Lokavo izključevanje

Med tem ko število okuženih podira rekorde, se je nasprotnikom vlade zelo primerno, da predstavijo alternativnega mandatarja. To je dobro, razumljivo in tudi lokavo. Dobro je, da se s tem polje političnega boja iz sfere epidemije ter prerekanja in izpodbijanja vsakega priporočila ali ukrepa, preselilo v polje političnega. V tem polju je povsem normalno, da se opozicija trudi, da bi prišla na oblast. Morda bo zdaj manj tihega nasprotovanja ukrepom, širjenja dvoma in vzbujanja nezadovoljstva. Razumljiva je poteza, ker je osnova osnove, da mora trenutni oblasti obstajati alternativa, če naj bi bilo nasprotovanje učinkovito. Tako kot je osnova osnove obrambe morilca na sodišču, da obramba poroti predstavi drugo osebo, ki bi lahko bila morilec.

Lokava je poteza na več načinov. Najbolj očitno je ponavljanje vzorca novih obrazov. Mandatarja so si nasprotniki vlade našli zunaj opozicijskih strank. Recept je preizkušen. Opozicijski politiki so hitro pokvarljivo blago in vsake nekaj mesecev je treba poskusiti s čem novim. Voditelji opziciskih strank so vsak na svoj način diskreditirani, bolj novi manj, bolj stari bolj. Celo Tanja Fajon ni dovolj nov obraz. Tudi Karel Erjavec bo nov, ampak ne dovolj. Zato nekdo od zunaj. Do tukaj nič novega.

Novo je to, da so si lokavo nadeli ime »Koalicija ustavnega loka«. S tem so nasprotniki vlade na najboljši možen način demonstrirali svojo neustavnost in nedemokratičnost.

Kot sem že večkrat zapisal, je demokracija eden od sistemov v katerem so ljudje pripravljeni mirno prenašati oblast – da je torej nekje nekdo, ki ima več besede. Trpijo ga ne iz kakšne posebne ljubezni, ampak zato, ker jim gre boljše tako, kot če bi imeli kaos oz. bi se komandirali sami. Pred demokracijo so povsem enako funkcijo opravljali drugi sistemi – aristokratski, monarhični, diktatorski – in demokracija tudi ni zadnji tak sistem. Kaj ji bo sledilo, ne vemo. Poskušanja bo veliko, veliko krasnih idej bo propadlo – kot je npr. diktatura proletariata – kaj se zna pa tudi obnesti.

Bistvo demokracije je, da si oblast izbiramo. Legitimnost nasilja, ki ga demokratično izvoljena oblast izvršuje nad ljudmi tako, da jim pobira davke ali piše liste za napačno parkiranje, je, da so si ljudje to oblast sami izbrali. Zato je izbira bistvena lastnost demokracije. Filozof Yoram Hazony piše, da je neka oblast demokratična, če obstajata vsaj dva pola, ki lahko računata na oblast. Ne samo, da sta na izbiro, ampak tudi, da sta realno lahko izbrana, in da drug drugemu tudi priznavata pravico, da v primeru zmage tudi vladata. Da drug drugemu priznavata legitimnost, to je pomembno.

Tako razumevanje demokracije ni blizu tistim, ki v Sloveniji najbolj mahajo z zastavo (liberalne) demokracije. Poštena inteligenca je Janši pravico, da sestavi vlado, osporavala že takoj po padcu Janševe vlade. Zdaj se oglašajo ponovno in razumeti jih je, da sme v Sloveniji obstajati izbira samo med odtenki rdeče. Tisti, ki so manj inteligenca, pa še vedno na isti način pošteni, govorijo o tem, da se mora stanje v Sloveniji »normalizirati«. In normalno stanje je, da državo vodijo nameščenci dedičev prejšnjega sistema in da dediči prejšnjega sistema nastavijo tudi vse ljudi na vseh položajih.

To je ta stara normalnost, ki jo je dobro definiral Stane Dolanc v govoru v Splitu leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Citat je oguljen in še vedno resničen. S tem, da se ena stran razglaša za edino, znotraj katere se oblast sme menjati, vse drugo je pa nenormalno in protiustavno, je čudovit pokazatelj temeljne nedemokratičnosti in neustavnosti prav tega loka in tistih, ki ga napenjajo. Da bomo fair: nekaj odrekanja legitimnosti leti tudi na drugo stran – zgledujoč se po denacifikaciji del desnice ne priznava dedičem revolucije pravice, da bi vladali. Je pa to razmišljanje bistveno manj vplivno in nima realnih posledic na dogajanje.

Tako nerazumevanje demokracije ni omejeno samo na politiko. Sega na vsa področja. Recimo v medije. Podobno, kot politiki del demokratično izvoljenih strank postavljajo onkraj demokracije, novinarji postavljajo nekatere kolege onkraj novinarstva. Bojana Požarja npr. odpravijo, češ, saj ni novinar. Če ga sodno preganjajo, to ni grožnja novinarjem in neodvisnim medijem. Če ljudje v Izoli grdo pogledajo novinarja RTV Slovenija, je to grob napad na novinarje in zvonijo vsi alarmi. Če nasilnež fizično napade novinarja Nove24 in mu poskuša uničiti kamero, zamahnejo z roko, češ, saj to niso novinarji, to je Janševa televizija. Kdo je novinar in kdo ni, odločajo s pravico močnejšega oz. glasnejšega.

In potem je tu še množica drugih področij, kjer je normalno in edino pravilno, da so na položajih nameščenci, ki so jih ustoličili »pravi«, »normalni« in »lokavi«. Zakaj mislite, da je tak kraval, če ta vlada koga zamenja? Ja zato, ker menjajo »naše« z »njihovimi«. Če bi menjali desne z desnimi, mislite, da bi levi zganjali tak kraval? Zakaj je to tako boleče? Zaradi navajenosti, da so na položajih samo »naši«. Ampak sprijazniti se bo treba. Na začetku malo boli, ko pa menjavanje oblasti postane navada, se pa tudi v ustanovah in med uradništvom izkristalizira sloj ljudi, ki jih ni treba menjati. Ker so profesionalci, s katerimi lahko dela vsaka vlada. Kdo so ti, se ne ve v naprej. Bolj kot se bo oblast menjala, več stabilnosti bo sčasoma nastalo v podsistemih.

Skratka

Sistem, v katerem eni strani ne priznavaš ustavnosti in legitimnosti, ko nekaterim ne priznaš, da so novinarji, ko so nekatera mnenja taka, ki jih je odgovorno ne objavljati, ta sistem izločevanja ni demokracija. Demokracija je boj dveh ali več polov idej in menjavanje teh idej na oblasti, v medijih, v javnem prostoru. Odrivanje druge stani, postavljanje te strani izven političnega, javnega, dopustnega, pa je vojna. Je tiha, latentna, državljanska vojna. Pretiravam? Cilj vojne ni, da enkrat zmaga eden, drugič drugi, in se koračnice malo menjajo. Cilj vojne je, da se nasprotnik nikoli ne vrne. Da je njegov pojav nenormalen, da je neustaven, da je onkraj dopustnega. To mi imamo in to bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo menjavanje oblasti normalno, dokler ne bo prevladalo prepričanje, da lahko vsaka stranka išče koalicijo z vsako drugo. Ne pa, da se vse vrti okrog izključevanja.

Če bi v Sloveniji živeli demokracijo, bi v sedanjih kriznih razmerah iskali možnosti, kako vlado razširiti, kako oblikovati vlado narodne enotnosti. Dejstvo je, da sta za to potrebna dva in da nobena stran ni nedolžna. Ampak to so detajli. Ključno je, da si priznamo, da je ustavni lok precej širši in da ima 90 poslancev.

Najprej objavljeno na Časniku oktobra 2020.

