RTV za vse, ne le za Planico

Od nastopa desno-sredninske vlade smo lahko gledali, kako se je nacionalna radiotelevizija vključila v politično dogajanje na strani opozicije. Poleg povsem naravnega obračanja v levo, bi bil eden od motivov lahko preprečiti zakonske spremembe na tem področju. Pripadniki in podporniki SDS so namreč na internetu zagovarjali ukinitev RTV prispevka. Podpisovala se je celo peticija za njegovo ukinitev, ki jo je do danes podpisalo skoraj 30.000 ljudi. Jeseni v parlament prihaja trojček zakonov (o medijih, o RTV in o STA). Na podlagi dostopnih osnutkov lahko ugotavljamo, da se je tresla gora, rodila se je pa miš.

RTV Slovenija ostaja nacionalni medij, ki ga financirajo vsi lastniki električnih priključkov. Ampak to ni nujno slabo. Na prvi pogled je sicer nacionalno financiranje enega od mnogih medijev anahronizem. Evropske države so obvezno naročnino vpeljale v letih po drugi svetovni vojni, ko je bilo vzpostaviti TV program drago. Da ne bi ljudi kvaril kak bogataš, so države vzpostavile nacionalne servise, ki so poskrbeli za pluralno in nepristransko obveščenost. Podobno je bilo tudi v SFRJ, kjer pa smo z naročnino plačevali tudi za socialistično in samoupravno indoktrinacijo.

Neodvisnost namesto nepristranskosti

Po propadu socialističnega sistema, se na RTV ni nič bistvenega spremenilo. Formalno je hiša postala neodvisna od politike in to še preden bi se spremembe v politiki lahko odrazile na RTV. Prepričali so nas, da je neodvisnost sveta krava, ki se je ni dovoljeno dotikati niti z daljincem. Kar je seveda samo propagandni dosežek: od nacionalnega medija pričakujemo predvsem nepristranskost, kakovost in gospodarnost, neodvisnost je potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za to.

V desetletjih od kar so države ustanovile nacionalne medije in prisilile državljane, da jih financirajo, se je marsikaj spremenilo. Predvsem se je pojavil internet, ki je povsem obrnil situacijo. Pred 60 leti je bilo težko razširjati vsebine, postaviti oddajnike in antene, nabaviti TV aparate in kamere. Pozornost tistemu enemu ali dvema programoma pa je bila zagotovljena. Danes je obratno. Vsebine se širijo po internetu skoraj zastonj, namesto aparatov in kamer so pametni telefoni. Izjemno težko pa je zagotoviti pozornost.

Internet je v veliki meri že uničil tisk. Linerana televizija, torej tista, ki jo gledamo »v živo«, je na udaru naslednja. Vedno več gledamo vsebine z zamikom; Youtube, Netflix in podobne. Zakaj bi bili v tej situaciji prisiljeni plačevati za nacionalno RTV več, kot stane naročnina na Netflix ali na spodoben internetni paket, je dobro vprašanje.

Pravica do obveščenosti

Novinarji, še posebej tisti na RTV, vam bodo rekli, da je to zaradi ustavne pravice ljudi do obveščenosti. Ta je bila v 168. členu ustave SFRJ iz leta 1974. In ne velja več. V veljavni ustavi ne piše, da mora država organizirati obveščanje ljudi, ampak, da kroženja informacij ne sme ovirati. Gre za svobodo govora, ne pa za pravico nacionalne RTV od ljudi zahtevati naročnino, da bi jim lahko izpolnila pravico do obveščenosti. Podobna fraza je uresničevanje javnega interesa, ki ga seveda ne smejo interpretirati volivci in politika, ampak par ljudi iz FDV. Glede na situacijo na medijskem trgu, bi bilo danes bolj na mestu prisilno financirati časopise, kot pa alternativo za Youtube in POPTV.

In vendar še posebej v času interneta ostaja dober razlog za ohranjanje nacionalnega medija. Internet teži k temu, da ponudbo specializira. Na internetu je mogoče, da vsak spremlja svet skozi drugačna očala in da se zato levim zdi resničnost drugačna, kot se zdi desnim. Skupnost, ki živi skupaj, drug ob drugem, pa vendarle potrebuje občutek, da živi v istem svetu, da spremlja iste zgodbe, da izhaja iz istih osnov. In to lahko daje nacionalni medij – nacionalni medij bi lahko nam vsem povedal, kaj se v deželi godi. Nepristranski in pluralen bi se postavil v jedro vsake nacionalne debate. Zato je smiselno, da prisilna naročnina ostaja.

Glede na to, koliko vseh mogočih vsebin danes nastaja in koliko je še zasebnih in malih ponudnikov vsebin, ni nobene škode, da se financiranje RTV nekaj zmanjša, se pa iz naročnine pokrivajo še kakšni drugi mediji (5%) in Slovenska tiskovna agencija (3%). Seveda bo okrog tega vik in krik in škripanje z zobmi – kdo pa ne bi bil nesrečen, če mu zmanjšaš financiranje. Ustavno sodišče bo pred dilemo, ali je RTV tista, ki pove, koliko davkoplačevalskega denarja je zanjo dovolj, ali pa je to demokratično izvoljeni parlament. Glede na to, da prav zaradi demokratizacije tehnologije nastaja vedno več vsebin, je realna potreba po vsebinah RTV manjša in ne večja.

Naša skupna RTV

Da bi RTV res lahko zaživela v tej narodno povezovalni vlogi, je ključnega pomena njena nepristranskost in pluralnost. Tega še nobena vlada ni bila sposobna zagotoviti in se bojim, da tudi ta ne bo. Ne glede na razmerje političnih sil v parlamentu ima na RTV odločilen vpliv izbrana civilna družba in zaposleni. Če bi si politika vsakič posebej nastavila svoje ljudi na RTV, bi RTV prehajala iz rok v roke. Skozi čas bi se izoblikovala neka nepristranska praksa: ob političnih menjavah bi politični gorečneži med novinarji odpadali, ostajali bi profesionalci. Idealna situacija bi bila razdelitev in ravnotežje med pozicijskimi in opozicijskimi oddajami. Levičarji bodo rekli, da to že je. No, desničarji bodo rekli, da je tudi na Novi24 že tako.

