Intervju: "Komaj čakamo, da evropske izkušnje uporabimo doma."

V četrtek je v Demokraciji izšel intervju z ministrom za razvoj. Za zadnje tri odgovore je zmanjkalo prostora. Tule objavljam vse bistveno:

O tem zakaj je SVR sploh izdala brošuro Slovenija danes:

Državljanom smo želeli sporočiti, da se reforme splačajo. Da dajo rezultate. In s tem ustvariti podlago za to, da bi se država modernizirala še naprej. Dejansko je vlada naredila veliko in nihče ni resno oporekal nobenemu podatku iz brošure. Zato so jo poskusili diskvalificirati z barvami in jo prikazovati kot strankarsko propagando. Namesto, da bi se pogovarjali o zahtevnih izzivih, ki so pred državo in družbo in s katerimi sklenemo vsako poglavje brošure, se pogovarjamo o barvah.

O barvah brošure:

... Pravzaprav brošura ni bila razvpita medijska zgodba do trenutka, ko je opozicija lansirala zgodbe o barvah in podpisih. Agenciji, ki je zadevo oblikovala, nismo glede barv dali nobenih zahtev in praktično brez sprememb potrdili prvi oblikovni osnutek. Barve niso problem, problem je, da je vse v brošuri res!

O tem zakaj brošura poroča samo o uspehih ne pa o inflaciji:

Za opozicijo bi bila brošura primeren izdelek, če bi bila del naporov, s katerimi se poskuša ustvariti vtis, da kvalitetno in strokovno lahko vladajo samo stranke kontinuitete in da so samo on poklicani k vladanju. (…) Je pa res, da koalicija ni bila sposobna zagotoviti, da bi tudi mediji slikali idilično podobo o stanju v državi in pritrjevali zgodbi o uspehu.

Ljudi moti, če kar naprej berejo kritike, če vedno, ko odprejo časopis ali televizijo, začutijo neko napetost, neharmonijo. In morda bodo mnogi zato glasovali za vlado, o kateri se bi lepše pisalo. Ne da bi ta vlada kaj bolje delala ali imela boljše namene.

O Pahorjevi obtožbi o plonkanju naslova brošure:

Vlada je poleti 2006 izdala brošuro Slovenija jutri. Letos je izdala brošuro Slovenija danes. Pa menda SD nima monopola na besedo "danes". Tudi na internetu imena "slovenijadanes.si" niso zaščitili. Dvomim, da bi se Borut Pahor pritoževal o plonkanju, saj je videl naslov brošure, ko je potrjeval svojo izjavo.

O ne-omembi inflacije:

Brošura govori o učinkih reform in drugih vladnih politik. Inflacija je predvsem posledica dviga cen nafte, hrane in drugih surovin na svetovnih trgih. In brošura govori o ukrepih, ki jih je vlada s tem v zvezi sprejela januarja: zvišala je splošno dohodninsko olajšavo, povečala otroške dodatke in zvišala varstveni dodatek upokojencem.

Poglejte, vlada ni kriva, da se je nafta od začetka njenega mandata podražila iz 40 na 140 USD in naj bo to še tako nepopularno povedati, vlada nima nobene odgovornosti, da državljanom kar povprek ta dvig cen kompenzira. Pač pa mora v okviru socialnih politik poskrbeti za najbolj revne. To je letos junija vladam priporočil predsednik Evropskekomisije Barroso. Naša vlada je to naredila že januarja in sistem dograjuje še naprej, nazadnje ta teden, ko je upokojencem s pokojninami pod 500 EUR dodelila poseben draginjski dodatek v višini od 80 do 150 EUR.

O minimalni plači:

Realni padec minimalne plače je primer, za kakšne slamice se lovi opozicija, da bi slikala črno stanje v državi. Poskuša primerjati minimalno plačo v nekem zelo kratkem časovnem obdobju in za povrh še bruto minimalno plačo. Naj primerjajo kupno moč minimalne plače leta 2004 in leta 2008, pa bodo videli razliko. Po podatkih Eurostata se je kupna moč naše minimalne plače v tem času povečala za 14%, po več kot 4% letno. Minimalna plača se je v zadnjem letu zvišala dvakrat in je za 8,6% višja kot lani v tem času, kar pomeni da je realno rasla in ne pa padla.

O tem, ali se slovenska družba spreminja v razredno družbo, na eni strani enormno bogatih, na drugi enormno revnih, da so nekateri enormno obogateli, povprečna neto plača pa je okoli 850 evrov:

Da so nekateri obogateli, ne bi smel biti problem. Da bi lahko povprečno plačo dvignili tako, da bi razdelili bogastvo tistih, ki so obogateli, je star komunistični refleks, ki se napaja v tradicionalni slovenski zavistnosti. Ni pa vseeno, kako je kdo obogatel. Ali je ustvaril podjetje iz nič, kreiral delovna mesta, omogočil desetinam ali stotinam ljudi boljši zaslužek, ali pa mu je zgolj uspelo vknjižiti neko obstoječe bogastvo z obstoječimi programi na svoje ime. Za razliko od kakšnih tujih novih lastnikov niso seboj prinesli nobenega novega znanja. Nevarno je, da bodo ti podjetja na hitro izčrpali, da bodo poplačali svoje dolgove in dobička ne bodo niti vlagali v nove tehnologije niti ne bodo pošteno nagrajevali delavcev. Še bolj nevarno pa je, da se v državi ustvarja prepričanje, da se da hitro obogateti z raznimi mahinacijami, ne pa z ustvarjenostjo in podjetnostjo. (…)

Bogati bodo tudi v razmerah gospodarskega nazadovanja dobro živeli, saj za svoje osebno blagostanje trošijo majhen del svojih prihodkov in še manjši del bogastva. Nek naš tajkun npr. ima 1000x več premoženja od bralca te revije, vozi pa samo desetkrat dražji avto. Pri revnih in tudi pri srednjem sloju je drugače. Praktično vse, kar več zaslužimo, se takoj pozna v kvaliteti življenja. Zato ne razumem zmrdovanja nekaterih na-koncu-jezika-socialnih strank nad gospodarsko rastjo.

O evropskih plačah in evropskih cenah:

Po merilih prikrajšanja - ali si lahko privoščimo počitnice, nove obleke, meso in podobno - smo v Sloveniji nekje med Nemčijo in Francijo. Plače so odvisne od tega, koliko ustvarimo in prav pri ustvarjanju dodane vrednosti v Sloveniji še zaostajamo za evropskim povprečjem. Moti pa se, kdor misli, da bo dobil višjo plačo za isto delo, kot ga opravlja zdaj. Nastajati morajo nova delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo. In ustvarili jih bodo podjetniki, ne država. Zato mora država podjetnikom kar se da mehko postlati in jim omogočiti, da dobi njihova podjetnost krila. Več bodo morali vlagati v znanje, v izboljšave delovnih procesov, izboljšati učinkovitost vodenja, izboljšati prepoznavnost z blagovnimi znamkami in dizajnom.

PS na blogu: In ne, nimamo evropskih cen. Pojdite na pivo v katerikoli evropski prestolnici. V Parizu ga pod 8 EUR nisem pil.

