29. maj 2009

Zares Žižek

V predvolilni reklami stranke Zares sta dva zanimiva prispevka Slavoja Žižka. Z drugorazredno temo se strinjam, s prvorazredno ne. Poanta članka Titova jama* je briljantna:

Naj se huda Huda Jama preimenuje v Titovo Jamo, pa bosta volk sit in koza cela. Tito bo imel svojo (če ne ulico, pa vsaj) jamo, hkrati pa jo bo imel tam, kjer jo zasluži.

Članek takoj relativizira Jankovičeva podpora stranki v isti reviji. Njegova lista je izglasovala, da se po Titu poimenuje ulica. To najeda upanje o načelnosti, o katerem piše Žižek:

Upam, da Zares tudi v tej preizkušnji ne bo odpovedal, in da bo znal pokazati načelnost, ki se ne ozira na kratkoročne voline interese. Bolje je izgubiti volitev kot politično prihodnost dejanske radikalne prenove.

In v čem naj bi bila pa ta radikalna prenova. Ugibam. Nekaj strani nazaj tudi Žižek:

Skrbi me, da Evropa še ni zares odkrila svojega modela, in tako imamo na voljo le ameriški liberalni kapitalizem in kapitalizem z azijskimi vrednotami. Ne bi želel živeti v svetu, kjer sta to edini opciji.

Žižek prav gotovo ve, da to nista edini dve opciji. Da imamo v Evropi svoj socialni model, ki mu pravimo socialno tržno gospodarstvo. Da smo ga zares odkrili, pričajo tudi številke o tem, kakšen delež BDP namenjajo Evropa, ZDA ali pa Japonska in Kitajska za javne socialne programe. Razlike so zelo očitne. Ničesar ni potrebno odkrivati, samo ta model, ki so ga v Evropi uvajale predvsem desne a tudi leve, a demokratične vlade, mora Evropa še naprej izboljševati.

Nič novega ni treba odkrivati, nobenih starih idej ni treba pogrevati. Tito, Lenin, Stalin, Hitler in Musolini so bili produkt ideje, ne njena anomalija. Ideje, da je skupnost (razred ali narod) pomembnejša od posameznika.

* nepomembna napakica daje misliti še naprej. Titova Jama je primerno ime za ulico, Titova jama pa za jamo.

19. maj 2009

Mura - "too big to fail" po slovensko

Nekatere največje zahodne banke in finančne ustanove so v času krize dobile oznako "too big to fail", prevelike, da bi lahko propadle. Stečaj bi namreč v okolju, kjer poslujejo, naredil preveč stranske škode. Kot take omenjajo Bank of America, Citigroup, Bank of New York. To so banke, ki imajo po 100.000 zaposlenih in katerih dohodki se merijo v stotinah miljard dolarjev. V zvezi s poslovanjem takih ustanov se je pojavil pojem moralnega hazarda. Banke sprejemajo več tveganja, kot bi bilo to pametno, ker se zavedajo, da so prevelike, da bi propadle.

Naše politično in gospodarsko okolje je na tako nizki stopnji, da je v kategoriji "too big to fail" tudi Mura. In to z vsemi vprašanji moralnega hazarda, ki se o vodenju podjetja v zadnjih dvajsetih letih morda pojavljajo. Če država smatra, da je neko podjetje preveliko ali prepomembno, da bi lahko propadlo, to ne na lastnike ne na upravo ne vpliva dobro. Zaposlenim pa daje zgolj lažno upanje.

16. maj 2009

Kriza razgalja slabosti političnega in gospodarskega sistema

Ko bodo naš časa opazovali iz večje časovne distance, ga ne bodo delili na čas pred krizo in na čas po krizo, kot bi nas radi prepričali nekateri retromarksisti in neokomunisti. Bodo pa zgodovinarji nekam v ta čas postavili mejnik med novim vekom in obdobjem, ki prihaja, imena pa še nima, podobno, kot so Kolumbovo odkritje Amerike postavili za mejnik med srednjim in novim vekom.

Ta mejnik bo morda konec hladne vojne - zadnje vojne nekega obdobja, ko so bili notranji spori krščanskih civilizacij še pomembni za cel svet. Ta mejnik bo morda rojstvo svetovnega spleta, ki deli papirno od digitalne dobe. Ali pa bo ta mejnik pristanek Kitajcev na luni kot zadnji dokaz, kam se premika težišče svetovne gospodarske, politične in tehnološke moči.

Prelomnice

Svet se danes sooča s tremi velikimi prelomnicami: (1) s koncem prevlade zahoda v gospodarstvu, politiki, znanosti. (2) s koncem industrijske ekonomije in uveljavitvijo konceptualne v kateri ne prodajamo otipljivih izdelkov ampak njihove neotipljive kvalitete, kjer prodajamo pamet, inovativnost in ustvarjalnost. In (3) na področju energetike se zaradi energetske in podnebne krize končuje obdobje intenzivne izrabe fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire, ki jih daje sonce. Po mojem prepričanju so v teh spremembah tudi globoki vzroki za sedanjo krizo; vso negotovost, ki jih prinašajo te spremembe, pa kriza še dodatno potencira.

