23. november 2017

Noetov seznam

Nekaj čudnega se dogaja na družabnih omrežjih tipa Facebook in Tviter. Ljudem izginevajo računi ali pa njihovih objav več ne vidijo. Najprej so prišli po bele supremaciste, potem so prišli po alt-right, potem po kakšnega konservativca ...

Kje se bo končalo, ne vem, ampak če bo šlo tako naprej, ne izključujem možnosti, da bodo družabna omrežja nekoč popolnoma zaprta za glasove, ki oblasti ne bodo po volji. Na Kitajskem, v Iranu, v Turčiji in še kje to že poznajo.

Skladno s pravilom, "upajmo na najboljše, pripravljajmo se na najslabše" vzpostavljam možnost, da mi zaupate svoj email. Tu in tam vas bom po njem opozoril na kakšen zapis, v sili pa bo seznam imel vlogo Noetove barke - na njej se bomo srečali vsi tisti, "ki v srcu dobro mislimo".

Obrazec za prijavo vas je že pričakal, ko ste odprli ta blog. Če se niste prijavili, se lahko tudi preko

20. september 2017

Dozorevanje nacije

Vir: svet24.si
Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. 

Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.


08. september 2017

Cenzura je!

Tole se mi je danes zjutraj pokazalo na tviterju:


Citirani tvit (quoted Tweet) je bil nedostopen. To bi se lahko zgodilo, če bi avtorico imel blokirano, utišano (mute) ali pa, če bi tviter "ugotovil", da je objava nedostojna, žaljiva, vsebuje elemente sovražnega govora ipd. Prvo in drugo ne drži, torej gre za obliko cenzure, na kar sem občutljiv:

16. avgust 2017

Fašisti?

Najprej pojasnilo, da razčistimo o fašizmu. Ne maram avtoritarne države, vmešavanja države v družbo, korakanja, idej o večvrednosti ras, ipd. Samo največji luzerji črpajo samozavest iz barve svoje kože. KKK, kljukasti križi in podobna ikonografija so mi odvratni.

***

Po izgredih v Charlottesvillu je bila vsaka izjava ljudi, ki so desno od Antife, pod drobnogledom, namreč ali bodo dovolj odločno obsodili divjanje ameriških skrajnih desničarjev. Ne vem, zakaj bi bilo v Sloveniji to potrebno, ker z njimi Slovenci nimamo nič, ampak kar Janezek vidi, da delajo Trumpu, poskuša nekako uporabiti na Janezu.

Morda je tako tudi zato, ker se je na internetu na splošno, na tviterju pa še posebej, razpaslo, da signaliziramo čustva, predvsem zgroženost, ogorčenje, jezo, obsodbe ... ne pa premislekov ali provokacij k premisleku, kar morda terja več prostora, pa tudi več napora pri bralcih.

02. avgust 2017

Slaboten prvi udarec

Številke kažejo, da v Sloveniji nismo vzpostavili sistema liberalne demokracije, to je državne ureditve, kjer se veje oblasti med seboj nadzorujejo, politične stranke pa tekmujejo za oblast in se na njej izmenjujejo. V četrt stoletja še nismo imeli predsednika republike, ki ne bi bil dedič prejšnjega sistema. Stranke kontinuitete so vodile slovenske vlade vsaj tri četrtine časa.

13. julij 2017

Spomenik

Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji.
Spomenik, ki ga bo "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:
  • Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je Prešernov trg Prešernu ali Trg republike revoluciji. 
  • Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
  • Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.
Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.

05. julij 2017

Arbitraža: iskanje resnice ali razrešitev spora?

V pravu obstaja dva pogleda na sodne postopke. Prvi je, naj bi v zvezi s spori našli resnico. Npr. kakšno je bilo res stanje na meji med Slovenijo in Hrvaško na dan 25.6.1991, je bila meja pri Dragonji res na mostičku čez kanal sv. Odorika ali zgoraj na hribu, kje najbolj južno je kak slovenski policijski čoln res ustavil kakšno ladjo. Ko najdemo resnico na njeni podlagi spišemo sodbo. Drugi pogled je, da je namen sodnih postopkov razrešitev spora. O tem sem prvič bral dolga leta nazaj v odlični knjigi prof.dr. Boštjana M. Zupančiča Pravo in prav.

Kontinentalna Evropa, postsocialistične države pa še posebej, naj bi bile nagnjene k prvemu pogledu, zato tudi v domačih komentarjih prevladuje debata, ali je sodišče razsodilo po resnici z dne 25.6.2991; in zato, tako si predstavljamo, po pravici.

Tema te kolumne ni, ali je rešitev pravična ali ne, ampak ali in kako je sodišče razrešilo spor. Iz arbitražnega postopka se lahko naučimo nekaj temeljnih zadev o tem, kako se bolj učinkovito prepirati tudi doma in o drugih zadevah. Tudi zaradi omenjene pravne tradicije smo namreč navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca in zato se tudi zlepa ničesar ne dogovorimo (ne najdemo kompromisa, ne rešimo spora). Arbitražno sodišče daje zgled za drugačen pristop.

Rdeče črte v morju

Rdeče črte oz. red-lines so tisto, kar je v nekih pogajanjih za neko stran predstavlja mejo še sprejemljivega. Seveda stranke v postopku najprej govorijo, da je njihova rdeča črta njihov maksimalistični scenarij – recimo Hrvaška, da je meja po sredini Savudrijske vale in se začne na ustju stare struge Dragonje. In Slovenija, da sega slovensko morje do skal na savudrijski obali in po možnosti še v tisti pas, ki ga ob močni burji morje pošprica; in da se naše morje stika z odprtim morjem pred Umagom. Ker je resnica, da smo v nekdanji Jugoslaviji imeli Slovenci stik z odprtim morjem. Ampak more je bilo jugoslovansko, Jugoslavije pa ni več. To sta tudi resnici.

Eden glavnih rezultatov vsakih pogajanj je, da se izkristalizira, kaj so resnične rdeče črte posameznih strank v postopku onkraj katerih zanje rešitve ni.

Hrvaška rdeča črta je bila, da se Slovensko morje ne stika z mednarodnimi vodami na način, ki bi Sloveniji omogočil razglasitev epikontinentalnega pasu ali ekonomske cone v Jadranskem morju.



Slika 1: Sporazum Drnovšek-Račan (vir).


Slika 2: Obljuba pred referendumom.

Teoretično bi Slovenija tako cono lahko razglasila, če bi imeli rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan (slika 1) ali iz reklamne brošure podpornikov referenduma (slika 2). Tam se je slovensko morje na neki daljici stikalo z mednarodnim morjem in 200 milj od tam bi teoretično lahko razglašali izključno ekonomsko območje (slika 3).


Slika 3: Strah Hrvaške: epikontinentalni pas in ekonomska cona Slovenije pred hrvaškimi obalami.

Seveda bi se ob tem odprli nov spor s Hrvaško. Dvomim, da bi kaj opravili, ker geografija pač je, kakršna je. Bi pa Slovenija v primeru stika svojih in mednarodnih voda imela možnost, da bi npr. ob kakšnem Hrvaškem razpisu koncesij za raziskovanje nafte v zgornjih 200 miljah Severnega Jadrana nagajala. Češ, tisto območje je sporno, slovenski epikontinentali pas je nekje tam, politiki bi licitirali, za katero bi bil pas bolj naš in bolj dolg, yada yada yada in potencialni investitorji bi šli raje v Kamerun, kot pa čakali, da bosta Slovenija in Hrvaška rešili še ta spor.

