Za Družino o zadnjem valu cenzure

Za zadnjo Družino sem dobil nekaj vprašanj o tekočih zadevah na področju svobode govora. Nekaj spodaj, več pa tule oz. v tisku.

Katera definicija socialnih omrežij vam je najbolj blizu?

Socialno omrežje razumem kot storitev na internetu, ki omogoča vzpostavljanje stikov med ljudmi. Ti stiki so lahko osebni, med znanci - gre za družabna omrežja. Ali pa so ti stiki neosebni, med neznanci. Ta družbena omrežja prispevajo k povezanosti družbe kot celote. Socialna omrežja kot Twitter ali Facebook imata obe funkciji, Twitter bolj, Facebook nekaj manj.

Po raziskavi Pew 36% prebivalcev ZDA kot glavni vir informacij uporablja Facebook. Kakšno vlogo imajo socialna omrežja v medijskem prostoru – so le platforme za deljenje uporabniških vsebin ali so ‘uredniki’ medija z izjemnim dometom?

Socialna omrežja vsebine prilagajajo uporabnikom s ciljem, da bi se ta čim dlje zadržal na tem omrežju. Da bi mu bilo zanimivo, da bi mu pokazali čim več oglasov. Z istimi tehnologijami, ki vsebine prilagajajo komercialnim interesom, je vsebine mogoče prilagoditi tudi političnim ali ideološkim ciljem. Nobelovec Cass Sunstein je pokazal, da lahko ljudi z razmeroma nežnimi sporočili dregnemo v "pravo" smer. In to se verjetno dogaja.


Kako vidite vlogo socialnih omrežij v zatiranju medijske svobode po svetu (v primeru ZDA, a tudi v sodelovanju z avtoritarnimi režimi) na eni strani in pri širjenju dezinformacij (fake news, medijske vojne, teorije zarote, ...) na drugi strani?

Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo.

Oblast se je od nekdaj trudila, da bi nadzorovala, kar se govori in misli. V demokraciji je še toliko bolj pomembno, da ljudje niso izpostavljeni novicam in mnenjem, zaradi katerih bi lahko glasovali "narobe". V času starih medijev so javni prostor nadzorovala uredništva, v času interneta tega nadzora ni več. Politika se ozira po načinih, da bi ga nekako spet vzpostavila in upa, da bodo socialna omrežja opravila to delo. Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo bodo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo. Kot tudi ne družbe ene resnice. Zato je pomembno, da je prostor za kulturno razpravo kar najbolj široko odprt. V ozadju celotne zgodbe o lažnih novicah je težnja, da bi se nekdo vzpostavil kot posestnik resnice, ki zasluži privilegiran položaj. To je v izhodišču narobe. Resnica se oblikuje v soočenju različnih pogledov, ne z blagoslovom enega vira.

Kako bi po vašem mnenju morala potekati regulacija vsebin na socialnih omrežjih - je to dovolj prepustiti zasebnim družbam samim, ali naj cenzuro opravlja država (kot v poljskem predlogu)? Je težava monopolni položaj velikih tehnoloških podjetij?

Avtorji deklaracij o človekovih pravicah so kot vrednoto prepoznali svobodno kroženje idej, zato so državi prepovedali vmešavanje v to. Če bi takrat kazalo, da bi lahko kroženje informacij oviral zasebnik, bi prepovedali tudi to. Zato je regulacija socialnih omrežij v smeri, da ne smejo ovirati kroženja informacij povsem v duhu človekovih pravic. Izgovori, da so zasebna podjetja, pa ne zdržijo. Tudi avtobusno podjetje, kjer so morali črnci sedeti zadaj, je bilo zasebno, pa smo dosegli, da te diskriminacije ni več. Podobno ni primerno, da zasebno podjetje, ki ima dejansko položaj javnega prostora, ovira desne in promovira leve glasove.

Urednik First Things R. R. Reno je ob izbrisu Trumpa iz socialnih omrežij poudaril vlogo tiskanih medijev, ki jih ‘Big Tech’ ne more cenzurirati, nekateri pozivajo k ‘odklopu’ iz Facebooka in Twitterja. Lahko komentirate?