In rekli vam bodo, da je RTV predvsem kulturna ustanova in ne politična televizija. Kot pravilno ugotavlja Steve Bannon, ideje tečejo od kulture v politiko. Da kultura ni nad uravnoteženostjo in pluralnostjo, se spomnim vsakič, ko gledam Petkovo kulturo.

Izločitev oddajnikov in zvez je v 21. stoletju povsem logična. Prenosno omrežje in produkcija vsebin sta bila v 20. stoletju tesno povezana, vsak lokalni radio je poleg studia moral imeti še anteno na hribu. V 21. stoletju so pa prenosna omrežja (4G, 5G, kabelska omrežja, optika) povsem ločena od produkcije vsebin (npr. Yutuba, Deezerja). Nobene potrebe ni, da se za zemeljsko digitalni televizijo stvar rešuje posebej samo zato, da bi bila RTV bolj »naša«.

Skratka

Kakovostne medije potrebujemo. Potrebujemo zaupanja vredne, nepristranske medije, ki jih bomo pogledali vsi, ki živimo skupaj v isti državi. Preživitveni model Mladine, Večera, Dnevnika, Demokracije, Nove24, ipd. je, da ponujajo vsebine, ki bodo njihove bralce utrjevali v prepričanju, da imajo prav. Za pritrjevanje so ljudje edino še pripravljeni medijem prostovoljno plačati.

Prisilno financiranje je smiselno samo za vsebine, ki jih ljudje sami ne bi izbrali. To sta kultura in politika tistih »drugih«. Da informacijsko in kulturno poskrbi za »druge«, to je edini preostali smisel nacionalnih radiotelevizij. To je smer, v katero spremembe zakonodaje pomagajo slovenskemu medijskemu prostoru, brez korenite reforme znotraj RTV pa bodo ostale na pol poti.

Najprej objavljeno na portalu Domovina julija 2020.

Pogovoriti bi se morali o izvozu orbanizma iz Slovenije

Svojeglave »nove« članice EU, predvsem Poljska in Madžarska, so v Bruslju na slabem glasu. Deloma upravičeno, deloma ne. Slovenska opozicija se trudi, da bi tudi Slovenija postala črni raček, saj bi ji to pomagalo pri prevzemu oblasti v Sloveniji. To bi bilo za našo državo škodljivo in bilo bi krivično, saj se pod Janševo vlado ne dogaja prav nič podobnega temu, kar zahodnjaki očitajo Poljski in Madžarski. Kvečjemu bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji levi orbanizem.

Levi orbanizem

V primeru zunanjega napada, ni bila strategija SFRJ frontalni spopad, ampak avtonomni žepi upora v globino države. Zato smo imeli teritorialno obrambo in zato so bila skladišča in utrdbe JLA razpršene po ozemlju – da bi se ljudje lahko upirali samostojno, brez nekega centralne poveljevanja, koodrinacije in logistike.

Podobno se je za ohranitev dejanske oblasti konec osemdesetih organizirala Zveza komunistov. Oblast, ki je bila dejansko koncentrirana v partiji, formalno pa razpršena med take in drugačne samoupravne skupnosti, kjer se je združevalo delo z nedelom. Na te samoupravne skupnosti je levica naslonila svojo oblast po demokratičnih spremembah. Že res, da je bila vlada na vrhu določena na podlagi formalno demokratičnih večstrankarskih volitev, v vseh podsistemih pa je ostalo samoupravljanje oz. so ostali kar se da nepoškodovani od padanja berlinskega zidu; kot se temu reče v sodobnem novoreku: podsistemi so bili neodvisni.

Neodvisnost je najbolj cenjena lastnost kogarkoli. Bolj je pomembno biti neodvisen kot resnicoljuben novinar. Bolje je cenjena neodvisna inštitucija kot kakovostna inštitucija. Neodvisnost je vzrok, da lahko šolstvo, zdravstvo, sodstvo … minister vpraša edino to, če imajo dovolj denarja, in da lahko zadnji uradnik državne uprave odloča po svoje, menda »neodvisno in strokovno« in ne glede na politične usmeritve z vrha.

Ustavno nazadovanje ni mogoče

Dejanska oblast v Sloveniji je ostala v rokah samoupravljavcev in daleč od sistema kontrol in ravnovesij zahodnih demokracij. Kar Poljska in Madžarka menda poskušata šele doseči – namreč popolno prevlado ene politične opcije v gospodarstvu, pravosodju, upravi, javnem sektorju, šolstvu … imamo v Sloveniji že ves čas. V Sloveniji ne gre za ustavno nazadovanje (Avbelj in Letnar Černič o tem pišeta tu), v Sloveniji nismo imeli ustavnega napredovanja, da bi sploh lahko drseli nazaj.

Ta zatečeni, decentralizirani levi orbanizem se počuti od Janševe vlade ogroženega. V obrambo »neodvisnosti« obstoječih centrov moči poskuša vpreči še tujino. Novinarji in politiki predstavljajo Janševo vlado kot naslednjega grdega račka v Evropi. Poudarjajo Janševo osebno prijateljstvo z Orbanom in nekaj malih, nišnih medijev v madžarski lasti kot del nastajajočega iliberalnega imperija. Do teh držav je na Zahodu odpor tudi zato, ker ne bi kar tako sprejemali beguncev in ker je Zahod ta del Evrope itak navajen gledati navzdol in pričakuje, da bo ubogal. Pogosto se sliši, da je bila tista velika širitev z revež z vzhoda napaka in po mnenju mnogih »pravih« Evropejcev že itak niso sodile v EU.