O zdravi in bolni gospodarski rasti:

Govoriti o tem, da je slovenska rast bolna, da bi bilo torej bolje, da je ne bi bilo, je poskus relativiziranja dosežkov na gospodarskem področju. Slovenska rast je normalna. Gospodarstvo pač raste v smeri, kjer so priložnosti in še veliko priložnosti je bilo v tem, da se dela bolj produktivno, hitreje, več ipd. Dejansko je le manjši del rasti produktivnosti v Sloveniji posledica strukturnih sprememb v gospodarstvu. Torej posledica tega, da se dela nekaj drugega. Ampak to bo prišlo, ker priložnosti za nestrukturno rast ni več veliko. In država to podira predvsem s podpornim okoljem za podjetništvo in s podporo raziskavam in razvoju.

O makroekonomskih kazalcih in trendih:

Mnogi napovedujejo recesijo svetovnega gospodarstva, vendar kaže, da ta ne bo povsod enako globoka. Največ skrbi je bilo povezanih z ZDA, vendar so bili njihovi rezultati v prvem četrtletju boljši od pričakovanih. Svetovno gospodarstvo vse bolj poganjajo naprej nove ekonomije - Kitajska, Indija, Rusija in tudi nastajajoči srednji sloj v teh državah.

V mednarodnem gospodarskem okolju je pričakovati ohladitev gospodarske rasti. UMAR, ki praviloma napoveduje manj kot se potem realizira, napoveduje, da bo rast v Sloveniji letos in prihodnje leto presegla 4%, kar je še vedno nad ravnjo desetletnega povprečja. In nizke napovedi delujejo ugodno na državno blagajno, ker so tudi državni odhodki planirani bolj skopo. Podatki o gospodarski rasti za prvo letošnje četrtletje so s 5.7% prijetno presenetili. Zaposlenost se še naprej povečuje.

Glava skrb ekonomske politike celega sveta bo inflacija, ki je globalni problem. Visokim cenam hrane in energentov strokovnjaki sicer že napovedujejo umirjanje, vendar znatnih padcev ni pričakovati.

O reformah:

Okvir reform, ki je nastal kako leto po začetku mandata, vsebuje toliko dobrih predlogov, da presegajo okvir enega mandata. Moje osebno mnenje je, da če bi vlada izvedla kakšno reformo več, ne bi bila nič bolj nepopularna.

O enotni davčni stopnji:

V politiki ni problem imeti dobre ideje. Problem je najti dovolj veliko družbeno ali politično soglasje, da se spremembe izpeljejo. Za enotno davčno stopnjo v Sloveniji tega soglasja ni bilo in ne spominjam se, da bi za EDS na volitvah kdo dobil mandat. Namesto, da se je kot pijanec plota oklepalo te rešitve, se da narediti podjetništvu bolj prijazen sistem tudi z množico drugih ukrepov. Kar se je po tem, tudi v senci razprav o EDS, tudi zgodilo.

Osebno mi je EDS všeč, ker gre za enostaven, pregleden in pravičen sistem. Ne vem, če se ga bomo še kdaj lotili, priložnost bi bila v okviru zelene davčne reforme, ko bo treba vzpostaviti neke enotne temelje, potem pa davčno dodatno priviti tiste, ki onesnažujejo okolje.

O tem, ali se strinjam s Šušteršičem, da je treba reforme odločno in ciljno izvajati vsaj dva mandata:

Reforme so stvar dolgoročne strategije države. Lizbonska strategija, ki je v svojem bistvu evropska reformska strategija, je bila zastavljena za 10 let. Dejstvo je, da je reforme lažje izvajati na začetku mandata in tiste nepopularne je bolje izvesti na hitro, podobno, kot se spije grenko zdravilo. Ne samo zato, ker so volitve še daleč, ampak predvsem zato, ker je še svež spomin volivcev, da so dali vladi mandat, pa tudi zato, ker se potem do naslednjih volitev že pokažejo neki rezultati. Reforme je lažje izvajati v drugem mandatu neke vlade. Prvič, zato, ker so pripravljene, in drugič, zato ker je v drugem mandatu lažje delati stvari, za katere smo prepričani, da so za državo dobre, ne glede na to, ali bodo to volivci kdaj razumeli ali ne. Upam, da bodo pomladne stranke zmogle pogum in šle na volitve s programom nadaljnje modernizacije države.

O tem, zakaj so reforme zastale:

Reforme niso zastale zaradi predsedovanja, ampak zato, ker so bile sprejete na nož. In to od prijateljev in somišljenikov tistih, ki danes vedo največ povedati o tem, kako Slovenija potrebuje nekaj novega, drugačnega ... Ta vlada je začela Slovenijo modernizirati leta 2005!

O sindikatih:

V Sloveniji imamo zelo močne sindikate. Imamo jih več, njihovi voditelji med seboj tekmujejo, kdo bo bolj radikalno nastopal. To onemogoča iskanje umerjenih rešitev in konsenza, ker se vsak boji biti tisti, ki bi bil videti šibkejši. Pravzaprav v glavnem branijo interes, da bi bili delavci na svojem delovnem mestu, ki ga imajo za vse večne čase, čim bolje plačani.

Togost in segmentiranost trga delovne sile nam očita tudi Evropska komisija. Zato sem socialne partnerje pozval, da predlagajo rešitve, da bo trg dela tudi dejansko postal trg - da bodo delodajalci lahko pripeljali prave ljudi na prava mesta in se zanje borili z ustrezno plačo. Delodajalci, lastniki, ne pa sindikati, bodo ustvarili delovna mesta, ki bodo bolje plačana, če bo seveda gospodarski sistem dopuščal dovolj svobode. Predloge pričakujem do sredine avgusta, tako, da se bodo stranke lahko do tega opredelile. Podobno vprašanje sem naslovil tudi v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema.

O tem, ali so reforme zagovarjali ljudje, ki so v veliki meri vendarle bolj ekonomisti in akademiki kot populisti ali politiki, na drugi strani pa so se soočili z ljudmi, ki so predvsem politiki in populisti, denimo šef sindikatov Dušan Semolič:

Prav zanimiva bi bila analiza npr. časopisnih člankov, kolikokrat se je npr. g. Semolič pojavljal v prejšnjem in kolikokrat v tem mandatu. Reforme oz. nasprotovanje reformam so mu dale krila. Dobil je pozornost. Morda je bila napaka to, da se je o reformah toliko govorilo. Preveč se je govorilo o 'kako', manj pa o 'zakaj'. Ni bil ustvarjen tisti občutek nujnosti nekaj narediti, ki ga vsak priročnik o reformah postavlja na prvo mesto.

Nekateri reformatorji so v slovensko zatohlost prinesli besednjak lassais faire kapitalizma, ki ga je še kako potrebno slišati, ampak za katerega bi morali tudi vedeti, da v svoji celosti za slovensko stanje duha še ni sprejemljiv. Ampak nekateri so bili za vse ali nič. Sam sem z velikim zanimanjem prebral Zbornik o reformah, ki mi ga je Niko Toš poslal, ko sem prevzel ministrovanje. Tam je nekaj številk, ki kažejo, da Slovenci pričakujejo veliko državnega vmešavanja v vse mogoče in da so izrazito egalitaristično usmerjeni. Iz te egalitarnosti izvira tudi instinkt, da zatremo vsakega, na vsakem področju, ki izstopa iz povprečja, in če s tem ne bomo nehali, se nam bo slabo pisalo. V takem okolju pridigati radikalne libertarne ideje je seveda zelo odmevno in prispeva k premikom v pogledih ljudi, ne ustvarja pa realistične platforme za dogovor o spremembah. V reforme brez nekega osnovnega dogovora pa ta vlada ni želela.