Pogovoriti bi se morali o izvozu orbanizma iz Slovenije

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi ji to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji. To bi bilo za našo državo škodljivo in bilo bi krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Levi orbanizem

V primeru zunanjega napada, ni bila strategija SFRJ frontalni spopad, ampak avtonomni žepi upora v globino države. Zato smo imeli teritorialno obrambo in zato so bila skladišča in utrdbe JLA razpršene po ozemlju – da bi se ljudje lahko upirali samostojno, brez nekega centralne poveljevanja, koodrinacije in logistike.

Podobno se je za ohranitev dejanske oblasti konec osemdesetih organizirala Zveza komunistov. Oblast, ki je bila dejansko koncentrirana v partiji, formalno pa razpršena med take in drugačne samoupravne skupnosti, kjer se je združevalo delo z nedelom. Na te samoupravne skupnosti je levica naslonila svojo oblast po demokratičnih spremembah. Že res, da je bila vlada na vrhu določena na podlagi formalno demokratičnih večstrankarskih volitev, v vseh podsistemih pa je ostalo samoupravljanje oz. so ostali kar se da nepoškodovani od padanja berlinskega zidu; kot se temu reče v sodobnem novoreku: podsistemi so bili neodvisni.

Neodvisnost je najbolj cenjena lastnost kogarkoli. Bolj je pomembno biti neodvisen kot resnicoljuben novinar. Bolje je cenjena neodvisna inštitucija kot kakovostna inštitucija. Neodvisnost je vzrok, da lahko šolstvo, zdravstvo, sodstvo … minister vpraša edino to, če imajo dovolj denarja, in da lahko zadnji uradnik državne uprave odloča po svoje, menda »neodvisno in strokovno« in ne glede na politične usmeritve z vrha.

Ustavno nazadovanje ni mogoče

Dejanska oblast v Sloveniji je ostala v rokah samoupravljavcev in daleč od sistema kontrol in ravnovesij zahodnih demokracij. Kar Poljska in Madžarka menda poskušata šele doseči – namreč popolno prevlado ene politične opcije v gospodarstvu, pravosodju, upravi, javnem sektorju, šolstvu … imamo v Sloveniji že ves čas. V Sloveniji ne gre za ustavno nazadovanje (Avbelj in Letnar Černič o tem pišeta tu), v Sloveniji nismo imeli ustavnega napredovanja, da bi sploh lahko drseli nazaj.

Ta zatečeni, decentralizirani levi orbanizem se počuti od Janševe vlade ogroženega. V obrambo »neodvisnosti« obstoječih centrov moči poskuša vpreči še tujino. Novinarji in politiki predstavljajo Janševo vlado kot naslednjega grdega račka v Evropi. Poudarjajo Janševo osebno prijateljstvo z Orbanom in nekaj malih, nišnih medijev v madžarski lasti kot del nastajajočega iliberalnega imperija. Do teh držav je na Zahodu odpor tudi zato, ker ne bi kar tako sprejemali beguncev in ker je Zahod ta del Evrope itak navajen gledati navzdol in pričakuje, da bo ubogal. Pogosto se sliši, da je bila tista velika širitev z revež z vzhoda napaka in po mnenju mnogih »pravih« Evropejcev že itak niso sodile v EU.

Pri tem dejstva niso pomembna: da namreč Janša vodi koalicijsko vlado, v kateri je poleg (magari orbanovske SDS) še deklarirano sredinska Nova Slovenija in dve levo sredinski stranki - SMC in Desus; da SDS nima večine niti v vladi, za orbanovsko večino v parlamentu pa bi za SDS moralo glasovati več kot dvakrat toliko volivcev kot zdaj; da ni Janševa vlada izvedla še nobenega ukrepa, s katerim bi kakorkoli zmanjšala moč levega orbanizma v Sloveniji. Protikoronski paketi ukrepi so bili socialni, če ne celo socialistični – helikopterski denar iz proračuna so dobili vsi: od kmetov do kulturnikov.

Izvoz napačnega orbanizma

Ampak ta dejstva niso ovira, da se v tujino piše in da se tam po hodnikih govori, kakšna diktatura da je v Sloveniji. Tuji novinarji potem to zapišejo. In potem je to v domačih medijih predstavljeno kot suho zlato – češ, iz Bruslja ali Londona se pa že bolje vidi, ali v Ljubljani dežuje ali ne, kot če v Ljubljani stopiš izpod strehe. In postane novinarski mučenik Blaž Zgaga, ker je o njem čivknil predsednik vlade. The Economist po zaslugi drugorazrednih slovenskih komentatorjev državo strpa na iliberalni Zahod (vir). Inšpekcijo Sveta Evrope o sovražnem govoru enostransko brifirajo zagovorniki spletne policije socialnih demokratov. Tanjo Fajon potem »skrbi«, da se Slovenija »že pojavlja v krogu držav, kjer so zaskrbljujoči napadi na medije, nevladnike, civilno družbo, pravosodje, demokracijo« (vir). Težko verjamem, da jo to skrbi. Slovenija se v tem krogu pojavlja prav zaradi izvažanja domnevnega orbanizma iz Slovenije s strani politikov in aktivistov, ki si zaradi notranjepolitičnih interesov želijo, da bi bila Slovenija iz tujine tako videti.

Izvoz je uspešen, ker so ljudje leni. Lenoba ima rada vzorce in Slovenijo poskušajo strpati v vzorec s Poljske in Madžarske, pa čeprav je situacija povsem obrnjena. Janša je nasprotnik slovenske verzije orbanizma. Vem, nekateri zdaj gledate, če sta zadnji stavek prav prebrali. Je ni iz škatle. Ni iz vzorca. Pred možnostjo, da bi na vzhodu preživeli stari nedemokratični centri moči, si Zahod zatiska oči – češ, ko ste se včlanili v EU ste potrdili, da imate demokracijo, ne sitnarite zdaj s tem.

Pomagajo pa v tej nespodobni propagandni akciji vsi tisti na desni, ki vklapljajo desne smernike med tem, ko vozijo naravnost ali celo levo (več tule). Ko npr. teče globalno solidariziranje z geslom, da so pomembna črna življenja, se nima nobenega deklarirati za somišljenika z madžarskim FIDESZom in v Evropskem parlamentu glasovati proti deklarativni deklaraciji. In še bi se kaj našlo. Besed. Ki pa niso konji.

Skratka

Te vlade Slovenija ne potrebuje zato, da se bomo navduševali, kako fajn je nekdo tvitnil, ampak da izvede nujno modernizacijo in debirokratizacijo sistema, zažene investicije v infrastrukturo, posodobi socialni sistem, zastavi gradnjo kakšne bolnišnice in doma starejših občanov. Nič ni narobe s pranjem umazanega perila v tujini, če je umazanija resnična. Škoda se dela samo takrat, kadar ni.

Za pravičnejši svet ?!

Ne glede na to, kaj je problem, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, za epidemijo COVID-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čem, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel v drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.

Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija COVID-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti in nima nobene smeri. Razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste in neuspešno na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.

Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici) kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera – kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.

In seveda – menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju – in naj bi se sistem zdaj obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, ampak da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot 5€, potem je maska za vas vredna vsaj 5€. Če imate 5€ raje kot masko potem maska za vas ni vredna celih 5€. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici. Sistem določanja vrednosti odlično deluje in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto, kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).

Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom kakšnih trgov naj bi pa bil? Takih, ki anketno določajo ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki in bi temu primerno oblikovali plače?

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki nekaj merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi 100, da bi dobil čez leta 110, to samo pomeni, da ima raje čez leta 110 kot danes 100. In kdo si izposodi, ima raje danes 100 kot čez leta 110.