Izbris Trumpa je poniglavo dejanje. Dokler je bil predsednik, se niso upali, ko ni bil več, pa so se nadejali, da se bodo tako prikupili novi oblasti. V trenutku izbrisa je Trump postal oporečnik. Benediktinska opcija, da se konservativni pol umakne iz javnega prostora v geto svojih radijskih postaj, časopisov, šol, morda zaprtih skupin na omrežju Telegram, na Gab ali Parler, ni rešitev. V jedru zahodnega razvojnega modela je spopad idej in zmagati ga je treba na javnih socialnih omrežjih. Za to pa morajo ostati javna in odprta za vse. Regulacija mora omejiti, kako lahko ona omejujejo pravice svojih uporabnikov.

 

Kulturni boj v 21. stoletju

16. februarja leta 1600 so na Campo de’Fiori v Rimu na grmadi zažgali duhovnika, teologa in astronoma Giordana Bruna. Splošno prepričanje je, da je končal na grmadi zaradi zagovarjanja heilocentričnega sistema, ki ga je nekaj let pred tem v knjigi posvečeni papežu predpostavil poljski služabnik cerkve Nikolaj Kopernik. In zaradi katerega naj bi Galilei več dni (3) preživel v inkvizicijski ječi in pri oseminsedemdesetih umrl v udobnem hišnem priporu. Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo. Med drugim je na podlagi študija spisov egiptovskih hermetskih besedil učil, da je bil Jezus »nadarjen čarovnik«, da ni bil brezmadežno spočet in podobna bogoskrunstva.

26. januarja 1943 je v koncentracijskem taborišču v sovjetskem Saratovu od lakote umrl botanik Nikolai Vavilov. Dokazoval je, da rastlina izvira od tam, kjer je v naravi najti največjo genetsko raznovrstnost. Zbral je vzorce za tedaj eno največjih semenskih bank. Zapletel pa se je v spor z tedaj uradno cerkvijo v sovjetski botaniki, ki jo je s Stalinovim blagoslovom vodil Trofim Lysenko. Ta je učila, da organizmi, tudi rastline, na potomce prenesejo izkušnje iz svojega življenja. Podobno – in drugače kot Darwin – je učil Lamarck. Lysenko je obetal, da bo z »učenjem« rastlin rešil Sovjetsko zvezo lakote, ki jo je povzročila kolektivizacija. Za bogoskrunstvo – torej nepristajanje na uradno doktrino, ki bo vendar državo rešila lakote – so Vavilova poslali v gulag.

Skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne vaške straže

26. oktobra 2007 so odstopili predstojnika laboratorija Cold Spring Harbor, Nobelovega nagrajenca James D. Watsona. Nobelovo nagrado je – skupaj z dvema sodelavcema – dobil za odkritje dvojne vijačnice, kemične strukture DNA, ki je nosilec genetskega zapisa in velja za eno največjih znanstvenih odkritij 20. stoletja. Kasneje je vodil projekt razvozlavanja človeškega genoma. Kot znanstveniku, ki je navajen delati s podatki, mu je večkrat ušla kakšna hipoteza – v smislu, morda pa le imajo biološke oz. genetske razlike kaj vpliva – od vloge žensk v znanosti do razlik v libidu ali inteligenci med rasami. Zaradi neprimernih (tudi jaz mislim, da so bile neprimerne) izjav o črncih, so mu letos odvzeli vse častne naslove in nazive.

Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo.

Zgornji primeri imajo nekaj skupnega in nekaj razlik. Skupno vsem je, da so s svojim strokovnim delom dregnili v nekaj, kar je bilo v tistem času nezaslišano. In da jih je bilo zato potrebno uničiti, onemogočiti ali vsaj utišati. Resničen greh ni bila znanstvena (ne)resnica, ampak moralna nesprejemljivost povedanega. Zakaj, pojasnjuje ameriška poslanka Demokratske stranke Alexandra Ocasio Ortez. Skrbi jo, »da več ljudi zanimajo natančni podatki, dejstva in pomenska pravilnost kot pa moralni prav«. In to da je slabo.