Ne vem, morda ni bila izkoriščena kaka priložnost, da sindikat postavimo za partnerja reformnega gibanja. Da se pridružijo naporom za to, da bodo imeli njihovi člani boljši jutri. Morda ne za istim strojem, ampak na kakem bolje plačanem položaju. Bojim se tudi, da so sindikate zlorabili za to, da so odkrito nasprotovali takrat, ko je kdo drug želel kazati podobo partnerja, ki da konstruktivno sodeluje. In vendar je treba povedati, da se je v zavetrju velikih libertarnih besed vendarle veliko naredilo in gospodarsko okolje je zdaj bistveno prijaznejše do podjetnikov, kot je bilo prej.

SVR ocenjuje, da smo okrog 2/3 reformnih idej bolj ali manj realizirali. Ampak delati bo treba naprej.

O vlogi države v gospodarstvu in družbi:

Ko danes v svetu govorimo o reformah, to pomeni liberalne reforme. Državni sistemi, ki jih imamo danes, so nastali v 19. stoletju, ko je bila ogromna razlika v izobrazbi ljudstva in državnih uradnikov in politikov, ko je študiral komaj kdo, ko je bilo težko priti do informacij in ko so bile znanje in podatki res koncentrirani v vrhovih države. Danes so vsi ljudje izobraženi, študira vsak drugi, na voljo imajo več informacij kot kadarkoli in tudi na njihovo pamet se moramo nasloniti. Pamet pa lahko uporabijo, če imajo možnost izbire. Možnost izbire, koga vzamejo v službo, kam gredo v službo, ali bi odprli podjetje, kam bodo otroka poslali v šolo, kdo bo njihov zdravnik, kako si bodo zagotovili varno starost … Če hočemo živeti bolje, moramo bolj zaupati v sposobnost ljudi, da se sami odločijo, da svojo glavo uporabljajo pri množici drobnih vsakdanjih odločitev. To pa seveda pomeni manj države.

Na gospodarskem področju se zdaj govori, da bi se država morala "samodpovedati" upravljanju in nadzoru nad svojim premoženjem. To je nespametno in na široko odpira možnost, da se še to premoženje, ki je ostalo, porazgubi v pesku tranzicije. Nasprotno, država se mora obnašati kot trd kapitalist, ki ga v zvezi z njegovim premoženjem ne zanima nič drugega kot to, da prinaša dividende in da se mu veča vrednost. Vsako mešanje družbenega in nacionalnega interesa, lahko privede v zelo nevarne skušnjave. Edini interes povezan s tem premoženjem je lahko polnjenje pokojninske blagajne.

O tem, katere reforme bi bilo treba še nujno izvesti v Sloveniji:

Izboljšati je potrebno sisteme, ki imajo v tej državi monopolni položaj. Spraviti je treba v red delovanje pravne države, javni zdravstveni in izobraževalni sistem se morata obnašati bolj racionalno, podjetno in sprejeti konkurenco zasebne ponudbe, a zdravje in izobraževanje morata ostati dostopna revnim in bogatim.

Še naprej je potrebno izboljševati trg dela, poenostavljati pogoje poslovanja, pomagati podjetjem, ki nastajajo, še naprej nižati in poenostavljati davke in odpraviti monopole na trgih, kjer še obstajajo. Na področju sociale je potrebno poenotiti sistem socialnih transferjev, izdelati dobro evidenco in urediti, da še bolje poskrbimo za vse, ki so res potrebni pomoči. Ljudi moramo spodbuditi, da razmišljajo o varni starosti in kaj bodo sami zanjo naredili.

Državo moramo voditi v smeri družbe znanja in ustvarjalnosti. Več in pametneje vlagati v znanje. Spodbujati moramo razvoj okolju prijaznih tehnologij, rabo obnovljivih virov in varčevanje z energijo. Zgraditi moramo informacijske avtoceste v vsak dom. Omogočiti odraslim, da se izobražujejo. Pospešiti je potrebno realizacijo velikih razvojnih projektov in se res koncentrirati na tiste, ki pomenijo razvojni preboj na nekem področju ali v neki regiji.

O tajkunih in raznih kapitalskih povezavah:

Jaz sem se sprijaznil s tem, da vsi pač nikoli ne bomo enaki. Nekaterim pač denar veliko pomeni in nikoli ga nimajo dovolj. In izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. V naši tranziciji jim jih je bilo omogočeno veliko. Ampak v vseh ljudeh do neke mere obstaja prvinska želja, da bi izboljšali svoje življenje. Da bi imeli več, dražje, boljše … Mi smo se dolgo delali, da tega ni, govorili, da je to slabo, da je kapitalizem gnil, med tem pa so nekateri grabili premoženje.

Bistvo kapitalističnega sistema je, da zna te človeške ambicije kanalizirati v aktivnosti, ki so dobre za vso družbo. V normalnem kapitalističnem sistemu mora podjetnik, ki bi rad obogatel, vlagati v razvoj, širjenje dejavnosti, odpiranje delovnih mest. Tudi če mešetari na borzi, mora denar plasirati tja, kjer ocenjuje, da to delajo. S tem poganja naprej razvoj. Privatizacijsko kupčkanje ne opravlja te razvojne vloge.

O referendumu o pokrajinah:

Pokrajine podpiram zato, ker v razvoj vprežejo lokalno okolje in pritegnejo več glav. Dejstvo je, da v Ljubljani ne vemo vsega najbolje. Če bi sam risal zemljevid pokrajin, bi jih verjetno narisal manj, ampak kot rečeno, v Ljubljani nismo najbolj pametni. Referendum je za nami. Rezultat je pokazal, da ljudje nimajo nič proti pokrajinam, kot so bile predlagane, sicer bi prišli to povedat. Motivacije, da gredo povedat, da so za, pa jim tudi nismo dali. Tu smo morda naredili napako. 11% udeležba nam kot predlagateljem ni v čast, ampak zelo narobe bi bilo iz tega sklepati, da je 89% ljudi proti pokrajinam.

O občutkih ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu EU, pa tudi bližajočemu se koncu mandata te vlade:

Predsedovanje je bil čudovit čas. Naporen ampak lep. Za nekaj časa smo pogledali ven iz te slovenske ozkosti, majhnosti, popadljivosti, večnega kritizerstva in tlačenja drug drugega k tlom. V okviru prenove lizbonske strategije sem imel možnost aktivno sooblikovati evropsko prihodnost in prispevati svoje ideje. Srečali smo izjemne sogovornike, zanimive teme, razvili širši pogled na probleme, spoznali tuje rešitve, začutili skupno željo, da se nekaj naredi, višjo politično kulturo, več konstruktivnosti, zmernosti, pripravljenosti na dogovor, kompromis … Komaj čakamo, da te evropske izkušnje uporabimo doma.

Konec mandata? Seveda bi lahko kaj naredili bolje, kakšno stvar prej, kakšno reformo več, stopili na kak žulj manj. Ampak vse v vsemu: zelo solidno. Drugi polčas bo pa še boljši.

Blogres 2008

Včeraj sem bil tam. Poslušal prva štiri predavanja.

• Moja misel: Včasih je dobro biti izpostavljen mnenjem, ki jih sami ne bi izbrali, ali našli. Blogi tega ravno ne spodbujajo. Brošura pa. On-line komentarji nanjo tudi! Tule je prezentacija.
  
• Gerd Leonhard bi moral imeti več časa za to, kar se je namenil povedati.
  
• Marko Crnkovič ima ljudi, ki komentirajo njegov blog "na nek način rad". In sem mu napisal komentar! Sem pa upal, da bo med predavanjem David Pelko dvignil roko.
• Jonas Žnidaršič je poskušal pokazati, ali je tako dober zabavljač, da lahko priporočilo, da delajmo filme s fotoaparati na 640x480 in jih odložimo na Google Video, raztegne na pol ure in da se pri tem publika ne dolgočasi.