In kar je pri vsem skupaj najlepše – vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno, in kaj ni. Več kot se menjuje, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.

Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem OK in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.

Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.

A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto, da bi se kapitalist prosto odločil ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

Seveda bo kdo rekel, da to pa ni pravično in solidarno, da ima nekdo mesnico, nekdo pa ne in po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, da jo dobijo vsi.

Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Boljše se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug za drugega pripravljeni kaj nuditi tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej, kadar gre za preživetje in eksistenco. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.

Več kot je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizije, ne samo kruh, morali deliti bolj solidarno.

O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.

Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.

Skratka

Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij potrebno podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.

Najprej objavljeno v Časniku junija 2020.

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.

Sindrom motenosti z Janšo?

Predsednika ZDA Georga W. Busha so nekateri Američani tako težko prenašali, da so za njihove težave izumili izraz »Bush derangement syndrome« oz. sindrom motenosti z Bushem. Še dosti težje so nekateri Američani prenesli izvolitev Donalda Trumpa. Voditelj »napredne« CNN Fareed Zakaria je duševno motnjo zaradi Trumpa definiral kot »tako močno sovraštvo do Trumpa, da pride do izgube razsodnosti«. Nekatere scene iz množičnih protestov na ameriških ulicah v letu po njegovi izvolitvi so res kazale, kot da so nekateri izgubili pamet. Kar samo se ponuja, da bi tudi biciklistične proteste pojasnili z duševno motenostjo z Janšo.

Ampak to bi bilo preveč enostavno. Najlažje je nekoga, ki ga ne razumeš, proglasiti za norega. Ni spoštljivo. Ne terja nobenega napora. Ne terja nobenega soočenja z lastnimi predstavami o svetu in okolici.

So izjeme. Kdo tudi je nor. Kdo je tudi zloben. Kdo tudi bolezensko sovraži. Kdo si tudi želi konflikta. Kdo za svojo patologijo išče množico, v katero bi se lahko skril. Ampak to niso vsi. Verjeti želim, da je patologija omejena na majhno manjšino, katerih manire poznamo tudi iz spletnih omrežij. Večinoma pa gre pri tem kolesarjenju za dobronamerne državljane. In te bi rad razumel.

Minila so že tri kolesarjenja, pa še vedno nismo slišali prepričljive racionalne razlage, zakaj protestirajo. Psihologi radi človeško mišljenje delijo na racionalno in čustveno komponento. Haidt je razliko pojasnil z jezdecem in slonom (vir): jezdec predstavlja razum, slon pa čustva, intuicijo, hitro razmišljanje brez pretiranih analiz (vir). In kar so Hadit in ostali ugotavljali, je, da odločitve sprejema slon. Odločamo se intuitivno. Razum vključimo šele, ko moramo svojo odločitev pojasniti, razložiti, najti »pametne« razloge, zakaj smo se odločili, kot smo se. Jezdec – razum – je predstavnik za stike z javnostjo za procese, ki tečejo pred-razumsko.

V to shemo, da so v ozadju neki nerazumski procesi, sodijo tudi pojasnila psihologov, češ da se protestniki na ulicah in trgih razrešujejo svoje probleme z očeti in ne z Janšo. To je odlično obdelal mag. Vodeb (vir). Ampak tudi to pojasnilo je za nasprotnike kolesarjev preveč udobno.

Ko zagovarja čustvene protestnike, Jaspers (vir) piše o čutenju-mišljenju kot o enem procesu, ki vključuje oboje – čustva in razum; da oboje sodeluje pri tem, kako razumeti svet okrog sebe in kako se naj odzvati in da so čustva enakovredna razumu. Čustva opozorijo, s čem bi se kazalo razumu ukvarjati. Podobno, kot po Heideggerju svet razpade na objekte, s katerimi bi se kazalo razumsko ukvarjati šele, ko imamo kakšno težavo z njim.

In kolesarji seveda imajo s svetom težavo.

Težava je, da so, odkar se spomnijo, poslušali, da je največja katastrofa, ki se Sloveniji lahko zgodi, vlada pod vodstvom Janeza Janše. Zadnje volitve so sredstva javnega obveščanja postavile v okvir, kdo gre z Janšo ali ne. Desetine naslovnic Mladine so s kioskov kazale podobo pošasti. Zadnja na vrhuncu epidemije ga je kazala kot virus.

Njegovemu prihodu na oblast bi morala slediti diktatura, zaplembe številk Mladine, zapiranje novinarjev, prepoved delovanja političnih strank, revščina, vojska na ulicah, državni udar, pretepanje protestnikov, internacija na Goli otok … To ni folie à plusieurs, norost množice, tako dnevno strašijo sredstva množičnega obveščanja.

In seveda se nič od tega ni zgodilo. Predstava o resničnosti in resnična resničnost sta se pokazali povsem nasprotni. Kako uskladiti prosto kritizerstvo vlade v sredstvih javnega obveščanja, prosto kršenje pravil o epidemiji, prosto protestiranje, … s propagando, da Janša pomeni konec sveta?

Resničnost in predstavo o njej je treba uskladiti. Kako privid uskladiti bolje kot v družbi tistih, ki tudi verjamejo v privid? »10.000 ljudi se ne more motiti. Torej imam prav. Res se je zgodil državni udar, res ni več demokracije, res so volitve do nadaljnjega odpovedane, res je bil Janša za predsednika izvoljen bez ograničenja mandata«. Mislijo.

Pametni seveda ne bodo svojemu razumu pustili, da bo okrog razlagal, da protestirajo zaradi naštetega. Ker se s prostim očesom vidi, da ni nikjer tankov na ulicah in vojakov na vogalih. In bodo našli, da protestirajo, ker korupcija, ker pisma v tujino, ker kadrovske menjave, ker Janša čivka. Ampak niso bili na ulici, ko je bila korupcija dokazana, npr. o žilnih opornicah, ko so levičarji pisali v tujino in se pritoževali čez desno politiko, ko so kadrovsko menjali na drugi strani.

Ostanejo pravzaprav samo Janševi tviti.

O tem, kako si je Deng Xiao Ping prizadeval modernizirati Kitajsko, kroži šala: da se je peljal proti križišču in ga je šofer vprašal, kam naj zavije, levo ali desno. Deng da je rekel, vklopi levi žmigavec in zavij desno. Polni socialistične retorike in rdečih zastav z zvezdami so Kitajci odprli vrata kapitalizmu in država je obogatela. Janša kot da bi počel ravno obratno. Kar naprej vklaplja smernike za v desno, ko pa je za volanom, pa vozi bolj ali manj naravnost. Če ne celo levo z vsemi temi bogatimi socialnimi ukrepi. Nobene »desne« reforme mu ne očitajo, niti ni privatiziral bolj kot leve vlade. Da vozi naravnost, nihče ne opazi, ker se vse bliska od smernika. Desnega.

In ti smerniki so moteči. Nekateri žaljivi, nekateri nesramni, nekateri pa zadenejo naravnost v slabo vest njegovih nasprotnikov. Zapiči in potem še dreza v rano. Ne pušča prostora za umik. Pritisne ob steno. Čeprav sem prepričan, da so ga nekje na obramboslovju učili, da dober vojskovodja vedno pušča nasprotniku prostor za pobeg. Možnost umika zmanjšuje voljo do borbe. In bistveno - na koncu šteje, kam se pripelješ in ne kakšne signale daješ.

Ja, tviti so moteči, ampak ponavljam, če ni hujšega …

In za povprečnega državljana ni nič hujšega. Je pa hudo za vse tiste, ki se nadejajo, da jim bo država delala usluge. Usluge na drobno za tiste nevladne organizacije in sredstva javnega obveščanja, ki si jih leve vlade plačujejo, da imajo podporo »civilne družbe«. In na debelo za omrežja, ki potrebujejo državo zato, da so njihovi posli bolj donosni. Ki zmagujejo na razpisih. Ki dobavljajo medicinsko opremo z bogatimi maržami tudi ko ni izrednih razmer.

