Evropski parlamentarci bi regulirali bloge

Če je kaj dokaz, da blogi postajajo vplivni, potem je to iniciativa socialistov v EU parlamentu, da bi jih regulirali, prepovedali anonimne bloge ipd. User-generated content and weblogs - a new challenge:

As weblogs represent an important new contribution to media pluralism, there is a need to clarify their status, and to create legal safeguards for use in the event of lawsuits as well as to establish a right to reply, says a recent own initiative report drafted by Estonian Socialist Marianne Mikko. Own initiative reports are drafted by individual MEPs and are not proposals for EU laws. The report was later adopted by Parliament's Culture Committee.

To je povzročilo kar nekaj razburjenja, predvsem med blogerji. Thinendofthewedge:

"Approved by 33 votes to one, the EU’s Culture Committee has passed a draft report on blogging which could lead to all European bloggers being required to gain an official stamp of approval simply to exist. Concerned that blogs could prove a useful tool for the “less principled”, Estonian Socialist MEP Marianne Mikko (author of the draft report) said: “They are in position to considerably pollute cyberspace. We already have too much spam, misinformation and malicious intent in cyberspace”. She added, “I think the public is still very trusting towards blogs, it is still seen as sincere. And it should remain sincere. For that we need a quality mark, a disclosure of who is really writing and why.“

EUobserver pa citira poslanca ljudske stranke Christopherja Fjellnerja:

The report shows proof of immense ignorance among our decision makers. It is such an incredibly stupid proposal,' he said, adding that Ms Mikko's education as a journalist under the former Soviet Union must have given her an old-fashioned perspective on the media landscape.

Pri nas so o poročilu s simpatijami (sicer ne do regulacije blogov) pisali razgledi.net.

In kaj mislite? Je treba bloge regulirati? Aplicirati medijsko zakonodajo? Pravico do popravka?

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:	Žiga
Priimek:	Turk
Vzdevek:	-
Ime bloga:	Turkov čas-opis
URL:	http://blog.zturk.com/
RSS:	http://blog.zturk.com/feeds/posts/default
Spol:	M
Starost:	letom primerna
Horoskop:	ne berem
Verjamem v:	ljudi
Moji fetiši:	imam
Razvajam se:	na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje
Naj knjiga:	jo še iščem
Naj glasba:	Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua
Naj film:	As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …
Osebni slogan:	ne pusti se uokviriti v en slogan
Zares delam:	minister, raziskovalec
Za zabavo delam:	blogam, itak

Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.

Spoštovani predsednik ...

... evropske komisije gospod Barroso,
spoštovani predsednik Evropskega parlamenta gospod Pottering,
spoštovani poslanci evropskega parlamenta,
gospe in gospodje …

V tem hramu evropske demokracije ne stojim zato, da bi promoviral slovenski jezik, tudi ne zato, da bi skrbel varnost delovnih mest prevajalcev, niti ne zato, ker bi rad poslušal svoj glas. Tukaj sem zato, da bi vam prenesel svoje misli v zvezi s pomembnimi vprašanji o prihodnosti Lizbonske strategije. Hočem da me razumete, hočem na vaših obrazih, v vaših gestah videti, da sledite moji zgodbi. Zato prosim odložite slušalke. Govoril bom angleško, kar vi vsi dovolj dobro razumete ...

Si predstavljate štalo, če bi to res povedal?

Prejšnji petek sem govoril na Evropskem ekonomsko socialnem svetu. V angleščini. Ob powerpointih. Kot profesor. Vzpostavljal kontakt z očmi, spremljal reakcije publike, zdaj pospešil, drugič upočasnil. In smo bili vsi zadovoljni. Diskusija je bila odlična, usmerjena, inteligentna.

Danes sem govoril v evropskem parlamentu, parlamentarcem iz nacionalnih parlamentov članic EU. Govor sem si naprej napisal v slovenščini, izmerjenim na 15 minut. Prevajalo se je najprej v angleščino, iz angleščine naprej v druge jezike. Menda so komaj dohajali, čeprav nisem govoril nič hitreje kot običajno. Publika, s slušalkami na ušesih, je gledala v mizo, sem in tja je kdo pokimal, čemu je pokimal, nimam pojma. Kot bi govoril v vakuum.

Dva vsebinsko zelo podobna govora, eden je uspel, drugi … Drugi je bil del demokratičnega procesa. Predsednik komisije Barroso, ki je govoril za mano, je polovico govora povedal francosko, drugo polovico angleško. V razpravi poslanci vsak v svojem jeziku. Doma bi jih verjetno pribili na križ, če bi se oglasili v angleščini ali francoščini.