Pri tem dejstva niso pomembna: da namreč Janša vodi koalicijsko vlado, v kateri je poleg (magari orbanovske SDS) še deklarirano sredinska Nova Slovenija in dve levo sredinski stranki - SMC in Desus; da SDS nima večine niti v vladi, za orbanovsko večino v parlamentu pa bi za SDS moralo glasovati več kot dvakrat toliko volivcev kot zdaj; da ni Janševa vlada izvedla še nobenega ukrepa, s katerim bi kakorkoli zmanjšala moč levega orbanizma v Sloveniji. Protikoronski paketi ukrepi so bili socialni, če ne celo socialistični – helikopterski denar iz proračuna so dobili vsi: od kmetov do kulturnikov.

Izvoz napačnega orbanizma

Ampak ta dejstva niso ovira, da se v tujino piše in da se tam po hodnikih govori, kakšna diktatura da je v Sloveniji. Tuji novinarji potem to zapišejo. In potem je to v domačih medijih predstavljeno kot suho zlato – češ, iz Bruslja ali Londona se pa že bolje vidi, ali v Ljubljani dežuje ali ne, kot če v Ljubljani stopiš izpod strehe. In postane novinarski mučenik Blaž Zgaga, ker je o njem čivknil predsednik vlade. The Economist po zaslugi drugorazrednih slovenskih komentatorjev državo strpa na iliberalni Zahod (vir). Inšpekcijo Sveta Evrope o sovražnem govoru enostransko brifirajo zagovorniki spletne policije socialnih demokratov. Tanjo Fajon potem »skrbi«, da se Slovenija »že pojavlja v krogu držav, kjer so zaskrbljujoči napadi na medije, nevladnike, civilno družbo, pravosodje, demokracijo« (vir). Težko verjamem, da jo to skrbi. Slovenija se v tem krogu pojavlja prav zaradi izvažanja domnevnega orbanizma iz Slovenije s strani politikov in aktivistov, ki si zaradi notranjepolitičnih interesov želijo, da bi bila Slovenija iz tujine tako videti.

Izvoz je uspešen, ker so ljudje leni. Lenoba ima rada vzorce in Slovenijo poskušajo strpati v vzorec s Poljske in Madžarske, pa čeprav je situacija povsem obrnjena. Janša je nasprotnik slovenske verzije orbanizma. Vem, nekateri zdaj gledate, če sta zadnji stavek prav prebrali. Je ni iz škatle. Ni iz vzorca. Pred možnostjo, da bi na vzhodu preživeli stari nedemokratični centri moči, si Zahod zatiska oči – češ, ko ste se včlanili v EU ste potrdili, da imate demokracijo, ne sitnarite zdaj s tem.

Pomagajo pa v tej nespodobni propagandni akciji vsi tisti na desni, ki vklapljajo desne smernike med tem, ko vozijo naravnost ali celo levo (več tule). Ko npr. teče globalno solidariziranje z geslom, da so pomembna črna življenja, se nima nobenega deklarirati za somišljenika z madžarskim FIDESZom in v Evropskem parlamentu glasovati proti deklarativni deklaraciji. In še bi se kaj našlo. Besed. Ki pa niso konji.

Skratka

Te vlade Slovenija ne potrebuje zato, da se bomo navduševali, kako fajn je nekdo tvitnil, ampak da izvede nujno modernizacijo in debirokratizacijo sistema, zažene investicije v infrastrukturo, posodobi socialni sistem, zastavi gradnjo kakšne bolnišnice in doma starejših občanov. Nič ni narobe s pranjem umazanega perila v tujini, če je umazanija resnična. Škoda se dela samo takrat, kadar ni.

Recept za napredek: več podjetništva

Trideset let po padcu berlinskega zidu, štirideset let po tem, ko je Milton Friedman napisal Free to Choose, osemdeset let po tem, ko je Hayek pisal Pot v Hlapčevstvo, in skoraj dvesto petdeset let po tem, ko je Adam Smith napisal Bogastvo narodov, se v Sloveniji še kar naprej obotavljamo glede podjetništva. 

Leta 2020 se nek spletni portal ukvarja s tem, da bi promoviral podjetništvo. Ki ga imajo po svetu v krvi, če pa že ne v krvi, pa v šolskih programih. V drugih nekdaj socialističnih državah podjetniki niso bili razredni sovražniki in zato jim nikoli niso očitali kolaboracije z okupatorjem. Dandanes podjetnikov na Poljskem, Češkem ali v Estoniji ni treba gledati postrani, da bi bilo plenjenje in pobijanje tega sloja v letih 1942-1945 videti bolj opravičljivo.

V Sloveniji pa še kar ne vemo, ali ne bi v celoti pritrdili Prešernu, češ, »lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. Celo menda desne stranke so ujetnice krščanske socialne misli, ki je pred drugi svetovno vojno verjela, da brez socializma »ne more biti pravega, zares krščanskega družbenega reda«.

V vrednostnem temelju naše države je sicer zapisano (33. člen Ustave), da je zagotovljena »pravica do zasebne lastnine in dedovanja«. 67. člen pa to pravico relativizira, češ, »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. Vsak govornik, od Kulturnega praznika februarja, do dražgoške proslave naslednjega januarja, in vse kar bo javnih dogodkov vmes, bo povedal, da ni pravično, da so eni nekaj spravili skupaj, drugi pa ne. In da je karkoli, kar že kdo ima, posledica izkoriščanja. Razen seveda, če gre za privilegij, ki mu ga je podelila država; zaradi njegovih državljanskih zaslug v boju proti podjetništvu, kapitalizmu in neoliberalizmu.

In potem se ne moremo čuditi, da Levica v svoj program (2017) zapiše, da bodo za vsa velika podjetja vpeljali »demokratične oblike javnega lastništva«, beri, podržavili bi jih, srednja in manjša podjetja pa »bodo v prehodnem obdobju lahko v zasebni lasti«.

