Intervju: "Komaj čakamo, da evropske izkušnje uporabimo doma."

V četrtek je v Demokraciji izšel intervju z ministrom za razvoj. Za zadnje tri odgovore je zmanjkalo prostora. Tule objavljam vse bistveno:

O tem zakaj je SVR sploh izdala brošuro Slovenija danes:

Državljanom smo želeli sporočiti, da se reforme splačajo. Da dajo rezultate. In s tem ustvariti podlago za to, da bi se država modernizirala še naprej. Dejansko je vlada naredila veliko in nihče ni resno oporekal nobenemu podatku iz brošure. Zato so jo poskusili diskvalificirati z barvami in jo prikazovati kot strankarsko propagando. Namesto, da bi se pogovarjali o zahtevnih izzivih, ki so pred državo in družbo in s katerimi sklenemo vsako poglavje brošure, se pogovarjamo o barvah.

O barvah brošure:

... Pravzaprav brošura ni bila razvpita medijska zgodba do trenutka, ko je opozicija lansirala zgodbe o barvah in podpisih. Agenciji, ki je zadevo oblikovala, nismo glede barv dali nobenih zahtev in praktično brez sprememb potrdili prvi oblikovni osnutek. Barve niso problem, problem je, da je vse v brošuri res!

O tem zakaj brošura poroča samo o uspehih ne pa o inflaciji:

Za opozicijo bi bila brošura primeren izdelek, če bi bila del naporov, s katerimi se poskuša ustvariti vtis, da kvalitetno in strokovno lahko vladajo samo stranke kontinuitete in da so samo on poklicani k vladanju. (…) Je pa res, da koalicija ni bila sposobna zagotoviti, da bi tudi mediji slikali idilično podobo o stanju v državi in pritrjevali zgodbi o uspehu.

Ljudi moti, če kar naprej berejo kritike, če vedno, ko odprejo časopis ali televizijo, začutijo neko napetost, neharmonijo. In morda bodo mnogi zato glasovali za vlado, o kateri se bi lepše pisalo. Ne da bi ta vlada kaj bolje delala ali imela boljše namene.

O Pahorjevi obtožbi o plonkanju naslova brošure:

Vlada je poleti 2006 izdala brošuro Slovenija jutri. Letos je izdala brošuro Slovenija danes. Pa menda SD nima monopola na besedo "danes". Tudi na internetu imena "slovenijadanes.si" niso zaščitili. Dvomim, da bi se Borut Pahor pritoževal o plonkanju, saj je videl naslov brošure, ko je potrjeval svojo izjavo.

O ne-omembi inflacije:

Brošura govori o učinkih reform in drugih vladnih politik. Inflacija je predvsem posledica dviga cen nafte, hrane in drugih surovin na svetovnih trgih. In brošura govori o ukrepih, ki jih je vlada s tem v zvezi sprejela januarja: zvišala je splošno dohodninsko olajšavo, povečala otroške dodatke in zvišala varstveni dodatek upokojencem.

Poglejte, vlada ni kriva, da se je nafta od začetka njenega mandata podražila iz 40 na 140 USD in naj bo to še tako nepopularno povedati, vlada nima nobene odgovornosti, da državljanom kar povprek ta dvig cen kompenzira. Pač pa mora v okviru socialnih politik poskrbeti za najbolj revne. To je letos junija vladam priporočil predsednik Evropskekomisije Barroso. Naša vlada je to naredila že januarja in sistem dograjuje še naprej, nazadnje ta teden, ko je upokojencem s pokojninami pod 500 EUR dodelila poseben draginjski dodatek v višini od 80 do 150 EUR.

O minimalni plači:

Realni padec minimalne plače je primer, za kakšne slamice se lovi opozicija, da bi slikala črno stanje v državi. Poskuša primerjati minimalno plačo v nekem zelo kratkem časovnem obdobju in za povrh še bruto minimalno plačo. Naj primerjajo kupno moč minimalne plače leta 2004 in leta 2008, pa bodo videli razliko. Po podatkih Eurostata se je kupna moč naše minimalne plače v tem času povečala za 14%, po več kot 4% letno. Minimalna plača se je v zadnjem letu zvišala dvakrat in je za 8,6% višja kot lani v tem času, kar pomeni da je realno rasla in ne pa padla.

O tem, ali se slovenska družba spreminja v razredno družbo, na eni strani enormno bogatih, na drugi enormno revnih, da so nekateri enormno obogateli, povprečna neto plača pa je okoli 850 evrov:

Da so nekateri obogateli, ne bi smel biti problem. Da bi lahko povprečno plačo dvignili tako, da bi razdelili bogastvo tistih, ki so obogateli, je star komunistični refleks, ki se napaja v tradicionalni slovenski zavistnosti. Ni pa vseeno, kako je kdo obogatel. Ali je ustvaril podjetje iz nič, kreiral delovna mesta, omogočil desetinam ali stotinam ljudi boljši zaslužek, ali pa mu je zgolj uspelo vknjižiti neko obstoječe bogastvo z obstoječimi programi na svoje ime. Za razliko od kakšnih tujih novih lastnikov niso seboj prinesli nobenega novega znanja. Nevarno je, da bodo ti podjetja na hitro izčrpali, da bodo poplačali svoje dolgove in dobička ne bodo niti vlagali v nove tehnologije niti ne bodo pošteno nagrajevali delavcev. Še bolj nevarno pa je, da se v državi ustvarja prepričanje, da se da hitro obogateti z raznimi mahinacijami, ne pa z ustvarjenostjo in podjetnostjo. (…)

Bogati bodo tudi v razmerah gospodarskega nazadovanja dobro živeli, saj za svoje osebno blagostanje trošijo majhen del svojih prihodkov in še manjši del bogastva. Nek naš tajkun npr. ima 1000x več premoženja od bralca te revije, vozi pa samo desetkrat dražji avto. Pri revnih in tudi pri srednjem sloju je drugače. Praktično vse, kar več zaslužimo, se takoj pozna v kvaliteti življenja. Zato ne razumem zmrdovanja nekaterih na-koncu-jezika-socialnih strank nad gospodarsko rastjo.

O evropskih plačah in evropskih cenah:

Po merilih prikrajšanja - ali si lahko privoščimo počitnice, nove obleke, meso in podobno - smo v Sloveniji nekje med Nemčijo in Francijo. Plače so odvisne od tega, koliko ustvarimo in prav pri ustvarjanju dodane vrednosti v Sloveniji še zaostajamo za evropskim povprečjem. Moti pa se, kdor misli, da bo dobil višjo plačo za isto delo, kot ga opravlja zdaj. Nastajati morajo nova delovna mesta, z višjo dodano vrednostjo. In ustvarili jih bodo podjetniki, ne država. Zato mora država podjetnikom kar se da mehko postlati in jim omogočiti, da dobi njihova podjetnost krila. Več bodo morali vlagati v znanje, v izboljšave delovnih procesov, izboljšati učinkovitost vodenja, izboljšati prepoznavnost z blagovnimi znamkami in dizajnom.

PS na blogu: In ne, nimamo evropskih cen. Pojdite na pivo v katerikoli evropski prestolnici. V Parizu ga pod 8 EUR nisem pil.

O zdravi in bolni gospodarski rasti:

Govoriti o tem, da je slovenska rast bolna, da bi bilo torej bolje, da je ne bi bilo, je poskus relativiziranja dosežkov na gospodarskem področju. Slovenska rast je normalna. Gospodarstvo pač raste v smeri, kjer so priložnosti in še veliko priložnosti je bilo v tem, da se dela bolj produktivno, hitreje, več ipd. Dejansko je le manjši del rasti produktivnosti v Sloveniji posledica strukturnih sprememb v gospodarstvu. Torej posledica tega, da se dela nekaj drugega. Ampak to bo prišlo, ker priložnosti za nestrukturno rast ni več veliko. In država to podira predvsem s podpornim okoljem za podjetništvo in s podporo raziskavam in razvoju.

O makroekonomskih kazalcih in trendih:

Mnogi napovedujejo recesijo svetovnega gospodarstva, vendar kaže, da ta ne bo povsod enako globoka. Največ skrbi je bilo povezanih z ZDA, vendar so bili njihovi rezultati v prvem četrtletju boljši od pričakovanih. Svetovno gospodarstvo vse bolj poganjajo naprej nove ekonomije - Kitajska, Indija, Rusija in tudi nastajajoči srednji sloj v teh državah.

V mednarodnem gospodarskem okolju je pričakovati ohladitev gospodarske rasti. UMAR, ki praviloma napoveduje manj kot se potem realizira, napoveduje, da bo rast v Sloveniji letos in prihodnje leto presegla 4%, kar je še vedno nad ravnjo desetletnega povprečja. In nizke napovedi delujejo ugodno na državno blagajno, ker so tudi državni odhodki planirani bolj skopo. Podatki o gospodarski rasti za prvo letošnje četrtletje so s 5.7% prijetno presenetili. Zaposlenost se še naprej povečuje.

Glava skrb ekonomske politike celega sveta bo inflacija, ki je globalni problem. Visokim cenam hrane in energentov strokovnjaki sicer že napovedujejo umirjanje, vendar znatnih padcev ni pričakovati.