Uspešne pri izhodu iz krize bodo družbe, ki bodo našle odgovore na te izzive, ne pa z nostalgijo v srcu in Che-Guevaro na majici politizirale o koncu komunizma in tržnega gospodarstva. Pri oceni, kako se lahko v iskanju izhoda obnese Slovenija, nisem optimist. Ideja konceptualne ekonomije, se je zdela marsikomu smešna. Pri vprašanjih energetike oblast niha od nekritičnega priseganja na jedrsko energijo do utopičnih idej o 100.000 sončnih elektrarnah. Globalizacija je predmet napadov ideologov in najglasnejših somišljenikov vladnih strank, kot da imamo v Sloveniji na izbiro ali se bo svet globaliziral ali ne.

Politiki so obnovljiv vir

Politiki lahko delajo napake. Konec koncev so politiki obnovljiv vir. In niso edini, ki lahko vplivajo na razvoj države. Svojo vlogo lahko odigrajo podjetniki, civilna družba in posamezniki. Slovenski problem je, da imamo čuden politični sistem, da imamo malo pravih podjetnikov in kapitalistov in da so podsistemi vsepovsod taki, da onemogočamo sposobne posameznike. Kombinacija tega trojega pa je lahko usodna.

Problem političnega sistema je v tem, da ga še vedno definira revolucija iz časa druge svetovne vojne. Stranke na oblasti se o marsikaterem realnem, današnjem problemu ne strinjajo. Poenotijo pa se v odnosu do Tita. Ker ni enotnosti okrog prvorazrednih tem - to pa so kriza in našteti premiki, je toliko govora o vsem drugem - od prašičje gripe do piranskega zaliva in odstavljanja Rupla in Veselinoviča. Je lahko odnos do Josipa Broza temelj politične koalicije, ki bo reševala probleme 21. stoletja?

Drugi temelj koalicije je socialna retorika v spregi s podporo velikemu kapitalu. Kdo v slovenskem političnem prostoru res zastopa interese delavstva in je kot tak tudi pripoznan? Kdo interese kapitala, in je kot tak tudi pripoznan? Kdo si upa v program jasno zapisati, da podpira interese podjetnikov? Nekdo je 27. demonstriral proti fašizmu. Kaj pa je fašizem v odnosu na delavstvo in kapital?

Politični sistem torej ne opravlja svoje osnovne funkcije - da bi interese, ki nastajajo v družbi kanaliziral v dejanja oblasti. Problem gospodarskega sistema je, da nimamo kapitalizma. Če se v Sloveniji kdo spotika ob kapitalizem se neupravičeno. Mi ga v glavnem nimamo. Kapitalist je nekdo, ki je svoj denar nekam vložil, da bi od tega vložka nekaj zaslužil. Kapitalizem pa sistem, kjer ti ljudje z odločanjem o tem, kam bodo vlagali in kam ne, usmerjajo gospodarski razvoj. Od manj v bolj produktivna podjetja.

Koalicija ljubiteljev tujega denarja

Pri nas sta lastnika velike večine vsega država in skladi za upravljanje. Ne eden ne drug se ne obnaša kot kapitalist. Država kot lastnik, ne glede na vse mogoče KASe, neodvisnost, samoomejevanje in podobno retoriko … na koncu pomeni politike, in politike zanimajo glasovi, ne pa razvoj podjetja. Skladi kot lastniki? Nekaj najbogatejših Slovencev je lastnikov skladov za upravljanje. Bolj kot skrb za podjetja, ki naj bi jih upravljali, jih je zanimalo njihovo lastno premoženje. Pri tem so dobro sodelovali z nekaterimi direktorji in managerji, ki so imeli enak interes.

Naš kapitalizem je torej deloval ob pretežni odsotnosti avtentičnih lastnikov, ki bi se igrali s svojim denarjem. Danny de Vito kot Lawrence Garfield v filmu "other people's money" pravi:

"I love money more than the things it can buy... but what I love more than money is other people's money."

Pri nas je bila koalicija 'Garfieldov' premočna.

V tej koaliciji je bil samo del managerjev, del direktorjev in del politike. Veliko je tudi takih, ki so s svojo podjetnostjo dvignili propadla podjetja ali pa podjetje naredili iz nič. Kot razvojni minister sem spoznaval predvsem take. In iz teh moramo narediti zglede, ikone, ne pa zdaj kar povprek napadati tržno gospodarstvo. Sposoben manager je za delavko ali delavca boljše upanje kot Borut Pahor, Matej Lahovnik, Ivan Svetlik ali Žiga Turk.

Tudi za družbo so upanje sposobni posamezniki in podjetniki. V splošnem od vseh strani, od OECD, Svetovne banke, Evropske komisije, slišimo, da je naš gospodarski sistem do njih premalo prijazen. Da daje preveliko vlogo državi, da cementira odnose med delodajalci in delojemalci, da je tog do sprememb v gospodarstvu.

