19. december 2018

Politizacija sovražnega govora

Vir: The Atlantic.
V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:
  1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev. 
  2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla. 
Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče!


Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

Sredinska politika se mora zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti.


V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološka neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo. 

Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato pravzaprav kontraproduktivna.



Napisano je bila osnova za tisto, kar sem povedal na posvetu o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku republike 13.12.2018.

13. december 2018

Za kulturo dialoga

10.12.2018 sem bil povabljen na konferenco stranke SD o dvigu kulture dialoga. Izhodišče je bil dokument ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO (tukaj). Konferenca se je odvila skladno z naslovom - dialoško in kulturno. Podobnih bi moralo biti več. Za uvod sem povedal nekaj takega, kot piše spodaj.

***

Dejstvo je, da ljudje nočemo brati laži in nočemo brati nesramnosti in žalitev, tako, kot nočemo gledati smeti na cestah. Za več reda je javna podpora zagotovljena. Ampak vsi totalitarni režimi so se začeli tako, da so ljudje ploskali tistim, ki so obljubljali, da bodo naredili red. Da bodo vlaki vozili točno. Red ima podporo množic.

Ljudje v resnici nočejo preveč svobode, ker prinaša odgovornost. Za svobodo se je potrebno boriti. K zagovarjanju svobode smo poklicani tisti, ki se razumemo, kako pomembna je v resnici. Ključno vprašanje za to debato tukaj se mi zdi ali želite biti Socialdemokrati dediči napredne evropske misli ali pa se v diskusiji o svobodi govora postaviti na napačno stran zgodovine.

Na napačni strani zgodovine so bili tisti, ki so cenzurirali Prešernovo Zdravljico. Na napačni strani zgodovine so bili tisti, zaradi katerih je Rosa Luxemburg je rekla "Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače." Na napačni strani zgodovine so bili nasprotniki deklaracij, ki so spremljale francosko in ameriško revolucijo in ki so so zagotovile svobodo govora.

Dokument za razpravo ima sicer vse prave besede in gesla, vidim pa tri velike probleme.

(1) Novorek

Dokument je poln nekakšnega novoreka. Omenja se "pristno demokratična družba", ki seveda ni demokratična družba, "pristna solidarnost", ki ni solidarnost, "dejansko razčlovečenje", ki ni razčlovečenje in "avtentična svoboda izražanja", ki ni svoboda izražanja ampak neka posebna svoboda po meri tistih, ki razlagajo, kaj je to avtentična svoboda.

(2) Dokument problematizira "zlorabo govora za politične namene".

Gre za globoko nerazumevanje političnega pluralizma. Seveda se govor uporablja v politične namene. Kaj pa, če ne govor. Karkoli, kar se tiče javnega se lahko uporablja v politične namene, to je namen politike. Zloraba ni, če govor zagovarja politiko, ki se drugemu polu zdi zla. Če je res zlo, se bo pokazalo v soočenju idej. Edina zloraba v politične namene je raba tistega, kar ni politično, kar ni o javnem.

(3) Dokument predpostavlja "dolžnost države"

Dolžnost države naj bi bila, da "zagotovi pogoje v katerih posameznik uresničuje svobodo izražanja v njenem avtentičnem smislu". Konvencije o ČP eksplicitno pravijo, da se država ne sme vmešavati v razširjanje in sprejemanje informacij. Ambicija, da naj bi država zagotavljala pogoje za nekakšno »avtentično svobodo« je diametralno nasprotna temu. Vi predlagate vmešavanje, da bi ljudje imeli - ne svobodo - ampak »avtentično svobodo«.

Seveda so potem vsi detajli izpeljani iz teh podlag napačni. Pričujoča zakonska ureditev v Sloveniji je OK. Spremembe bodo pomenile manj svobode. Svobode zdaj ni preveč. Sovražnih dejanj, ki naj bi sledila sovražnemu govoru, ni. Če odmislimo pacanje po hiši nekega ustavnega sodnika ter zažiganje lutk in slik politikov. Ampak takrat svoboda govora še ni bila problem. Interpretacija tožilstva, ki ga zanima javni red in mir, je povsem na mestu. Ureditve, ki deluje, nima smisla popravljati.

Skratka

Če se vrnem k Francoski revoluciji: štiri leta po deklaraciji o pravicah človeka so nanje pozabili in spisali "Zakon o sumljivih". V prvem členu terja aretacijo tistih, ki "so se z besedami ali pisanjem izkazali za pripadnike tiranije, federalizma ali so nasprotniki svobode". Doba terorja, ki je sledila Francoski revoluciji in ki jo poznamo po desettisočih žrtvah giljotine, je kaznovala govor. Seveda svobode govora ni poznal noben režim, ki je bil jakobinskega tipa, niti Sovjetski niti Jugoslovanski.

Socialni demokrati imate možnost biti dedič jakobinskega ali jeffersonskega liberalima. Jakobinci so spisali zakon o sumljivih, ZDA 1. amandma k ustavi. Izbira je tudi pri odnosu do svobode govora.