To je mnenje stranke, ki je ključna za oblikovanje ne-Janša koalicije – pa naj bo to pred ali po naslednjih volitvah. Slovenija je med Scilo in Karibdo, med Janševo vlado in recidivi socializma venezuelskega tipa. Da v Levici niso navijali za ukinitev zasebne lastnine že lani, ko so podpirali Šarčevo vlado, je verjetno zgolj zato, ker smo v prehodnem obdobju. Ko zasebno lastnino tiho plenimo z visokimi davki.

Podjetnikom naklonjeno se tupatam oglasi Gospodarska zbornica – kadar vlado le zanese predaleč v socializem. In potem naprednim silam ni jasno, kako lahko predsednica zbornice, ki so jo imeli za napredno, lahko zagovarja stališča, ki so na napačni strani razrednega boja. Plašno se kakšne drobtinice iz zakonodajalčeve mize nadeja Združenje podjetnikov, ki povezuje tiste podjetnike, ki jim podjetje ni padlo v naročje kot nekdanjemu socialističnemu direktorju, ampak je dejansko rezultat njihove oz. družinske podjetnosti. Seveda ponižno, da se ne bi komu zamerili, ker ima država veliko drvarnico polen, ki jim jih lahko zmeče pod noge v obliki inšpekcij, davkov in raznih dovoljenj.

V Sloveniji podjetnike trpimo. Ker jih zaradi vpetosti v evropsko okolje nekako moramo. V pozitivni luči so predstavljeni, če naredijo kaj družbeno odgovornega. In ne, če imajo dobiček, če investirajo, če zaposlujejo. Ker rezultatov da niso naredili oni, ampak je plod dela delavcev, ki jih izkoriščajo.

Ravnokar smo praznovali Kulturni praznik, kjer poslušamo dvoje: da za kulturo ni dovolj denarja in da so kulturniki postavili temelje slovenske države. Da bi kdaj slišali o tem, da so temelje polagali tudi slovenski kmetje, obrtniki, podjetniki in kapitalisti, ki so se po izgradnji Južne železnice odprli v svet, da so slovensko samozavest in blagostanje gradili slovenski podjetniki kot npr. Slavec, Curk, Vošnjak, Stermecki, Sirc, Lajovic, Kozina, Benko in mnogi drugi, tega ne bomo niti praznovali, niti se o tem otroci ne bodo učili v šoli. Zakaj so idoli današnje mladine športniki, ne pa tudi podjetniki tipa Batagelj, Boscarol, Štrancar, Akrapovič, Logina …

Skratka

Recept za napredek je že več sto let jasen – varna lastnina, fair tekma in predvidljive ovire s strani države. Če je to zagotovljeno, bodo ljudje pripravljeni vlagati svoj čas in denar v podjetje. Premoženje, ki bi ga lahko potrošili danes, bodo vložili v podjetje, da bo več vredno jutri. Podjetje bo ustvarjalo novo vrednost in bomo vsi bogatejši.

Zato sta pred novo vlado dve nalogi: prva: spraviti v red storitve, za katere ima monopol država – predvsem zdravstvo in vojsko. In druga, ustvariti normalne razmere za podjetnike – poenostaviti, deregulirati in poceniti gospodarsko okolje.

Objavljeno na portalu Domovina februarja 2020.

Bedaki, bleferji in razgrajači

Pri založbi Družina je letos izšla knjiga angleškega misleca Rogerja Scrutona »Fools, Frauds and Firebrands – Thinkers of the New Left« s slovenskim naslovom »Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice«. Morda vas prepričam, da je odlično božično darilo za razmišljujočo osebo, ki jo imate radi. Izvedeli boste, (1) da je zabloda, da gre za znanost; (2) da lahko blefirajo, ker so uničili jezik; in (3) da hujskajo k razgrajanju tako, da razpihujejo zavist in druge zamere, ki jih imajo ljudje med seboj.

Bedaki

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno večjemu monopolu progresivcev na univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih.

Vsaj od Marxa naprej se leva politična misel legitimira s svojo znanstvenostjo. Marksizem naj bi bil znanost in vse njegove rešitve znanstveno utemeljene; za razliko od tako imenovanega tradicionalizma, zakristijskosti in zaplankanosti desnice. Meščanska desnica naj bi se šla ideologijo, levičarstvo pa naj bi bilo znanstveno. In kdo bi se v sodobnem svetu sploh upiral znanosti. Sir Roger naravnost zapiše, da je »najbolj zvijačna poteza Marxizma, da se je uspel prodati kot znanost«.

Če ima knjiga eno sporočilo, potem je to, da misleci nove levice niso nobeni znanstveniki, pač pa aktivisti. Njihov edini kriterij za pravilnost neke teorije je ali pomaga spodkopavati obstoječi red. Vsaka še tako za lese privlečena ali povsem nesmiselna teorija je dobra, če lahko pomagati uničevati npr. pomen družine, vlogo dela, svetost življenja, vladavino zakona, nacionalno sožitje in druge elemente obstoječega reda. Oni bi zgradili nov red, seveda boljšega, ki bi ga vodili znanost in stroka, se pravi misleci, kot so oni. Filozofi so do zdaj svet samo različno razlagali, oni pa bi ga spreminjali.

Bleferji

Da bi meglo lahko prikazali kot znanost, tako Scruton, je bilo treba uničiti jezik – torej tisto orodje, ki ga človek ima, da ločuje miselno zrnje od plevela. Misleci nove levice so uvedli novorek. Naloga novoreka je, da gospodarji jezika postanejo tudi gospodarji družbenega dialoga. Tako npr. politično korektni jezik onemogoča racionalno debato o pomembnih družbenih vprašanjih – od migracij prek multikulturnosti do enakopravnosti in solidarnosti. Nekatere stvari so postale neizrekljive – besede so prepovedane. Druge so ugrabljene – dali so jim pomen, ki ga nimajo. Pravičnost, solidarnost, enakost, naprednost so dobile nov, aktivistično nabit, pomen.

V normalnih družbah je jezik namenjen sporazumevanju, iskanju kompromisov, sožitju. Novorek je namenjen delitvi ljudi na nedolžne in krive, zatiralce in zatirane, nazadnjaške in napredne. Nesmisli so cesarjeva nova oblačila, ki pokrivajo znanstveno luknjičavost nove levice, razprave o megli v nesmiselnem jeziku pa lahko zapolnijo razumnikovo bibliografijo in knjižne police njegovega delodajalca.

Žižku Scruton prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med bedake in bleferje.

Razgrajači

Razgrajanje, pa še kaj hujšega - npr. revolucija - ima svojo podlago v zavisti, zamerah in užaljenosti ljudi napram tistim, ki so na boljšem. Levica, nova in stara, je v teh občutkih prepoznala tisti instinkt, na katerega je naslonila svojo javno delovanje. Misleci sami namreč ne morejo spremeniti sveta, zato so potrebni ljudje, ki so pripravljeni na ulice, ne samo v časopisne stolpce.

Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi.

Zavist je tako stara kot človeštvo, verjetno pa še starejša. Naloga civilizacije je, da človeške grehe – pa če so še tako naravni – brzda. No, to ne uspe niti razgrajačem med mnenjskimi »voditelji« na desni, ki za svojo popularnost brenkajo na zamere »drugorazrednih«. Na levi pa je to uradna doktrina.

Konservativec Scruton piše, da je treba družbeno življenje organizirati tako, da pride resentiment čim manj do izraza. Scruton novi levici očita, da zavist in zamere načrtno podžiga. Da so iz zavisti naredili vrednoto – v novoreku je to »občutek za pravičnost«. Da so na zavist in zamere postavili socialni populizem. Da kar naprej išče nove in nove skupine volivcev, ki bi utegnili imeti kakšno zamero.

Ne gre samo za mobilizacijo revnih proti bogatim, delavcev proti meščanstvu, gre za hujskanje žensk proti moškim, barvnih proti belim, mladih proti starim, tako-spolne proti drugače spolnim, partizane proti domobrancem, mehke č-je proti trdim č-jem … Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi. Kar je povsem nasprotno od prizadevanja vseh civilizacij do zdaj, namreč, »da vodi življenje tako, da do zamer ne pride«. Da je zavist greh in ne vrednota.

1989

Če bi kdo mislil, da je nova levica stvar preteklosti, da je izgubila hladno vojno ter finančno in moralno bakrotirala leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, se moti. Tako pravi Scruton: »V luči 1989 je nekaj časa izgledalo, kot da je bila komunistična agenda poražena, da to dokazuje odločna zavrnitev idej, ki so zasužnjile ljudi Vzhodne Evrope po vojni. Ampak mašinerija nesmislov se kotali naprej, da bi povozila poganjke racionalne debate, da bi vse prekrila z meglico negotovosti in da bi oživila idejo […] da prava revolucija šele prihaja.«

Če bi radi poznali prepoznali zablode, prevare in hujskaštva revolucije, ki prihaja, berite »Zablode, prevare in hujskaštva« Rogerja Scrutona.

Dan zmage

Berlin že cel prvi teden novembra praznuje dogodke izpred tridesetih let, ki so privedli do padca Berlinskega zidu, do konca gladne vojne, do uničenja še zadnjega totalitarizma dvajsetega stoletja in do smrti še zadnje zločinske ideologije. Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke.

Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.

Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.

Bankrot neke ideje

9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.

Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.

Drug izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.

Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.

To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Slovenski izgovor

Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima imajo eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.

Vse to smo imeli. In imamo nak nek način še. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.

In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti bi v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.

Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji.

Dan zmage.

Kdor visoko leta ...

Adrije ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohšaplerija. Pokopalo je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče nadmudriti. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Z Adrio sem veliko preletel. Konec koncev je imela letališču Jožeta Pučnika praktično monopol in skoraj vsako potovanje se je začelo z Adrio. Tako dolgo sem že na tviterju, da sem tam napisal, da človek na poti v tujino zadnjo dobro kavo spije na Adriji. To so bili časi, ko so še stregli letalske obroke v tistih modrih plastičnih tasah. Kuhan pršut, nekakšna skuta, bombica kruha, kumarica, paradižnik in menda še čokoladni bonbon.

Kava je bila tako dobra zato, ker so skuhali zares gost neskafe. Okus, ki ga praviloma raztopimo v 2-3 deci vode, je bil v skodelici za turško. Potem so začeli šparat in so brezplačno stregli samo še vodo.

Da novi lastnik ne more biti kaj prida, sem prvič pomislil, ko se po spremembi lastništva ni nič spremenilo. Prijaznost osebja lahko samo pohvalim, da so pa pri čezoceanskih cenah letov v Bruselj ljudem zjutraj niso postregli niti kave, pa je neodpustljivo.

Ko bi moral z Adrijo leteti predzadnjič, sem raje kupil karto na Wizzair; za 30€. Za vsak slučaj, če bi stavkali. In ker sem si živalski vrt v Frankfurtu že ogledal. Zadnjič sem z Adrijo letel v soboto 19.9. v Frankfurt. Cel teden sem bil na trnih, ker so gangsterji lete odpovedovali zadnji trenutek in si človek ni mogle brezplačno menjati karte. Da bi npr. v Frankfurt letel iz Trsta ali Zagreba. In ko so lete odpovedovali levo in desno, je bil tisti moj za Frankfurt samo zamujen. Za debelo uro. Spet sem tekel po tistem podzemnem hodniku med terminalom A in B.

