Somrak demokracije?

S knjigo Konec zgodovine in zadnji človek je Francis Fukuyama v 1990ih uokviril glavnino razmišljanja liberalne inteligence po padcu Berlinskega zidu. Teza je bila, da je komunizem propadel, liberalizem in demokracija sta zmagala, svetu bo zavladal liberalni konsenz, nič zgodovinskega se ne bo več zgodilo, ne geopolitično, ne notranjepolitično. Velik del težav, ki jih ima z razlaganjem sodobnosti liberalna inteligenca, ima korenine v tem, da je to prepričanje zmotno. Da je zmotno, da zgodovina nekam teče, in da je še bolj zmotno, da ima konec. Težave ima tudi Anne Applebaum v knjigi Somrak demokracije: zapeljiva privlačnost avtoritarizma (vir).

Anne Applebaum je ameriška zgodovinarka in novinarka, sopotnica, kronistka in raziskovalka demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi s posebnim poudarkom na Poljski. S to državo jo veže tudi mož, Radek Sikorski, minister in viden desno sredinski politik Evropske ljudske stranke. V nekaj knjigah je kritično opisala zločine komunizma v vzhodni Evropi, za knjigo o zgodovini gulagov je dobila Pulitzerjevo nagrado.

Zamera zamere

Somrak demokracije je po eni strani knjiga o bolečini borke za demokracijo iz časov rušenja berlinskega zidu. Bolečina je človeška, ker so se z njo skregali soborci in soborke iz tistih časov in niti govorijo med seboj ne več. Bolečina je politična, ker je tista desno sredinska politika, ki je Poljsko demokratizirala in uvedla propulzivno tržno gospodarstvo, izgubila proti bolj desni stranki Zakon in pravičnost. Bolečina je intelektualna, ker je razsvetljeno liberalno demokracijo zamenjal preprost avtoritarni režim, ki da se požvižga na vladavino prava, neodvisne inštitucije, sistem, zavor in ravnovesij ipd.

Pri intelektualcih bolečina sproža spraševanja – kako je vendar mogoče, da je do tega prišlo: da liberalno demokracijo izpodrivajo avtoritarni režimi. Ne samo na Poljskem ampak tudi na Madžarskem, v ZDA, manj demokratične sile pa so v vzponu tudi v Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Avstriji … Da o Rusiji, Turčiji in Kitajski niti ne govorimo.

Applebaumova dobro secira, kakšni ti režimi so: bolj ali manj se požvižgajo na demokratične uzance. Avtoritarna oblast ni več sredstvo, za uvajanje ideologije – na primer (nacional) socializma - ampak da je namenjena zgolj oblasti in privilegijem. Propaganda režima da ne temelji na veliki laži (o Židih ali izkoriščevalskih kapitalistih) ampak na srednje velikih lažeh – kako se je Soros zarotil proti Madžarom, Rusi z letalsko »nesrečo« v Smolensku proti Poljakom, Bruselj proti Angležem, »Kenijec« Obama proti Američanom …

Skozi mnenja o volivcih teh režimov se zrcali, grobo rečeno, prezir do teh ljudi. Da preproste ljudi naravno privlačijo avtoritete, da je osamljenim politika edini stik z drugimi, da je avtoritarizem privlačen za ljudi, ki ne prenesejo kompleksnosti. Zamera in nevoščljivost da vodi tiste, ki so si od demokracije veliko obetali, pa se v tranziciji niso prav znašli. Na zahodu pa da se niso znašli luzerji globalizacije.

Upor proti moderni

Zamera do tistih bolj uspešnih na splošno je tisto, kar da žene drugo stran v naročje avtoritarcev. In kar žene njene nekdanje prijatelje in prijateljice, ki v življenju niso bili tako uspešni, kot ona. Ta slab odnos do ljudi, ki svobodno izbirajo populiste, slednji uspešno izrabljajo, ko se postavijo za ljudi in proti elitam. In zamera do tistih, ki so »pravim demokratom« ukradli zmago nad komunizmom vodi Applebaumovo.

Skratka, dogaja da se upor proti moderni in demokracija je v zatonu, ker intelektualno leni in nerazgledani ljudje izbirajo pohlepne in oblastiželjne politike, ki jim preko interneta in s pomočjo izdajalcev med intelektualci prodajajo laži. Drugih oblik družbenega tkiva razen politike pa ni več. To je diagnoza, ki veje iz knjige.

Diagnoza je deloma pravilna. Deloma zato, ker opisuje samo krivdo onih na drugi strani. Ker je krivcev premalo, morajo biti krivi bolj. In deloma zato, ker nekaterih stvari preprosto ni znotraj njenega konceptualnega okvira ali pa se ji zdijo neveljavne.

Zakoreninjenci drugače

S problemi liberalne demokracije se ne ukvarjajo samo liberalni demokrati, ampak tudi konservativni demokrati ali celo ne-demokrati. Njihove diagnoze so drugačne. Že Fukuyamov učitelj Samuel Huntington je v knjigi Kdo smo (vir) opozoril, da se konec zgodovine ne bo zgodil niti v nacionalni politiki. Da ostajajo identiteta in pripadnost narodu, veri, rasi in kulturi ključne družbene silnice. Liberalni konsenz jih daje v oklepaj oz. jih ima za preživele oz. jih sploh nima za ideologijo.

Upornik Hans Herman Hoppe piše, da je »demokracija bog, ki mu je spodletelo« (vir). Da so demokratični politiki, vsi po vrsti, »profesionalni demagogi«, ki nagovarjajo najbolj primitivne instinkte (vir). Če nagovarjajo pripadnost (narodu) veljajo z napačne, če zagovarjajo enakost in univerzalnost so pa pravi. Boljša od demokracije se mu zato zdi aristokracija oz. vladanje naravnih elit. Sistem, ki bi dal tem elitam več besede, pa smo uničili in ga nadomešča – no, tudi to, nad čemer se pritožuje Applebaumova.

Tudi Patrick Deneen ugotavlja, da je liberalizem v težavah (vir). Njegov odgovor je, da zato, ker je preveč uspel. Ko od človeka ostane samo še posameznik, razpade civilna družba, ljudi v neko skupnost ne povezuje nič drugega, kot razsvetljeni, razumski, pretežno ekonomski interes. Vrednotno dediščino kultur je zamenjal nihilizem, prav in narobe je stvar dogovora, morda kakšne listine pravic. Demokratični liberalizem je en sam dolg proces osvobajanja od navad, vrednot, tradicij in receptov, ki so še veljali, ko je razsvetljenstvo postavljalo temelje demokratičnim ureditvam.

Fašizem proti dekandenci

Zakaj je liberalna demokracija v težavah, bolje vidijo od zunaj. Čudenje težavam demokracije je odveč. Haidt je lepo pojasnil, na kakšne moralne temelje ljudje postavljajo odločitve: ja, na take, ki poudarjajo pravičnost in svobodo, ampak tudi na take, ki poudarjajo pripadnost skupnosti in spoštovanje svetosti. Peterson je naš svet uokviril kot stalen boj med dvema skrajnostnima, med dekadenco in fašizmom, kaosom in prisilo. Junaki da nekje na sredi ustvarjajo red, v katerem se da shajati.

Del ljudi čuti dekadenco, ki jo odpira razpadanje ali prevrednotenje tradicionalnih inštitucij kot so družina ali nacionalna država. Kaosa, ki ga prinašajo za vse in vsakogar odprte meja, nereda v glavi, ki ga povzroča prepričevanje, da je 2+2 lahko tudi 5, da beseda moški in ženska nič več ne pomenita. Ljudje si želijo avtoriteto, ki bo protiutež temu kaosu.

Karstev v recenzije Applebaumove (vir) zastavlja vprašanje o krizi Zahodnega liberalizma s poudarkom na Zahodu. Češ, kako naj bi Zahod obstal, ko njegova moč nazaduje in ga ogrožajo neliberalni režimi od znotraj in od zunaj, s Kitajsko na čelu. Ampak še vedno enači Zahod z liberalno demokracijo. Kaj pa, če ta ni glavna ali celo edina identitetna oporna točka Zahoda? Morda gre pa za spopad kultur, v katerem nam je »iliberalna« Poljska še vedno bližje kot liberalna Indija, »iliberalni« Poljski pa liberalna Nemčija še vedno bližje kot iliberalna Rusija. Morda pa mora Zahod svojo moč črpati iz svojih korenin, ne pa iz svojega izkoreninjena za potrebe promocije nekakšne univerzalne civilizacije. Kot so to v Pariški izjavi (vir) tako lepo opisali Scruton, Delsolova in drugi.

Chantal Delsol nima težav pojasniti začudenja Applebaumove. Po njenem gre za boj med vrtnarji in demiurgi (predstavljate si buldožeriste), med tistimi, ki negujejo vrt civilizacije in tistimi, ki bi ga podrli in zgradili znova. Boj na Zahodu teče že vsaj od Francoske revolucije naprej. In nanj pozabimo, ko se je treba poenotiti v boju s posebej norim vrtnarjem (nacizem) ali posebej divjim buldožeristom (komunizem). V jedru moči Zahoda je bilo soočenje idej, dialog, polemika, tekmovanje v katerem se išče ravnotežje med dekadenco in fašizmom. Da so se nehali pogovarjati, tukaj ima bolečina Anne Applebaum naše sočutje.

Rešitev je

Ann Applebaum nekje resignirano napiše, pravzaprav citira nekoga drugega, »da ni čudežnega zdravila, da ni končne rešitve, ni teorije, ki bi pojasnila vse. Ni zemljevida, ki bi kazal pot v boljšo družbo, ni izobraževalne ideologije, ni knjige pravil«. S konservativnega pola, bi ji odgovorili, da se dolgoročno ni izkazala še nobenega civilizacija, ki je bi imela svojih temeljev ne imela v presežnem; v veri, da nad nami ni samo modro nebo. Tudi knjiga pravil obstaja.

Post scriptum za Slovenijo

V analizi Anne Applebaum Slovenci se in se ne prepoznamo. Ja, pri SDS opazimo nekatere podobne vzorce: Soros kot zarota, nagovarjanje tistih, ki jih je tranzicija ogoljufala, pihanje na dušo drugorazrednim, sovraštvo do tranzicijskih uspešnežev ... Ampak nezadovoljstvo nekaterih je realno. Da se na ta način ne sme zbirati volilne podpre, je tudi način zbiranja volilne podpore.

Svetlobna leta pa je Slovenja daleč od tega, da bi stranka Dom dosegla absolutno večino na volitvah; vse levo od SLS bi imelo v parlamentu skupaj pet poslancev; Rupel, Peterle in Jambrek pa bi pisali zagrenjene knjige, kako so jim kmetavzarji ukradli demokracijo in svobodo. Demokratizacijo je pri nas ukradel nekdo drug. In ja, Anne Applebaum ima prav. Je nekaj privlačnega na avtoritarizmu. Samo da pri nas častijo še Titovega.

Po koroni revolucija?

Zdaj ko smo v zvezi s korona virusom malce zadihali so, poznamo jih, spet dvignili glave in se začeli spraševati, kako bi lahko to epidemijo izkoristili za tisto, kar jih ves čas žuli: demontaža reda, ki se jim ne zdi pravičen, v katerem zavidajo bolj uspešnim, bolj ustvarjalnim, bolj podjetnim. Kot nevzgojen otrok, ki izgublja igro Človek ne jezi se, bi udarili po mizi, da bi vse popadalo po tleh. Spet je govora o spremembi družbenega sistema, o ukinitvi svobodnega tržnega gospodarstva in odpravi kapitalizma. 

To ni nič novega. Vsako krizo, pa naj gre za napad okupatorja, naftno krizo, globalno segrevanje, periodično gospodarsko recesijo, ipd. poskušajo izkoristiti za svojo agendo. Podnebne protestnike kot so Greta Thunberg in Extinction Rebellion poslušamo, kako pravzaprav ne gre za okolje, kako ne gre za toplogredne izpuste, ampak da gre za to da ukinemo sistem, ki je do tega pripeljal.

Kapitalizem je kriv ...

Ja, je nekaj na tem, da danes človeštvo v ozračje spusti več toplogrednih plinov, kot so jih rastline s fotosintezo sposobne razcepiti nazaj v ogljik in kisik. Drži, v kameni dobi te težave ni bilo, ne v antiki, tudi v srednjem veku so ljudje pravzaprav kot vir energije uporabljali les, torej produkt naravnega ločevanja atmosferskega co2-ja na ogljik v lesu in kisik v zraku. Ali pa so uporabljali živalske oziroma človeške mišice, ki so v energijo pretvarjale travo, žgance, zelje in podobne stvari.

