05. junij 2018

Umetnost možnega kompromisa

Foto: Žurnal24.
Slovenija je izvolila nov parlament. Volivci so dali velikansko nezaupnico dosedanji koaliciji. Politični prostor je postal bolj polariziran, saj so rezultat najbolj izboljšale stranke (SDS, SNS, SD, Levica) na desnem in levem robu političnega prostora. Pomladne stranke so volitve spet izgubile, saj je 32 mandatov SDS+NSi daleč od 45. Tako številke.

V naslednjih tednih bomo spremljali ali so tisti, ki smo jim namenili svoj glas, sposobni naše glasove pretvoriti v vpliv na odločitve v državi. Volivci smo svoje delo opravili, zdaj je stvar odvisna od politične spretnosti in odgovornosti politikov. Bistveno vprašanje je, ali lahko Slovenija probleme (zdravstvo, migracije, gospodarsko okolje) bolje rešuje z SDS v vladi ali z SDS v opoziciji.

Bloka četrtine volivcev ni prav ignorirati. Bil bi red in bilo bi dobro za državo, da relativna zmagovalka SDS prevzame so-odgovornost za stanje v državi. In bilo bi zdravilno za SDS in širše. Moder mandatar si ne bi želel voditi kakofoničnega orkestra šestih ali sedmih strank z užaljeno zmagovalko volitev v opoziciji. Po drugi strani si leve ali levosredinske stranke, ki imajo v državnem zboru večino, ne morejo privoščiti, da bi bile v koaliciji zgolj pomožno kolo.

V teh okvirih bi odgovorni politiki iskali kompromis. Volilni boj je brezkompromisen, politika pa je iskanje kompromisa. Tega se moramo pri nas še navaditi.

13. maj 2018

Želja po resnici ali želja po nadzoru nad resnico

V polemiki o lažnih novicah, ki jo z mano odpira Društvo SRP (Sobotna priloga Dela, 28.4.2018) se na eni strani zrcali naravna človeška žeja po resnici, na drugi pa totalitarna usedlina volje po nadzoru družbenega in še posebej medijskega prostora.

Ljudje po naravi iščemo resnico. Želeli bi si, da je tisto, kar nam govorijo drugi, kar preberemo v časopisih ali kar gledamo na televiziji, res. In čudovito bi bilo, če bi lahko zapovedali, da mora biti vse, kar je kje objavljeno, res. Ampak ni. Je samo bolj ali manj resnicoljubno. Bolj ali manj pristransko. Bolj ali manj navijaško. Bolj ali manj prikrojeno. Resnice ne more določiti ministrstvo za resnico, časopis z največjo naklado, Facebook, kontrolor dejstev ali kakšna druga avtoriteta. Bližamo se ji tako, da med seboj prosto tekmujejo različno dobri približki resnici. Resnica prej ali slej zmaga.

Zato je Zahodna civilizacija v svoje temelje vgradila svobodo govora: Američani v 1. amandma k ustavi, Evropska Unija pa je to nazadnje uredila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer 11. člen piše »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.« Ta svoboščina je seveda omejena z drugimi pravicami in svoboščinami. Kar nekaj relevantnih je naštetih v poglavju »Dostojanstvo« iste Listine. Ne boste pa našli sklicevanja na resnico.

V sodbi 5493/72 je ESČP zapisalo, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije in ideje, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Ameriško vrhovno sodišče je v sodbi Gertz v. Welch zapisalo, da v zvezi s svobodo govora ne obstajajo lažne ideje; da laži ne popravljajo sodišča ali porote, ampak tekmovanje z drugimi idejami.

Lažne novice so majhna cena, ki jo v svobodnih družbah plačamo za to, da je tekmovanje idej svobodno.

Iz totalitarizma pa se vlečejo vzorci, kjer je svoboda govora omejena. Kjer velja svoboda samo za ideje, ki prispevajo k napredku npr. »naše socialistične skupnosti«, za ideje, ki so »družbeno odgovorne« ali pa, po mnenju tega ali onega »resnične«.

Iz totalitarizma se vleče nespoštovanje pluralnosti medijev. SRP napiše, da rešitev ni v pluralnih medijih. Evropska listina o človekovih pravicah, diametralno nasprotno, zahteva spoštovanje pluralnosti medijev. Ja, tudi tistih, kot piše SRP, »politično zamejenih strankarskih medijev«, ki »trobijo v svoj rog, ne glede na dejstva«. V svojih priporočilih je naša visoka ekspertna skupina navedla, da je prav pluralen medijski prostor eno najboljših sredstev obrambe pred lažnimi novicami.

Iz nedemokratične preteklosti se SRPu kolca po ureditvi (znana je kot apartheid), da so samo člani ali podporniki ene stranke lahko pripuščeni k članstvu v določenih skupinah. Ne pa iz SDS. Ki da v svojih glasilih objavlja lažne novice. Eno odmevnejših lažnih novic, tisto, o sinu kardinala Rodeta, je objavil časopis Delo na naslovnici. In to še preden so za tako pisanje iznašli ime lažna novica.

SRPu (in kladivu), ne bo šlo v račun, da sem v prijavi v visoko ekspertno skupino jasno napisal, da mislim, da imajo državljani pravico do lažnih novic. In bil izbran. Če to še koga čudi, se lahko zamisli nad razliko, kako sam razume demokratičnost in pluralnost ter kako jo razumejo v Evropi.

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, pp29, 12.5.2018.

18. januar 2018

Zadeva koncesije: Nedolžen

"Moje vodilo je: krivda je vedno onkraj dvoma."
- Franz Kafka in tudi širše.
Po štirih letih in pol se je tiho, brez kamer in kričavih časopisnih člankov zaključila zadeva "koncesije". Po treh razpravah, v katerih je sodišče slišalo zagovora obdolženih in izpovedi prič, ki jih je predlagalo tožilstvo, je tožilstvo ugotovilo, da "obdolžencema kaznivo dejanje ni dokazano" in umaknilo obtožni predlog. Sodišče je zato postopek ustavilo.

Pravna država deluje ...

Če bi radi verjeli, da pravna država deluje, se boste osredotočili na to, da so obtožni predlog umaknili. Je sicer trajalo, ampak na koncu je le zmagala pravica. Itak je menda človek nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda. Če ga med tem malo vlačijo po sodiščih in medijih, si je pač sam kriv, kaj se pa s politiko ukvarja. Sploh pa na "napačni" strani.

... ampak bi lahko boljše

Če pa bi želeli kamenčke za mozaik, da pri nas pravosodje nekateri zlorabljajo za doseganje političnih ciljev, boste upoštevali predvsem to, da je bila na podlagi anonimne ovadbe kriminalizirana legitimna odločitev in da je prekleto dolgo trajalo, da je bila krivična obtožba umaknjena.

Eno poglavje svoje kariere lahko zdaj dokončno arhiviram.

Povezane vsebine: