakršnem nasprotju s tem, da se za prebežnike poskrbi, da niso ne lačni, ne žejni, ne na mokroti ali ne na mrazu. To bi jih upočasnilo in tudi izboljšalo njihovo oskrbo. In to se lahko naredi takoj, samo, če je volja.

Solidarnost tudi

Solidarnost je princip, ki je vgrajen v temelje Evropske unije in tudi nanj se pravniki lahko sklicujejo.

Spoštovanje zakonodaje terja od članic, kamor prebežniki najprej pridejo, kar nekaj napora. Pravično bi bilo, da breme nosi celotna Unija. Državam, ki zakonodajo spoštujejo, bi morala EU pomagati v denarju, opremi in ljudeh, da bi za migrante in begunce poskrbeli tako po formalno-birokratski kot po človeško-nastanitveni plati. Največji prejemnici te pomoči bi bili Grčija in Italija.

Sčasoma sprememba neživljenjske zakonodaje

Zakonodaja res ni napisana za take primere, kot se dogajajo, ampak to ni razlog, da se nanjo požvižgamo. Z nekaj medsebojne solidarnosti bi se jo dalo spoštovati, če se mejne države ne bi bale trajne odgovornosti za prebežnike.

Po sedanji ureditvi lahko članica EU prebežnika vrne v državo, ki ga je prva registrirala. Tega ne Grčija, ne Hrvaška, ne Slovenija nočejo in poskušajo vroči kostanj čim hitreje poriniti v druge roke. Ta rešitev je zato slaba in potrebuje spremembo.

Morda potrebujemo Schengenski begunski status, ki bi ga moral podeljevati nek nadnacionalni organ in ki bi prebežnikom omogočal prosto gibanje na območju Schengna. Ali pa potrebujemo na grških otokih nemške urade in se prebežnik lahko registrira za "nemškega". Takega se potem v Nemčijo prepelje z vlakom ali letalom, ne da bi na vsaki meji brodil po vodi.

Če takega  režima za prebežnike ne bo in bo za prebežnike veljal drug režim kot za državljane EU, potem se to lahko uveljavlja samo s ponovno vzpostavitvijo nazora na mejah znotraj EU. Kar pomeni konec Schengena in ponovne kolone na Šentilju in Škofijah.

Skratka

  1. Komisija mora pri članicah uveljaviti spoštovanje obstoječih pravil. To je po Evropski Pogodbi tudi njena naloga.
  2. Komisija mora, skladno s principom solidarnosti, državam, ki so preobremenjene, zagotoviti pomoč za spoštovanje pravil in za skrb za prebežnike.
  3. Prejšnji dve točki kupita čas za dvoje: za prenovo zakonodaje EU in za poteze v konfliktni regiji, ki bodo tok prebežnikov zmanjšale ali ustavile.
  4. Če bi se dotične države otepale točke 1, jim je v dogovoru s tretjimi državami potrebno preprečiti, da se problema znebijo na račun severnih sosedov.
  5. Ker ni nobenega zagotovila, da bi se točke 1-4 tudi zgodile, mora Slovenija delati na (ne samo razmišljati o) rešitvah, pri katerih ni odvisna od dobre volje Bruslja ali sosed in s katerimi bo preprečila, da bi postala del teritorija, na katerega bi ostanek Unije omejil begunsko problematiko, če se mu ne bi ljubilo ukvarjati s točkami 1-4. Škoda, da tega ni počela že včeraj, ampak jadikovanje o tem danes nič ne pomaga.

sreda, 14. oktober 2015

On record: KSEVT

Kot bivšega ministra za kulturo so me povabili na izredno sejo Odbora za kulturo v zvezi s problematiko KSEVT. Ne utegnem. Moja mnenja o tem so naslednja:
  1. Zdravje je preveč resna stvar, da bi ga bilo vredno ogrožati zaradi denarja. Prosim g. Turšiča, da premisli o prekinitvi stavke, saj problem zdaj ima javno pozornost in se stvari vendarle začenjajo reševati.
  2. Za reševanje zadeve je odgovorna sedanja ministrica za kulturo. Bivši smo samo sredstvo za preusmerjanje pozornosti.
  3. Zelo cenim delo g. Turšiča in g. Živadinova. Ceni ju tudi domača in mednarodna stroka. V času mojega mandata sta imela podporo ministra, državnega sekretarja in ministrstva. Nek njun projekt, ne spominjam se več natančno kateri, sem podprl tudi iz interventne "ministrove" denarnice.
  4. KSEVT je bil v 85% zgrajen iz evropskih sredstev. Za pridobitev teh sredstev je bilo potrebno predložiti plan, kako se bo inštitucija vzdrževala po gradnji. Tega plana se morajo vsi vpleteni, od umetnikov do občine in države držati. Če se je izkazalo, da plan ni realen, ljudje, ki so ga napisali, ne zaslužijo zaupanja davkoplačevalcev. Mimogrede: lokacija KSEVTa je napaka, ampak ker leteči krožnik ne leti, se je ne da popraviti.
  5. Če je bilo planirano, da bo KSEVT postal državni javni zavod, ki ga bo vzdrževala država Slovenija, naj se to tudi realizira. Če ne, pa ne, saj bi bil to napačen signal za vse bodoče zasebne ali občinske investicije iz javnega denarja, ki bi imele ambicijo postati trajno breme za proračun.
  6. Čudi me, da KSEVT ni bolj uspešen na razpisih ministrstva, saj bi strokovne komisije morale prepoznati kvaliteto, originalnost in mednarodno odmevnost. Njegov pomen za popularizacijo znanosti in tehnike pa bi morala prepoznati in ovrednotiti druga ministrstva.

torek, 13. oktober 2015

Za bolj civilno civilno družbo

Prejšnji teden je Socialna akademija organizirala posvet o delovanju in vlogi civilne družbe v Sloveniji. Trenutek je bil srečno izbran. Civilni družbi gre namreč v Sloveniji dobro. Vpliv državljanov na odločevalce je velik. Prejšnji torek npr. so delovni ljudje in občani po enem tednu dostojanstvenega protestiranja pred TV sprejemniki dosegli odstavitev bogato plačanih tujcev z vrha DUTB.

V zgornjem odstavku je nekaj sarkazma, ki kaže na smer tega, kar hočem povedati. Problem Slovenije ni, da imajo državljani premajhen vpliv na odločevalce, problem je, da imajo nekateri prevelikega in da so formalni vzvodi demokratične in politične moči v primerjavi s tem šibki. Mislim seveda na tisti del civilne družbe, ki se srečuje s politiko.

O problematiki politične civilne družbe lahko govorimo na treh ravneh. Prvič, kako na to razmerje vpliva razvoj sveta, drugič, kakšne specifične probleme ima civilna družba v slovenski obliki demokracije in tretjič, kakšen je položaj konservativno-liberalnega dela civilne družbe in kako ga izboljšati.

Čedalje manjši delež pametnih dela za oblast

Oblika demokracije se v vsem svetu spreminja in sicer zaradi drugačne razporeditve pameti in informacij. Cilj demokracije ni, da si ljudje izberejo oblast, ampak, da so vladani pripravljeni mirno trpeti vladajoče. Da jim zaupajo. In ljudem se dobro zdi, če imajo občutek, da so si vlado sami izbrali.

Več kot je pameti med ljudmi, težje ti prenašajo, da se jih komandira. Več kot si ljudje domišljajo, da vejo, manj se pustijo komandirati. Stopna participacije je torej odvisna od razporeditve pameti in informacij v družbi. V demokraciji je več participacije kot v absolutističnih monarhijah.

Še nikoli ni bilo razmerje med pametjo oblasti in pametjo ljudstva tako zelo v škodo oblasti. Absurd sedanjosti je, da še nikoli ni tako majhen delež vseh pametnih in izobraženih delal za vlado, pa še nikoli ta nikoli manjša manjšina ni tako podrobno urejala življenj vseh ostalih.

Participacija civilne družbe je način za premostitev tega nasprotja. In sicer tak, ki je všeč zagovornikom močne in velike države. Za uradništvo in večino politike je manjše zlo. Druga načina sta večanje svobode v družbi in samoregulacija namesto državne regulacije.

