23. december 2013

Za pravice digitalnega človeka in proti noveli ZKP

10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic, je pet nobelovcev in množica drugih podpisnikov sprejela poziv za obrambo zasebnosti ljudi in proti nadzoru s strani vlad in korporacij. To so naredili v kontekstu škandala NSA/Snowden.

Vsaka država ima svoj NSA z ambicijami po čim večjih pooblastilih. Nima pa vsaka svojega Snowdna. Namesto, da se mu v Sloveniji ponuja azil, naj bi se pisala zakonodaja, ki omejuje moč velikega brata.

Človekova osebnost in dostojanstvo

Nobelovci ugotavljajo, da je neokrnjena integriteta posameznika osnovni steber demokracije in dodajajo važen element – da ta integriteta presega meje človekovega fizičnega telesa in sega tudi v digitalni svet.

Vsi ljudje imajo pravico, da njihovih misli, osebnega življenja in komunikacij tudi v digitalnem svetu ne opazujejo in ne zlorabljajo. Oseba, ki se boji, da jo spremljajo, ni več svobodna. Družba pod nadzorom ni več demokracija, pišejo.

Podpisniki se zavzemajo za veljavnost človekovih in demokratičnih pravic v realnem kot tudi v virtualnem, digitalnem svetu. Nobelovci pozivajo Združene narode, da sprejmejo mednarodno listino o digitalnih človekovih pravicah.

Naša država 

gre s predlogi sprememb zakona o kazenskem postopku v obratno smer. Tudi v omenjeni peticiji ugotavljajo, da so represivni organi držav nagnjeni k temu, da možnosti, ki jih daje digitalna tehnologija zlorabljajo: da se ob zakonodaji, ki je imela v mislih analogni, torej papirni in telefonski svet, poslužujejo tehnoloških prednosti, ki jih daje digitalizacija in internet, ko je naše celotno življenje bistveno bolj sledljivo in transparentno; recimo, zaplenijo računalnik po istih paragrafih, kot so nekoč zaplenili pisalni stroj.

Slovenska ustava zelo visoko varuje zasebnost stanovanja in analogno bi bilo treba varovati digitalna domovanja ljudi. Vdor v računalnik ali v stanovanje za nameščanje vohunskih naprav bi zato morala biti velikanski izjemi namenjeni pregonu najtežjih kaznivih dejanj.

Predlog zakona tako npr. dovoljuje namestitev vohunskega programa na računalnik, če obstaja utemeljen razlog za sum (torej ne utemeljen sum), da se nekdo (šele) pripravlja da bo sprejel darilo ali da se pripravlja, da bo zlorabil notranje informacije ali pooblastila. Gre tudi za stvari, ki jih je z nekaj truda volje mogoče naprtiti mnogim ljudem.

Vohunski program deluje tako, da se namesti med vhodno/izhodne naprave in operacijski sistem računalnika ter tretjim osebam načelno lahko posreduje čisto vse, kar je v pomnilniku tega računalnika, kar uporabnik tipka, kar vidi na zaslonu, kar zabeleži njegova kamera ali mikrofon ...

Trojanskih programov, ki jih selektivno namešča represivni aparat, zelo verjetno ne odkrijejo protivirusni programi, ker pač ne gre za zelo razširjene viruse. Tudi tistih, ki so onesposobili iranske jedrske centrifuge, protivirusni programi niso odkrili.

Večanje represije

Namesto večanja represije bi bilo potrebno zakonsko redefinirati, kako je II. poglavje Ustave interpretirano v zakonodaji in kako se upoštevajo posebnosti digitalnega sveta, ki se je razvil v zadnjih 25 letih.

Za zaščito človeške osebnosti in dostojanstva, svobode izražanja, nedotakljivosti stanovanja, varstva osebnih podatkov in tajnosti pisem bi bilo potrebno dvigniti prag za to, da represivni aparat lahko dobi vpogled v kompletno digitalno življenje posameznika. Vzpostaviti bi bilo treba učinkovito varovanje in nadzor nad dostopom do teh podatkov.

Spremembe zakonodaje bi morale torej upoštevati poziv nobelovcev k zaščiti tistega dela človekove osebe, ki presega njegovo fizično telo in tisto bivanje, ki ni v njegovem stanovanju v digitalnih domovanjih. Predlagane spremembe ZKP gredo v obratno smer, večajo represijo ter ustvarjajo vzdušje strahu in nezaupanja.

Organizirani kriminal bo našel tehnične možnosti in se tudi pred orodji, ki jih dopušča prenovljeni ZKP, zavaroval. Niso pa izključene skušnjave, da bi se nova določila uporabljala za špijoniranje za čisto navadnimi in dobronamernimi državljani, ki se bodo pač komu zamerili.

1. december 2013

Rešitelj od Svete trojice?

Korupcija je preveč resen problem, da bi se je lotevali tako, kot se je dunajski cesar lotil Brdavsa.

Martin Krpan je na Dunaju pojedel "dve krači, dve četrti janjca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci oméšanih". Na koncu "potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat ... vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu". Problem rešen.

O težavah dunajske oblasti z nasilnežem Brdavsom bi Fran Levstik lahko napisal tudi drugačno povest: npr o tem, kako je cesarstvo zaostrilo priseljevanje in povečalo nadzor na mejah, ki bi nasilnežu Brdavsu preprečili preprečil prihod na Dunaj. Lahko bi pisal o ustreznih pooblastilih vojski in policiji, ki bi v prestolnici delala red in se ne bi bilo treba zatekati po pomoč k tihotapcem iz province.

Ampak take pravljice ne bi nihče bral. Vsi imamo radi pravljice z junaki. Iz pravljic smo se naučili, da se prej ali slej pojavi nek Martin Krpan, Kraljevič Marko, Batman, Superman, Asteriks Galski ali Ata Štrumf, ki zadeve uredi in postavi na svoje mesto.

Ko je treba kakšno idejo prodati odraslim, se je zelo učinkovito nasloniti na vzorce, ki smo se jih naučili kot otroci. Vse bo rešil pravi junak na pravem mestu. Ali skupina junakov na pravem mestu. Ali pa se bo vse rešilo tako, da pridejo novi junaki in zasedejo mesta dosedanjih Brdavsov. Ki so začeli kot Martini Krpani, a se niso nikoli vrnili domov k Sveti trojici.

Krpan ali sistem?

To je naivno. Brdavse je na njihova mesta pripeljal sistem. Martin Krpan ni razrešil sistemskih težav, ki jih je cesarstvo imelo z migracijsko politiko in zagotavljanjem reda in miru. Korupcija v Sloveniji je sistemski problem, kar ne pomeni, da ga je mogoče rešiti tako, da se v sistem na prava mesta postavi nekaj Martinov Krpanov, nekaj Brdavsov se pa odstrani.

Sistemska rešitev pomeni, da je treba spremeniti sistem. Ne sistem boja proti korupciji, ampak sisteme v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki korupcijo generirajo. Sisteme je potrebno spremeniti tako, da ne bo več motiva, možnosti, vzrokov za korupcijo.

Nekaj napotkov daje primerjava med zasebnim in javnim zdravstvom. Zakaj v zasebnem ni korupcije? Zakaj v zasebnem zdravstvu pod mizo ni modrih kuvert? Zakaj zasebni sektor kupuje opremo tudi 40% cenej od javnega?

Zakaj nikogar več ne podkupujete, ko kupujete avto, v prejšnjem sistemu pa še do tovarniško razmajane stoenke niste prišli brez zvez, poznanstev in vsaj kile kave ali litra viskija? Zakaj Mobitel in Simobil moledujeta, da bi sklenili naročniško razmerje, v prejšnjem sistemu pa ste vi moledovali za telefonski priključek pri PTTju? Odgovor na slednji vprašanji je preprost. Ker deluje trg. Ker so avtomobili na trgu in telekomunikacijske storitve tudi. Kapitalizem je opravil s korupcijo.

V zasebnem sektorju se lastniku splača obnašati racionalno in zmanjševati stroške. Ker na svobodnem in poštenem trgu ni prostora za stroške, ki jih prinaša korupcija. Vse pa nikoli ne bo na trgu. Ko se bo to racionalno obnašanje splačalo tudi tistim v javnem sektorju, ko bodo od bolj racionalnega poslovanja tudi sami imeli kaj od tega, bodo sami razčistili s tudi s korupcijo.

Za začetek je torej treba javnemu sektorju dovoliti, da se obnaša podjetno in da se mu to splača. Da se zaposlenim v izobraževanju, znanosti, kulturi, zdravstvu splača biti podjeten. Od podjetij, dokler so še v državni lasti, mora lastnik zahtevati dobiček, v katerem ne bo prostora za provizije. Ne pa, da zahteva usluge v stilu sponzoriranja športnih ali kulturnih prireditev in služb za prijatelje. Država in občine morajo skrbeti, da trgi pošteno delujejo, ne pa, da se da nekomu monopol v zameno za 2% prometa; ali da se gradbeno dovoljenje pogojuje z donacijo, pa magari za še tako plemenito reč kot je otroški vrtec.

Brdavsi proti tržnemu gospodarstvu

Ampak mi se tega ne bomo lotili sistemsko. Ljudje imajo rajši pravljice. Levstik je že vedel kakšne. Martina Krpana potrebujemo, pravijo, da bo Brdavsu odsekal glavo. In njegovo podobo loščijo in idealizirajo. Če bo Martin zraven povedal še kakšno gorko čez tržno gospodarstvo in podjetnost (vmes pa zase zrihtal koncesijo za angleško sol) pa toliko bolje. Bomo naslednjega Brdavsa prej dočakali.


20. november 2013

20 let spleta

Sherilyn Fenn kot
Audery Horne
Novembra 1993 je v Slovenijo prišel svetovni splet. V soboto 20.11.1993 sem na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo postavil prvi spletni strežnik. Nekaj prej je Mark Martinec postavil strežnik na Inštitutu Jožef Stefan.

Prve spletne vsebine sem na strežnik prenesel iz zdaj malo znanega predhodnika svetovnega spleta - strežnika Gopher, ki je tekel od junija 1993. Spisal sem bil tudi nek makro, ki je pretvarjal Microsoft Word v HTML.

Infrastruktura za obe storitvi je bila delovna postaja HP710 z 32MB RAMa in 2x350 MB diska. Na njej je tekel  HP-UX A.09.01. Kupljena je bil iz evropskih oz. Tempus sredstev, ki smo jih očitno pametno porabili. Na internetu je bila znana tudi kot audrey.fagg.uni-lj.si (po osebi iz nadaljevanke Twin Peaks). Vrteli smo NCSA httpd strežnik, brskali pa z brskalnikom NCSA Mosaic. Nekaj mesecev kasneje tudi z "naprednejšim" brskalnikom Cello, ki je imel to veliko prednost, da je znal spletno stran celo(!) natisniti. Leta 1993 je bil celoten slovenski akademski internet odprt v svet s 64kbit/sekundo, kar danes dosega mobilni telefon, kadar ima smolo s slabo GPRS povezavo.

