31. december 2010

Srečno 2011

Sredi decembra sem bil povabljen na OŠ Žužemberk, da bi nekaj povedal na proslavi, ki so jo za otroke, starše in učitelje pripravili pred Dnevom samostojnosti in enotnosti ter božičnimi prazniki (Opomba: "božični prazniki" so Božič, Novo leto in Sveti trije kralji. Ne glede na pravopis jih pišem z veliko, ker se mi zdi, da gre za ime, lastno ime, nekega dneva. Se mi zdi, da je razlika, ali gre za Prvi maj ali za prvi junij). 

Marsikje sem že govoril, tudi predsednikom, ministrom, evropskim komisarjem … ampak tam se da marsikaj zblefirati, pokazati nekaj diagramov, citirati nekaj študij in izpasti pameten. Otroci pa so tisti, ne odrasli, ki ugotovijo, da je cesar gol. Ki se jih ne da vleči za nos. Zato sem bil povabila vesel.In zato, ker je izziv govoriti tistim, ki so prihodnost – otrokom - in tistim, ki to prihodnost oblikujejo, staršem in učiteljem. Izziv, ker ne morem govora od nikjer copy-pastati.

In ob vseh velikih državnih proslavah, na katerih sem zadnja leta bil, sem slutil, da me sredi Dolenjske čaka kaj bolj pristnega, ker me bo spomnilo na moje šolske proslave in šolska leta. Pričakovanja so se izpolnila. Povzemam, kar sem povedal, deloma kot voščilo svojim bralcem, deloma kot sporočilo, na kaj se lahko vsak sam resetira.

Vir: RTV Slovenija


Dragi otroci in odrasli,

Tale proslava je v času, ko začenjamo nekaj novega. Dan se bo začel daljšati, rojstvo Jezusa daje novo upanje, koledar bo stopil v novo leto. Je tudi v času, ko se spominjamo starega, da smo se namreč pred 20 leti odločili za samostojno državo. In ob obletnicah gledamo nazaj in gledamo naprej.

Zato bi rad nekaj povedal o prihodnosti in nekaj o preteklosti.

Radovednost

Če bi France Prešeren stopil v naš čas, bi se počutil obkrožen s čarovnijami. Avto, telefon, računalniki, letala … Ampak nekaj bi mu bilo poznano. Ko bi stopil v šolo, v kakšno vašo učilnico, bi videl klopi, tablo in kredo in rekel … ja, to pa poznam. Zato je današnja šola pred velikimi izzivi. Ljudi mora usposabljati za poklice, ki jih še ni, za delo z napravami in orodji, ki še niso razvita, za reševanje problemov, ki se jih še ne zavedamo.

V tem nekateri vidijo paradoks in bi šolo obrnili na glavo, modernizirali, posodabljali. Kar je verjetno res treba.

Včasih, je bila najbolj zoprn predmet v šolah latinščina, so se učenci izgovarjali, da če bi se Rimljani v šoli mudili z učenjem latinščine, potem gotovo ne bi osvojili sveta. Danes se učenci vsega mogočega ne bi učili, ker se itak vsako stvar na internetu najde, vse se da poguglat.

In to je res. Ampak ali otroke učimo, da vse poguglajo? Ali jih učimo kritičnosti do tega, kar najdejo? Jih učimo, da so radovedni, da postavljajo vprašanja o katerih bi guglali? Kitajski pregovor pravi: »Kdor postavi vprašanje izpade nevednež za minuto, kdor ga ne, je nevednež vse življenje«.

Postavljanje vprašanj, vzgoja za radovednost, je ena od ključnih človeških lastnosti, na katero v ob vsem spoštovanju do informacij in znanja, ki ga v šolah prenašamo na otroke, ne smemo zanemariti.

Svet okrog nas se morda res spreminja – namreč njegova tehnološka, gospodarska, energetska, politična podoba – ampak prav zato je še pomembnejše negovanje tistega, kar nas dela različne od strojev, kar nas dela človeške.

Omenil sem že radovednost. Rado-vednost, da rad veš. Vsa mlada živa bitja so radovedna, za mačke obstaja celo angleški pregovor »curisity killed the cat« - »radovednost je ubila mačko«. Spomnite se svojih otroških let, spomnite se otroci svojih cicibanskih časov, kako ste vsako stvar hoteli pregledati, preskusiti, okusiti.

Tega radovednega otroka moramo v sebi nositi tudi po mnogih razbitih kozarcih, raztrganih hlačah, polomljenih vejah ali kosteh. Otroci, postavljajte vprašanja, sprašujte, ne verjemite na besedo!