Za te kroge so protestniki na kolesih samo koristni idioti, ki bodo omrežjem omogočili, da si bodo postavili bolj uslužno vlado. V sredstvih javnega obveščanja bomo brali, da je prinesla politično stabilnost, saj o njej ne bodo grdo poročali. In koristni idiot sem tudi jaz. Ker se vtikam. Ker si želim, da bi politične zadeve reševali vsake štiri leta na volitvah, vmes naj se pa dela. In tako v nekem vzporednem vesolju menda pomagam diktaturi.

Skratka

Podobno udobno, kot je protestnike mogoče na lahko opraviti kot nore, je tudi Janšo udobno odpraviti kot diktatorja. Ne drži ne eno ne drugo. Janša bi lahko več vozil in se manj ukvarjal s smerniki. V prometu jih itak nihče več ne uporablja. Še posebej ne biciklisti. Te prosim le, da vozijo v pravo smer po kolesarskih stezah in da gredo dol s kolesa na prehodih za pešce.

Najprej objavljeno v Časniku maja 2020.

Svetlana Slapšak se je "zmotila"

Gospa Svetlana Slapšak se je v svojem komentarju (Večer, 2.5.2020, povzela Mladina) grdo "zmotila", kaj da sem jaz povedal v intervjuju z dr. Možino na TV Slovenija 26.4.2020. Naredila je tudi natančno tisto, kar zagovorniki zločinske revolucije počnejo že dolgo: skrijejo se za upor proti okupatorju. V celoti zlagano je, da naj bi trdil »da bi morali iz kolektivnega spomina izbrisati NOB in potem bi bili vsi precej bolj srečni«. Resnica je povsem nasprotna. Jasno sem povedal, da je NOB »pokončno, častivredno dejanje, vredno vsega spoštovanja«, da pa ga moramo razločevati od revolucije (okrog 37. minute).

Moja teza ostaja, da žrtvujemo lepšo prihodnost, da bi nekateri imeli lepšo preteklost. Ta lepša preteklost je dobro mnenje o revoluciji in revolucionarjih. Da bi bili njihovi zločini sredi prejšnjega stoletja opravičljivi, je treba skoraj osemdeset let kasneje sejati sovraštvo, nestrpnost ali vsaj nezaupanje do cerkve, pokončnih kmetov, "nepoštene" inteligence, podjetnikov in zahodnih demokracij. S takim vrednostnim sistemom nikoli ne bomo vzpostavili političnega in gospodarskega sistema, ki je globalno preizkušena podlaga za blagostanje.

Gospa Slapšak se s tem ne strinja, do tega ima vso pravico, da si pa prosto izmišljuje, da bi lažje polemizirala, pa ni lepo.

Odgovor je objavil tudi časopis Večer.

Po koroni revolucija?

Zdaj ko smo v zvezi s korona virusom malce zadihali so, poznamo jih, spet dvignili glave in se začeli spraševati, kako bi lahko to epidemijo izkoristili za tisto, kar jih ves čas žuli: demontaža reda, ki se jim ne zdi pravičen, v katerem zavidajo bolj uspešnim, bolj ustvarjalnim, bolj podjetnim. Kot nevzgojen otrok, ki izgublja igro Človek ne jezi se, bi udarili po mizi, da bi vse popadalo po tleh. Spet je govora o spremembi družbenega sistema, o ukinitvi svobodnega tržnega gospodarstva in odpravi kapitalizma. 

To ni nič novega. Vsako krizo, pa naj gre za napad okupatorja, naftno krizo, globalno segrevanje, periodično gospodarsko recesijo, ipd. poskušajo izkoristiti za svojo agendo. Podnebne protestnike kot so Greta Thunberg in Extinction Rebellion poslušamo, kako pravzaprav ne gre za okolje, kako ne gre za toplogredne izpuste, ampak da gre za to da ukinemo sistem, ki je do tega pripeljal.

Kapitalizem je kriv ...

Ja, je nekaj na tem, da danes človeštvo v ozračje spusti več toplogrednih plinov, kot so jih rastline s fotosintezo sposobne razcepiti nazaj v ogljik in kisik. Drži, v kameni dobi te težave ni bilo, ne v antiki, tudi v srednjem veku so ljudje pravzaprav kot vir energije uporabljali les, torej produkt naravnega ločevanja atmosferskega co2-ja na ogljik v lesu in kisik v zraku. Ali pa so uporabljali živalske oziroma človeške mišice, ki so v energijo pretvarjale travo, žgance, zelje in podobne stvari.

Šele industrijska revolucija in vsi izumi, ki so povezani z njo, da človeštvu na razpolago vso zalogo energije, ki se je na planetu odlagala milijarde let kot plin, nafta in premog. Izumi industrijske revolucije so dali inovacije, ki so človeštvu omogočile, da je imel pozimi zakurjena bivališča, pisarne in tovarne, da je potoval s parniki, vlaki, avtomobili in letali. In da si poleti vse to hladi na udobno temperaturo.

Eksplozija inovativnosti je neločljivo povezana z družbeno ureditvijo, v kateri je lastnina varna, ustvarjalnost svobodna in kjer želje in potrebe vseh usmerjajo, kaj bodo ljudje počeli - namreč tisto, kar si ljudje želijo. Z grdo besedo se temu reče kapitalizem, kdor se te sramuje, lahko uporabi izraz inovativna družba. Ali pa tržno gospodarstvo. S pridevnikom socialno ali celo eko-socialno. Pridevniki ne spremenijo bistva. Ker je svoboda, je v uporabi več glav. Ker je lastnina varna, se splača danes nečemu odpovedati, da bi bilo boljše jutri. Ker se dela tisto, kar ljudje želijo, so ljudje v glavnem zadovoljni.

Kapitalizem je doživel nesluten uspeh. Prehranil je veliko več ljudi, močno se je povečalo število prebivalcev, veliki večini teh se ni bilo treba več ukvarjati s tem, kako pridelati hrano, kako obdelovati polja, ampak so se ukvarjali z drugimi stvarmi, z delom v industriji, z izobraževanjem, z znanostjo, s kulturo. Skratka zelo se je povečalo število ljudi, ki niso živeli na kmetih, od zemlje. Odšli so v mesta, katerih velikost eksplodira z roko v roki z razvojem tržnega gospodarstva. Nekoč v Evropi, danes v Aziji in Afriki.

... tudi za epidemijo

Mesta razumemo tudi kot eno od rešitev za vedno večji okoljski odtis, ki ga človek pušča na planetu. V mestih smo ljudje natlačeni skupaj, kot piščanci v hlevski reji, in naravi ostaja več prostora. Primerjajte samo, kako gosto poseljeno je recimo neko Štepanjsko naselje v primerjavi s hišami na vasi ali v primestnih naseljih. V mestih je seveda gneča, vrvež, ki ga imajo nekateri radi. Gneča je v avtobusih, gneča je na podzemni, gneča je v trgovinah, gneča je na ulicah, gneča je v lokalih, gneča je v kinematografih ...

Mestna gneča je idealno gojišče, da se širijo in razvijajo epidemije. Več kot nas je, bolj kot smo skupaj, lažje se širi. Če bi ostali v srednjem veku, taka bolezen morda sploh ne bi prišla tako daleč. Nikakor pa ne tako hitro in ne v vse države skoraj istočasno. Glede epidemij je bilo še veliko bolj varno življenje v kameni dobi - veliko prostora, ki ga je pleme potrebovalo za preživetje, nizke koncentracije ljudi, so imele za posledico, da so se, če sploh, epidemije širile počasi. So pa cepali kot muhe od lakote in drugih bolezni, pa tudi za brisanje zadnje plati ni bilo troslojnega toaletnega papirja.