Za revijo Monitor sem takrat o internetu napisal članek in mu dal naslov "Svet je vaše igrišče". Svet je med tem res postal naše igrišče. Vse je odvisno od tega, kako dobri igralci smo na tem igrišču.


Slika 1: Tako je bil videti "home page"na Gopherju. Prilagojen
je bil alfanumeričnim terminalom.

Slika 2: Na Audrey je od 1994 naprej tekel tudi iskalnik za prosto programsko opremo, ki smo jo v tistih časih sicer nalagali iz FTP strežnikov. Tista reč v levem zgornjem kotu je disketa. Nekoč smo jih uporabljali namesto USB ključkov.


Slika 3: Splet smo takoj začeli uporabljati za povezovanje raziskovalcev na našem področju. Leta 1996 smo začeli izdajati znanstveno revijo v odprtem dostopu.

PS. Večino slik iz zaslonov tistega časa imam zakopanih v formatu Powerpoint 4.0 ali 95 in ugotavljam, da jih zadnje verzije tega programa, kljub gigabytom kode, ne znajo več odpirati. Sramota!


14. november 2013

Judje, geji in kapitalisti

Socializem nam je vsem nekako všeč. Nekaj privlačnega je v solidarnosti in altruizmu. Zakaj? Evolucijski psihologi trdijo da zato, ker se je znotraj družine ali plemena splačalo obnašati socialistično. In sliši se kar logično. V rodovih in plemenih, kjer so si med seboj pomagali, so do odraslosti spravili več otrok in več tistega genskega materiala je preživelo. Za pleme niti ni bilo niti važno, ali preživijo moji otroki ali nečakovi. Naši davni predniki so v skupnostih, kjer se je to splačalo, živeli stotisoče let, in ti vzorci so postali del naših instinktov.

Usodna privlačnost demokratičnega socializma

K instinktom se vračamo vsakič, ko kriza zamegli razum. Zato se ne smemo čuditi, da se bodo recidivi utopij francoske revolucije, kot je npr. demokratični socializem, še pojavljali in da bodo ljudem instinktivno všeč. Politiki, ki nagovarja instinkte in strahove, ne pa razuma, pravimo populizem. Dobiva glasove ljudi, ne vodi pa nujno k dobrim rešitvam, ker tisto, kar je bilo dobro za rodovne skupnosti v kameni dobi - da je pač poglavar razdelil hrano enako med vse - ni nujno dobro za današnji čas. V katerem mora seveda ostati prostor za sočutje in pomoč bližnjemu in pravica do uživanja sadov lastnega dela.

V kameni dobi se je splačala tudi nestrpnost do tujcev in istospolno usmerjenih.

Tujci so zažirali v našo hrano, pobijali naše ljudi in preživeli so geni tistih, ki so bili do tujcev nestrpni, ki so jih odrivali stran. Populizem z lahkoto nagovarja tovrstna čustva ljudi, ampak civilizirana družba to nestrpnost skozi zakonodajo regulira. Tudi zato, ker tujci prinašajo sveže ideje in denar. Nihče več javno ne trdi, da je nestrpnost dobra, izkoriščajo pa neki drugi populisti dejstvo, da ima nestrpnost do tujcev, tujih investicij, tujih idej, prodaje "našega" tujcem ... podlago v naših instinktih.

Instinktivno smo nestrpni do istospolnih, ker so, spet evolucijsko gledano, jedli, niso pa poskrbeli za potomstvo. In tudi ta instinkt nekateri izkoriščajo še danes.

Naši instinkti torej govorijo proti gejem, tujcem in kapitalizmu. Civilizacija mora temeljiti na razumu, ne na instinktih. Politika mora biti racionalna. Urejati mora odnose med ljudmi, ki se ne poznajo, ki niso v sorodu. Kamenodobni instinkt ne more biti jedro političnega programa. Demokratično-socialistično nasprotovanje kapitalizmu podobno zlorablja instinkte ljudi kot razpihovanje nestrpnosti do tujcev ali do istospolno usmerjenih.

9. november 2013

Tri vprašanja za Novi svet

Objavljam mini intervju, ki je bil objavljen v novembrski številki revije Novi svet.

Dr. Žiga Turk je profesor na Fakulteti za gradbeništvo in nekdanji minister, pristojen za izvajanja strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform, v prejšnjem mandatu pa za izobraževanje, znanost kulturo in šport.

Kot nekdanji minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kako gledate na področja iz današnjega zornega kota?

Pridruževanje kulture velikemu ministrstvu je bil nepotreben povod za izbruh odpora, ki ga ima glasna in vplivna progresivno-leva kultura do česarkoli, kar prihaja iz desne. Ko zdaj gledam nazaj, bi se mi v vladi prileglo, če bi bil imel še kolega za kulturo in še za znanost - za podporo politikam, ki se nanašajo na človeško pamet in ustvarjalnost, bi bili za tisto mizo trije glasovi in ne en sam. Sicer na področje ne gledam dosti drugače. V Sloveniji je preveč razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju izobraževanja, znanosti, kulture in športa in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev. Še vedno mislim, da ta področja potrebujejo več odprtosti, podjetnosti, samostojnosti in odgovornosti.

Kako bi lahko vzpostavili 'normalno' šolstvo?

Na splošno je šolstvo je pred velikimi izzivi, ker rutinska intelektualna in rutinska manualna dela izginjajo. Varnejša so ustvarjalna in interaktivna delovna mesta. Kar je poceni in enostavno poučevati, ni več potrebno. Znanje je povsod, ne samo pri učiteljih. Učimo se vse življenje, ne samo ko smo v šoli. Te probleme ima ves Zahod. Slovenski šolski sistem daje solidno znanje, hkrati pa generira odpor do nekaterih predmetov. Pri družboslovnih predmetih je opazna vrednostna neuravnoteženost učiteljev in snovi. Še vedno se npr. poučuje razredni boj, izkoriščane človeka po človeku, za slovensko osamosvojitev pogosto zmanjka časa ipd. Problem bi lahko odpravili s pozitivno diskriminacijo konzervativno in klasično liberalno usmerjenih profesorjev, ki izobražujejo na fakultetah, ki vzgajajo učitelje; podobno, kot s pozitivno diskriminacijo promoviramo druge manjšine in zapostavljene skupine.

In kako bi kulturo naredili kulturno?

Z uveljavljanjem meril kakovosti in mednarodne primerljivosti. Slovenski kulturni prostor je majhen, preveč je odvisen od proračuna, bližnjice do tega denarja vodijo preko klanovskega povezovanja in političnega prilizovanja. V mednarodno odprtem prostoru bi se to nekako prevetrilo.


5. november 2013

Orwellovsko po koncesijah

Slika je simbolična.
Nacionalni preiskovalni urad vodi predkazenski postopek »zaradi suma nepravilnosti pri dodeljevanju koncesij v visokem šolstvu«. Včeraj sem od NPU prejel obrazec, s katerim naj bi jim dovolil vpogled v arhiv moje elektronske pošte, ki jim ga je ministrstvo izročilo na zapečatenem CDju. Po premisleku sem se odločil, da preiskave CDja ne dovolim na način, kot ga predlaga policija. Želi namreč trajen vpogled v mojo celotno korespondenco. Gre za nesorazmeren poseg v ustavno pravico tajnosti komuniciranja; ne samo mojo, ampak tudi od vseh tistih, ki so kadarkoli komunicirali z ministrom.

O koncesijah sem vsebinsko povedal vse, kar je treba povedati, že 12. aprila. Koncesije so bile podeljene skladno s pooblastili. Nobena procedura ni bila kršena. Pač pa imamo o zasebni ponudbi izobraževanja različna politična mnenja.

Nekateri mislimo, da je dobro, da se npr. omogoči študij novinarstva še kje drugje, ne samo na FDV. Na FDV sta (bila) profesorja predsednika dveh levih strank. Iz FDV je v zadnji dve levi vladi prišlo pol ducata ministrov. Iz FDV prihajata moj predhodnik in moj naslednik na Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport.

Drugi mislijo, da bi kazalo za ohranitev monopola uporabiti vsa sredstva. Ne zdi se jim konflikt interesov, da minister dr. Pikalo skrbi za ohranjanje monopola fakultete, na kateri je še vedno zaposlen in da je dosegel, da so koncesije odvzete. Ko pa bi kdo slovenskim študentom omogočil alternativo, pa ga je moral naznaniti represivnemu aparatu. Če drugega ne zato, da ne bi še kdaj v prihodnosti komu kaj podobnega prišlo na misel.

Se pač ne strinjamo. Samo za nedemokratične režime pa je značilno, da je ne-strinjati-se kaznivo; da se politične odločitve skušajo procesirati kot kazniva dejanja in da se represivni aparat države zlorablja za politično obračunavanje z nekdanjimi političnimi nasprotniki.

Izgovor?

Ne morem se znebiti vtisa, da je preiskava tudi izgovor, da se pride do bianco dovoljena za dostop do arhiva komunikacij in s tem za kršenje 37. člena ustave, ki jamči tajnost komuniciranja. Prepričan sem namreč, da kršenje tajnosti komuniciranja vseh, ki so kdaj komunicirali z ministrom ni »nujna za uvedbo in potek kazenskega postopka ali za varnost države« (kot izjemo določa ustava).

Prvič, dokumenti v zvezi z dodeljevanjem koncesij so javno dostopni oz. so v arhivih ministrstva in vlade. Morali bi zadostovati za presojo ali je pri tem šlo za kakšne »nepravilnosti«. Pooblastila so znana. Zakoni objavljeni. Odločitve ministra in vlade so tudi javne. Iz primerjave enega in drugega je mogoče ugotoviti utemeljenost suma. V emailih npr. ne bodo našli definicije, kaj so tekoči posli in kaj niso.

In drugič, če NPU meni, da je res potreben vpogled v mojo korespondenco, se temu ne izogibam. Predlagam pa, da se ga izvede tako, da skupaj odpremo dotični CD, skupaj pregledamo celotno vsebino, izpišemo tista sporočila, ki bi lahko imela kakšno zvezo s tem primerom, potem pa CD uničimo, da ne ostane možnost kopiranja ostalih sporočil ali trajnega vpogleda v vso ostalo komunikacijo.

Tajnost komuniciranja drugih ljudi

Organom pregona torej nisem pripravljen dati dovoljenja, da si naredijo in si shranijo kopijo celotne korespondence, ki jo je minister imel. V tej korespondenci so namreč tudi pisma ljudi, ki so ministru pisali v zaupanju, morda o problemih z nadrejenimi, o težavah pri delu, o svojem političnem prepričanju. Tam so tudi tegobe ljudi, ki so se obrnili na ministra po pomoč in zato pri revanšistični(*) novi oblasti lahko dobijo črno piko. Zakaj naj bi kdorkoli imel možnost, da to prebira?

