18. februar 2020

Ustavite histerijo!

Slovenija se že mesec dni ukvarja s tem, da je Marjan Šarec odstopil. Dobro leto so stvari tekle same od sebe. Javni sistemi, za katere se ni nihče prav brigal, so začeli kazati znake zanemarjenosti. Najbolj se to pozna pri zdravstvu in vojski. Ampak hirali bi sistemi lahko še dolgo, pa se ne bi zgodilo nič. Predsednik vlade je vrgel puško v koruzo, ko bi moral začeti opravljati vlogo predsednika vlade in koordinirati razlike med strankami in ministri - ko bi letalo potrebovalo pilota. 

In del Slovenije že en mesec grabi panika, kaj bo, če bo predsednik vlade Janša. Delajo zaloge moke, olja, toaletnega papirja in ribjih konzerv za primer pomanjkanja, ki bi nastopilo pod Janšo. Kupujejo madžarsko slovenske slovarje, ker bomo spet govorili nemško. Delajo si kopije interneta, ker kmalu ne bo več dostopen.

In pišejo peticije, kjer bi demokracijo varovali tako, da ja ne bi prišlo do menjave oblasti. Ker demokracija je procedura. Kakšne rezultate ima ta procedura, da so na oblasti in pri ekonomskem koritu vedno eni in isti, to ni pomembno. Važno, da je mogoče narediti vse kljukice pri kraljici demokracije. In Janša da lahko demokracijo lastnoročno uniči. Občutek imam, da Janši njegovi sovražniki pripisujejo še večjo nadnaravno moč kot njegovi oboževalci.

»Kaj je bolj demokratično kot volitve?«

Šarec je bil morda mislil, da bo z odstopom izvedel Salvinija. Ankete so mu merile procente tam nekje v tridesetih, vsi v njegovi okolici pa so ga tako hvalili, da je v še sam verjel, da bi s predčasnimi volitvami vnovčil tisto izjemno vodenje vlade v preteklem letu, uničil koalicijske partnerje in se v naslednji mandat kot čisto pravi Drnovšek zavihtel s 30 plus podpore. »Kaj je lepše, bolj demokratično, bolj dostojanstveno kot omogočiti ljudem besedo na volitvah«. Tega ni rekel Marjan Šarec ampak Matteo Salvini.

Ne vemo, kaj bo, vsekakor pa bo dolgo trajalo. V Italiji je od trenutka, ko je Salvini sprožil vladno krizo, do trenutka, ko so imeli novo vlado, minil manj kot mesec. Pa Italije nimamo ravno za primer učinkovitosti. V Veliki Britaniji so v manj kot dveh mesecih izvedli volitve, sestavili vlado in vlada je izvedla Brexit. V Sloveniji v dveh mesecih niti glasov ne preštejemo do konca.

In potem pričakujete, da se bo kaj drugega zgodilo hitro in brez stahanovskih naporov? V Sloveniji so državo preko vsake mere zakomplicirali. Na vseh področjih. Od zaščite osebnih podatkov do pritoževanja na javne razpise. Zato se nerazumno vlečejo sodni postopki, čakate na gradbena dovoljenja, na zdravniški poseg, na tretjo razvojno os …

Država že dve leti v leru

V socializmu smo stali v vrsti za pralne praške, olje, sladkor, bencin, če omenim samo najnujnejše. Danes je trgovina privatizirana in trg deluje. Smo pa iz države naredili blodnjak zakonov, predpisov, pravilnikov in uredb, da lahko vsak uradnik na vsakem nivoju neskončno časa zavira vsako odločitev. Za vse, kar naj bi nudila država, se čaka v vrsti. Dolgo časa. In v taki državi pričakujete, da bo menjava vlade kot leteča menjava v hokeju?

Zato, ker je tega prostega teka dovolj, sem podprl poziv, da se oblikuje nova koalicija. Da vzame zadeve v roke in prosti tek prekine. Če bi bil seznam naslovnikov le še malo daljši in bi prijazno pisali Levici in Jelinčiču, da naj premislita, ali ne bi morda podprla nove vlade, bi soglasje umaknil. Podpora Levice katerikoli koaliciji škodi. Njihov program in načela so skregani z vsemi preizkušenimi principi, ki delajo družbo bogato.

IKEA demokracija

Pohištvo so nekoč delali tako, da je šlo iz roda v rod. Pohištvo iz IKEE se lahko menja skoraj tako kot obleke. Na hitro se sestavi, na hitro razstavi in zastari. Take so stranke na slovenski politični sredini.

Seniorji poštene inteligence so podpisali poziv za reševanje slovenske demokracije pred Janšo. Kot da bi ta demokracija sploh delovala. Delujočega večstrankarskega sistema nimamo. IKEA stranke imajo skoraj tretjino sedežev v parlamentu, menda 2/3 poslancev so novinci, ki jih trajno uradništvo in globoka država lahko precej poljubno šofira. Ki ne bodo nikoli za nič odgovarjali, ker jih bodo nadomestili novi novinci. Sistem zavor in ravnotežjih ne deluje. Inštitucije si medsebojno ne gledajo pod prste. Oblast je troedina, štiriedina, če dodamo še medije.

Nadzor nad oblastjo bi moral teči tudi v času – da se torej opcije na oblasti menjajo. Pri nas se ne. 80% časa ima vlado ena opcija in njeni pripadniki, pomagači in koristolovci se navadijo, da so abonirani na oblast, nezmotljivi in nedotakljivi. Menjave so potrebne že za to, da se politika, uradništvo, klintelistični del gospodarstva ipd. navadijo, da se lahko zadeve tudi obrnejo, da bodo oni nekoč opozicija in da ne bi bilo dobro, da se preveč razkomotijo.

Dobro bi bilo, da se kateri od IKEA strank omogoči, da se sčasoma preoblikuje v resno stranko, ki ima ideologijo, program, podpornike na terenu. Ne pa, da je ideologija ustavljanje Janše, program so službe za strankarski vrh in teren nekaj priliznjencev, ki se nadejajo priboljškov.

Lindy efekt

Tudi za stranke namreč velja učinek Lindy – to je teorija lastnika neke okrepčevalnice na Broadwayu, da je bodoča življenjska doba gledališke predstave sorazmerna njeni trenutni starosti. Dlje, kot se nekaj igra, večja je verjetnost, da se bo to še dolgo igralo. Starejša kot je neka stranka, večja je verjetnost, da bo ta stranka še nekaj časa pri življenju. Koalicija z SDS je Lindy rešilni obroč za SMC, Desus in kdor se bo še priključil. SD ga ne potrebuje in se tako tudi obnaša. Čeprav bi si osebno najbolj želel, da bi oblast v Sloveniji prevzeli odrasli, ki jih je, priznajmo, še največ - in v tem vrstnem redu - v NSi, SDS in SD.

Sicer pa - od nove vlade ne od volitev nimam nobenih pričakovanj. Če Janša sestavi vlado, bo v njej v manjšini. To ne bo preprečilo samo kakšnih orbanovskih potez, ampak zna ustaviti tudi bolj odločne korake pri deregulaciji, debirokratizaciji in pocenitvi države. Se bodo pa zadeve vsaj premaknile iz lera. Razreševati se bodo začeli najbolj akutni problemi.

Edina večja korist nove koalicije bi bila vzpostavitev normalnosti v slovenskem političnem prostoru. 25% volivcev ne bo več izločenih iz politične igre, konec bi bilo političnega apartheida, SDS bi hočeš nočeš morala postati bolj umirjena, konstruktivna in prijazna. Na levi sredini se zna oblikovati kakšna stranka z ambicijo postati stalnica v političnem prostoru – z resno, odgovorno, k rezultatom usmerjeno politiko, ki naredi kaj otipljivega za volivce. Ne pa, da jih krmi s parolami o Janši, enobeju in neoliberalizmu. Nič od tega se namreč ne da namazati na kruh.

Skratka

Skratka, če uspemo priti do nove vlade, bi znala biti politična histerija iz mainstreama odrinjena na levi rob političnega prostora. Kjer ji je tudi mesto. In na skrajno desno, kjer bodo drugi histerično najedali, da vlada ni naredila tako, kot je Orban ali bi Salvini.

Žalostno dejstvo je, da brez SDSa ali Levice v Sloveniji ni mogoče vladati. Če bi bili moč Nove Slovenije in SDS ravno obrnjeni, bi že dobro leto imeli desno-sredinsko vlado. Ampak nista. Izbira je med SDS in Levico. Kogar zanima delovanje državne, delovna mesta in napredek, mora ugotoviti, da SDS sicer ni brez tveganj, je pa manjše zlo od novih in novih eksperimentov »s podporo Levice«.

In kar se zdravja demokracije tiče: za SDS smo lahko prepričani, da bo pod nadzorom vsaj 571 medijskih psov čuvajev, stotnije poštene inteligence, vstajniške ulice, opozicije in koalicije. Oblast levice je tista, ki je v tej državi omejena samo z lastno nesposobnostjo.

Najprej objavljeno v Časniku februraja 2020.

09. februar 2020

Recept za napredek: več podjetništva


Trideset let po padcu berlinskega zidu, štirideset let po tem, ko je Milton Friedman napisal Free to Choose, osemdeset let po tem, ko je Hayek pisal Pot v Hlapčevstvo, in skoraj dvesto petdeset let po tem, ko je Adam Smith napisal Bogastvo narodov, se v Sloveniji še kar naprej obotavljamo glede podjetništva. 