O reformah:

Okvir reform, ki je nastal kako leto po začetku mandata, vsebuje toliko dobrih predlogov, da presegajo okvir enega mandata. Moje osebno mnenje je, da če bi vlada izvedla kakšno reformo več, ne bi bila nič bolj nepopularna.

O enotni davčni stopnji:

V politiki ni problem imeti dobre ideje. Problem je najti dovolj veliko družbeno ali politično soglasje, da se spremembe izpeljejo. Za enotno davčno stopnjo v Sloveniji tega soglasja ni bilo in ne spominjam se, da bi za EDS na volitvah kdo dobil mandat. Namesto, da se je kot pijanec plota oklepalo te rešitve, se da narediti podjetništvu bolj prijazen sistem tudi z množico drugih ukrepov. Kar se je po tem, tudi v senci razprav o EDS, tudi zgodilo.

Osebno mi je EDS všeč, ker gre za enostaven, pregleden in pravičen sistem. Ne vem, če se ga bomo še kdaj lotili, priložnost bi bila v okviru zelene davčne reforme, ko bo treba vzpostaviti neke enotne temelje, potem pa davčno dodatno priviti tiste, ki onesnažujejo okolje.

O tem, ali se strinjam s Šušteršičem, da je treba reforme odločno in ciljno izvajati vsaj dva mandata:

Reforme so stvar dolgoročne strategije države. Lizbonska strategija, ki je v svojem bistvu evropska reformska strategija, je bila zastavljena za 10 let. Dejstvo je, da je reforme lažje izvajati na začetku mandata in tiste nepopularne je bolje izvesti na hitro, podobno, kot se spije grenko zdravilo. Ne samo zato, ker so volitve še daleč, ampak predvsem zato, ker je še svež spomin volivcev, da so dali vladi mandat, pa tudi zato, ker se potem do naslednjih volitev že pokažejo neki rezultati. Reforme je lažje izvajati v drugem mandatu neke vlade. Prvič, zato, ker so pripravljene, in drugič, zato ker je v drugem mandatu lažje delati stvari, za katere smo prepričani, da so za državo dobre, ne glede na to, ali bodo to volivci kdaj razumeli ali ne. Upam, da bodo pomladne stranke zmogle pogum in šle na volitve s programom nadaljnje modernizacije države.

O tem, zakaj so reforme zastale:

Reforme niso zastale zaradi predsedovanja, ampak zato, ker so bile sprejete na nož. In to od prijateljev in somišljenikov tistih, ki danes vedo največ povedati o tem, kako Slovenija potrebuje nekaj novega, drugačnega ... Ta vlada je začela Slovenijo modernizirati leta 2005!

O sindikatih:

V Sloveniji imamo zelo močne sindikate. Imamo jih več, njihovi voditelji med seboj tekmujejo, kdo bo bolj radikalno nastopal. To onemogoča iskanje umerjenih rešitev in konsenza, ker se vsak boji biti tisti, ki bi bil videti šibkejši. Pravzaprav v glavnem branijo interes, da bi bili delavci na svojem delovnem mestu, ki ga imajo za vse večne čase, čim bolje plačani.

Togost in segmentiranost trga delovne sile nam očita tudi Evropska komisija. Zato sem socialne partnerje pozval, da predlagajo rešitve, da bo trg dela tudi dejansko postal trg - da bodo delodajalci lahko pripeljali prave ljudi na prava mesta in se zanje borili z ustrezno plačo. Delodajalci, lastniki, ne pa sindikati, bodo ustvarili delovna mesta, ki bodo bolje plačana, če bo seveda gospodarski sistem dopuščal dovolj svobode. Predloge pričakujem do sredine avgusta, tako, da se bodo stranke lahko do tega opredelile. Podobno vprašanje sem naslovil tudi v zvezi z vzdržnostjo pokojninskega sistema.

O tem, ali so reforme zagovarjali ljudje, ki so v veliki meri vendarle bolj ekonomisti in akademiki kot populisti ali politiki, na drugi strani pa so se soočili z ljudmi, ki so predvsem politiki in populisti, denimo šef sindikatov Dušan Semolič:

Prav zanimiva bi bila analiza npr. časopisnih člankov, kolikokrat se je npr. g. Semolič pojavljal v prejšnjem in kolikokrat v tem mandatu. Reforme oz. nasprotovanje reformam so mu dale krila. Dobil je pozornost. Morda je bila napaka to, da se je o reformah toliko govorilo. Preveč se je govorilo o 'kako', manj pa o 'zakaj'. Ni bil ustvarjen tisti občutek nujnosti nekaj narediti, ki ga vsak priročnik o reformah postavlja na prvo mesto.

Nekateri reformatorji so v slovensko zatohlost prinesli besednjak lassais faire kapitalizma, ki ga je še kako potrebno slišati, ampak za katerega bi morali tudi vedeti, da v svoji celosti za slovensko stanje duha še ni sprejemljiv. Ampak nekateri so bili za vse ali nič. Sam sem z velikim zanimanjem prebral Zbornik o reformah, ki mi ga je Niko Toš poslal, ko sem prevzel ministrovanje. Tam je nekaj številk, ki kažejo, da Slovenci pričakujejo veliko državnega vmešavanja v vse mogoče in da so izrazito egalitaristično usmerjeni. Iz te egalitarnosti izvira tudi instinkt, da zatremo vsakega, na vsakem področju, ki izstopa iz povprečja, in če s tem ne bomo nehali, se nam bo slabo pisalo. V takem okolju pridigati radikalne libertarne ideje je seveda zelo odmevno in prispeva k premikom v pogledih ljudi, ne ustvarja pa realistične platforme za dogovor o spremembah. V reforme brez nekega osnovnega dogovora pa ta vlada ni želela.

Ne vem, morda ni bila izkoriščena kaka priložnost, da sindikat postavimo za partnerja reformnega gibanja. Da se pridružijo naporom za to, da bodo imeli njihovi člani boljši jutri. Morda ne za istim strojem, ampak na kakem bolje plačanem položaju. Bojim se tudi, da so sindikate zlorabili za to, da so odkrito nasprotovali takrat, ko je kdo drug želel kazati podobo partnerja, ki da konstruktivno sodeluje. In vendar je treba povedati, da se je v zavetrju velikih libertarnih besed vendarle veliko naredilo in gospodarsko okolje je zdaj bistveno prijaznejše do podjetnikov, kot je bilo prej.

SVR ocenjuje, da smo okrog 2/3 reformnih idej bolj ali manj realizirali. Ampak delati bo treba naprej.

O vlogi države v gospodarstvu in družbi:

Ko danes v svetu govorimo o reformah, to pomeni liberalne reforme. Državni sistemi, ki jih imamo danes, so nastali v 19. stoletju, ko je bila ogromna razlika v izobrazbi ljudstva in državnih uradnikov in politikov, ko je študiral komaj kdo, ko je bilo težko priti do informacij in ko so bile znanje in podatki res koncentrirani v vrhovih države. Danes so vsi ljudje izobraženi, študira vsak drugi, na voljo imajo več informacij kot kadarkoli in tudi na njihovo pamet se moramo nasloniti. Pamet pa lahko uporabijo, če imajo možnost izbire. Možnost izbire, koga vzamejo v službo, kam gredo v službo, ali bi odprli podjetje, kam bodo otroka poslali v šolo, kdo bo njihov zdravnik, kako si bodo zagotovili varno starost … Če hočemo živeti bolje, moramo bolj zaupati v sposobnost ljudi, da se sami odločijo, da svojo glavo uporabljajo pri množici drobnih vsakdanjih odločitev. To pa seveda pomeni manj države.

Na gospodarskem področju se zdaj govori, da bi se država morala "samodpovedati" upravljanju in nadzoru nad svojim premoženjem. To je nespametno in na široko odpira možnost, da se še to premoženje, ki je ostalo, porazgubi v pesku tranzicije. Nasprotno, država se mora obnašati kot trd kapitalist, ki ga v zvezi z njegovim premoženjem ne zanima nič drugega kot to, da prinaša dividende in da se mu veča vrednost. Vsako mešanje družbenega in nacionalnega interesa, lahko privede v zelo nevarne skušnjave. Edini interes povezan s tem premoženjem je lahko polnjenje pokojninske blagajne.

O tem, katere reforme bi bilo treba še nujno izvesti v Sloveniji:

Izboljšati je potrebno sisteme, ki imajo v tej državi monopolni položaj. Spraviti je treba v red delovanje pravne države, javni zdravstveni in izobraževalni sistem se morata obnašati bolj racionalno, podjetno in sprejeti konkurenco zasebne ponudbe, a zdravje in izobraževanje morata ostati dostopna revnim in bogatim.

Še naprej je potrebno izboljševati trg dela, poenostavljati pogoje poslovanja, pomagati podjetjem, ki nastajajo, še naprej nižati in poenostavljati davke in odpraviti monopole na trgih, kjer še obstajajo. Na področju sociale je potrebno poenotiti sistem socialnih transferjev, izdelati dobro evidenco in urediti, da še bolje poskrbimo za vse, ki so res potrebni pomoči. Ljudi moramo spodbuditi, da razmišljajo o varni starosti in kaj bodo sami zanjo naredili.

Državo moramo voditi v smeri družbe znanja in ustvarjalnosti. Več in pametneje vlagati v znanje. Spodbujati moramo razvoj okolju prijaznih tehnologij, rabo obnovljivih virov in varčevanje z energijo. Zgraditi moramo informacijske avtoceste v vsak dom. Omogočiti odraslim, da se izobražujejo. Pospešiti je potrebno realizacijo velikih razvojnih projektov in se res koncentrirati na tiste, ki pomenijo razvojni preboj na nekem področju ali v neki regiji.

O tajkunih in raznih kapitalskih povezavah:

Jaz sem se sprijaznil s tem, da vsi pač nikoli ne bomo enaki. Nekaterim pač denar veliko pomeni in nikoli ga nimajo dovolj. In izkoristijo priložnosti, ki se jim ponujajo. V naši tranziciji jim jih je bilo omogočeno veliko. Ampak v vseh ljudeh do neke mere obstaja prvinska želja, da bi izboljšali svoje življenje. Da bi imeli več, dražje, boljše … Mi smo se dolgo delali, da tega ni, govorili, da je to slabo, da je kapitalizem gnil, med tem pa so nekateri grabili premoženje.

Bistvo kapitalističnega sistema je, da zna te človeške ambicije kanalizirati v aktivnosti, ki so dobre za vso družbo. V normalnem kapitalističnem sistemu mora podjetnik, ki bi rad obogatel, vlagati v razvoj, širjenje dejavnosti, odpiranje delovnih mest. Tudi če mešetari na borzi, mora denar plasirati tja, kjer ocenjuje, da to delajo. S tem poganja naprej razvoj. Privatizacijsko kupčkanje ne opravlja te razvojne vloge.

O referendumu o pokrajinah:

Pokrajine podpiram zato, ker v razvoj vprežejo lokalno okolje in pritegnejo več glav. Dejstvo je, da v Ljubljani ne vemo vsega najbolje. Če bi sam risal zemljevid pokrajin, bi jih verjetno narisal manj, ampak kot rečeno, v Ljubljani nismo najbolj pametni. Referendum je za nami. Rezultat je pokazal, da ljudje nimajo nič proti pokrajinam, kot so bile predlagane, sicer bi prišli to povedat. Motivacije, da gredo povedat, da so za, pa jim tudi nismo dali. Tu smo morda naredili napako. 11% udeležba nam kot predlagateljem ni v čast, ampak zelo narobe bi bilo iz tega sklepati, da je 89% ljudi proti pokrajinam.

O občutkih ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu EU, pa tudi bližajočemu se koncu mandata te vlade:

Predsedovanje je bil čudovit čas. Naporen ampak lep. Za nekaj časa smo pogledali ven iz te slovenske ozkosti, majhnosti, popadljivosti, večnega kritizerstva in tlačenja drug drugega k tlom. V okviru prenove lizbonske strategije sem imel možnost aktivno sooblikovati evropsko prihodnost in prispevati svoje ideje. Srečali smo izjemne sogovornike, zanimive teme, razvili širši pogled na probleme, spoznali tuje rešitve, začutili skupno željo, da se nekaj naredi, višjo politično kulturo, več konstruktivnosti, zmernosti, pripravljenosti na dogovor, kompromis … Komaj čakamo, da te evropske izkušnje uporabimo doma.

Konec mandata? Seveda bi lahko kaj naredili bolje, kakšno stvar prej, kakšno reformo več, stopili na kak žulj manj. Ampak vse v vsemu: zelo solidno. Drugi polčas bo pa še boljši.

Slovenija prvič na ministrskem sestanku OECD

Na najpomembnejši letni sestanek OECD smo povabljene tudi države kandidatke. Enakopravno sodelujemo, vaš blogar sedi med Royaume-uni in Suede. Prijetno sem presenečen nad atmosfero, tudi nad dejstvom, da je, za razliko od večine bruseljskih uradov, na voljo zastonj in odprt wi-fi.

Sicer je med udeleženci manj pesimizma v zvezi s prihodnostjo gospodarskega razvoja kot na kakem drugem forumu, precej več zaupanja v odpornost svetovnega gospodarstva in manj pesimističnih napovedi glede cen npr. hrane. Ostaja pa skrb v zvezi z inflacijo, predvsem o tem, da se bo uvožena inflacija povezana s cenami surovin, prenesla v plače in pognala spiralo.

Dobri slovenski gospodarski rezultati so vzrok, da sem med večerjo povabljen v panel, kjer bomo govorili o izkušnjah z reformami.

Več jutri.

Tajkun Julie Roberts

V filmu "Čedno dekle" je Edward Lewis (Richard Gere) tajkun, ki poceni kupuje podjetja v težavah in jih po tem po kosih razproda naprej. V žepu ima nekaj kongresnikov in senatorjev, ki mu pri tem pomagajo. V tem početju uničuje delovna mesta in žene v bankrot tiste, ki so ta podjetja naredili za ranljive. Komur se zdi, da je glavna naloga gospodarstva, da ustvarja delovna mesta, se zdi tako početje sporno. V bistvu pa Edward Lewis opravlja zelo pozitivno nalogo. Gospodarstvo namreč čisti slabih podjetij in jih spreminja v nekaj, kar spet lahko prinaša zaslužek in delovna mesta, ki so boljša.

Značilnost gospodarstev, ki se razvijajo, je ravno to. Da se denar hitro umika iz panog, kjer so dobički nizki in se seli tja kjer so možnosti rasti. Bartelsman, Haltwanger in Scarpetta (2005) ugotavljajo, da propadanje podjetij iz spodnje četrtine po produktivnosti v ZDA 3* hitrejše kot v Franciji in da je tudi rast v najbolj produktivnem kvartilu v ZDA skoraj trikrat hitrejša. Verjetno je pri nas še slabše kot v Franciji, ker vsi po vrsti ugotavljajo, da je strukturnih premikov v našem gospodarstvu premalo.

Ključno sporočilo obeh primerov je, da lastniki kapitala s tem, da ga vlagajo tja, kjer obstaja prihodnost in umikajo od tam, kjer prihodnosti ni, opravljajo ključno razvojno nalogo, ki po obsegu sredstev seveda bistveno presega karkoli, kar bi lahko počela država, da ne govorimo o 1% BDP, ki jo veliko omenjajo tisti, ki bi želeli razvoj poganjati samo skozi večanje (proračunskih) sredstev za raziskave in razvoj. Oboje pa je pravzaprav zelo povezano. Zato je kolateralna škoda borbe proti tajkunom ta, da je prišel kapital nasploh in lastniki kapitala še posebej, na slab glas. Spet. Kar vsi po vrsti. Vendar so med njimi pomembne razlike.

Na eni strani imamo podjetnike, katerih bogastvo je raslo skupaj z vrednostjo njihovih podjetij. Ta podjetja so lahko napredovala le, če so inovirala, vlagala v razvoj, zmanjševala stroške, iskala tržne niše. Primeri so na dlani - Pečečnikov Elektronček ima za sabo ogromno razvoja na področju računalništva, Seaway bratov Jakopin temelji na najsodobnejših materialih, računalniško podprtem načrtovanju, vrhunskem oblikovanju, numeričnih in fizičnih simulacijah bark. Podobno Boscarolov Pipistrel, ki poleg inovacij v letalstvu beleži tudi inovacije na področju varčne gradnje. Tudi Mirko Tuš se ne ukvarja več samo z moko in sladkorjem, ampak išče rast na področju mobilne telefonije in interneta. V takih podjetjih ima znanje ceno, ker je znanje edini način, da se povečuje vrednost premoženja njihovih lastnikov.

Na drugi strani imamo podjetja ali bolje rečeno ljudi, ki imajo možnost, da vrednost svojega premoženja povečujejo z druge vrste spretnostmi. Nek manjšinski lastnik ali direktor podjetja je lahko skozi olastninjenje tega podjetja v svojo korist pridobil za nekaj velikostnih razredov več premoženja kot skozi počasno, mukotrpno raziskovanje in inoviranje v podjetju. V Sloveniji nimamo ne pšeničnega ne ledenega piva, nimamo avtomatov za pivo, iz katerih ne bi tekla pena, red bull se nam je zgodil iz Avstrije, raba informacijske tehnologije pri cestogradnji zaostaja za znanjem, še dovolj kvalitetnega betona ne namešamo vedno. Ne pivovarji ne cestarji, če vzamem dva najbolj kričeča primera, niso evropsko konkurenčni in ne osvajajo zahtevnih tujih trgov.

Iz vidika družbe znanja, iz razvojnega vidika, je bil zato način slovenske privatizacije, kjer bo trajalo dvajset let, da se bodo vzpostavile normalne lastniške razmere, popolnoma zgrešen. V drugačnih razmerah bi vodstva nekaterih od teh slovenskih podjetij skrbel razvoj, ne pa, kako bi postali lastniki. Znanju bi dala tisto ceno, ki jo imamo politiki tolikokrat na jeziku. Dogajale bi se strukturne spremembe, ne pa prekladanje denarja iz kupčka na kupček. Iz tega vidika je predlog SD, da država dvigne roke od nadzora v podjetjih, kjer še ima deleže, celo dober, ker bo pospešil lastninsko konsolidacijo. Sicer ne bo zastonj, ampak to je že druga zgodba.

Zaljubljeni Lewis se je na koncu filma odločil, da ne bo uničil Morsovih ladjedelnic, ampak, da bo gradil ladje. Čudovite velike ladje. Verjetno ne samo zato, da bi ugajal, ampak mu je tudi hladna računica pokazala, da se mu tudi to kot solastniku splača in da zna kako pomagati, da bodo poslovali bolje. Tak zaključek filma je sprejemljiv tudi pri nas, kjer na lastnino in lastnike še vedno najraje gledamo z marksističnim nezaupanjem. A ni problem v lastnini in lastnikih. Če jih zanimata dobiček in povečanje vrednosti podjetja, jim ne preostane dosti drugega, kot da vlagajo v znanje in zato opravljajo ključno razvojno nalogo. Če pa se ukvarjajo s tem, kako bi lastniki šele postali, ali pa jih vodi ugajanje tem in onim, pa ne.

Najprej objavljeno na Finance.si.

Kick-off Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost

Pravkar v Levu, ob prisotnosti predsednika vlade, ministrov, visokih gostov in članov Razvojnih skupin Sveta za konkurenčnost začenjamo proces izdelave sektorskih in globalnih politik na področju tehnološkega razvoja in konkurenčnosti.

Osnutek uvodnih besed:

Mislim, da začenjamo novo poglavje razvoja Slovenije. Novo poglavje, prvič, ker se lotevamo oblikovanja vsebin in prioritet na področju raziskav in razvoja. Pri tem zaupamo raziskovalcem in razvojnikom, vam v tej dvorani. Verjamem, da ste vi najbolje kvalificirani, da boste našli presek med področji, na katerih imamo znanstveno odličnost in tistimi, kjer obstaja gospodarski potencial, da se iz tega znanja naredi denar. Verjamem tudi, da ste vi ambicioznejši in propulzivnejši del slovenske znanosti in podjetništva in boste predlagali rešitve za modernizacijo poslovno finančnega okolja in organiziranosti inštitucij znanja nasploh v smeri večje odprtosti, podjetnosti in odličnosti.

Druga pomembna točka se mi zdi uvajanje novega načina oblikovanja politik. Kdor pozna svetovni splet, splet 2.0 bi mu rekel politika 2.0. Ključna beseda na spletu 2.0, pri politiki 2.0, je participacija. Prepričan sem, da moramo tudi v oblikovanje politik pritegniti čim širši krog zainteresirane javnosti. V politiki 2.0 država postane predvsem organizator dialoga in izvajalec dogovorjenega, ne domišlja pa si, da vse najbolje ve. Svet za konkurenčnost in razvojne skupine so prostor tega dialoga. Če bomo vsi dovolj zreli, je lahko to primer še za kakšno drugo področje.

Raziskave, razvoj, znanost in izobraževanje so ključne za napredek držav. Vsi razvojni dokumenti, strategije in okvirji, ki smo jih v Sloveniji in Evropi sprejeli v zadnjih letih dajejo znanju in ustvarjalnosti vlogo osrednjega motorja razvoja.

Tudi slovenska vlada se tega zelo dobro zaveda ...

Opomba:

Ustanovili in popolnili smo Razvojne skupine na naslednjih področjih:

Sektorske razvojne skupine:

1. razvojna skupina za življenje in zdravje,
2. razvojna skupina za informacijske in komunikacijske tehnologije,
3. razvojna skupina za materiale in nanotehnologije,
4. razvojna skupina za okolje in gradbeništvo,
5. razvojna skupina za energetiko in trajnostne vire energije,
6. razvojna skupina za vozila, transport in logistiko,
7. razvojna skupina za procesno tehnologijo,

Horizontalne Razvojne skupine so:

1. razvojna skupina za poslovno – finančno okolje,
2. razvojna skupina za kreativne industrije,
3. razvojna skupina za organiziranost javnih razvojno-raziskovalnih in izobraževalnih institucij.

Prosojnice z dogodka so objavljene.

Intervju za Blogorolo

S Frasom sva naredila intervju za Blogorolo. On je spraševal, jaz odgovarjal.



Še najbolj tricky je bil profil:

Ime:	Žiga
Priimek:	Turk
Vzdevek:	-
Ime bloga:	Turkov čas-opis
URL:	http://blog.zturk.com/
RSS:	http://blog.zturk.com/feeds/posts/default
Spol:	M
Starost:	letom primerna
Horoskop:	ne berem
Verjamem v:	ljudi
Moji fetiši:	imam
Razvajam se:	na drobno: pivo ob sitcom komediji zvečer na debelo: potovanja v daljne, lepe in civilizirane kraje
Naj knjiga:	jo še iščem
Naj glasba:	Bachov 3. brandenburški koncert, In my life - George Martin, Call of the Search - Katie Melua
Naj film:	As Good as it Gets, The Pursuit of Happyness, Mystic River, Pan's Labyrinth …
Osebni slogan:	ne pusti se uokviriti v en slogan
Zares delam:	minister, raziskovalec
Za zabavo delam:	blogam, itak

Žiga, dajva za začetek razčistiti nekaj, kar me muči že dolgo časa – kaj je to “minister brez listnice”? Ti na vladnih kosilih ni treba plačati računa?

Brez listnice pomeni, da ne skrbim za uporabnike proračuna in ne plasiram davkoplačevalskega denarja. Zato lahko vsakemu, ki pride k meni, že na začetku povem, da nimam denarja za njegove ideje. Vladnih kosil oz. neformalnih srečanj ministrov, brainstormingov in točk razno je za moj okus premalo in bi za to z veseljem plačal kak račun.

V politiko si vstopil kot popolni outsider. Kakšna je bila prva izkušnja s politiko?

Politika pač pomeni, da delaš nekaj v dobro javnosti. In v zameno da to lahko delaš, daš javnosti do sebe vse pravice. Sicer smo politiki čisto navadni ljudje, le da je med nami večja koncentracija velikih egov.

Sicer pa izhajaš iz akademske sfere. So možne kakšne primerjave? Evo en tricky question: kdo je bolj “odprte glave”, politiki ali študenti?

Mladi so seveda dosti bolj odprti za spremembe. Študenti in politiki kar naprej opravljajo izpite. Na kratki rok se splača pretvarjati, da poznajo odgovore na vse. Na dolgi rok ne. Sicer so pa študenti med politiki in politiki med študenti. In to ne prispeva ne h kvalitetnemu študiju ne h kvalitetni politiki.

S svojim blogom veljaš za nekakšnega neuradnega vladnega piarovca in, če smem pripomniti, boljšega piarovca vlada še ni imela. Kako pa na vladi gledajo na to tvojo “postransko” funkcijo?

Hmm, neke podobne pohvale sem slišal od čisto zares-nih politikov. Moram biti pa popolnoma jasen: moj blog ni vladni PR, to je moja osebna zadeva. Nikoli ni ideja za kak prispevek prišla od koga tretjega, niti ni bil kak prispevek cenzuriran. Kolegi, se mi zdi, moj blog berejo ali pa jim kak prispevek izpišejo. Kolega Šturm in Rupel sta se pred časom kar resno zanimala za stvar, Rupel je potem tudi začel blogati.

Bi morali vsi politiki blogati? Se bo to kdaj zgodilo?

Če bodo morali, ne bo kake posebne koristi od tega. Večina bo stvar prepustila PR službi. Prepričan pa sem, da se bo politika vedno bolj odpirala ter ideje in rešitve iskala zunaj sebe ter tudi veliko usklajevanja med interesi prepustila drugim krogom. Tudi to je umikanje države. Bloganje je razmeroma malo pomemben člen v demokraciji 2.0.

V prejšnji številki je v intervjuju Barbara Kvas, urednica blogerskega portala E-demokracija, ugotovila, da so politiki preko blogov radi “v stiku z navadnimi ljudmi” predvsem v času volitev, potem pa to “potrebo” kar naenkrat izgubijo. Navedla je tudi primer aktualnega predsednika države, ki je pred volitvami blogal vsak dan, nato pa je kar naenkrat pozabil na to svojo strast …

Normalno je, da pred volitvami politik išče več stikov z volivci. Po volitvah pa mora biti zvest podobi, ki je bila izvoljena. Jaz blogam ravno zato, ker imam javno funkcijo in ne vem, če bi kot civil sploh še blogal.

Blogi naj bi bili na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA eden ključnih medijev. Kdo bolje bloga, Hillary ali Obama?

Ne berem ne enega ne drugega. Včasih pogledam kak klip na Utube. Dvomim, da blogata lastoročno. Ja, na blogih je kar nekaj debate o bodočem predsedniku. Veliko je virusnega oglaševanja … Internetu namenjamo vedno več ur našega časa in aktualne teme se temu primerno pojavljajo tam. Ključnost nekega medija je zelo povezana z deležem minut, ki ga ljudje ob tem mediju ali s tem medijem preživijo. Internet je v porastu.

Ko smo že ravno pri ZDA; pravkar si se vrnil iz New Yorka, o čemer lahko v zanimivem potopisu beremo tudi na tvojem blogu. Kako se ti je kaj zdel Apple Store?

Po tem, ko me je 5th Avenue pustil razmeroma hladnega, je Apple Store osmislil pešačenje preko dvajsetih ulic Manhattna. Cool trgovina. Sindikat se ne pritožuje, da je odprta 365/24/7.

Boš poskusil prepričati šefa, da vsem ministrom privošči po enega Macbook Aira? Slišal sem namreč govorice, da ima Janša edini v vladi Maca…

Šef ministrom privošči katerikoli računalnik. Po treznem premisleku sem ugotovil, da Macbook Air ni optimalen stroj zame. Poleg tega dvomim, da bi preko njega lahko dostopali do vladne informacijske infrastrukture. Izboljšanje le-te, posodobitev, nevtralnost do operacijskega sistema uporabnika … je naloga za nov mandat. Med predsedovanjem se je nismo upali lotiti.

OK, greva k malo bolj resnim vprašanjem. Prva asociacija na razvoj je Lizbonska strategija. Lahko za naše bralce na hitro in preprosto pojasniš, za kaj sploh gre?

Lizbonska strategija je načrt sprememb in reform, da bi v EU še naprej dobro živeli, da bi se razvijali hitreje in ustvarjali boljša delovna mesta. Strategija išče ravnotežje med prioritetami konkurenčnega in na znanje in ustvarjalnost oprtega gospodarstva ter skrbjo za ljudi in okolje.

Se Slovenija dovolj hitro razvija? Kje smo in kam želimo? Kateri so ključni razvojni elementi za nas?

S hitrostjo smo lahko zadovoljni. Do leta 2013 naj bi ujeli povprečno razvitost EU, in trendi za to so zelo dobri. Naš razvoj v zadnjem obdobju je v obstoječi strukturi gospodarstva izkoristil že veliko rezerv in v prihodnje se bo treba za ohranjanje dobičkov bolj nasloniti na znanje oz. se prestrukturirati. Opozicija ropota, da se je premalo tega zgodilo že v tem mandatu, ampak dokler ima gospodarstvo možnost rasti na lažje načine, dokler so lepi dobički tudi z manj znanja, gre pač v to smer. Postali smo bogatejši in nič nismo zamudili. Zdaj prihaja čas za spremembo vzorca razvoja. Veliko osnov za to je pripravljenih - od Sveta za konkurenčnost, okrepitve Tehnološke agencije, premikov v strukturi vpisov na univerzo, rasti sredstev za raziskave in razvoj, okrepitve sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo …

Kakšne so primerjalne prednosti Slovencev pred drugimi? Kje so naše rezerve? Na kaj bi se bilo smiselno osredotočiti?

Slovenci imamo kar ugoden geografski položaj, smo člani EU in drugih mednarodnih organizacij. Smo pridni, delovni, zanesljivi, razmeroma dobro izobraženi … Ampak kakih posebnih prednosti nimamo. Svet hitro napreduje, ljudje so marsikje pripravljeni trdo delati, študirati, da bi napredovali. Prepričan sem, da imamo še veliko rezerve ko gre za podjetnost in ustvarjalnost in tudi v tem, da bolj zaupamo v svoje sposobnosti, vase.

Meni se na primer zdi, da je za razvoj ključnega pomena radovednost. Smo dovolj radovedni ali imamo Slovenci občutek, da tako ali tako že vse vemo?

Radovednost je prav gotovo zelo pomembna lastnost. Vodi k ustvarjalnosti, inovativnosti; pomembno je iz vsega tega tudi znati narediti posel, odpreti delovna mesta. In ja, imamo tudi nekaj tega občutka, da smo najbolj pametni, da sami vse najbolje vemo, da ne potrebujemo npr. tujih lastnikov, ki bi s seboj prinesli tudi znanje, tujih managerjev, tujih profesorjev, Slovencev, ki so študirali v tujini.

Te dni organiziram sestanek o scenarijih za nizko-ogljično Slovenijo - kako razvoj peljati v okolju prijazni smeri. Zraven smo povabili Angleže. In sem dobil jezno pismo, kaj da vabimo zraven tujce, kot da sami ne bi imeli dovolj znanja. Ob tem pa moram vendarle dodati, da nimamo prav nobenega razloga, da ne bi bili samozavestni in s tujci sodelovali brez kakršnihkoli kompleksov majhnosti. To je vsaj tako slabo, kot če se tujih vplivov izogibamo.

Mandat se približuje h koncu. Kaj vse bi podčrtal kot svoje ključne uspehe (ali neuspehe) v teh štirih letih?

Minister nisem bil vsa štiri leta, ampak sem minister šele dobro leto. Ustvarjalnejši del posla - načrtovanje reform - so opravili drugi. Žal je bilo po tem kar nekaj časa izgubljenega. Po mojem prihodu marca 2007 je Služba vlade za razvoj dosledno zagovarjala reformno smer, topogledno recenzirala predloge zakonodaje in spodbujala ministrstva. Sodelovali smo pri pripravi množice reformnih zakonov, opravili smo razvojno recenzijo proračuna, obranili proračunsko realnost velikih razvojnih projektov, pomagali višati proračun za znanost in tehnologijo, krepitev tehnološke agencije TIA. Vzpostavili smo dober dialog s civilno družbo s prevzemom vodenja Sveta za trajnostni razvoj in tlakovali pot za to, da postane trajnostna komponenta razvoja še bolj organsko vpeta v razvojna razmišljanja. Podčrtal bi Svet za konkurenčnost z desetimi razvojnimi skupinami. Ta ostane za mano, ne glede na bodoči obstoj SVR. Tehnološki razvoj, raziskovalno politiko, njene prioritete, policymaking smo zaupali strokovnjakom iz raziskovalnega sektorja in industrije. Od njih pričakujem tudi predloge o nujni modernizaciji visokošolskega in raziskovalnega sektorja. Za isto mizo smo spravili ljudi iz znanosti in gospodarstva. Teh povezav mora biti še več.

Na evropskem parketu dobivamo čestitke za predsedovanje. Ne samo tistih vljudnostnih, uradnih, v kamero. Pridejo po SMSih, mailih, na štiri oči; jaz osebno predvsem za slovenski prispevek k osvežitvi lizbonske strategije in v zvezi z energetsko klimatskim paketom. Pogled na razvoj, inovacije, tudi na internet, je postal bistveno modernejši. Neuspehi? Nekaj primerov: Besede "talent" se ni dalo spraviti v lizbonsko strategijo. Prav tako ne številk ob cilju, da naj vlade dajo zgled pri varčni rabe energije in svojih avtoparkih. V zvezi z domačimi temami je treba odkrito povedati, da nisem več ministroval v najboljših mesecih za reforme. Nekaj zadev, npr. na področju socialnih transferjev, dolgotrajne oskrbe ipd. je ostalo v predalu.

Kakšna se ti zdi slovenska blogosfera? Nekje si zapisal, da gre končno za spremembe “od spodaj navzgor”…

Vedno, ko se je v računalništvu pojavilo kaj novega, si tam okrog našel same super ljudi - npr. okrog hišnih račnalnikov, Amig, Atarijev, prvih Pcjev, na DECnetu, na internetu. Potem se težišče druščine premika levo po Gaussovi krivulji in povprečje je čedalje slabše. Pri blogih pa se mi zdi, da se dogaja nekaj drugega. Early adopters smo bili spet predvsem tehnični navdušenci, ampak pravo vrednost sfera dobiva, ko se ji pridružuje vedno več tistih, ki jih vodi tudi in predvsem desna - umetniška, ustvarjalna, intuitivna, empativna - polovica možganov.

Spremembe od spodaj navzgor - tiste prave, se bodo dogajale z demokracijo 2.0. Na bloge mnogi izlivajo predvsem svoje nezadovoljstvo. Meni so rekli, naj za božjo voljo neham pisati na Twitter, ker samo nekaj nergam. Ampak ko se imaš fajn, ne greš tega napisat na mikroblog. Uživaš trenutek. V mikroblog se potožiš, ko stojiš v zastoju, v vrsti, ko te kaka neumnost res razkuri, pa hkrati ni vredna dolgega zapisa na blog.

Kaj pa koncept državljanskega novinarstva? Se ti zdi, da imamo kaj šans?

Zdi se mi, da ljudje potrebujejo dnevno dozo novic. Sploh ni nujno, da so te novice povezane z bistvenimi domačimi ali svetovnimi političnimi ali športnimi dogodki. Pustimo ob strani, ali je to dobro ali slabo. Tabloidi npr. pišejo večinoma o nepomembnostih in to lahko blogi ljudem nadomestijo. Niso pa državljani pogosto priča "pomembnim" dogodkom. Priložnost vidim v tem, da akterji "pomembnih" dogodkov sami pišejo o njih, uredniki, lahko državljanski, pa lahko iz tega sestavijo dnevni mozaik. To si zdaj delamo na nek način sami - npr. preko google readerja oz. "shared items". To funkcijo bi lahko pri googlu še izpopolnili.

OK, hvala ti za ta pogovor. Za konec bi te samo še prosil, če lahko izbereš naslednjega intervjujanca s kratko argumentacijo…

Predlagam Jureta Zupana oz. ljudi, ki delajo blog Kvarkadabra. Morda lahko s tem naredim kaj za promocijo znanosti med mladimi.

Predlagam Tomaža Štiha iz Bloga "Libertarec". V ZDA se jaz gotovo ne bi zavzemal za manj vmešavanja države in več vpliva trga, pri nas pa je treba take misli vsaj slišati.

Predlagam dr. Danila Turka, da ga vprašaš, če je še blogar.

Volivci nimajo zmeraj prav

Živim v mestu, ampak ravno toliko blizu roba, da uživam tudi prednosti podeželskega življenja. Med te sodi tudi gasilska veselica, ki jo dvakrat letno organiziral lokalno gasilsko društvo. Pred leti je sosed zadel pršut. Ne na tomboli, ampak tako, da je najbolje ocenil koliko tehta. Vsi ostali smo se bolj ali manj zmotili.