Ustvarjalnost

Druga taka samo človeška lastnost je ustvarjalnost. Če nas pri radovednosti zanima, zakaj so stvari take, kot so, je ustvarjalnost tista, ki hoče narediti nekaj novega, ki si izmisli, domisli, naredi po svoje.

Ken Robinson je rekel »Vsi otroci se rodijo ustvarjalni, potem grejo pa v šolo«. Rad pripoveduje zgodbo o neki učenki nižjega razreda ali vrtca:

Med likovnim poukom je seveda risala. »Kaj pa rišeš«, vpraša učiteljica. »Rišem boga« odgovori učenka. »Kako pa pa lahko kaj takega rišeš, saj nihče ne ve, kakšen je Bog«. Pa punčka odgovori »Počakajte še pet minut, da dokončam risbo, pa boste vsi videli, kakšen je Bog«.

Stopamo v čase, ko računajo računalniki, rutinska dela opravljajo stroji in roboti, samo ljudje pa smo lahko ustvarjalni.

Sočutje

Radovednosti in ustvarjalnosti bi rad dodal še množico lastnosti, ki se začnejo s predpono »so«. Sočutje, sobivanje, sodelovanje, solidarnost. Sočutje ni sožalje, ni pomilovanje, pomeni le to, da z drugim čutimo. Da ne slišimo samo njegovih besed, ne razumemo samo njegovih misli, ampak ga tudi čutimo. Ali pa to vsaj poskušamo.

Tehnologija nam s telefoni, internetom, facebookom ponuja vedno enostavnejše možnosti za komuniciranje, ampak ali ima vse to kak smisel? Ali gre naša sposobnost so-bivanja v korak s tehniko, ki krči fizične razdalje med nami?

Kakšen smisel ima vse to SMSanje, mailanje in chatanje, če nas so-čutno ne zanima, kaj se godi z osebno na drugi strani zaslona, telefona; če nismo sposobni so-delovanja, dela skupaj, če nismo sposobni so-bivanja.

Tudi to ni izobraževanje, ni prenos znanja, tehnik, spretnosti in veščin, ampak je vzgoja. Vzgoja za so-čutje, so-bivanje, so-delovanje.

Odločnost

In to me pripelje k 20 letnici plebiscita o samostojni državi in sploh k tistim časom pred 20 leti, ko je nastajala naša država.

Naredili smo jo s so-delovanjem.

Naredili smo si hišo, ampak kot vsi vemo, in kot zdaj vsi vidimo, hiša ni dovolj. Okvir, država, forma niso dovolj. Da hiša postane tudi dom, da nam je doma v družini lepo, se moramo potrudi. Moramo se spoštovati, spoštovati resnico, se aktivno potruditi za so-bivanje in so-delovanje.

Takrat sprva niso bili vsi politiki ZA, ampak dovolj jih je bilo odločnih in doslednih, da so druge potegnili za seboj. Nismo bili zadovoljni s polovičarskim kompromisom kake drugačne Jugoslavije, s konfederacijo, asimetrično federacijo ali čem podobnim.

In če sem prej govoril o radovednosti, ustvarjalnosti in sočutju, potem naj bo nauk izpred dvajsetih let ta, da je treba biti pogumen in odločen, da je treba dati vse od sebe, da se velja potruditi. Da je treba imeti ambicijo za vse, ne samo za pol, ne za kompromis.

Tako, kot se potrudite za najboljši rezultat, ki igrate računalniško igrico, se velja potruditi, da če že hodite v šolo, ta čas izkoristite in se kar največ naučite; da če že pospravljate sobo, da jo pospravite v nulo in ne na pol. Če delate sneženega moža, da naredite največjega in najlepšega.

Za nekaj srednjega je škoda časa in energije.

Hvaležnost

Tako, kot si zasluži spoštovanje otroška ustvarjalnost in radovednost, tako si zaslužijo spoštovanje tudi učitelji. Ko primerjajo uspešnost šolskih sistemov po svetu, je vedno zelo visoko Finska. Različni ljudje bodo našli različne razlage, zakaj je tako. Po moje najbolj verjetna je tista, ki pravi, da zato, ker je učiteljski poklic najbolj cenjen poklic na Finskem, za vpis na pedagoško fakulteto največja konkurenca, učitelji pa najbolj cenjeni v svojem kraju.

V Sloveniji smo to pozabili, ampak morda je prav v manjših krajih, kjer ni toliko bleščave vseh mogočih drugih ustanov, še priložnost za to. Prelistal sem nekaj gradiva o Žužemberku. Težko zgodovino ima. Lepo pa je, kako so učitelji in šola povezani s krajem, kako je zaradi njih bogatejši.