Kompletne digitalne sledi enega leta ministrovanja nisem pripravljen dati policiji, ker ne vem, kaj vse se s tem lahko zgodi. Digitalnim kopijam ni mogoče slediti. Objave policijskih prisluhov v dnevnem časopisju napeljujejo na strah, da so podatki iz preiskav z lahkoto zlorabljeni.

Tukaj je potrebno narediti jasno, debelo, rdečo črto. Preiskava ene morebitne »nepravilnosti«, ki je plod politično motivirane gonje proti zasebnemu šolstvu, je eno, vdor v zasebnost desetin ljudi pa nekaj drugega. Ko so ljudem preiskovali papirno dokumentacijo, jim niso odnesli celotne korespondence, ampak le tisto vezano na predmet preiskave.

Še enkrat poudarjam, da gre za zasebnost komuniciranja ljudi, ki so pisali ministru in niso predmet nobene preiskave. Zgolj z »napačno« osebo so komunicirali. Policija seveda lahko moj predlog zavrne in gre po dovoljenje za neomejen vdor v celotni poštni arhiv na sodišče. Pričakujem, da bo tako vsesplošno zahtevo po kršenju zasebnosti sodišče zavrnilo, saj nimam nobenih zadržkov dovoliti vpogled v tisti del dokumentacije, ki ima morda s primerom kakšno zvezo. Kršenje tajnosti pisem, če uporabim jezik iz ustave, ni nujno.

Pozivam varuhinjo človekovih pravic in informacijsko pooblaščenko, da se opredelita do kršitve zasebnosti in tajnosti pisem, ki se je razpaslo v naši pravni praksi in ki grozi vsem poljubno neutemeljeno ovadenim in vsem njihovim stikom.

Sum in slab priokus

Zdaj, ko vidim, da je moja komunikacija res lepo zbrana na zapečatenem CDju, pa naj podam še ovadbo za sum kaznivega dejanja poseganja v tajnost komuniciranja. Že spomladi, kmalu po predaji poslov, so mi namreč z različnih strani prišli na uho namigi, naj bi si novo politično vodstvo ministrstva zaželelo vpogled v mojo elektronsko pošto in ga tudi dobilo. Morda so si ogledali prav ta CD oz. njegovo kopijo. Morda na USB ključku.

Pričakujem, da bodo policija, informacijska pooblaščenka in drugi preverili, kako je bilo z varovanjem komunikacijske zasebnosti ministra in drugih iz odhajajoče ekipe ter kakšne so bile možnosti za izdelavo kopij moje korespondence, za dostop do katere zdaj policija vljudno sprašuje in ji tudi kooperativno odgovarjam.

(*) Utemeljitev: ko sem prevzel resor, nihče od stare garniture direktorjev direktoratov ni izgubil službe, ena tretjina iz prejšnje postave jih je ostala na svojih mestih. Ministra Pikalo in Grilc pa sta zamenjala vse razen enega. Skoraj polovico sta jih pognala na cesto.


1. november 2013

Nexus 7 2013: Vrhunska in ljudska tablica

Pred slabim letom sem iz iPada presedlal na Nexus 7 in ni mi bilo žal. 7 palcev je za tablico prava velikost. Gre v žep, dovolj je lahek, da se ga da dolgo držati v rokah. Kot knjigo.

iPad mini? Ne gre v žep. V žensko (ali "moško") torbico pač. iPad maxi? Namesto 9 ali 10 palčne tablice je pametneje vzeti v naročje ali na sestanek notesnik. Na njem je mogoče delati, torej napisati članek, oblikovati prosojnice, napisati daljši odgovor na mail. Resno mislim: če se pred televizor usedete z notesnikom, boste morda celo kaj naredili. S tablico boste "naredili" tvit ali dva. Ja, pa všečkali (všečkali!) boste obilno na fejsbuku. Gre z enim prstom. Glede napetost v državi tudi s srednjim.

iPad mini in Nexus 7. Vir: pcAdvisor

Nexus 7 2013

Letos pozno poleti je prišla na trg izboljšana različica. Googlov marketing ji ni dal novega imena. Očitno so se odločili, da bo tako kot pri avtomobilih. Corvette je corvette, pa če je 1963 ali pa 1997. 

Novi Nexus je tanjši, ožji (še lažje gre v žep suknjiča), malenkost daljši in 50 g lažji (pod 300g). Kot se za Moorov zakon spodobi, so podvojili RAM. Procesor je hitrejši cca. 50%, dostop do pomnilnika za 100% (merjeno s programčkom Benchmark & Tuning Free). Kaže, da bo baterija zdržala nekaj dlje kot pri starem modelu.

Dosti boljši je zaslon - iz cca. 216 ppi je prišel na 323ppi. Na sedmih palcih ima toliko pixlov, toliko podrobnosti, kot vaš HD televizor. Ali pa 23 palčni računalniški monitor. Ppi so pixli oz. točke na palec. 300 so jih imeli prvi črno-beli laserski tiskalniki. Za moje oči je imel že stari Nexus tudi za dolgotrajno branje dovolj gladke črke (česar za iPad 1 pač ne morem trditi). Ampak na N7 2013 je zaslon fenomenalen. Preden naredijo še boljši zaslon moram k zdravniku po boljše oči.

vir: Redmondpie.
iPad mini je kritičnih (za suknjiče) 2 cm širši in nekritičnih 0,127 cm tanjši. Tudi težji je. Ima praktično enako gostoto pixlov na zaslonu. Cena je skoraj dvojna.

V roko mi novi Nexus ne sede še tako domače kot stari. Tanjši je, robovi so ostrejši. Hrbet ima slabši oprijem. Je pa dovolj ozek, da se ga da držati kot telefon, med palcem in ostalimi prsti. Morda pa se moram samo navaditi.

Oblikovanje je kar se da racionalno. Črna plastika, Gorilla Glass 3. Brez ambici za Red Dot. Inženirsko in prav nič za hohštaplerje.

Migracija

Ker sem ob prvih vtisih hvalil, namreč, da takoj vse dela, da ni nobene potrebe po iTunes ali čem podobnem, se pri prehodu iz ene na drugo androidno tablico izkaže kot ne tako zelo odlično. Ja, vse iz googlovega ekosistema je bilo v prvi minuti prenešeno, celo wifi gesla za lokale, ki jih nova tablica še nikoli ni obiskala. V nasprotju s pričakovanjem in reklamo, da Android vse nastavitve vseh programčkov spravlja v oblak, jih ne.

Na roke je bilo treba namestiti vse programčke na novo. Ni jih bilo treba ponovno kupiti, pač pa jih je bilo potrebno ponovno nastaviti. Se spomniti gesla ... Kaplja čez rob je bil Falcon Pro, ki mu je zaradi fašistične politike Twitterja zmanjkalo pravic za registracijo novih uporabnikov. Twitter hoče namreč uporabnike prisiliti, da uporabljajo njegov programček, ki pa ni nič prida. Če se ne bi znašel, Falcona na novem Nexusu sploh ne bi mogel uporabljati.

Kot se za vsak odprt sistem spodobi, rešitve za te probleme so. Kot se za demokratično odprt sistem spodobi, je rešitev celo več, in ne en sam iTunes. Je pa za te rešitve potrebno vzeti v roke težje kladivo in tablico neoliberalno odkleniti oz. si omogočiti "root" dostop. Root je ime uporabnika, ki mu je na sistemu unix dovoljeno čisto vse. Ime menda pride od tega, da je smel spreminjati korenski, torej root imenik datotek.

Koreninjenje

Lepa slovenska beseda za rootanje bi lahko bila koreninjenje. Na Androidih v zvezi s koreninjenjem ni take histerije kot pri Applu, kjer poteka stalno nadmudrivanje med hekerji, ki skušajo iOS odkleniti in Applom, ki maši varnostne luknje, skozi katere se to dela. Odklepanje na iOS omogoča dvoje: nalaganje programov mimo AppStora in zaganjanje programov z "root" pravicami. Na Androidu je prvo omogočeno "serijsko", motiv za koreninjenje je zaganjanje programov z večjimi pravicami ter nalaganje alternativnih ali "mutiranih" operacijskih sistemov.

In če naj bi en program prebral nastavitve drugega programa, npr. da bi naredil varnostno kopijo ali pa če naj bi program A spreminjal nastavitve programa B, npr. da bi restavriral varnostno kopijo, potrebuje večje pravice od povprečnega programčka, ki seveda ne sme šariti po podatkih drugih programčkov, ampak samo po svojih. Sicer bi se Android sesipal tako, kot se srednje z virusi okužen Windows sistem.

Domišljam si, da se na računalnike pa še kaj spoznam, ampak očitno nisem več rosno mlad. Navodila, kako se vkoreniniš v Android sistem so sicer manj adrenalinska od tistih za "lomljenje aresta" na iOS. Tam je cela znanost s podpisanimi SSH blobi, verzijami, potrebna je prstna spretnost - tišči ta gumb 5 sekund, potem tega in tega skupaj 12 sekund ... - in seveda gre nekaj živcev, ko na koncu ne veš, ali bo iz iPhona nastala opeka ali bo po lomljenju aresta še delal.

Tipična navodila za vkoreninjanje Androida terjajo kup raznih downloadov, za vsak korak svoj software za PC, pa svoj za Android ... komplicirano. In še razpaslo se je, da silno radi navodila objavljajo na YouTube. Zakaj že? Saj ne kuhamo chili con carne.

Kingo, Helium, Airdroid ...

Nexusa sem vkoreninil z orodjem "Kingo Android Root". Ne uvršča se prav na vrh rezultatov iskalnikov, dela pa odlično. In kar je bistveno, za razliko od drugih metod, ne zbriše celotne tablice oz. telefona. Nasprotno, Nexus je nedotaknjen, samo do pravic uporabnika "root" se pride. Seveda ne prevzemam nobene odgovornosti, če boste sledili temu blogu in si na svoji napravi kaj pokvarili.

Backupe posameznih programčkov sem potem naredil s Helium Backup. Dal na Dropbox, vzel z Dropboxa ... Vem, po internetih piše, da je zlati standard za backup "Titanium", ampak tisto se mi je zdela ena taka androidovska podrtija od grdega softwarea, za katero je Steve Jobs imel pridevnik - "crappy".

Povežeš s kablom in klikneš na gumb "root". Slika ni moja.
Root pravice izkoriščam še s "StickMount". Ja, USB disk ali bralnik SD kartic lahko "montiram" na Nexusa in ta vidi, vse kar je tam gor, recimo fotke, filme, dokumente ... Ali pa iz Nexusa nekomu nekaj zapišem na ključek. Poskusite to z iOSom!

Tretji "root" programček je "Wifi Key Recovery". Izpiše gesla WiFijev, ki se jih tablica spomni, jaz sem jih pa pozabil, jih pa moram vtipkati v kako drugo napravo. Če bom kdaj imel več kot eno Android napravo, si bom namestil še AppSync, ki sinhronizira nastavitve in podatke med programčki. Namestiti moram še AdBlock.

Na tem mestu naj pohvalim še AirDroid za prenašanje podatkov med PCjem in tablico ter System Monitor. Ta da vedeti, da 1% baterije porabi v 6 minutah oz. da baterija zdrži dobrih deset ur. Kuri pa Android več od iOSa v "mirovanju".  

Odprto, ampak ...
   
Če je hardversko Nexus 7 prepričljivo boljši od iPad minija, glede softvera stvari niso tako enoznačne. Opisal sem jih že lani. Android ostaja nekaj grše narisan kot iOS. V bistvu najbolj moti, da ikone niso vse enake oblike in velikosti, pa da je v PlayStore dovoljeno prodajati še tako odurno oblikovane programčke. Po drugi strani ima vidžite, torej namesto ikone za mail lahko v zaganjalnik izpiše najnovejših 5 mailov; ali pa del koledarja, zadnje tvite, trenutno vreme ... Tega iOS menda še ni vzel.

Zares dobra ideja je tudi tipka "nazaj". Če bi jo imel iPad, bi mami marsikdaj laže pomagal. Po drugi strani, spet, se ne spomnim, da bi kak vrhunski programček bila najprej narejen za Android, da bi Android premikal meje. Denarja imajo uporabniki iOS več, zato je razvoj tam. Obstaja pa za Android vse.

Ker me je najbolj motilo, da na Androidu informacije ne drsijo tako mehko, kot na iOS, se je zelo zelo izboljšalo. Bi bilo pa lahko še boljše. In, da uravnotežim, na res cool način Nexus ugaša zaslon. Kot dobri stari CRT. Skratka, sem in tja se kakemu inženirju utrne dobra ideja, manjka pa jim tečnež in tiran tipa Jobs, ki bi naredil red.

Sklepno

Tablice postajajo blago. Commodity. Vgrajujejo jih celo v avtomobile in fotoaparate. Take, z nekaj slabšimi karakteristikami se prodajajo celo za manj kot 100 dolarjev.

Nexus 7 je najboljša 7 palčna tablica na trgu. Njena cena v neoliberlanih državah je še 40% nižja kot v državah, kjer so kupci računalniške opreme bolj socialno odgovorni. Nexus 7 je celo najdražja 7 palčna tablica z Androidom.

Nič ne kaže, da bi šel pri tablicah nazaj na iOS. Nisem pa še prepričan, da bi štiri leta star iPhone zamenjal za Androida. Preveč ključna reč je telefon, uporabljamo jo, ko delamo še kup drugih zadev, in delovati mora perfektno.

In kaj mislite vi?

20. oktober 2013

Spomini na dr. Bajuka o svobodi in ekonomiji

Prispevek na strokovni razpravi »IN MEMORIAM DR. ANDREJ BAJUK«, «Svoboda, ekonomija in Slovenija«, Ljubljana 18.10.2013

V veliko čast mi je, da smem prispevati nekaj misli na dogodku, katerega povod je obletnica rojstva dr. Andreja Bajuka, doktorja ekonomskih znanosti, finančnega ministra, predsednika Nove Slovenije, katoličana, svetovljana in, naj mi bo dovoljeno, politika, ki je pri tem ostal gospod.

Z dr. Bajukom sva bila sodelavca v prvi Janševi vladi. On je bil podpredsednik vlade, minister za finance, jaz sem bil slabi dve leti Minister »brez resorja, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform« in sem potrjeval tezo, da je dolžina naziva obratno sorazmerna s finančno težo ministrstva. Zato s finančnim ministrom Bajukom nisem imel prav nobenih problemov. Za razliko od finančnega ministra Šušteršiča 5 let kasneje.

Sva pa z ministrom Bajukom na sejah vlade sedela drug poleg drugega, Razvoj so bili namreč posedli, kako primerno, med finance in znanost. To razmišljanje o svobodi in ekonomiji bom strukturiral okrog treh, štirih vtisov, ki so mi iz stikov z dr. Bajukom posebej ostali v spominu.

»A je pošten?«

Kadar je naneslo, formalno, še bolj pa neformalno, na pogovor o kakšni kadrovski rešitvi, dr. Bajuk ni vprašal, če je nekdo naš, če hodi v cerkev, če je bil pri birmi ... Na ta način so poslovne partnerje in managerje menda izbirali Zvonovi. Zapičil je svoj sicer mehak pogled in vprašal »A je pošten?«. In priznam, pogosto je bilo težko dati roko v ogenj za ljudi, ki so si s smukanjem okrog politike poskušali najti boljšo službo od tiste, ki bi jo dosegli brez tega.

Kapitalizem je postal najuspešnejši gospodarski sistem ne zato, ker je izkoriščal ljudi, ampak, ker je skrbel za temeljno poštenost v družbi. Napredovali so poštenjaki, zaradi sposobnosti, in ne goljufi, zaradi premetenosti. Bistvena za delovanje tržnega gospodarstva je vzpostavitev zaupanja vredne in delujoče pravne države. Zaupanje je potrebno zato, ker država nujno uporablja silo, skozi davke nas ropa zasluženega denarja in to prenašamo le, če ji zaupamo.

Vzpostavitev spoštovanja do zasebne lastnine, spoštovanja in iztožljivosti pogodb so osnova kapitalističnega sistema. Pri nas odnos do vsega tega relativiziramo. Ja zasebna lastnina, če je pridobljena »pošteno«. Ja zasebna lastnina, ampak ne preveč le-te. Ja spoštovanje pogodb, dokler se nam vsebina dopade. Ja novi davki, če jih le jaz plačam manj kot kdo drug.

Na ta način sedanji režim deli in vlada Slovencem. Vsakič posebej nepopularen ukrep prizadene neko manjšino. Večina pa je oportunistično – tiho. Ljudje tolerirajo davke, če zaupajo, da jih bodo pošteno in vsi plačevali. V tem kontekstu npr. davek na premoženje to zaupanje ruši: z neenakimi stopnjami bo obdavčil nekatere oblike premoženja. Tiste oblike premoženja, ki se jih vidi (iz letala) in tiste, ki se jih ne da odpeljati seboj v tujino. Zakaj bi gospodarske panoge, ki potrebujejo veliko kvadratnih metrov gozda, zemlje, delavniških ali pisarniških površin obdavčili bolj, kot tiste, kjer je kvadratnih metrov manj. Zakaj bi človeku vikend, ki ga je zgradil v Sloveniji, obdavčili, tistega, ki ga je zgradil na Hrvaškem, pa ne?

Zaradi takih očitnih krivic se ruši zaupanje v državo. Cena tega nezaupanja bo na koncu večja kot izplen tega davka.

»Kolk pa to stane? Nimam, vzemite mi tošl, nimam«.

Nekako taka je bila reakcija finančnega ministra na predloge, ki so jih nosili na mizo drugi ministri. Vsakič, ko se je minister Virant vrnil s pogajanj o sistemu plač v javnem sektorju npr. je bila cena »uspeha« nekaj deset dodatnih milijonov.

Dr. Bajuk je pač imel tisti odnos do denarja, ki je na zahodu normalen. Denar je merilo za vrednost stvari in to merilo ne more biti raztegljivo. Če ni, se ga na dolgi rok ne da goljufati in pravica do lastnine – ta temelj ekonomije – je trden. Kar si danes sposodiš, boš moral jutri vrniti. Keynes je trdil, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi. Nekateri pri nas to prevedejo v »za nami potop«. Dr. Bajuk se je, kot oče in stari oče, zavedal, da je življenje na račun prihodnjih generacij kraja. Da ne more trajati. Da ni »trajnostno«, kot bi temu rekli zeleni. Da ni socialno, bi rekli tisti, ki jih za socialni položaj drugih ljudi, drugih generacij, in ne zgolj zase, resnično skrbi. Da zadolževanje na račun prihodnjih generacij ni socialno bi rekli pošteni socialisti. Ker bo vse to nekoč nekdo plačal.

Dr. Bajuk je bil edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, katerega proračun je izkazoval presežek prihodkov nad odhodki. Zato sem prepričan, da če bi po letu 2008 obstala ista koalicija, Slovenija ne bi zašla v spiralo zadolževanja in primanjkljajev. Minister Bajuk bi rekel »nimam, nimam!« In to bi bilo to.

»A vendar«,

bi dr. Bajuk čez čas bi pristavil, »a vendar« pogledal na problem še z druge strani. Če citiram eno njegovo izjavo ob koncu mandata 2004-2008:
»V veliki meri je bilo vse, za kar smo se zavezali, izpeljano, kar pa še ni dokončno uresničenega, je v teku. (…) Seveda so se pojavile tudi kakšne težave. A vendar smo vedno našli skupni jezik. Končni rezultat je na dlani.«
Zdi se mi, da je frazo »a vendar« v slovenski prostor prinesel dr. Bajuk. Kot dokaz, da so morda kakšne jezikovne prvine lažje preživele pri domoljubni emigraciji, kot v matici. Kaže pa ta fraza na neko prvino znanstvenika in intelektualca, ki jo je dr. Bajuk iskreno gradil. Namreč, da dvomi, da priznava, da je na stvari mogoče gledati iz različnih zornih kotov, se edini resnici bližati iz različnih smeri.

Ja, ekonomija in svoboda sta pomembni, o tem danes govorimo, »a vendar« ne smemo pozabiti tudi na socialo in na upoštevanje tistih etičnih človeških temeljev, ki sesalce naredijo za sočutna bitja, ki spodbujajo sodelovanje in brzdajo tekmovalnost. To sočutje je eden od temeljev krščanstva in je vgrajeno v zahodna gospodarstva. Tudi socialne politike so integralni del kapitalizma. Pravzaprav jih šele uspešna podjetnost lahko plača.

Dr. Bajuk je vedno imel posluh za reševanje resničnih socialnih problemov. In bil je med tistimi, ki so iskali in našli skupni jezik. Takrat so še bili časi, ko smo levi in desni nekako razumeli, kaj kdo hoče povedati. Od takrat naprej mora biti kričanja vedno več, besede vedno bolj grobe, kolumne vedno bolj provokativne, da sploh prodrejo skozi ideološke predsodke in krizno otopelost ljudi. Ob tem, ko se počasi med razumnimi ljudmi na levi in desni le rojeva konsenz o potrebnosti modernizacije države, se sporazumevanje preprečuje z ustvarjanjem notranje kohezije znotraj desnice in levice na temah iz preteklosti.

»Tranzicija še vedno ni končana«

V nekem intervjuju leta 2008 je dr. Bajuk kot glavno težavo Slovenije izpostavil dejstvo, da tranzicija še vedno ni končana.Z današnjega stališča je to skorajda optimistična diagnoza, ker implicira dejstvo, da se tranzicija dogaja, da je v teku. Pa ima človek pogosteje občutek, da stoji ali pa se stvari premikajo celo v obratno smer. Nazaj v samoupravni socializem, med neuvrščene in v Jugoslavijo.

Dejstvo ostaja, da v dobrih dvajsetih letih samostojnosti nismo zgradili sodobnih, učinkovitih inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države. Zakaj? Ker si tega volivci niso preveč želeli, leva politika, levi gospodarski krogi in levi mediji pa še posebej ne. Da bi se poslušalstvo zavedalo, da si tega preveč nismo želeli, sem nalašč uporabil besedno zvezo »inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države«.

Že uporaba besede »kapitalizem« v Sloveniji, celo v desnih krogih, zbuja nelagodje, pa raje rečemo »tržno gospodarstvo«, ali še raje »socialno tržno gospodarstvo«. Dr. Bajuk je iz Washingtona za take evfemizme prinesel sočno ime– »bullshit«.

Nismo torej zgradili kapitalističnih inštitucij, od sistema demokracije z volilnim sistemom, ki bi opravljal pozitivno selekcijo med izvoljenimi, niti zaupanja vredne in učinkovite pravne države, niti nimamo svobodnega tržnega gospodarstva in niti k uporabniku usmerjenega javnega sektorja.

Volilni sistem v parlament pripelje veliko majhnih strank. Mnoge postanejo izpostave interesnih skupin: npr. upokojencev, kmetov, javnega sektorja. Kdo je izvoljen, je po eni strani stvar naključja, po drugi tekme med člani iste stranke ali istega političnega pola. Stranka mora imeti 90 kvalitetnih kandidatov, da se zgodi, da ima v parlamentu 5 kvalitetnih poslancev. Za deset strank potrebujete 900 kvalitetnih ljudi, ki bi se jim ljubilo ukvarjati s politiko, pustiti (tako naj bi bilo) uspešno kariero in se dati ljudstvu na razpolago za kritiziranje, pljuvanje, vdiranje v zasebnost ipd.

Dogaja se profiliranje strank na mestne in podeželske. Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek. Če bi zmanjšal število strank, bi bilo to dobro, prvič, ker se nasprotja med interesnimi skupinami znotraj široke stranke medsebojno nevtralizirajo in drugič, ker majhno število velikih strank oblikuje politični prostor v katerem vsi silijo v sredino, sistem majhnih strank pa nagrajuje tekmovanje med podobno mislečimi strankami, lov na izdajalce in vrinjence, zaganjanje protivirusnih programov in podobno.

Pravni državi ne zaupamo. Ne moremo se znebiti vtisa, da kadar je politična volja, se dopušča lumparije, kadar je politična volja drugačna, se te iste lumpe preganja. Tisti, ki si izmišljajo reklame za pralne praške, vladi svetujejo, koliko oboroženi naj inšpektorji vstopajo v lokale in s kako živopisnimi trakovi naj jih oblepijo, da bi bil vtis čim mogočnejši.

Zdi se, da obstaja korelacija med politično nezaželjenostjo ljudi in težavami, ki jih imajo s tožilstvom, sodstvom in organi para-pravne države. V znanosti vemo, da korelacija ne pomeni vzročnosti, med ljudmi pa tega zavedanja ni. Nastaja občutek, da ni vladavine zakona, ampak vladavina ljudi. Pravica se ne zdi prav nič slepa, ampak škili, kaj si želijo, naj počne. Za Grimsove otroke veljajo eni kriteriji, za Jankovićeve sinove drugi. Ob tem, da so slednji celo polnoletni!

Da cel kup trgov ne deluje, da se cel kup poslov dela dogovorno, da je gospodarnost javnih naročil v obratnem sorazmerju s kompleksnostjo postopkov, da se bojimo tujega kapitala – je vsem jasno. In mnogim celo ustreza. Ker v tekmi zmagujejo povezani in ne dobri. Celo strankarski tovariši dr. Bajuka so bili proti investiciji v igralniško zabaviščni kompleks, npr. takrat v Novi Gorici, koalicijski partnerji pa proti prodaji NLBja in Telekoma.

V zvezi z javnim sektorjem je v Sloveniji razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju javne uprave, pravosodja, policije, zdravstva, izobraževanja, znanosti, kulture in športa; in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve na teh področjih. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev.

Čas je

Te štiri skupine problemov bi morali urediti že davno. Zadnja priložnost, da jih uredimo sami, se odpira zdaj. V Sloveniji je potreben resen in temeljit dogovor glavnih političnih sil o spremembah, ki državo še lahko rešijo pred gospodarskim potopom in pred prodorom skrajno populističnih strank, kot sta grški Zlata zora na desni in Siriza na levi.

Na levi in desni bi potrebovali politike s trdnim prepričanjem, neodvisne od interesnih skupin in širokega duha. Ni treba, da se strinjajo o vsem, a vendar, kot bi rekel dr. Bajuk,da najdejo skupni jezik. Da se dogovorijo o tistem, o čemer se je mogoče dogovoriti, se ne zaletavajo v tisto, o čemer se ni mogoče, in da racionalno izpogajajo tisto vmes.

Potrebovali bi jih več, ki so svoj razum in instinkte oblikovali zunaj zatohle Slovenije. Ljudi s principi, a vendar tudi zavedanjem, da je politika umetnost možnega in da se je ne ocenjuje po tem, za kaj se zavzema, ne po tem, kako analizira stvari za nazaj in kako sočno udriha po nasprotnikih in sopotnikih, ampak po tem, kaj na koncu konkretnega doseže.

Dr. Bajuk si je želel, da bi Slovenija postala normalna država. Normalna v smislu svobode, ekonomije in sociale. Nič več in nič manj moramo zahtevati tudi mi.


11. oktober 2013

Čas za dogovor

Predsednica vlade je ob nastopu mandata zagotovila, da bomo svoje probleme rešili sami. Da ne potrebujemo denarja, ampak čas. Večinsko mnenje je, da se ta čas zdaj izteka in da bomo potrebovali tudi denar.

Denar za sanacijo bank, za odplačevanje starih kreditov in za plače javnih uslužbencev nam bodo posodili toliko ceneje, kolikor manj bo posojilo tvegano. Tveganje bi bilo mogoče zmanjšati samo s kredibilnimi politikami, ki bi obetale gospodarsko rast in zaposlovanje. To je v bistvu skupen interes slovenskih državljanov in tistih, ki jih zanimajo prilivi za odplačevanje posojil. Pri uvajanju teh politik je samostojna
Slovenija zamudila.

Kredibilnost politik namreč ocenjujejo finančni trgi. Ocena Slovenije je katastrofalna. Komaj kdo denar plačuje dražje kot mi. Te obrestne mere vplivajo tudi na ceno, ki ga za denar plačuje gospodarstvo, ki zato težje tekmuje s konkurenco, ki do kapitala pride ceneje.

Soočenje z resničnostjo

Ministri javno napovedujejo prihod trojke, medtem pa vlada kupuje čas s še večjo davčno obremenitvijo že itak najbolj obdavčenih Zemljanov in z zelo dragim zadolževanjem, ki bo kamen za vrat našim otrokom. Z našim denarjem drago kupuje čas, ki je v bistvu potreben za soočenje z resničnostjo.

Resničnost je bila neštetokrat preanalizirana. Nekateri so sicer mnenja, da je v Sloveniji načeloma vse v redu, le nekaj ekscesov in nepoštenih posameznikov je zakrivilo stanje v katerem smo. Drugi tiščijo glavo v pesek in se zatekajo k različnim populističnim utopijam. Tretjim se zdi, da je za vse kriva nekakšna razdeljenost in da bi bilo vse dobro, če bi vsi skupaj peli iste pesmi.

Nekateri pa menimo, da je problem globlje narave, da je stanje proizvod sistema in slabo postavljenih inštitucij. Tako resetatorji kot avtorji Vizije 20+20 smo ugotavljali, da Slovenija v dvajsetih letih samostojnosti ni vzpostavila učinkovitega političnega sistema, ki bi bil sposoben državo voditi tudi v krizi, da ni zaupanja vredne pravne države, da ni svobodnega in poštenega tržnega gospodarstva in da javni sektor ni usmerjen k učinkovitim storitvam za državljane.

Sistemski problem

Da zdaj govorimo o prihodu trojke, je posledica slabega delovanja teh sistemov. Prelaganje dolgov in odgovornosti je končalo v bankah, ki so simptom, ne pa vzrok naših težav.

Trojka nam v bistvu daje tri stvari: denar, sloves in nasvete. Denar bi takoj sprejeli. Bo bistveno cenejši od tega, ki si ga sposojamo zdaj in tudi komercialno se bomo lahko zadolževali ceneje. Da pa smo sploh zaprosili za pomoč, pa bo tujim vlagateljem potrdilo, da je Slovenija na slabem glasu in da velja dobro premisliti, ali sploh poslovati tukaj. Denar bo prišel s pogojem, da upoštevamo nasvete trojke.

Načelno bo trojko zanimalo tisto, kar sem zapisal v prvem odstavku: večanje sposobnosti Slovenije, da porabi kolikor ustvari. Koliko bo ob tem spodbujanja politik, ki bodo privedle do gospodarske rasti in zaposlovanja in koliko bolj ali manj grobega zategovanja pasu, lahko samo ugibamo. Kratkoročno bodo nasveti prizadeli močne in dobro organizirane interesne skupine, ki so reforme zavirale že do zdaj. Še bolj pa nas je lahko strah mešanice površnosti in grobosti, zaradi katerih so v državah v programu trojk do zdaj okusili le slabe strani ukrepov - namesto zaposlovanja odpuščanje in namesto rasti gospodarsko propadanje.

Kdo je John Galt Dagny Taggart?

O državi, ki zaradi slabih neosocialističnih politik propada, govori kultna knjiga skrajnih individualistov »Atlas Shrugged«. Ima dva glavna junaka. Dagny Taggart je uspešna menedžerka, ki se skozi večino romana na vse načine bori s politiko, ki ji meče polena pod noge. Rešuje svoje podjetje, s tem svoje delavce, a posredno pomaga pri vzdrževanju države, ki jo vodi skorumpiran režim v napačno smer. Nasprotno pa drugi junak, John Galt, dvigne roke in pusti, da gredo stvari od slabega na slabše. Kvečjemu pomaga, da se kakšna vladna neumnost čim bolj temeljito izvrši, ker je zato propadanje države in s tem režima hitrejše. Vzporedno Galt v neki odmaknjeni dolini gradi svoj paralelni sistem. Na koncu tudi Taggartova ne vidi potrebe, da bi, tako kot grški bog Atlas, nosila svet na svojih plečih, ga odloži in se pridruži Galtu.