30. bi se z Adrio moral iz Frankfurta vračati v Ljubljano. Gangsterji spet niso in niso odpovedali leta, ampak je v računalniških sistemih bilo vse sončno. Malo je manjkalo, pa bi me na letališču dali na fantomski let, ki ga je Adrija napovedovala za zvečer. In bi prišel domov 24 ur kasneje. Če. K sreči Kitajci delajo ob nedeljah in so mi lahko karto menjali v tisto za Trst. Lufthansa je postregla s kavo – slabšo od Adrijine – in velikim piškotom s koščki čokolade. In vodo. Vse brezplačno.

Lufthansa ni letela v Ljubljano. Ker je zanjo v Ljubljano vozila Adrija. Sumim, da tako poceni, da se Lufthansi ne bi splačalo. Konec koncev, zakaj pa bi, velike prevoznike zanima, da jim nekdo v Munchen, Dunaj, Bruselj, Zurich, Franfurt, London, Pariz pripelje potnika za nadaljevanje leta. Naštel sem jih v vrstnem redu prijetnosti prestopanja.

Adrija je bila lahko poceni, ker potniki nismo plačevali polne cene, ampak je k vsaki vozovnici nekaj primaknila država. Pravzaprav ne država, ampak podjetja, ki niso delala izgube. Ali pa zbiralci dobrodelnih zamaškov iz svoje dohodnine.

Nikoli ne bomo prav vedeli, kako bi šlo Sloveniji, če država ne bi sistematično jemala denarja podjetjem, ki jim gre dobro in ga dajala podjetjem, ki jim gre slabo. Kar je bistvo socializma: socializem jemlje uspešnim in daje neuspešnem. V kapitalizmu je ravno obratno, uspešni prevzemajo neuspešne. V kapitalizmu se stvari izboljšujejo, v socializmu slabšajo. Slovenija je nekje vmes. Zato stagniramo. Nevidna roka trga deluje v pravo smer. Ne skrbi, da vsako podjetje posebej obstane, ampak da slabo odmira in dobro cveti. Da je tisto, kar je, boljše od tistega, kar je bilo.

Adria ni bila dobro podjetje. Ves čas je vozila z izgubo in ves čas smo ji to izgubo davkoplačevalci pokrivali. Tako sistematično je država to počela menda samo še z izgubo zdravstvene blagajne.

Zdravje nima cene, letenje je pa očitno takoj za zdravjem. Da ni treba pokrivati stroškov, da gre za neko višje poslanstvo, da je letenje nekaj posebnega, je bilo tako rekoč v Adrijinem DNA. Kot bi bili v 60ih letih v filmu »Catch me if you can« z Leonardom di Capriom. Da je letenje nekaj posebnega, gosposkega, boljšega, je bilo del kulture tega prevoznika. Potnike so streznili plačljiva kava, polomljeni kovčki in živinska razdalja med sedeži. Pa nekatera letališča, ki so bila čedalje bolj podobna avtobusnim postaja.

Adrija je bila »too big to fail«, »prevelika, da bi propadla«. Za Slovenijo. Tudi zadnji lastnik je moralno hazardiral. Gledal je, kako stvarem strežejo v Sloveniji in opazil, da sta tukaj dve poletji in ena zima, če je le za javni interes za to. In je upal, da bo na koncu obveljalo, da Adrije nimamo zato, da dela dobiček, ampak da se ljudje vozimo; in da bo država pokrila izgubo. Pa se – in to je sreča v nesreči – ni izšlo. Lastniki so upali, da bo vlada podlegla pritiskom javnega interesa, pa ni. Kdo ve, kakšen bi bil rezultat, če ne bi imeli Falcona. Ampak vlada ve, da ranjence lahko vozimo tudi brez Adrije. To ji je dalo nujno potrebno samozavest za odločitev, da ne naredi nič. Kar tudi sicer počne najbolje.

Če bi Adrija že kdaj prej bila normalno podjetje, ki mora prinašati dobiček, se vse to ne bi zgodilo. Morda bi kaj več naredili na stroških. Morda bi bile karte držaje. Morda bi se zato še komu splačalo leteti v Ljubljano. Morda ne bi izgube, ki so jo delali po Jugoslaviji, financirali z linijo v Bruselj. Morda bi se za normalno podjetje zanimal normalen kupec. Morda bi si multiplikatorje izmišlali za denar, ki bi ostal ljudem v žepu.

Skratka

Škoda, da je Adrija bankrotirala. Trajalo bo, da bo Ljubljana imela tako dobre povezave s svetom, kot do zdaj. Ampak vsaka šola nekaj stane. Če je ne bomo razumeli, bomo razred ponavljali. Z državnim prevoznikom. In še kar upali, da bomo ukanili naravne zakonitosti, če si bomo to le dovolj želeli. In se bo dvakrat letelo po poletnem voznem redu, ko so letala bolj polna, in samo enkrat po zimskem.

Migracije spreminjajo svet na boljše

Med naprednimi državljankami in državljani se spodobi, da zagovarjajo ilegalne migracije. S tem človek signalizira, da je boljši od drugih ljudi. Takole je napisal tviteraš Toš: »Migracije spreminjajo družbe in svet in vedno so ga. Običajno na boljše.« Kako lepo povedano! Kaj je sploh lahko boljše in plemenitejše od spreminjanja sveta na boljše? Človek bi jim kar v gozdu pri Ilirski Bistrici pustil kakšen sendvič, da bi smel biti del tega veličastnega projekta spreminjanja sveta na boljše.

Povabljene in nepovabljene migracije

Pa šalo na stran. Kar je napisal Frano Toš – desničarji morajo zdaj malo zajeti sapo - drži. Migranti spreminjajo svet na boljše. Tisti povabljeni in tisti nepovabljeni. Če migrant pride povabljen, je povabljen zato, ker je za domorodno skupnost koristen. Ker ima znanje, ki je tam potrebno. Tako so se priselili trgovci, razni obrtniki in bankirji. Tako so migrirali naši rojaki v ZDA, Nemčijo in drugam. Tako še danes mladi zapuščajo Slovenijo in v Slovenijo ljudje prihajajo od drugod.