Na to zgodbo me je spomnila knjiga Briana Caplana "The myth of the rational voter: Why Democracies Choose Bad Politics", ki sem jo nedavno kupil v Bruslju. Predsednik vlade ekipe, ki je sodelovala na spomladanskem vrhu 13. in 14. marca, ni peljal na pivo, ampak smo se mu lahko zgolj pridružili pri enem od drobnih užitkov, ki mu jih predsedovanje Svetu EU vendarle še dopušča, pri obisku najboljše bruseljske angleške knjigarne.

Demokracija naj bi bila utemeljena na dejstvu, da ljudje v povprečju zelo zelo natančno ocenijo, koliko tehta pršut. Vsak se sicer moti, eni navzgor, drugi navzdol, ampak v povprečju je ocena skorajda točna.

Oziroma v prevodu, vsak od nas se o stvareh sicer moti, ampak v povprečju pa izberemo pravo politiko, prave stranke, tiste, ki stvari zapeljejo v zaželeno smer. Volivci imajo zmeraj prav. Kot skupina, ne kot posamezniki. In to, tako Caplan, je zmota. Racionalni volivec je mit in ne resničnost.

Volivci se o nekaterih rečeh sistematično motijo, zato demokracije ubirajo podoptimalne politike, k oblasti pa se približajo stranke, ki te zmote izkoriščajo za svojo popularnost. Caplan identificira štiri sistematične predsodke volivcev, ki so v nasprotju s spoznanji ekonomske in drugih znanosti. Bolj natančno povedano - ekonomisti o teh zadevah morda nimajo čisto enotnega mnenja, vendar je razkorak med mnenjem strokovne javnosti in povprečnim mnenjem volivcev vendarle pomemben. Ekonomisti se npr. sicer razlikujejo po tem, koliko kdo verjame v delovanje nevidne roke trga, imajo pa v povprečju v trg bistveno večje zaupanje kot ljudje z ulice.

Predsodki:

• Proti-tržni predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomski prednosti tržnih mehanizmov". Pri nas se npr. kaže v tem, da naj bi država regulirana trg dela, cel kup cen in plač, intervenirala na trgih dobrin in storitev, namesto, da bi se cene oblikovale glede na ponudbe in povpraševanje.
• Proti-tujski predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomskih stikov s tujci". Pri nas se kaže pri odporu prodaje podjetij tujcem, strahom pred tujim lastništvom, izkoriščanjem, pred tujimi investicijami ipd.
  
• Predsodek ustvarjati delo je "tendenca, da se podcenjujejo ekonomske koristi zmanjševanja dela". Dela seveda, ki je potrebno, da ustvarimo enoto družbenega proizvoda. Predsodek se kaže v politikah, za katere je pomembneje, da se ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta, kjer ljudi prebijejo osem ur dnevno, kot pa da propadajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost majhna in nastajajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost velika.
• Predsodek pesimizma je "tendenca, da se precenjujejo morebitne bodoče težave in podcenjuje dosežene uspehe in bodoče delovanje ekonomije". Na valu pesimizma jaha vsakokratna opozicija, ki piha na dušo ljudem, češ da jim gre vedno slabše, ne glede na statistične podatke.

Bližajo se volitve. Stranke bodo pripravljene narediti marsikaj za glasove. Caplanova knjiga našteva nekaj bližnjic in daje po eni strani nasvet piscem strankarskih programov in po drugi pa opozarja bolj ozaveščene volivce. Večina volivcev te knjige ne bo prebrala.

V spodnji tabeli subjektivno ocenjujem, do kakšne mere slovenske stranke izkoriščajo te predsodke. Več zvezdic pomeni večji predsodek. Številka v oklepaju je seštevek brez upoštevanja predsodkov zaradi opozicijske vloge.

stranka	trg	tujci	delo	pesimizem	skupaj
SDS	*	*	*		3
NSi		**	**		4
SLS	*	***	**	*	7
Desus	**	***	**	**	9
SD	***	**	***	**	10 (8)
LDS	**	**	**	***	9 (6)
Zares	**	*	*	***	7 (4)
NS	*	***	**	**	9 (7)
Lipa	**	***	***	***	11 (8)

Demagogija je definirana kot politika, ki izkorišča predsodke ljudi, da bi prišla na oblast. In očitno demagogija ni povezana samo z Romi, Hrvaško in trkanjem na slovenske prsi.

Svet za konkurenčnost

Danes je vlada ustanovila Svet za konkurenčnost. Na prvi pogled še en svet. Veliko se ukvarjamo z inflacijo, dohodnino, plačami tistih zaposlenih z najnižjimi plačami. Ampak če kdo misli, da bo zaslužil evropsko plačo tako, da bi na enak način privijal iste vijake ali šival enake rokave, se moti. Plače se bodo dvigale, če bomo delali kaj drugega, če se bodo delovna mesta selila proti industrijam ali storitvam, kjer je dodana vrednost večja, kjer konkurenčnost ni v ceni delovne sile, ampak v pameti, ki je vgrajena v rezultat. Ta premik, te strukturne spremembe deloma lahko spodbudi država skozi svoje podporno okolje, še pomembneje pa je, da jim sledijo podjetniki in kapitalski trgi.

Horizontalna koordinacija med različnimi sektorskimi politikami je do sedaj manjkala. In za to gre pri Svetu za konkurenčnost. Težka ministrska zasedba in predstavništvo ključnih organizacij iz prostora znanja in gospodarstva daje telesu ustrezno težo in vpliv. Ampak njegovo bistvo je v Skupinah za razvoj, ki jih bo Svet vzpostavil, in ki bodo začrtali prioritete raziskovalne in razvojne politike na različnih, predvsem, ne pa samo, tehnoloških področjih. Te strategije bodo vodilo za politike podpornih inštitucij: ARRS, TIA, JAPTI, Podjetniški in Ekološki sklad.

Od sprejema Strategije razvoja Slovenije nismo prišli dlje od ideje, da bomo v Sloveniji razvijali informacijske in komunikacijske tehnologije, napredne nove materiale, kompleksne sisteme in inovativne tehnologije, tehnologije za trajnostno gospodarstvo in zadeve povezane z zdravjem in znanostjo o življenju. Ne vemo katere niše znotraj teh zelo širokih področij podpiramo niti kakšna so razmerja med temi področji. Do zdaj tudi nisem opazil, da bi se te prioritete zrcalile v kakšnih razpisih.

Moji predhodniki so imeli idejo, da bi Službi vlade za razvoj podredili agencijo TIA. S tem bi Služba vlade za razvoj postalo ministrstvo z listnico. Ampak TIA je ena od petih, šestih organizacij, ki financirajo razvojno in raziskovalno delo. S tem Svetom razvojno koordiniramo celoten podporni sistem družbe znanja. V sektorskih strategijah bodo Razvojne skupine iskale presek med nišami, kjer v Sloveniji obstaja raziskovalna odličnost in podjetniški potencial. Pisali jih bodo raziskovalci, razvojniki, podjetniki skupaj. Zavzel se bom, da politike v Razvojnih skupinah ne bo. Sestavljene bodo tako, da bodo pokrivale celoten spekter znanja, od predstavnikov visoke znanosti do podjetnikov. Zaledje zanje bomo iskali tudi v že delujočih tehnoloških platformah. S tem dajemo policymaking na področju raziskav in razvoja v roke skupnosti, kjer znanje nastaja in kjer se lahko to znanje spreminja v denar.

S tem odpravljamo enega od dveh velikih problemov Slovenskega raziskovalnega prostora. Rezultat bo omogočal ciljnost. Kolaborativnost, sodelovanje bodo morale spodbujati podporne organizacije v razpisih in tudi v to smer jih lahko napoti Svet za konkurenčnost.

Zaradi inflacije niti stotina več za plače!

Anketa na blogu kaže, da bralstvo meni, da je glavni problem inflacija. Ker je proračun države uravnotežen in ker na svetovne cene hrane in nafte nimamo vpliva, bi kazalo narediti naslednje:

• Nobenega splošnega povišanja plač. Višja plača pomeni več denarja v žepih ljudi. Več denarja pomeni večjo kupno moč. Večja kupna moč pomeni večje povpraševanje. Večje povpraševanje pomeni, da se nihče ne bo trudil, da bi zmanjšal cene.
• Nobenega splošnega povečanja plač. Višja plača na stroške delodajalca pomeni tudi višje stroške dela in zmanjšanje izvozne konkurenčnosti ali pa, če jo omogoči država, potuha delodajalcu, da bi optimiziral proizvodnjo, in znižal stroške.
• Nobenega splošnega povišanja plač. Če se na svetovnem trgu podraži bencin, pa zakaj bi zato kdorkoli moral imeti en sam stotin višjo plačo. Naj si kupi manj požrešen avto ali pa naj se vozi manj.
• Povišanje plač zgolj tam, kjer rezultati podjetja to omogočajo. Od primera do primera. Ima me, da bi izvzel inflacijske dobičkarje (naftarji, trgovci, energetika), ampak naj velja svobodni trg.
• Kar se javnega sektorja tiče, je težko meriti produktivnost in prav tukaj ima vlada možnost inflaciji vzame zalet. Ni dviga plač zaradi inflacije. Pika. Stavkajte kolikor hočete, dokler hočete. Izračunajte si realno rast plač v letu 2007 zaradi zmanjšanja dohodnine! Niste je še pojedli in popili. Samo še zakon o stavki bi kazalo urediti tako, da dnevi, ko se stavka, niso plačani, pa bi celo stavke delovale protiinflacijsko.
• Dosledna in sprotna revalorizacija socialnih transferjev glede na inflacijo s posebnim poudarkom na ceni hrane. Po potrebi izboljšanja tega sistema. In čisto nič več. Kot ministru za razvoj mi sploh ni všeč vladni paket za blaženje posledic inflacije, ki niža dohodnino za nizke plače in dviguje nekatere socialne transferje ne glede na inflacijo. To (1) ustvarja uravnilovko na spodnjem segmentu trga dela, (2) ustvarja boljše razmere za industrije, kjer prevladujejo zelo slabo plačana delovna mesta, (3) daje potuho delodajalecem, da se ne trudijo za programe, ki bi plače višali zaradi produktivnosti. Ali je res to tisto, kar hočemo?