Slovenija paralelnega sveta, kamor bi se lahko zatekli vsi, ki ne želimo propada - ne pod svojo vlado ne pod trojko - nima. Je pred izbiro, ali bo prihod trojke pomenil zlom, katerega globino lahko samo slutimo ali pa bomo kontrolirano in preudarno naredili vse tisto, česar doslej nismo hoteli, mogli ali znali – preuredili politični sistem, izostrili pravno državo, dali svobodno dihati gospodarstvu in povečali učinkovitost ponudbe javnih storitev – in s tem morda preprečili prihod trojke ali pa jo vsaj pričakali s svojim načrtom za rast, delovna mesta in finančno konsolidacijo države.

Veliki dogovor

Grčija 2010. vir: http://www.paulvwalters.com/
Širok in celovit dogovor o drugi možnosti je boljši od negotovosti, ki jo prinaša zlom. Ta sicer res lahko predstavlja točko singularnosti, po kateri bomo stvari postavili popolnoma na novo, morda celo bolje; morda pa bo še slabše.

Gospodarska rast in delovna mesta so skupen splošen interes državljanov Republike Slovenije, njenih posojilodajalcev, Evropske unije in morebitne trojke. Veliki dogovor mora vključevati temeljito posodobitev na vseh štirih področjih z rokom izvedbe do konca leta 2014.

Obsežnost sprememb zahteva podporo celotnega političnega prostora, zagotovo pa podporo obeh največjih strank. Velike koalicije v našem prostoru niso nič izrednega: kadar je potrebno, se zanjo odločajo tisti, ki so na robu prepada (Grčija in Italija), pa tudi tisti, ki krize ne občutijo (Avstrija in Nemčija). Velika koalicija, ki bi skupaj rešila Slovenijo v času največje krize, bi veliko prispevala k umiritvi strasti, ki Slovence delijo že 71 let; z dejanji, ne s praznimi besedami.

Politična občutljivost sprememb zahteva vlado, ki bo jedla zarečeni kruh politikov vseh parlamentarnih strank in ki ne bo imela pred očmi naslednjih volitev. To ni tehnična vlada, to je vlada, katere program ima trdno politično podporo v Državnem zboru. Tudi vlada, ki jo sestavljajo politično manj izpostavljeni strokovnjaki, je politična, ker ne more nastati brez jasne volje Državnega zbora. Slednji mora potrditi njen program v paketu in nadzirati izvajanje.

Paket mora biti tako širok in celovit, da tudi tisti, ki danes sodelovanje zavračajo, ne bi mogli odreči podpore, saj vedo, da politike ne ocenjujemo po tem, za kar se zavzema, ampak po tem, kar doseže. Vrstni red naštevanja problemov ni bil naključen. Učinkovitost javnega sektorja (in njegovih plač) ima na našo krizo manjši faktor vpliva od gospodarske svobode, ta manjšega od delovanja pravosodja in ta še manjšega od neučinkovitega političnega sistema. Vzroki krize so pregloboki, da bi popravljali samo nekatere ekonomske podrobnosti. V paket sodijo tudi spremembe ustavne narave. Časovno okno, da na področju modernizacije Slovenije dosežemo kaj velikega, se odpira.

Zadnja možnost

Veliki dogovor je zadnji popravni izpit vseh, ki so od osamosvojite - kot vlada in kot opozicija - prispevali k ohranjanju slabo delujočih sistemov, ki so vzrok za skorajšnji bankrot države. Veliki dogovor je zadnji in skrajni poskus, da preprečimo ali vsaj omilimo prihod trojke. In naredimo Slovenijo modernejšo, uspešnejšo, bogatejšo in celo bolj spravljeno.



29. september 2013

Hitreje? Res?

Prepričujejo nas, da je zaprtje Slovenske za osebni promet dobro. In da so rumeni pasovi na vpadnicah dobri. A prepričljivih argumentov nisem videl.

Drži, da v nartpanih avtobusih skozi cestni presek spraviš več ljudi v časovni enot, kot če po eden sedijo v osebnem vozilu, ampak to ni vsa zgodba. Mimo Name se bo zaradi zaprtja morda premaknilo več ljudi v časovni enoti. Morda, ker avtobusi so na Slovenski že imeli svoj pas prej in ga bodo imeli tudi zdaj. Ampak, kar je res važno je, ali bodo vsi udeleženci v prometu skupaj za potovanja po Ljubljani poslej porabili manj časa. Tega izračuna nisem videl in čez palec se zdi, da ne.

Če bi se recimo vsi začeli voziti z javnim prometom, bi ta tekel malo hitreje. Bodimo optimisti, recimo, da bi potovanja skrajšali celo za 20%. Ampak z avtom se človek med dvema točkama v Ljubljani premakne vsaj 60% hitreje kot z javnim prevozom. Tega javni prevoz nikoli ne bo ujel, ne glede na to, kaj vse se zapre. Vedno je treba namreč peš do in od postaje in vedno se nekaj časa čaka na avtobus (ali tramvaj), da ne govorimo o čakanju pri prestopanju. Tega skupaj je lahko toliko, kot je celoten čas potreben za pot z avtom, torej tudi vožnja javnega prometa z neskončno hitrostjo ne bi pomagala.

Končna posledica je, da bo po spremembah povprečen udeleženec prometa v Ljubljani za pot na delo in iz dela potreboval več in ne manj časa.

  • Veliko več vsi tisti, ki bodo iz osebnega vozila prešli na javni promet, 
  • krepko več vsi tisti, ki bodo ostali v osebnih vozilih v še večjih zastojih,
  • in malo manj tisti, ki so se do zdaj vozili z javnim prometom.
Ampak v agregatu je zadeva negativna.

Naloga mestnih oblasti ni ideološko* motivirano šikaniranje udeležencev osebnega prometa, ampak skrb za to, da ljudje čim manj časa izgubljajo v prometu. Za resen prispevek na tem področju so potrebne konkretne investicije, ne sajenje rožic (dreves) in kozmetika (barvanje).


* ne v smislu levo-desno, ampak zeleno. 


10. september 2013

Nexus neučinkovitosti

Google/ASUS Nexus 7 je ta hip verjetno najboljša tablica na trgu. Spodnja tabela kaže, koliko kupce stane neučinkovitost gospodarskih okolij in nedelovanje prostega trga. Vse to proizvajalec namreč prevede v končne cene izdelka. Upoštevane so cene iz GooglePlay, v Sloveniji pa ponudba spletne trgovine Mimo vrste.


Ne spominjam se, koliko so bili "Iskrini" Spectrumi leta 1984 dražji od angleških, ampak 40-50% so čisto jugoslovanski procenti. Nasprotniki globalizacije v Evropi nasploh in v Sloveniji posebej so očitno zelo uspešni.


4. september 2013

Kam so šla delovna mesta

Tule so vzroki za našo krizo v treh slikah.

Delovna mesta so izginjala v zasebnem, materialnem sektorju, tam, kjer se nekaj otipljivega naredi. Delovna mesta so nastajala v javnem sektorju na splošno in nekaj malega v ne-materialnem zasebnem sektorju belih ovratnikov.

Zanimivo, da je država doživela večji boom pri poslovanju z nepremičninami kot z npr. informatiko in da je oskrba z vodo postala pravi hit. Morda zato toliko slišimo o tem, da je voda javno dobro. Pa saj je ne popijemo nič več kot pred trinajstimi leti.
Na prvi pogled se zdi svetla točka rast strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, ampak, ko pogledamo bolj podrobno, ne kaže, da bi šlo za razvoj, ampak smo zakomplicirali računovodstvo in pravne postopke, pa več ljudi upravlja in svetuje pri upravljanju.

1. september 2013

Izobraževanje kot orodje ekstremizma

Lukšičev strankarski in akademski kolega je na Blejskem forumu povedal, da je izobraževanje varovalka pred rasizmom, nacionalizmom in ekstremizmom:


Odvisno seveda kakšno je to izobraževanje. Kot šolski minister je dr. Igor Lukšič nekaj 100.000 davkoplačevalskih evrov investiral v projekt "Stisni roko v pest", ki se je leta 2011 odvijal po vseh slovenskih šolah.



Investicija se je obrestovala. Precej podobno pest smo gledali na "ljudskih vstajah":



Ekstremizma tam ni manjkalo. Od zažiganja slik do obešanja lutk:


Lutke politikov, ki so jih protestniki obelili pod dravski most.
vir: Delo

Kar se Janezek nauči, to Janez zna. In FDV je za te zadeve stroka.


27. avgust 2013

Vas moti Mišič? Popravite sistem, ki ga je rodil

Ne, to niso podjetniki, kot si jih želimo.
Luka Koper je dobila novega predsednika uprave, ki ima poleg priimka dve enaki imeni, samega sebe imenuje za vlečnega konja in je izumil tiso o pingvinih in Antarktiki. Dobila ga je na popolnoma zakonit način, gospod Gašpar Gašpar Mišič je dobil pet od devetih glasov nadzornikov.

Politiki tekmujejo, kdo bo zadevo označil za bolj nesprejemljivo. Gospod Mišič namreč res deluje nekonvencionalno, grafično in plastično in je tako primerna tarča za kadrovsko in korupcijsko čistunstvo.

Država se bo zdaj še nekaj tednov ukvarjala s tem, kako iz tega mesta odstraniti. Vrh slovenske politike in vsi mediji se bodo ukvarjali z nekim primerom, ki pa je vendarle produkt "kapitalističnega" sistema, kot smo ga naredili pri nas v zadnjih dvajsetih letih. Narekovaji ne morejo biti dovolj veliki.

Samoupravljanje

Kot rečeno, gospod Mišič je bil imenovan legalno. Tri od petih glasov je dobil od predstavnikov zaposlenih, enega od predstavnikov lokalne skupnosti in enega od predstavnikov kapitala. Štirje od petih predstavnikov kapitala so njegovi izvolitvi nasprotovali. 80% predstavnikov kapitala je bilo proti. So what!

Tudi v nekaterih kapitalističnih državah predstavniki delavcev sedijo v nadzornih odborih družb, je pa kultura tam taka, da jim na misel ne pride, da bi bili jeziček na tehtnici med morda nasprotujočimi se interesi lastnikov.

V kapitalizmu tisti, ki vloži denar, lahko pričakuje, da bo imel na bistvene odločitve vpliv. Recimo, kdo bo tisti, ki bo z denarjem gospodaril. Pri nas pa samoupravljanje živi naprej. Daš lahko denar, o njem pa odločajo drugi. To velja tudi za javni sektor, npr. za šolstvo, kjer si učitelji de-facto sami izberejo, kdo bo njihov ravnatelj. Temu potem rečejo avtonomija in verjetno se velikemu delu bralcev tega bloga to zdi popolnoma normalno ali pa v tem samoupravljanju kolaborirajo. Zato se politika tega ne dotika.

Dogovorna ekonomija

Pri nas se je razpaslo, da se politika ne sme v nič vmešavati, da mora biti vse ali strokovno ali avtonomno, kar pomeni, da dejanske odločitve sprejemajo neki sveti, odbori, komisije. Pravzaprav se niti natanko ne ve, kdo. Ministri so pred javnostjo odgovorni za vse, vpliv imajo pa skoraj na nič.