Tudi če je bila kdaj kje drugje, Slovenska rdeča črta se je v trenutku, ko je na referendumu zmagala podora arbitražnemu sporazumu iz »pravice razglasiti izključno ekonomsko cono« umaknila na »povezavo med ozemeljskimi vodami in mednarodnim morjem«. Na referendumu za arbitražni sporazum namreč formalno ni zmagala s strani zagovornikov arbitraže »pričakovana rešitev« za stik ampak je bila potrjena dikcija v arbitražnem sporazumu.

Dikcija v sporazumu je bila kompromis. Nejasne formulacije so orodje kompromisa. Slovenija in Hrvaška sta na dikcijo lahko pristali samo zato, ker sta si jo različno razlagali. Arbitražno sodišče je razsodilo tudi o tem.

Disgresija o zaslugarstvu: Morda so zagovorniki referenduma volivce z optimističnimi razlagami pojma »junction« nalagali, kar bi bilo grdo. Morda pa so samo odgovorno signalizirali maksimalistične slovenske zahteve, kar je prav. Morda so se zagovorniki arbitraže zavedali, kaj so sposobni izpogajati s Hrvaško, nasprotniki pa smo sposobnosti takratne slovenske oblasti precenjevali.

Slovenska rdeča črta je bila tudi večina Piranskega zaliva.

Kompromis

Arbitražno sodišče je povsem primerno našlo rešitev znotraj obeh rdečih črt (slika 4). Slovenija nima epikontinentalnega pasu in ne more razglasiti izključne gospodarske cone (odstavek 1103 odločitve). Po mednarodnem pravu morja je topogledno prikrajšana država. S tem je sodišče ugodilo hrvaškim rdečim črtam.

Ima pa Slovenija veliko večino Piranskega zaliva in morje pred njim. Ima tudi »junction« z mednarodnimi vodami. S tem je sodišče ugodilo Slovenskim rdečim črtam.

»Junction« nima nobene praktične vrednosti. Res je, Hrvaška ladij na poti v ali iz Slovenijo v področju junction ne sme ustavljati. Ampak v normalnih razmerah jih ne bi niti, če tisti »junction« ne bi bil definiran. V nenormalnih pa jim lahko, ko so na poti v Slovenijo, sitnari pred svojo celotno jadransko obalo.


Slika 4: Točke A,B,C precej bolj južno od sredinske črte. Področje “stika” na dimnike iz Drnovšek-Račan in obljub zagovornikov arbitraže spominja le po obliki.

Disgresija o Kardelju. Da bi bilo drugače, bi se morali slovenski komunisti postaviti za svoj narod v petdesetih letih, ko so risali meje v Istri. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je v osnovni šoli v začetku 1970ih let učitelj risanja, sicer pa akademski slikar Floris Oblak (s poudarkom na a) poučeval, da se Poreč ne poudarja na o ampak na e, Umag ne na U ampak na a, da je Istra slovenska in da »bi bila Istra cvetoč vrt, če bi bila Slovenska«. Ampak ta vlak je odpeljal Edvardu Kardelju v času, ko se je zdelo, da so narodi na poti na smetišče zgodovine in da je pred nami samo še svetla bodočnost mednarodnega socializma.

Korektna rešitev, če …

Če bi Hrvaška odločitev sodišča priznala, bi lahko politiki v Sloveniji trdili, da je tribunal razrešil spor in našel povsem korektno rešitev za mejo na morju. Ker ga Hrvaška ne prizna, mora biti politika zadržana, ker sicer postane odločitev sodišča samo izhodišče za nov krog pogajanj.

Kompromisa sta lahko vesela oba domača politična pola. Nasprotniki arbitraže lahko lahko z veseljem ugotavljamo, da smo imeli prav. Dosojena rešitev je bližja temu, kar smo napovedovali nasprotniki referenduma kot tistemu, kar so napovedovali podporniki. Širili smo slovenske rdeče črte, čeprav ne docela uspešno, saj referendum ni uspel.

Podporniki referenduma bi lahko z veseljem ugotavljali, da imamo mejni spor po zaslugi arbitraže, za katero so se zavzemali, rešen. Bi, ker ga nimamo, ker Hrvaška rešitve ne prizna. In seveda ne drži, da če ne bi imeli arbitraže ne bi imeli ničesar. Kaj bi bilo, če ne bi bilo arbitraže, ne vemo. Edina gotovost so, kot kaže, incidenti v Piranskem zalivu. Ki so bili, so in bodo, ne glede na to, kaj se dogaja na papirju.

Dober in slab policaj

Ker Slovenci očitno ne moremo delovati enotno, pač naredimo najboljše iz neenotnosti. Vlogi dobrega in slabega policaja sta v naši politiki razdeljeni in skupaj bosta morda motivirali Hrvaško, da bo našla način, da sprejme iz česar je izstopila. Ali pa predlaga rešitev, ki je za Slovenijo boljša. Hanibal je pred vrati, pravijo ankete. Tudi pred hrvaškimi.

Ali je Hrvaška iz arbitraže izstopila po pomoti ali pa je šele s tem izsilila rešitev znotraj svojih rdečih črt, bomo čez leta brali v kakšnih spominih. Tam bo tudi odgovor na vprašanje ali je sodišče iskalo rešitev spora ali je iskalo resnico. Imam razloge, da napišem, da je reševalo spor in da je Hrvaška šele z izstopom izsilila odločitev, ki je znotraj njenih rdečih črt. Želim si namreč rešitve spora.

06. junij 2017

Kultura v Večeru

V poročilu z okrogle mize o prihodnosti slovenske kulture, ki jo je v ponedeljek 6.6.2017 organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, je časopis Večer med drugim zapisal:
Ena redkih stvari, okoli katere so se vsaj večinoma zedinili (Žiga Turk ne misli tako, prepričan je, da sta nas Prešeren in Cankar učila podjetništva v kulturi), je bila obsodba nedopustno sramotnega ravnanja s samozaposlenimi v kulturi, ki so pridobili status državnih revežev.
Novinarka mi v zapisanem odstavku pripiše, da zagovarjam "sramotno ravnanje s samozaposlenimi", saj so se drugi v obsodbi "vsaj večinoma zedinili", le "Žiga Turk ne misli tako". Ker seveda nisem nič takega rekel, si novinarka izmisli, da jaz to mislim. In to izmišljotino potem napiše.

Stavek v oklepaju, češ, da sta nas Prešern in Cankar učila podjetništva v kulturi, je slab povzetek naslednjega sporočila mojega prispevka:

Kultura kultivira družbo okrog sebe. Kako in v kaj je odvisno tudi od tega kako in kdo jo financira. Kultura, ki jo podpira elita bogatih in uspešnih ljudi, družbo kultivira v vrednote te elite. Kultura, ki si kruh služi na trgu (Cankar, Shakespeare) ali tudi z drugim delom (pravnik Prešeren) hočeš nočeš posreduje vrednote dela in podjetništva. Kultura, ki jo plačuje država, utrjuje vrednote prerazporejanja ustvarjenega in pričakovanja, da je država rešitev za vse.

Skratka, mecen bo za svoj denar in pod svojim imenom financiral nekaj drugega kot nekdo, ki kupi vstopnico in nekaj tretjega kot anonimni uradnik ministrstva ali nikomur odgovorna komisija. Kvadratura kroga slovenske kulture je v tem, kako jo ločiti od države, pa ohraniti javna sredstva za kulturo.

Zadnji stavek bi bil primeren za v oklepaj.

Alternativa oženju Karlovške

Ljubljansko županstvo se je namenilo ožiti Karlovško cesto iz štirih na tri pasove. Za poseg vidim dva motiva. Uradni motiv je, da bodo po Karlovški speljali kolesarsko stezo. Neuradni je, sumim, nadaljnje zmanjševanje avtomobilskega prometa v "zeleni prestolnici Evrope". Več ko bo zastojev, manj se bodo namreč ljudje vozili. Ne en ne drug ne vzdrži kritične presoje.


Zeleni fundamentalizem bo povozila tehnologija

Zmanjševanje avtomobilskega prometa je gotovo nekaj, kar je všeč zelenim funamentalistom. Za fundamentaliste imam tiste, ki bi družbo zelenili zato, da bi ljudje trpeli in ne zato, da bi bilo okolje bolj čisto.

Slika 1: Karlovška med Levstikovim trgom in Roško, ki naj bi jo zožili iz štirih v tri pasove. Vse slike Google Maps.
Dandanes morda celo obstaja racionalni razlog za zmanjševanje osebnega prometa v mestih, saj osebna vozila s svojimi izpuhi in dizli s trdimi delci obremenjujejo okolje. Je sicer veliko vprašanje, ali je za ljudi bolje nekaj več umazanije, pa zato pet ur prostega časa več na teden, ki ga prihranimo zaradi hitrejših potovanj z osebnimi vozili. Da do večjem udobju in manjšemu širjenju nalezljivih bolezni, ki se širijo v vozilih javnega prometa, niti ne govorimo.

Ampak celo če pristanemo na to, da je zaradi motorjev na notranje izgorevanje več škode kot koristi, bodo ti motorji v kratkem izginili. Dogaja se elektrifikacija osebnih vozil in kompjuterizacija upravljanja z vozili. Kombinacija teh dveh tehnoloških inovacij bo imela za posledico, da bo osebnega prometa več.

Zakaj? Prvič, osebni promet ne bo več umazan in ga zelena inkvizicija ne bo več preganjala. Na cesti ne bodo samo vozila tistih, ki imajo kje parkirati, ampak bo samovozeči avto peljal nekoga v službo ali po opravkih in se šel parkirat domov. Torej dve poti namesto ene. Ali pa bo med tem nekoga drugega nekam odpeljal.  Vse to, kar je danes nekje parkirano, bo na cesti. Inteligentna semaforizacija bo v kombinaciji s samovozečimi vozili povečala pretočnost križišč, zato bodo morale biti ceste bolj pretočne.

Oženje cest je torej v luči elektrifikacije in kompjuterizacije osebnih vozil kratkovidno.

Alternativna kolesarska povezava

Napisano seveda ne pomeni, da ni treba izboljšati kolesarskega omrežja Ljubljane. K sreči za oženje Karlovške obstaja mnogo boljša alternativa.

Kolesarska steza ob Karlovški rešuje kolesarski promet med  Rakovnikom, Galjevico in Rudnikom ter Staro Ljubljano, Vičem in Šiško. Za Bežigrad in na tržnico se gre s kolesom po Roški in Za gradom.

Alternativna pot, ki jo je mogoče urediti ceneje, poteka po trasi Ob dolenjski železnici, mimo Botaničnega vrta, preko novega mostu čez Gruberjev prekop na Špici in potem naprej skozi Prule na Levstikov trg (slika 2).

Slika 2: Prijetna kolesarska pot iz Rakovnika v Center odmaknjena od velikega prometa, v senci dreves in v stiku s travniki in vodami.
Urediti bi bilo potrebno samo okrog 170m kolesarske steze med Orlovo, po robu Botaničnega vrta do Ižanske (slika 3). To ne bi smel biti poseben problem, ker je Botanični vrt državen in bo menda že našel skupni jezik z mestom za tisto dva metra široko kolesarsko stezo.

Slika 3: Potrebna investicija od Orlove po robu Botaničnega vrta do Ižanke. Priključek pri mostu na Špici.
Kolesarsko pot je v smeri ven iz mesta ob železnici mogoče podaljšati vse do nakupovalnega centra Rudnik. Manjka samo cca. 180 metrov kolesarske poti ob železnici zahodno od tistega Hoferja na Dolenjki. Na ta način kolesarski promet premaknemo iz prometne in za kvalitetne kolesarske steze tudi preozke Dolenjske ceste na mirno in neprometno cesto Ob dolenjski železnici. Od nakupovalnega centra Rudnik do Stare Ljubljane bi na novi trasi kolesarje ustavljala samo dva semaforja!

Skratka

Ker je smer Karlovška-Roška prevzela del prometa zaprte Slovenske, bo oženje Karlovške povzročilo dodatne zastoje. Obstaja boljša, cenejša in predvsem za kolesarjenje mnogo prijetnejša rešitev.

Premislite torej. 

23. maj 2017

Odgovor na predsednikovo vprašanje

V znanosti velja, da je težje postavljati dobra vprašanja kot na vprašanja odgovarjati. Predsednik Pahor je v svojem nagovoru ob koncu druge svetovne vojne v Topolščici postavil dobro vprašanje. Ostaja mi lažji del naloge.

Vprašal je, “kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijnom, brat batu pa ne?” (vir). Vprašanja ni zastavil prvič. Zelo podobno je govoril že pred dvema letoma (vir). Očitno ne dobi odgovora in vprašanje ponavlja. Odgovora še vedno ni, je pa drugače to, da se pred leti ob vprašanju nihče ni posebej spotikal, do danes pa je rekomunizacija republike bolj napredovala, pa smo lahko v tisku prebrali, da je ustrelil mimo (vir). Češ, sprašuje neumnost, seveda smo se spravili z Nemci in Italijani, ker »oni so se odpovedali nacizmu in fašizmu in se narodom, ki so bile njune žrtve bolj ali manj posrečeno opravičili.«

Ponujeni odgovor večplastno kaže na jedro problema okrog druge svetovne vojne v Sloveniji. Najprej je treba ugotoviti, da Slovenska težava z Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno ni bila v tem, da so bili fašisti in nacisti. Fašizem je bil prevladujoč sistem v Italiji od 1922 in nacionalsocializem v Nemčiji od 1933. Težava je bila v tem, da so Slovenjo vojaško napadli in zasedli tujci. Po tem, ko so bili vojaško premagani, so odšli in niso več kazali apetitov po našem ozemlju, so se odnosi z njimi vrnili v običajne kolesnice. Podobno je tudi v Evropi, kjer 8. maja dan zmage obeležujejo z dosti manj pompa kot pri nas. Tudi zato, da ne bi danes obujali delitev med članicami Evropske unije izpred sedemdesetih let. Tudi zato, ker Nemčija ne kaže ambicije, da bi zasedla Francijo. Pri nas je drugače. Pa ne na način, da bi se bali ambicij Nemčije ali Italije, da nas napadeta.

Sprava med Italijani in partizani je bila v Sloveniji še posebej hitra in je bila dosežena že leta 1943, ko so partizanske enote nadvse viteško pospremile italijanske oficirje do meje, pa čeprav so bili to komandanti, ki so požigali po Notranjskem in Dolenjskem ter ljudi pošiljali umirati na Rab.