Šele industrijska revolucija in vsi izumi, ki so povezani z njo, da človeštvu na razpolago vso zalogo energije, ki se je na planetu odlagala milijarde let kot plin, nafta in premog. Izumi industrijske revolucije so dali inovacije, ki so človeštvu omogočile, da je imel pozimi zakurjena bivališča, pisarne in tovarne, da je potoval s parniki, vlaki, avtomobili in letali. In da si poleti vse to hladi na udobno temperaturo.

Eksplozija inovativnosti je neločljivo povezana z družbeno ureditvijo, v kateri je lastnina varna, ustvarjalnost svobodna in kjer želje in potrebe vseh usmerjajo, kaj bodo ljudje počeli - namreč tisto, kar si ljudje želijo. Z grdo besedo se temu reče kapitalizem, kdor se te sramuje, lahko uporabi izraz inovativna družba. Ali pa tržno gospodarstvo. S pridevnikom socialno ali celo eko-socialno. Pridevniki ne spremenijo bistva. Ker je svoboda, je v uporabi več glav. Ker je lastnina varna, se splača danes nečemu odpovedati, da bi bilo boljše jutri. Ker se dela tisto, kar ljudje želijo, so ljudje v glavnem zadovoljni.

Kapitalizem je doživel nesluten uspeh. Prehranil je veliko več ljudi, močno se je povečalo število prebivalcev, veliki večini teh se ni bilo treba več ukvarjati s tem, kako pridelati hrano, kako obdelovati polja, ampak so se ukvarjali z drugimi stvarmi, z delom v industriji, z izobraževanjem, z znanostjo, s kulturo. Skratka zelo se je povečalo število ljudi, ki niso živeli na kmetih, od zemlje. Odšli so v mesta, katerih velikost eksplodira z roko v roki z razvojem tržnega gospodarstva. Nekoč v Evropi, danes v Aziji in Afriki.

... tudi za epidemijo

Mesta razumemo tudi kot eno od rešitev za vedno večji okoljski odtis, ki ga človek pušča na planetu. V mestih smo ljudje natlačeni skupaj, kot piščanci v hlevski reji, in naravi ostaja več prostora. Primerjajte samo, kako gosto poseljeno je recimo neko Štepanjsko naselje v primerjavi s hišami na vasi ali v primestnih naseljih. V mestih je seveda gneča, vrvež, ki ga imajo nekateri radi. Gneča je v avtobusih, gneča je na podzemni, gneča je v trgovinah, gneča je na ulicah, gneča je v lokalih, gneča je v kinematografih ...

Mestna gneča je idealno gojišče, da se širijo in razvijajo epidemije. Več kot nas je, bolj kot smo skupaj, lažje se širi. Če bi ostali v srednjem veku, taka bolezen morda sploh ne bi prišla tako daleč. Nikakor pa ne tako hitro in ne v vse države skoraj istočasno. Glede epidemij je bilo še veliko bolj varno življenje v kameni dobi - veliko prostora, ki ga je pleme potrebovalo za preživetje, nizke koncentracije ljudi, so imele za posledico, da so se, če sploh, epidemije širile počasi. So pa cepali kot muhe od lakote in drugih bolezni, pa tudi za brisanje zadnje plati ni bilo troslojnega toaletnega papirja.

Skratka, podobno, kot za podnebne spremembe je tudi za COVID-19 kriv kapitalizem.

Ga zato velja odpraviti?

Vprašanje, ki se nam postavlja, je, ali je zato potrebno ta sistem odpraviti. Ali je potrebno zamenjati sistem, ki je vendarle potegnil ljudi iz revščine, da imajo danes dobro hrano, zdravo vodo, dostop do šolanja, internet ... V praktično vseh državah, ki so se odločile, da nehajo eksperimentirati in uvedejo tržno gospodarstvo, so se socialne razmere izboljšale za vse in revščina zmanjšala. Menda izkoriščani ljudje v kapitalističnih državah so živeli veliko boljše od tistih, kjer so tovariši dali tovarn delavcem, zemljo tistemu, ki jo obdeluje, zase pa obdržali konjak in cigare iz uvoza. Razen nekaterih zavistnežev, delomrznežev in psihopatov to vidijo vsi.