Pogosto so se poskušali seliti tudi nepovabljeni migranti. In tudi ti so spreminjali svet na boljše. Če jim je uspelo ostati, torej če je bila migracija uspešna, so ali poselili teritorij, ki ga staroselci niso znali izkoristit, ali pa so staroselce izrinili oz. so se ti utopili med prišleki. To je bilo mogoče samo v primeru, če so bili prišleki na nek način sposobnejši od staroselcev. Morda so bili boljši vojaki, morda so bili boljši kmetje, morda so bili boljši starši. Sposobnejša kultura se je okrepila, manj sposobna je nazadovala. In na tak način se je svet spreminjal na boljše.

Da ne bi bili poraženci, so se skupnosti od nekdaj upirale nepovabljenim migracijam. Gradili so zidove in ograje, kurili ognje na hribih, postavljali utrdbe in izpopolnjevali vojaško tehniko. In so tudi napredovali. Zato vse migracije niso bile uspešne. Razen 50.000 let nazaj, ko je človek zapuščal Afriko, se kasneje ni mogel kdorkoli preseliti kamorkoli. Praviloma so ga povsod pričakali na nož. Ali vsaj na mejnem prehodu.

Zato, ker je slabo odmiralo in dobro uspevalo, včasih z ledeniško počasnostjo, včasih hitreje, se je, kot pravi Frano Toš, svet spreminjal na boljše. In sem Tošu na tviterju pritrdil, »Drži. Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki«. In dodal »Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele. "Uspešnost" seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav.«

To bi bil lahko uvod v razumno debato

Ampak ne. Ena Nekoretna tviterašica (tak psevdonim si je izbrala) me je opozorila, da zdaj bo pa padalo. Takrat nisem čisto dobro razumel, zakaj. Navedel sem očitno dejstvo, da nezaželena migracija lahko uspe samo, če je prišlek sposobnejši od staroselca. Navedel sem primer, kjer je sposobnejša kultura izpodrinila manj sposobno. Kar se je v resnici zgodilo.

Celo potrudil sem se, da nisem dajal vrednostih ocen, ker sem navajen, da na družbenih omrežjih nekateri ne polemizirajo s tem, kar človek napiše, ampak s tem, kako bi se dalo, z veliko podtikanja, tisto predstaviti. Bil sem natančen. Nisem napisal, da je višja kultura premagala nižjo, razvitejša manj razvito, bolj napredna manj napredno, boljša slabšo … Sposobnejša manj sposobno. In sposobnost se je bila dokazala v uspešnosti – torej dovršitvi - migracije.

Tudi se nisem vrednostno opredeljeval do uspelih migracij. Če bi se hotel, bi napisal, da so migracije, kjer sposobnejši izpodrine manj sposobnega npr. dobre, slabe, pozitivne, negativne, zaželene, nezaželene, moralne, nemoralne, pravične, nepravične. Ampak sem se vrednostne ocene vzdržal. 

Uspešna je migracija, kjer migrant na cilju potovanja ostane, neuspešna je, če ga preženejo. In ostane, če je na nek način sposobnejši.

Niso mogli ali hoteli razumeti

Težava zagovornikov neoviranih migracij je bila naslednja. Trdijo, da so migracije fajn, da je svet zato boljši. In potem se v tem kontekstu pojavi migracija Evropejcev v Ameriko. Ki je imela za posledico uničenje indijanskih kultur in iztrebljenje Indijancev. Ki se vsakemu normalnemu človeku smilijo. Še bolj se smilijo takim, ki so indoktrinirani z Rousseaujevo idejo o plemenitih divjakih in ne ve, da so Indijanci krvavo vojskovali med seboj. In še bolj takim, ki se, zavestno ali ne, spominjajo sovjetske propagande, ki je na vsako kršenje človekovih pravic v ZSSR odgovarjala, že, že, ampak kaj pa genocid na Indijanci.

Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.

Skratka, usoda domorodcev je bila kruta. Priznati bi si bilo treba, da migracije, gledano v celoti morda spreminjajo svet na boljše. Kar pa ne pomeni, da je vsaka skupina posebej na boljšem. Da zato, da bi bil svet boljši, nekaj raste in drugo izumira. In da se ravno zato staroselci migracijam upirajo. Kar tudi ustvarja novo znanje, novo tehnologijo in spreminja svet na boljše.

Bi lahko do civiliziranja Amerik (torej uvedbe načinov, ki na tistem ozemlju omogoča preživetje 15x večjega števila ljudi) lahko prišlo na bolj human način? Teoretično lahko, praktično pa zgodovina ni tekla tako. Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.

Nekaterim so pregorele varovalke

Zgodil se je šolski primer kognitivne disonance, to je (po Wikipediji)  »duševno nelagodje, ki ga doživi oseba, ki ima dve ali več nasprotujočih si prepričanj, idej ali vrednot«. Razmisleki, kot so bili nanizani zgoraj, so bili težja pot iz zagate, da so migracije hkrati dobre in slabe. Lažja pot je zagato odmisliti. Diskvalificirati avtorja, da se ne bi bilo treba ukvarjati z ukrivljenosti svoje resničnosti, ki je potrebna, da to dvoje spraviš skupaj.

In so mi v jezi svoje nemoči zmetali v obraz, da sem fašist, rasist, in kup drugih pridevnikov. Nemoči premisliti o tem, da je sicer lepo verjeti, da imajo migracije same odlične učinke na vse strani, da pa to utegne ne biti res.

V tej zagati so si v celoti in povsem izmislili, da častim genocid nad Indijanci! Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Napisal sem, da ima uspešna migracija žrtve. Noben slovar ne pomaga, če si umislijo, da »uspešno izpeljati X« pomeni, »prav je, da so izpeljali X«, ali »dobro je, da so izpeljali X«. Slovarji so jasni. Uspeh je definiran kot »pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja« in ne »rezultat dela ali prizadevanja za kaj pozitivnega«.

