Za pravičnejši svet ?!

Ne glede na to, kaj je problem, levica bo rekla, da je kriv sistem in da ga je treba zamenjati. Pa naj gre za drugo svetovno vojno, hladno vojno, študentske nemire 1968, gospodarsko krizo 2008, za podnebne spremembe, za epidemijo COVID-19 ali pa za rasne konflikte v ZDA. Zamenjati kapitalizem s socializmom ali čem, kar se sliši bolj »pravično« in je manj diskreditirano. Edini dogodek, ki je res pripeljal do menjave sistema, pa je bil padec Berlinskega zidu leta 1989. In ta je padel v drugo stran, kot naj bi padali sistemi zaradi naštetih izgovorov.

Novi izgovori za menjavo sistema se pojavljajo tako hitro, da jih kolumnisti komaj dohajamo. Ta kolumna je še o idejah, da menjavo sistema terja pandemija COVID-19. »Terja« v smislu tiste marksistične nujnosti vrtenja kolesa zgodovine. Ki je seveda zabloda. Zgodovina se nikamor ne vrti in nima nobene smeri. Razen tiste, da uspešno na dolgi rok raste in neuspešno na dolgi rok odmira. Da bi se moral sistem menjati zaradi sistemskega rasizma, to še pride na vrsto, ampak dajmo času v avtonomnih antifašističnih conah po ZDA čas, da se pokažejo v vsej svoji zmoti.

Med epidemijo smo brali razmišljanja, kako je vendar mogoče, da so tisti, ki so škodljivi (npr. finančniki) plačani bolje od tistih, ki so koristni, celo nepogrešljivi, recimo medicinske sestre (vir). Kako je vendar mogoče, da družba slabše plačuje tiste, za kateri meni, da so bolj koristni (recimo čistilke v bolnišnici) kot tiste, ki menda delajo škodo (recimo davčni svetovalci). Vse skupaj izpade precej bistroumno, dokler ne postavimo manj čustveno nabitega primera – kako je mogoče, da je klobasa dražja kakor kruh, če pa je kruh vendarle dosti bolj pomemben za preživetje.

In seveda – menda smo se med epidemijo navadili, kaj je res pomembno in vredno v življenju – in naj bi se sistem zdaj obrnil na glavo. Zadeve postanejo kristalno jasne v trenutku, ko izstopimo iz zablode, da imajo reči neko vrednost same po sebi, da imajo vrednost same v sebi, ampak da vrednost določa menjava. Če imate zaščitno masko raje kot 5€, potem je maska za vas vredna vsaj 5€. Če imate 5€ raje kot masko potem maska za vas ni vredna celih 5€. Isto velja za kruh, potico, klobase, uro dela davčnega svetovalca ali uro dela snažilke v bolnišnici. Sistem določanja vrednosti odlično deluje in če ga bomo kaj spreminjali, se bo zgodilo isto, kot posod, kjer so modreci določali, koliko je kaj vredno – tiste zadeve je bilo premalo, če je bila predpisana prenizka vrednost (npr. kave v SFRJ) ali preveč, če je bila predpisana previsoka vrednost (npr. delavcev, ki bi delali za minimalno plačo).

Finančni trgi in finančniki skrbijo, da mehanizmi določanja vrednosti čim bolje delujejo in seveda bi se komu zdelo, da je današnji kapitalizem preveč pod vplivom finančnih trgov. Pod vplivom kakšnih trgov naj bi pa bil? Takih, ki anketno določajo ali se ljudem zdijo bolj koristni gasilci ali politiki in bi temu primerno oblikovali plače?

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike, ki nekaj merijo trak na vatle, potem si pa kupijo graščino. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. In če kdo posodi 100, da bi dobil čez leta 110, to samo pomeni, da ima raje čez leta 110 kot danes 100. In kdo si izposodi, ima raje danes 100 kot čez leta 110.

In kar je pri vsem skupaj najlepše – vsakič posebej sta oba zadovoljna. Kupec in trgovec sta po prodaji oba zadovoljna. Kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot prosti čas. Nikogar ni treba spraševati, kaj je dobro in koristno, in kaj ni. Več kot se menjuje, več je zadovoljnih ljudi, ker so po vsaki menjavi na boljšem. Sicer ne bi menjali. To so dejstva.

Propaganda, ki nam jo ob tem vrtijo »napredne« sile pa je, da s tem ne smemo biti zadovoljni. Da moramo že kje do koga ali česa gojiti zamero in biti nesrečni. In smo spet pri dveh različnih pogledih na svet – konservativnem, ki pravi, da je svet v glavnem OK in progresivnim, ki pravi, da je v glavnem zanič. In da je treba sistem menjati.

Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Da imaš izbiro, kaj in kje kupuješ in izbiro, kaj in kje delaš. Prisila prinaša krivice in nesrečo. Zato tako poudarjamo »odprto in svobodno« tržno gospodarstvo.

A vseeno se najdejo »dobrosrčneži«, ki pravijo, da bi morali lastnino oz. kapital uporabljati bolj družbeno odgovorno. Kaj je odgovorno, bi verjetno spet izvedeli iz ankete. Namesto, da bi se kapitalist prosto odločil ali bo dobiček zapravil ali pa ga vložil zato, da bo prihodnje leto zaslužil še več. In zaslužil bo, če bo delal kaj koristnega, kar bodo kupci imeli rajši kot svoj denar. Če bo torej z lastnino ravnal tako, kot hočejo drugi posamezniki in jih osrečeval. Recimo jo vložil v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, bo s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

Seveda bo kdo rekel, da to pa ni pravično in solidarno, da ima nekdo mesnico, nekdo pa ne in po epidemiji bi zgradili sistem, ki bi bil bolj pravičen in solidaren. In kjer ne bi bilo mesnic, ker tudi mesa in klobas ne bi bilo. Pri nas se je razpaslo, da sta besedi enakost in pravičnost sopomenki, kar pa je zgolj posledica dolgotrajne indoktrinacije v šoli in spomin na družinsko okolje, kjer je res pravično, da če en otrok v družini dobi liziko, da jo dobijo vsi.

Pravičnost in solidarnost pa v resnici pomenita recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Boljše se obnesejo družbe in sistemi, kjer smo drug za drugega pripravljeni kaj nuditi tudi v primeru, da ne gre za menjavo. Posebej, kadar gre za preživetje in eksistenco. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Nepravično se nam zdi izkoriščanje tega – življenje na račun drugih brez resnične potrebe.

Več kot je stvari prepuščenih svobodnemu trgu, manj je izkoriščanja, več je menjav, ki se zgodijo v obojestransko zadovoljstvo in večja postaja pogača, ki si jo delimo. Če se komu zalomi in nima za preživetje, pa mu moramo pomagati. Človeškim skupnostim se je to skozi zgodovino obneslo in konservativci nismo za to, da se menja, kar deluje. Če je kak vulgarni liberalec izračunal, da se to ne splača, gledamo na to s podobnim nezaupanjem, kot če bi kak socialist domislil, da bi tudi barvne televizije, ne samo kruh, morali deliti bolj solidarno.

O drugačni, humani ekonomiji veliko govori tudi papež Frančišek. Ideja, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega ima večplasten pomen. Božje kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi ljudi pripravljala na večnost. Ukvarjati se mora s tem, da smo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali nov politični sistem, ki bo »delal dobro« namesto ljudi.

Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešili v ekonomiji. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba.

Skratka

Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi pandemije spreminjali gospodarski in družbeni sistem. Nasprotno, še bolj je to kombinacijo inovacij in investicij potrebno podmazati, da bo odkrila in dala na voljo zdravila in cepiva za bolezni; ter zelene tehnologije, ki bodo upoštevalo tudi ceno onesnaženega okolja.

Najprej objavljeno v Časniku junija 2020.

Ekonomija po pandemiji

Za tednik Družina sem odgovarjal na vprašanja o prihodnosti po koroni. Odgovore objavljam tudi tule, ker so bili za tisk skrajšani.

O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.

Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.

O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih. 

V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.

O ustreznejšem ekonomskem sistemu.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.

Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.

O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.

V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …

O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.

V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.

Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.

O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.

Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.

O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.

Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.

Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.

O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.

Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.

O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.

Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.

Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.

Recept za napredek: več podjetništva

Trideset let po padcu berlinskega zidu, štirideset let po tem, ko je Milton Friedman napisal Free to Choose, osemdeset let po tem, ko je Hayek pisal Pot v Hlapčevstvo, in skoraj dvesto petdeset let po tem, ko je Adam Smith napisal Bogastvo narodov, se v Sloveniji še kar naprej obotavljamo glede podjetništva. 

Leta 2020 se nek spletni portal ukvarja s tem, da bi promoviral podjetništvo. Ki ga imajo po svetu v krvi, če pa že ne v krvi, pa v šolskih programih. V drugih nekdaj socialističnih državah podjetniki niso bili razredni sovražniki in zato jim nikoli niso očitali kolaboracije z okupatorjem. Dandanes podjetnikov na Poljskem, Češkem ali v Estoniji ni treba gledati postrani, da bi bilo plenjenje in pobijanje tega sloja v letih 1942-1945 videti bolj opravičljivo.

V Sloveniji pa še kar ne vemo, ali ne bi v celoti pritrdili Prešernu, češ, »lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. Celo menda desne stranke so ujetnice krščanske socialne misli, ki je pred drugi svetovno vojno verjela, da brez socializma »ne more biti pravega, zares krščanskega družbenega reda«.

V vrednostnem temelju naše države je sicer zapisano (33. člen Ustave), da je zagotovljena »pravica do zasebne lastnine in dedovanja«. 67. člen pa to pravico relativizira, češ, »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. Vsak govornik, od Kulturnega praznika februarja, do dražgoške proslave naslednjega januarja, in vse kar bo javnih dogodkov vmes, bo povedal, da ni pravično, da so eni nekaj spravili skupaj, drugi pa ne. In da je karkoli, kar že kdo ima, posledica izkoriščanja. Razen seveda, če gre za privilegij, ki mu ga je podelila država; zaradi njegovih državljanskih zaslug v boju proti podjetništvu, kapitalizmu in neoliberalizmu.

In potem se ne moremo čuditi, da Levica v svoj program (2017) zapiše, da bodo za vsa velika podjetja vpeljali »demokratične oblike javnega lastništva«, beri, podržavili bi jih, srednja in manjša podjetja pa »bodo v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti«.

To je mnenje stranke, ki je ključna za oblikovanje ne-Janša koalicije – pa naj bo to pred ali po naslednjih volitvah. Slovenija je med Scilo in Karibdo, med Janševo vlado in recidivi socializma venezuelskega tipa. Da v Levici niso navijali za ukinitev zasebne lastnine že lani, ko so podpirali Šarčevo vlado, je verjetno zgolj zato, ker smo v prehodnem obdobju. Ko zasebno lastnino tiho plenimo z visokimi davki.

Podjetnikom naklonjeno se tupatam oglasi Gospodarska zbornica – kadar vlado le zanese predaleč v socializem. In potem naprednim silam ni jasno, kako lahko predsednica zbornice, ki so jo imeli za napredno, lahko zagovarja stališča, ki so na napačni strani razrednega boja. Plašno se kakšne drobtinice iz zakonodajalčeve mize nadeja Združenje podjetnikov, ki povezuje tiste podjetnike, ki jim podjetje ni padlo v naročje kot nekdanjemu socialističnemu direktorju, ampak je dejansko rezultat njihove oz. družinske podjetnosti. Seveda ponižno, da se ne bi komu zamerili, ker ima država veliko drvarnico polen, ki jim jih lahko zmeče pod noge v obliki inšpekcij, davkov in raznih dovoljenj.

V Sloveniji podjetnike trpimo. Ker jih zaradi vpetosti v evropsko okolje nekako moramo. V pozitivni luči so predstavljeni, če naredijo kaj družbeno odgovornega. In ne, če imajo dobiček, če investirajo, če zaposlujejo. Ker rezultatov da niso naredili oni, ampak je plod dela delavcev, ki jih izkoriščajo.

Ravnokar smo praznovali Kulturni praznik, kjer poslušamo dvoje: da za kulturo ni dovolj denarja in da so kulturniki postavili temelje slovenske države. Da bi kdaj slišali o tem, da so temelje polagali tudi slovenski kmetje, obrtniki, podjetniki in kapitalisti, ki so se po izgradnji Južne železnice odprli v svet, da so slovensko samozavest in blagostanje gradili slovenski podjetniki kot npr. Slavec, Curk, Vošnjak, Stermecki, Sirc, Lajovic, Kozina, Benko in mnogi drugi, tega ne bomo niti praznovali, niti se o tem otroci ne bodo učili v šoli. Zakaj so idoli današnje mladine športniki, ne pa tudi podjetniki tipa Batagelj, Boscarol, Štrancar, Akrapovič, Logina …

Skratka

Recept za napredek je že več sto let jasen – varna lastnina, fair tekma in predvidljive ovire s strani države. Če je to zagotovljeno, bodo ljudje pripravljeni vlagati svoj čas in denar v podjetje. Premoženje, ki bi ga lahko potrošili danes, bodo vložili v podjetje, da bo več vredno jutri. Podjetje bo ustvarjalo novo vrednost in bomo vsi bogatejši.

Zato sta pred novo vlado dve nalogi: prva: spraviti v red storitve, za katere ima monopol država – predvsem zdravstvo in vojsko. In druga, ustvariti normalne razmere za podjetnike – poenostaviti, deregulirati in poceniti gospodarsko okolje.

Objavljeno na portalu Domovina februarja 2020.

O spravi med svobodo, kapitalizmom in katoliško vero

»Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« in zato si krščanstvo in kapitalizem nikoli nista bila posebej naklonjena sopotnika. Sopotnika, ker je kapitalizem izumila krščanska Evropa. Razcvetel se je na protestantskem severu, na katoliškem jugu pa nezaupanje traja še danes. Da ne govorimo o Latinski Ameriki. Papež Frančišek je nedavno rekel, da kapitalizem ubija.

Ne mislijo pa vsi tako. Konec leta je pri Inštitutu nove revije izšla knjiga Martina Rhonheimerja »Svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje«. Prinaša misli vernega znanstvenika, ki poskuša uspešni ekonomski red spraviti s sporočilom Evangelija. In prinaša misli katoličana, ki osebno išče združljivost med katoliškim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom. Morda je med bralci Časnika še kdo tak.

Evropa

Ko Diedrie McCloskey[1] razmišlja o tem, zakaj je tam od 17. stoletja naprej v nekaterih Evropskih državah prišlo do velike obogatitve, kot ključni faktor omenja kapitalizem oz., kot mu raje, pravi inovativna družba – družbeni sistem, ki nudi najboljše okolje za inovacije. Kapital, torej bogastvo, ki ni bilo potrošeno danes, je investirano v inovacije, ki omogočijo, da so več vrednega naredili jutri.

Ključni gradnik inovativne družbe so ustvarjalni ljudje ter sistem, ki uspešne inovacije nagrajuje. Predpogoj takega sistema je svoboda oz. sta dve vrsti svobode. Svoboda razmišljanja in govora pomeni, da ima več ljudi dovoljenje ustvarjalno uporabljati svoje talente. Če sme razmišljati vsak po svoje, bo mislilo več glav in bodo več stvari domislili. Če bodo o domislekih smeli tudi govoriti, se bodo ideje izbrusile in boljše bodo premagale slabše.

Drugi predpogoj je okolje, ki omogoča pretvorbo idej in razmislekov v podjeten izkoristek. To terja pravno varnost lastnine, dostop do kapitala in okolje v katerem je tekmovanje podjetnikov pošteno – v katerem zmagujejo boljši. Tak nekako je Hayekov razmislek v eseju Uporaba znanja v družbi[2] in to je recept klasičnega liberalizma za bogatenje družb: svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje.

Tak liberalizem se je rodil na krščanskem severu Evrope, inovacijska družba je vzcvetela na področju današnje Belgije in Nizozemske in se potem razširila najbolj v Veliko Britanijo, z večjimi ali manjšimi ovirami pa tudi drugam po Evropi. V naše kraje so te ideje prišle razmeroma pozno. Pravzaprav je cesarski Dunaj prav v letih tik pred svojim koncem dosegel neverjeten razcvet misli in idej. V prestolnici Slovencev so med drugim delali Ludwig Boltzmann, Edmund Husserl, Ernst Mach, Karl Popper, Ludwig Wittgenstein, Kurt Godel, Sigmund Freud, Gustav Klimt, Johannes Brahms, Anton Bruckner, Gustav Mahler, Johann Strauss. Dunaj je bil tik pred razpadom avstro-ogrske in po sili inercije še nekaj let po njem intelektualno središče Evrope če ne kar Zahoda.

Na tudi našem Dunaju je nastala in po prvi svetovni vojni še nekaj časa vztrajala avstrijska ekonomska šola. Tam so delovali Eugen von Bohm-Bawerk, Friedrich A. von Hayek, Carl Menger, Ludwig von Mises, Joseph Schumpeter in drugi.

Slovenija

V istem času se je v Sloveniji vzpostavilo slovensko razmerje do liberalizma, ki se vleče še v sodobni čas. Politika Slovenske ljudske stranke, ki je Slovenijo obvladovala pred drugo svetovno vojno, gospodarsko ni bila posebej liberalna. Povsem proti-liberalna je bila politika, ki je Slovenijo obvladovala po drugi svetovni vojni. In kljub temu, da je velik del časa po osamosvojitvi Slovenijo obvladala stranka, ki je imela v imenu beseda liberalna, pa programsko ni podpirala gospodarske in idejne svobode, kot smo jo opisali na začetku.

Zagovornike svobodnega tržnega gospodarstva lahko iščemo samo na desnem polu slovenske politike, kjer pa je nastala napetost, ki je bila toliko večja, kolikor je bila tesnejša navezanost na predvojno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Za celotni »pomladni« pol slovenske politike ostaja izziv, kako volilnemu telesu, ki gravitira k tradiciji slovenske desnice, približati idejo svobode in svobodnega tržnega gospodarstva.

In zato je Rhonheimer je za Slovenijo dragocen. Ker je njen desni politični pol dedič katoliškega socialnega nauka, kot sta ga med Slovenci širila Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Oba ostajata precej blizu tega, kar Rhonheimer imenuje »katoliško sovraštvo do kapitalizma«.

Krek, Gosar, Kremžar

O Janezu Evangelistu Kreku tako Gestrin in Melik zapišeta[3]: »Bistvo Krekovega socialnega nauka […] je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem.« Upoštevati je potrebno, da je Krek o tem razmišljal v času, ko je neodvisnega slovenskega kmeta in njegovo zemljo ogrožal tuj velekapital.

Andrej Gosar je v času med obema vojnama stališča do kapitalizma že nekoliko zmehčal. Do takrat je bilo namreč že opazno, da je gospodarsko produktivnejši od česarkoli drugega. Gosar tako napiše[4]: »vse grmenje proti kapitalizmu in njegovemu duhu nič ne pomaga, dokler ne poznamo drugega, socialnejšega produkcijskega sistema, ki bo nudil ljudem vsaj ono mero najvažnejših življenjskih potrebščin, ki jih danes kljub vsej mizeriji in krivičnosti resnično uživajo«. Alternativo je Gosar videl v socializmu, ki si ga je predstavljal kot sistem, kjer je privatna lastnina sicer dovoljena, a je v funkciji, kot je temu rekel, »obče blaginje«. Gosar je verjel, da brez socializma ne more biti »pravega, zares krščanskega družbenega reda«. Grmenje proti kapitalizmu je torej bilo, resnično pa je nad nastajajoče slovenske kapitaliste, podjetnike in tovarnarje s čisto druge strani zagrmela zmaga komunistične revolucije leta 1945.

Po drugi svetovni vojni za vodilnega krščansko socialnega misleca velja[5] Marko Kremžar, ki je bil prisiljen pred roko revolucije pobegniti v Argentino. Sprejema kapitalizem, ampak kapitalizem s pravili. Kremžar tako zagovarja, da »mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala”[6]. Odlično pa utemelji potrebo po tem, da je kapital v zasebnih rokah, namreč, če “je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora”.

Martin Rhonheimer

Rodil se je leta 1950 v Zürichu v judovski družini. V Zurichu in Rimu je študiral filozofijo, zgodovino, politologijo in teologijo. Leta 1974 se je pridružil Opus Dei. Leta 1983 je bil posvečen v duhovnika. Predava in raziskuje na Papeški Univerzi Svetega križa v Rimu. Tudi v svoji znanstveni karieri išče skladnost med katoliškim naukom in svobodnim tržnim gospodarstvom.

Rdeča nit esejev, ki so zbrani v knjigi, je dokazati, da je svobodno tržno gospodarstvo logična posledica vere v človeka, ki mu je Bog ob izgonu iz raja dal sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, torej razmišljanja in odgovornosti. In ki mu krščanstvo priznalo enakost duš – ker imamo enake duše smo pred Bogom vsi enaki. V tistem, kar je najbolj pomembno, smo enaki, moški in ženske, sužnji in gospodarji, Grki in Galačani. Zaradi krščanske enakosti duš imajo glave in telesa svobodo, da so neenaki – kakršni tudi zemeljsko so. Zato lahko v svobodi vsak po svoje razvija neenake talente, s katerimi je bil obdarjen.

Rhonheimer si tako upa zapisati, da je kapitalizem “oblika ekonomije daru, v kateri se posameznik bogati s tem, ko bogati druge”. Rhonheimer tudi spomni, da je krščanstvo nadnacionalno. Da zanj obstaja posameznik in družina, plemena in narodi pa ne. Stališče do migracij zato ne preseneča: »Vsi ljudje bi morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati, ker je takšno delo zanje ugodnejše, kot pa da bi ostali v svoji državi«.

Rhonheimer ni kritik določenih rešitev v katoliškem socialnem nauku, je kritik dejstva, da se cerkev v to sploh vmešava, da socialni nauk sploh ima. Kritizira tudi moralno, še posebej pa materialno povezanost Cerkve s socialno državo, kot jo poznajo nekatere države, in vključenost Cerkve v državne strukture prerazdeljevanja.

Diametrano nasprotno od npr. Gosarja Rhonheimer kritizira katoliški socialni nauk, češ da ima predsodek »proti družbeno koristni naravi svobode« in »polaga preveč zaupanja v državo kot spodbujevalca skupnega dobrega«. In da pri tem prezre nevarnosti zlorabe oblasti. Zagovarja samo tako poseganje cerkve v družbene zadeve, kjer le ta zagovarja trajna načela in naravne principe.

Rhonheimer zagovarja vitko državo. Njegova verzija države, ki je samo nočni čuvaj, nima funkcionalnih ampak moralne temelje. Funkcija države je »predvsem zagotavljati tiste pravice, ki posamezniku in družini pripadajo po naravi«. Ne pa, npr. malic in interneta.

Problem družbene pravičnosti razume širše in globlje kot Hayek. Širše, ker pojma ne omejuje na distributivno pravičnost in globlje, ker dopušča, da imajo družbeni ali ekonomski sistemi atribut pravičnosti. Hayek je namreč trdil, da je pravično ali nepravično samo človeško vedenje, ne pa sistemi kot taki. Po Rhonheimerju so sistemi pravični, če varujejo pravice, ki ljudem pripadajo po naravi. In po Rhonheimerju to niso pravice, za katere bi se dogovorilo nekaj politikov npr. v okviru Združenih narodov, ampak naravne pravice, ki so dane od Boga.