Skratka, podobno, kot za podnebne spremembe je tudi za COVID-19 kriv kapitalizem.

Ga zato velja odpraviti?

Vprašanje, ki se nam postavlja, je, ali je zato potrebno ta sistem odpraviti. Ali je potrebno zamenjati sistem, ki je vendarle potegnil ljudi iz revščine, da imajo danes dobro hrano, zdravo vodo, dostop do šolanja, internet ... V praktično vseh državah, ki so se odločile, da nehajo eksperimentirati in uvedejo tržno gospodarstvo, so se socialne razmere izboljšale za vse in revščina zmanjšala. Menda izkoriščani ljudje v kapitalističnih državah so živeli veliko boljše od tistih, kjer so tovariši dali tovarn delavcem, zemljo tistemu, ki jo obdeluje, zase pa obdržali konjak in cigare iz uvoza. Razen nekaterih zavistnežev, delomrznežev in psihopatov to vidijo vsi.

Drugi argument za prevrat pa je, da med epidemijo države posegajo po sredstvih, po katerih so sicer znane diktature. Kontrolira se gibanje, komandira cele gospodarske panoge, uvaja se policijska ura, v nekaterih državah celo cenzura poročanja. Ljudem se podarja denar, ki ga niso zaslužili in ga jemlje tistim, ki ga pač imajo - za zdaj z izposojanjem ga države jemljejo bodočim generacijam. In naši prijatelji na skrajni levi pravijo, no vidite, kako dobro se to obnese med epidemijo, škoda, da tega ne počnemo tudi v običajnih razmerah.

Vprašanje torej je, ali so razmere med epidemijo izredne, in so tudi ukrepi izredni in izjemni, ali pa so razmere pravzaprav podobne normalnim in bi se ukrepi, ki se obnesejo zdaj, obnesli tudi sicer. Naši prijatelji nas poskušajo prepričati v to drugo: da potrebujemo več države, več prerazporejanja, manj svobode, manj varnosti lastnine; da bo država povedala, kaj potrebujemo in si želimo in to tudi dobavila. Po potrebi na karte. Pravijo, da je epidemija kronski dokaz, da bi se država morala več vmešavati v gospodarstvo, v človekove pravice, v socialni položaj ljudi.

Predlagajo, da bi izjemne rešitve, ki jih terjajo izjemne okoliščine, podaljšali za vedno. Da bi vsak dobil nek dohodek, pa če dela ali, ne; da bi bili delavci lahko kar za zmeraj na čakanju; da bi nekatere gospodarske panoge za nedoločen čas držali priklopljene na finančno infuzijo. Ker denar ne raste na drevesih, mora vse to nekdo plačati in plačevali bodo tisti, ki dobro delajo. Ki imajo srečo, da jih epidemija ne prizadene ali pa so se jih prilagodili. Če bo država jemala uspešnim, da bi pomagala neuspešnim, bo na koncu propadlo vse, kot se je zgodilo ob bankrotu socializma konec osemdesetih.

Skratka

Skratka, to je nekako tako, kot bi nekomu, ki si je za delo na blatni njivi nataknil gumijaste škornje, te škornje svetovali tudi, ko bi se odpravil na maraton. Češ, poglej kako dobro so se obnesli, ko je bilo res hudo. Seveda mora država pomagati, da nihče ne bo ostal brez strehe nad glavo; da nihče ne bo lačen; ostal brez dostopa do šolstva in zdravstva; brez neke koristne vloge v družbi. Vendar mora hkrati ustvariti razmere, da se bo gospodarstvo lahko novim razmeram prilagodilo. Svobodno tržno gospodarstvo je tista ureditev, ki se je do zdaj izkazala za najbolj prilagodljivo.

Najprej objavljeno v Časniku 21.4.2020.

Ustavite histerijo!

Slovenija se že mesec dni ukvarja s tem, da je Marjan Šarec odstopil. Dobro leto so stvari tekle same od sebe. Javni sistemi, za katere se ni nihče prav brigal, so začeli kazati znake zanemarjenosti. Najbolj se to pozna pri zdravstvu in vojski. Ampak hirali bi sistemi lahko še dolgo, pa se ne bi zgodilo nič. Predsednik vlade je vrgel puško v koruzo, ko bi moral začeti opravljati vlogo predsednika vlade in koordinirati razlike med strankami in ministri - ko bi letalo potrebovalo pilota. 

In del Slovenije že en mesec grabi panika, kaj bo, če bo predsednik vlade Janša. Delajo zaloge moke, olja, toaletnega papirja in ribjih konzerv za primer pomanjkanja, ki bi nastopilo pod Janšo. Kupujejo madžarsko slovenske slovarje, ker bomo spet govorili nemško. Delajo si kopije interneta, ker kmalu ne bo več dostopen.

In pišejo peticije, kjer bi demokracijo varovali tako, da ja ne bi prišlo do menjave oblasti. Ker demokracija je procedura. Kakšne rezultate ima ta procedura, da so na oblasti in pri ekonomskem koritu vedno eni in isti, to ni pomembno. Važno, da je mogoče narediti vse kljukice pri kraljici demokracije. In Janša da lahko demokracijo lastnoročno uniči. Občutek imam, da Janši njegovi sovražniki pripisujejo še večjo nadnaravno moč kot njegovi oboževalci.

»Kaj je bolj demokratično kot volitve?«

Šarec je bil morda mislil, da bo z odstopom izvedel Salvinija. Ankete so mu merile procente tam nekje v tridesetih, vsi v njegovi okolici pa so ga tako hvalili, da je v še sam verjel, da bi s predčasnimi volitvami vnovčil tisto izjemno vodenje vlade v preteklem letu, uničil koalicijske partnerje in se v naslednji mandat kot čisto pravi Drnovšek zavihtel s 30 plus podpore. »Kaj je lepše, bolj demokratično, bolj dostojanstveno kot omogočiti ljudem besedo na volitvah«. Tega ni rekel Marjan Šarec ampak Matteo Salvini.

Ne vemo, kaj bo, vsekakor pa bo dolgo trajalo. V Italiji je od trenutka, ko je Salvini sprožil vladno krizo, do trenutka, ko so imeli novo vlado, minil manj kot mesec. Pa Italije nimamo ravno za primer učinkovitosti. V Veliki Britaniji so v manj kot dveh mesecih izvedli volitve, sestavili vlado in vlada je izvedla Brexit. V Sloveniji v dveh mesecih niti glasov ne preštejemo do konca.

In potem pričakujete, da se bo kaj drugega zgodilo hitro in brez stahanovskih naporov? V Sloveniji so državo preko vsake mere zakomplicirali. Na vseh področjih. Od zaščite osebnih podatkov do pritoževanja na javne razpise. Zato se nerazumno vlečejo sodni postopki, čakate na gradbena dovoljenja, na zdravniški poseg, na tretjo razvojno os …

Država že dve leti v leru

V socializmu smo stali v vrsti za pralne praške, olje, sladkor, bencin, če omenim samo najnujnejše. Danes je trgovina privatizirana in trg deluje. Smo pa iz države naredili blodnjak zakonov, predpisov, pravilnikov in uredb, da lahko vsak uradnik na vsakem nivoju neskončno časa zavira vsako odločitev. Za vse, kar naj bi nudila država, se čaka v vrsti. Dolgo časa. In v taki državi pričakujete, da bo menjava vlade kot leteča menjava v hokeju?

