15. julij 2019

Sramota!

Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. Lahko smo verjeli, da s tem, ko se pretvarjamo, da živimo v normalnem okolju, prispevamo k normalnosti tega okolja. Da s svojim prepričanjem ustvarjamo resničnost in pomikamo resničnost v smer, da bo nekoč boljša, kot je danes.

10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. 42 poslancev Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa je poteptalo sveta ustavna načela. To so naredili z isto oblastno aroganco, s katero s njihovi predhodniki vladali po letu 1945, in z isto nestrpnostjo in sovraštvom do drugače mislečih, s katero so njihovi predhodniki sprožili boljševiško revolucijo v letih 1941/42.

Tudi tokrat so v boju šli do konca, tako kot gre lahko do konca samo »novi človek«. Človek, ki je ostal brez vseh civilizacijskih zavor. Evolucija je živali navadila, da se za mesto v hierarhiji ne pobijejo do konca. Borbe med Petersonovi raki ali pa Laibachovimi gamsi niso na smrt. Niso do konca. Zahodne demokracije pustijo poražencem dihati. Volilne zmage tam niso totalne. Najde se kompromis. Novi človek, ki so ga za svoje projekte opogumili totalitarizmi 20. stoletja, je pa brez zavor. Gre do konca. Gre na 0 % procenta financiranja. Do dna. Ker nižje ne gre.

Proti civilizaciji

Skupina državljanov se je, prepričana, da se jim godi krivica, obrnila na sodišče. Sodišče jim je pritrdilo in naložilo izvršni oblasti, da krivico odpravi. Ampak izvršna oblast krivice ni odpravila. Niti ni naredila koraka v smeri, da bi krivico odpravila. Nasprotno. Skupino državljanov se je odločila kaznovati in je uzakonila rešitev, ki tiste, ki so šli na sodišče po pravico, postavlja v še slabši položaj. Na 0 % za jutranje varstvo in podaljšano bivanje, ki je za šolo obvezen.

0% za kazen. Ker so se drznili pritožiti, da so drobtinice z mize premalo. V opomin vsem drugim, ki bi se utegnili pritoževati, da je stopnja pluralizma pri nas premajhna. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da ne bi s hvaležnostjo gledal na malenkosti, ki jih sistem dopušča v smeri normalne demokratične države. Cilj je zastraševanje. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da bi ogrozil, kar je nedotakljivo.

Gospodarstvo je dotakljivo. Dopuščajo nekatere pojavne oblike kapitalizma. Na splošno je sistem do podjetnikov neprijazen, se pa da dobro poslovati, kjer oblast lahko svojim prijateljem pomaga do zaslužkov. Prirejeni razpisi, preplačevanje storitev ali zakonsko ustvarjene potrebe nekaterim kompenzirajo visoke davke in neprijazno gospodarsko okolje. Tudi subvencija redkim tujcem, ki le pridejo v Slovenijo, pomaga k dajanju vtisa tržnega gospodarstva.

Šolstvo, sodstvo in mediji, to je pa nedotakljivo in mora biti trdno v rokah kontinuitete. Ne 99 %, pač pa 100 %. Sedem šol od sedemsto je preveč. Ker sicer bi se lahko opazilo, da je žaba v topli vodi. Da je voda, ki se vsem ribam zdi nevtralna, neideološka, laična … pravzaprav slana. Ker sladke sploh ne poznajo in nikoli ne bodo smeli v njej plavati.

Zato so povozili odločitev Ustavnega sodišča, mnenje Službe vlade za zakonodajo, mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, mnenje uglednih pravnikov …

Proti naravi

In gre še za več kot za pravo. Gre za naravno pravico staršev, da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje. Ta pravica je stara toliko, kolikor je star koncept staršev – da se torej otrok rodi očetu in mami in ne kar tropu. Da ga vzgajata oče in mama in ne kar cela vas. To je pospešilo prenos znanja med generacijami, nekatere »večne« resnice pa so omogočile, da so se, zaradi svoje trajnosti, obrusile v času. Ker so bile nespremenljive, so se izkazale, ali pa ne, skozi daljše časovno obdobje. 50.000 let človeštvo napreduje po zaslugi tega, da se otroci učijo od staršev. Da starši spoštujejo, kar so vedeli dedje in pradedje.