Rhonheimer obrne Misesovo tezo, da je tržno gospodarstvo dobro, ker je ekonomsko učinkovito. Pravi, da je učinkovito, ker je dobro. In dobro je, ker v svojih moralnih temeljih sledi naravi človeka, kot jo razume judovsko-krščanska antropologija človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Ugotavlja, da je krščanstvo dalo podlago za sistem delitve oblasti, ki je značilno za zahodne demokracije. Ločitev cerkve od države oz. greha od kaznivega dejanja je vgrajena v same temelje krščanstva – ker Kristusovo kraljestvo pač ni od tega sveta in ker je treba dati Bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Rhonheimer utemeljuje, da je ureditev, kjer pravna država lahko nadzoruje posvetno oblast, lahko nastala samo v sistemu, kjer pravo ne uresničuje zapovedi svetih spisov in kjer sta politika in vera ločeni; kjer je bila cerkvena oblast nekoč nad posvetno.

Rhonheimer najde podlago za to v dvojnosti stvarjenja in odrešenja v krščanstvu. Stvarjenje nas postavi v od racionalnega Boga ustvarjeni svet, ki si ga lahko prizadevamo razumeti in si ga »v potu svojega obraza« izboljšati. Ampak ne kakorkoli, če si želimo odrešenja. Naloga vere in cerkve ni, da pomaga izboljšati ta svet, ampak da skrbi, da pridemo v nebeško kraljestvo. Torej naj se socialni nauk ne bi ukvarjal s tem, kaj je ekonomsko učinkovito, ampak kako naj bi se ljudje vedli, da bi bilo prav. Bogataš in kamela se nanašata na odrešenje, ne na izboljševanje stvarstva.

Skratka

Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje:

»katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi«. 

Kdor visoko leta ...

Adrije ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohšaplerija. Pokopalo je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče nadmudriti. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Z Adrio sem veliko preletel. Konec koncev je imela letališču Jožeta Pučnika praktično monopol in skoraj vsako potovanje se je začelo z Adrio. Tako dolgo sem že na tviterju, da sem tam napisal, da človek na poti v tujino zadnjo dobro kavo spije na Adriji. To so bili časi, ko so še stregli letalske obroke v tistih modrih plastičnih tasah. Kuhan pršut, nekakšna skuta, bombica kruha, kumarica, paradižnik in menda še čokoladni bonbon.

Kava je bila tako dobra zato, ker so skuhali zares gost neskafe. Okus, ki ga praviloma raztopimo v 2-3 deci vode, je bil v skodelici za turško. Potem so začeli šparat in so brezplačno stregli samo še vodo.

Da novi lastnik ne more biti kaj prida, sem prvič pomislil, ko se po spremembi lastništva ni nič spremenilo. Prijaznost osebja lahko samo pohvalim, da so pa pri čezoceanskih cenah letov v Bruselj ljudem zjutraj niso postregli niti kave, pa je neodpustljivo.

Ko bi moral z Adrijo leteti predzadnjič, sem raje kupil karto na Wizzair; za 30€. Za vsak slučaj, če bi stavkali. In ker sem si živalski vrt v Frankfurtu že ogledal. Zadnjič sem z Adrijo letel v soboto 19.9. v Frankfurt. Cel teden sem bil na trnih, ker so gangsterji lete odpovedovali zadnji trenutek in si človek ni mogle brezplačno menjati karte. Da bi npr. v Frankfurt letel iz Trsta ali Zagreba. In ko so lete odpovedovali levo in desno, je bil tisti moj za Frankfurt samo zamujen. Za debelo uro. Spet sem tekel po tistem podzemnem hodniku med terminalom A in B.

30. bi se z Adrio moral iz Frankfurta vračati v Ljubljano. Gangsterji spet niso in niso odpovedali leta, ampak je v računalniških sistemih bilo vse sončno. Malo je manjkalo, pa bi me na letališču dali na fantomski let, ki ga je Adrija napovedovala za zvečer. In bi prišel domov 24 ur kasneje. Če. K sreči Kitajci delajo ob nedeljah in so mi lahko karto menjali v tisto za Trst. Lufthansa je postregla s kavo – slabšo od Adrijine – in velikim piškotom s koščki čokolade. In vodo. Vse brezplačno.

Lufthansa ni letela v Ljubljano. Ker je zanjo v Ljubljano vozila Adrija. Sumim, da tako poceni, da se Lufthansi ne bi splačalo. Konec koncev, zakaj pa bi, velike prevoznike zanima, da jim nekdo v Munchen, Dunaj, Bruselj, Zurich, Franfurt, London, Pariz pripelje potnika za nadaljevanje leta. Naštel sem jih v vrstnem redu prijetnosti prestopanja.

Adrija je bila lahko poceni, ker potniki nismo plačevali polne cene, ampak je k vsaki vozovnici nekaj primaknila država. Pravzaprav ne država, ampak podjetja, ki niso delala izgube. Ali pa zbiralci dobrodelnih zamaškov iz svoje dohodnine.

Nikoli ne bomo prav vedeli, kako bi šlo Sloveniji, če država ne bi sistematično jemala denarja podjetjem, ki jim gre dobro in ga dajala podjetjem, ki jim gre slabo. Kar je bistvo socializma: socializem jemlje uspešnim in daje neuspešnem. V kapitalizmu je ravno obratno, uspešni prevzemajo neuspešne. V kapitalizmu se stvari izboljšujejo, v socializmu slabšajo. Slovenija je nekje vmes. Zato stagniramo. Nevidna roka trga deluje v pravo smer. Ne skrbi, da vsako podjetje posebej obstane, ampak da slabo odmira in dobro cveti. Da je tisto, kar je, boljše od tistega, kar je bilo.

Adria ni bila dobro podjetje. Ves čas je vozila z izgubo in ves čas smo ji to izgubo davkoplačevalci pokrivali. Tako sistematično je država to počela menda samo še z izgubo zdravstvene blagajne.

Zdravje nima cene, letenje je pa očitno takoj za zdravjem. Da ni treba pokrivati stroškov, da gre za neko višje poslanstvo, da je letenje nekaj posebnega, je bilo tako rekoč v Adrijinem DNA. Kot bi bili v 60ih letih v filmu »Catch me if you can« z Leonardom di Capriom. Da je letenje nekaj posebnega, gosposkega, boljšega, je bilo del kulture tega prevoznika. Potnike so streznili plačljiva kava, polomljeni kovčki in živinska razdalja med sedeži. Pa nekatera letališča, ki so bila čedalje bolj podobna avtobusnim postaja.

Adrija je bila »too big to fail«, »prevelika, da bi propadla«. Za Slovenijo. Tudi zadnji lastnik je moralno hazardiral. Gledal je, kako stvarem strežejo v Sloveniji in opazil, da sta tukaj dve poletji in ena zima, če je le za javni interes za to. In je upal, da bo na koncu obveljalo, da Adrije nimamo zato, da dela dobiček, ampak da se ljudje vozimo; in da bo država pokrila izgubo. Pa se – in to je sreča v nesreči – ni izšlo. Lastniki so upali, da bo vlada podlegla pritiskom javnega interesa, pa ni. Kdo ve, kakšen bi bil rezultat, če ne bi imeli Falcona. Ampak vlada ve, da ranjence lahko vozimo tudi brez Adrije. To ji je dalo nujno potrebno samozavest za odločitev, da ne naredi nič. Kar tudi sicer počne najbolje.

Če bi Adrija že kdaj prej bila normalno podjetje, ki mora prinašati dobiček, se vse to ne bi zgodilo. Morda bi kaj več naredili na stroških. Morda bi bile karte držaje. Morda bi se zato še komu splačalo leteti v Ljubljano. Morda ne bi izgube, ki so jo delali po Jugoslaviji, financirali z linijo v Bruselj. Morda bi se za normalno podjetje zanimal normalen kupec. Morda bi si multiplikatorje izmišlali za denar, ki bi ostal ljudem v žepu.

Skratka

Škoda, da je Adrija bankrotirala. Trajalo bo, da bo Ljubljana imela tako dobre povezave s svetom, kot do zdaj. Ampak vsaka šola nekaj stane. Če je ne bomo razumeli, bomo razred ponavljali. Z državnim prevoznikom. In še kar upali, da bomo ukanili naravne zakonitosti, če si bomo to le dovolj želeli. In se bo dvakrat letelo po poletnem voznem redu, ko so letala bolj polna, in samo enkrat po zimskem.

Delu čast in oblast!

Parole, ki se primejo, so redko napačne. Če se primejo, samo z drugimi besedami ponovijo, kar človeštvo že dolgo ve. Taki paroli sta, »vsako delo je častno« in »delu čast in oblast«. Okrog prvega maja se jih naposlušamo. A držita. Povezujeta namreč delo in čast. V potu svojega obraza delamo, odkar smo bili izgnani iz raja. Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno.

Čast je največ kar človek ima. V konvencijah o človekovih pravicah se to zrcali v konceptu »dostojanstvo«. Pravice so omejene, če posegajo v človekovo dostojanstvo. Mimogrede, tudi zato svoboda govora ni absolutna.

Rezultat dela pa ni samo čast, je tudi premoženje. Premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Če je delo častno, potem je premoženje akumulirana čast in podaljšek dostojanstva osebe. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti.

Zato je tako perverzno, da so levičarji pod parolo »delu čast in oblast« ljudem plenili premoženje. Plenili so namreč nakopičeno čast. In zato je tako perverzno, da so prevzeli oblast. Ni je prevzelo delo, prevzeli so jo nekateri ljudje. Delu je bila odvzeta čast in delu je bila odvzeta oblast.

Pravica do časti

Pravica do premoženja je torej pravica do časti. Zato je pravica do lastnine naravna, metafizična pravica izpeljana neposredno iz globokih moralnih temeljev. Ni stvar dogovora. Ni pomembno, da ima, če ima, kakšno korist za družbo. Zavest, da je delo častno, je starejše od vseh knjig.

Denis Weaver pravico do lastnine imenuje poslednja metafizična pravica, poslednja pravica, ki ima temelj onkraj tega sveta. Češ, buržoazne revolucije (Francoska, Ameriška in druge), so likvidirale pravice, ki so izhajale iz stanu, vere ali spola. Ostalo je samo premoženje in dejanski zmagovalci teh revolucij – premožni meščani – so ga zapisali v ustave 19. stoletja in v red, ki velja še danes.

Temelji lastnine

Seveda pa si razum ali vera znata ustvariti tudi druge temelje za pravico do lastnine.

Biblični temelj kristjani najdejo v tem, da je Bog dal zemljo Adamu in Evi. Družini, ne človeštvu v souporabo. Začetno stanje stvari je bila družinska lastnina planeta. V antiki so bile nepremičnine lastnina družine, niso se prodajale, niso z njimi poplačevali dolgov. To je bil svet prostor, kjer so bili pokopani predniki in kjer bodo pokopani oni.

Evolucijsko psihološki temelj lastnine najdemo v pregovorih kot sta ”bolje drži ga kot lovi ga”, ”bolje vrabec v roki kot golob na strehi”. Kar že imamo, se nam zdi bolj dragoceno, kot nekaj, kar bi šele lahko dobili. Študije kažejo, da smo dvakrat bolj motivirani, da se izognemo bolečini ob izgubi nečesa, kot da iščemo veselje v pridobitvi taistega. Ohranjanje tega, kar imamo se nam zdi vrednejše od pridobivanje novega. Zato se nam davek na premoženje zdi manj pravičen od davka na delo, in prepričevanje, da je slednji manj produktiven, ne pomaga dosti.

Izgovori lastnine

Ekonomsko utemeljitev lastnine najdemo v tistem stavku, s katerim pojasnjujejo revščino v tretjem svetu: “Ker je lastnina negotova”. Lastnina tam ni varna, vsak hip se lahko pojavi nekdo, ki si jo bo prisvojil. Država, ropar, sosed. Ko Fergusson analizira, v čem je skrivnost uspeha Zahodne civilizacije, na tretje mesto od šestih postavi urejene lastninske pravice.

Družbeno odgovorno razumevanje lastnine najbolje pojasni Orren Boyle, negativec iz Atlas Shrugged. Pravi: »Edino opravičilo za zasebno lastnino je, da služi javnosti«. To razumevanje je diametralno nasprotno vsemu do zdaj povedanemu.

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Skrbi me, da je ustava RS samo malo manj zadrta: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja«, sicer piše. Ampak dalje, da »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. V slovenski ustavi zasebna lastnina nima metafizičnega bistva, ki jo opravičuje samo po sebi, ni razumljena kot akumulirana čast človeka, ampak ima funkcijo. Kot imajo funkcijo angleška stranišča.

Lastnina je rezultat žrtvovanja sedanjosti (ne potrošimo vsega) za prihodnost (prihranimo v lastnini). Lastnina je žrtvovanje staršev za otroke. Tudi to je evolucijska pridobitev – v najbolj jasni obliki zapisana v mnogih verovanjih, da žrtvovanje v zemeljskem življenju prinaša nagrado v onostranstvu.

Kako drugačne so stare modrosti od današnjih ekonomskih politik, ko si danes izposojamo denar, ki ga bo treba jutri vrniti. In ko danes puhamo CO2 v atmosfero, ki jo bo treba jutri očistiti. In kako drugačne so od idej, da bi bilo otrokom treba otežiti dostop do premoženja, ki ga niso zaslužili sami, ampak so ga zaslužili njihovi starši.

Lastnina in oblast

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Nedotakljiva zasebna lastnina je osnova za osebno svobodo in druge človekove pravice. Lastnina kreira avtonomen prostor, daje neodvisnost, pokončnost posamezniku, da je lahko svoboden državljan, da more izpovedovati, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, da more brez strahu sodelovati v javnih družbenih zadevah.

Zato vse politične opcije, ki želijo vzpostaviti avtoritaren sistem, poskušajo zmanjšati vpliv trgov, dela in časti. Ideološko so utemeljene na zavisti oz. zameri do uspešnejših in premožnejših. In želijo omejevati pravico do lastnine – npr. z davkom na nepremičnine, obdavčenjem dobičkov in dediščin. Skratka, z ukrepi, ki zmanjšuje varnost premoženja. Konec koncev tudi počasno in nepredvidljivo delo slovenskih sodišč prispeva k temu, da premoženje v Sloveniji ni tako varno kot kje drugje. Kar ne za domače ne za tuje investicije ni dobro, niti za ohranjanje in pritegovanje talentov.

Skratka

V marksističnem ustvarjanju nasprotja med delom in kapitalom, torej med tekočim delom in preteklim delom, med trenutno častjo in akumulacijo časti, se skriva ignoranca do naravnega razumevanje časti, dela in premoženja, kot ga je oblikovala družbena evolucija. Ta vidi svobodno razpolaganje z lastnim premoženjem kot vzrok in posledico svobode posameznika. Ceni in nagrajuje ustvarjanje premoženja, torej shranjevanje rezultatov današnjega dela za prihodnje čase in rodove. To je bila najprej evolucijska nujnost, kasneje pa ekonomska prednost. Kapital je omogočil inovacije, inovacije pa so imele za posledico, da je tekoče delo postalo vrednejše, kot bi bilo brez inovacije. Napredek je posledica žrtvovanja v sedanjosti, da bi imeli več v prihodnosti. Če želimo napredek, je nujno, da čast pripada tudi preteklemu delu.

Status premoženja v Sloveniji ni skladno z njegovim metafizičnim bistvom, ampak naj bi imelo »gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo«. Zato premoženje ni tako varno, kot bi lahko bilo in temu primerna je stopnja varčevanja, investiranja ter hitrost gospodarskega napredka in zmanjševanja revščine. Manjša, kot bi lahko bila.

Zato, delu – tekočemu in preteklemu – čast in oblast. Ne pa tekočemu delu čast, preteklemu pa zavist. Oblast pa ne zavistnim ampak delovnim.

Objavljeno v Časniku 1.5.2019.

Pet poti do gospodarske osamosvojitve Slovenije

Zadnje čase nam prodajajo zgodbo, da gre zdaj za ekonomsko osamosvojitev Slovenije. Narativi oz. zgodbe so učinkovit način pakiranja idej. Posamične vprašljive fragmente lahko na primeren način pojasni širša zgodba. In ta zgodba je naslednja:

Janša je v mandatu 2004-2008 zapravil ekonomsko samostojnost Slovenije. Mi jo bomo zdaj povrnili.

Kdorkoli si je to že spomnil, ni neumen. S tem, ko je za vse skupaj okrivil Janšo, si je kupil slepo zaupanje levice. Menda bodo ja podprli, da se spravijo v red stvari, ki jih je zavozil princ teme in s katerimi Pahor, Križanič, Bratuškova in Čufer nimajo apsolutno nič. Menda ja bodo podprli rešitve, ki nas bodo v najbolj žlahtni tradiciji antiimperialistične fronte osvobodile diktata Bruslja in finančnih trgov.

In kako bi bila lahko proti ekonomski osamosvojitvi desnica? Svoje korenine ima v osamosvojitvi Slovenije, skozi osamosvojitev se definira, samostojna Slovenija je dragulj za katerega bi bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. In kako naj bi bila desnica proti politikam, ki jih ekonomska osamosvojitev terja - zmanjševanje zunanjega dolga - ne zgolj skozi zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, ampak celo z ustvarjanjem proračunskega presežka. V primerjavi s to ambicijo je Šušteršič-Janšev ZUJF "a walk in the park".

Ekonomska osamosvojitev je torej zgodba nacionalnega konsenza. Pojavlja pa se v zvezi s tem pet vprašanj:

1. Ali je res Janša kriv, da smo ekonomsko samostojnost izgubili?
2. Ali je ekonomska samostojnost sploh nekaj, kar je v gospodarsko in finančno globaliziranem svetu mogoče?
3. In če ni, ali je potem ekonomska samostojnost samo novo ime za (a) nacionalni interes 
4. ali (b) za finančno vzdržnost javnih financ? 
5. In če velja slednje, ali lahko pričakujemo, da bodo odpravljeni vzroki za izgubo ekonomske samostojnosti?

(1) "Janša je kriv"

Ekonomske samostojnosti ni zapravila prva Janševa vlada. Vstop Slovenije v evro je sovpadel z globalno konjunkturo posledica katere je bila, da je bil svet preplavljen s poceni denarjem. Še posebej je bilo kar naenkrat veliko poceni evrov na voljo državam mediteranskega roba EU. Države kot so Portugalska, Španija, Grčija in Slovenija so si prej denar sposojale po obrestnih merah primernim performansam njihovih gospodarstev in trdnosti escuda, pezete, lire, drahme in tolarja. Ob uvedbi evra finančni trgi nekaj let niso vedeli, ali ima grški dolg v evrih trdnost nemškega dolga v markah ali trdnost grškega dolga v drahmah. Podobno je veljalo za Slovenijo. Ampak denarja je bilo veliko. Finančna regulacija je od severnoevropskih komercialnih bank zahtevala plasmaje v popolnoma trdni državni dolg, npr. Grški. Denar pa so z veseljem posojali tudi komercialnim povpraševalcem. V nasprotju s tako čislano regulacijo finančnih trgov, se je pokazalo, da je največje tveganje pravzaprav pri dolgu, ki ga imamo za varnega.

Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal. Vlada je na to imela malo vpliva. Janševa vlada ni postavila Mitje Gasparija za guvernerja narodne banke Slovenije (2001-2007). Janševa vlada ni imela trdne večine v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke. NLB in velike dele finančnega sistema so vodili s strani Drnovškove in Ropove vlade nastavljeni ljudje. Kot je enemu od teh pojasnil Anton Rop "pulitka, pulitlka te je nastaula"!

Od LDS-ovih vlad je Janševa podedovala tujim investicijam sovražen gospodarski sistem, zato svež kapital v Slovenijo ni prihajal skozi tuje investicije, ampak skozi posojila bankam. V koaliciji sta bili jeziček na tehtnici dve stranki nacionalnega interesa (Desus in SLS), ki ste ovirali liberalizacijo na tem področju.

Predvsem pa desna vlada ni prevzela neformalnih vzvodov ekonomske oblasti v državi in si je zgolj megleno predstavljala, kako finančno-poslovna omrežja pravzaprav poslujejo. Velikansko večino slabih dolgov so v tistem času naredila omrežja, povezana ali celo včlanjena v tranzicijsko levico. Poskusi, da bi tudi desnica igrala neko igro, so bili naivni in amaterski. Mislim na Zvonove ter sodelovanje s Šroti (SD), Bavčarji (LDS) in podobnimi.

Iz povedanega sledi, da ekonomske samostojnosti ni zapravil Janša, ampak je bilo njena zapravljenost programirana z gradualizmom skoraj petnajstih let vladanja LDSa in nepripravljenosti, da bi se Slovenija gospodarsko odprla. Če bi se gospodarsko odprla, slovenskega gospodarstva ne bi privatizirala retencijska omrežja s sposojenim denarjem iz prijateljskih bank, ampak tujci, ki bi prišli s svežim kapitalom, znanjem in novimi trgi. Tvegali bi oni, ne slovenske banke v večinski lasti slovenskih davkoplačevalcev. To pa seveda ni bilo v interesu tistih, ki so se leta 1991 znašli na vodilnih položajih slovenskega gospodarstva in kamor jih je postavil prejšnji režim.

Še bolj jasno povedano: Slovenija je tako imenovano ekonomsko samostojnost izgubila zaradi težnje po gospodarski samostojnosti retencijskih elit, ki so jo imenovali tudi "nacionalni interes".

(2) Je ekonomska samostojnost sploh mogoča?

Kot je bilo utemeljeno nekaj odstavkov nazaj, tanka meja loči pojem ekonomske samostojnosti od zaplankanosti, protekcionizma, provincialnosti in nepripravljenosti vključiti se v svetovne in evropske gospodarske in miselne tokove. Severna Koreja in Kuba bi verjetno tudi ustrezali neki definiciji ekonomske samostojnosti, ki bi bil delu pro-vladnih političnih sil celo všeč.

S članstvom v EU in prevzemom evra smo nekaj ekonomske samostojnosti izgubili. Tiskati svoj denar je znak take ekonomske samostojnosti. In pristali smo, da v času evropskega semestra ocenjujejo naše gospodarske politike. Kot članica evra smo se zavezali maastrichtskim kriterijem in zlatemu pravilu.

Tudi te zadeve so primerna tarča slovenske politike, namreč, da si s trdo retoriko do Bruslja, prelaganjem odgovornosti in izgovarjanjem krepi popularnost doma, med latentno evroskeptičnimi in protiimperialističnimi volivci.

Če pristanemo na tako razmišljanje o ekonomski samostojnosti, potem smo tudi že "rešili" problem. Narekovaji so seveda veliki.

(3) Preobleka za nacionalni interes?

Kako primeren izgovor za nadaljevanje politike nacionalnega interesa je "ekonomska samostojnost", je bilo zgoraj že povedano. Ekonomska samostojnost je korak od domačega lastništva in "nacionalnih šampionov". Ti "šampioni" si bodo potem svoj šampionski sloves kupovali skozi primerno sponzoriranje kulturnih in športnih prireditev ter si z oglaševanjem kupovali naklonjenost medijev. In seveda ne bodo kupovali samo naklonjenosti sebi ampak (in predvsem) svojim političnim pokroviteljem. Da ni zastonj kosil, Miltonu Friedmanu pritrjujejo tudi najbolj domoljubni anti-neoliberalci.

(4) Evfemizem za finančno konsolidacijo?

Počasi, počasi se prebijamo proti svetlejšim pomenom ekonomske osamosvojitve. Na našo kmečko pamet trkajo z besedami, da če si zadolžen, potem nisi ekonomsko samostojen. Ampak, dokler ti na trgu posojajo, je še vse v redu. In trgi bodo posojali, če drugi ne politično dirigirani trg evropske centralne banke. Če bodo namreč Franciji bodo pa še Sloveniji. Tudi tista država je namreč finančno konsolidacijo zavozila in nič ne kaže, da se bodo splazili pod letvico postavljeno na 3% bruto domačega dohodka. Bruselj mrzlično išče izgovor, da bi trošenje juga lahko, zaradi ljubega miru, še nekaj časa vzdrževali nad 3%. Morda tako, da bi izvzeli investicije v prihodnost.

Ali pa bomo spet slišali argumente, ki jih je, neuspešno, zagovarjala že druga Janševa vlada. Da je pač treba živeti v okviru svojih zmožnosti. Da si pač ne moremo privoščiti, da za obresti dajemo več kot za šolstvo. Da ne gre za varčevanje, da ničesar ne dajemo na stran za slabe čase, ampak zgolj usklajujemo želje in možnosti.

Le kaj na to porečejo vstajniki? Koliko rezanja v javnem sektorju kupijo rdeče petokrake na državnih proslavah? Bi člani Štrukljevih sindikatov en dan na mesec delal zastonj v zameno za brezplačno udeležbo na kakšni ideološko zadrti proslavi v Stožicah? Kmalu bo jasno.

(5) Odpravljanje vzrokov

Primanjkljaj v državni blagajni - da torej več trošimo kot ustvarimo - je simptom neke globlje bolezni. Zgoraj sem pisal o različnih oblikah obravnavanja simptoma: od tega, da pač krivdo zanj nekomu pripišemo (1), prek šamanskih receptov, kako bi simptom izginil iz naše zavesti (2,3), do tega, da začnemo lajšati simptome bolezni (4). Kot vam bo povedal vsak zdravnik, z lekadolom morda zbijete vročino, pav nič pa to ne pomaga pri boju z mikroorganizmi, ki so povzročili bolezen.

Bolezen pa je, da je Slovenija omagala v tranziciji in da je vzpostavila sistem, v katerega je pobrala najslabše iz demokratičnega socializma in divjega kapitalizma. Iz prvega močno državo, ki je prvi gospodarstvenik ter varuška ljudi od zibke do groba; kjer ljudje demokratično glasujejo za to, da jim mora država dajati več, kot oni dajejo državi. Od drugega so povzeli divjo privatizacijo, pajdaške poslovne prakse, neplačevanje davkov državi, plač in prispevkov delavcem, storitev dobaviteljem ...

Edino, kar nas dolgoročno osamosvaja oz. nas enakopravno vpenja v svetovne gospodarske tokove je v svet odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki nagrajuje poštene, pridne in inovativne; pravna država, ki preprečuje, da bi bila lumparija uspešnejša od sposobnosti; kvalitetne javne storitve, ki so v smislu ustvarjanja enakih priložnosti pravično dostopne vsem, ne glede na to, ali jih nudi javna ali zasebna ustanova; in, konec koncev, politično-medijski sistem, ki omogoča enakopraven spopad idej ter ima za rezultat profesionalno in kvalitetno politiko. Velik del krivde za stanje, v katerem smo, lahko pripišemo ohranjanju političnega amaterizma.

Strukturne reforme

Temu zgoraj se skupaj reče strukturne reforme. Te besede se v Sloveniji od leta 2006 ne sme uporabljati, ker se jih je lotila Janševa vlada, uprli pa Semoličevi sindikati. Narativ strukturnih reform je mrtev, naj živi ekonomska samostojnost. Če je to to.

Strukturnih reform v koalicijski pogodbi ni. Strukturnih reform ni v programih koalicijskih strank, tudi pod kakšnim drugim imenom ne. So pa edino kar nas dolgoročno ekonomsko osamosvaja. Če ministra Mramorja beremo med vrsticami, kaže, da se tega zaveda. Če se bo tega zavedla tudi kritična masa sil, ki obvladujejo vlado, pa ta hip še ni jasno.

Objavljeno v Časniku 13.10.2014.

Spomini na dr. Bajuka o svobodi in ekonomiji

Prispevek na strokovni razpravi »IN MEMORIAM DR. ANDREJ BAJUK«, «Svoboda, ekonomija in Slovenija«, Ljubljana 18.10.2013

V veliko čast mi je, da smem prispevati nekaj misli na dogodku, katerega povod je obletnica rojstva dr. Andreja Bajuka, doktorja ekonomskih znanosti, finančnega ministra, predsednika Nove Slovenije, katoličana, svetovljana in, naj mi bo dovoljeno, politika, ki je pri tem ostal gospod.

Z dr. Bajukom sva bila sodelavca v prvi Janševi vladi. On je bil podpredsednik vlade, minister za finance, jaz sem bil slabi dve leti Minister »brez resorja, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform« in sem potrjeval tezo, da je dolžina naziva obratno sorazmerna s finančno težo ministrstva. Zato s finančnim ministrom Bajukom nisem imel prav nobenih problemov. Za razliko od finančnega ministra Šušteršiča 5 let kasneje.

Sva pa z ministrom Bajukom na sejah vlade sedela drug poleg drugega, Razvoj so bili namreč posedli, kako primerno, med finance in znanost. To razmišljanje o svobodi in ekonomiji bom strukturiral okrog treh, štirih vtisov, ki so mi iz stikov z dr. Bajukom posebej ostali v spominu.

»A je pošten?«

Kadar je naneslo, formalno, še bolj pa neformalno, na pogovor o kakšni kadrovski rešitvi, dr. Bajuk ni vprašal, če je nekdo naš, če hodi v cerkev, če je bil pri birmi ... Na ta način so poslovne partnerje in managerje menda izbirali Zvonovi. Zapičil je svoj sicer mehak pogled in vprašal »A je pošten?«. In priznam, pogosto je bilo težko dati roko v ogenj za ljudi, ki so si s smukanjem okrog politike poskušali najti boljšo službo od tiste, ki bi jo dosegli brez tega.

Kapitalizem je postal najuspešnejši gospodarski sistem ne zato, ker je izkoriščal ljudi, ampak, ker je skrbel za temeljno poštenost v družbi. Napredovali so poštenjaki, zaradi sposobnosti, in ne goljufi, zaradi premetenosti. Bistvena za delovanje tržnega gospodarstva je vzpostavitev zaupanja vredne in delujoče pravne države. Zaupanje je potrebno zato, ker država nujno uporablja silo, skozi davke nas ropa zasluženega denarja in to prenašamo le, če ji zaupamo.

Vzpostavitev spoštovanja do zasebne lastnine, spoštovanja in iztožljivosti pogodb so osnova kapitalističnega sistema. Pri nas odnos do vsega tega relativiziramo. Ja zasebna lastnina, če je pridobljena »pošteno«. Ja zasebna lastnina, ampak ne preveč le-te. Ja spoštovanje pogodb, dokler se nam vsebina dopade. Ja novi davki, če jih le jaz plačam manj kot kdo drug.

Na ta način sedanji režim deli in vlada Slovencem. Vsakič posebej nepopularen ukrep prizadene neko manjšino. Večina pa je oportunistično – tiho. Ljudje tolerirajo davke, če zaupajo, da jih bodo pošteno in vsi plačevali. V tem kontekstu npr. davek na premoženje to zaupanje ruši: z neenakimi stopnjami bo obdavčil nekatere oblike premoženja. Tiste oblike premoženja, ki se jih vidi (iz letala) in tiste, ki se jih ne da odpeljati seboj v tujino. Zakaj bi gospodarske panoge, ki potrebujejo veliko kvadratnih metrov gozda, zemlje, delavniških ali pisarniških površin obdavčili bolj, kot tiste, kjer je kvadratnih metrov manj. Zakaj bi človeku vikend, ki ga je zgradil v Sloveniji, obdavčili, tistega, ki ga je zgradil na Hrvaškem, pa ne?

Zaradi takih očitnih krivic se ruši zaupanje v državo. Cena tega nezaupanja bo na koncu večja kot izplen tega davka.

»Kolk pa to stane? Nimam, vzemite mi tošl, nimam«.

Nekako taka je bila reakcija finančnega ministra na predloge, ki so jih nosili na mizo drugi ministri. Vsakič, ko se je minister Virant vrnil s pogajanj o sistemu plač v javnem sektorju npr. je bila cena »uspeha« nekaj deset dodatnih milijonov.

Dr. Bajuk je pač imel tisti odnos do denarja, ki je na zahodu normalen. Denar je merilo za vrednost stvari in to merilo ne more biti raztegljivo. Če ni, se ga na dolgi rok ne da goljufati in pravica do lastnine – ta temelj ekonomije – je trden. Kar si danes sposodiš, boš moral jutri vrniti. Keynes je trdil, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi. Nekateri pri nas to prevedejo v »za nami potop«. Dr. Bajuk se je, kot oče in stari oče, zavedal, da je življenje na račun prihodnjih generacij kraja. Da ne more trajati. Da ni »trajnostno«, kot bi temu rekli zeleni. Da ni socialno, bi rekli tisti, ki jih za socialni položaj drugih ljudi, drugih generacij, in ne zgolj zase, resnično skrbi. Da zadolževanje na račun prihodnjih generacij ni socialno bi rekli pošteni socialisti. Ker bo vse to nekoč nekdo plačal.

Dr. Bajuk je bil edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, katerega proračun je izkazoval presežek prihodkov nad odhodki. Zato sem prepričan, da če bi po letu 2008 obstala ista koalicija, Slovenija ne bi zašla v spiralo zadolževanja in primanjkljajev. Minister Bajuk bi rekel »nimam, nimam!« In to bi bilo to.

»A vendar«,

bi dr. Bajuk čez čas bi pristavil, »a vendar« pogledal na problem še z druge strani. Če citiram eno njegovo izjavo ob koncu mandata 2004-2008:

»V veliki meri je bilo vse, za kar smo se zavezali, izpeljano, kar pa še ni dokončno uresničenega, je v teku. (…) Seveda so se pojavile tudi kakšne težave. A vendar smo vedno našli skupni jezik. Končni rezultat je na dlani.«

Zdi se mi, da je frazo »a vendar« v slovenski prostor prinesel dr. Bajuk. Kot dokaz, da so morda kakšne jezikovne prvine lažje preživele pri domoljubni emigraciji, kot v matici. Kaže pa ta fraza na neko prvino znanstvenika in intelektualca, ki jo je dr. Bajuk iskreno gradil. Namreč, da dvomi, da priznava, da je na stvari mogoče gledati iz različnih zornih kotov, se edini resnici bližati iz različnih smeri.

Ja, ekonomija in svoboda sta pomembni, o tem danes govorimo, »a vendar« ne smemo pozabiti tudi na socialo in na upoštevanje tistih etičnih človeških temeljev, ki sesalce naredijo za sočutna bitja, ki spodbujajo sodelovanje in brzdajo tekmovalnost. To sočutje je eden od temeljev krščanstva in je vgrajeno v zahodna gospodarstva. Tudi socialne politike so integralni del kapitalizma. Pravzaprav jih šele uspešna podjetnost lahko plača.