Primer samoregulacije je internet. Do zdaj je deloval, ne da bi se v njegovo upravljanje vtikale države. Vsaj demokracije se niso. Zdaj se odvijajo borbe, ali si bo politika podredila internet, ali pa bo internet postal zgled, kako naj se politika umakne še iz kakšnega področja. Primer omrežne nevtralnosti je zahteven prav zato – na eni strani odpira vrata državi v regulacijo interneta, na drugi se odpira nevarnost balkanizacije interneta.

Slovenija ni zrela demokracija

Demokracija s svojimi rituali, torej volitvami in podobnim, v Sloveniji ne vzpostavlja zaupanja med vladajočimi in vladanimi. To dokazujejo vse statistike, od volilne udeležbe do zaupanja državljanov v vlado, parlament … In tudi statistika, ali se v Sloveniji različne politične opcije menjavajo na oblasti. Se ne. 85% časa so na oblasti politiki, ki so kontinuiteta s prejšnjim režimom.

Razlogov za nezaupanje je veliko, glavni so volilni sistem, način oblikovanja koalicije in način oblikovanja vlade na njegovi podlagi. Volilni sistem je zanič, ker nihče ne ve, za koga je glasoval ali koga je njegov glas na koncu pripeljal v parlament. Če bi kdo hotel v zvezi z nekim problemom telefonirati svojemu parlamentarcu, sploh ne ve, kdo to je. Glasovanje za neko stranko ne pove, za kakšno koalicijo bo šel glas. Niti se na dan volitev ne ve, kdo bi znali biti ministri.

Glavni postranski razlog je nadaljevanje samoupravljanja. Politika in stranke so še iz socializma ven na slabem glasu, vse je boljše, kot strankarska politika. Stroko, civilno družbo in t.i. nevladne organizacije nam prodajajo kot alternativo politiki. Politika je menda slaba, civilna družba je dobra. Kar je nevarna neumnost.

Zato je treba najprej dati veljavo politiki. Politični sistem mora delovati, imeti mora oblast, ne pa, da imamo pogosto občutek, da je vlada izvršni svet ozadja, ki ima v Sloveniji dejansko oblast. To ozadje seveda ni tisto, kar imamo za civilno družbo.

Ne ločimo med politikami in politiko

V Sloveniji velja enačaj med politiko kot procesom, ter politikami kot metodami, rešitvami. Prvo delajo politiki, ljudje. Politike (npr. zdravstveno, prometno, …) lahko oblikuje kdorkoli, ne samo stranke, ne samo politiki. Za razvite demokracije je značilno, da politike razvija civilna družba, inštituti in think-tanki.

V Sloveniji ni razvitega sistema organizacij, kjer bi nastajale, se kresale in se soočale ideje o politikah. Njihovo vlogo do neke mere prevzemajo univerze ali inštituti, ki nastanejo na njihovem robu ter mediji. Tisto malo nevladnih organizacij si v veliki meri financira kar vlada sama iz proračuna.

Desna revščina

V posebej depriviligrianem položaju je civilna družba, ki izvira iz konservativnih ali klasično liberalnih vrednot. Razmerje moči v civilni družbi namreč odraža ne odraža rezultatov volitev, ampak razmerje neformalne moči v družbi. Razmerje neformalne moči se po letu 1990 skorajda ni spremenilo.

Ta moč se kaže v vrednostni orientaciji v novinarstvu, v družboslovni raziskovalni dejavnosti in v političnih simpatijah managementa večjih podjetij. Podjetja, ki so dovolj velika, da bi lahko podpirala so del državnega ali paradržavnega gospodarstva, ki si financira svojemu »nacionalnemu interesu« primerno civilno družbo. Uspešni podjetniki, ki so po letu 1990 začeli iz nič, večinoma niso dovolj veliki, da bi lahko zapravljali za družbeno odgovornost.

Formalno na desni sicer obstaja množica inštitutov, zborov in centrov, če pa bi prešteli ljudi, ki jih lahko plačajo, bi jih lahko prešteli na prste. Nekateri so odvisni od strankarskega denarja, kar iz njih naredi strankarsko transmisijo brez prepotrebne ustvarjalne svobode.

Če se na tem področju ne bo nič spremenilo, bo slovenski javni prostor še naprej prikrajšan za naravni in produktivni spopad idej. Rešitev, dokler Slovenija ne dobi normalne gospodarske strukture in davčne zakonodaje, bi bil proračunski sklad za razvoj civilne družbe, ki bi pravično podpiral razmišljanja vseh političnih barv. V nasprotovanju taki ideji se bodo, pričakujem, združili libertarni fundamentalisti in levičarski miselni tankisti. Prvi iz principa, drugi, ker imajo sredstev zase povsem dovolj.

Pomagati politiki

Prva naloga take politične civilne družbe pa bi bila – absurdno – pomagati politiki na oblast. Pomagati, da imajo dejansko in učinkovito oblast izvoljeni predstavniki ljudstva. V eni pomembnejših knjig o političnih sistemih, »Origins of Political Order« je Francis Fukuyama zapisal: »Svobodni trg, živahna civilna družba in spontana modrost množic so vse pomembne komponente delujoče demokracije, ampak na koncu nobena ne more nadomestiti funkcij močne hierarhične vlade«.

Pri nas smo sicer nekaj časa imeli sistem, ki je bil še naprednejši od tega, saj so imeli oblast delovni ljudje in občani, ampak včasih je treba narediti kak korak nazaj, da bi lahko potem v pravo smer dva naprej.

Slovenija ni Švedska in nikoli ne bo

Še nikoli ni tako malo besed od človeka, ki je prišel od tako daleč, Slovencem nastavilo tako ostrega ogledala. Po dogodkih na DUTB bi moralo biti jasno vsem, ne glede na politično prepričanje, kaj se v Sloveniji dogaja - kdo ima resnično oblast, kdo zna naščuvati medije, kako škodljivo je to za običajne državljane.

In kako skregane so naše navade z logiko socialističnega kapitalizma, kakršnega pozna Švedska. Slovenija ni Švica. Slovenija ni niti Švedska. Slovenci nismo Švedi. Nimamo švedskih navad, nimamo švedskih vrednot, nimamo švedskih kapitalistov. Tudi švedskih plač in pokojnin ne bomo nikoli imeli. Razen lutkarjev, ki so organizirali obglavljenje DUTB.

Da bi nekateri lahko imeli v Sloveniji Švedsko, je bilo treba nagnati Švede iz Slovenije.


sreda, 07. oktober 2015

On record: DUTB

Vir slike, ki nudi zelo zanimivo branje,
sploh po tem, ko so Nyberga nagnali.
O dogajanju na DUTB sem za domovina.je (z veliko grizenja v jezik) povedal tole:
Ko bo Miro Cerar prihodnjič govoril o tem, kako je največji uspeh te vlade, da je zagotovila politično stabilnost, pa ne boste vedeli, o čem to govori, se spomnite na obglavljenje vodstva DUTB.

Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če tujcev ne bi nagnali domov. Zamenjaj ali boš sam zamenjan, je princip, ki politiki ni tuj.

Po manj kot enem tednu medijskega stampeda, ko so se vsa poročila začenjala s plačami vodilnih na DUTB, z naslovnic dominantnih medijev pa so na nas zijali njihovi obrazi, je vlada ugodila zahtevam medijske ulice in Švede nagnala. Nagnala jih je iz družbe, ki naj bi upravljala z naložbami, zaradi katerih so naše banke zašle v težave in jih vsaka slovenska družina sanirala s kakimi 10.000€. Naredili so prostor za nove kadre, ki so se, ni vrag, na švedskih izkušnjah nekaj naučili.

V oči bije ekspresno uklanjanje SMC pritisku, ki ni gradil na nobenih očitnih napakah, ki bi v normalnih državah bile vzrok za ekspresno zamenjavo vodstva podjetja – slabi rezultati, oškodovanje podjetja, očiten kriminal … V najslabšem primeru se niso razumeli glede tega, kakšne plače naj bi imeli.

Medijski pritisk je gradil na dveh človeških slabostih – na zavisti in na sovraštvu do tujcev. Tujcev ne maramo, hej mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, na slovenskem smo mi gospodar. In pregovor pravi, da če bi zavist gorela, pri nas ne bi potrebovali drv. To zadnje je odneslo Arharja, Bratuškovo, skoraj bi tudi Viranta in Bajuka.