Če je bil problem slovenskih kolaborantov v tem, da so Italiji in Nemčiji pomagali v njihovem vojaškem naporu, potem se zamera do njih raztopi podobno kot zamera do tujcev. Italija in Nemčija sta poraženi. Njuni simpatizerji v Sloveniji prav tako, celo fizično so bili iztrebljeni, primer je zaključen, nobenih nasprotij ali trenj ni okrog tega. Nihče v Sloveniji ne podpira Nemčije in Italije, da bi letos jeseni zasedla Slovenijo. Res, prav lahko bi se bili spravili.

Pa se nismo. Predsednik Pahor retorično sprašuje zakaj, Aurelijo Juri pa mu poskuša odgovoriti. Ampak v odgovoru nekaj manjka. Zato Juri nadaljuje, da se brata v Sloveniji nista spravila, »ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril, in to na strani okupatorja«.

Problem je torej v tem, da so v Sloveniji še vedno bratje, ki so zvesti tedanjemu cilju, ki je bil zmaga Nemškega oz. Italijanskega okupatorja. In temu – torej Nemški ali Italijanski prevladi – so nekateri bratje še danes zvesti.

To je seveda absurdno, ampak do takih absurdov pridemo, če se pri teh vprašanjih izognemu krvavemu dejstvu, da se je v letih 1941-45 v Sloveniji odvijala tudi komunistična revolucija. Če v zgodbo dodamo revolucijo, pa se stvari kar naenkrat zložijo na svoje mesto in postanejo celo Aurelijeve trditve logične.

Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest. Boju proti Italijanom in Nemcem menda ne. Kontrarevolucija more biti cilj, ne da bi obstajala revolucija. Z geopolitičnimi delitvami druge svetovne vojne smo se v Sloveniji pomirili, z revolucijo se nismo.

V Sloveniji je uveljavljeno široko in pravilno strinjanje o tem, da je bila kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kar se revolucije tiče, pa nekaj podobnega še čakamo. Zdaj tu in tam kdo sramežljivo obsodi »revolucionarno nasilje«. Ne pa revolucije kot take.

Z okupatorji smo se spravili, ker okupatorjev tukaj ni več, okupacijo pa obžalujejo. Z revolucionarji se nismo, ker so še med nami in svoje revolucije ne obžalujejo. Enkrat jo menda bodo. Brata bosta spravljena, predsedniku Pahorju pa ne bo potrebno v govorih ponavljati preprostih vprašanj.

Edinost, sreča, sprava

In ko nam bo predsednik Tusk naslednjič laskal, da bi naša himna lahko bila slovenski prispevek združeni Evropi, ne bomo več nekateri tako kislo prikimavali. Namreč tisti, ki poznamo tudi kitico, ki pravi »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo.« Dokler mora predsednik republike ponavljati osnovna vprašanja in ga za to še kritizirajo, smo težko inspiracija za Evropo.

02. maj 2017

Praznik dela v 21. stoletju

Odkar je Thomas Piketty napisal knjigo »Kapital v 21. stoletju« in izpostavil »problem« neenakosti, okrog prvega maja še bolj poslušamo o krivičnosti ureditve, v kateri nismo vsi enaki. Še huje, 1% zemljanov ima več bogastva kot ostalih 99% skupaj. Osem zemljanov ima več premoženja kot 3.6 mrd najrevnejših skupaj. Tega ne ponavljajo zato, ker bi bil podatek enciklopedično zanimiv, ampak zato da bi večino naščuvali proti manjšini in si tako demokratično pomagali na oblast. Gre za politiko, ki je utemeljena na zavisti.

Pravičnost ni enakost

Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.

Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.

Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.

Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).

Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu

Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.

Da imajo ljudje kot so Gates in Zuckerberg nek nepojmljiv obseg finančnega bogastva, jim daje samo možnost, da s tem bogastvom upravljajo. Pri upravljanju kapitala imajo dosti več vpliva kot nek keramičar ali mesar in pravo vprašanje ni, ali je pravično, da imata toliko delnic, ampak, ali je za vse ljudi boljše ali slabše, da je tako.

Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.

Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.

Praznik dela v 21. stoletju

Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.

Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.

Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.

Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.

04. april 2017

Čedalje več fašizma?

V nekih lepših, srečnejših časih, ko se levičarji v svoji dominantnosti še niso počutili tako ogrožene, je bila diskreditacija za vse priložnosti beseda neoliberalec. To je bila sodobna žaljivka za 21. stoletje, za čas interneta, pametnih telefonov in družbenih omrežij. Presegala je spore in delitve iz mračnega 20. stoletja.

V Slovenijo se je beseda fašist vrnila lani ob diskusijah o družinskem zakonikom in migranti. V svetu so se besede spet spomnili po udarcih, ki jih je v zadnjem letu prejela levica. Njeni miselni monopoli razpadajo v medijih, saj so razkrinkali oblike novinarstva, ki imajo zdaj ime post truth (po-resničnost) in fake news (potvorjene novice). V kulturi je bolj ali manj diskreditiran koncept multikulturnosti – na ulicah in trgih, posebej v zavetju noči ali vsaj motornega vozila – se kažejo težave sobivanja različnih kultur na istem prostoru. V politiki so nepričakovan uspeh dosegli populisti – na volitvah v ZDA, na referendum v Veliki Britaniji, tudi na nedavnih volitvah na Nizozemskem.

Živčnost in jeza zaradi neuspeha se kaže v poseganju po težjem in v vojni preizkušenem orožju. Stekla levica zdaj svoje nasprotnike obklada s fašisti, klerofašisti, neofašisti, evrofašisti ipd. Sebe pa deklarira za antifašiste, kratko antifo. Svojo regresivnost demonstrira s tem, da je za svoj boj izbrala taktiko, ki jo je v preteklosti uveljavil Josip Stalin. Tule bomo utemeljili, da če kdo govori o fašistih, potem je še največ, kar se iz tega lahko naučimo, da je dotični – žal – stalinist.

Če je druga svetovna vojna za Sovjetsko zvezo še minila kot domovinska vojna, pa je komunistični propagandni stroj kmalu po njej obnovil narativ, da je šlo za boj s fašisti. Obnovil, zato, ker je bil bolj med komunisti in fašisti prevladujoč narativ Moskve med obema vojnama.

Fašizem ko odpove država

Zanimiva je ta vrnitev k fašizmu na dva načina. Prvič, ker je bil medvojni boj komunistov proti vsem ostalim (ki da so bili fašisti) popolnoma neuspešen. Eden redkih, ki je to opazil in se tudi ni strinjal z obmetavanjem s fašisti kar povprek, je bil Trotsky (vir). Trdil je, da je to gibanje, ki se pojavi, ko ogrožena družba razširi monopol nasilja z državnih organov na ulico, da bi stabilizirala stanje v družbi. Za Trotskega so bili fašisti nasilna ovira komunistom v njihovem tudi nasilnem boju za vpliv. Stalin je za fašiste imenoval vse nasprotnike levice, ne glede na politike in sredstva nasprotovanja. Njegovi sodobni učenci tudi. Drugi, ki je zavračal obkladanje s komunisti kar povprek, je bil George Orwell (vir). Trotskega je Stalin dal ubiti. Orwell je pet let kasneje bolje spoznal tudi komunizem in napisal roman 1984.