Enakopravnost ljudi je novejšega datuma. Svoj izvor ima v enakosti duš oz. enakosti pred Bogom. Še utrdila je enakopravnost staršev, da svoje otroke vzgajajo po svoje in ne po navodilih tistih, ki imajo več pravic.

Enakopravnost pravnih oseb, torej raznih inštitucij, podjetij, je še mlajša. Od Magne Carte dalje pa Zahod oblast dela odgovorno, podložno in nikakor ne privilegirano pred podložniki. Inštitucije oblasti – razen kot gre za ustvarjanje reda – niso privilegirane pred institucijami ljudi. Kralj ali grof ne smeta trgovati pod boljšimi pogoji kot njuni podložniki.

In čisto na koncu se potem pojavi brezplačno osnovno izobraževanje. Z njem se poskuša vsem ljudem zagotoviti neko minimalno izobrazbo. Od nekdaj je bil skriti cilj šol tudi ustvarjati »družbo« in kohezivnost v njej. Šole so bolj ali manj prikrito privzgajale ljubezen do Boga, cesarja, naroda, diktatorja, ideološkega kulta ali vsiljevale določeno filozofijo. Pri čemer je treba povedati, da se bog Jehova raznim ljudstvom očitno obnese že 4000 let, ta ali ona pravkar izmišljena politična ideologija pa preizkusa časa še ni opravila.

Moč Evrope

Ampak moč Evrope je bila vedno v tem, da je iskala napredek v različnih smereh. In je zato več inovirala kot npr. Indija, Kitajska ali Islam. To pomeni, da je v naši kulturi, da je treba tudi pri izobraževanju otrok dopustiti pluralizem. Res je, da evropske države na različne načine financirajo šole. Nikjer pa ni šolstvo tako enobarvno, kot v Sloveniji. Tako je enobarvno, da te barve sploh več ne vidijo. Kot ribe v morju ne čutijo, da so v slani vodi.

Ker obstaja naravna pravica staršev, da otrokom izberejo šolo skladno s svojim prepričanjem in ker smo kot civilizacija sprejeli, da državno ne more imeti prednosti pred zasebnim, in ker smo se socialno odločili, da naj bo šolanje brezplačno, je seveda nujno, da se financiranje izobraževanja izenači, ne glede na to, ali ga izvaja vladna ali nevladna šola.

Druga rešitev pa je, da država organizira waldorfske, Montessori ali katoliške šole. Oz. da starši s tem, da so finančno povsem enakopravne nevladne šole prazne, dokažejo, da vladne šole v celoti uresničujejo njihovo pravico, da se otroci izobražujejo skladno z vrednostnim sistemom staršev. Vse drugo je necivilizirano.

Sramota

Skratka, predlagatelja pobalinskega zakona in tistih 42 podpornikov bi moralo biti pošteno sram. Ampak jih seveda ni. Ker so hodili v take šole, ki so jim privzgojile, da je to v redu. Bomo videli, če so v Državnem svetu kaj bolj spoštovanja vredni.

Objavljeno v Časniku 15.7.2019.

04. julij 2019

Poziv štirih nekdanjih ministrov vladi

Odprto pismo nekdanjih ministrov za izobraževanje

Nedavno so štirje nekdanji ministri levih vlad stopili skupaj in v en glas podprli protiustaven predlog za spremembe financiranja javnih izobraževalnih programov, ki otrokom, ki hodijo v nevladne šole, odrekajo brezplačno jutranje varstvo, podaljšano bivanje in podobno.

Zapisali so: “Slovenija ima enega najboljših šolskih sistemov na svetu tudi zato, ker smo doslej uspeli kot družbeno vrednoto posebnega pomena varovati javno šolstvo. Ta vrednota je bila vedno deležna tudi visoke podpore javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanje talentov, razumeli kot ključen izraz družbene pravičnosti in solidarnosti, vgrajene v naš družbeni ustroj."

Ministri Slavko Gaber, Pavel Zgaga, Lucija Čok in Igor Lukšič so z izjavo, da imamo v Sloveniji enega najboljših šolskih sistemov na svetu močno pretiravali. Rezultati slovenskih šolarjev so v OECD nadpovprečni pri matematiki, znanosti in branju, pa podpovprečni pri npr. finančni pismenosti. Sistem ustvarja solidno povprečno znanje, razvije pa primerjalno malo res odličnih šolarjev. Rezultati raziskave PISA sploh ne potrjujejo teze, da je naše šolstvo zgled enakih možnosti. Nasprotno, pri nas socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. Sistem je podpovprečen ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne.