O ostalem berem na netu.

Tajkun Julie Roberts

V filmu "Čedno dekle" je Edward Lewis (Richard Gere) tajkun, ki poceni kupuje podjetja v težavah in jih po tem po kosih razproda naprej. V žepu ima nekaj kongresnikov in senatorjev, ki mu pri tem pomagajo. V tem početju uničuje delovna mesta in žene v bankrot tiste, ki so ta podjetja naredili za ranljive. Komur se zdi, da je glavna naloga gospodarstva, da ustvarja delovna mesta, se zdi tako početje sporno. V bistvu pa Edward Lewis opravlja zelo pozitivno nalogo. Gospodarstvo namreč čisti slabih podjetij in jih spreminja v nekaj, kar spet lahko prinaša zaslužek in delovna mesta, ki so boljša.

Značilnost gospodarstev, ki se razvijajo, je ravno to. Da se denar hitro umika iz panog, kjer so dobički nizki in se seli tja kjer so možnosti rasti. Bartelsman, Haltwanger in Scarpetta (2005) ugotavljajo, da propadanje podjetij iz spodnje četrtine po produktivnosti v ZDA 3* hitrejše kot v Franciji in da je tudi rast v najbolj produktivnem kvartilu v ZDA skoraj trikrat hitrejša. Verjetno je pri nas še slabše kot v Franciji, ker vsi po vrsti ugotavljajo, da je strukturnih premikov v našem gospodarstvu premalo.

Ključno sporočilo obeh primerov je, da lastniki kapitala s tem, da ga vlagajo tja, kjer obstaja prihodnost in umikajo od tam, kjer prihodnosti ni, opravljajo ključno razvojno nalogo, ki po obsegu sredstev seveda bistveno presega karkoli, kar bi lahko počela država, da ne govorimo o 1% BDP, ki jo veliko omenjajo tisti, ki bi želeli razvoj poganjati samo skozi večanje (proračunskih) sredstev za raziskave in razvoj. Oboje pa je pravzaprav zelo povezano. Zato je kolateralna škoda borbe proti tajkunom ta, da je prišel kapital nasploh in lastniki kapitala še posebej, na slab glas. Spet. Kar vsi po vrsti. Vendar so med njimi pomembne razlike.

Na eni strani imamo podjetnike, katerih bogastvo je raslo skupaj z vrednostjo njihovih podjetij. Ta podjetja so lahko napredovala le, če so inovirala, vlagala v razvoj, zmanjševala stroške, iskala tržne niše. Primeri so na dlani - Pečečnikov Elektronček ima za sabo ogromno razvoja na področju računalništva, Seaway bratov Jakopin temelji na najsodobnejših materialih, računalniško podprtem načrtovanju, vrhunskem oblikovanju, numeričnih in fizičnih simulacijah bark. Podobno Boscarolov Pipistrel, ki poleg inovacij v letalstvu beleži tudi inovacije na področju varčne gradnje. Tudi Mirko Tuš se ne ukvarja več samo z moko in sladkorjem, ampak išče rast na področju mobilne telefonije in interneta. V takih podjetjih ima znanje ceno, ker je znanje edini način, da se povečuje vrednost premoženja njihovih lastnikov.

Na drugi strani imamo podjetja ali bolje rečeno ljudi, ki imajo možnost, da vrednost svojega premoženja povečujejo z druge vrste spretnostmi. Nek manjšinski lastnik ali direktor podjetja je lahko skozi olastninjenje tega podjetja v svojo korist pridobil za nekaj velikostnih razredov več premoženja kot skozi počasno, mukotrpno raziskovanje in inoviranje v podjetju. V Sloveniji nimamo ne pšeničnega ne ledenega piva, nimamo avtomatov za pivo, iz katerih ne bi tekla pena, red bull se nam je zgodil iz Avstrije, raba informacijske tehnologije pri cestogradnji zaostaja za znanjem, še dovolj kvalitetnega betona ne namešamo vedno. Ne pivovarji ne cestarji, če vzamem dva najbolj kričeča primera, niso evropsko konkurenčni in ne osvajajo zahtevnih tujih trgov.

Iz vidika družbe znanja, iz razvojnega vidika, je bil zato način slovenske privatizacije, kjer bo trajalo dvajset let, da se bodo vzpostavile normalne lastniške razmere, popolnoma zgrešen. V drugačnih razmerah bi vodstva nekaterih od teh slovenskih podjetij skrbel razvoj, ne pa, kako bi postali lastniki. Znanju bi dala tisto ceno, ki jo imamo politiki tolikokrat na jeziku. Dogajale bi se strukturne spremembe, ne pa prekladanje denarja iz kupčka na kupček. Iz tega vidika je predlog SD, da država dvigne roke od nadzora v podjetjih, kjer še ima deleže, celo dober, ker bo pospešil lastninsko konsolidacijo. Sicer ne bo zastonj, ampak to je že druga zgodba.

Zaljubljeni Lewis se je na koncu filma odločil, da ne bo uničil Morsovih ladjedelnic, ampak, da bo gradil ladje. Čudovite velike ladje. Verjetno ne samo zato, da bi ugajal, ampak mu je tudi hladna računica pokazala, da se mu tudi to kot solastniku splača in da zna kako pomagati, da bodo poslovali bolje. Tak zaključek filma je sprejemljiv tudi pri nas, kjer na lastnino in lastnike še vedno najraje gledamo z marksističnim nezaupanjem. A ni problem v lastnini in lastnikih. Če jih zanimata dobiček in povečanje vrednosti podjetja, jim ne preostane dosti drugega, kot da vlagajo v znanje in zato opravljajo ključno razvojno nalogo. Če pa se ukvarjajo s tem, kako bi lastniki šele postali, ali pa jih vodi ugajanje tem in onim, pa ne.

Najprej objavljeno na Finance.si.

Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi

Nekaj poudarkov iz intervjuja, ki sem ga tal Tomažu Zalazniku za revijo Ampak. Vseh šest strani lahko preberete v majski številki revije.

O volilnih programih:

Veste, programi so potiskan papir. Vanj se poskuša napisati kup dobrih namenov, ker so predvolilni pa se izpusti vse, kar komu morda ne bi bilo všeč. V njih se bere o tem, kako se bodo sredstva za vse mogoče povečala, pa zelo redko o tem, za kaj se bodo zmanjšala. Veliko o tem, v kaj vse se bo država vmešavala, pa malo o tem, kje bo ljudem pustila več samostojnosti. In nič o tem, kako se bodo za vse to širokogrudno delitev denarja pobirali davki. Sami korenčki, nič palic. Zato na programe ne dam kaj dosti. Bistveno se mi zdi, ali v ljudeh, ki stojijo za temi programi čutim iskreno željo, da bi nekaj naredili za napredek države, ali pa jih vodi kak drug interes - volja do moči, denar, slava …

O ključnem razvojnem vprašanju:

Razvoj v preteklosti je morda še bil tekma med državami. Država je imela strokovnjake, analitike, aparat, možgane. Urejala stvari. Industrializirala, elektrificirala, opismenjevala … Zato se mi zdi ključno vprašanje, kako iz ljudi potegniti več njihove podjetnosti in ustvarjalnosti. Država lahko dela marsikaj, ampak ambicij in sposobnosti ljudi državni uradniki ne morejo nadomestiti.