Kdo ima res vpliv, se natanko ne ve. Voda je preveč kalna. Pač pa sistem, v katerem je vse poavtonomljeno in ostrokovljeno z desetinami pravilnikov omogoča poznavalcem neskončno možnosti za neformalne pritiske, lobiranja, umivanja rok z rokami. Moč je dejansko demokratično porazdeljena, rok, ki jih treba umiti, ni malo, veliko jih je s tem sistemom zadovoljnih.

Dellboy iz nadaljevanke "Samo bedaki in konji" je večino posla s tisto ukradeno ali manjvredno robo naredil v pivnici. V naši kulturi se namesto ob pivu zmenimo na kofetku. Kdor izvaža, deluje na trgu, kdor deluje v Sloveniji je del omrežja dogovorne ekonomije ali pa propade.

Kako bodo zdaj odstavljali Mišiča? Uprava SODa bere časopise, zaznava, da Mišič velikemu delu politike ni všeč, v strahu, da politika ne bi zamenjala njih, bodo sklicali skupščino Luke v katere bodo imenovali nove ljudi, za katere upajo, da bodo proti Mišiču in za kakega drugega mačka, konja ali maherja, ki bo tistim, katerih časopisne izjave so brali, bolj po godu. No, ti bodo še videli, kako se jim bo bolj splačalo. Res transparentno z jasno linijo odgovornosti.

Politika interesnih skupin

Politika seveda sprejema politične odločitve že po definiciji. Tudi kadruje politično. Tudi če se politika odloči, da nekam nastavi strankarsko neprofiliranega strokovnjaka, je to politična odločitev. Je politika pač odločila, da se ji politično splača, da ta in ta sistem dobro deluje, da bo zato nagrajena na naslednjih volitvah. Če politika oceni, da se ji splača nekam nastaviti osebo fleksibilnih moralnih načel, od katere bo imela materialne koristi, nastavi pač takega. Če se ji zdi, da mora pač nekam nastaviti svojega gorečega podpornika, ker bo to signal drugim, da se splača biti goreči podpornik, pač nastavi tako osebo. Na koncu se na volitvah pokaže, ali so bile odločitve politično modre ali ne.

Ali pa se ne. Idealno je, če se na volitvah pojavi nekaj novega in za vse slabo ni kriv nihče. Stavim, da na naslednjih volitvah zaradi gospoda Mišiča nobena stranka ne bo kaznovana. Saj so vendar vsi proti. Vsi bodo samo pridobili z izjavami o nesprejemljivosti. Si lahko politika želi manj zahtevno javnost?

Vse je torej odvisno od tega, kakšne spodbude politiki daje javnost. In javnost vzgajajo tako, da dobičkov podjetja ne nagrajuje. Javnost se da kupiti tako, da je podjetje družbeno odgovorno, beri, da denar podjetja namenja tudi za kupovanje javnosti - recimo s sponzoriranjem športnih in kulturnih prireditev, lokalnih veselic, da si na take in drugačne načine kupuje naklonjenost novinarjev ipd. Da bi kdo v Sloveniji citiral Friedmana, da je največja družbena odgovornost podjetij, da uspešno poslujejo, bi bil povod za škandal.

Politika nima nobenih spodbud, da bi v podjetjih, ki so v državni lasti zasledovala kapitalistično edini smotrni cilj - to je rast vrednosti podjetja in dobiček. Tudi tole, stavim, se večini bralcev niti ne zdi tako pomembno. Nasprotno, uprave podjetij v javni lasti so motivirane za to, da ne sprejemajo (riskantnih) odločitev, saj je vsaka odločitev lahko predmet preiskave, ki jo sprožil nezadovoljnež, ki so ga zaobšle kakšne eksternalije tega podjetja.

Skratka

Ne ukvarjajte se z g. Mišičem, ukvarjajte se s privatizacijo ter sistemom in inštitucijami, ki so ga rodile.

25. avgust 2013

941 do poletja 1942

V odgovor na povezavo do članka o človeških usodah vaščanov Rovt, mi je nekdo poskušal odgovoriti s statistiko. Zapis me je zaradi svojega neresničnega naslova napotil iskati znanstvene študije, iz katerih prireja podatke. So zanimive, ker dajejo nekaj odgovorov na vprašanje, zakaj smo ravno v Sloveniji imeli toliko t.i. kolaborantov. Ker da bi bili kar tako, po naravi, najmanj domoljuben narod v Evropi, pač ni verjetno.

Zgodovinarji o zgodovini

Naj opozorim, da ne gre za izdelke Nove slovenske zaveze ali Inštituta za narodno spravo, ampak za študije "uradnega" (včasih bi rekli "pravovernega") Inštituta za novejšo zgodovino.

V zaključnem poročilu raziskovalnega projekta "Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej" zgodovinarji  med drugim ugotavljajo:
Tako so  pripadniki Varnostno obveščevalne službe v Ljubljani in njeni okolici ter partizani drugod po Sloveniji v letu 1941 usmrtili vsaj 116 oseb, pri čemer so večino od teh so usmrtile partizanske enote (98). Revolucionarni cilj je bil za komuniste glavna spodbuda, da so se odločili za zgoden in radikalen odpor proti okupatorju, saj so v narodnoosvobodilnem  boju prepoznali priložnost za uresničitev lastnih ciljev.
In še:
Usodni prelom in začetek nepretrganih krvavih medsebojnih obračunov predstavlja dogajanje spomladi in poleti 1942 na po partizanih kontroliranem ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem. Pripadniki partizanskih enot so v obdobju od marca 1942 do vključno avgusta 1942 povzročili smrt 853 oseb iz Ljubljanske pokrajine, med njimi največ civilistov (717). Ti  postopki so marsikje skrajno zaostrili odnose med civilnim prebivalstvom in partizanskimi enotami. Prav družinski člani tedaj pobitih oseb so v veliki meri predstavljali jedro bodočega odprtega protirevolucionarnega nastopa, ki je posledično hkrati neizogibno predstavljal tudi nastop proti odpornikom okupatorju.
Podobne številka navaja tudi študija iste avtorice "Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah", kjer o času, preden je bila ustanovljena prva vaška straža piše tudi tole:


Spomnimo: prva oborožena protirevolucionarna formacija (vaška straža) je bila ustanovljena 27. julija 1942, torej po tem, ko je revolucionarna stran povzročila smrt blizu tisoč Slovencev.

Koliko med tem Italijanov?

Če bi imeli podatek, koliko žrtev so partizani do poletja 1942 zadali italijanskim okupatorjem, bi lahko kvantitativno ocenili, ali so se ukvarjali predvsem z bojem proti razrednemu sovražniku ali predvsem z bojem proti okupatorju. Če so partizani v tem času na enega ubitega Slovenca povzročili smrt petih, desetih Italijanov, bi bili to upoštevanja vredni vojaški dosežki, tudi če so bile posledice italijanski požigi vasi, streljanja talcev in zapiranje v taborišča. Bojim pa se, da razmerje sploh ni tako - da pride v tem obdobju na enega od partizanov ubitega Slovenca kaka decimalka Italijana.

Omenjene študije analizirajo žrtve tudi po geografski lokaciji. Značilno je, da jih je največ v odročnih krajih, daleč od italijanskih postojank ali prometnic, torej tam, kjer Italijanov, s katerimi naj bi ljudje kolaborirali, sploh ni bilo, kar na trhle temelje postavlja izgovor, da so bili spomladi leta 1942 pobiti civilisti kolaboranti.

Sledili so "krvavi medsebojni obračuni", o katerih vemo skoraj vse.

Komentar

Vse, kar se mi zdi vredno komentirati, sem povedal že lani v Dragi:
Lepo, če imamo pieteten odnos do vseh mrtvih. Ne čudi, da bomo o tem počasi le dosegli konsenz, ker nas k temu nagovarja moralni temelj, ki govori o skrbi in sočutju in je univerzalen. Ampak to ni dovolj. Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo. 
In naprej:
Bilo je narobe in bilo je dvakrat narobe revolucijo delati med okupacijo.
Če se potrudim iskati vzporednice, ne pa razlik (in mislim, da tega truda v Sloveniji manjka), lahko nekaj podobnega preberem tudi v članku Spomenke Hribar pred nekaj tedni v Sobotni prilogi:
... prenehati bi morali z apologijo revolucije. Še vedno skrivajo znotrajistovetnostno razliko med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo. Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej ...
... ja, bi bilo veliko lažje. Vsekakor pa bi se lahko racionalno pogovarjali, iztisnili gnoj iz rane in mirno čakali, da se zaceli. Med tem bi se lažje posvetili prihodnosti.


21. avgust 2013

Redukcija na Hitlerja, z otroki

Včeraj smo dobili sodno potrjeno, da je dopustno, da nek medij vleče vzporednice med družino nekega politika in družino Josepha Goebbelsa (v kateri sta starša hladnokrvno ubila šest svojih otrok) in da so ob tem dovoljena vsa sredstva, tudi uporaba fotografij mladoletnih otrok tega politika.

Ad Hitlerum

Vse to je bilo namenjeno plastični podkrepitvi "argumenta", ki mu stroka pravi "Reductio ad Hitlerum" in je znan debatni udarec pod pas:
Reductio ad Hitlerum, also argumentum ad Hitlerum, (Latin for "reduction to" and "argument to" and dog Latin for "Hitler" respectively) is a term coined by conservative philosopher Leo Strauss in 1951.[1] According to Strauss, the Reductio ad Hitlerum is an informal fallacy that consists of trying to refute an opponent's view by comparing it to a view that would be held by Adolf Hitler or theNazi Party.
Ta zvijača ne nagovarja razuma, ampak učinkuje na instinkte ljudi: če obstaja paralela s Hitlerjem, potem tista reč nedvomno mora biti slaba. Nasprotniku se ni treba ukvarjati s tem, v čem je ideja res slaba, v čem, v konkretnem, je politika, ki jo avtor napada zares - torej racionalno - napačna. Ves ta trud, vsa argumentacija, dokazi, številke, niso potrebni.

Zato uporaba zvijače "Reductio ad Hitlerum" že sama po sebi novinarju ne more biti v ponos; vsaj novinarju, ki bi rad prepričal z argumenti, novinarju, ki nagovarja razum, ne pa čustev ljudi, novinarju, ki bi se rad dvignil nad primitivno pljuvanje po forumih, ne pa širil meje javnega diskurza proti dnu.

Hladna državljanska vojna

V pregretem ozračju hladne državljanske vojne, ki se zadnja leta širi po Sloveniji, "Reduction ad Hitlerum", "ad Titum", "ad komunistem" uporabljata obe strani. In nižata nivo javnega dialoga. Nihče pa še ni padel tako globoko, da bi za večjo grafičnost uporabil mladoletne otroke oz. družino.

