23. maj 2017

Odgovor na predsednikovo vprašanje

V znanosti velja, da je težje postavljati dobra vprašanja kot na vprašanja odgovarjati. Predsednik Pahor je v svojem nagovoru ob koncu druge svetovne vojne v Topolščici postavil dobro vprašanje. Ostaja mi lažji del naloge.

Vprašal je, “kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijnom, brat batu pa ne?” (vir). Vprašanja ni zastavil prvič. Zelo podobno je govoril že pred dvema letoma (vir). Očitno ne dobi odgovora in vprašanje ponavlja. Odgovora še vedno ni, je pa drugače to, da se pred leti ob vprašanju nihče ni posebej spotikal, do danes pa je rekomunizacija republike bolj napredovala, pa smo lahko v tisku prebrali, da je ustrelil mimo (vir). Češ, sprašuje neumnost, seveda smo se spravili z Nemci in Italijani, ker »oni so se odpovedali nacizmu in fašizmu in se narodom, ki so bile njune žrtve bolj ali manj posrečeno opravičili.«

Ponujeni odgovor večplastno kaže na jedro problema okrog druge svetovne vojne v Sloveniji. Najprej je treba ugotoviti, da Slovenska težava z Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno ni bila v tem, da so bili fašisti in nacisti. Fašizem je bil prevladujoč sistem v Italiji od 1922 in nacionalsocializem v Nemčiji od 1933. Težava je bila v tem, da so Slovenjo vojaško napadli in zasedli tujci. Po tem, ko so bili vojaško premagani, so odšli in niso več kazali apetitov po našem ozemlju, so se odnosi z njimi vrnili v običajne kolesnice. Podobno je tudi v Evropi, kjer 8. maja dan zmage obeležujejo z dosti manj pompa kot pri nas. Tudi zato, da ne bi danes obujali delitev med članicami Evropske unije izpred sedemdesetih let. Tudi zato, ker Nemčija ne kaže ambicije, da bi zasedla Francijo. Pri nas je drugače. Pa ne na način, da bi se bali ambicij Nemčije ali Italije, da nas napadeta.

Sprava med Italijani in partizani je bila v Sloveniji še posebej hitra in je bila dosežena že leta 1943, ko so partizanske enote nadvse viteško pospremile italijanske oficirje do meje, pa čeprav so bili to komandanti, ki so požigali po Notranjskem in Dolenjskem ter ljudi pošiljali umirati na Rab.

Če je bil problem slovenskih kolaborantov v tem, da so Italiji in Nemčiji pomagali v njihovem vojaškem naporu, potem se zamera do njih raztopi podobno kot zamera do tujcev. Italija in Nemčija sta poraženi. Njuni simpatizerji v Sloveniji prav tako, celo fizično so bili iztrebljeni, primer je zaključen, nobenih nasprotij ali trenj ni okrog tega. Nihče v Sloveniji ne podpira Nemčije in Italije, da bi letos jeseni zasedla Slovenijo. Res, prav lahko bi se bili spravili.

Pa se nismo. Predsednik Pahor retorično sprašuje zakaj, Aurelijo Juri pa mu poskuša odgovoriti. Ampak v odgovoru nekaj manjka. Zato Juri nadaljuje, da se brata v Sloveniji nista spravila, »ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril, in to na strani okupatorja«.

Problem je torej v tem, da so v Sloveniji še vedno bratje, ki so zvesti tedanjemu cilju, ki je bil zmaga Nemškega oz. Italijanskega okupatorja. In temu – torej Nemški ali Italijanski prevladi – so nekateri bratje še danes zvesti.

To je seveda absurdno, ampak do takih absurdov pridemo, če se pri teh vprašanjih izognemu krvavemu dejstvu, da se je v letih 1941-45 v Sloveniji odvijala tudi komunistična revolucija. Če v zgodbo dodamo revolucijo, pa se stvari kar naenkrat zložijo na svoje mesto in postanejo celo Aurelijeve trditve logične.

Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest. Boju proti Italijanom in Nemcem menda ne. Kontrarevolucija more biti cilj, ne da bi obstajala revolucija. Z geopolitičnimi delitvami druge svetovne vojne smo se v Sloveniji pomirili, z revolucijo se nismo.

V Sloveniji je uveljavljeno široko in pravilno strinjanje o tem, da je bila kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kar se revolucije tiče, pa nekaj podobnega še čakamo. Zdaj tu in tam kdo sramežljivo obsodi »revolucionarno nasilje«. Ne pa revolucije kot take.

Z okupatorji smo se spravili, ker okupatorjev tukaj ni več, okupacijo pa obžalujejo. Z revolucionarji se nismo, ker so še med nami in svoje revolucije ne obžalujejo. Enkrat jo menda bodo. Brata bosta spravljena, predsedniku Pahorju pa ne bo potrebno v govorih ponavljati preprostih vprašanj.

Edinost, sreča, sprava

In ko nam bo predsednik Tusk naslednjič laskal, da bi naša himna lahko bila slovenski prispevek združeni Evropi, ne bomo več nekateri tako kislo prikimavali. Namreč tisti, ki poznamo tudi kitico, ki pravi »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo.« Dokler mora predsednik republike ponavljati osnovna vprašanja in ga za to še kritizirajo, smo težko inspiracija za Evropo.

02. maj 2017

Praznik dela v 21. stoletju

Odkar je Thomas Piketty napisal knjigo »Kapital v 21. stoletju« in izpostavil »problem« neenakosti, okrog prvega maja še bolj poslušamo o krivičnosti ureditve, v kateri nismo vsi enaki. Še huje, 1% zemljanov ima več bogastva kot ostalih 99% skupaj. Osem zemljanov ima več premoženja kot 3.6 mrd najrevnejših skupaj. Tega ne ponavljajo zato, ker bi bil podatek enciklopedično zanimiv, ampak zato da bi večino naščuvali proti manjšini in si tako demokratično pomagali na oblast. Gre za politiko, ki je utemeljena na zavisti.

Pravičnost ni enakost

Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.

Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.

Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.

Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).

Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu

Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.

Da imajo ljudje kot so Gates in Zuckerberg nek nepojmljiv obseg finančnega bogastva, jim daje samo možnost, da s tem bogastvom upravljajo. Pri upravljanju kapitala imajo dosti več vpliva kot nek keramičar ali mesar in pravo vprašanje ni, ali je pravično, da imata toliko delnic, ampak, ali je za vse ljudi boljše ali slabše, da je tako.

Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.

Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.

Praznik dela v 21. stoletju

Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.

Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.

Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.

Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.