O podjetnosti:

Čedalje bolje razumem tisto krilatico, ki pravi, da je "najpomembnejša družbena odgovornost podjetja, da ima dobiček". A pri nas še vedno lahko delajo kariero ljudje, ki trdijo, da je dobiček posledica izkoriščanja. Prejšnji režim je podjetnost načrtno zatiral. Tudi po spremembi gospodarskega sistema na podjetne gledamo z nezaupanjem, saj je marsikdo prišel do premoženja, ker je bil pač ob pravem času na pravem mestu. To je tudi kolateralna škoda gonje proti tajkunom. Vendar jih je kar nekaj, ki so obogateli tako, da so začeli iz nič in v pošteni tekmi. Ti morajo postati vzorniki.

O pogumu:

Pogum pomeni tudi to, da naredimo kako drzno reč. (...) Vsako podjetje, ki da kaj nase, sponzorira kako barko, katere domet je morda dobra uvrstitev na tržaški Barcolani. Zakaj ne bi dali denarja skupaj in zgradili barke za Ameriški pokal, za prvo ligo! Imamo konstruktorje, imamo jadralce, samo upati si je treba.

O univerzah:

Univerze bi bilo potrebno odrešiti njihove socialne funkcije in vzpostaviti sistem v katerem bi 80% študentov v predvidenem času študij tudi končali. Danes v petih letih od vpisa konča 20% študentov. S tem bi takoj popravili slabo razmerje med številom učiteljev in študentov. V visoko šolstvo bi morali vlagati bolj učinkovito in prav gotovo tudi več.

O objektivnosti:

Na rob tej besedi … "Objektivnost" je v današnji družbi bistveno precenjena. Vsi bi se za njo skrivali, nihče prevzel odgovornosti za odločitev, ki je subjektivna in zato lahko bolje premišljena.

O javnem mnenju:

Zelo se bojimo narediti napako, ker se pač iščejo napake. Uspešni so tisti, ki ne naredijo velikih napak. Tudi v politiki. Zares uspešni so politiki, ki niso ne krop ne voda, ki o ničemer nimajo jasnega mnenja. Ki sadijo rožice skladno s slovenskim javnim mnenjem. Naj že nekdo prižge luč! Politika mora voditi javno mnenje, ne pa mu slediti!

O priložnosti 17ih let skupne države:

Slovenija je majhna, ni pa treba, da so zato Slovenci majhni v ambicijah. V veliki večini situacij ne nastopamo kot predstavniki maloštevilnega naroda ampak kot raziskovalec, umetnik, trgovec, poslovnež. In kot taki smo dobri ali pa slabi. Tukaj nam gresta na roko tako friedmanovski ravni svet, kot dolgi rep spleta 2.0. Za množico stvari ni več določujoči okvir država in njena velikost.

O ambicioznosti:

Ko govorim o ambicioznosti mislim predvsem na dvoje. Najbolj seveda računam na ambicioznost posameznikov. Tistih zunaj politike in zunaj državnih organov. Teh je več. Hitreje lahko tečejo. Računam pa tudi na ambicioznost politikov, da bodo vsem tem pomagali. Npr. za umikanje države, za vzpostavitev tržnega gospodarstva, za gradnjo infrastrukture, za kako pomembno javno zgradbo, za reforme, če hočete. Ne bodimo tako hitro zadovoljni s prvim kompromisom. Ne ukvarjajmo se toliko z javnim mnenjem. Z naslednjimi volitvami. Naredimo tisto, kar čutimo, da je prav. Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi.

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:	Žiga
Priimek:	Turk
Vzdevek:	-
Ime bloga:	Turkov čas-opis
URL:	http://blog.zturk.com/
RSS:	http://blog.zturk.com/feeds/posts/default
Spol:	M
Starost:	letom primerna
Horoskop:	ne berem
Verjamem v:	ljudi
Moji fetiši:	imam
Razvajam se:	na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje
Naj knjiga:	jo še iščem
Naj glasba:	Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua
Naj film:	As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …
Osebni slogan:	ne pusti se uokviriti v en slogan
Zares delam:	minister, raziskovalec
Za zabavo delam:	blogam, itak

Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.

Volivci nimajo zmeraj prav

Živim v mestu, ampak ravno toliko blizu roba, da uživam tudi prednosti podeželskega življenja. Med te sodi tudi gasilska veselica, ki jo dvakrat letno organiziral lokalno gasilsko društvo. Pred leti je sosed zadel pršut. Ne na tomboli, ampak tako, da je najbolje ocenil koliko tehta. Vsi ostali smo se bolj ali manj zmotili.

Na to zgodbo me je spomnila knjiga Briana Caplana "The myth of the rational voter: Why Democracies Choose Bad Politics", ki sem jo nedavno kupil v Bruslju. Predsednik vlade ekipe, ki je sodelovala na spomladanskem vrhu 13. in 14. marca, ni peljal na pivo, ampak smo se mu lahko zgolj pridružili pri enem od drobnih užitkov, ki mu jih predsedovanje Svetu EU vendarle še dopušča, pri obisku najboljše bruseljske angleške knjigarne.

Demokracija naj bi bila utemeljena na dejstvu, da ljudje v povprečju zelo zelo natančno ocenijo, koliko tehta pršut. Vsak se sicer moti, eni navzgor, drugi navzdol, ampak v povprečju je ocena skorajda točna.

Oziroma v prevodu, vsak od nas se o stvareh sicer moti, ampak v povprečju pa izberemo pravo politiko, prave stranke, tiste, ki stvari zapeljejo v zaželeno smer. Volivci imajo zmeraj prav. Kot skupina, ne kot posamezniki. In to, tako Caplan, je zmota. Racionalni volivec je mit in ne resničnost.

Volivci se o nekaterih rečeh sistematično motijo, zato demokracije ubirajo podoptimalne politike, k oblasti pa se približajo stranke, ki te zmote izkoriščajo za svojo popularnost. Caplan identificira štiri sistematične predsodke volivcev, ki so v nasprotju s spoznanji ekonomske in drugih znanosti. Bolj natančno povedano - ekonomisti o teh zadevah morda nimajo čisto enotnega mnenja, vendar je razkorak med mnenjem strokovne javnosti in povprečnim mnenjem volivcev vendarle pomemben. Ekonomisti se npr. sicer razlikujejo po tem, koliko kdo verjame v delovanje nevidne roke trga, imajo pa v povprečju v trg bistveno večje zaupanje kot ljudje z ulice.

Predsodki:

• Proti-tržni predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomski prednosti tržnih mehanizmov". Pri nas se npr. kaže v tem, da naj bi država regulirana trg dela, cel kup cen in plač, intervenirala na trgih dobrin in storitev, namesto, da bi se cene oblikovale glede na ponudbe in povpraševanje.
• Proti-tujski predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomskih stikov s tujci". Pri nas se kaže pri odporu prodaje podjetij tujcem, strahom pred tujim lastništvom, izkoriščanjem, pred tujimi investicijami ipd.
  
• Predsodek ustvarjati delo je "tendenca, da se podcenjujejo ekonomske koristi zmanjševanja dela". Dela seveda, ki je potrebno, da ustvarimo enoto družbenega proizvoda. Predsodek se kaže v politikah, za katere je pomembneje, da se ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta, kjer ljudi prebijejo osem ur dnevno, kot pa da propadajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost majhna in nastajajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost velika.
• Predsodek pesimizma je "tendenca, da se precenjujejo morebitne bodoče težave in podcenjuje dosežene uspehe in bodoče delovanje ekonomije". Na valu pesimizma jaha vsakokratna opozicija, ki piha na dušo ljudem, češ da jim gre vedno slabše, ne glede na statistične podatke.