07. december 2018

Peterson skozi dvanajst zidov razuma



Slovenija je bila minuli vikend točka na zemljevidu svetovne turneje Jordana Petersona. V soboto je govoril evropski politični in gospodarski smetani, v nedeljo navadnim ljudem.

Po prvem govoru smo šli na kratek sprehod po Ljubljani. Oster, svež sončen dan je bil in kontrast med toplim, človeškim, mehkim Prešernovim trgom in modernim, hladnim, praznim Trgom republike ne bi mogel biti večji. Pod Prešernom vrvež mladih in starih. Nekateri so Petersona spoznali in ga ustavljali za selfije. Njegova soproga je povedala, da je povsod tako. Ampak ni bilo pritoževanje. Ni mu bilo odveč. Niti nisem imel občutka, da mu godi. Kot da je vse del njegove misije. Njegovega misijona. Da bi bilo na svetu nekaj manj kaosa in nekaj več reda. Da bi ljudje iz sebe naredili več. Oboževalko objame, se nasmehne in … upa, da je pustil sled. In sled je v Ljubljani pustil.

Trg revolucije(sic!) je naredil vtis. Pa ne, ker bi bil Peterson ljubitelj brutalizma in bi mu imponirali betonski stolpnici na južnem robu trga. Ampak ker je v spomeniku revoluciji morda videl tisto, čemur stoji nasproti. Zlu. Kaosu. Tudi ljudje, ki ne verjamejo v nebesa, vedo, da obstaja pekel. Bil je tukaj, na zemlji, v Auschwitzu in v sovjetskih gulagih. V človeku, ki »zapusti svojo dušo in se na izpraznjeni prostor naseli zlo«. Totalitarizmi vzcvetijo, ko se posameznik odpove svoji odgovornosti, pravi Peterson, ko izbere lažjo, nesamostojno pot in tuli z volkovi.

In bronasta gmota tistega spomenika, tistih teles in udov, brez obrazov, brez izrazov, kaos teles, ki so zvarjena in ulita v kolektivno celoto, je natanko tisto, kar vodi v zlo. Ko posameznik neha biti suvereni in božji del kozmosa. Odgovornost posameznika je, da se temu postavi nasproti. Kot Peterson na moji fotografiji.

V nedeljo je govoril v dvorani za 1600 ljudi, napolnil bi tudi dvakrat večjo. Dan prej je govoril mogočnim in vplivnim iz sveta politike, bančništva in gospodarstva. Elita. Vrhnji en procent. V nedeljo so bila publika »navadni« ljudje: študentje, delavci, uslužbenci, upokojenci. Ljudstvo. 99%. In vendar je bilo njegovo sporočilo enako za vse. Morda zato, ker verjame, da smo v svojem metafizičnem bistvu vsi enaki.

In sporočilo je, da je vsak lahko boljši. Da se vsak – centralni bankir ali študent ali snažilka - vsako jutro, zbudi v kaos različnih možnosti. In jih čez dan nekaj realizira. Večjih ali manjših. Zahtevnejših ali manj zahtevnih. Odgovorno ali neodgovorno. In če jih ne, ostane kaos, nastane luknja v kozmosu. Ki jo nekaj zapolni. Zlo.

"To, da pospravite sobo, je projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red".

Da se je treba potruditi biti boljši, so vam povedali starši. Isto so vam povedali učitelji. In preberete lahko v skoraj vsaki knjigi za samopomoč. Ampak zakaj? Zakaj se sploh zamujati s tem, da bi bili več, kot smo? To Peterson pove drugače: Ker je človek ustvarjen po božji podobi.

In prepriča, ne da bi za hip izpadlo banalno, da je to, da pospravite sobo, projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red. Talent Jordana Petersona je, da ljudem to pove s prepričanjem in energijo, ki se ljudi dotakne. Da začutijo, da na tem nekaj je. Da v sebi nosimo del nečesa večjega.

Začutimo pa lahko, ker to zavest nosimo nekje globoko v sebi. Peterson pravi, da je njegov uspeh v tem, da zna povedati, kar ljudje itak že vedo. Da da besede občutkom, ki so v nas od rojstva. Peterson zna to nagovoriti v okolju, ki ga je znanost skoraj povsem odčarala. Ko vemo od kod strele in suše in sončni mrk. Ko imamo čisto za vse znanstveni odgovor. Celo za obstoj Boga. Celo za to, zakaj da smo si bili Boga izmislili, ima znanost odgovor.

In skozi vseh teh dvanajst zidov razuma in razsvetljenosti in modernosti Peterson prodre s sporočilom, da gredo kocine pokonci. Da sem jaz, in ti bralec, in urednik tega časopisa, in svetovni bankir, in snažilka, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Da v sebi nosimo nekaj božjega. Vsi. Tu je izvor naših pravic. Tu je temelj demokracije. Tu je izvor naših dolžnosti. Temu primerno se je treba postaviti v svet. Zato se je treba zjutraj spraviti iz postelje in narediti nekaj iz sebe.



Objavljeno 23.11.2018 v prilogi tednika Družina Slovenski čas.