Drugič je povojna vrnitev k fašistom zanimiva, ker so sile fašistične Italije so na vzhodni fronti igrale povsem obrobno vlogo, če sploh. Sovjetska zveza se je na življenje in smrt spopadla z nacizmom. Zakaj je torej sovjetski propagandni aparat za nasprotnika obdržal fašizem? In – tisti ki ste mojih let se boste spominjali – tudi indoktrinacija v slovenskem šolstvu je kot nasprotnika partizanov postavljala fašiste, ne nacistov, pa čeprav je bila nacistična Nemčija večji in težavnejši nasprotnik.

Fašisti so vsi tekmeci levice

Odgovor je, da pač zato, ker je fašizem za propagandne namene postal še udobnejši nasprotnik kot pred vojno. Režim fašistične Italije je bil avtoritaren, grob, nedemokratičen, ni pa poznal uničevalnih taborišč, Jude so v Italiji začeli prav preganjati šele po padcu Mussolinijevega režima. Italijanska okupacija je bila huda, a lažja od nemške. Mussolini je bil pač socialist, ki se je na pohodu na oblast spretno poslužil populističnih metod, na oblasti pa, za razliko od socialistov, ni uničil gospodarstva, ampak si ga je podredil.

Fašističen režim je bil avtoritaren, zatiral je narodne manjšine, ampak vse to ni bilo zelo različno od kakšnih drugih režimov iz časov med obema vojnama. Tudi v Sloveniji se je fašistični okupator izkazal za bistveno blažjega od nacističnega. V od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino so lahko pribežali domoljubi iz vse Slovenije, ves čas je delovala Ljubljanska univerza. Celo Raba in Gonarsa ter požiganje celih dolin na Dolenjskem in Notranjskem partizansko gibanje ni ocenilo kot dovolj hud zločin, da fašističnih generalov leta 1943 ne bi prijazno pospremilo do meje, ne da bi se komu skrivil kak las.

Skratka prevladala je Stalinska definicija fašizma po kateri je nekaj znakov avtoritarnosti, grobosti in populizma dovolj za to oznako. Nacist oz. nacionalsocialist mora imeti uničevalna taborišča s krematoriji, imeti se mora za nadčloveka in začenjati velike, brutalne, agresivne vojaške operacije. Za fašista je dovolj, da si prizadeva za korporativno ureditev gospodarstva, kjer država vzpostavi sodelovanje med kapitalom in delavstvom in kjer ima totalitarne namene pri kontroli družbe v šolstvu, kulturi, umetnosti in ločitvi cerkve od države. Ali pa, da nekoga sovraži, da postavlja njih proti nam. Kar se v politiki pogosto dogaja. Ker pa se natanko ve, da je Stalin z besedo fašist označeval tudi naciste, je njena konotacija enako in izjemno slaba. Po drugi svetovni vojni je postala še veliko slabša.

Fašisti kot antidemokrati

Stalinovo definicijo fašizma – to so vsi, ki so moji nasprotniki in jim lahko pripišem kaj slabega – so prevzeli tudi desničarji in v nekem trenutku začeli vračati udarec. Jonah Goldberg – njegove knjige bi v Sloveniji morali zaradi vznemirjanja javnosti prepovedati – je napisal knjigo z naslovom liberalni fašizem (vir). V njej je opisal »fašistične« prijeme tistih, ki se imajo za napredno krilo ameriške politike. In se mu ni bilo posebej truditi, da bi na kopito ohlapne definicije napel veliko vsega, kar se dogaja pri ameriških demokratih.

Ljudem včasih uide in ekologe zmerjajo z eko-fašisti. Ker bi pač interes skupnosti ali planeta postavili pred pravico posameznika, da svinja; in vzpostavili totalitarno državno represijo, da bi ljudje okolje obremenjevali manj. Kar bo za koga lepa ilustracija, da ni vsak fašizem slab, za druge pa napaka v definiciji – ni vsaka ideologija, ki interese skupnosti postavi pred pravice posameznika fašizem.

Ko je ulica leta 2012 kazala ambicije, da anulira rezultate demokratičnih volitev, jih je Janez Janša označil za leve fašiste. Kar niti ni iz trte izvito, če se spomnimo, da so fašisti prvo odmevno akcijo izvedli v Bologni in nasilno preprečili, da bi demokratično izvoljeni župan prevzel oblast (vir). V Mariboru jo je demokratično izvoljeni župan izgubil.

Nadaljevanje politike z nedemokratičnimi sredstvi je ključna lastnost fašizma v njeni trockistični definiciji. Ki pa se je komaj kdo drži, ker je manj priročna od Stalinove.

Fašist kot prazna diskreditacija

Zato je ometavanje ljudi, ki so bili izvoljeni na poštenih in demokratičnih volitvah s fašisti, klerofašisti, evrofašisti, ekofašisti in podobnem žalitev in ne dosti več kot to. Kot je žalitev tudi vračanje s Churchillovim pregovorom, češ, fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti. Treba mu bo dati prav samo v primeru, ko »antifašisti« na demokratične rezultate odgovorijo z nasiljem.

Pri cepetanju, da je ta ali oni fašist, gre za poskus izobčenja osebe ali politike iz demokratičnega procesa. O obtožencu ne pove nič, o obtoževalcu pa, da je miselno ostal dedič prvega antifašista, Josipa Stalina. Kar pa ne pomeni, da lahko diskreditacije vzamemo zlahka. Obtožbe, da naj bi bil predvojni jugoslovanski režim klerofašističen, so še vedno izgovor za krvavo revolucijo.

14. marec 2017

Utopija vedno tesnejše unije

Najprej opozorilo. Vse te razprave o prihodnosti EU so morda samo slepilo, motnja, da se ne dela stvari, ki jih je potrebno delati zdaj. Ustavljanje migracij, marshalov načrt za Grčijo ali kontrola spoštovanja evropske pogodbe je seveda precej bolj banalno od visokoletečih idej o veliki srečni združeni evropski federaciji.

Sledi ponovitev že povedanega. Problem vedno tesnejše unije – in to je načrt, ki se odvija – je, da v nekem trenutku neha biti zveza suverenih nacionalnih držav in postane naddržavna zveza. V taki zvezi demokracija ni mogoča, če ni panevrospkega demosa. Če ni ljudstva, naroda, katerega notranja kohezija in pripadnost bi bila utemeljena na skupni evropski identiteti. To je pač neprijetna resnica.

Mehka utopija

In vendar je ideja vedno tesneje povezane evropske unije praviloma deležna spoštovanja, prikimavanja in celo občudovanja. To magično moč, da pametni ljudje odobravajo nemogoče, imajo utopije. Obljubljajo raj na zemlji, enakost, »mir in blagostanje« ali pa vsaj “prostor tega in onega in tretjega in pravičnosti”.

Utopije so trde in mehke. Trdi utopiji sta komunizem in nacionalsocializem. Ideja z velikim i je tako lepa, tako dobra, tako popolna, da je zanjo treba tudi kaj žrtvovati. Vedno tesnejša unija je mehka utopija. Ne vzpostavlja se z nasiljem, gulagi in koncentracijskimi taborišči, ampak korak za korakom s potezami uradništva v Bruslju in njihovih zaveznikov v državah članicah.