Razlike so v tem, da trend kaže, da je nasilnost obračunavanja z drugače mislečimi upadala – od grmade preko gulaga do upokojitve. In razlike so v tem, da se skrb za moralni prav »podružblja«. Bruna in Vavilova je še preganjala oblast – cerkvena ali državna. Dandanes pa skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne – vaške straže.

Vaške straže so neupravičeno na slabem glasu, še posebej, ker se menda lotevajo nasilnega varovanja državne meje. Drži – monopol nad nasiljem naj bi imela država. Imamo pa vaške straže tudi na internetu, v podjetjih in v javnem prostoru in te so morda še večja grožnja človekovim pravicam kot zaostrovanje zakonodaje. Zastraševalni učinek, ki ga imajo pogromi nad ljudmi, ki so se v nekem trenutku izrazili v nasprotju z dogmo, so dandanašnja verzija grmad. Brisanje vsebin z interneta, prepoved oglaševanja nekaterih člankov pa sodobna verzija zažiganja knjig.

Kulturni boj je vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev

Strateg Trumpovega volilnega uspeha Steve Bannon je dejal, da je politika nizvodno od kulture. Da ideje tečejo od kulture proti politiki. Da bo jasno, mislil je na kulturo, ne na umetnost. V tej luči je kulturni boj predhodnik političnih bojev. Politika pa je, če parafraziramo von Clausewitza, nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Kulturni boj je torej vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev. Pravega kulturnega bojevnika ne zanima, kaj o Jezusovem življenju pravijo poročila egiptovskih modrecev iz 2. stoletja, niti ga ne zanima, kaj kroži okrog česa, niti ga ne zanima kako se lastnosti rastlin, živali ali ljudi dedujejo, niti ga ne zanima, kaj se je res dogajalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, niti ga ne zanima, zakaj so res propadle indijanske kulture v Ameriki, niti ga ne zanima, v čem so res enakosti in razlike med spoloma. Zanima ga obramba narativa, zgodbe, zelo verjetno neresnične oz. izmišljene, pa vendarle centralne za njegovo prepričanje.

Vse tiste, ki resnice, dejstev, podatkov ne vidijo kot orožja v boju idej kulturne vojne, dejstva in argumenti ne zanimajo. Pomembnejše je, kaj se sliši bolj moralno, etično ali napredno. Seveda v etičnem koordinatnem sistemu, kot bi ga postavili oni. Niti jih ne zanima racionalna diskusija. Zanima jih utišanje nasprotnika. Tu je odgovor na vprašanje Blaža Podobnika, na vprašanje, zakaj si inteligentni levičarji ne želijo takšnega sogovornika, kot sem jaz (vir). Če braniš nekaj, kar je v razkoraku z resničnostjo, si ne želiš racionalne razprave ampak si želiš utišanja racionalne razprave.

Skrajno orodje za utišanje je v demokraciji državna cenzura

Orodja za cenzuro pripravlja novi medijski zakon. Če bo ta zakon sprejet, bo o nedopustni vsebini in njenemu zažigu odločal kar nek uradnik, ki ga bodo imenovali Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova in drugi člani vlade.

Obstaja pa veliko bolj zvitih načinov – umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.

Še enkrat. Ne gre jim za soočenje idej. Gre jim za uničenje, diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje. Da bo tiho, ali da bo 1000x premislil, kaj bo rekel, ali da mu nihče ne bo verjel, če bo kaj rekel. Zato kot lačni volkovi prežijo na vsako besedo, vsak tvit in si razbijajo glavo, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za diskreditacijo ali zastraševanje pisca, ki je nevaren njihovi miselni hiši iz kart.

Zato ne iščejo, kaj je res rekel, kaj res želi povedati – ker ima podatke na svoji strani, diskusija na tem nivoju vodi v poraz. Iščejo, ali bi bilo pisca mogoče obtožiti bogoskrunstva in ga sežgati na grmadi, ki jo pripravi drhal na družbenem omrežju.