Da Miro Cerar svojo politiko uklanja takemu populizmu, je razočaranje na točki, ki bi morala biti njegova največja prednost.

On record: o desnici

Prejšnji teden sem dobil nekaj vprašanj od STA v zvezi z dogajanjem na desnici (kaj bi morala storiti, da se vrne na oblast, ali je pobuda velike koalicije poskus rehabilitacije Janše ali pritisk, da se umakne, kako se v tej luči vidita NSi in Cerkev). Odgovori so bili uporabljeni ali pa ne. Tole je odgovor v celoti:

Ne zanima me, kako na volitvah izboljšati rezultat desnice, ampak kako v Sloveniji povečati sposobnost politike, da modernizira državo. Da torej nekdo, neka koalicija, katerakoli, naredi to državo prijaznejšo za podjetne in ustvarjalne ljudi ter izboljša storitve, ki jih vsi državljani potrebujemo, od zdravstva do sodstva; da postane Slovenija zanimiva destinacija za tuje investicije, za tuje znanje in izkušnje. 
V pobudi za veliko koalicijo sem sodeloval zato, ker gre njen učinek v smeri, da krepi konstruktivne sile v opoziciji in v obstoječi vladi ter šibi zagovornike stagnacije in/ali kuturnega boja. Ti učinki so popolnoma neodvisni od tega, ali do velike koalicije po kakem spletu srečnih naključij res pride, ali pa to ostane samo optimum, s katerim bomo lahko primerjali, kaj bo vlada v naslednjih letih dejansko naredila. 
Pobuda bi morala tudi sprožiti premislek, zakaj je tako nezaslišana in utopična. Pa ga ni, nobenih pogovorov in okroglih miz ni o tem. Menda je v dominantnih strukturah prevladalo prepričanje, da je dobro, da ostane politični prostor kristalno jasno razdeljen na naše in vaše. 
Zato se mi zdi tudi vprašanje, ali Janša lahko še kdaj premaga levico, zgolj prestižne narave. Pravo vprašanje je, ali lahko v Sloveniji prevladajo politične sile, ki bodo usmerjene k razvoju in modernizaciji. Trda desnica lahko k temu najbolj prispeva tako, da vzpostavi novo politično stranko, ob kateri bi SDS izpadla bolj zmerno in razumno, podobno kot zmerno in razumno deluje SMC v primerjavi z npr. Združeno levico. 
Taka stranka bi bila izziv za NSi, da postane manj odvisna od svoje katoliške identitete in da se trži kot sredinska liberalna stranka.

torek, 22. september 2015

Tri resnice o dialogu

Dialog je pozitivna beseda. Pomeni pogovor, praviloma med dvema osebama. Pes, ki laja, ne grize, in dva, ki se pogovarjata, se ne tepeta. Kar je dosežek že samo po sebi. V angleškem jeziku je uporaba besede dialog strmo naraščala od druge svetovne vojne tam nekje do 9. septembra 2001. Približno od takrat naprej pada.

Učili so nas, da dialog pomeni, da govorimo resnico, da sogovornika poslušamo in ga poskušamo razumeti. Oz. da se trudimo, da bi sogovornik razumel nas. To bi šlo nekako skupaj s tisto teorijo komunikacij, ki pravi, da komuniciramo, torej se pogovarjamo, zato, da bi nekomu prenesli neko informacijo.

Ampak to niti edini niti ne glavni namen komuniciranja. Namen komuniciranja je, da ima neke posledice mimo samega oddajanja in sprejemanja sporočil. Namen dialoga je verjetno ta, da enega in drugega sogovornika napoti, spodbudi, k nekim dejanjem ali aktivnostim.

Dve naivni predpostavki imamo torej včasih v zvezi z dialogom: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Resnica in resnicoljubnost

V zvezi z resnico obstajata dva pogleda na svet. Da je resnica ena in da je resnic več. Dialog na slovenskem je šel k vragu tisti trenutek, ko je v Sloveniji obveljalo, da je resnic več.

To je seveda popolna neumnost. Z izjemo nekaterih dogodkov v subatomskem svetu, zaradi katerih je zaslovel fizik Heisenberg, pač velja, da dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu in da ena stvar ne more biti hkrati na dveh koncih. Da se je kozarec razbil, ali pa se ni razbil. Da se je razbil v nedeljo, ali pa se je razbil v ponedeljek. Ne, ni več resnic, kozarec ni hkrati razbit in cel. Lahko je razbit, lahko je pa cel.

Seveda ni vse tako jasno kot razbitost nekega kozarca. Že v zvezi s tem, ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln, je diskusija lahko nekaj daljša. Resnica optimista je, da je napol poln, resnica pesimista pa, da je napol prazen. Resnica fizika je, da je v kozarcu, ki drži dva deci, en deci pijače. Resnica inženirja je, da je kozarec za količino pijače, ki je v njem, prevelik.

Razlikovati je torej potrebno med tem, kaj je resnica in kaj je mnenje. Kaj je dejstvo in kaj zgolj konstrukt. Težava pa je v tem, da neka veja filozofije utemeljeno trdi, da je vse, o čemer govorimo, konstrukt.

Vse so samo simboli, ki ponazarjajo reči iz resničnega ali navideznega sveta o katerih imamo neke misli. Simboli niso resničnost, ampak so – pač – simbol resničnosti. Da je kozarec razbit ni vsa resničnost tistega kozarca. Že to, da si sploh izberemo tisti kozarec kot objekt našega zanimanja, je konstrukt, ali, če hočete, domislica, izmišljotina. Vsekakor pa je to naša izbira.

Vsega o svetu, z vsemi podrobnostmi, ne moremo komunicirati. Ne zato, ker ne bi imeli dovolj časa ali megabytov pomnilnika, ampak, ker komuniciramo s simboli, besedami, ti pa so naša izbira in ne resnično stanje stvari.

»Vsa resnica in nič drugega kot resnica«, kot pravijo v ameriških sodnijskih nanizankah, je torej v filozofskem smislu konstrukt. Tudi če je vse, kar povemo, res.

Nekaj drugega pa je resnicoljubnost. Na razliko je odlično opozoril dr. France Cukjati v nekem govoru, ki ga je imel še kot predsednik parlamenta. Resnicoljubnost pomeni ljubiti resnico. Pomeni trud, da v komuniciranju, pisanju, dialogu iščemo resnico oz. da bistveno izluščimo na način, ki čim bolj ustreza stanju v resničnem svetu oz. v naravi. Da je kozarec okrušen je bolj resnicoljubno, kot da je poškodovan kar je bolj resnicoljubno od tega, da je razbit.

Nekateri v dialog naivno vstopamo v pričakovanju, da bo sogovornik resnicoljuben. Ampak pogosto imamo opraviti s sogovorniki, ki bi tudi tole o resnicoljubnosti dali v oklepaj – češ – ljubimo lahko različne resnice.

Pozicija, da je resnic več, je udobna. Zame je res to, zate to, nobene potrebe ni, da mnenja soočiva, nobenega napora ni treba vložiti, da se dokopljeva, čigava resnica je prava, čigava je bolj resnicoljubna.

Semantika in pragmatika

Pragmatičnost ni nujno slaba. Verjetno višji cilj od tega, da v dialogu dokažemo svoj prav, je, da se stvari v svetu dogajajo tako, da je prav. Oz. da se nam zdi prav. V tem prizadevanju so tisti, ki potujejo po moralno nižji poti – da je resnic več – v prednosti. Ne govorijo nujno resnicoljubno, ampak govorijo tako, da imajo njihove besede želene posledice.

Študentom razliko med semantiko in pragmatiko pojasnim tako, da med predavanjem (navidez nepovezano s snovjo) rečem, »v tej predavalnici je pa slab zrak«. Praviloma tega ne vzamejo na znanje kot bolj ali manj resnicoljubno oceno o kakovosti zraka, ampak se kdo blizu okna potrudi in okno odpre.

Semantika stavka »tukaj je slab zrak« je v informaciji o kakovosti zraka. Pragmatika pa je v pričakovanju, da bo nekdo odprl okno. Semantika je o resnici ali o resnicoljubnosti. Pragmatika je o koristnosti oz. uporabnosti.