Ponavljam. Glede na to, da ima država javnofinančni presežek, da torej ne meče denarja na trg, ne troši in ne bo trošila nezasluženega, so plače edina resna obramba proti inflaciji. Proti inflaciji, ki ne bo več posledica zunanjih vzrokov, ampak notranjih apetitov.

Zato potrebujemo dogovor z vsemi socialnimi partnerji, z vsemi, ki pristavljajo lonček, za isto mizo. Če pa ta dogovor ni mogoč, mora pa vlada zgrda narediti tisto, kar je prav. Nič popustiti pri plačah in s tem dati vsem jasen signal, da inflaciji ne bomo dajali kuriva in da naj vsi, ki zdaj premišljujejo, kako bi višali cene, še enkrat premislijo, ker za dražje izdelke ne bo denarja!

Anketa: Inflacija, plače ali revščina?

Sprašujem. V anketi v stolpcu desno. Veliko bi sicer lahko modrovali o celi kozi in sitem volku, ampak recimo, da bi se bilo treba odločiti. Glasujte.

Sklad Škrjanček

Najprej komentar na tole Mencingerjevo "iskrico":

Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati, in kar prinaša gotove in visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bomo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic.

Gotovi in visoki dobički? Misel, da bi Mobilkom od cerkve (*) kupil T2 in ustvaril povezavo Simobil/T2, na Telekom gotovo ne deluje pomirjujoče. Vsaj če je predmet nakupa tudi optična infrastruktura. Tudi naravne nesreče v obliki kakšnih bruseljskih idej so vedno mogoče.

Prof. Mencinger utrjuje še nek kliše, ki več ne drži. Strankarske trgovine pri kadrovskih menjavah v Telekomu v času te vlade ni bilo. Bojana Dremlja je v Telekom pripeljal Libor Vončina, ki začel še v času prejšnje vlade. Jaz sem si osebno prizadeval, da bi Libor Vončina v Telekomu ostal. V času mojega predsedovanja nadzornemu svetu so bili v družbi nastavljeni Filip Ogris Martič, Željko Puljic in, v Mobitelu, Klavdij Godnič. Nihče od teh ni imel/nima povezav z aktualno oblastjo. In tudi s prejšnjo jih niso potrebovali.

Vlada kot lastnik je zasledovala naslednje cilje:

• izboljšanje poslovanja; naj ta kokoš že vendarle začne nositi zlata jajca in izplačuje dividende.
• transparentnost poslovanja in uvrstitev na borzo kot priprava na privatizacijo,
• internacionalizacija podjetja, prevzemi doma in v tujini,
  
• internetizacija in drugo odzivanje na tehnološke izzive.
  

Te cilje Telekom, nekatere bolj, druge manj, tudi dosega. Tuje lastništvo ima lahko v nekaterih primerih ugodne, v drugih neugodne posledice. Vendar je telekomunikacijski trg v Sloveniji dovolj konkurenčen, da si novi lastnik tehnološkega zaostajanja ne more privoščiti.

* Kdor ima skušnjave po cenzuri,
naj se res ne ukvarja s komunikacijskimi omrežji.

Bi, ne bi, bi, ne bi ...

V zvezi s prodajo ostajam pri prepričanju, da je to predvsem politična odločitev. Politični razlogi za prodajo so lahko povezani s "principi", da naj država ne bi bila lastnik gospodarskih subjektov. Morda pa je to lahko pokojninski sklad. Ali naj tudi ne bi bila lastnik kritične infrastrukture? Pa vendar je lastnik DARSa in železnic.

Političen razlog je tudi tako imenovani monopol. A vendar Telekom nima monopola. Brezžična omrežja postavljajo vsi, licence za WiMax so bile podeljene, pa ni slišati, da bi kdo kaj montiral, v stavbe pride tudi kabelska TV, električni vodi in parica, ki je razvezana. Monopola ni! Telekom ima visok tržni delež, pa ne tako visok tržni delež pri novih naročnikih. Regulator deluje in po prodaji kakšnih drastičnih sprememb ne moremo pričakovati. Tožb Telekoma ne kaže jemati tako zelo resno kot Jože P. Damjan. Vsaj z zvezi s prodajo ne.

Ekonomskih razlogov za prodajo in cene ne bi rad komentiral. Ponudb ne poznam. Obstaja neka cena, pod katero se ne more prodati. Pika. Vprašanje pa je, ali tista dobra četrtina delnic, ki kotira na borzi in v kateri je tudi delnica, s katero kupec pride preko 50%, odraža realno ceno za preostale 3/4 podjetja. Zlata delnica je na prodaj na borzi. Ne prodaja jo država.

Sklad za razvoj

Ključno se mi zdi, kaj s kupnino, torej z zelo zelo (upam) dobro milijardo EUR. Moj predlog je, da se iz kupnine formira Sklad za razvoj / Visokotehnološki sklad, ki z denarjem gospodari oz. ga da v upravljanje kvalificirani družbi (lahko tudi tuji) s cilji:

• da glavnico kapitalsko vlaga v slovenska visokotehnološka podjetja, predvsem v start-ups ali denar posoja (vključno z mikroposojili) vendar tako, da pri tem finančno vedno sodeluje tudi zasebni kapital.
  
• da se iz obresti in dobičkov zagotovi dodatna namenska sredstva za tehnološki razvoj. Npr. pomaga Tehnološki agenciji in Podjetniškemu skladu, Skladu za štipendiranje, jih namenja za štipendiranje odhoda Slovencev na študij v tujino, za promocijo znanosti in tehnologije (tudi na srednjih šolah), za delovanje NVO na področju znanosti in tehnologije. Kar ostane se lahko nameni drugemu nepovratnemu financiranju razvojne in raziskovalne dejavnosti, za solidno financiranje Zoisovih nagrad ali pa nagrad Milana Vidmarja ipd.
  

Za vse našteto že obstajajo inštitucije, ki so celo zakonsko upravičene do deleža pri prodaji državnega premoženja, ampak gre za nekaj procentov. Zgoraj govorim o koncentraciji, ki daje dolgoročno in solidno materialno osnovo slovenskemu tehnološkemu razvoju, da ne bo zgolj vsakoletni talec proračunskega barantanja. V tem primeru bi se mi zdelo, da smo s prodajo celo nekaj koristnega naredili.

Sklepno

Kar se javnega mnenja tiče - vlada jih bo v vsakem primeru slišala. Itak! Če ne proda, da je požrla besedo, da je bila ponujena cena v primerjavi z drugimi telekomi odlična, da je Telekom zdaj na vrhuncu svoje moči v Sloveniji ... Če pa proda, da je prodala prepoceni, da je prodala družinsko srebrnino, da zdaj plačujemo dražje telefoniranje, da je ustavila bleščeč razvoj in širitev ...

Ko doma igramo monopoly tudi nihče nič ne menja, prodaja in igra se ne premakne nikamor. Ni razvoja. Ni investicij v hiše in hotele, kroženje po plošči je poceni. Nihče ne obogati in nihče ne bankrotira.

Z gazelami Slovenija postaja tiger

Ne vem, če smo se Slovenci že zares odločili, da nas zanima zmanjševanje zaostanka za najbolj razvitimi v Evropi ali pa imamo raje nekoliko lagodnejše, manj tekmovalno življenje, kjer se vsi lahko skrivamo v povprečju, kjer nihče posebej ne izstopa in voza tudi nihče prav posebej vleče naprej. Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar polovica ljudi misli, da visoka gospodarska rast zanje ni dobra. Kljub realnemu večanju plač večina meni, da živi slabše kot pred leti. Če je v zadnjih letih kdo obogatel, ljudski glas o njem v najboljšem primeru pravi, da "se je znašel", v najslabšem pa, da je itak vse ukradel.

V takem miljeju ni čudno, da so ambiciozni novi podjetniki prej izjema kot pravilo. Taki, ki bi se želeli postaviti na svoje noge, ki bi bili sam svoj gospodar, ki bi svoje znanje in ideje prelili v denar. Zgodnja podjetniška aktivnost je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. In vendar so za tehnološki napredek, prestrukturiranje gospodarstva in razvoj bistvena prav mlada, prilagodljiva, hitro rastoča podjetja, ki izkoriščajo najnovejše znanje, tržne priložnosti in niše. To ni samo slovenski problem, strukturna primerjava evropskega in ameriškega gospodarstva bi pokazala bistveno večjo mladost slednjega, bistveno hitrejše odmiranje manj uspešnega na eni strani in vlaganje v perspektivno na drugi.