Skozi vso zgodovino so obstajale ikone, dogme in tabuji, ki so bili v tistem trenutku nedotakljivi. Uspešne civilizacije niso bile tiste, ki so se vsem dogmam in tabujem odpovedale, ampak tiste, ki so znale razlikovati med tistimi zmotami, katerim se lahko odpovedo in tistimi »zmotami«, ki jih je vredno ohraniti.

Izjemno redko pa se je dolgoročno obneslo izmišljanje novih zmot, dogem, fetišev in tabujev. Zato jih je treba podvreči vljudni, utemeljeni, na podatke in izkušnje utemeljeni kritiki, včasih tudi za ceno kakšne osebne diskreditacije. Kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.

Objavljeno v Časniku 13.8.2019.

Besede ne ubijajo. V treh slikah.

Zagovorniki zaostrovanja kontrole govora radi ponavljajo, da besede ubijajo. Da nasilne besede povzročajo nasilna dejanja. In ker je nasilnih besed na družabnih omrežjih vedno več, da je treba na družabnih omrežjih omejiti svobodo govora.

Slika 1 prikazuje rast števila uporabnikov Facebooka. Od leta 2004 do 2012 se je število uporabnikov povečalo za tisočkrat. Verjetno se je podobno povečal tudi obseg nasilnih besed. Če bi torej kavzalnost med govorom in besedami obstajala, bi morali pričakovati tisočkratno ali pa vsaj stokratno ali vsaj desetkratno povečanje dejanj iz sovraštva. Pa se je, kot kaže slika 2, število teh dejanj v tem času celo zmanjšalo.

Slika 3 kaže, da se o migrantih v Nemčiji najprej zgodi nek incident, potem pa se o incidentu govori. In ne obratno, da bi se najprej sovražno govorilo, potem pa bi prišlo do incidenta.

Skratka, povezava med govorom in dejanji ni taka, da bi opravičevala posege v svobodo govora tudi v primerih, ko govor nima za verjetno posledico kaznivega dejanja.

Slika 1: Število uporabnikov Facebooka 2004-2012. 

Slika 2: Število zločinov iz sovraštva je v času razcveta Facebooka padlo. Ponuja se hipoteza, da ljudje slabo voljo izrazijo z besedami, ne s pestmi. Da sovražni govor zmanjšuje sovražna dejanja.

Slika 3: Kronski dokaz iz nekega članka, ki se je lotil dokazovanja trditve, da besede (AfD jevcev) vodijo v nasilje (nad prebežniki), kaže, da je ravno obratno. Po napadu na prebežnike se poveča število objav proti prebežnikom. Članek "dokaže", da se o dogodkih govori po tem, ko se se dogodki zgodili. To je povsem logično. 

Cenzura je!

Tole se mi je danes zjutraj pokazalo na tviterju:

Citirani tvit (quoted Tweet) je bil nedostopen. To bi se lahko zgodilo, če bi avtorico imel blokirano, utišano (mute) ali pa, če bi tviter "ugotovil", da je objava nedostojna, žaljiva, vsebuje elemente sovražnega govora ipd. Prvo in drugo ne drži, torej gre za obliko cenzure, na kar sem občutljiv:

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč:

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

Za svoj prav ali za nevtralnost interneta?

Člen 3, odstavek 3.

V politiki (in širše) gre človeku lahko za to, da ima v besedah prav, ali pa, da premika stvari v svetu v smeri, ki se mu zdi dobra.

Interpretacija dogodkov po sprejetju evropske uredbe o nevtralnosti interneta bo pokazala, kdo se za nevtralnost bori zato, da se za njim dviga čim več prahu in kdo zato, ker bi rad dosegel, da bo internet nevtralen.

Panika!

V medijih se pojavljajo vesti, kako bo zdaj, po sprejetju uredbe, ta-in-ta na internetu zdaj ravnal tako-in-tako. Grozo!