Tri resnice o dialogu

V dialogu, ki teče v politiki in v javni sferi, se pogosto motimo, da je o semantiki. Da je o tem, čigava resnica je bolj res. Ali kdo je bolj resnicoljuben. Tak dialog ni dovolj. Ideje morajo imeti posledice. Ideje komuniciramo z besedami. Besede morajo imeti posledice. Kaj se bo v nebesednem svetu zaradi takih ali drugačnih besed zgodilo?

  1. Dialog včasih pomaga, da se kaj spremeni, premakne. Šolski in zgodovinski primer takega dialoga so okrogle mize med poljsko Solidarnostjo in oblastmi leta 1989.
  2. Spet drugič je dialog, ujetost v dialogu, pogovarjanjih, usklajevanjih … samo distrakcija, predstava, da se nič ne spremeni. Kar si eden od partnerjev v dialogu želi. Na sestankih slovenskega Ekonomsko socialnega sveta med sindikati, delodajalci in vlado sem imel včasih občutek, da so družbeno ekonomske reforme tak problem.
  3. In tretjič so besede in boj za interpretacijo resničnosti vse, kar je res pomembno – če gre za problem na simbolnem in ne na materialno-ekonomskem področju. Take vrste problem je sprava.

Od narave problema, o katerem teče dialog, je odvisno, kako se ga bomo lotili.

V vseh primerih pa velja, da kdor se v dialogu odpove resnicoljubnosti, prej ali slej izgubi verodostojnost in takoj potem pozornost. Zakaj bi se ukvarjali z besedami, ki so prazne.


Najprej objavljeno 6.8.2015 kot prispevek za Socialni teden 2015.


torek, 15. september 2015

Sebičnost dobrote

Se spominjate novic o mučenju živali? Nekdo je mačko »metal ob tla in hodil po njej tako dolgo, dokler ni poginila«. Nekemu psu so namešali črepinje med hrano, da je potem v velikih mukah z od znotraj razparanim črevesjem in želodcem poginil. Trije srednješolci so mačke »žive zažigali, jih streljali z zračno puško, pretepali in nanje celo lepili petarde«.

Če ob branju tega odstavka čutite globok odpor, močan občutek sočutja na eni in zgražanja na drugi strani, sodite med ogromno večino ljudi, ki jim je sočutje do drugih živih bitij prirojeno.

Sočutje in skrb sta občutka, ki se zbudita, ko slišimo jokajočega otroka, ko beremo o krutosti do živali, ko gledamo fotografijo afganistanske begunke na legendarni naslovnici revije National Geographic ali fotografijo utopljenega dečka.

Človeškost človečnosti

So-čutja do trpljenja čutijo ne samo ljudje ampak sesalci na splošno. Ko so partizani domobrancem na poti v Teharje ukazali, naj se uležejo na cesto, da bi potem konjeniki galopirali po njihovih živih telesih, se je zgodilo, da so konji pazili, da niso s kopiti gazili po ljudeh. Ni jim sicer popolnoma uspelo, ampak pričevalci vedo povedati, da bi bilo brez humanih konjev še dosti huje.

Toliko o človeškosti človečnosti.

Skoraj vsem so nam taki občutki prirojeni. Nič posebnega nismo zato. Gre za čustva in občutke, ki so posledica evolucije, ne za posledico racionalnega premisleka, dobre vzgoje ali verouka. Nobenega razloga ni, da bi se zaradi takih občutkov imeli za boljšega od drugih, za človeka z velikim č, za humanista z velikim h. Ne glede na to, koliko o tem okrog razlaga.

Je pa pomanjkljivost, ne prednost, če vam taki občutki preglasijo vse druge. Ja, pomanjkljivost. V tem razmišljanju očitno ne bo sicer običajnega trepljanja moralne samopodobe bralca.

Posledica evolucije sesalcev

Evolucijski psihologi lastnost sesalcev, da so skrbni in sočutni, povezujejo s potrebo, da dosti bolj in dlje kot druge živali skrbijo za svoje mladiče. Ne samo za lastne potomce ampak za člane tropa. Preživele so tiste rodovne skupnosti, ki so bolj skrbele za svoje člane. To je dajalo rezultate. Bolj kot so skrbeli drug za drugega, več tistega genetskega materiala je preživelo.

Ko so se pojavile večje skupnosti, npr. države, razloga za skrb za vse sodržavljane ni bilo več. Konec koncev skrb za neproduktivne člane družbe pomeni manj hrane in drugih virov za vse ostale. Tako so bili pred dobrimi dva tisoč leti na eni strani občutki kot rezultat milijonov let evolucije, na drugi pa državne skupnosti, kjer se je začela izgubljati etika, ki je držala skupaj posamezne družine ali rodove.

Takrat je krščanstvo prirojene ali če hočete od Boga dane občutke, vzpostavilo kot normo za družbene skupnosti, ki bistveno presegajo eno družino, en rod. Namesto zoba za zob, očesa za oko iz Stare zaveze, po Novi zavezi nastavljamo drugo lice. Kristjani smo poklicani k skrbi za bližnjega, za uboge. Kristusov življenjepis je ena sama dobrodelnost, danes bi rekli, do depriviligiranih skupin.

Tovrstna etika je bil softver civilizacije, ki se je zgodovinsko odlično obnesla. Zahodno-krščanska civilizacija je tudi po zaslugi tega softvera prehitela in po vseh kriterijih prekosila ostale. Skrb za bližnjega je formalno umestila kot zapoved družbe.

Brez velikega pompa je prejšnji teden to ponovil predsednik Evropske komisije Juncker v govoru o stanju Unije. O tem, da je prav, da se ljudem pomaga, ne more biti debate.

So pa še drugi občutki

Skrb ni edini moralni občutek, s katerim se ljudje rodimo. Teorija moralnih temeljev našteje še pravičnost (v smislu kdor ne dela naj ne je), svobodo, pripadnost, avtoriteto in svetost. Vsi so se oblikovali med evolucijo in se uveljavili v zmagovitih človeških skupnostih.

Niso vsi ljudje z vsemi občutki enako obdarjeni. Vsi imajo občutek za skrb, nimajo pa vsi enako močnih tudi drugih občutkov. Je pa skoraj vsem ljudem skupno to, da hočejo biti dobri, da hočejo delati dobro; dobro skladno z občutki, za katere imajo posluh. Nekateri svojo »dobrost« razporedijo na več občutkov, nekateri imajo posluh samo za en občutek in tam skoncentrirajo več »dobrote«.

Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo, na način, ki bi mu računalnikarji rekli »crowdsourcing«.

Sebičnost dobrote

In v zvezi s tem bi oboji radi naredili nekaj dobrega. Dobrega, skladno s svojimi občutki. Prvi bi radi delali dobro naslonjeni na temelj, ki se mu reče skrb – poskrbeli bi za te ljudi. Drugi bi delali dobro naslonjeni še na temelj, ki se mu reče pripadnost. Poskrbeli bi, da prišleki ne bi zažrli v materialno in kulturno osnovo tistih, ki so jim pripadni. Torej nam, tukaj, staroselcem.

Eni bi delali dobro za migrante, drugi bi delali dobro tudi za staroselce. Oboje pa lahko uide čez rob. Ni več samo dobrota in ni več samo za druge. O sebi želijo povedati, da so dobri ljudje. Ne, ne s tihim nakazilom denarja na dobrodelni račun. Za svojo dobroto iščejo pozornost in priznanje okolice. S svojo dobroto se identificirajo.

Pridigajo po družabnih omrežjih. Demonstrirajo svojo človečnost na demonstracijah in protestirajo proti tistim, ki niso taki, ko oni. Ker so oni dobri, so drugi seveda slabi, kaj slabi, nehumani so. Elite, ki jih je treba eliminirati. To smo videli napisano na enem od transparentov na demonstracijah »za begunce« prejšnji teden v Ljubljani.

To nista dobrota in prijaznost, to so sebičnost, delitve in sovraštvo. Eni se imajo za boljše, ker so sočutni, drugi se imajo za boljše, ker so pripadni svoji domovini in civilizaciji. Pa imamo nov poligon za delitve med našimi in vašimi, med levimi in desnimi, za novo rundo kulturnega boja.