Vedno tesnejša unija je definirana ravno prav megleno, da nikoli ne vemo, ali je že dovolj tesna. Nikoli ne bomo vedeli, če smo že na cilju. Evropska unija zato ni nekaj kar je, ampak nekaj, kar postaja. Potovanje je pomembnejše od cilja. Evropa je projekt, proces. Ni izdelek. Vedno tesnejša unija je kot kolesar, ki se mora premikati. Če se ustavi, pade.

Tri vizije Evrope

Evropa kot utopija je rezultat progresivnega in tehnokratskega pogleda na evropsko unijo, ki sta sčasoma izpodrinila izvornega, ki je bil konzervativen.

Progresivna vizija evropske unije Spinellija, Tindermansa in Delorsa je naddržavno tvorbo razumela kot orodje za uveljavljanje »naprednih« socialnih in razvojnih politik, človekovih pravic, pravic manjšin ipd. Utopija družbenega reda na zemlji je nadomestilo za utopijo v nebesih. Ta red bi gradili od zgoraj navzdol, daleč od pomilovanja vrednih volivcev, v Bruslju, ki ni obremenjen s starimi tradicijami.

Aktualen primer takega pristopa je poskus Bruslja, da bi članicam vsilil spolne kvote za položaje v vodstvih podjetij. To prosvetljevanje zaostalih članic z napredmimi idejami naj bi korak za korakom pripeljalo do razgradnje »nazadnjaških« konceptov, kot so menda družina, domovina in Bog. Družino bomo relativizirali, namesto domovine naroda bodo administrativna enote Unije ali pa bo nastala celo Unija regij, Boga pa se iz ustave seveda črta.

Konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja je našla navdih v konzervativnem spoštovanju tradicije. Omenjeni možje so zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – torej prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo. V praktičnem smislu jih je zanimal mir, zato so podpirali prost in odprt trg. V presežnem smislu so EU videli kot dediča evropske krščanske civilizacije. Leta 1958 je Robert Schumann še govoril o »skupnosti ljudstev globoko zakoreninjeni v osnovnih krščanskih vrednotah«.

In potem je tu še tehnokratska vizija. Pooseblja jo Jean Monnet. Konflikt med konzervativci in progresivci razrešuje z depolitizacijo. »Stroka«, ne politika, ima vse odgovore. Stroka pravi, da je tesneje boljše. Ali z besedami Jeanna Monneta: »Evropske narode je treba voditi v smeri super-države ne da bi ti vedeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči s postopnimi koraki, ki imajo ekonomsko kamuflažo, a ki bodo neustavljivo vodili proti federaciji«. Euro je bil velik korak te vrste.

Prevlada progresivno-tehnokratske vizije

Po naravi stvari je uradništvo, in največ ga je v evropski komisiji, nagnjeno k tehnokratskemu scenariju. Evropski svet in parlament odražata voljo volivcev in naj bi nihalo med levico in desnico. A to nihanje je popačeno. Nemčija si, zaradi svoje zgodovine, nikoli ni prav upala zagovarjati Evrope kot zveze nacionalnih držav. Francija pa je, ne glede na levo-desne delitve nagnjena k izvozu svobode, enakosti in bratstva skozi direktive evropske unije. Francosko-nemški vlak določata dediščini Napoleona in Hitlerja. Velika Britanija je bila itak ves čas z eno nogo zunaj.

Zato je v zadnjih desetletjih prevladala kombinacija progresivne in tehnokratske vizije. A proti njej so se ljudje obrnili vsakič, ko jih je kdo vprašal – npr. ob zavrnitvah evropske ustave na referendumih na Irskem, Danskem, na Nizozemskem in v Franciji. Brexit sploh ni izoliran primer.

Da se danes spet pogovarjamo o »več Evrope« in o »vedno tesnejši uniji« ni nič novega. Vsake toliko se. Vsake toliko, ker se morajo vmes pozabiti demokratične zaušnice temu procesu. Ko sem pred delal v Skupini za razmislek o prihodnosti EU, je bil spomin na težavno sklepanje lizbonske pogodbe še preveč živ, da bi člane predaleč zaneslo.

Dva konca

Kako se bodo stvari odvijale naprej, je odvisno predvsem od tega, ali se bodo voditelji zavedali, da se nekaj da uničiti na dva načina – če preveč vlečeš narazen ali če preveč tlačiš skupaj.

Utopije so lepa stvar s potencialno slabimi posledicami. EU lahko povsem solidno preživi kot zveza prijateljskih suverenih nacionalnih držav. Za vse, kar je več, pa je treba najti elemente skupne identitete in tukaj z izogibanjem priznanju, da je Evropa zibelka zahodne krščanske civilizacije, ne bomo prišli daleč.

Paradoks je popoln: da bi uresničili utopijo, ki ima za cilj odpraviti tradicionalne občutke o presežnem svetem in tuzemenskem domoljubnem, bi bilo treba okrepiti taiste občutke – ampak na nadnacionalnem, evropskem nivoju.

Utopije – če jih ne vzamemo resno – pa imajo eno pozitivno lastnost. Razmišljanje o njih nas sili v razmislek o pravilnosti dejanj tukaj in zdaj. Tako funkcijo so imele tudi utopije Thomasa Moora, Johnatana Swifta, Daniela Defoa in Karla Marxa. Izkaže se, da je glede slovenske notranje politike popolnoma vseeno, ali smo za ali proti »več Evrope«.

Če v utopijo združene Evrope verjamemo, mora biti Slovenija dovolj hitra, da se vključi na najbolj hiter vozni pas Evrope več hitrosti. Če v utopijo ne verjamemo, mora biti Slovenija sposobna »stati inu obstati« sama zase. Torej nič manj kot prej biti dobro upravljana, voditi pametne politike, in se razvijati v pravo smer.

Ker to ni tako, vprašanje ni, kdo bo z večjim navdušenjem licitiral za utopijo ali kdo bo z več pikrosti opozarjal na njene zadrege, ampak zakaj nam v Sloveniji tako slabo vladajo. To vprašanje nas, ki smo danes zbrani tukaj, dosti manj intelektualno zadovoljuje in zato ne govorimo o njem.

28. februar 2017

Boljši Slovenci 2050

Prav je, da bralci [tega bloga] spoznajo celotno Vizijo Slovenije 2050. Dokument, ki opisuje nastajanje vizije ima sicer 88 strani, vizija pa je na eni strani in jo bomo skupaj prebrali. Njen osnovni problem je, da na prvi pogled ni v njej nič takega, s čemer bi se bilo mogoče ne-strinjati. Šele pozornejše branje razkrije, za kakšne strategije in politike bi leporečje lahko bilo podlaga. Vizija naj bi namreč bila podlaga za novo Strategijo razvoja Slovenije. Poglejmo torej, kam pes taco moli. Poudarki v citiranem besedilu so moji.