Izjava spoštovanih kolegov, da je javno šolstvo, »ki vsem ponuja enake možnosti […] ključen izraz družbene pravičnosti« insinuira, da nevladne šole niso javne šole in da nevladne šole ne nudijo enakih možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanja talentov. Da potemtakem zasebne šole delujejo diskriminatorno do populacij svojih učencev in z doseganjem slabših učnih uspehov od državnih šol varajo starše in izvabljajo denar neupravičeno? Da dejansko s slabšo kvaliteto pouka zmanjšujejo kvalitetno raven izobrazbe Slovencev na državnem nivoju? Da so nekateri otroci v nevladnih šolah diskriminirani napram drugim otrokom v nevladnih šolah? Za tako hude obtožbe so potrebni dokazi, ki jih priskrbijo inšpektorati in ustrezne službe. Če jih ni, se bodo morali spoštovani kolegi pač opravičiti.

Če pa so spoštovani kolegi z navedenim mislili, da se v vladne šole lahko vpiše vsak, v nevladne pa ne, je pa to naravnost zavržno. Edini razlog, da se v nevladne šole ne more vpisati vsak, je, da je teh šol malo, komaj za vzorec. In seveda ne morejo vpisati vseh, ki bi si tja želeli. Preprečevati, da bi bilo nevladnih šol več, z izgovorom, da jih je malo, je od spoštovanih kolegov pritlehno.

V svojih nastopih spoštovani kolegi ne ločijo javnega od državnega šolstva. Javno šolstvo je tisto, ki izvaja javno priznane programe in ga financirajo davkoplačevalci. Izvaja pa ga lahko pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Ali po mnenju spoštovanih kolegov nevladni izvajalci ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega šolstva? Ne izvajajo programa javnega šolstva v celoti? Spoštovani kolegi ves čas zavestno uporabljajo izraz javno šolstvo na mestih, kjer bi morali uporabljati oznako 'vladno', ‘državno’ ali 'občinsko.

Kot ministri za IZOBRAŽEVANJE so oni in smo mi prisegli, da bomo delovali za korist Slovenije. Nobenega dokaza ni, da bi nevladni izvajalci javnih šolskih programov škodili Sloveniji. Da bi škodili otrokom. Nasprotno, ker kljub večjim stroškom obstaja interes za vpis v te šole, starši ocenjujejo, da so te šole koristne. Staršem lahko zaupamo, ker jih gotovo bolj skrbi za njihove otroke, kot za otroke neznancev skrbi spoštovane kolege ministre. Oviranje nevladnih šol, ki so del javnega šolstva, tako pomeni delovanje proti koristim Slovenije. Kot korist Slovenije razumejo starši šolarjev, seveda, in ne sindikalisti ali kulturni bojevniki.

Ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, si ne moremo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema.

Spoštovani kolegi so očitno prepričani, da »enega najboljših šolskih sistemov« lahko življenjsko ogrozi, če bi javne programe na treh nevladnih šolah financirali enako kot na vladnih – če bi tudi tistim otrokom javno financirali npr. jutranje in popoldansko varstvo. Če na tem stoji in pade naš šolski sistem, je pa v prekleto žalostnem stanju.

Za kaj gre spoštovanim kolegom v resnici, so razkrili v zadnjem stavku, ko pišejo »Kot družba, ki je ne glede na velike ekonomske in socialne spremembe znala ohranjati relativno nizko raven socialnih razlik, a je nagnjena k delitvam na ideološki osnovi, moramo biti na to posebej pozorni«. Spoštovanim kolegom se zdi, da je enoumno vladno šolstvo orožje, ki preprečuje delitve na ideološki osnovi. Delitvam se z drugimi besedami reče pluralizem. Demokracije ga negujejo.

Poslance v državnem zboru pozivamo, da pokažejo, da v Sloveniji ne vlada več enoumje, da je konec ideološke zadrtosti, da je Slovenija demokratična država, da spoštuje pravico do izbire, različnost in pluralnost in da uresničijo odločbo ustavnega sodišča, kot je bila zamišljena – da se financiranje javnih šolskih programov na vladnih in na nevladnih šolah izenači.