Ali ti bojevniki želijo pomagati migrantom, zato, da bi bilo bolje migrantom, ali zato, da bi oni o sebi imeli boljši občutek? In njihovi somišljeniki o njih? Ali o migrantih toliko govorijo zato, da bi bilo nekomu bolje, ali zato, ker se jim zdi teren primeren za še eno bitko v kulturni vojni?

Ali punčka skrbi za plišastega medvedka zato, da bi bilo lepše njej ali zato, da bi bilo bolje medvedku?

Kvote človekoljubja

Veliko pove odgovor na vprašanje, ali naj se Slovenija zavzema za kvote, ki nam bodo omogočile, da skrbimo za ljudi. Ali smo za to, da bi lahko odšli tja, kamor si sami želijo, ali bi jih s kvotami prisili, da gredo tja, kamor nočejo? Da bi jih vsaj za nekaj časa dobili npr. v Logatec, da se posname kakšna moralno-vzgojna izjava, kako je Slovenija lepa dežela, kako smo tu doma dobri ljudje in kako smo zanje lepo poskrbeli.

To ni samo skrb za druge, to je tudi skrb zase.

Pri politikih gre še za dodatno zbiranje točk z izkoriščanjem čustveno vzburjenih ljudi. Politiki, ki izkorišča čustva, se reče populizem. Čustva namreč zameglijo razum. V megli se slabo robo lažje prodaja.

Pri tem so družbeno sprejemljivejši tisti populisti, ki brenkajo na strune skrbi, kot tisti, ki brenkajo na strune pripadnosti. Medijsko poročanje se v zadnjih tednih osredotoča izključno na vzgojo ljudi v skrbne in solidarne oz. na brenkanje na ta njihova čustva. Nobena fotografija otroka za ta namen ni preveč manipulativna, nobena polresnica o Stevu Jobsu ni preveč izkrivljena, noben kader migrantov preveč izrezan.

Politika dobrega počutja

Tony Blair je to imenoval politiko dobrega počutja (feelgood politics). V tej politiki »razum iritira, dokazi motijo, čustva kraljujejo in edina stvar, ki šteje, je, da se dobro počutimo«. Da dobro dene. Da dobro dene nam. Mi smo važni, naš etični ego je treba pobožati. Kako sebično!

Dobro dene podpisati sporazum s Hrvaško. Kaj dobro, bil je fantastičen dan! Dobro dene tožiti nekoga, ki bi ga večina rada videla v zaporu. Pa kaj, če niso imeli dokazov. Počutili so se pa pravičniško! Dobro dene ukrepe v zvezi s finančno krizo preložiti na naslednjo vlado in odplačevanje dolgov na naslednje generacije. Dobro dene obljubljati več sredstev za katerikoli plemenit namen povezan z zdravjem, izobrazbo, kulturo, sočutjem …

In dobro dene moralizirati o skrbi in sočutju.

A skrb je eden od prirojenih občutkov. Vsi ga imamo, zato se najboljše prodaja. Evropska civilizacija pa je bila zmaga razuma, ki je obrzdal in produktivno usmeril stare občutke.

Humani so tudi konji, humani in še racionalni zraven smo samo ljudje.

Stvari nekaj časa dobro denejo, potem pa pridemo do tega, da se s trepljanjem moralnih občutkov ljudi ne da večno odlagati problemov. Kot je bil rekel Churchill, »včasih narediti najboljše ni dovolj dobro, včasih moraš narediti, kar je treba«.

In kar je treba, bo treba v zvezi s problemom narediti v Evropi, na evropskih mejah, v Turčiji in Jordaniji ter v Siriji. V tem vrstnem redu nujnosti in v obratnem vrstnem redu učinkovitosti.

Najprej objavljeno v Časniku 15.9.2015.

torek, 08. september 2015

Zakaj je prehajanje poslancev nelegitimno

Foto: Slovenske novice
V vsakem sklicu parlamenta se zgodi, da poslanci iz ene stranke oz. poslanske skupine prehajajo v drugo. Vzroki so v Egiptovskih loncih mesa, kot je pred leti lucidno pisal Drago Jančar. Ampak pustimo moralo.

Poglejmo številke

Za Moderndroferja je glasoval 701 volivec. Za stranko Zavezništvo Alenke Bratušek je glasovalo 38243 volivcev. Od teh jih 37542 jih ni glasovalo za Moderndorferja, ampak za nekoga drugega iz Zavezništva. Moderndorfer je imel pač srečo, da so drugi iz Zavezništva dobili še manj glasov od njega in v parlementu sedi on.

V parlamentu je Moderndorfer eden izmed štirih poslancev ZaAB, ki je skupaj zbrala 38243 glasov. Moderndorferjeva četrtina je 9561 glasov. Voljo teh 9561 volivcev bo Moderndorfer nesel drugam. Njegovih jih je med temi 9561 samo 701. Pa še za te ne vemo, ali so glasovali zanj ali za stranko. 8860 mu jih je podaril volilni sistem. Dvanajstkrat toliko, kot jih je dobil sam!

Zato je prehajanje nelegitimno, v bistvu nepošteno in neetično. Poslanec nosi drugam glasove, ki jih ni dobil on.

Zato bi bilo treba spremeniti volilni sistem.


sreda, 19. avgust 2015

Nekaj je treba storiti

Googlal sem in googlal, pa sem dolgo rabil, da sem priklikal do polnega besedila te državljanske pobude, ki je nastala leta 2003. Ni bilo težko najti medijskih zapisov o pobudi, nihče pa ni objavil povezave do polnega besedila. Mediji pač radi docirajo o tem, kako je treba stvari pravilno razumeti, neradi pa bralca spustijo do vira. Na STA je bil za mitnico, objavila pa je emigrantska Svobodna Slovenija, zgledno arhivirana v dlib.si.

Vir vira: Digitalna knjižnica Slovenije.


Državljanska pobuda
Nekaj je treba storiti  

Nekaj je treba storiti zato, da bo v Sloveniji končno zaživela demokracija.

V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele, da bi sprejemali njene konstruktivne predloge. Skoraj v celoti je odpovedal tudi nadzor neodvisne javnosti. Z izjemo nekaterih manjših časopisov in posameznih novinarjev, ki kritično obravnavajo obstoječe stanje in hude zlorabe oblasti, je slovenski medijski prostor skoraj v celoti usmerjen v podporo tako-rekoč sleherni vladni odločitvi, za vse napake pa iščejo grešnega kozla v marginalizirani in zmeraj bolj nemočni opoziciji. Državljani imamo na voljo v glavnem ustrezno prikrojene informacije in pristranske informacije in pristranske komentarje v tisku in elektronskih medijih.

Posledica tega je dejstvo, da se z denarjem davkoplačevalcev ravna po domače, razraščata se klientelizem in korupcija, državne službe se delijo po kriterijih politične privrženosti ali vsaj lojalnosti, še naprej teče proces privatizacije, usmerjene v žepe podpornikov zmeraj iste oblasti. Celo humanitarne organizacije so v odsotnosti slehernega nadzora postale plen zasebniških interesov. Naraščajoči problemi v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, znanosti in kulturi niso deležni kritične obravnave. Socialna razslojenost je vse hujša, vse več je mladih ljudi, ki v življenje vstopajo s slabimi možnostmi za šolanje, zaposlitev in ureditev stanovanjskih vprašanj.

Problemi, s katerimi se sooča današnja slovenska družba - in omenili smo jih le del - niso nerešljivi. Za njihovo razreševanje je potrebno skupno prizadevanje državljanov in njihovih izvoljenih predstavnikov, najsi bodo na vladajoči ali opozicijski strani. Vendar pa je osnovni pogoj za takšno prizadevanje demokratično ravnotežje, upoštevanje različnih mnenj, javni nadzor nad aktualno oblastjo in v perspektivi možnost za zamenjavo sleherne oblasti. Ob današnjem stanju demokracije v Sloveniji, se pravi ob politično nadzorovanih medijih, ob arogantnem obnašanju vladajočih strank v parlamentu, ob samozadostnih nadzornih odborih v državnih kapitalskih skladih in podjetjih, ni mogoča nobena sprememba. Tudi vstop Slovenije v EU ne bo sam po sebi prinesel večjega demokratičnega ravno­težja in nadzora nad oblastjo, če tega ne bomo zahtevali in uresničili sami.