Edino en Finec (spet ta Finska!) je govoril angleško. In povedal, da ga nehajmo že lomiti. Evropejci moramo postati dvo ali večjezični, podjetja po Evropi uvajajo angleščino kot drugi jezik in tako zaposlujejo najboljše iz vse Evrope. Evropska patentna zakonodaja in z njo velik del inovativnega potenciala stoji zaradi jezikovnega ega nekaterih ne največjih držav. V Bruslju se zdi, da vsaka stvar traja en teden več zato, da se prevede v 27 ali koliko že jezikov. Predstavniki držav članic zapuščajo delovne sestanke, ker v jezik x je prevajanje, v njihov jezik y, ki ga govori le malo manj ljudi, ga pa ni.

V obeh govorih sem se dotaknil komunikacijske revolucije. Tehnologija lajša medsebojno komuniciranje in sporazumevanje. Jezikovni nacionalizem gre v natanko drugo smer. Ovira sporazumevanje v Evropi, nasipa pesek v kolesje delovanja unije in dela Evropo počasnejšo in manj učinkovito. Za moj okus je dogodkov, kjer se iz protokolarnih razlogov uporablja materin jezik, preveč.

Reakcije varuhov slovenskega jezika, jezikovne policije, sindikata prevajalcev in zagovornikov sinhronizacije ameriških filmov v Slovenščino si že kar predstavljam. Ampak Slovenije ne bomo promovirali s tem, da bomo govorili slovensko, ampak kvečjemu tako, da bomo Slovenci prodrli s kako pametno idejo. Celo estrada razume, da promocija Slovenije ni v tem, da poješ slovensko, ampak v tem, da je slovenska pesem na evroviziji visoko uvrščena.

Ne trdim, da so stvari, o katerih razpravljam, suho zlato, ampak če je njihova edina vrednost v tem, da so povedane po slovensko, potem zadeva ni vredna niti potovanja v ekonomskem razredu v Bruselj in nazaj.

Ja minister!

Akademski kolega iz Finske mi je, ob nastopu funkcije podaril DVD s serijo Yes minister. Uporabljam kot terapijo. Človeka po borbi z uradništvom, medresorskim usklajevanjem in ostalimi mlini na veter malo pomiri. Ima pa tudi kar nekaj pomembnih sporočil za razumevanje Evrope, še posebej zdaj, med predsedovanjem. Iz spodnjega npr. je jasno, zakaj Angleži vneto zagovarjajo širitev EU, vključitev Turčije itd.



Podobno stališče ima tudi Vaclav Klaus. In kjer sem naletel na neko zanimivo misel v zvezi z ekonomijo znanja:

I have to ask whether the authors and propagandists of the term information or knowledge economy do it with an intention to replace the crucial adjective “market” in the term market economy?

Spominja me na mojo tezo. Da je namreč lizbonska strategija za rast in delovna mesta svojo osnovo vzela idejo, da je "dobiček posledica inovacije" (Schumpeter) kot kompromis med levičarsko teorijo, da je "dobiček posledica izkoriščanja" (Marx) in liberalno-desničarsko, da je "dobiček posledica svobodne menjave v obojestransko zadovoljstvo" (Friedman).

Prepoved kajenja, klimatske spremembe in sodobna arhitektura

Ko hodim po mestu in gledam vse te improvizirane šotore, ogabne prizidke, kičaste nadstreške, od smoga svinjske sončnike, osmojene grlece in kaloriferje, ki grejejo "terase" pred lokali, da bi kadilci tam lahko vsaj za silo na toplem enega pokadili, me večkrat prime, da bi to ciganjarijo, ki se razrašča po Sloveniji, poblogal. Pa mi ne bo treba - Smoking bans and climate change | Certain ideas of Europe | Economist.com:

ARE SMOKING bans bad for the environment? The thought pops up, while reading screeds of newspaper articles about the ban on smoking in the bars, restaurants and clubs of France, that will come into force at midnight tonight. Many of the articles, especially in the French press, focus on the ways in which restaurateurs and bar-owners hope to continue welcoming customers who cannot do without a clope while they sink a quick chope on the way home. Most of their plans focus on an exemption in the new law for outdoor terraces which are either open to the skies, or open on one side to the elements.

PS. In ja, ko zjutraj ob sedmih gledam kadilce, zunaj, na minus 5, v megli, s stisnjenimi koleni na kovinskih stolih pod temi "sončniki", se mi seveda smilijo. Se pa tudi vprašam, če kot nekadilec morda česa ne zamujam.

Oda radosti

Včeraj sem bil na prireditvi ob koncu nemškega in na začetku portugalskega predsedovanja v CD (btw, lep koncert naše in nemške vojaške godbe ... pacifisti komentar?).

Anyway, stvar se je začela z evropsko "himno". Narekovaji zato, ker himno definira ustava, ustava pa ni sprejeta. Se torej vstane ali ne - čisto pravno - formalno me zanima. Ali imamo superstate ali ne? Ali pak vstanemo iz istega vzroka kot pri olimpijski himni? Vstali včeraj smo ... ampak če vstanemo tudi brez tega, zakaj potem o himni v ustavi?

Sicer je pa ena res dobra priredba Ode 2. komad tule (dobra stara Wendy Carlos in eden prvih poskusov sinteze petja).