Leta 2020 se nek spletni portal ukvarja s tem, da bi promoviral podjetništvo. Ki ga imajo po svetu v krvi, če pa že ne v krvi, pa v šolskih programih. V drugih nekdaj socialističnih državah podjetniki niso bili razredni sovražniki in zato jim nikoli niso očitali kolaboracije z okupatorjem. Dandanes podjetnikov na Poljskem, Češkem ali v Estoniji ni treba gledati postrani, da bi bilo plenjenje in pobijanje tega sloja v letih 1942-1945 videti bolj opravičljivo.

V Sloveniji pa še kar ne vemo, ali ne bi v celoti pritrdili Prešernu, češ, »lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. Celo menda desne stranke so ujetnice krščanske socialne misli, ki je pred drugi svetovno vojno verjela, da brez socializma »ne more biti pravega, zares krščanskega družbenega reda«.

V vrednostnem temelju naše države je sicer zapisano (33. člen Ustave), da je zagotovljena »pravica do zasebne lastnine in dedovanja«. 67. člen pa to pravico relativizira, češ, »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. Vsak govornik, od Kulturnega praznika februarja, do dražgoške proslave naslednjega januarja, in vse kar bo javnih dogodkov vmes, bo povedal, da ni pravično, da so eni nekaj spravili skupaj, drugi pa ne. In da je karkoli, kar že kdo ima, posledica izkoriščanja. Razen seveda, če gre za privilegij, ki mu ga je podelila država; zaradi njegovih državljanskih zaslug v boju proti podjetništvu, kapitalizmu in neoliberalizmu.

In potem se ne moremo čuditi, da Levica v svoj program (2017) zapiše, da bodo za vsa velika podjetja vpeljali »demokratične oblike javnega lastništva«, beri, podržavili bi jih, srednja in manjša podjetja pa »bodo v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti«.

To je mnenje stranke, ki je ključna za oblikovanje ne-Janša koalicije – pa naj bo to pred ali po naslednjih volitvah. Slovenija je med Scilo in Karibdo, med Janševo vlado in recidivi socializma venezuelskega tipa. Da v Levici niso navijali za ukinitev zasebne lastnine že lani, ko so podpirali Šarčevo vlado, je verjetno zgolj zato, ker smo v prehodnem obdobju. Ko zasebno lastnino tiho plenimo z visokimi davki.

Podjetnikom naklonjeno se tupatam oglasi Gospodarska zbornica – kadar vlado le zanese predaleč v socializem. In potem naprednim silam ni jasno, kako lahko predsednica zbornice, ki so jo imeli za napredno, lahko zagovarja stališča, ki so na napačni strani razrednega boja. Plašno se kakšne drobtinice iz zakonodajalčeve mize nadeja Združenje podjetnikov, ki povezuje tiste podjetnike, ki jim podjetje ni padlo v naročje kot nekdanjemu socialističnemu direktorju, ampak je dejansko rezultat njihove oz. družinske podjetnosti. Seveda ponižno, da se ne bi komu zamerili, ker ima država veliko drvarnico polen, ki jim jih lahko zmeče pod noge v obliki inšpekcij, davkov in raznih dovoljenj.

V Sloveniji podjetnike trpimo. Ker jih zaradi vpetosti v evropsko okolje nekako moramo. V pozitivni luči so predstavljeni, če naredijo kaj družbeno odgovornega. In ne, če imajo dobiček, če investirajo, če zaposlujejo. Ker rezultatov da niso naredili oni, ampak je plod dela delavcev, ki jih izkoriščajo.

Ravnokar smo praznovali Kulturni praznik, kjer poslušamo dvoje: da za kulturo ni dovolj denarja in da so kulturniki postavili temelje slovenske države. Da bi kdaj slišali o tem, da so temelje polagali tudi slovenski kmetje, obrtniki, podjetniki in kapitalisti, ki so se po izgradnji Južne železnice odprli v svet, da so slovensko samozavest in blagostanje gradili slovenski podjetniki kot npr. Slavec, Curk, Vošnjak, Stermecki, Sirc, Lajovic, Kozina, Benko in mnogi drugi, tega ne bomo niti praznovali, niti se o tem otroci ne bodo učili v šoli. Zakaj so idoli današnje mladine športniki, ne pa tudi podjetniki tipa Batagelj, Boscarol, Štrancar, Akrapovič, Logina …

Skratka

Recept za napredek je že več sto let jasen – varna lastnina, fair tekma in predvidljive ovire s strani države. Če je to zagotovljeno, bodo ljudje pripravljeni vlagati svoj čas in denar v podjetje. Premoženje, ki bi ga lahko potrošili danes, bodo vložili v podjetje, da bo več vredno jutri. Podjetje bo ustvarjalo novo vrednost in bomo vsi bogatejši.

Zato sta pred novo vlado dve nalogi: prva: spraviti v red storitve, za katere ima monopol država – predvsem zdravstvo in vojsko. In druga, ustvariti normalne razmere za podjetnike – poenostaviti, deregulirati in poceniti gospodarsko okolje.

Objavljeno na portalu Domovina februarja 2020.