Gradimo edinstveno družbo
»V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo«.
Da je kakovost življenja z nečem (ni povedano s čem) v ravnovesju, pomeni, da ni prioriteta in cilj. Cilj je ravnovesje. Gradnja družbe je antiliberalen koncept. Tudi v nadaljevanju bodite pozorni, kako velik del vizije s ukvarja s tem, kakšni naj bi postali ljudje in ne s tem, kako naj bi delovala država! Solidarno in strpno je nastavek za socialistično in multikulturno. Samozavestno smo partnerjem, nepripravljenim za sodelovanje, že ne-prodali Telekom in NLB. Kupci Cimosa pač niso bili pripravljeni na sodelovanje. Naša kultura sicer ni vrhunska, je pa vsaj edinstvena, so morda hoteli povedati.
»V Sloveniji leta 2050 ustvarjamo številne uspešne zgodbe. Družbene procese sooblikujemo kot aktivni državljani, kritično in tvorno. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi«.
Skrbi edinstvenost razvojnega modela. Se nismo iz svetovno »najnaprednejšega« samoupravljanja nič naučili? Zakaj ne bi skopirali nek model, ki deluje? Švica, Singapur, Estonija, Avstrija, Bavarska? Ker je neoliberalen? Sicer iskanje podpore učiteljev in profesorjev za vizijo.


Revščina mora biti izziv
»Ustvarjalni posamezniki se dobro počutimo v inovativni družbi ter prepletu družbenih, institucionalnih in tehnoloških inovacij. Te nam omogočajo nove rešitve za ključne družbene izzive, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina«.
Leta 2050 bo revščina, to piše, še vedno družbeni izziv. Še vedno! To je vizija! Socialisti potrebujejo revščino bolj kot ekologi podnebne spremembe. Bo pa ostala neenakost, kar kaže, da čisto po poti Kim Il Sunga že jutri le ne bomo skrenili.
»Sproščeno in razumevajoče življenjsko okolje je eden od razlogov, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Ta je njihovo pozornost najprej vzbudila z odličnostjo izdelkov in storitev. Nato jih je osvojila s kakovostjo znanstvenih raziskav in z domiselnimi rešitvami".
Ne bomo prijazni za kapitaliste, podjetnike in inovatorje, bomo pa razumevajoči. Za kaj natanko? Za izvor njihovega premoženja? Da za njihove hčerke ne bodo obvezni šolski tečaji plavanja? Na koncu je iskanje podpore znanstvenikov za vizijo.
"Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Medsebojno zaupanje ji je pomembnejše in vredno več".
Do 2050 bomo torej preteklost končno pometli pod preprogo. Vsaj vitalni med njimi. Betežni starčki se bodo pa še kar naprej delili.


Družbene vrednote
"Zaupamo tudi v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. Prebivalci jih cenimo, ker so dostopne in uporabnikom prijazne, zlasti pa – postopki tečejo hitro".
Namesto, da bi govorili o javnih storitvah, ki jih nudi kdorkoli, so zapisane želje po ljubezni ljudstva do javnega sektorja. Ki bo vizijo zato hvaležno podprl.
"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse".
Že danes marsikdo sporov ne rešuje na sodiščih, ker je to popolnoma neproduktivno. Je pa pozitivno, da se načrtuje, da bodo leta 2050 pravila končno enaka za vse.
"Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir".
Ne pa tudi vrednot, kot so svoboda, pravičnost, domoljubje in zvestoba. To seveda ni edini odstavek, ki govori o tem, kakšni naj bi bili leta 2050 Slovenci. Namesto, da bi vizija govorila o tem, kakšna naj bi bila država, prevzgojo ljudi pa pustila pri miru.


Edinost, sreča, ne pa sprava
"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje".
Od Kardelja se očitno niso naučili, da sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija. Bolje, bolj zdravo in dlje po vsem svetu živijo zadnjih 500 let. Pozitivno pa je, da bomo dali nekaj teže globalnim lestvicam.
"Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo".
Najbolj družbeno odgovorni smo bili prisilno v obdobju 1945-90. Še naprej bomo očitno »zelena referenčna država v digitalni Evropi«. Kar je uporaben element vizije. Sicer hinavski, ker Uber in podobne novotarije prepovedujemo. Manj časa bomo delali, posebej tisto, kar nam ne prinaša zadovoljstva. In spet cela pridiga o tem, kakšni naj bi bili Slovenci leta 2050.


Moja dežela, mi smo njeni ljudje
"Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Smo vključujoča in dinamična družba. Naša identiteta in kultura spodbujata sodelovanje pri ustvarjanju sinergij ter soočanju z izzivi. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča".
Napredka od Slovenija – moja dežela, očitno ni. Kvote slovenskega jezika na radiju (30%) in univerzah (100%) ostajajo do leta 2050. Vključujoče bomo podrli ograje na mejah. Letno bomo, zaradi edinstvenosti, delili vsaj 5 velikih Prešernovih nagrad. Navdihovali nas bodo umetniki, ki bodo z govornic pljuvali po ostalih.
"Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti".
Odločni, prepoznavni, iščemo rešitve in ne jamramo.


Skratka

Postali bomo taki, kot si je Levstik za Slovence želel, ko jim je pisal Martina Krpana. Krpan je bil odločen človek. Cesar je opazil njegov talent zaradi srečne lege naše države. In zaradi snega. Samozavestno je posekal tisto lipo, prilagodljivo izpolnil, kar ga je cesar prosil. Krepil je našo globalno mrežo na Dunaju in tudi s tihotapci angleške soli je mrežil. Krpan je bil večji od dežele, iz katere je prihajal. Če je zajahal kobilico, so se mu noge vlekle po tleh!

Ne bo leta 2050 dovolj, da bomo vsi kot Krpani. Še boljši od Martina Krpana bomo postali. In država nas bo v take Krpane+ prizadevno vzgajala. Namreč posekati tisto lipo, ki je gospodi dajala senco, ni bilo ne sonaravno ne krožnogospodarsko. Ne kaže, da bi Krpan pravilno cenil in zaupal v javne ustanove ministra Gregorja. Kar je storil s kijem in mesarico tistemu Turku ni bilo ne strpno, ne vključujoče, ne razumevajoče, ne solidarno.

Ampak Levstiku lahko oprostimo. Leta 2050 bo Martin Krpan star skoraj 200 let. »Pa nikar praznih besed ne razdirajte«, je rekel Ministru Gregorju.



Malenkost adaptirano iz članka za revijo Demokracija 23.2.2017.
Priznanje: pri nastajanju Vizije sem celo malo sodeloval. O vtisih sem poročal za Časnik.

07. februar 2017

Pričevalci

Pričevalci so oddaja, v kateri priletni ljudje pripovedujejo, kako so doživljali drugo svetovno vojno v Sloveniji. Pretežno govorijo taki, ki so se v državljanski vojni na koncu znašli na protirevolucionarni strani. Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.

Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.

Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.

Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.

Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.

Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.

Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.

Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.

Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.

02. februar 2017

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč:

20. januar 2017

Inavguriran

Trump je bil vedno dober showman. Predvolilni nastopi so bili izjemni. Imeli so žar, energijo. Tudi govor ob zmagi je imel nekaj v sebi. Morda ponižno ganjenost trenutka.

Zato sem morda od inavguracijskega govora pričakoval preveč. Morda je imel slab dan. Morda se mu ne da več, zdaj, ko se je vselil v Belo hišo. Morda se je obrnil samo k svojim zaradi drhali, ki je istočasno razbijala po Washingtonu in ovirala ljudi, da bi se udeležili inavguracije.


10. januar 2017

Medijsko krajinarstvo

Medijska stroka si je napisala medijsko strategijo na podlagi katere, tako si želijo, jim bodo napisali novo medijsko zakonodajo. Pisec teh vrstic se seveda nima za medijsko stroko, je pa delček tiste javnosti za katero se skriva vse, kar je v strategiji zapisano. In zelo drži, kar pravi citirani Nacionalni program za kulturo, namreč, da »večina vplivnih deležnikov skuša svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem krovnega zakona na področju medijev«. Drži namreč za Strategijo samo. Za javni interes se v tej strategiji skrivajo interesi novinarjev, urednikov, medijskih profesorjev in javne RTV.