Tisti, ki verjamejo v daljnovidno modrost države bodo našli kopico ukrepov, s katerimi bi stanje na tem področju izboljšala država. O podjetništvu bi učili že v osnovni šoli, vpeljevali managerske predmete na študij tehnike, iz davkoplačevalskega denarja bi financirali množico podpornih organizacij od inkubatorjev do tehnoloških parkov in mrež, državnih skladov tveganega kapitala, prodali bi najboljša državna podjetja, in bi, kot država znali pametno investirati v visokorizična mlada podjetja. Kandidatov, ki bi imeli v tem podpornem okolju fikus in tajnico zlepa ne bo zmanjkalo.

Vse zgoraj našteto je potrebno, koristno in lahko pomaga, ampak ključno za razvoj podjetništva pa ni. Ključni so podjetni posamezniki, ključen je podjetniški duh, želja, ne po bogastvu in mercedesu, ampak ambicija nekaj ustvariti - delavnico, podjetje, mednarodni koncern, preveriti, če ideja preživi tudi na trgu. Ta duh smo v Sloveniji v desetletjih po drugi svetovni vojni načrtno zatirali. Prekinili smo tradicijo, ki se je iz roda v rod prenašala v družinah obrtnikov in podjetnikov in iz njih naredili bolj ali manj pridne uslužbence in uradnike. Marsikateri večji podjetnik je državo, kjer za njegovo podjetnost ni bilo prostora, preprosto zapustil. Mnogi so v tujini začeli iz nič - in tudi uspeli. Ne zaradi "podpornega okolja" ampak, ker so bili iz pravega testa. "Če si iz pravega testa", mi je rekel eden od njih "te lahko vržejo med konjske fige, pa jih boš začel na kupček zbirati delati iz njih posel".

Akcija izbiranja gazel je ena od tistih aktivnosti, ki pomembno prispevajo k dvigu podjetniške kulture in duha v Sloveniji. O globoko zakoreninjenem prepričanju, da se nič ne more zgoditi brez države, govori tudi dejstvo, da gazele podeljujemo politiki in da politiki pišemo priložnostne članke na to temo. Na Prešernovih proslavah govori kulturnik. Zakaj ne bi na gospodarskih gospodarstvenik, podjetnik, nekdo, ki je uspel … da pove, kaj je njegova skrivnost. Tako sporočilo, bolj kot trepljanje politika ali bronasti kipec, potrebuje tudi podjetnik. Gazele pa potrebuje okolica, da v podjetnikih, ki so na čelu gazel prepozna junake, ikone, zglede. Zglede za mlade, ki jih še ukalupil uslužbeniški sistem in skrivanje v povprečju. Ljudje kot so Richard Branson, Larry Ellison, Michael Dell, Steve Jobs so v tujini predmet občudovanja, ne pa zavisti. Tako, kot so vrhunski športniki promotorji svojega športa, umetniki svoje umetnosti, tako se ne smemo sramovati vrhunskih podjetnikov. Nasprotno, potrebujemo jih čim več, gazel potrebujemo čim več … kajti samo če bomo imeli veliko gazel, bo Slovenija lahko (p)ostala gospodarski tiger. Ne tak, ki bi gazele pohrustal z davki in prispevki, ampak tak, ki jim pomaga, da lahko čim hitreje tečejo.

PS. Člank je bil objavljen v Dnevniku. Niso ga dali v odprt dostop in ker se ne spominjam, da bi podpisal kak prenos avtorskih pravic, ga objavljam tule, da ga lahko citiram.

Cene hrane in plače

Morda se splača prebrati blog evropske ministrice za kmetijstvo ...

In fact, it reminds me of the election slogan of a certain well-known US president: “It’s the economy, stupid!” Recent price developments are no more and no less than the market in action ...

... Of course, in this whole debate about food prices, we cannot lose sight of the effect on consumers. It hurts consumers in their pockets when food prices go up ...

... And, as we all know, the contribution of the raw material to the final price of foods like bread is relatively small, so I hope that the supermarkets and discounters will act responsibly.

in članek v Economistu ...

Robert Schofield, chief executive of Premier Foods, said that the group had no choice but to force through an increase as wheat prices had doubled in the past year ...

... da vidimo, da ne gre za neko slovensko posebnost, ampak za svetovni trend. Morda so posledice pri nas nekaj hujše, ker smo dolgo zaradi sprejema evra sistemsko zadrževali rast cen in po prevzemu evra pol leta zelo pazili, da se ja ne bi kaj podražilo, zdaj so pa nekateri pozabili na zavore.

Če se nekaj podraži, recimo mleko, so po zdravi gospodinjski logiki možnosti naslednje:

• (1) Administrativno zmanjšamo cene mleka.
  
• (2) Povečamo plače, pa si ljudje lahko še vedno privoščijo mleka v enakem obsegu.
• (3) Začnemo piti manj mleka - pač toliko, za kolikor mleka zaslužimo.
• (4) Zmanjšamo izdatke za kako drugo stvar, da nam ostane več denarja za mleko.

AD1: Se kdo spomni Milke Planinc? Ne, gospa ni lastnica tovarne čokolade.

AD2: Se kdo spomni Milke Planinc? Ja, jih je nekaj. Žal je naš sistem usklajevanja plač tak, da je to (k sreči v omejenem obsegu in z zamikom) celo sistemsko urejeno. To, še bolj pa zahteve, da bi zaradi dvigov cen hrane popravljali ljudem plače, kaže na popolnoma napačno razumevanje plače - še kar v smislu tistega socialističnega - vsakomur po svojih potrebah. Plača je v resnici izplačilo za opravljeno delo, ne pa izplačilo za pričakovane potrebe. Če se podraži hrana, ni zato delo nekega npr. šoferja prav nič več vredno in ne opravičuje dviga njegove plače. Če dvig življenjskih stroškov več ljudi pahne v revščino, je naloga socialnega sistema, da jim pomaga, ne pa plačne politike! Dvig plač ima za posledico dvig stroškov dela vsepovsod in s tem višje cene vsega.

AD3: Pri hrani je to mogoče težje, čeprav se bom ta vikend napotil v Hoferja. Oz. pazil koliko mi za kaj zaračunajo. Tako lahko posameznik prispeva k delovanju trga. Da se dvig surovin za hrano ne bo odrazil v podobnem bogatenju živilske in trgovske panoge, kot je bil dvig cen nafte blagoslov za naftne družbe.

AD4: To je verjetno najbolj realna rešitev. Delež izdatkov za hrano se je tudi v proračunu slovenskih družin zadnja leta zmanjševal. Zdaj se bo trend pač nekoliko obrnil. In silil proizvajalce drugih dobrin k zmanjševanju stroškov, da bodo sploh še kaj prodali. Razvojno!

Kar pomeni, da je tisto, kar je pametno, da vlada v tem trenutku naredi - ne popusti pritiskom za dvig plač - ravno obratno od tega, kar bi kratkovidni radi, da bi naredila.

Tednik 24

• ponedeljek: Ustanovna seja Strateškega sveta za Lizbonsko strategijo. Mediji so za hip razumeli, da gre za nekaj podobnega, kot je bil Mrkaičev svet. Napaka. Popoldne na konferenci Economist na zaključnem (predsedniškem :-) panelu Slovenija v 21. stoletju. Zaključni message nekaj takega.
  
• torek: vladni odbori, popoldne o resolucijskih projektih v pred Odborom za gospodarstvo v parlamentu.
• sreda: obisk v regiji.
• četrtek: seja vlade, lizbonska strategija po vladi, pozdrav na otvoritvi kongresa o inovativnem novinarstvu, referat na konferenci "Nacionalne reforme za izvajanje lizbonske strategije".
  
• petek: sestanek z delodajalci (hvala bogu, da je vsaj ena stran v tem socialnem dialogu pametna), intervju za e-demokracijo.
  

Dokapitalizacija nekega podjetja

Recimo, da ima država nekaj nad 25% delež podjetja. Podjetje bi se, da bi lahko financiralo širitev in rast, dokapitaliziralo in država lahko pri tem sodeluje (in ohrani delež) ali pa ne sodeluje (in se tako država malo umakne iz firme). Ko "država" o tem odloča, bi se morali odgovorni nadzorniki po mojem vprašati naslednje:

1. Če bi bil jaz osebno lastnik 25%, in se bo z dokapitalizacijo omogočila solidna rast podjetja, ali bi se res odpovedal dobri poslovni priložnosti?
2. Če bi bil jaz osebno lastnik npr. 5%, ali bi želel, da gre država ven (npr. zato, ker za vsako svojo odločitev razmišlja dlje kot bi normalen lastnik)?
3. Če bi bil jaz osebno lastnik npr. 5%, ali bi želel, da bi se nekemu lastniku, ki ni država, delež zmanjšal pod 25% (npr. zato, da ne bi podjetje imelo toliko pomembnejšega lastnika kot sem jaz?).

Odgovori so verjetno NE, DA, DA kar pomeni, da država s tem, ko ne bi dokapitalizirala, ostalim lastnikom dela uslugo. Usluga pa stane in jo je treba ustrezno ovrednotiti.