Drugi argument za prevrat pa je, da med epidemijo države posegajo po sredstvih, po katerih so sicer znane diktature. Kontrolira se gibanje, komandira cele gospodarske panoge, uvaja se policijska ura, v nekaterih državah celo cenzura poročanja. Ljudem se podarja denar, ki ga niso zaslužili in ga jemlje tistim, ki ga pač imajo - za zdaj z izposojanjem ga države jemljejo bodočim generacijam. In naši prijatelji na skrajni levi pravijo, no vidite, kako dobro se to obnese med epidemijo, škoda, da tega ne počnemo tudi v običajnih razmerah.

Vprašanje torej je, ali so razmere med epidemijo izredne, in so tudi ukrepi izredni in izjemni, ali pa so razmere pravzaprav podobne normalnim in bi se ukrepi, ki se obnesejo zdaj, obnesli tudi sicer. Naši prijatelji nas poskušajo prepričati v to drugo: da potrebujemo več države, več prerazporejanja, manj svobode, manj varnosti lastnine; da bo država povedala, kaj potrebujemo in si želimo in to tudi dobavila. Po potrebi na karte. Pravijo, da je epidemija kronski dokaz, da bi se država morala več vmešavati v gospodarstvo, v človekove pravice, v socialni položaj ljudi.

Predlagajo, da bi izjemne rešitve, ki jih terjajo izjemne okoliščine, podaljšali za vedno. Da bi vsak dobil nek dohodek, pa če dela ali, ne; da bi bili delavci lahko kar za zmeraj na čakanju; da bi nekatere gospodarske panoge za nedoločen čas držali priklopljene na finančno infuzijo. Ker denar ne raste na drevesih, mora vse to nekdo plačati in plačevali bodo tisti, ki dobro delajo. Ki imajo srečo, da jih epidemija ne prizadene ali pa so se jih prilagodili. Če bo država jemala uspešnim, da bi pomagala neuspešnim, bo na koncu propadlo vse, kot se je zgodilo ob bankrotu socializma konec osemdesetih.

Skratka

Skratka, to je nekako tako, kot bi nekomu, ki si je za delo na blatni njivi nataknil gumijaste škornje, te škornje svetovali tudi, ko bi se odpravil na maraton. Češ, poglej kako dobro so se obnesli, ko je bilo res hudo. Seveda mora država pomagati, da nihče ne bo ostal brez strehe nad glavo; da nihče ne bo lačen; ostal brez dostopa do šolstva in zdravstva; brez neke koristne vloge v družbi. Vendar mora hkrati ustvariti razmere, da se bo gospodarstvo lahko novim razmeram prilagodilo. Svobodno tržno gospodarstvo je tista ureditev, ki se je do zdaj izkazala za najbolj prilagodljivo.

Najprej objavljeno v Časniku 21.4.2020.

Eviva populismo?

Italijanske volitve so se končale s še enim odličnim rezultatom za populiste in katastrofo socialistov. Teza, ki jo zagovarjam v tem prispevku, je, da je to zato, ker so populisti boljši populisti od socialistov. Desna sredina je manj prizadeta, ker ljudstvu všečne bližnjice ne išče tako intenzivno. In jih po mojem mnenju tudi ne bi smela začeti iskati.

Populizem spet straši liberalne demokracije. Politike ne skrbijo revščina, brezposelnost, stagnacija produktivnosti, podnebne spremembe, migracije, Rusija in Kitajska, vsi vijejo roke okrog »naraščajočega populizma«. Še posebej stranke, ki jim populisti prevzemajo volivce, kličejo na »boj proti populizmu«. Proti čemu se borijo, pa pravzaprav ni jasno, so jih pa dogodki v Italiji spet zdramili.

Različne značilnosti populizma

Obstajajo tri značilnosti, ki jih pripisujejo populizmu. Prvič, populizem da ustvarja dva antagonistična tabora, običajno »navadne« ljudi proti elitam. In da populisti so edini, ki zastopajo navadne ljudi proti elitam. Da omenjam elite, je dober način, da spoznate populista tudi pri nas. Sicer pa diferenciacija na »naše« in »vaše« ni posebnost populistov. Levica nas deli na bogate in revne, izkoriščevalce in izkoriščane. Desnica nas deli na tiste, ki delajo, in na tiste, ki jih je treba podpirati. Skrajna desnica nas deli na domačine in priseljence.