Zato, ker je tega prostega teka dovolj, sem podprl poziv, da se oblikuje nova koalicija. Da vzame zadeve v roke in prosti tek prekine. Če bi bil seznam naslovnikov le še malo daljši in bi prijazno pisali Levici in Jelinčiču, da naj premislita, ali ne bi morda podprla nove vlade, bi soglasje umaknil. Podpora Levice katerikoli koaliciji škodi. Njihov program in načela so skregani z vsemi preizkušenimi principi, ki delajo družbo bogato.

IKEA demokracija

Pohištvo so nekoč delali tako, da je šlo iz roda v rod. Pohištvo iz IKEE se lahko menja skoraj tako kot obleke. Na hitro se sestavi, na hitro razstavi in zastari. Take so stranke na slovenski politični sredini.

Seniorji poštene inteligence so podpisali poziv za reševanje slovenske demokracije pred Janšo. Kot da bi ta demokracija sploh delovala. Delujočega večstrankarskega sistema nimamo. IKEA stranke imajo skoraj tretjino sedežev v parlamentu, menda 2/3 poslancev so novinci, ki jih trajno uradništvo in globoka država lahko precej poljubno šofira. Ki ne bodo nikoli za nič odgovarjali, ker jih bodo nadomestili novi novinci. Sistem zavor in ravnotežjih ne deluje. Inštitucije si medsebojno ne gledajo pod prste. Oblast je troedina, štiriedina, če dodamo še medije.

Nadzor nad oblastjo bi moral teči tudi v času – da se torej opcije na oblasti menjajo. Pri nas se ne. 80% časa ima vlado ena opcija in njeni pripadniki, pomagači in koristolovci se navadijo, da so abonirani na oblast, nezmotljivi in nedotakljivi. Menjave so potrebne že za to, da se politika, uradništvo, klintelistični del gospodarstva ipd. navadijo, da se lahko zadeve tudi obrnejo, da bodo oni nekoč opozicija in da ne bi bilo dobro, da se preveč razkomotijo.

Dobro bi bilo, da se kateri od IKEA strank omogoči, da se sčasoma preoblikuje v resno stranko, ki ima ideologijo, program, podpornike na terenu. Ne pa, da je ideologija ustavljanje Janše, program so službe za strankarski vrh in teren nekaj priliznjencev, ki se nadejajo priboljškov.

Lindy efekt

Tudi za stranke namreč velja učinek Lindy – to je teorija lastnika neke okrepčevalnice na Broadwayu, da je bodoča življenjska doba gledališke predstave sorazmerna njeni trenutni starosti. Dlje, kot se nekaj igra, večja je verjetnost, da se bo to še dolgo igralo. Starejša kot je neka stranka, večja je verjetnost, da bo ta stranka še nekaj časa pri življenju. Koalicija z SDS je Lindy rešilni obroč za SMC, Desus in kdor se bo še priključil. SD ga ne potrebuje in se tako tudi obnaša. Čeprav bi si osebno najbolj želel, da bi oblast v Sloveniji prevzeli odrasli, ki jih je, priznajmo, še največ - in v tem vrstnem redu - v NSi, SDS in SD.

Sicer pa - od nove vlade ne od volitev nimam nobenih pričakovanj. Če Janša sestavi vlado, bo v njej v manjšini. To ne bo preprečilo samo kakšnih orbanovskih potez, ampak zna ustaviti tudi bolj odločne korake pri deregulaciji, debirokratizaciji in pocenitvi države. Se bodo pa zadeve vsaj premaknile iz lera. Razreševati se bodo začeli najbolj akutni problemi.

Edina večja korist nove koalicije bi bila vzpostavitev normalnosti v slovenskem političnem prostoru. 25% volivcev ne bo več izločenih iz politične igre, konec bi bilo političnega apartheida, SDS bi hočeš nočeš morala postati bolj umirjena, konstruktivna in prijazna. Na levi sredini se zna oblikovati kakšna stranka z ambicijo postati stalnica v političnem prostoru – z resno, odgovorno, k rezultatom usmerjeno politiko, ki naredi kaj otipljivega za volivce. Ne pa, da jih krmi s parolami o Janši, enobeju in neoliberalizmu. Nič od tega se namreč ne da namazati na kruh.

Skratka

Skratka, če uspemo priti do nove vlade, bi znala biti politična histerija iz mainstreama odrinjena na levi rob političnega prostora. Kjer ji je tudi mesto. In na skrajno desno, kjer bodo drugi histerično najedali, da vlada ni naredila tako, kot je Orban ali bi Salvini.

Žalostno dejstvo je, da brez SDSa ali Levice v Sloveniji ni mogoče vladati. Če bi bili moč Nove Slovenije in SDS ravno obrnjeni, bi že dobro leto imeli desno-sredinsko vlado. Ampak nista. Izbira je med SDS in Levico. Kogar zanima delovanje državne, delovna mesta in napredek, mora ugotoviti, da SDS sicer ni brez tveganj, je pa manjše zlo od novih in novih eksperimentov »s podporo Levice«.

In kar se zdravja demokracije tiče: za SDS smo lahko prepričani, da bo pod nadzorom vsaj 571 medijskih psov čuvajev, stotnije poštene inteligence, vstajniške ulice, opozicije in koalicije. Oblast levice je tista, ki je v tej državi omejena samo z lastno nesposobnostjo.

Najprej objavljeno v Časniku februraja 2020.

Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:

Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir

Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.

Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.

Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.

Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.

Nova sredina

Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje.

Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.

Objavljeno na Časniku 10.12.2019

Najboljše stranke najboljšega soseda

V četrtek smo v oddaji Tarča gledali dokumentarno oddajo o mahinacijah ljubljanskega župana pri gradnji športno-trgovskega kompleksa Stožice. Zgražanja je bilo veliko na levi in na desni. In vendar ostaja kot župan trdno v sedlu. Ker ve, kdo je na slovenskem gospodar. In temu primerno posluje njegova trgovina.

Pred časom je Jankovićeva oblast na mestne vpadnice ponovno namestila rdeče drogove z zvezdami. Če se o tem ne bi pisalo, ne vem, če bi jih sploh opazil. Originalno so bili postavljeni v svinčenih časih, ko je oblast z ikonografijo sistematično krepila socialistični izgled krajine. Verni ljudje so postavljali kapelice in znamenja, verniki v ideologijo pa drugačne opomnike. V sivini tistega časa so bili nekaj metrov visoki drogovi s kričeče rdečimi zvezdami na vrhu vidni povsem drugače kot danes. Bilo so nekaj barvitega, kar je štrlelo iz brezbarvnega, neambicioznega ozadja. Danes se moram prav potruditi, da jih v kontekstu bleščavih jumbo plakatov, pisanih vozil in utripajočega neona sploh opazim.

Ujeti v rdečo žico

Rdeči drogovi so postavljeni na mestih, kjer trasa žice okupirane Ljubljane križa vpadnice. Zgodovinar Damjan Hančič v članku Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942 (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 2–3, str. 63–86) ugotavlja, da je od julija 1941 do konca oktobra 1942 revolucionarna stran v mestu Ljubljana likvidirala 173 Slovencev, približno polovico znotraj teritorija, ki ga je februarja 1942 odrezala žica, druge pa v takrat še primestnih vaseh. V istem obdobju so trojke na istem ozemlju ubile tri italijanske vojake, tri policijske agente, enega nemškega šoferja in eno fašistko, skupaj torej osem (s številko 8) ljudi. Nekatere od teh menda po pomoti. Ena proti dvajset je bilo torej razmerje med bojem proti okupatorjem in bojem proti razrednemu sovražniku.

Ob žici je povsem prijetna sprehajalna pot, pohod ob žici lepa družinska rekreacija, vračanje revolucionarnega značaja pa ljudi deli. Črna žica je po koncu vojna postala rdeča. Nova oblast jo je po osvoboditvi uporabljala še nekaj mesecev, da ji ne bi ušel kak bodoči politični nasprotnik. In v rdečo žico smo simbolno spet ujeti. Ker se županu splača. Ne nepremičnine, ne Mercator, ne mestna podjetja, rdeče zvezde so županov najboljši posel. Za rdeče zvezde ima najboljše kupce.

Jankovićev monopoly

Vsi poznate igro Človek ne jezi se. Mečeš kocko in možičke podiš po igralnem polju. Igra Monopoly je nekaj bolj komplicirana. Igralno polje je mesto, kjer zidaš hiše in hotele, skrbiš za vodo, kanalizacijo, železniške postaje in podobno. Tudi v tej igri podiš svojega igralca okrog, kupuješ, prodajaš, investiraš, skubiš soigralce ali pa te oni skubijo. Če pristaneš na določenem polju, izvlečeš karto z naključnim dogodkom – nenadna dediščina, nepredvideni davki in podobno. Morda moraš v zapor in si za nekaj časa izločen iz biznisiranja. Ena od kart je tudi karta za izhod iz zapora. Če igralca doleti, da mora v zapor, si s to karto kupi takojšen izhod iz zapora in lahko biznisira naprej.

Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

V pravem monopoliju so županova podjetja pridelala vsaj 30 mio izgube. Kar ni ravno poslovna referenca. Bolj je uspešen pri zbiranju pravih kart. Kot verjetno mnogi tajkuni slovenske tranzicije, se je tudi Janković gibal po tanki črti, ki loči dovoljeno od prepovedanega. Vsi ti tajkuni so imeli na plačilnem listu najboljše odvetnike, ki so skrbeli za to, da bi bili posli zakoniti. Ali da bi se jih z nekaj dobre volje dalo interpretirati kot take. Med zadnjo krizo je dobre volje zmanjkalo. Danes so nekateri tajkuni v zaporu, drugi so zvezde družabne kronike. Eden je celo župan glavnega mesta. Ima dobre karte.

Taka karta je, da ne dovoli pokopa žrtev revolucionarnega nasilja na Žalah. Da podeljuje častna meščanstva pravim ljudem. Da prave ljudi, njihove sinove in nečake jemlje v službo ali za svetovalce. Da podpira vsako rdečo veselico, ki se zgodi v Ljubljani in širše. In da je postavil nazaj tiste rdeče zvezde na vpadnice.

Najboljši sosedje

Narobe bi bilo to kolumno razumeti kot še eno v vrsti kritik ljubljanskega župana. Spoštujem in cenim, kar je bilo v mestu v njegovem času narejeno. Moti me sicer način, tudi kakšna rešitev, ampak poanta je drugje.

Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.

Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.

Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.

Objavljeno v Časniku 9.10.2019.

Sramota!

Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. Lahko smo verjeli, da s tem, ko se pretvarjamo, da živimo v normalnem okolju, prispevamo k normalnosti tega okolja. Da s svojim prepričanjem ustvarjamo resničnost in pomikamo resničnost v smer, da bo nekoč boljša, kot je danes.

10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. 42 poslancev Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa je poteptalo sveta ustavna načela. To so naredili z isto oblastno aroganco, s katero s njihovi predhodniki vladali po letu 1945, in z isto nestrpnostjo in sovraštvom do drugače mislečih, s katero so njihovi predhodniki sprožili boljševiško revolucijo v letih 1941/42.

Tudi tokrat so v boju šli do konca, tako kot gre lahko do konca samo »novi človek«. Človek, ki je ostal brez vseh civilizacijskih zavor. Evolucija je živali navadila, da se za mesto v hierarhiji ne pobijejo do konca. Borbe med Petersonovi raki ali pa Laibachovimi gamsi niso na smrt. Niso do konca. Zahodne demokracije pustijo poražencem dihati. Volilne zmage tam niso totalne. Najde se kompromis. Novi človek, ki so ga za svoje projekte opogumili totalitarizmi 20. stoletja, je pa brez zavor. Gre do konca. Gre na 0 % procenta financiranja. Do dna. Ker nižje ne gre.

Proti civilizaciji

Skupina državljanov se je, prepričana, da se jim godi krivica, obrnila na sodišče. Sodišče jim je pritrdilo in naložilo izvršni oblasti, da krivico odpravi. Ampak izvršna oblast krivice ni odpravila. Niti ni naredila koraka v smeri, da bi krivico odpravila. Nasprotno. Skupino državljanov se je odločila kaznovati in je uzakonila rešitev, ki tiste, ki so šli na sodišče po pravico, postavlja v še slabši položaj. Na 0 % za jutranje varstvo in podaljšano bivanje, ki je za šolo obvezen.

0% za kazen. Ker so se drznili pritožiti, da so drobtinice z mize premalo. V opomin vsem drugim, ki bi se utegnili pritoževati, da je stopnja pluralizma pri nas premajhna. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da ne bi s hvaležnostjo gledal na malenkosti, ki jih sistem dopušča v smeri normalne demokratične države. Cilj je zastraševanje. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da bi ogrozil, kar je nedotakljivo.

Gospodarstvo je dotakljivo. Dopuščajo nekatere pojavne oblike kapitalizma. Na splošno je sistem do podjetnikov neprijazen, se pa da dobro poslovati, kjer oblast lahko svojim prijateljem pomaga do zaslužkov. Prirejeni razpisi, preplačevanje storitev ali zakonsko ustvarjene potrebe nekaterim kompenzirajo visoke davke in neprijazno gospodarsko okolje. Tudi subvencija redkim tujcem, ki le pridejo v Slovenijo, pomaga k dajanju vtisa tržnega gospodarstva.

Šolstvo, sodstvo in mediji, to je pa nedotakljivo in mora biti trdno v rokah kontinuitete. Ne 99 %, pač pa 100 %. Sedem šol od sedemsto je preveč. Ker sicer bi se lahko opazilo, da je žaba v topli vodi. Da je voda, ki se vsem ribam zdi nevtralna, neideološka, laična … pravzaprav slana. Ker sladke sploh ne poznajo in nikoli ne bodo smeli v njej plavati.

Zato so povozili odločitev Ustavnega sodišča, mnenje Službe vlade za zakonodajo, mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, mnenje uglednih pravnikov …

Proti naravi

In gre še za več kot za pravo. Gre za naravno pravico staršev, da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje. Ta pravica je stara toliko, kolikor je star koncept staršev – da se torej otrok rodi očetu in mami in ne kar tropu. Da ga vzgajata oče in mama in ne kar cela vas. To je pospešilo prenos znanja med generacijami, nekatere »večne« resnice pa so omogočile, da so se, zaradi svoje trajnosti, obrusile v času. Ker so bile nespremenljive, so se izkazale, ali pa ne, skozi daljše časovno obdobje. 50.000 let človeštvo napreduje po zaslugi tega, da se otroci učijo od staršev. Da starši spoštujejo, kar so vedeli dedje in pradedje.

Enakopravnost ljudi je novejšega datuma. Svoj izvor ima v enakosti duš oz. enakosti pred Bogom. Še utrdila je enakopravnost staršev, da svoje otroke vzgajajo po svoje in ne po navodilih tistih, ki imajo več pravic.

Enakopravnost pravnih oseb, torej raznih inštitucij, podjetij, je še mlajša. Od Magne Carte dalje pa Zahod oblast dela odgovorno, podložno in nikakor ne privilegirano pred podložniki. Inštitucije oblasti – razen kot gre za ustvarjanje reda – niso privilegirane pred institucijami ljudi. Kralj ali grof ne smeta trgovati pod boljšimi pogoji kot njuni podložniki.