Ljubljana, 4.7.2019.
dr. Jure Zupan
dr. Žiga Turk
dr. Lovro Šturm
dr. Milan Zver

01. julij 2019

Beseda kot klobasa!


Če kontroliraš medije, kontroliraš, kaj bodo ljudje misli naslednjih 24 ur. Če kontroliraš šolstvo, kontroliraš, kaj bodo ljudje mislili naslednjih 24 let. Avtoritarni režimi si oblast kratkoročno zagotavljajo s kontrolo nad mediji, dolgoročno pa z nadzorom izobraževalnega sistema. Mediji pomagajo, da ljudje “pravilno” razumejo tekoče dogodke. Izobraževanje poskrbi, da so osnovni koncepti in okvirji za razumevanje stvarnosti prav postavljeni. Oboje, izobraževalni sistem in mediji, so v Sloveniji zadnje čase predmet ostrega političnega boja. Vse bolj odkrito namreč poteka revizija demokratičnih pridobitev, ki jih je prinesel padec Berlinskega zidu. Po levi strani naše dežele se širi silen strah, da lahko tri šole uničijo šolski sistem in dolgoročno spridijo “naše ljudi”. In širi se strah, da bodo ljudje – zdaj ko imamo internet – lahko prebrali stvari, ki niso v »javnem interesu« in da bo kar vsak lahko pisal karkoli.

V javni razpravi je sprememba zakona o medijih. V njem je nekaj povsem nenevarnih zadev – recimo razumnejša definicija medija in odprava neumnosti, da so mediji vpisani v razvid. Sicer pa je opaziti velik napor za to, da se ustavi “poredne” medije. Tako predlog piše, da so pluralni mediji v javnem interesu, ampak pluralnosti ne razume v političnem smislu. Z bolestno podrobnostjo npr. ureja razpisne pogoje in kriterije, po katerih se bodo mediji borili za državni denar, da se ja ne bi zgodilo, da pride denar do napačnih.

Krona zakona je ureditev “sovražnega” in »nestrpnega« govora. Predlog pravi, da medij ne sme širiti neenakopravnosti, sovražnosti ali nestrpnosti. Če pa mu vendarle kaj neprimernega uide, mu lahko kar nek inšpektor naroči, da naj jih odstrani. Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

In da ne bi izpadlo, da inšpektor dela na svojo roko, da bi odločitve dobile avreolo strokovnosti, lahko inšpektor za mnenje zaprosi »reprezentativna« novinarska združenja. Skratka, eni novinarji bodo odločali o tem, ali bodo cenzurirali vsebine drugih novinarjev. In ja, v Sloveniji imamo novinarje, ki bodo to z največjim veseljem počeli!

Perverzija sistema je lahkotnost s katero bodo – če bo zakon sprejet – poslej cenzurirali medije. Tisti, ki se javno oglašamo, bomo v podobnem režimu kot udeleženci v prometu. Ali gostilničarji. Ali mesarji. Če voziš prehitro, ti pač dajo kazen. Če imaš umazane WCje, ti zaprejo bife. Če prodajaš pokvarjene klobase, ti jih zaplenijo in zaprejo mesnico.

Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.


Te stvari se da objektivno ugotavljati. Kaj je pa podpora neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva ali nestrpnost, o tem lahko debatiramo dneve, tedne, leta. Ampak ne bomo, ker bo inšpektor povedal. Iz prometa bo vzel pokvarjen časopis, tako, kot njegov kolega vzame iz prometa pokvarjeno klobaso. 

Par dobro odmerjenih kazni in prepovedi ljudem, ki »ne razumejo prav naše socialistične stvarnosti«, bo za strah vsem ostalim. Čeprav nihče ne bo šel na Goli otok, je predlog drakonski. Ubil bo debato. Ne o vsem. Samo o tistem, o čemer je vredno debatirati, o čemer imamo močna menja. In mnenja, ki so močna, niso strpna. Nestrpna mnenja pa bodo prepovedana. No, ne vsa. Samo tista, po mnenju medijskega inšpektorja. Ki si ga bo seveda postavila oblast.

Oblast ne bo več skrbela samo zato, da jemo zdrav kebab, skrbela bo tudi, ne be bomo kaj nezdravega prebrali. Z natanko istim orodjem. Ker beseda je kot klobasa, ne?