Drugič, populizem obravnava težave čustveno in trdi, da obstajajo preproste rešitve. Te rešitve lahko kratkoročno celo delujejo, dolgoročno pa ne. Populizmi nagovarjajo čustva in nagone, kar sem obdelal v kolumni »Šest obrazov populizma«.

Tretjič, če so na oblasti, populisti učinkovitosti dajejo prednosti pred demokratično proceduro. Odklanjajo pluralizem v smislu dopuščanja tekmovanja idej ali v smislu delitve oblasti. Delitev oblasti zavračajo tako v sočasnem smislu – odklanjajo, da bi inštitucije druga drugo nadzirale s sistemom kontrol in ravnovesij. In delajo, kar se da, da delitve oblasti ne bi bilo v časovnem smislu – da bi se različne opcije izmenjevale na oblasti. So antidemokratični v smislu, da bi preprečili svobodne in poštene volitve ter zatirajo svobodne in pluralistične medije.

Po vseh treh značilnostih je težko potegniti ostro črto med populisti in nepopulisti. Politika se nanaša na opredelitev razlik, kratkoročnost razmišljanja je znana slabost politike na splošno, skušnjavo, da bi oblast uporabili za ohranitev oblasti, imajo vsi. V kontekstu boja proti lažnim novicam tudi anti-populisti napadajo pluralistični medijski prostor.

Ostra identifikacija populizma je torej težka in, kot je zapisal Krastev, na koncu »samodeklarirani anti-populisti določajo, kdo je populist in kdo ni«. V upanju, da jim bo prineslo kakšno politično točko. V tem pa se motijo.

Različni pomeni populizma

Kljub svoji nejasni definiciji se izraz zelo uporablja, ker menda učinkovito zasramuje politične nasprotnike.

Če besedo populizem v političnem diskurzu uporabi levičar, v bistvu misli, da gre za blažjo obliko fašizma. Desnica pa da je blažja oblika populizma. Namen je jasen. Predstaviti, da vse kar je levo od levice bolj ali manj diši po fašizmu.

Za desnico so populisti ljudje, ki predlagajo grobe, nerealne in nedemokratične rešitve za probleme, ki jih desnica sicer tudi pripoznava, lotevala bi se jih pa precej drugače.

Za sredinske in nepolitične tehnokrate so populisti predmet zavisti, saj so sposobni navdušiti volivce, česar pa oni ne znajo.

Tradicionalne stranke imajo drugačne težave

Da tradicionalne stranke izgubljajo proti populistom ima svoje povode in vzroke. V komentarjih pretežno beremo o povodih: (1) gospodarska kriza in stagnacija standarda delavskega in srednjega razreda, (2) migracije in druga varnostna vprašanja in, (3) zaradi splošne varnosti in blaginje nobenih kazni za protestno in morda neracionalno glasovanje.

Resnični vzroki za nazadovanje starih strank so drugje. Prvič, teren za nastop populizma je pripravilo splošno vzdušje pri ljudeh, namreč, da je za njihovo usodo kriv nekdo drug – kulaki, kapitalisti, cerkev, migranti, tujci … Knjiga Jordana Petersona »12 pravil za življenje« ima tak uspeh ravno zato, ker z vso silo napade to politiko zamerljivosti, ki jo je leva, v manjši meri pa tudi desna ideologija vcepila ljudem.

Bolj otipljiva verzija istega je, da so ljudje navajeni na državo varuško, da so jim obljubljali vse mogoče pravice in zastonj kosila. Šuntanje 99 % proti 1 % niso imenovali populizem, ampak boj za socialno pravičnost. Obljube, da se obdavčijo bogate elite in zbrani denar razdeli med množice, tudi niso bile imenovane populizem. No, zdaj se je pojavil nekdo, ki šunta boljše. V obljubah »pravičnosti« populisti lahko posekajo socialne demokrate in ni čudno, da so slednji najbolj prizadeti zaradi vzpona populizma. Če bi ljudi o populizmu učili ob prerazdeljevanih socialističnih politikah, bi nam bilo marsikaj prihranjenega.

Drugič, kulturna kriza, globalizacija, uvajanje multikulturnosti in počasno izginevanje tradicij odpira populistom možnosti, da zagovarjajo tisto, kar so nekoč zagovarjali konzervativci – to je, preden so nekateri postali internacionalisti, globalisti in eurofederalisti.