In čisto na koncu se potem pojavi brezplačno osnovno izobraževanje. Z njem se poskuša vsem ljudem zagotoviti neko minimalno izobrazbo. Od nekdaj je bil skriti cilj šol tudi ustvarjati »družbo« in kohezivnost v njej. Šole so bolj ali manj prikrito privzgajale ljubezen do Boga, cesarja, naroda, diktatorja, ideološkega kulta ali vsiljevale določeno filozofijo. Pri čemer je treba povedati, da se bog Jehova raznim ljudstvom očitno obnese že 4000 let, ta ali ona pravkar izmišljena politična ideologija pa preizkusa časa še ni opravila.

Moč Evrope

Ampak moč Evrope je bila vedno v tem, da je iskala napredek v različnih smereh. In je zato več inovirala kot npr. Indija, Kitajska ali Islam. To pomeni, da je v naši kulturi, da je treba tudi pri izobraževanju otrok dopustiti pluralizem. Res je, da evropske države na različne načine financirajo šole. Nikjer pa ni šolstvo tako enobarvno, kot v Sloveniji. Tako je enobarvno, da te barve sploh več ne vidijo. Kot ribe v morju ne čutijo, da so v slani vodi.

Ker obstaja naravna pravica staršev, da otrokom izberejo šolo skladno s svojim prepričanjem in ker smo kot civilizacija sprejeli, da državno ne more imeti prednosti pred zasebnim, in ker smo se socialno odločili, da naj bo šolanje brezplačno, je seveda nujno, da se financiranje izobraževanja izenači, ne glede na to, ali ga izvaja vladna ali nevladna šola.

Druga rešitev pa je, da država organizira waldorfske, Montessori ali katoliške šole. Oz. da starši s tem, da so finančno povsem enakopravne nevladne šole prazne, dokažejo, da vladne šole v celoti uresničujejo njihovo pravico, da se otroci izobražujejo skladno z vrednostnim sistemom staršev. Vse drugo je necivilizirano.

Sramota

Skratka, predlagatelja pobalinskega zakona in tistih 42 podpornikov bi moralo biti pošteno sram. Ampak jih seveda ni. Ker so hodili v take šole, ki so jim privzgojile, da je to v redu. Bomo videli, če so v Državnem svetu kaj bolj spoštovanja vredni.

Objavljeno v Časniku 15.7.2019.

Poziv štirih nekdanjih ministrov vladi

Odprto pismo nekdanjih ministrov za izobraževanje

Nedavno so štirje nekdanji ministri levih vlad stopili skupaj in v en glas podprli protiustaven predlog za spremembe financiranja javnih izobraževalnih programov, ki otrokom, ki hodijo v nevladne šole, odrekajo brezplačno jutranje varstvo, podaljšano bivanje in podobno.

Zapisali so: “Slovenija ima enega najboljših šolskih sistemov na svetu tudi zato, ker smo doslej uspeli kot družbeno vrednoto posebnega pomena varovati javno šolstvo. Ta vrednota je bila vedno deležna tudi visoke podpore javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanje talentov, razumeli kot ključen izraz družbene pravičnosti in solidarnosti, vgrajene v naš družbeni ustroj."

Ministri Slavko Gaber, Pavel Zgaga, Lucija Čok in Igor Lukšič so z izjavo, da imamo v Sloveniji enega najboljših šolskih sistemov na svetu močno pretiravali. Rezultati slovenskih šolarjev so v OECD nadpovprečni pri matematiki, znanosti in branju, pa podpovprečni pri npr. finančni pismenosti. Sistem ustvarja solidno povprečno znanje, razvije pa primerjalno malo res odličnih šolarjev. Rezultati raziskave PISA sploh ne potrjujejo teze, da je naše šolstvo zgled enakih možnosti. Nasprotno, pri nas socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. Sistem je podpovprečen ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne.

Izjava spoštovanih kolegov, da je javno šolstvo, »ki vsem ponuja enake možnosti […] ključen izraz družbene pravičnosti« insinuira, da nevladne šole niso javne šole in da nevladne šole ne nudijo enakih možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanja talentov. Da potemtakem zasebne šole delujejo diskriminatorno do populacij svojih učencev in z doseganjem slabših učnih uspehov od državnih šol varajo starše in izvabljajo denar neupravičeno? Da dejansko s slabšo kvaliteto pouka zmanjšujejo kvalitetno raven izobrazbe Slovencev na državnem nivoju? Da so nekateri otroci v nevladnih šolah diskriminirani napram drugim otrokom v nevladnih šolah? Za tako hude obtožbe so potrebni dokazi, ki jih priskrbijo inšpektorati in ustrezne službe. Če jih ni, se bodo morali spoštovani kolegi pač opravičiti.

Če pa so spoštovani kolegi z navedenim mislili, da se v vladne šole lahko vpiše vsak, v nevladne pa ne, je pa to naravnost zavržno. Edini razlog, da se v nevladne šole ne more vpisati vsak, je, da je teh šol malo, komaj za vzorec. In seveda ne morejo vpisati vseh, ki bi si tja želeli. Preprečevati, da bi bilo nevladnih šol več, z izgovorom, da jih je malo, je od spoštovanih kolegov pritlehno.

V svojih nastopih spoštovani kolegi ne ločijo javnega od državnega šolstva. Javno šolstvo je tisto, ki izvaja javno priznane programe in ga financirajo davkoplačevalci. Izvaja pa ga lahko pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Ali po mnenju spoštovanih kolegov nevladni izvajalci ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega šolstva? Ne izvajajo programa javnega šolstva v celoti? Spoštovani kolegi ves čas zavestno uporabljajo izraz javno šolstvo na mestih, kjer bi morali uporabljati oznako 'vladno', ‘državno’ ali 'občinsko.

Kot ministri za IZOBRAŽEVANJE so oni in smo mi prisegli, da bomo delovali za korist Slovenije. Nobenega dokaza ni, da bi nevladni izvajalci javnih šolskih programov škodili Sloveniji. Da bi škodili otrokom. Nasprotno, ker kljub večjim stroškom obstaja interes za vpis v te šole, starši ocenjujejo, da so te šole koristne. Staršem lahko zaupamo, ker jih gotovo bolj skrbi za njihove otroke, kot za otroke neznancev skrbi spoštovane kolege ministre. Oviranje nevladnih šol, ki so del javnega šolstva, tako pomeni delovanje proti koristim Slovenije. Kot korist Slovenije razumejo starši šolarjev, seveda, in ne sindikalisti ali kulturni bojevniki.

Ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, si ne moremo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema.

Spoštovani kolegi so očitno prepričani, da »enega najboljših šolskih sistemov« lahko življenjsko ogrozi, če bi javne programe na treh nevladnih šolah financirali enako kot na vladnih – če bi tudi tistim otrokom javno financirali npr. jutranje in popoldansko varstvo. Če na tem stoji in pade naš šolski sistem, je pa v prekleto žalostnem stanju.

Za kaj gre spoštovanim kolegom v resnici, so razkrili v zadnjem stavku, ko pišejo »Kot družba, ki je ne glede na velike ekonomske in socialne spremembe znala ohranjati relativno nizko raven socialnih razlik, a je nagnjena k delitvam na ideološki osnovi, moramo biti na to posebej pozorni«. Spoštovanim kolegom se zdi, da je enoumno vladno šolstvo orožje, ki preprečuje delitve na ideološki osnovi. Delitvam se z drugimi besedami reče pluralizem. Demokracije ga negujejo.

Poslance v državnem zboru pozivamo, da pokažejo, da v Sloveniji ne vlada več enoumje, da je konec ideološke zadrtosti, da je Slovenija demokratična država, da spoštuje pravico do izbire, različnost in pluralnost in da uresničijo odločbo ustavnega sodišča, kot je bila zamišljena – da se financiranje javnih šolskih programov na vladnih in na nevladnih šolah izenači.

Ljubljana, 4.7.2019.

dr. Jure Zupan
dr. Žiga Turk
dr. Lovro Šturm
dr. Milan Zver