Prvo, kar je treba povedati, je, da tega-in-tega prav nič ne bi oviralo, da bi tako-in-tako ali še huje ravnal tudi v primeru, če bi bila uredba v torek zavrnjena. Uredba v veliki večini Evrope povečuje in ne zmanjšuje varovalk za nevtralnost interneta.

Od tukaj dalje sta pa dve možnosti

Aktivisti lahko tega-in-tega uporabijo kot dokaz, da so imeli prav, da nas zdaj na internetu čakajo stroški, zastoji, pekel, ker, kot so ves čas trdili, uredba dovoljuje, da ta-in-ta naredi to-in-to. Ta-in-ta jim bo hvaležen. Tako javno mnenje o stvari bo na koncu vplivalo tudi na to, kako bo zadevo razumelo sodišče. Če bi do tega prišlo.

Lahko pa seveda ugotovimo, da ta-in-ta tega-in-tega po sprejeti uredbi ne sme. Nikakor ne. Da uredba niti ni tako brezzoba. Da je tudi brez amandmajev jasno, da npr. "optimizirana storitev" (člen 3, odstavek 5) ne nastane zato, ker bo nek telekom za honorar dajal nekemu prometu na internetu prednost. Optimizirana storitev ne uporablja storitve dostopa do interneta niti ne sme biti nadomestek za storitev dostopa do interneta. Podobno, kot je ne uporablja digitalna televizija pri vas doma.

Skratka

Zdaj teče boj za interpretacijo sprejetega. Zagovorniki nevtralnosti bomo iskali, zagovarjali in poudarjali restriktvno razlago uredbe. Iskalci slave bodo stvari razlagali tako, kot tisti, ki bi nevtralnost kršili. Da bi dokazovali, da so imeli prav, ne da bi internet ohranjali v nevtralnih vodah.


Morda vas zanima tudi moje mnenje o sprejeti uredbi.

Več nevtralnosti interneta je

Evropski parlament je v torek opravil drugo branje Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje nevtralnosti interneta in ukinitvijo gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji.

Kot je prišlo pri odločitvah v zvezi z internetom že v navado, je vzporedno na omrežju potekala intenzivna mobilizacija uporabnikov in civilne družbe. V tem primeru, da bi sprejeti dokumenti zagotavljali čim večjo nevtralnost interneta.

Mora biti nekaj privlačnega v spletnem aktivizmu in v občutku, da lahko z všečkanjem, rečivkanjem in drugačnim kliktivizmom spreminjaš svet po telefonu; med tem, ko čakaš na semaforju.

In mora biti privlačno, če se lahko postaviš na čelo teh biciklistov 

Oz. kliktivistov.

Nastala je panika, ki pa je bila po mojem mnenju pretirana. Tudi brez amandmajev sprejeti predlog kar dobro varuje nevtralnost interneta. Morda so varovalke v primeru, da prihaja do zasičenja omrežja, nekoliko ohlapne. Morda ne.

Nekaterim ni všeč, da niso prepovedani »hitri pasovi« za optimizirane storitve in da ni prepovedana cenovna diskriminacija. Drugi so mnenja, da bo oboje prineslo razvoj novih storitev, ki jih danes ali zaradi nezanesljivosti internetnih povezav ali zaradi nezmožnosti zaračunavanja vsebin ni.

S sprejeto uredbo Evropa prvič kot celota ureja nevtralnost interneta. Še prek kratkim večina sveta nevtralnosti ni regulirala. In vendar se je internet, prepuščen sam sebi, razvil v dokaj nevtralno smer. Ja, bilo je nekaj incidentov, kjer pa so morali operaterji prej ali slej popustiti pritožbam uporabnikov, ali pa so šli ti drugam. Zdaj bo k nevtralnosti zavezovala tudi zakonodaja. V tem smislu je sprejeta ureditev napredek.

Prinaša več nevtralnosti in ne manj.

Me pa čudi, da se kliktivisti niso raje postavili v bran nevmešavanju države in politike v Internet. To je potencialno morda večji problem kot malo več ali malo manj nevtralnosti.

Najprej objavljeno v domovina.je.