V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.

Tretjič, komunikacijska revolucija, internet in družabni mediji so odpravili tradicionalne varuhe informacijskega prostora. Velika koalicija “odgovornih” novinarjev in “resnih” politikov je skrbela, da populistične ideje niso dobile preveč zaleta. Da je nekdo povedal, da rešitve niso tako enostavne, da obstajajo človekove pravice, ki se jih ne sme kršiti, da je preprečil, da bi komedijanti v medijih razlagali politiko. Teh varuhov – urednikov – ni več.

Četrtič, vodenje političnih strank je postalo čedalje bolj tehnokratsko. Obstaja razlika med razumnostjo elit in instinkti navadnih ljudi. Že Hayek je opozoril na “nestrpen in oster racionalizem”, ki da uperja liberalni svetovni red proti instinktom kot sta religija in patriotizem. Politika starih strank je postala vse bolj apolitična in tehnokratska. Dejanskih razlik med levo in desno je bilo vse manj. Optimalne rešitve je določala stroka, ne politika. Alternativa levici ni desnica, desnice ne levica, ampak obojim nekdo tretji.

Petič, tehnokratski je postal tudi notranji ustroj starih strank: po njihovih hierarhijah niso napredovali ljudje, ki bi navduševali množice, ampak zmagovalci komolčenja v pisarniških bitkah, mojstri mreženja, posestniki dobrih svetovalcev za odnose z javnostjo ipd. Skratka, karizmatične voditelje so tudi znotraj strank začele izpodrivati morda strokovne, ampak blede osebe.

Kako obravnavati populizem

Treba si je priznati, da so populisti zelo uspešni pri odkrivanju, kaj ljudje vidijo kot problem. Najdejo pač boljši stik z ljudmi. Namesto, da stare stranke pogledajo stran, da nekatere probleme razglasijo za politično nekorektne, da druge politike obkladajo s populisti, bi morale, nasprotno, jasno pripoznati, da problemi so. Ampak iskati rešitve, ki so v polju demokratičnega in spoštljivega do človekovih pravic. Čustva so dobrodošla pri pripoznavanju problema, pri sočustvovanju z ljudmi, niso pa dober kažipot za usmerjanje politik. Na ta način lahko desni center razreši protislovje med čustvenim in racionalnim.

Desna sredina mora tudi preprečiti, da se ji obesi, da je samo blažja oblika populistov, ker se ukvarjajo z istimi problemi. To je past, ki so jo nastavili, da bi konzervativci in resnični liberalci opustili svojo politiko in ne bili “kot populisti”. Zavedati se je treba, da ni politično napačnih problemov, obstajajo samo nedemokratične rešitve. Ni identifikacija problemov tisto, kar eno politično silo naredi za populistično, ampak jo to naredijo predlogi rešitev. Rešitve desne sredine morajo biti demokratične, temeljiti na pravni državi in človekovih pravicah.

Tudi ni nič narobe populizem prepoznati v nekaterih levih politikah. Tista levica, ki še kar postavlja revne proti bogatim in neenakost enači z nepravičnostjo, je v svojem bistvu populistična.

Boj proti populizmu?

Boj proti populizmu kot politična parola nima posebnega smisla. Ljudi ne zanima populizem, skrbi jih za delovna mesta, za zdravstveno varstvo, za življenjski standard. Načelo, da “ni svobode za sovražnike svobode”, je napačno. Prepričanje, da bi nadzor družbenih omrežij oslabil populiste, je naivno. V evropskem merilu bi se bilo pametno držati načela subsidiarnosti. Jan-Werner Müller zmotno predlaga, da je “nujno razmišljati o tem, kako nadnacionalne institucije, kot je Evropska unija, vpreči v obrambo liberalne demokracije pred populisti”. To bi samo okrepilo “patriotska” gibanja v državah članicah proti Bruslju. Skratka, “boj proti populizmu” je prazen klic k orožjem proti politični konkurenci. Namesto tega bi morale tradicionalne stranke obravnavati vprašanja, ki jih ljudi zanimajo. S strastnim poslušanjem in sočustvovanjem ter z racionalnim iskanjem rešitev.

V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.

Objavljeno v Časniku 6.3.2018.