Bližajo se volitve. Stranke bodo pripravljene narediti marsikaj za glasove. Caplanova knjiga našteva nekaj bližnjic in daje po eni strani nasvet piscem strankarskih programov in po drugi pa opozarja bolj ozaveščene volivce. Večina volivcev te knjige ne bo prebrala.

V spodnji tabeli subjektivno ocenjujem, do kakšne mere slovenske stranke izkoriščajo te predsodke. Več zvezdic pomeni večji predsodek. Številka v oklepaju je seštevek brez upoštevanja predsodkov zaradi opozicijske vloge.

stranka	trg	tujci	delo	pesimizem	skupaj
SDS	*	*	*		3
NSi		**	**		4
SLS	*	***	**	*	7
Desus	**	***	**	**	9
SD	***	**	***	**	10 (8)
LDS	**	**	**	***	9 (6)
Zares	**	*	*	***	7 (4)
NS	*	***	**	**	9 (7)
Lipa	**	***	***	***	11 (8)

Demagogija je definirana kot politika, ki izkorišča predsodke ljudi, da bi prišla na oblast. In očitno demagogija ni povezana samo z Romi, Hrvaško in trkanjem na slovenske prsi.

Vladanje 2.0

Komunikacijske revolucije spreminjajo način, kako se upravlja država. Boljše kot so komunikacijske možnosti, manj je potrebe po tem, da oblast komandira. Bolj postaja koordinator, posrednik. In to prinaša Web 2.0. Vladanje 2.0. Ne samo G2x ampak tudi x2G in x2y. Podrobnosti tule:

PS. Prezentacijo sem omenil v poročilu iz Berlina, pa menda ni delovala. Tole si je mogoče ogledati.

Resnico-ljubnost

Tale zapis je Žurnal povzel v stavek:

Pri prelivanju ciljev Strategije razvoja Slovenije v konkretne politike podpornih inštitucij nismo prišli prav daleč.

Podobno so ta teden Finance opazile prispevek o plačah. Tako citiranje politike sili, da so propagandna lajna, ki svojo malho izključno in samo hvali.

Sklad Škrjanček

Najprej komentar na tole Mencingerjevo "iskrico":

Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati, in kar prinaša gotove in visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bomo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic.

Gotovi in visoki dobički? Misel, da bi Mobilkom od cerkve (*) kupil T2 in ustvaril povezavo Simobil/T2, na Telekom gotovo ne deluje pomirjujoče. Vsaj če je predmet nakupa tudi optična infrastruktura. Tudi naravne nesreče v obliki kakšnih bruseljskih idej so vedno mogoče.

Prof. Mencinger utrjuje še nek kliše, ki več ne drži. Strankarske trgovine pri kadrovskih menjavah v Telekomu v času te vlade ni bilo. Bojana Dremlja je v Telekom pripeljal Libor Vončina, ki začel še v času prejšnje vlade. Jaz sem si osebno prizadeval, da bi Libor Vončina v Telekomu ostal. V času mojega predsedovanja nadzornemu svetu so bili v družbi nastavljeni Filip Ogris Martič, Željko Puljic in, v Mobitelu, Klavdij Godnič. Nihče od teh ni imel/nima povezav z aktualno oblastjo. In tudi s prejšnjo jih niso potrebovali.

Vlada kot lastnik je zasledovala naslednje cilje:

• izboljšanje poslovanja; naj ta kokoš že vendarle začne nositi zlata jajca in izplačuje dividende.
• transparentnost poslovanja in uvrstitev na borzo kot priprava na privatizacijo,
• internacionalizacija podjetja, prevzemi doma in v tujini,
  
• internetizacija in drugo odzivanje na tehnološke izzive.
  

Te cilje Telekom, nekatere bolj, druge manj, tudi dosega. Tuje lastništvo ima lahko v nekaterih primerih ugodne, v drugih neugodne posledice. Vendar je telekomunikacijski trg v Sloveniji dovolj konkurenčen, da si novi lastnik tehnološkega zaostajanja ne more privoščiti.

* Kdor ima skušnjave po cenzuri,
naj se res ne ukvarja s komunikacijskimi omrežji.

Bi, ne bi, bi, ne bi ...

V zvezi s prodajo ostajam pri prepričanju, da je to predvsem politična odločitev. Politični razlogi za prodajo so lahko povezani s "principi", da naj država ne bi bila lastnik gospodarskih subjektov. Morda pa je to lahko pokojninski sklad. Ali naj tudi ne bi bila lastnik kritične infrastrukture? Pa vendar je lastnik DARSa in železnic.

Političen razlog je tudi tako imenovani monopol. A vendar Telekom nima monopola. Brezžična omrežja postavljajo vsi, licence za WiMax so bile podeljene, pa ni slišati, da bi kdo kaj montiral, v stavbe pride tudi kabelska TV, električni vodi in parica, ki je razvezana. Monopola ni! Telekom ima visok tržni delež, pa ne tako visok tržni delež pri novih naročnikih. Regulator deluje in po prodaji kakšnih drastičnih sprememb ne moremo pričakovati. Tožb Telekoma ne kaže jemati tako zelo resno kot Jože P. Damjan. Vsaj z zvezi s prodajo ne.

Ekonomskih razlogov za prodajo in cene ne bi rad komentiral. Ponudb ne poznam. Obstaja neka cena, pod katero se ne more prodati. Pika. Vprašanje pa je, ali tista dobra četrtina delnic, ki kotira na borzi in v kateri je tudi delnica, s katero kupec pride preko 50%, odraža realno ceno za preostale 3/4 podjetja. Zlata delnica je na prodaj na borzi. Ne prodaja jo država.

Sklad za razvoj

Ključno se mi zdi, kaj s kupnino, torej z zelo zelo (upam) dobro milijardo EUR. Moj predlog je, da se iz kupnine formira Sklad za razvoj / Visokotehnološki sklad, ki z denarjem gospodari oz. ga da v upravljanje kvalificirani družbi (lahko tudi tuji) s cilji:

• da glavnico kapitalsko vlaga v slovenska visokotehnološka podjetja, predvsem v start-ups ali denar posoja (vključno z mikroposojili) vendar tako, da pri tem finančno vedno sodeluje tudi zasebni kapital.
  
• da se iz obresti in dobičkov zagotovi dodatna namenska sredstva za tehnološki razvoj. Npr. pomaga Tehnološki agenciji in Podjetniškemu skladu, Skladu za štipendiranje, jih namenja za štipendiranje odhoda Slovencev na študij v tujino, za promocijo znanosti in tehnologije (tudi na srednjih šolah), za delovanje NVO na področju znanosti in tehnologije. Kar ostane se lahko nameni drugemu nepovratnemu financiranju razvojne in raziskovalne dejavnosti, za solidno financiranje Zoisovih nagrad ali pa nagrad Milana Vidmarja ipd.
  

Za vse našteto že obstajajo inštitucije, ki so celo zakonsko upravičene do deleža pri prodaji državnega premoženja, ampak gre za nekaj procentov. Zgoraj govorim o koncentraciji, ki daje dolgoročno in solidno materialno osnovo slovenskemu tehnološkemu razvoju, da ne bo zgolj vsakoletni talec proračunskega barantanja. V tem primeru bi se mi zdelo, da smo s prodajo celo nekaj koristnega naredili.