Dr. Bajuk je vedno imel posluh za reševanje resničnih socialnih problemov. In bil je med tistimi, ki so iskali in našli skupni jezik. Takrat so še bili časi, ko smo levi in desni nekako razumeli, kaj kdo hoče povedati. Od takrat naprej mora biti kričanja vedno več, besede vedno bolj grobe, kolumne vedno bolj provokativne, da sploh prodrejo skozi ideološke predsodke in krizno otopelost ljudi. Ob tem, ko se počasi med razumnimi ljudmi na levi in desni le rojeva konsenz o potrebnosti modernizacije države, se sporazumevanje preprečuje z ustvarjanjem notranje kohezije znotraj desnice in levice na temah iz preteklosti.

»Tranzicija še vedno ni končana«

V nekem intervjuju leta 2008 je dr. Bajuk kot glavno težavo Slovenije izpostavil dejstvo, da tranzicija še vedno ni končana.Z današnjega stališča je to skorajda optimistična diagnoza, ker implicira dejstvo, da se tranzicija dogaja, da je v teku. Pa ima človek pogosteje občutek, da stoji ali pa se stvari premikajo celo v obratno smer. Nazaj v samoupravni socializem, med neuvrščene in v Jugoslavijo.

Dejstvo ostaja, da v dobrih dvajsetih letih samostojnosti nismo zgradili sodobnih, učinkovitih inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države. Zakaj? Ker si tega volivci niso preveč želeli, leva politika, levi gospodarski krogi in levi mediji pa še posebej ne. Da bi se poslušalstvo zavedalo, da si tega preveč nismo želeli, sem nalašč uporabil besedno zvezo »inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države«.

Že uporaba besede »kapitalizem« v Sloveniji, celo v desnih krogih, zbuja nelagodje, pa raje rečemo »tržno gospodarstvo«, ali še raje »socialno tržno gospodarstvo«. Dr. Bajuk je iz Washingtona za take evfemizme prinesel sočno ime– »bullshit«.

Nismo torej zgradili kapitalističnih inštitucij, od sistema demokracije z volilnim sistemom, ki bi opravljal pozitivno selekcijo med izvoljenimi, niti zaupanja vredne in učinkovite pravne države, niti nimamo svobodnega tržnega gospodarstva in niti k uporabniku usmerjenega javnega sektorja.

Volilni sistem v parlament pripelje veliko majhnih strank. Mnoge postanejo izpostave interesnih skupin: npr. upokojencev, kmetov, javnega sektorja. Kdo je izvoljen, je po eni strani stvar naključja, po drugi tekme med člani iste stranke ali istega političnega pola. Stranka mora imeti 90 kvalitetnih kandidatov, da se zgodi, da ima v parlamentu 5 kvalitetnih poslancev. Za deset strank potrebujete 900 kvalitetnih ljudi, ki bi se jim ljubilo ukvarjati s politiko, pustiti (tako naj bi bilo) uspešno kariero in se dati ljudstvu na razpolago za kritiziranje, pljuvanje, vdiranje v zasebnost ipd.

Dogaja se profiliranje strank na mestne in podeželske. Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek. Če bi zmanjšal število strank, bi bilo to dobro, prvič, ker se nasprotja med interesnimi skupinami znotraj široke stranke medsebojno nevtralizirajo in drugič, ker majhno število velikih strank oblikuje politični prostor v katerem vsi silijo v sredino, sistem majhnih strank pa nagrajuje tekmovanje med podobno mislečimi strankami, lov na izdajalce in vrinjence, zaganjanje protivirusnih programov in podobno.

Pravni državi ne zaupamo. Ne moremo se znebiti vtisa, da kadar je politična volja, se dopušča lumparije, kadar je politična volja drugačna, se te iste lumpe preganja. Tisti, ki si izmišljajo reklame za pralne praške, vladi svetujejo, koliko oboroženi naj inšpektorji vstopajo v lokale in s kako živopisnimi trakovi naj jih oblepijo, da bi bil vtis čim mogočnejši.

Zdi se, da obstaja korelacija med politično nezaželjenostjo ljudi in težavami, ki jih imajo s tožilstvom, sodstvom in organi para-pravne države. V znanosti vemo, da korelacija ne pomeni vzročnosti, med ljudmi pa tega zavedanja ni. Nastaja občutek, da ni vladavine zakona, ampak vladavina ljudi. Pravica se ne zdi prav nič slepa, ampak škili, kaj si želijo, naj počne. Za Grimsove otroke veljajo eni kriteriji, za Jankovićeve sinove drugi. Ob tem, da so slednji celo polnoletni!

Da cel kup trgov ne deluje, da se cel kup poslov dela dogovorno, da je gospodarnost javnih naročil v obratnem sorazmerju s kompleksnostjo postopkov, da se bojimo tujega kapitala – je vsem jasno. In mnogim celo ustreza. Ker v tekmi zmagujejo povezani in ne dobri. Celo strankarski tovariši dr. Bajuka so bili proti investiciji v igralniško zabaviščni kompleks, npr. takrat v Novi Gorici, koalicijski partnerji pa proti prodaji NLBja in Telekoma.

V zvezi z javnim sektorjem je v Sloveniji razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju javne uprave, pravosodja, policije, zdravstva, izobraževanja, znanosti, kulture in športa; in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve na teh področjih. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev.

Čas je

Te štiri skupine problemov bi morali urediti že davno. Zadnja priložnost, da jih uredimo sami, se odpira zdaj. V Sloveniji je potreben resen in temeljit dogovor glavnih političnih sil o spremembah, ki državo še lahko rešijo pred gospodarskim potopom in pred prodorom skrajno populističnih strank, kot sta grški Zlata zora na desni in Siriza na levi.

Na levi in desni bi potrebovali politike s trdnim prepričanjem, neodvisne od interesnih skupin in širokega duha. Ni treba, da se strinjajo o vsem, a vendar, kot bi rekel dr. Bajuk,da najdejo skupni jezik. Da se dogovorijo o tistem, o čemer se je mogoče dogovoriti, se ne zaletavajo v tisto, o čemer se ni mogoče, in da racionalno izpogajajo tisto vmes.

Potrebovali bi jih več, ki so svoj razum in instinkte oblikovali zunaj zatohle Slovenije. Ljudi s principi, a vendar tudi zavedanjem, da je politika umetnost možnega in da se je ne ocenjuje po tem, za kaj se zavzema, ne po tem, kako analizira stvari za nazaj in kako sočno udriha po nasprotnikih in sopotnikih, ampak po tem, kaj na koncu konkretnega doseže.

Dr. Bajuk si je želel, da bi Slovenija postala normalna država. Normalna v smislu svobode, ekonomije in sociale. Nič več in nič manj moramo zahtevati tudi mi.

Za več strpnosti

V začetku julija je SDS predstavila izhodišča za gospodarski program. Potem sem bil dobrih deset dni v tujini. Doma me je pričakal ideološki metež. Nič o gospodarstvu, nič o evrski krizi, nič o predčasnih volitvah, samo obračunavanje s fašisti, janšisti, nacionalisti, nestrpneži ... Po Breiviku so pa sploh popustile vse zavore.

Vzrok za histerijo

Vzorec je razmeroma tipičen. Koalicija je zavozila z odgovorom na krizo, med seboj so se skregali, idej za prihodnost nimajo. Pa kurijo s tistim, kar jih menda še povezuje in s čemer so vedno doslej uspeli desnico zaplesti do točke, ko se je morala zagovarjati, da ni ne fašistična, ne nacistična, ne avtoritarna, ne totalitarna, ne nestrpna. Lepo, da jih povezuje antifašizem, ni pa lepo, da si morajo za ta namen izmišljati fašiste. Fašistov v Sloveniji ni. A to ni nič novega, to se je dogajalo vedno, kadar je levica morala mobilizirati svojo podporo.

Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na zunanjega sovražnika.

Nova je tokrat globina frustracije in razočaranja levega volilnega telesa nad njihovo koalicijo in spoznanje sredinskih volivcev, kako so jih leta 2008 zavedli. Od zadnjega referenduma simpatizer levice ne spremlja samo totalno neuspešnega odziva "svoje" vlade na krizo, ne spremlja samo škandalov in afer, ki nastajajo znotraj koalicije, spremlja razkrajanje neke opcije pri živem telesu, oklepanje kapitana za krmilo, zapuščanje ladje, skakanje v hrbet ...

Izpadi nestrpnosti in ideološko etiketiranje so zdaj tako histerični zato, ker sta tako veliki razočaranje in jeza nad levo vlado, pa je to treba preusmeriti na drugega sovražnika. Da se namesto pometanja pred svojim pragom s sekiro razbija na tujem. Psihološka znanost bi o takih projekcijah znala kaj povedati. Ali pa kdo, ki se ne more razjeziti v službi na šefa in se pač doma na ženo in otroke. Lahko tudi parafraziramo Mastnakov citat Swifta (z dodatnim počrtanim besedilom):

Jeza in bes nad Pahorjem in koalicijo krepita moč telesa, slabita pa moč duha, tako da postanejo vsa njegova prizadevanja slabotna in impotentna. To je videti kot zelo zadet opis intelektualnih prizadevanj mnenjskih voditeljev ...

Dogaja se veliko preusmerjanje jeze na voditelje koalicijskih strank v jezo na alternativo. Bistveno orodje pri tem je nestrpnost.

Nestrpnost

Zmerjanje s fašisti in nacisti se dobro prodaja trdemu jedru levice. O tem nima smisla zgubljati besed. Zmerni sredini pa se prodajajo mračnjaštvo, neoliberalizem in nestrpnost.

Slovenci v glavnem niso posebej nestrpni. Lonely Planet piše, da nismo nestrpni do homoseksualcev. Incidentov z Romi nimamo ne več ne manj kot kaka druga država, kjer živijo. Kakšnih izpadov do tujih delavcev, kot so bili tisti v Nemčiji ali Avstriji, nimamo.

To seveda ne pomeni, da smo lahko z vsem zadovoljni, da drug drugemu ne bi mogli biti boljši sodržavljani, da imamo segmente trga dela, kjer ni delavskih pravic. Probleme "izbrisanih" bi lahko reševali hitreje, mazaških akcij po gejevskih klubih in cerkvah bi bilo lahko manj. Ni pa nobene potrebe, da bi nam s tem v zvezi vcepljali kake manjvrednostne komplekse.

Nestrpno je kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen.

Ni nestrpno do mladih, če je nekdo proti dvigu upokojitvene starosti. Ni nestrpno do študentov, če bi jim nekdo omejil študentsko delo. Ni nestrpno do homoseksualcev, če vsake zveze med (vsaj?) dvema človekoma ne bi popolnoma izenačili s tradicionalno zakonsko zvezo. O tem imajo pač različni ljudje različna mnenja. Soočiti jih je treba. Mnenja namreč. Je pa nestrpno kot argument uporabiti etiketo, da je nekdo nestrpen. Potem se ne pogovarjamo več o nekem zakonu, ampak o tem, ali je udeleženec te razprave strpen ali ne.

Nihče ni svetnik. Mnoge razprave so čez mejo dobrega okusa. Mnogi očitki, ki se uporabljajo v političnem boju, iz govorice ali domneve naredijo diskreditacijo vredno (politične) likvidacije. Politika igra na čustva, pa naj si bodo nacionalna, razredna, premoženjska, moralističa ali pa nagovarjajo vsaj dobro staro slovensko zavist. Tukaj nobena stran ni nedolžna.

Mnoge javne razprave so pod vsakim civiliziranim nivojem. Če gre politik do nivoja -5, si kolumnist upa do -10, na forumih se zadeva razplamti do -100. Zato imamo vsi odgovornost, da za kulturo dialoga nekaj naredimo. Mnoge razprave so nestrpne. Ne trpijo sogovornika. Namesto z argumentom mu odgovorijo z žalitvijo. Tudi SDSu se to dogaja. Prejšnji teden sem PR SDS na en tak njihov tvit opozoril.