Ko razmišljam nazaj o učiteljih in učiteljicah svoje hčerke, ko se spominjam svoje prve učiteljice v 1.d v Šiški tovarišice Galetove, pa potem razredničarke Zupančičeve v osnovni šoli, pa profesorica Komac iz gimnazije … ne morem mimo lepih spominov. In ne morem mimo majhnega občutka krivde, da jim namreč nisem sproti pokazal dovolj hvaležnosti za to, kar so naredili zame.

Vam otrokom se zdi marsikdo zdajle zatežen tečnež, ampak ko boste malo pozabili na strah pred spraševanjem in kontrolkami, se boste šole spomnili kot najlepših dni v svojem življenju. Pink Floyd nimajo prav! Dajte to učiteljem vedeti že danes, že sproti.Tudi to, ne samo državna plača, je tisto, kar dela učiteljski poklic lep, spoštovan in zaželen.

Samostojnost

Pa dovolj sentimentalnosti. Pred nami so božični prazniki, pred nami je dan Samostojnosti in enotnosti. Čas za nove začetke, čas za naslednjih 20 let samostojne države. Čas zato, da otroci v nas, v kolikor jih niso šole ubile, pogledajo na stvari radovedno, ustvarjalno in sočutno, čas, da ugotovijo, da je kdaj pa kdaj cesar v resnici gol. Čas, da smo bolj samostojni in hkrati človeški.

Vsem vam želim radovednosti in ustvarjalnosti v šoli in službah, so-čutnosti do bližnjih in okolja, ter sožitja in ljubezni v družinah.

Srečno!

23. december 2010

Pahor? Bingo!

Na današnji proslavi bo govoril predsednik vlade Borut Pahor. Da bo še bolj zabavno, predlagam naslednjo igrico, ki se jo je spletna skupnost spomnila v Bruslju.

Vsak napiše deset ključnih besed, ki jih bo premier uporabil v nastopu. Seveda ni dovoljeno pisati česarkoli, ampak le besede, ki jih lahko označimo kot ključne. Potem pozorno poslušamo govor. Kdor prvi sliši vse svoje besede, po Twitterju ali Facebooku zakriči #BingoPahor! Nagrada bi morala priti iz kabineta predsednika vlade.

Tule je moj seznam:
  1. odgovornost
  2. kriza
  3. dežela
  4. zmagovalci
  5. reforme
  6. konkurenčnost
  7. solidarnost
  8. socialna kohezivnost
  9. stremljenje
  10. ponižnost

Kam po resetiranju

Predsednik republike je v intervjuju za Sobotno prilogo med drugim povedal:
Je čas za resetiranje Slovenije? In če da, na katero leto?

Glejte, resetiranje je izrazito meglen izraz in ne pove veliko. Izkazuje nezadovoljstvo, izkazuje potrebo po spremembah, ne pove pa, kakšne in v katero smer. Kot pravi Fatalist Jakob v Kunderovi dramatizaciji Diderotovega romana: radi bi naprej, vprašanje pa je, kam.
Podobnih odzivov je še nekaj.

Opozarjam, da smo spomladi letos objavili dokument Vizija 20+20. V njem je dokaj jasno napisano, česa v zadnjih dvajsetih letih nismo naredili, in kaj v naslednjih dvajsetih, raje pa še prej, moramo; smer torej. Pri  20+20 so sodelovali trije od petih udeležencev okrogle mize o resetiranju Slovenije.

Kot urednika Vizije 20+20 me žalosti, da je medijska pozornost resetiranja večja kot pozornost, ki jo je imela Vizija. To je morda del tistega problema, ki mu predsednik pravi "mentalna nepripravljenost družbe na spremembe". In ki se z zapiranjem oči za alternative in konstruktivne predloge samo še poglablja.

14. december 2010

Kodeksu o sovražnem govoru na rob

... ker mislim, da je treba biti pri uvajanju kakršnekoli cenzure zelo previden.
In modern-day Europe, Spinoza’s insight has not so much been forgotten as turned on its head. There is a pan-European consensus, fertilized by multiculturalism, that tolerance and peaceful coexistence require the restriction rather than the protection of freedom of speech.
Več.

09. december 2010

Poplave med stroko in politiko

V reviji Ekolist je bil objavljen moj članek na temo jesenskih poplav. Veliko je sposojenega iz že objavljenega na tem blogu, nekaj poudarkov pa je novih.