Sodišče je zamudilo priložnost, da nekaj naredi za ohladitev vojne, zaustavitev spirale in preprečitev nadaljnjega padanja kakovosti javnega dialoga v državi. Morda ni edino, ki je poklicano za to. Zamudili so jo tudi drugi, ki se sicer redno oglašajo v zvezi s to ali ono pravico. In tonemo dalje. To ni dobro za nikogar.

***

Sporoča pa sodišče še nekaj, kar je za obstoj pluralne družbe, pravzaprav za obstoj družbe, kot jo poznamo zadnji milijon let, še dosti bolj nevarno kot toleriranje zvijače "Reductio ad Hitlerum".

Družina pri maši

Ob Goebbelsovi so bile objavljene slike Grimsove družine pri maši. Mladina verjetno razpolaga s slikami samega Grimsa, ko je ta slikan diktatorsko od spodaj kot Goebbels, gotovo ima tudi slike Grimsove družine, ko so bili na strankarskih, športnih, kulturnih in drugih prireditvah.

Tudi tam so bili verjetno v prvih vrstah. S tem, ko se politik usede (ali ga posedejo) na vidno mesto, hoče povedati, da mu ta prireditev res nekaj pomeni. Želi(jo), da se ve, da je bil tam, da navija za športni klub, se veseli uspeha znanstvenikov ali podjetnikov, ceni umetnika na odru. In seveda računa, da bo s tem sporočilom pridobil volivce, ki te stvari tudi cenijo ali jih pridobil za politike, kjer se šport, znanost, umetnost ceni. Ko se politik usede v prvo vrsto pri maši, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da je kristjan.

Če gre politik kam z družino, pove, da ga ni sram, da ne skriva, da ima družino, da ceni to osnovno celico družbe. Podobno, kot če gre na javno prireditev s psom, pove, da ima rad živali, če gre na parado ponosa, da nima predsodkov, če gre na Viktorje z ljubico namesto z ženo, da je pravi mačo, in podobno.

Zvijačo "ad Hitlerum" bi Mladina torej lahko ilustrirala na veliko načinov. Ampak izbrala je sliko z družino in sliko, ko je družina pri maši. In sodišče je reklo, da je to v redu. Saj so res bili pri maši in celo v prvi vrsti.  Kaj pa hodi k maši z družino? Kaj pa se jim je bilo treba siliti v prvo vrsto? Sodišče je presodilo, da ni prav, da si politik točke nabira z družino. Ni pa nič narobe, če jih nabira s psi in konji, kuharji in krojači, znanstveniki in kulturniki, partizani in domobranci, hetero in homoseksualci, ljubimci in ljubicami. Je družina res nekaj tako zavrženega?

Ustrahovanje

S to sodbo je sodišče potrdilo, kar politikom dopoveduje del medijev: naj javno ne izpričujejo, da so verni ali da so družinski. Da naj bosta vera in družina nekaj, kar se skriva. Samo na ta način bo politik, ki je tudi skrben družinski oče, zavaroval svoje otroke pred medijskimi zlorabami, samo tako, da bo zatajil, da ima družino in tako, da bo tajil, da je kristjan.

To protidružinsko in protiversko ustrahovanje je zdaj dobilo sodno varstvo države. Za namen takega ustrahovanja je dovoljeno čisto vse, orožje so lahko tudi mladoletni otroci. Tudi demokrate in liberalce, ki jim gre Grims na živce, ki niso verni in nimajo družin, bi to moralo skrbeti.



2. avgust 2013

Omejena odgovornost

Med tem, ko se slovenski šolar nauči vse o desnem samostalniškem prilastku in razmnoževanju paramecija ter ko ga še vedno futrajo z idejo, da če nekdo nekomu nekaj predrago proda ali je pripravljen prepoceni kupiti, da ga izkorišča (ampak ga ne, če je transakcija prostovoljna), celo diplomanti univerz ne poznajo najbolj osnovnih konceptov kapitalizma.

In potem, kot je sočno napisal Mitja Iršič, je "povprečen Slovenec ob manjku znanja o prostotržni ekonomiji zelo lahka tarča kvazi socialistov, ki mu buče prodajajo zavite v celofan njegovega neznanja."

In zdaj mu prodajajo buče, da naj bi lastniki zgubaških podjetij poplačali izgube in dolgove, ki so jih ta podjetja naredila. Ko se kriza poglablja, dnevi vroči, pivo pa čedalje dražje, se začenjajo pozivi k linču ali pa vsaj zaplembi premoženja neodgovornih lastnikov. Tak aktualni lastnik je Cerkev, zgubaška pa so podjetja v njeni lasti: Gospodarstvo rast, Zvon 1, Zvon 2 ipd.

Kaj se jim je bilo Cerkvi treba iti kapitaliste in zakaj so se spustili v igro, ki so jo očitno obvladovali fantje in dekleta iz nekega drugega foruma (pa celo tem se je v krizi pogosto zalomilo), je tema za kak drug zapis.

Tule bi rad samo opozoril na eno od najpomembnejših institucionalnih inovacij kapitalizma - na družbo z omejeno odgovornostjo oz., kot ji pravijo v deželi izumiteljev, limited liability company. Gre za obliko gospodarske družbe, kjer je izguba, ki te lahko doleti, omejena; tipično na vložek v podjetje. Kdor je npr. kupil za 1000€ delnic Primorja, bo v najslabšem primeru izgubil teh 1000€, ne glede na to, kakšno izgubo, škodo, ipd. bi Primorje utegnilo narediti. Tudi lastniki malega d.o.o.-ja ne bodo izgub podjetja pokrivali iz svojega osebnega premoženja, ne glede na to, kako veliko vilo imajo in kako dolgo jadrnico.

In čeprav komu v pravičniškem besu to ni všeč, se je taka ureditev izkazala za dobro. Bila je ena od konkurenčnih prednosti, ki jih je Zahod pred nekaj stoletji imel pred drugimi civilizacijami. Kjer so ti odrezali roko ali nogo, če si ga poslovno preveč lomil. In potem se ni čuditi, da se tam niso ravno drenjali, kdo bi smel kam investirati. 

Taka oblika podjetij je na nek način (to bo zdaj všeč socialistom) demokratizirala kapitalizem. V taka podjetja (eno prvih organiziranih na tak način je bila angleška Vzhodnoindijska družba) so vlagali tudi mali ljudje. S tem niso ogrožali eksistence svoje družine, so pa omogočali izvedbo projektov, ki so zahtevali več denarja, kot ga je bil sposoben zbrati še tak bogataš. Crowdfunding torej, iz časov, ko še ni bilo revije Wired.

Tudi naši zgubaši so podjetja z omejeno odgovornostjo. Če tega niste vedeli, pravzaprav nič hudega. Tudi če ste solastnik zgubaša (imate kakšno delnico), se vam ne bo nič zgodilo, le delnica bo vredna nič. In da so to podjetja z omejeno odgovornostjo, so morali vedeti tudi tisti, ki so z njimi poslovali in jim dajali posojila. Za njih je pa to poklic!

23. julij 2013

S paragrafi nad korupcijo?!

Vsi smo proti korupciji.

Ampak v določenih okoliščinah je to edini način, da do česa prideš. V prejšnji državi si dosti lažje kupil jugota ali stoenko tako, da si pač nekje nekoga poznal, ali pa si ga spoznal s pomočjo kuverte. Trg avtomobilov pač ni deloval. cene so bile omejene, republike so imele kvote, povpraševanje je bilo večje od ponudbe. In v takih razmerah seveda cvete korupcija. Na veliko veselje vseh, ki so znotraj tega sistema bili na položaju, da so o čem odločali.

Za zdravstvo nekateri pravijo, da še dandanes pomaga kakšna kuverta, viski ali kava. A tega nihče ne trdi za zasebno zdravstvo, tam, kjer uslugo preprosto plačaš. Pa saj ne gre za nobeno znanost. Bralec sam zelo dobro ve, kje gredo stvari gladko same od sebe in kje je treba zadeve "podmazati".

Na napačnem koncu

In zato je vse to paradiranje z bojem proti korupciji spet lotevanje problema na napačnem mestu. Če trg za avtomobile deluje, niso potreben nobene kuverte, da prideš do avta. Če v mesnici za malo boljši kos mesa pač nekaj več plačaš, se ni treba z mesarji meniti pod pultom. Če zdravstveni sistem deluje, potem prideš hitro na vrsto brez kuverte, steklenice viskija ali vsaj zavojčka kave. Če je zakonodaja kratka, jasna, če je pravil in omejitev malo, če so taka, da se jih lahko razume na en sam način, če uradništvo deluje, če na sodišču dosežeš pravico v realnem času, potem ni nobene potrebe, da bi se kje koga podkupovalo.

Če se javni sektor spodbuja, da deluje podjetno, potem bo javno naročal podjetno - tako, da se mu splača, tako, da bo za čim manj denarja dobil čim več. Zasebna podjetja ne kupujejo računalnikov ceneje od javnih zato, ker imajo tam bolj obsežna in podrobna pravila o naročanju, ampak zato, ker je lastnik motiviran, da kupi poceni in si zniža stroške.

Če se politika ne vtika v gospodarstvo, ne vedri in oblači o vsaki malenkosti, potem je tudi potrebe za to, da se jo podkupuje, manj. Če ne posega na trg, ne izbira zmagovalcev, ne pomaga izbranim podjetjem ... potem je ni za kaj podkupovati. Zato je tako velika korelacija med državami, ki so visoko na neoliberalnih indeksih gospodarske svobode in državami, ki so visoko na lestvicah nekoruptivnosti. Če svobodno tržno gospodarstvo deluje, priložnosti za korupcijo ni. In tega bi se morala lotiti politika: uvajanja svobodnega tržnega gospodarstva tudi v Slovenijo. Po 20 letih bi bil že čas.

Ampak

Politike veseli, da imajo oblast, da imajo moč, da imajo vpliv. Zato se politika nerada umika. Rada komandira in planira. Zaradi boljšega vtisa pa bi napisala nekaj deset strani paragrafov o tem, kaj se vse ne sme, o čem se vse poroča, kako se vse nadzira, da bi bilo manj korupcije. Po možnosti tako zapleteno in dvoumno, da se korupcije lahko obtoži kogarkoli. In da zagotavlja delovna mesta uradništvu, ki bo še bolj natančno popisovalo, koliko centilitrov cvička je bilo v steklenici, ki jo je ministru dal župan.

In seveda vse nikoli ne bo pisalo. Kam pa pridemo, če bi npr. v zakone pisali, da bivši politiki še x-let po koncu mandata ne smejo dobivati zastonj ... npr. avtobusnih kart.

Skratka, za boj proti korupciji največ naredimo tako, da vzpostavljamo svobodno tržno gospodarstvo in odgovornost v političnem sistemu. In zagotovo ne tako, da na sramotilni steber obesimo ljudi, ki bi politični stranki darovali 50€.