Pometanje pred svojim pragom je bralcem všeč. Ampak delali bi si veliko utvaro, če bi verjeli, da je vse lepo simetrično, da je blato kompromisno enakomerno razmazano po levi in desni strani dežele in da je nestrpnost novih demokratičnih strank do konkurence enaka, kot je nestrpnost strank kontinuitete do novincev.

Ne trpimo vas, vaših idej, vaše morebitne oblasti

Ja, so izpadi nestrpnosti na desni. In so izpadi na levi. Desnica največkrat kot primer slednjega pokaže na skrunitev kakega verskega simbola, mazaško akcijo spomenikov, sovražni govor komika, ki je smešen samo ljudem brez morale. To so špice, ki molijo iz povprečja.

Ampak poleg je tu še neka temeljna, latentna, stalna nestrpnost. Na desnici do "komunajzarjev", ki postanejo impotenten argument, ko drugih zmanjka, kake realne škode za javni prostor pa od tega ni. Na drugi strani pa levica uspešno vzdržuje neko temeljno nestrpnost, ki se med vrsticami vleče skozi javni prostor. Ne trpijo, da bi v javnem prostoru enako obravnavali "desne" in "leve", konservativne in progresivne, liberalne in avtoritarne. To je seveda povezano s tem, kdo dobi javno besedo, komu objavljajo kolumne, kdo je večerni ali dopoldanski gost, komu objavljajo popravke, komu objavljajo neumnosti in komu, če kadar le kaj pametnega pove.

Ta temeljna nestrpnost je v tem, da se delu filozofskega in političnega spektra jemlje glas, jemlje glasu njegovo pomenskost, jemlje pomenu pozornost v razpravi. V javnem diskurzu prevladuje en pol, v njem si medsebojno pritrjuje 80% "mnejskih voditeljev", vse ostalo je nezaželjeno, če že ni utišano, je pa brez odmeva. Je izjema. Je na robu.

Empiričen dokaz za monopol enega načina razmišljanja je, da je iz javnega diskurza izginila beseda "laž". Del političnega spektra se namreč naslanja na filozofijo, ki pravi, da je resnic več. Kjer je več resnic, tam ni laži. So samo različne resnice. Edina "edina resnica" je, da je resnic več. Pri nas ima ta pogled monopol. Kje drugje neresnici pravijo laž in do besede pridejo tudi tisti, ki trdijo, da je resnica samo ena.

Slednji pri nas veljajo za mračnjake in nazadnjake. Levo-liberalno, progresivno, laično, anything goes je nevtralno, normalno, apolitično, običajno, vse ostalo je odklon, netoleranten eksces. "Normalnost" sta Guardian in morda še New York Times. Wall Street Journal, FAZ in Fox News so ekscesi. Kolumnisti, ki bi v normalnih državah veljali za sredinske (Crnkovič, Nežmah), so videti kot skrajneži, ki naj bi dajali vtis pluralnosti. In z njimi lastni časopisi "strpno" obračunavajo v pismih bralcev.

Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo!

Tega je del družbe navajen. Do pred dvajsetimi leti je imel domovinsko pravico samo en diskurz. To je treba vzdrževati. Naj cveti tisoč cvetov, da so le vsi iz istega debla. Drugih ne trpimo! Vse drugo je treba spraviti v karanteno parih blogov in dveh, treh tednikov. Kar tam piše, se označi kot ideološko, fašistično, nestrpno. Ali pa vsaj butasto. Strpnost definirajo kot kimanje drug drugemu.

Idealno bi bilo, da bi tudi oblast organizirali nekako tako. Če naj ima oblast alternativo, naj jo ima v okviru istega kluba. Saj se vendar ve, da ima Slovenija eno samo elito, ki je sposobna vladati, voditi podjetja. No ja, morda elito in pol, če vštejemo še klop za rezervne igralce. Opozicija ni alternativa. Ne sme biti. Ne bodo trpeli, da bi se ukvarjali s tujimi idejami in predlogi.

To je nestrpnost do demokracije.

Nazaj k bistvenemu

Med tem, ko svet levo in desno od nas razpada, med tem, ko Slovenija trohni navznoter, nekateri tekmujejo, kdo bo prilil več olja na ogenj, ki ločuje politike in druge ljudi, ki bi v takih časih morali biti sposobni stopiti skupaj. Več strpnosti do vseh, ne samo do drobnih manjšin, bi bil dober prvi korak.

100 na osebo na mesec

Ko smo prejšnjo sredo predstavljali izhodišča za prihodnji program, sem poudaril potrebo po tem, da je naš prihodnji razvoj trajnosten. Beseda ima danes predvsem zeleno pobarvani ekološki prizvok, ampak v svojem korenu ima besedo trajanje.

Gre torej za razvoj, ki lahko traja. To trajanje ni samo v smislu ohranjanja naravnih virov za zanamce, ampak tudi ohranjanje finančnih virov zanje. Trajnostni razvoj ne pomeni le tega, da si na račun prihodnjih generacij ne sposojamo npr. premoga, apmak pomeni tudi to, da si na račun prihodnjih generacij ne sposojamo denarja.

In slednje je še bolj pomembno, pa naj zeleni še tako stržejo z ušesi. Zelo verjetno je namreč, da bomo premog ali nafto po zaslugi napredka znanosti in tehnologije nadomestili s čem drugim, podobno, kot smo les, katerega izkoriščanje se je zdelo prav tako zelo netrajnostno. Denar pa bo ostal, dolgovi tudi. Menda je Slovenija pred kratkim nehala odplačevati dolg, ki so ga naredili še srbski kralji.

Žal takega razmišljanja nismo vajeni, ker je v slovenskih družinah še globoko zakoreninjen spomin na čase, ko je dolgove požrla inflacija. Hiše in vikendi, ki so bili tako zgrajeni, pa še vedno stojijo.

Ne razvoj, ne trajnostni

Danes nimamo ne razvoja, niti proračun ni trajnostni. Po uradnih prognozah bosta letos državi zmanjkali dobri dve milijardi. Dodajmo še kako dokapitalizacijo, upoštevajmo trende prvega tromesečja in zaradi lažjega računanja primanjkljaj zaokrožimo na 2400 mio EUR. Mesečno je to 200 mio EUR in če to delimo z dvema milijonoma Slovencem pridemo do tistih 100 EUR na osebo na mesec, do 400 EUR na povprečno štiričlansko družino. Toliko manj neto bi v povprečju morali imeti mesečno na razpolago.

A to še ni vse. Če berete internet verjetno sodite med tiste, ki nimajo ravno najnižjih dohodkov. Tem ni mogoče ničesar več vzeti, vam pač. Skladno s progresijo slovenskega davčnega in prispevkovnega sistema lahko znesek čez palec podvojite: 800 EUR na družino na mesec manj!

Pa naredimo še korak naprej. V nekem trenutku bo treba (1) primanjkljaj države spraviti na nič (to je teh 800) in še odplačevati dolg, z obrestmi vred. In pridemo do številke, ki je krepko večja od 1000 EUR na družino. Ne vem, kateri družinski proračun bi to zdržal.

Veste kako zaslužiti 1000 EUR več?

Če ne, dovolite priložnost tistim, ki imajo ideje in sposobnost, da to naredijo. Zastonj kosila ni. Zastonj posojil tudi ne. V EUR pa sploh ne, ker največje članice evro-območja ne bodo za to, da evrski dolg stopi inflacija, kot smo bili navajeni v prejšnji državi.

OECD kritično o Sloveniji

Danes je OECD objavil poročilo o Sloveniji. OECD rad poudarja, da je partner vladam. Poročilo je zato dobronamerno in konstruktivno, pa vendar kritično. Prinaša neprijetno resnico o stanju slovenskih financ, gospodarstva, izobraževanja, inovacij, tujih investicij ...

Priporoča, da Slovenija hitro vzpostavi ravnotežje v svojem gospodarstvu in obnovi konkurenčnost. Pokojninsko reformo ocenjuje kot "prvi korak v pravo smer", opozarja pa na potrebo po celoviti pokojninski reformi. Še od OECD slišimo že večkrat slišana priporočila v zvezi z reformo izobraževalnega sistema, inovacijske politike, fleksibilnosti trga dela in prijaznostjo okolja za tuje investicije.

Ko pravijo, da je treba "planirano zmanjšanje izdatkov izpeljati v celoti" kaže, da razumejo razkorak med obljubami in realizacijo vlade. Opozarjajo na nekonsistentnost fiskalne politike, ko napovedi UMAR niso več edino, kar mora vlada pri pripravah proračuna upoštevati, ampak izbira iz menija napovedi različnih parametrov različnih organizacij.

V medijih najbolj odmeva ugotovitev, da je Slovenija edina članica, ki na študenta vlaga manj kot v osnovnošolca in priporočilo, da se poveča učinkovitost porabe sredstev v osnovnem in srednjem šolstvu in da se visokošolski študij izboljša z več sredstvi, večanjem konkurence in s šolninami.

Sicer bi lahko številna priporočila imeli za prepisana iz Okvirja gospodarskih in socialnih reform iz leta 2005 ali pa iz paketov ukrepov opozicije za preprečevanje in izhod iz krize. Našli bi precej ukrepov vlade, ki so ravno nasprotni predlogom OECD, recimo tisti, da naj univerze ne bi sodelovale z gospodarstvom, ampak samo politehnike, pa tisti, ki zmanjšuje, namesto da bi povečeval konkurenco v viskokošolskem prostoru. Tudi OECD je opazil ukinitev Sveta z konkurenčnost, ki je naslavljal enega od problemov, ki je še vedno aktualen.

In našli bi pozitivno oceno smeri ukrepov vlade (pokojninska reforma, malo delo), kjer opozicija v prvih bojnih vrstah ne pomaga vladi v boju z interesnimi skupinami.

Nekaj ugotovitev je podlaga za resno vprašanje resornim ministrom, recimo pregled, kako je vlada reagirala na priporočila OECD iz leta 2009 v zvezi z izobraževanjem in inovacijami. Pri osmih od desetih zadevah je zapisano "no action taken". In to po tem, ko je OECD osnutek z ministrstvi usklajeval. Poročilo ima tudi nekaj pedagoških vložkov, za katere upajo, da jih bodo v vladi prebrali, recimo tistega, ki argumentira, kako slabo dvig minimalne plače vpliva tudi na formiranje človeškega kapitala. Na OECD volivci nimajo vpliva, ni jim treba svetovati ukrepov, ki so popularni. Super, da smo člani in da nam nastavijo ogledalo.

Danes je bila o tem poročilu na Brdu konferenca, kjer so bile ugotovitve predstavljene in kjer so se lahko predstavniki OECD soočili s pestrostjo mnenj o teh zadevah znotraj vladne koalicije. OECD v poročilu ne opazi temeljnega problema Slovenije, namreč nesposobnost, da bi bili tisti, ki so za državo odgovorni, sposobni najti konsenz o svojih ključnih nalogah. Ne med sabo, kaj šele, da bi bile vlade sposobne nadgraditi tisto, kar je na mizi pustila prejšnja vlada.

Zdaj verjetno bolje razumejo, zakaj se pri nas stvari tako počasi premikajo. S strani predstavnikov vlade ali provladne civilne družbe je bilo namreč slišati cel kup nasprotujočih si mnenj in tudi kako čisto talibansko diskusijo.