Povzetek: Temeljni razlog za naravne in družbene nesreče, ki se nam dogajajo, je, da je v naravnih, družbenih in finančnih sistemih vse manj rezerve, da so vse manj robustni in vse bolj krhki. H krhkosti in občutljivosti vodi ekonomski interes po optimizaciji, ki pa mu mora nasproti stati interes po zanesljivosti in varnosti. Varnost (npr. pred poplavami) ni strokovno vprašanje, ampak je vprašanja političnih prioritet. Politika mora na probleme v družbi gledati celovito, povezovati in medsebojno tehtati in primerjati pogosto neprimerljive nasvete različnih strok. Pri tem jo ovira kratkovidna želja volivcev po popularnih ukrepih, ki pa niso nujno dolgoročno dobri. Politika se mora precej bolj kot v preteklosti naslanjati na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upoštevati modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Ključne besede: naravne nesreče, participacija, demokracija, politika
 
Septembra je voda zalila Slovenijo. Preveč ljudi je imelo vodo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjamem v heideggerjanski »being in the world«, verjamem, da je treba vso tisto močo občutiti, če sem vsaj zasebno imel srečo, da me ni prizadela.

Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ljubljanski ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih stavbnih parcel, poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.

Za dežjem je posijalo sonce. Na zazidljivih parcelah sta plavala laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem.

Barje je sončen dan praznovalo pod vodo. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Bilo je tako, kot nekoč, preden smo regulirali Ljubljanico in zgradili Gruberjev prekop. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja, ampak bolj kot ga izsušujemo, bolj ko nam tehnično znanje daje samozavest v boju z naravo, manj jih je.  

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Krhkost in robustnost

Bolj ko smo razviti, bolj smo občutljivi na okolico. Vse kar odstopa od tistega prijetnega sončnega dne, ko je 22 stopinj, je predmet pogovorov, kako večje odstopanje, malo večji naliv ali daljša suša, pa sproži niz pravičniških komentarjev o podnebnih spremembah.

Glede na to, da imamo vendarle dosti boljšo tehnologijo, da hladimo in kurimo, da so naša bivališča bistveno bolje zavarovana pred vplivi vremena kot tista izpred stoletij, je to pravzaprav čudno. A po drugi strani smo se kot družbeni in tehnični sistem samo-optimizirali, kot se s sistemi povsod dogaja. Vsaka rezerva v sistemu, pa naj bo naš čas, ki nam ga še niso zasedla opravila iz rokovnika ali pa zemlja, po kateri bi se lahko razlila poplavna voda, je znamenje neracionalnosti, neoptimiziranosti, je priložnost, da je v imenu ekonomike še bolje izkoristimo. To se včasih potem maščuje.

Celotna družba in vsi njeni podsistemi postajajo vedno bolj krhki, ker je vsaka rezerva neekonomična. Optimalen dirkalnik formule 1 je tisti, kjer se vse pokvari istočasno, tik po koncu dirke. Če motor zdrži dlje od menjalnika, potem je pač preveč robustno narejen, torej pretežak. Konkurenca z lažjim motorjem bo uspešnejša.

Tehnika zna narediti sistem robusten ali krhek in zna ga ekonomsko optimizirati. Ob dogodku, kakršne so poplave, spustijo pred mikrofone inženirje in druge strokovnjake, in zdi se, da stroka ve, kako bi problem rešila. Ob neki drugi priliki pridejo pred mikrofone epidemiologi, in tudi ta stroka pozna odgovor, kako bi  preprečili epidemijo ptičje gripe. Pedagoška stroka ima odgovor na vprašanje, kako izboljšati izobrazbeno strukturo ljudi. Stroka s področja sociale zna preprečiti revščino. Agronomska stroka zna nahraniti državo.

Stroka in politika

Ob vsaki katastrofi slišimo, da bi bilo treba bolj poslušati stroko. Ampak, kot rečeno, stroka ni ena, strok je več, nobena pa nima zares holističnega pogleda na probleme. Tule bi lahko zašel o razpravo o teoriji znanosti Thomasa Khuna ali Karla Popperja, ki sta pokazala, da znanost in posledično stroka, težita k temu, da vedno bolje razumemo čedalje bolj specializirane, razdrobljene probleme. Celostni pogled pa je zanemarjen in šele na političnem nivoju tehtamo ali bomo npr. urejali poplavno varnost ali pa zgradili tovarno in nova delovna mesta ali pa postavili novo šolo. Za vse ni denarja.