Danes je posameznik bolj pomemben kot je bil kdajkoli. Živimo v informacijski družbi. Še nikoli ni imel posameznik na voljo toliko informacij, še nikoli se ni mogel toliko naučiti od tolikih ljudi. Še nikoli ni bilo v njem toliko potenciala.

Reforme


Politika se ne bo kar naenkrat nehala razporejati po delitvah izpred pol stoletja. Denar je kjer je, koalicija Garfieldov bo še nekaj časa delovala. Edina možnost so ljudje. Ti bodo spoznali priložnosti, ki jih ponujajo konceptualna ekonomija, tehnološke revolucije in globalizacija, tem se mora država umakniti izpod nog, če jih že podpira ne.

To pa pomeni nadaljevati z reformami, ki jih je začela prejšnja vlada in, če hočete, partnerstvo za razvoj. Ne navkljub krizi ampak zaradi krize in s pomočjo krize. Reforme potrebujejo vodenje. V zvezi z vodenjem naj zaključim s citatom Margaret Thatcher: Če je tvoj cilj, da si ljudem všeč, boš vedno in povsod iskal kompromis in ne boš dosegel nič.

Avtorjev referat, Zbor za republiko, 7.5.2009.

07. maj 2009

I adapt!



Tale citat iz filma "Other People's Money" je čudovito opozorilo za vse tiste, ki upajo, da bodo z boljšo regulacijo preprečili naslednje finančne krize:
Kate Sullivan: Someday, we'll smarten up, change some laws, and put you OUT OF BUSINESS.

Lawrence Garfield: You can change all the laws you want. You can't stop the game. I'll still be here. I adapt.

04. maj 2009

Kriza tiska je tudi kriza zaupanja

Ob robu svetovnega dneva svobode tiska je bilo marsikaj povedanega tudi o vedno večji krizi tiskanih medijev. V ZDA je propadanje časopisov tema že vsaj od začetka krize. Pri nas, kjer so bili novinarji še pred kratkim tudi uradno "družbenopolitični delavci", je zaskrbljenost še nekaj večja, saj naj ne bi šlo samo za delovna mesta kar tako, ampak za celo vejo oblasti in steber demokracije. Realno bi nas moralo skrbeti pol toliko, ampak to je neka druga zgodba.

Internet spravlja v težave vse poslovne modele, ki temeljijo na ekskluzivnosti posredovanja informacij in povezovanja ljudi. Mediji so to po svoji definiciji, precej globoko v tem poslu so tudi izobraževalne ustanove in celo politične stranke. Organizacije, ki so bližje trgu, bodo na udaru prej, tiste v varnem zavetju politične skrbi, državnega monopola ali celo ustavnega reda, pa kasneje. Mediji torej prej, šole in univerze kasneje, stranke morda nikoli. Tudi v tej luči je treba razumeti pritiske v smeri državnega šolstva ali obračanje novinarjev k politiki.

Resnični odgovor na izzive pa je v tem, da mediji, izobraževalne ustanove in stranke analizirajo, ali je posredovanje informacij njihov edini posel. Hitro bi ugotovili, da je njihovo pomembno blago tudi zaupanje, verodostojnost, kakovost. Samo na tej točki se klasični mediji lahko spoprimejo z internetom; samo na tej točki šole lahko ponudijo več, kot se je mogoče naučiti iz interneta. Samo na tej točki lahko stranka z dolgo tradicijo ponudi več kot na hitro ustanovljena skupina iz Facebooka.

Preživeli bodo tisti, ki bodo gradili na kvaliteti, verodostojnosti in zaupanju, propadli pa tisti, ki bodo nivo diskusije iz spletnih forumov začeli tiskati. Ravno danes sem v "brezplačni" prilogi nekega dnevnika prebral besede, ki bi pred leti našle prostor samo na spletnih pljuvalnikih. Ko bodo lastniki ugotovili, da za pljuvanje ni potrebno plačevati papirja, tudi potrebe po tej prilogi ne bo več.

Samo ne takrat jamrati, da medije uničuje gospodarska kriza. Politično propagandne vsebine bodo začele izginjati, ko jih tranzicijsko gospodarstvo, zaradi krize, ne bo zmoglo več podpirati. Za to ne bo kake večje škode. Prav tako ne bo nobene škode, če bodo propadli mediji, ki ne morejo ponuditi nič boljšega od tega, kar zastonj beremo na internetu.

Z nekaj sreče bomo po krizi, tudi po zaslugi blogarjev in državljanskih novinarjev, imeli boljše plačljive medije. Z nekaj smole pa ozke, zadrte, navijaške časopise*, ki jih bodo ljudje kupovali iz političnega prepričanja.

* Reklamo v tem stilu sem pred prazniki dobil v svoj nabiralnik in opustil razmišljanja, da bi presedlal na ta dnevni časopis, ki mi je v svoji občajni dnevni obliki začel ravno postajati všeč.