Poročilo nas navdaja z optimizmom, da je cel kup stvari, ki jih v Sloveniji lahko izboljšamo, ki so znane, ki po svetu delujejo. Skrbijo pa odzivi, ki gredo nekako v štiri smeri. Nekateri bi radi vse skupaj pometli pod preprogo, češ da gre za samo še eno neoliberlano pridiganje. Drugi konstruktiven in dobronameren ton poročila o "korakih v pravo smer" razumejo kot pohvalo in izgovor, da ni dobro preveč korakati. Tretji bi po poročilu obirali češnje, upoštevali, kar jim paše, zavrgli, kar jim ne. V manjšini pa smo tisti, ki se strinjamo z glavno poanto OECD, da morajo namreč po krizi stopiti v ospredje naštete resne in globoke reforme na vseh področjih.

Reforme so nepopularne, ker napadajo partikularne interese posameznih interesnih skupin. To niso samo sindikati, upokojenci, študentsko servisirani, to so tudi tranzicijski dobičkarji itd. itd. Zaradi moči nasprotnikov reforme terjajo: ali moč argumentov ali pa argumente moči. Tiste, ki so zdaj predlagane, nimajo ne enega ne drugega. Nimajo moči argumenta, ker so praviloma samo majhen, neroden korak. In nimajo argumenta moči, ker je koalicija notranje razdvojena in tudi ni zmogla skoka prek lastne sence v razvojno partnerstvo z opozicijo. Politična pola drug drugega demonizirata, ker je to še vedno najbolj sigurna pot do src in glasov volivcev.

Politika je tekmovanje. Zrelost neke demokracije, volivcev in medijev, določa, v kateri panogi to tekmovanje poteka. Pri nas so tekme še vedno med "protikomunajzerji" in "komunajzerji". Interesnim skupinam to ustreza. Če bi bila tekma med reformisti in protireformisti, bi se vsaj glede reform zmagovalci znali odločiti.

Klik?

Dolgo sem bil naivno prepričan, da eno banko je pa že fino, da imamo v slovenskih rokah. Ampak ne vem, kolikokrat nam je treba povedati ...

Thus far, only German property lender Hypo Real Estate and Slovenia’s Nova Ljubljanska Banka look certain to fail, while Spanish newspaper El Pais reported today that several of Spain’s savings banks will fail the tests and need a capital injection. (vir)

Nova Ljubljanska Banka d.d., Slovenia’s largest bank, needs to raise 600 million euros ($771 million) in fresh capital as it struggles to pass a stress test of 91 European banks by the European Union this week.(Bloomberg)

Nadzorni svet NLB je upravi banke naložil, naj za september skliče skupščino in pripravi predlog za dokapitalizacijo NLB v višini 400 milijonov evrov. NLB je tudi v prvem polletju 2010 poslovala z izgubo. (24ur)

... da bomo razumeli, da ne znajo upravljati z NLB. Banka streže apetitom politike, podpira in rešuje finančno zavožene projekte, daje tajkunska in politično motivirana posojila, davkoplačevalci jo pa vsake toliko saniramo.

Kdor misli, da je v nacionalnem interesu, da je NLB v slovenskih rokah, naj da denarnico tja, kjer ima jezik in naj jo kupi s svojim denarjem. In potem naj kar še enkrat glasuje je to politiko, da bo z njegovo naložbo umno kmetovala.

Vizija 20+20

Danes opoldne smo Žiga Turk, Drago Jančar, Rado Pezdir, Matej Avbelj, Mihela Hladin, Andrej Rahten, Miro Germ in Andrej Nabergoj predstavili Vizijo 20+20. Nekaj takega sem povedal na predstavitvi:

Zdaj

Osmega aprila je minilo 20 let odkar imamo v Sloveniji formalno demokracijo. Dvajsetletnica bi bila sama po sebi dober trenutek za obračun za nazaj in načrte za naprej. Še bistveno večji motiv pa je finančna, ekonomska, politična, vladna in družbena kriza v kateri se je znašla Slovenija. Subjektivni občutek in objektivne ankete kažejo, da se med gospodarstvenike in ljudi širi pesimizem, malodušje, nezaupanje … Včasih se zdi, da je Slovenija kot čoln, ki ga premetava po brzicah, posadka čolna pa se prepira, kdo ima lepšo neoprensko obleko, namesto da bi veslala hitreje od deroče vode in tako čolnu dajala smer.

Gospodarska kriza je Slovenija relativno zelo prizadela. Nehali smo zmanjševati zaostanek za povprečjem EU. Zadnje leto ga prvič v zgodovini samostojne države povečujemo. Kriza je sprožila različna razmišljanja o razvojnih paradigmah in ciljih. Na Gregorčičevi sta v zadnjih mesecih nastala kar dva dokumenta tega tipa. Zastoj, ki je v izvrševanju razvojnih načrtov nastal tudi zaradi predsedovanja EU, potem zaradi volitev, menjave vlade, gospodarske krize, prepirov v koaliciji … traja že predolgo. Dovolj je tega.

Prvih 20 let

Ocenjujemo, da smo v zadnjih dvajsetih letih naredili veliko, a marsikaj samo na papirju. Tranzicija ni bila prehod iz enega v drug sistem, ampak predvsem izhodna strategija elit, da politično moč iz socializma pretvorijo v ekonomsko, ki je osnova politične moči v karikaturi kapitalizma. Na mnogih področjih smo ostali v prejšnjem sistemu, ki pravic človeške osebe, svobode, demokracije, enakosti in pravne države ni postavljal posebej v ospredje.

Po zmagi demokracije nad komunističnim totalitarizmom in pristankom Kitajske in Indije na tržno gospodarstvo je Fukuyama postavil tezo, da se s tem zgodovina končuje. Pri nas pa se še vedno vrtimo okrog vprašanja ali sta demokracija liberalnega tipa in tržno gospodarstvo tisto pravo. Zato nas konec zgodovine – torej soglasje o tržnem gospodarstvu in pravni državi - še čaka.

Zgodovina se nam namreč vrača vsakič, ko se lotevamo strukturnih reform, zapiramo tovarne, prodajamo državno premoženje, ko bi odpirali novo univerzo ali fakulteto ali ko bi morali prispevati svoj delež k mednarodni varnosti.

Končati zgodovino je velika naloga, ki Slovenijo še čaka. To pomeni, da vzpostavi delovanje socialno-tržnega gospodarstva (Pezdir) in pravne države, ki je nujni pogoj, da tekmovanje v kapitalističnem gospodarstvu teče pošteno in po pravilih (Avbelj).

Drugih 20 let

Po tem popravnem izpitu lahko pride na vrsto prihodnost. Ta je negotova, ker se marsikaj v svetu okrog nas lomi. V naš čas bodo zgodovinarji postavili ločnico med novim vekom, ki ga začenja evropsko odkrivanje sveta, in čemerkoli, kar mu bo pač sledilo. Vzpon tretjega sveta, podnebne spremembe, energetska kriza, demografsko nazadovanje so veliki izzivi. Po drugi pa se obeta nadaljevanje fantastičnega napredka na tehnološkem, kulturnem, socialnem, zdravstvenem, naravovarstvenem in drugih področjih. Ni čas za tarnanje, čas je za optimizem in drznost. Slovenija mora biti pogumno in samozavestno v ospredju teh dogajanj.

Kakšna prihodnost je pred Slovenijo, lahko samo ugibamo. En možen scenarij je, da bomo šli nazaj v smeri »Ljudske republike Slovenije«, drugi da bo to z nacionalnim interesom prežeta »Slovenija moja dežela«, tretji da se bo uklonila ekonomski moči kapitala in postala »Slovenija d.o.o«.

Naša vizija je Slovenija priložnosti, utemeljena na evropskih vrednotah in zvesta svoji kulturi. Slovenija, kjer država oz. politika nista alfa in omega. Slovenija, ki bo podjetniška in kreativna oaza sredi Evrope. Cilj je družba svobodnih, uspešnih posameznikov, ki so sočutni in solidarni do soljudi ter odgovorni in občutljivi do narave.

Kje so razvojne priložnosti naše prihodnosti? Na nekaj področjih moramo ustvariti lastne blagovne znamke, ki bodo globalno konkurenčne. To bodo vlečni konji. Povezati morajo tehnično odličnost in presežno smiselnost izdelka ali storitve. Izkoristiti moramo našo geografsko lego in kulturni položaj in pritegniti med nas tako ljudi z idejami in ljudi z denarjem (Nabergoj).

Drugi atribut uspešnih gospodarstev prihodnosti je energetska in snovna učinkovitost, etičnost, moralnost, zdravost, skrbnost. Tudi to so vrednote, zaradi katerih bodo kupci v prihodnje segali globlje v žep. Družbena in okoljska odgovornost ne bo šminka, bo dobra za posel. (Hladinova).

Veliko rezerve imamo pri kakovosti vodenja in upravljanja, kjer trg oz. kapital doslej nista opravila svoje osnovne naloge (Germ). Smo del Evrope, živimo v času globalizacije in Slovenija mora biti odgovoren član mednarodne skupnosti in svojo zunanjo politiko vpreči v zagovor svojih strateških interesov (g. Rahten).

Kako in kdo?

Vizija 20+20 je vizija. Ni program strukturnih reform ali izhodna strategija iz krize. Na prvi pogled se bolj ukvarja s tem, kaj oz. kam želimo, ne pa, kako se do tja pride.

Na prvi pogled zato, ker se zavestno odrekamo pristopu, ko naj bi država ali politika vsakemu posebej povedala, kaj naj dela, s čem naj se ukvarja. Itak pravijo, da strategiji in vizije na uspeh podjetja vplivajo slabo tretjino. Vse ostalo prinaša zaupanje, sodelovanje. Tega pri nas manjka in na to opozarjamo.

A vendar dokument odgovarja tudi na vprašanja »kako«. Najprej s trdnim temeljem v evropskih vrednotah in slovenski kulturi (Jančar). Te vrednote se v praksi preslikajo

• v več svobode za ustvarjalnost in podjetnost ljudi,
• v delujočo pravno državo, da se spoštujejo pravila igre in zmagujejo najboljši in ne tisti, ki se upajo preko roba dovoljenega in
• v socialno državo, ki spodbuja tveganje in odpušča neuspeh.

Vizija odgovarja tudi na vprašanje »kdo«.

V gospodarstvu 21. stoletja bodo ključni človeški viri, zato skrb zanje postavljamo na prvo mesto. V Sloveniji nas bo malo in prav vsak talent je dragocen, zato odločno zagovarjamo enake možnosti za vse. Posebej šolanja in izobraževanja. Učitelj mora postati eden najbolj zaželenih poklicev za katerega se bodo odločali res najboljši.

Verjamemo, da poleg boljšega ekonomskega trga potrebujemo tudi boljši politični trg. Odločati morajo dejansko tisti, ki nosijo odgovornost in imajo mandat volivcev. Vsaka državna ali javna ustanova mora biti podvržena kontroli ali ekonomskega ali političnega trga.

Večina pametnih in izobraženih je danes zunaj uradniških hodnikov. Veliko jih je, ki vedo več od uradnikov in več od politikov. To zmanjšuje potrebo po tem, za kaj vse mora skrbeti država, po drugi strani pa državo sili, da ustvarja razmere, v katerih lahko ljudje bolje sodelujejo v javnih zadevah; kjer glav in src ljudi ne izkoristimo samo vsake štiri leta in kjer država daje podjetnosti in ustvarjalnosti ljudem krila. Temu bi moji prijatelji iz Interneta rekli Slovenija 2.0.

Zaključek

Nehajmo se torej ukvarjati z neumnostmi, potegnimo črto pod tranzicijo, naredimo popravne izpite na področju tržnega gospodarstva in pravne države, potem pa dajmo ljudem in podjetnikom priložnost, da se spopadejo s prihodnostjo. Ta bo čudovita, če si jo bomo upali videti.

Polno besedilo je objavljeno tukaj.