Zato trdim, da poplave, plazovi in druge naravne nesreče niso strokovni problem. Stroka stvari zna rešiti. Vprašanje pa je, čemu, kateri stroki da prednost. Zato je odločanje v politiki težko – ker mora tehtati med mnogimi strokovnimi odločitvami. In zato se vseeno bolje obnesejo demokracije, kjer med raznimi strokami tehtajo laiki, kot pa diktature, ki bi vsilile eno samo »stroko« in jo postavile v ospredje na račun drugih.

Priljubljenost in potrebnost

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini. Tako politika deluje in nobena stroka ji pri tem ne more pomagati. K boljšim odločitvam jo lahko prisilijo edino volivci.

Volivci svet dojemajo samo še v manjšem delu neposredno, večinoma pa skozi medije. Ti pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Poplave so voda pod mostom, to je bilo prejšnji mesec. Pritisk na politiko, da s tem v zvezi kaj naredi, je popustil. Hidrotehnična stroka, ki je bila dober teden v soju žarometov, se zdaj za sekunde in kvadraten centimetre bori z »aktualno« tehniko. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Nerealno je pričakovati, da bo ljudi država varovala pred njihovo lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Odprtost in modrost

Zgoraj sem naštel nekaj faktorjev, ki vplivajo na to, da smo od časa do časa v težavah. Sistemi - naravni, družbeni in finančni - sami od sebe težijo k temu, da so krhki, da zavračajo robustnost. Stroke so razdrobljene, že na svojih področjih pogosto zanemarjajo celostni pogled. Politika je tista, ki v sisteme lahko skozi regulativo in planiranje vgradi določeno robustnost, do katere nevidna roka trga sama od sebe ne bi pripeljala. Na celotno družbo celostno pogleda šele politika, ki je v večni skušnjavi, ali delati ker je popularno ali tisto, kar je dolgoročno dobro.

Na drugo pot ji lahko pomagajo mediji, volivci in še posebej stroka, ki mora biti družbeno angažirana in zahtevati, da se sliši in upošteva njen glas. V času računalnikov, interneta in široko dostopne izobrazbe je normalno, da se država bolj kot v preteklosti naslanja na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upošteva modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

05. december 2010

Rekel in ostal premier

Borut Pahor, 2.12.2010:
".. bi mi bilo izpod časti, (pavza) izpod časti (pavza), bilo bi me sram (pavza), če bi komurkoli, jaz ali mojo sodelavci, rekli, da bomo sprejeli enega od zapornikov iz Guantanama, če bomo sprejeti v Beli hiši pri predsedniku Obami".
V depeši pa takole:
"In a one-on-one pull-aside with CDA, Pahor linked acceptance of detainees to "a 20-minute meeting" with POTUS ... 
"Pahor reiterated that he would be willing to make the case,  but in a one-on-one pull-aside with CDA, the PM gently - but unambiguously - linked success on detainee resettlement to a meeting with President Obama. He said that "a 20-minute meeting" with POTUS would allow him to frame the detainee question as an act of support for Slovenia's most important ally and evidence of a newly-reinvigorated bilateral relationship.
O nuklearki:
 "saj nismo dali nobenih obljub".
Wikileaks pa takole:
"Pahor told CDA that he was "ready to go ahead with the US" in the  upgrade and replacement of the country's sole nuclear plant at Krsko, in which Westinghouse has a vested interest, even though there was a strong competing offer from the French.
Komentar

Pahorjevim je uspelo debato o depeši uokviriti kot "ali ima Slovenija samozavesno zunanjo politiko". Resnična vprašanja so seveda druga:
  • Ali ima Slovenija sposobnega predsednika vlade,
  • Ali predsednik vlade govori resnico,
  • Ali je predsednik vlade ravnal koruptivno.
Pahor je lahko glede protikorupcijske komisije ali sodišča brez skrbi. Dokazi proti njemu so zbrani na nezakonit način. Kar se tiče nuklearke, bi ga lahko razumeli, da je pač poskušal Američane ogreti za investicijo v Krško.

Kar se tiče 20 min z Obamo smo priča Pahorjevi govorniški bravuri. Vsi so razumeli, da je vse skupaj zanikal. Televizije so tolikokrat ponovile to o časti in sramu, da je stavek preglasil zgolj napisane besede iz depeše. In če natančno berete, se niti zlagal ni niti ni depeše postavil na laž.

Ne vem, ali ga je kak novinar vprašal, ali kdaj naredi kaj, kar mu je izpod časti in ali ga je kakega dejanja sram. Vem pa, da smo v Sloveniji imeli medijska linčanja in kazenske ovadbe za veliko veliko manj.