Sklepno

Kar se javnega mnenja tiče - vlada jih bo v vsakem primeru slišala. Itak! Če ne proda, da je požrla besedo, da je bila ponujena cena v primerjavi z drugimi telekomi odlična, da je Telekom zdaj na vrhuncu svoje moči v Sloveniji ... Če pa proda, da je prodala prepoceni, da je prodala družinsko srebrnino, da zdaj plačujemo dražje telefoniranje, da je ustavila bleščeč razvoj in širitev ...

Ko doma igramo monopoly tudi nihče nič ne menja, prodaja in igra se ne premakne nikamor. Ni razvoja. Ni investicij v hiše in hotele, kroženje po plošči je poceni. Nihče ne obogati in nihče ne bankrotira.

Slovenija: Avstrija za reveže?!

Slovenes saw themselves as hard-working, prosperous and Western-oriented. The Serbs, Croats and Bosnian Muslims of Yugoslavia thought of them as haughty and uptight, without the relaxed charm of other Balkan Slavs. Cynics called Slovenia 'the poor man's Austria'.

Bah, od dunajskih konjarjev do predsedovanja EU v 16 letih! How's that for haughty!

Še več pisanja v podobnem duhu v Reutersovi novički.

Manj države, več podjetnosti

Spet odličen članek na Economist.com: "The best thing that governments can do to encourage innovation is get out of the way". To vemo, ampak vprašanje je, kako to prodati javnosti, volivcem, vsem, ki komaj čakajo, kaj bo država naredila za njih. In kako državne uradnike, ki jim ta pričakovanja dajo delo. In politike, ki jim to osmisli življenje.

Dva bistvena odstavka:

The EU has an official target to raise government R&D spending to 3% of GDP and there is much angst over patents—an obsession that Japanese planners share. The latest edition of “Science, Technology and Innovation in Europe”, an annual report by Eurostat, the statistical arm of the European Commission, reveals exactly what is wrong. It is chock full of figures, broken down by region and industry, of research spending, patents filed, scientists employed and other important-sounding variables. The problem is that these are all inputs into the innovation process, not outputs. There is only a cursory discussion of venture capital and no attention paid at all to entrepreneurship—the most powerful way to turn ideas into valuable products and services.

...

However, there is an even more important factor than money: culture. Nokia's success was not the result of far-sighted planning or subsidy by the government of Finland. One Nokia executive confides: “The biggest boost to our firm was the deregulation that followed the second world war and the government's avoidance of protectionism.”

Zaupnica ali Turk grožnja za Evropo!

500 in več novinarjev je pripravljenih podpisati peticijo, da je slovensko predsedovanje lahko grožnja Evropski uniji. Da sem npr. tudi jaz, ki je kot minister zadolžen za enega in tretjino od štirih bistvenih tem predsedovanja, grožnja za Evropo.

To je predsednik vlade izpostavil kot ključno vprašanje, o katerem naj bi poslanci zdaj zdaj glasovali. Samo to. Ali bodo dali svoj glas za zaupnico in s tem dali jasen signal tujini, da ima vlada pri projektu predsedovanja (in samo pri tem) podporo; jasen signal, da Slovenija ni grožnja za prihodnost EU, da smo pri tem projektu enotni.

In čakam junaka iz opozicije, npr. iz stranke, ki nasprotuje delitvam na naše in vaše, ki bo stisnil zobe, popljuval vlado, brezobzirno popljuval, potem pa rekel, OK, naj bo, če gre pa za predsedovanje, sem pa za.

To je tisto, kar v Slovenski politiki pogrešam. Ne rečem, da bi bila zdajšnja pozicija kaj boljša. Rad bi verjel, da bi bila. Ampak priložnost, veliko priložnost ima opozicija. In jo kot kaže ne bo izkoristila.

O zaupnici iz parlamenta

Danes bom od treh pa tja do noči v parlamentu, najprej pri poslanskih vprašanjih, od šestih pa pri razpravi o zaupnici. Sem in tja bom kaj zapisal v svoj mikroblog (na spletni strani bloga na desni). Preganja pa me misel, da bi odprl klepetalnico in bi lahko s svojimi bralci razpravo pokomentiral kar sproti on-line. TV prenos verjetno je. Ali pa bi bilo to nespoštljivo do državnega zbora, češ, ne spremljam razprave, ampak se zabavam na internetu?

Zakaj je Peterle izgubil, tako zelo izgubil?

Tako prepričljivo je izgubil, ker je nekdo poskrbel za delitev na naše in vaše. Brez tega bi bil izid bistveno tesnejši, vprašanje pa, če bi bil drugačen, ker so bili vsi trije kandidati, priznajmo, zelo solidni. Pišem o tem, kdo je poskrbel za delitev. Prav tisti, ki imajo sicer veliko povedati proti temu.

Kot ugotavlja Bernard Nežmah v Mladini je v vseh anketah pred prvim krogom Peterle udobno vodil pred Gasparijem in Türkom, hipotetično vprašanje o drugem krogu pa je kazalo na majhno prednost Peterleta pred enim ali drugim protikandidatom. Izenačena tekma torej. Potem se je najprej odprla diskusija o škofu Rožmanu, nekaj dni zatem pa še o Igorju Lukšiču, podpredsedniku stranke SD. V prvem krogu je Peterle potem nekaj manj, v drugem pa nekaj več kot 30% glasov, torej po zaostritvi kampanje ni nič več izgubljal. Nasprotno.

Rožmana, se mi zdi, bi Peterle še nekako zvozil, žebelj v njegovo krsto je zabila Lukšičeva poteza in vsa publiciteta okrog nje. Želim biti popolnoma jasen. Lukšič ni s tem, ko je študentom dal za domačo nalogo, naj v cerkvah opazujejo, ali bo cerkev podprla kakega kandidata, naredil nič protizakonitega ali protiustavnega. Predavanja so javna, maše so javne, svoboda in avtonomija raziskovalnega dela velja.

Zadevo se mi zdi vredno komentirati, ker Igor Lukšič ni le še en do cerkve in verujočih netakten profesor, ampak je podpredsednik stranke Boruta Pahorja; stranke, katere "neodvisnemu" kandidatu Danilu Turku je ta poteza izjemno koristila, stranke, katere predsednik ogromno govori, da mora biti konec delitev na naše in vaše. Geslo, ki je tudi meni zelo všeč.

Hipoteza Lukšičeve raziskave je bila, da bodo farji s prižnic podprli Peterleta. Med volivce je bila vržena misel, da je Peterle kandidat cerkve, da bo delal za cerkev. Ker se ve, da je deklariran katoličan, da se je n*srečal s tem ali onim škofom, kardinalom, papežem, da je šef njegovega štaba Marko Pogorevc, ki je v policijski uniformi govoril na Brezjah ... se je v glavah to takoj prijelo. "Raziskava" je opravila polarizacijo, razdelila naše in vaše in rezultat je znan. In pred vsakimi volitvami se zgodi nekaj podobnega: t.i. levica lansira temo iz kulturnega boja, ki razdeli ljudi. Spomnimo se samo debate o avnojskih sklepih izpred par volitev nazaj.

Sklep: Predsednik SD govori eno, njegov podpredsednik pa dela drugo. Škoda, ker veliko besed je čisto OK.

O odstopu vlade

Rezultati nedeljskih predsedniških volitev, predvsem pa referenduma o lastninjenju zavarovalnic, so močan signal, da je potreben temeljit premislek. Nobena vlada, katere predlog dobi manj kot 30% podporo se ne more delati, kot da se ni nič zgodilo. Odstop pa je seveda lahko logičen rezultat takega premisleka.