Vsi dosedanji dobronamerni pozi­vi, vse peticije, vse kritike in analize, ki so težile k objektivnosti in pluralizaciji medijev, so bile bob ob steno. Vse zahteve opozicije za večji nadzor nad delovanjem vlade, njenih skladov, fi­nanc in zaposlovanja so naletele na aroganco parlamentarne večine. Zato podpisani razumemo in pod­piramo tiste zahteve dela opozicije, ki so težile k ustvarjanju razmer za raz­cvet polne, ne pa zgolj formalne de­mokracije. Parlamentarni opoziciji, or­ganizacijam civilne družbe in posam­eznikom je treba omogočiti, da bodo njihova stališča sploh prišla do izraza. Menimo, da sta se parlamentarni opo­zicijski stranki SDS in N.Si obrnili na pravi naslov, ko sta predsedniku vlade izročili šest zahtev, kajti škarje in plat­no imata v rokah vlada in njena parla­mentarna večina. Dobljene volitve v demokraciji nobeni večini in njeni vla­di ne dajejo pravice do uzurpacije oblasti, davkoplačevalskega denarja in medijske javnosti. Vlada je v demokra­ tični državi dolžna omogočati plurali­zem mnenj, kritiko in nadzor oblasti, kakor je dolžna onemogočati politične in druge monopole na kateremkoli področju, pa četudi so to njeni lastni monopoli. Če tega ni pripravljena sto­riti, je na poti v diktaturo.

Gre za to, da nam do sedaj ni uspelo ustvariti prostora za enakovredno delovanje opozicije in kvalitetnega prostora za delovanje civilne družbe. Namesto, da bi z odprtostjo duha in v dobri veri poiskali možnost za kvalitetnejši politični prostor, kjer bodo svobodno dihali vsi, tudi tisti, ki ne prise­gajo na trenutno vladajočo politično opcijo, se ustvarja ozračje zatohlosti in apatičnosti.

Podpisani zato predlagamo, da vla­da prisluhne zahtevam opozicije in začne z njo demokratični dialog. Najmanj, kar je treba nemudoma storiti za vsestransko informiranje jav­nosti in omogočanje nadzora nad oblastjo, pa je naslednje : vlada naj izdela in predlaga, parlament pa naj sprejme zakon o pluralizaciji medijev, ustanovi naj ustrezen sklad in zagotovi sredstva za ustanovitev, zagon in razširjanje nevladnega in neodvisnega dnevnika; v debati z opozicijo, civilni­mi združenji in novinarji naj vladni in parlamentarni predstavniki dosežejo javni konsenz o popolni neodvisnosti nacionalne Televizije in Radia oziroma o reorganizaciji nacionalke v de­janski javni zavod, kot to zahteva že veljavni zakon; sedanji predsednik Sveta RTV, do pred leti predsednik se­danje vladne stranke in njen aktivni član, naj takoj odstopi in prepusti svoje mesto neodvisni, ugledni in zaupanja vredni osebnosti s kulturnega ali znanstvenega področja; spremenjeni zakon o nacionalni RTV mora zagoto­viti takšno sestavo sveta, ki bo uprav­ljal zavod dejansko z interesi javnosti; vlada naj omogoči nadzor nad delovanjem vseh nadzornih odborov drža­vnih kapitalskih skladov in podjetij, v katerih ima svoj delež, tako da bo v njih s svojimi strokovnimi predstavniki po dogovorjenem sorazmerju navzoča tudi opozicija; vlada naj se v javni upravi in na vseh vitalnih področjih ja­vnega interesa odpove imenovanjem po izključno strankarskih političnih kri­terijih, k delu in s tem notranjem nad­zoru naj pritegne strokovnjake ne gle­de na njihovo politično prepričanje in pripadnost; vlada naj sprejme potrebne ukrepe, s katerim bo premoženje nek­danjih družbenopolitičnih organizacij pravično porazdeljeno med vse stran­ke, ki so sodelovale na zadnjih parla­mentarnih volitvah.

Z uresničevanjem teh zahtev bo storjen prvi korak k demokratičnemu ravnotežju in evropskim političnim in medijskim standardom v naši državi. S tem bo vsaj delno omogočena pravica državljanov do vsestranskega informiranja in nadzora nad delovanjem oblasti, kakor tudi njihova enakopravnost v javnem življenju. Čas je, da Slovenija iz demokratizacije in tranzicije prestopi v demokracijo.

Barbara Brezigar
Drago Demšar
Drago Jančar
Vasko Simoniti
Rudi Šeligo
Aleksander Zorn

18.2.2003





torek, 18. avgust 2015

Kako so nam oprali možgane

Rad imam časopise. V časopisu človek novic ne gleda skozi 4, 5, 7, 13 palčno okence. Stran spodobnega dnevnika ima - povedano računalniško - diagonalo vsaj 40 palcev in ločljivost vsaj 8K. Listanje je še bolj gladko kot na iPadu in se zatika samo na ozkih sedežih v letalu.

Uživam vsakič, ko me na kakem letališču pričaka izbira svetovnih dnevnikov. Ne zaradi vonja po tiskarski barvi in privlačni otipljivosti papirja. Uživam zaradi kulturnega šoka. Zaradi drugačne klime. Samo kratka ura poleta loči od naslovnic tipa "Križanje Grčije" do naslovnic tipa "Keinen Cent mehr".

Izbral sem tri članke, ki so mi na nekem prestopanju padli v oči. Objavljeni so v "osrednjih" medijih, ne v kakšnem tedniku z roba kioska, branosti in političnega prostora.

Migranti proti beguncem

Na naslovnicah domačih časopisov prevladujejo srce parajoče zgodbe ljudi, ki jim Evropa pomaga preko Sredozemlja. Pri nas jim sočutno pravijo begunci.


V tujem tisku jim večinoma pravijo migranti. Kar tudi so. Tuj časopis analizira, kako so migranti dober posel za podjetnike, ki jih vozijo preko Sahare. Analiza transportnih poti, zaslužkov ... Junak zgodbe ni "begunec" ampak trafikant z ljudmi. V petih letih da je zaslužil dovolj za hišo s petimi spalnicami, je lastnik trgovine, kupuje nove Toyote, da bo razširil posel, po katerem je vedno več povpraševanja. "Revnim pomagamo v kraje, kjer je več priložnosti", pravi.

Nizozemci ne marajo nacistov

Celo rubrike "na današnji dan" niso take, kot smo jih vajeni. Nizozemci leta 1940 niso marali nacistov. Vsaj tako je New York Times poročal pred 75 leti. Pisalo so, da "flegmatični Nizozemci" "vedo bolje kot da bi se aktivno upirali nemški okupaciji". So pa pokazali "odločno grozilen odnos" do članov lokalnih nacističnih organizacij.

In verjetno takega odnosa nihče ni razumel kot kolaboracijo in ga kaznoval z atentatom. Nizozemska je med 2. svetovno vojno izgubila 2.4% prebivalstva, od tega je bila polovica Judov. Slovenija je imela vsaj za 6.5% žrtev. In tudi nismo marali nacistov, ampak nekomu to ni bilo dovolj.

Očeta mu je ubil sistem

Tako piše sin ubitega v Auschwitzu, ko komentira proces proti 94-letnemu računovodji tistega taborišča, ki se je te dni končal v Nemčiji z obsodbo uradnika. "Ubil ga je genocidni sistem, v katerem je Groening zavestno sodeloval. Da so ga poslali v zapor, je usluga človeštvu, da se take stvari ne bi ponavljale".

V Jugoslaviji nikogar niso poslali v zapor in stvari so se ponavljale; v Srebrenici npr. Sistem da je imel same dobre namene, samo nekaj posamičnih ekscesov da se je zgodilo. Nobene obsodbe sistema ni bilo, nobenega glasu ni, da je tisoče Slovencev pomoril sistem.

Nekaj tednov kasneje na nacionalni TV vidiš profesorja z univerze, ki razlaga, da se je cela Evropa nekoč zanimala za ta sistem, ki da je bil najbolj napreden.

