Svetlana Slapšak se je "zmotila"

Gospa Svetlana Slapšak se je v svojem komentarju (Večer, 2.5.2020, povzela Mladina) grdo "zmotila", kaj da sem jaz povedal v intervjuju z dr. Možino na TV Slovenija 26.4.2020. Naredila je tudi natančno tisto, kar zagovorniki zločinske revolucije počnejo že dolgo: skrijejo se za upor proti okupatorju. V celoti zlagano je, da naj bi trdil »da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni«. Resnica je povsem nasprotna. Jasno sem povedal, da je NOB »pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja«, da pa ga moramo razločevati od revolucije (okrog 37. minute).

Moja teza ostaja, da žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi nekateri imeli lepšo preteklost. Ta lepša preteklost je dobro mnenje o revoluciji in revolucionarjih. Da bi bili njihovi zločini sredi prejšnjega stoletja opravičljivi, je treba skoraj osemdeset let kasneje sejati sovraštvo, nestrpnost ali vsaj nezaupanje do cerkve, pokončnih kmetov, "nepoštene" inteligence, podjetnikov in zahodnih demokracij. S takim vrednostnim sistemom nikoli ne bomo vzpostavili političnega in gospodarskega sistema, ki je globalno preizkušena podlaga za blagostanje.

Gospa Slapšak se s tem ne strinja, do tega ima vso pravico, da si pa prosto izmišljuje, da bi lažje polemizirala, pa ni lepo.

Odgovor je objavil tudi časopis Večer.

Dan zmage

Berlin že cel prvi teden novembra praznuje dogodke izpred tridesetih let, ki so privedli do padca Berlinskega zidu, do konca gladne vojne, do uničenja še zadnjega totalitarizma dvajsetega stoletja in do smrti še zadnje zločinske ideologije. Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke.

Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.

Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.

Bankrot neke ideje

9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.

Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.

Drug izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.

Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.

To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Slovenski izgovor

Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima imajo eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.

Vse to smo imeli. In imamo nak nek način še. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.

In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti bi v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.

Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji.

Dan zmage.