Če mediji ne bi bili v “javnem interesu” potem tudi medijske zakonodaje ne bi potrebovali, kot nimamo čevljarske zakonodaje. Javni interes – tako nas hočejo prepričati avtorji medijske strategije, ne da bi to kje napisali – ni vsota interesov posameznikov, ki javnost sestavljajo. Vsaj ne vsota tistih interesov, ki jih posamezniki artikulirajo skozi svoje odločitve pri konzumiranju medijskih vsebin. Če bi bilo tako, bi javni interes na področju medijev zadovoljevali natanko tako, kot javni interes zadovoljujemo npr. na področju čevljev. Član javnosti gre v trgovino in zadovolji svoj interes z nakupom para čevljev, ki mu je všeč. Čevljarska podjetja se temu interesu prilagajajo tako, da mu prilagajajo svoje proizvodne programe. In interes za čevlje skozi svoje tržno komuniciranje tudi oblikujejo.

Medijev, tako medijska stroka, ne moremo primerjati s čevlji, saj so kakovostni mediji bistveni »za stanje demokracije v državi«. In ker naš narod ve, da naj čevlje sodi le kopitar, je še toliko bolj jasno, da naj o medijih sodi le medijska stroka. In ta stroka pravi, da javnosti ne moremo zaupati, da bi svoje interese izkazovala skozi odločitve na trgu.

Dobro, pa recimo da ti »pomilovanja vredni« ljudje res ne vedo, kaj je zanje dobro, da gledajo, poslušajo oz. da so o tistem informirani. Kdo pa naj bi potem povedal, kaj je javni interes? Kaj je v javnem interesu na področju vojske, policije, sodstva, šolstva, zdravstva – torej zadev, ki niso prepuščene odločitvam ljudi na trgu – v demokracijah interpretira politika. Ali je njena interpretacija tega, kar je v interesu volivcev, torej javnosti, prava, preverja vsake toliko na volitvah.

Glavni in bistveni problem medijske strategije je, da si pisci strategije dovoljujejo interpretirati, kaj je javni interes. Iz pričujoče strategije izhaja, da kaj je njihov interes, ne vedo ljudje, še manj pa to ve politika. Kaj je javni interes na področju medijev, ve stroka in vedo novinarji in uredniki sami. In ne, ni dovolj, da javni interes izpolnjuje javna RTV, v javnem interesu in družbeno odgovorno naj bi delovali tudi vsi ostali mediji. Prevod: medijska svoboda v Sloveniji je omejena z (družbeno) odgovornostjo in javnim interesom. Svobodo govora ali pa vsaj dostop do megafonov imajo samo tisti, ki so družbeno odgovorni in delajo v javnem interesu. Ki ga, ponovimo, ne pozna politika, ampak »ugledni strokovnjaki«.

Branik pluralnosti?!

V poglavju, ki govori o RTV, so nesprejemljive ideje o depolitizaciji javne RTV. Politiko imamo vendar zato, da interpretira javni interes in bilo bi edino normalno, da bi se razmerje različnih političnih in vrednostnih sil v družbi zrcalilo tudi na javni RTV. Kdor verjame, da se morajo veje oblasti med seboj nadzorovati, bi na javno RTV morala imeti nekaj več vpliva vsakokratna opozicija, nekaj manj pa vsakokratna pozicija. Depolitizacija eminentno politične ustanove pomeni samo bolj ali manj posrečeno skrivanje politike za stroko. In tudi tu se človek ne more znebiti vtisa, da si stroka na področju medijev ureja okolje za svoje bodoče funkcije. Programski svet RTV naj bi namreč sestavljali »ugledni strokovnjaki« na področju medijev, izobraževanja, kulture, umetnosti, znanosti ter varstva človekovih pravic. In seveda samoupravljavci.

Javna RTV je menda branik pluralnosti in tako rekoč edina, ki pluralnost lahko strokovno zagotavlja. Piše namreč: »Obstaja tudi možnost povezovanja z lokalnimi mediji – a to ne bi smelo vplivati na pluralnost poročanja s posameznih območij«. Skratka, če bi se RTV povezovala z lokalnimi mediji, bi bilo to na škodo pluralnosti. Morda česa ne razumem, ampak če bi v zgornjem besedo pluralnost zamenjali z pravilnost, bi se bralo logično. Pluralnost se v dokumentu očitno pojavlja kot evfemizem za monopol nad resnico.

Zaskrbljujoče je, kaj orači medijske krajine vidijo kot problem. Namreč, da imamo zaradi odsotnosti strategije »pretirano število »medijev«, ki glede na platformo, izdajatelja in svoj namen ne ustrezajo opredelitvi medija, saj v preveč primerih dejansko prihaja do instrumentalizacije medijev s strani politike oziroma kapitala«. In dalje, da sta problem tudi »senzacionalizem in produkcijo afer oziroma komercializacijo medijskega prostora in podrejanje vplivu dnevne politike«.

Post Trumpovski neliberalizem

Po Trumpovi zmagi so – očitno precej v paniki – dodali tale odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo nelojalno konkurenco medijem, do neke mere že ogroža obstoj in prihodnost medijev, zato je potrebno začeti regulirati takšno ravnanje in odgovornost lastnikov teh platform, materialno, moralno in vsakršno drugo.

Iz njega se morda najbolj jasno zrcali stanje duha piscev medijske strategije. Že samo zato, ker se na spletnih platformah pojavljajo medijske vsebine, so le ti nelojalna konkurenca medijem. Moj blog, Časnik.si, vaš facebook profil … so nelojalna konkurenca medijem. Samo zato, ker obstajajo. Ker so se pojavili. V čem je nelojalnost, ni povedano. Ampak seveda je nelojalnost grda stvar in opravičuje, da je treba »takšno ravnanje« – da torej vi pišete na bloge in facebook – regulirati. In vzpostaviti da je treba odgovornost lastnikov – materialno, moralno in vsakršno drugo. Kakšno drugo, ne povedo. Vsakršno! Spletne bi medije zregulirali v prah. Če bi se dalo.

Da vzpostavimo odgovornost piscev, ne potrebujemo nobene strategije. Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.

Medijska strategija je še en prispevek h krčenju svobode, ki se dogaja zadnja leta. Ministrstvo bi naredilo pametno, če bi jo vrglo v smeti. Če že mora napisati novo, bi zadostovalo, da bi vanjo napisali, da so mediji svobodni. In ne dosti več. Če pa bi ministrstvo plačalo za daljši tekst, pa v kopiranje in lepljene prispevam naslednji odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo obogatitev medijskega prostora in do neke mere že nadomeščajo obstoj in so prihodnost medijev, zato je potrebno začeti spodbujati takšno ravnanje in pomagati lastnikom teh platform, materialno, moralno in na vsakršne druge načine.

05. januar 2017

Strategija nesvobode govora še bolj

PortalPlus poroča, da je Ministrstvo za kulturo je spisalo še tretjo verzijo Strategije republike Slovenije na področju medijev. Praktično vse, kar sem napisal o drugi verziji, še vedno drži. Bolj zanimive popravke komentiram spodaj.