Po tem, ko je vladi jasno, kaj o njej mislijo, je ključno vprašanje, ki si ga moramo kot vlada zastaviti, ali delamo dobro ali pač delamo napake, ki so primerno odražene v volilnem izidu.

Če ugotovimo, da ne delamo dobro, sta dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko delamo bolje, se bolj potrudimo, in poskusimo ponovno.
• ugotovimo, da ne moremo delati bolje, in odstopimo.

Če ugotovimo, da delamo dobro, sta pa spet dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko kljub razkoraku med tem, kako naše delo dojemamo sami in kako ga dojemajo volivci, nadaljujemo.
• ugotovimo, da je razkorak prevelik in odstopimo.

Skratka, drago bralstvo, uvjek ima dva izlaza :-)

Vladanje 2.0 vse bližje!

V nedeljo se mi je v blogosferi pridružil minister Rupel. Ker je imel že kar veliko prostora kot gostujoče pero v Delu, je njegova poteza še toliko bolj pomembno priznanje, da postaja internet relevanten medij. Upam, da smo na pragu snežene kepe, ki bo popolnoma spremenila način komuniciranja vlade z javnostjo in posledično tudi izboljšala razumevanje potez vlade v javnosti. Najprej je zadeve namreč treba razumeti, šele potem lahko debatiramo o prav in narobe. In mediji se praviloma ne potrudijo za razumevanje, ker jih prodaja diskusija o prav in narobe, ne pa mukotrpna razlaga včasih zahtevnih vsebin.

Kljub splošnemu prepričanju, da vlada nadzoruje medije, je internet verjetno edini medij, kjer vlada lahko plasira nepopačena dejstva in kjer lahko odgovori na vsako manipulacijo ali neresnico.

Elementi prehoda v vladanje 2.0 so:

• Vsak minister bloga; piše kar misli. Če se v osnovi misli in dela dobro, potem odprtost na blogu ne more škodovati. Prej ali slej resnica pride na dan, zdrava pamet prevlada nad zdraharstvom.
  
• Kompletni PR kanali ministrstev in vlade delujejo skozi blog/RSS tehnologijo. Nekaj agregatov na vladnem nivoju zbira najboljše iz teh kanalov, ministrskih blogov, drugih virov. Tak kanal lahko postane zelo relevantno notranjepolitično čtivo. Vse odprto za komentiranje, citiranje, agregiranje.
  
• Vlada tudi za širjenje medijskih gradiv uporabi splet.
• Vsebinsko postanemo bistveno bolj sproščeni. Obstoj novinarjev opravičuje tudi dejstvo, da sami od sebe ne povemo zadev, ki so sporne, ki malce smrdijo, poudarjamo svetle strani zgodb. Novinarji to izvrtajo, ampak po možnosti naredijo iz vsake malenkosti škandal. Vsaj nekateri. Če pa na blogu povem, da sem pred komisijo za preprečevanje korupcije zatajil T-Shirt, ki sem ga v sredo dobil od Frasa, pa bi rad videl junaka na oddaji Svet, ki bi iz tega naredil zgodbo!
  
• Notranje delovanje vlade prevzame tehnologijo spleta 2.0, torej se tudi za "oglasne deske", "gradiva v obravnavi" in sploh vse kar deluje skozi muzejsko infrastrukturo iz prejšnjega stoletja ... uporabijo RSS kanali, komentarji se zbirajo po blogersko, gradiva se usklajujejo z wiki tehnologijo, državna uprava med seboj komunicira z instantnim sporočanjem.
• V odvisnosti od vrste in zrelosti gradiva, se lahko ta proces tudi dogaja pred očmi javnosti in v dostopnosti civilne družbe, da je v delo vključena.
  
• Celo vlado preselimo v MySpace, sadimo rožice in se nehamo ukvarjati s tuzemskimi problemi (ej, to mi je od nekoga znano, samo da tega ne dela v MySpace).
  

Sicer pa, glede na to, da ima Slovenija po podatkih EU drugo-tretjo najbolj razvito eUpravo v EU, se bo kaj od zgornjega morda celo zgodilo.

Cene hrane in plače

Morda se splača prebrati blog evropske ministrice za kmetijstvo ...

In fact, it reminds me of the election slogan of a certain well-known US president: “It’s the economy, stupid!” Recent price developments are no more and no less than the market in action ...

... Of course, in this whole debate about food prices, we cannot lose sight of the effect on consumers. It hurts consumers in their pockets when food prices go up ...

... And, as we all know, the contribution of the raw material to the final price of foods like bread is relatively small, so I hope that the supermarkets and discounters will act responsibly.

in članek v Economistu ...

Robert Schofield, chief executive of Premier Foods, said that the group had no choice but to force through an increase as wheat prices had doubled in the past year ...

... da vidimo, da ne gre za neko slovensko posebnost, ampak za svetovni trend. Morda so posledice pri nas nekaj hujše, ker smo dolgo zaradi sprejema evra sistemsko zadrževali rast cen in po prevzemu evra pol leta zelo pazili, da se ja ne bi kaj podražilo, zdaj so pa nekateri pozabili na zavore.

Če se nekaj podraži, recimo mleko, so po zdravi gospodinjski logiki možnosti naslednje:

• (1) Administrativno zmanjšamo cene mleka.
  
• (2) Povečamo plače, pa si ljudje lahko še vedno privoščijo mleka v enakem obsegu.
• (3) Začnemo piti manj mleka - pač toliko, za kolikor mleka zaslužimo.
• (4) Zmanjšamo izdatke za kako drugo stvar, da nam ostane več denarja za mleko.

AD1: Se kdo spomni Milke Planinc? Ne, gospa ni lastnica tovarne čokolade.

AD2: Se kdo spomni Milke Planinc? Ja, jih je nekaj. Žal je naš sistem usklajevanja plač tak, da je to (k sreči v omejenem obsegu in z zamikom) celo sistemsko urejeno. To, še bolj pa zahteve, da bi zaradi dvigov cen hrane popravljali ljudem plače, kaže na popolnoma napačno razumevanje plače - še kar v smislu tistega socialističnega - vsakomur po svojih potrebah. Plača je v resnici izplačilo za opravljeno delo, ne pa izplačilo za pričakovane potrebe. Če se podraži hrana, ni zato delo nekega npr. šoferja prav nič več vredno in ne opravičuje dviga njegove plače. Če dvig življenjskih stroškov več ljudi pahne v revščino, je naloga socialnega sistema, da jim pomaga, ne pa plačne politike! Dvig plač ima za posledico dvig stroškov dela vsepovsod in s tem višje cene vsega.

AD3: Pri hrani je to mogoče težje, čeprav se bom ta vikend napotil v Hoferja. Oz. pazil koliko mi za kaj zaračunajo. Tako lahko posameznik prispeva k delovanju trga. Da se dvig surovin za hrano ne bo odrazil v podobnem bogatenju živilske in trgovske panoge, kot je bil dvig cen nafte blagoslov za naftne družbe.

AD4: To je verjetno najbolj realna rešitev. Delež izdatkov za hrano se je tudi v proračunu slovenskih družin zadnja leta zmanjševal. Zdaj se bo trend pač nekoliko obrnil. In silil proizvajalce drugih dobrin k zmanjševanju stroškov, da bodo sploh še kaj prodali. Razvojno!

Kar pomeni, da je tisto, kar je pametno, da vlada v tem trenutku naredi - ne popusti pritiskom za dvig plač - ravno obratno od tega, kar bi kratkovidni radi, da bi naredila.