Najbolj belo pranje

Če boste na jasen zimski dan fotografirali zasneženo pokrajino, bodo barve na sliki vlekle v modro. Natančneje povedano, površine snega, ki so v senci, bodo na sliki modre barve. Ko smo bili tam, se nam je tisti sneg zdel bel. Vse okrog nas je bilo belo.

Možgani znajo izbrati, kaj je nevtralno, fotoaparat pa to dela boljše ali slabše. Nekateri programi za popravljanje fotografij omogočajo naknadno popravljanje kaj je brezbarvno. Profesionalnim kameram pred snamanjem nastavijo belino tako, da posnamejo bel list papirja. Naša čutila rada relativizirajo. Kaj šele razum. Belino naši možgani nastavijo na tisto, za kar smo se naučili, da je belo. Fotoaparat pa ne. Izmeri barvo in to je to.

Kakšne barve je sneg?
Nekaj podobnega se zgodi, če se iz svežine podeželja vrnemo v zakajeno mesto. Nekje na robu ljubljanske kotline zasmrdi, zaduhamo dim. Najkasneje naslednje jutro smradu ni več. Pa ne zato, ker bi zapihal veter. Telo se je prilagodilo. Zakajenost je nova normalnost. Zakajenost je bel, nevtralen vonj.

In bela, nevtralna, brezbarvna je slika sveta, ki nam jo rišejo mediji. Ja, nekateri razumsko ocenjujemo, da stvari niso brezbarvne. Ampak intuitivno, nezavedno pa vsoto kakofonije glasov v javnosti sprejemamo za belo, oz. sivo, oz. brezbarvno. Kot je rekel Branko Senegačnik, aklimatiziramo se.

Podobno, kot se je zdel siv sneg v tisti senci, pa ni bil siv ampak je bil dejansko moder, ker se od njega odbija modra barva neba in ne bela sončna svetloba. Podobno, kot smradu mestnega dima ne vonjamo več.

Sprva žalitev inteligence, sčasoma opis

Tupatam berem tudi kolumniste osrednjih, torej menda normalnih - v smislu besede norma, pravilo - slovenskih časopisov. To so mediji, katerih mešanica določa, kaj je brez barve, kaj je brez vonja.

Prva reakcija na enega od prispevkov je bila, pa koga ima pisec vendarle za norca. S prepadom med dejstvi in spinom žali inteligenco svojih bralcev. In vendar je časopis popularen, ima veliko bralcev, med njimi so tudi pametni ljudje.

Sklep: ko dovolj dolgo, sistematično, množično in vplivno žališ inteligenco ljudi, tega čez nekaj časa ne dojemajo več kot žalitev, ampak jih je izpostavljenost tako definirani belini spustilo na nivo, ki naredi žalitev za opravičljivo. Niso dovolj razgledani, da bi opazili, da je na tisti sliki bela sončna svetloba, snega pa pač moder. Ne opazijo več da je zrak zatohel.

Kako so nam oprali možgane

Za naslov tega prispevka sem si sposodil naslov Dežulovićevega komentarja "Kako so nam oprali možgane". Se mi zdi kar primeren. Celo tisti, ki si iskreno želijo, da bi oprali na belo, se včasih ne zavedajo, da bela ni vedno bela. De se bela samo zdi, glede na vse ostalo. V resnici pa je modra. Oz. rdeča.

Zato, ko ta prostor zapustiš, zaboli, zaskeli, drugače je. Nevtralno je nekaj drugega. Ravno se človek dobro navadi, pa zaboli spet ob povratku.

Najprej objavljeno v Časniku 18.8.2015.

sobota, 15. avgust 2015

Odpuščati napake, kaznovati vzorce

Karel Erjavec. Vir ozs.si
I once had a boss who gave me some great advice, not just for managing people but for judging politicians: You forgive mistakes; you punish patterns. Everybody screws up. But if someone won't learn from his mistakes and try to correct his behavior, then he either doesn't think it was a mistake or he just doesn't care (vir).

torek, 21. julij 2015

Mnenje kot obveznost

Blogam od leta 2007. Zadnje leto nekaj bolj resno pišem za Časnik in Siol. Za Časnik moram nekaj napisati natanko vsake štiri tedne. S poudarkom na natanko in moram. Tako smo se dogovorili.

Odkar to delam, sem začel bistveno bolj spoštovati kolumniste, ki to počnejo redno, tedensko, nekateri celo za več medijev. Imajo tudi po dve, tri, štiri mnenja. Na teden! Ubesedena v predpisano število besed. Ker se vendar ve, koliko besed gre na stran, in stran mora kolumnist zapolniti. Z mislimi o ljudeh, dogodkih in zadevah. Kako že gre tisti pregovor, da modri premišljujejo o zadevah, intelektualni pešci pa opravljajo ljudi?

Koliko pa je zadev, ki so vredne razmisleka? S koliko plati? Še dobro, da se drug za drugim odvijajo dogodki in da imamo ljudi, ki so predmet pisanja. In dobro, da imamo internet in spletne medije, da se vse to objavlja z razmeroma malo škode za drevje.

Naloga, napisati tole kolumno se je pokrila s službeno potjo.

Od daleč je Slovenija manjša. Je v drugi časovni coni, njeni problemi pa so iz nekega drugega stoletja. V časopisih so neke druge novice, na televiziji neki drugi programi in druga mnenja. Normalnost je drugačna. Normalnejša.

Nič mi ta hip ne leži na duši, da bi moral deliti z javnostjo. Duša je olajšana za sekirancijo o tem, kar se nam dnevno dogaja.

Morda delam napako in tvitnem, namesto, da bi misel tiho dal na stran in jo, ko je treba, razvil v blog. Ali da blogam, namesto da bi se potrudil in napisal resen članek, knjigo. Ampak to je moj problem, ne vaš.

Papež Benedikt XVI je ob neki priložnosti rekel: »Tišina je sestavni del komunikacije. V njeni odsotnosti besede bogato z vsebino, ne morejo obstajati. V tišini bolje poslušamo in razumemo sebe. V tišini se rodijo ideje in dobijo globino, bolje razumemo, kaj hočemo povedati in kaj pričakujemo od drugih«.

Mar niso prav počitnice namenjene tudi temu, da se rodijo ideje, da zorijo, da dobijo globino?

Ta mesec torej vaš kolumnist ostaja tiho.

Najprej objavljeno v Časniku 21.7.2015.

sreda, 24. junij 2015

Sveto v posvetnem

V četrtek praznujemo Dan državnosti. Eden od tistih, ki bi jim po ameriško rekli »founding father« slovenske države je dr. Peter Jambrek. Čeprav bi se dve tretjini Slovencev samozaničljivo zmrdovalo že ob ideji, da Slovenija sploh ima »očete države«.

Jambrek je bistveno prispeval k pomladnemu vrenju, od 57. številke Nove revije, prek pisateljske ustave, do »udara«, ki so ga v Poljčah izvedli Jože Pučnik, Franc Zagožen in on, ter potisnili najprej poslansko skupino Demosa, potem pa vso državo na nepovratni tir osamosvojitve. Je soavtor ustave, kot jo imamo in je kasneje, kot ustavni sodnik prispeval k temu, da jo razumemo, kot jo.

Bil je v ospredju, ko se je ustanavljal Zbor za republiko in v ozadju, ko se je ustanavljala Državljanska lista Gregorja Viranta. Če bi pri slovenski desnici radi našli koga, ki bi bil njen stric iz ozadja, potem bi bil to Jambrek. Pri čemer bi »prava desnica« protestirala že pri sami oznaki, da je Jambrek desnica.

V avtokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove revije, kar je uspelo. V demokraciji je bil med pobudniki za ustanovitev Nove univerze, kar se je zataknilo. Pisal je ločeno mnenje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, kamor se je pritožil Grof Tostoj v zvezi z obsodbo, da je žalil dobro ime angleškega oficirja, ki je domobrance izročil partizanom v pobijanje.

Peter Jambrek je eden od tistih bivših partijcev, ki jih je v prejšnjem režimu politično, politika in oblast mikala bolj, kot jih je odbijala nihilistična pokvarjenost partije. Je v dobri družbi. Med »osamosvojiteji« je komaj kdo, ki ni najprej sistema poskusil porušiti od znotraj. Kot se temu lepo reče.

Včasih se zdi, kot da bi bila osamosvojitev srečna posledica frakcijskih bojev znotraj đilasovskega novega razreda, »uporniška« Mladina pa le glasilo ene od frakcij. Ampak to je tema za neko drugo razmišljanje.

Zbrana dela

V najboljši tradiciji slovenskih družboslovcev je Jambrek napisal pet debelih knjig, kjer je zbral in uredil veliko tega, kar je bil že napisal, in dodal še kaj novega. Menda danes velja pravilo, »namesto knjige napiši članek, namesto članka zapis na blogu, namesto zapisa na blogu napiši tvit, namesto da tvitneš, bodi tiho«. Zadnjega bi se sam moral bolj držati, mi pravijo. Današnja publika ceni kratkost, Zgodovini pride prav izčrpnost. Te knjige ostajajo za Zgodovino.

Ko sem bil minister, so me vabili na celo množico dogodkov, da bi jih »počastil s svojo prisotnostjo« in »nagovoril zbrane«. Kar so v resnici upali, je, da bi ostal nekaj dlje in slišal, kaj imajo oni povedati politiki. Vabilo je učinkovit način, da si za nekaj časa zagotoviš pozornost.

Nekaj podobnega je vabilo na okroglo mizo, kjer predstavljajo neko knjigo. Na okroglo mizo pač ne moreš, ne da bi prebral, o čemer naj bi diskutiral. In sem se ob koncu prvomajskih praznikov spopadel z vsemi petimi deli, s posebno pozornostjo pa z Demokracijo in državo. Ne vem, če bi se brez vabila tudi, zato sem še posebej hvaležen za priložnost, da sem se moral.

Jedro knjige je o tem, kar sem pisal zgoraj. O zgodovini, kot jo je delal, doživljal in (nekateri pravijo) videl dr. Peter Jambrek. Z ambicijo biti več kot esej ali memoari; z ambicijo znanstvene analize dogodkov. Ampak tisto, kar je pritegnilo moje zanimanje, sta začetek in konec. »The rest is history,« začetek in konec sta pa stvar avtorjeve izbire.

Iskanje svetega

Na začetek in na konec Jambrek postavi iskanje svetega. Začne z zgodbo o Ehnatonu, malo znanem faraonu, ki je vladal pred 3300 leti in vzpostavil prvo monoteistično religijo. Namesto kolektiva bogov za kolektiv ljudi en sam bog za množico posameznikov. Zato nekateri Ehnatona imenujejo za prvega posameznika. On (ali pa nek njegov svečenik) naj bi iz Egipta pobegnil v Palestino in kot Mojzes dal temelj monoteizmu Judovstva, ki postane potem osnova za monoteistično krščansko in muslimansko vero.

V različnih videnjih teh dogodkov Jambrek najde vir za tri zahodne odnose do svetega in božjega. Če poenostavim gre, prvič, za materialistični pogled, kjer za sveto ni prostora, drugič, za religiozni pogled, kjer je sveto božje in izhaja od Boga, kot ga razumejo verstva in, tretjič, za tisto vmes.

Tisto vmes so iskali intelektualci in znanstveniki, menda od Ehnatona naprej, posebej intenzivno pa od Spinoze dalje. In je poznano kot teizem, agnosticizem, spinozizem ipd. Imajo težavo pristati na Boga v religioznem smislu, prepoznavajo pa kup božjega ali svetega vsepovsod.

Haidt bi to iskanje svetega razložil kot zadrego ljudi, ki so se pač rodili z moralnim temeljem, ki se mu pravi svetost oz. čistost, niso pa na ta temelj postavili Boga, ki je za njihovo civilizacijo običajen; torej krščanskega Boga v Evropi, Mohameda na Bližnjem vzhodu, Budo v Aziji … Ti ljudje potem iščejo božje in sveto drugje. Veliko jih to najde v naravi, v njenih zakonih in pretiravajo z ekologijo in vegetarjanstvom. Nekateri to najdejo v ljudeh in njihovi dobroti. Jambrek išče sveto v inštitucijah, ki jih je postavil človek. Tudi v univerzi, v znanosti, ampak najbolj in predvsem v državi.

Središče nacije kot sedež svetega

S prahom iskanja svetosti je posuta celotna knjiga, intenzivno pa se k svetosti Jambrek vrne na koncu. Nasloni se na Edwarda Shilsa, ki je v svetem iskal jedro oz. center modernih družbenih struktur, v modernih časih tudi in predvsem držav. Jambrek knjigo dejansko konča z iskanjem vrednostnega središča nacije kot sedeža svetega.

Njegov recept za prihodnost razumem, kot da naj si priznamo, kaj je sveto, da smo v stiku s svetim, da se mu priklanjamo, da se od svetega bogokletno ne odmikamo. Svete so po Jambreku vrednote upora in svobode. Bogokletno pa je pozabljanje spomina na bistvo prejšnjega režima: na umor, rop, prevaro; in bogokletno je pozabljanje simbolov emancipacije, ki je oblikovala sodobno slovensko državo.

Sam sem previden, konservativen pri tem, kaj bi lahko bilo sveto. Sveto je tisto, kar je v bližini božjega. Nič svetega ne vidim v državi. Božje kraljestvo ni od tega sveta, pravimo kristjani. Ne zdi se mi uporabno, da državo povezujemo s svetim. Država je servis, ki mora zagotavljati določene storitve državljanom: varnost, pravico, svobodo, socialno skrb, do neke mere zdravljenje, izobraževanje in podobno.

Če komu pomaga, da je udeležen pri nečem svetem, v redu, ampak moja ocena je, da tisto, kar ta hip potrebujemo, ni verska gorečnost in zagnanost za popravljanje države, ampak tehnokratsko izboljševanje storitev, ki jih ponuja, in ki dobesedno razpadajo. Od sodstva do zdravstva.

Kar ne pomeni, da iskanje svetega tudi v takih rečeh ne zasluži spoštovanja.

Še lojalnost in avtoriteta

Za ustvarjanje kohezije v človeških skupnostih poleg moralnega temelja svetosti po Haidtu skrbita še dva, lojalnost in spoštovanje avtoritete. Države si zaslužijo in morajo zaslužiti lojalnost in politiki si morajo z avtoriteto zaslužiti spoštovanje. Morajo si zaslužiti, ne pripada jim, ker je v tem nekaj svetega. Sicer bodo ljudje lojalni in bodo spoštovali kaj drugega, kar bo manj produktivno za razvoj skupnosti.

Ti trije temelji, torej občutek za sveto, za spoštovanje avtoritete in za lojalnost, so še posebej razviti pri ljudeh desne ali konservativne usmeritve, zato menda bolj intenzivno izobešamo zastave ob nacionalnih praznikih, raje govorimo o domovini kot o državi, težje bi kak kos našega morja prepustili Hrvatom, manj odprti smo za tuje migrante. Bolj smo dovzetni za tisto, čemur pravijo politika identitete.

Ta izostreni občutek za lojalnost in spoštovanje avtoritete postane problem desnice v trenutku, ko zato postanemo tudi bolj natančni, kdo je in kdo ni naš. Peter Jambrek je eden od tistih, ki menda niso več »naši«. Od srede devetdesetih do danes se je takih »bivših naših« na desnici nabralo kar nekaj.

Naši in naši

Jambrek na problem naših in vaših gleda še širše in po moje uporabno. Jambrek delitev med levim in desnimi ne vidi tam, kjer to vidi večina politikov in komentatorjev, ki to vidijo nekje na levem robu treh pomladnih strank, tisti bolj zagreti pa še bolj desno.

Slovenski prepad vidi med modernimi, liberalnimi, individualističnimi in v evropsko civilizacijo usmerjenimi silami ter tistimi, ki rinejo na drugo stran Huntingtonove meje med vzhodno in zahodno civilizacijo. Ta je bila 1500 let na Drini. Ki rinejo v kolektivizem in v ponavljanje zablod prejšnjega režima. In zato je videl v preteklosti in vidi danes politično večino drugje in drugače kot »naši« kulturni bojevniki.

Povedano v jeziku, ki ga razume »prava desnica«, del »komijev« je po njegovo pri pomembnih zadevah na pravi strani. Kar je vredno razmisleka.

Najprej objavljeno v Časniku 24.6.2015.