Pomilovanja vredno je, koliko energije so investirali v prepričevanje sebe in drugih o odtenkih besede »uspešno«, da bi se izognili nasprotju med svojo željo, da migracije spreminjajo svet na boljše, in v oči žgočo ugotovitvijo, da je zato kdo lahko precej na slabšem.

In vsega prezira je vredno, če so ves čas vedeli, da ne častim genocida nad Indijanci, se jim je pa zdelo, da bi mi bilo mogoče tako obtožbo lažno pripisati; in da bi se lahko, če jo bodo dovolj ponavljali, prijela. Tem so popustile varovalke pred hudobijo. Ali pa jih nikoli niso imeli.

Kaj je boljše?

Vprašanje, kateri migranti so v Evropi dobrodošli in kateri niso, je aktualno. Migracije niso igra ničelne vsote, niso pa praviloma vsi zmagovalci. Kakorkoli se bo izteklo, pa bodo pa spremenile svet na boljše. Tudi če bosta princ Harry in Meghan Markle imela samo dva otroka, in bodo nekateri staroselci sledili zgledu, bo imel pa kdo drug več otrok.

In ti otroci, ki jih bo nekdo imel (ne tisti, ki jih ne bo) bodo na koncu odgovorili na vprašanje, ki skozi celo kolumno visi v zraku. Kaj pomeni »boljše«?

Podobno, kot zmagovalci pišejo zgodovino, preživeli napišejo, kaj je dobro in prav. Ker tisto, kar je prav, družbam skozi stoletja in tisočletja omogoča preživetje. Zato je prav. Civilizacij in družb, ki so kot prav učile nekaj, kar jim je škodilo, ni več. Ker so druge imele boljši(!) prav.

Je to prav? To je vprašanje za neko drugo pisanje.

Beseda kot klobasa!

Če kontroliraš medije, kontroliraš, kaj bodo ljudje misli naslednjih 24 ur. Če kontroliraš šolstvo, kontroliraš, kaj bodo ljudje mislili naslednjih 24 let. Avtoritarni režimi si oblast kratkoročno zagotavljajo s kontrolo nad mediji, dolgoročno pa z nadzorom izobraževalnega sistema. Mediji pomagajo, da ljudje “pravilno” razumejo tekoče dogodke. Izobraževanje poskrbi, da so osnovni koncepti in okvirji za razumevanje stvarnosti prav postavljeni. Oboje, izobraževalni sistem in mediji, so v Sloveniji zadnje čase predmet ostrega političnega boja. Vse bolj odkrito namreč poteka revizija demokratičnih pridobitev, ki jih je prinesel padec Berlinskega zidu. Po levi strani naše dežele se širi silen strah, da lahko tri šole uničijo šolski sistem in dolgoročno spridijo “naše ljudi”. In širi se strah, da bodo ljudje – zdaj ko imamo internet – lahko prebrali stvari, ki niso v »javnem interesu« in da bo kar vsak lahko pisal karkoli.

V javni razpravi je sprememba zakona o medijih. V njem je nekaj povsem nenevarnih zadev – recimo razumnejša definicija medija in odprava neumnosti, da so mediji vpisani v razvid. Sicer pa je opaziti velik napor za to, da se ustavi “poredne” medije. Tako predlog piše, da so pluralni mediji v javnem interesu, ampak pluralnosti ne razume v političnem smislu. Z bolestno podrobnostjo npr. ureja razpisne pogoje in kriterije, po katerih se bodo mediji borili za državni denar, da se ja ne bi zgodilo, da pride denar do napačnih.

Krona zakona je ureditev “sovražnega” in »nestrpnega« govora. Predlog pravi, da medij ne sme širiti neenakopravnosti, sovražnosti ali nestrpnosti. Če pa mu vendarle kaj neprimernega uide, mu lahko kar nek inšpektor naroči, da naj jih odstrani. Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

In da ne bi izpadlo, da inšpektor dela na svojo roko, da bi odločitve dobile avreolo strokovnosti, lahko inšpektor za mnenje zaprosi »reprezentativna« novinarska združenja. Skratka, eni novinarji bodo odločali o tem, ali bodo cenzurirali vsebine drugih novinarjev. In ja, v Sloveniji imamo novinarje, ki bodo to z največjim veseljem počeli!

Perverzija sistema je lahkotnost s katero bodo – če bo zakon sprejet – poslej cenzurirali medije. Tisti, ki se javno oglašamo, bomo v podobnem režimu kot udeleženci v prometu. Ali gostilničarji. Ali mesarji. Če voziš prehitro, ti pač dajo kazen. Če imaš umazane WCje, ti zaprejo bife. Če prodajaš pokvarjene klobase, ti jih zaplenijo in zaprejo mesnico.

Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.

Te stvari se da objektivno ugotavljati. Kaj je pa podpora neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva ali nestrpnost, o tem lahko debatiramo dneve, tedne, leta. Ampak ne bomo, ker bo inšpektor povedal. Iz prometa bo vzel pokvarjen časopis, tako, kot njegov kolega vzame iz prometa pokvarjeno klobaso. 

Par dobro odmerjenih kazni in prepovedi ljudem, ki »ne razumejo prav naše socialistične stvarnosti«, bo za strah vsem ostalim. Čeprav nihče ne bo šel na Goli otok, je predlog drakonski. Ubil bo debato. Ne o vsem. Samo o tistem, o čemer je vredno debatirati, o čemer imamo močna menja. In mnenja, ki so močna, niso strpna. Nestrpna mnenja pa bodo prepovedana. No, ne vsa. Samo tista, po mnenju medijskega inšpektorja. Ki si ga bo seveda postavila oblast.

Oblast ne bo več skrbela samo zato, da jemo zdrav kebab, skrbela bo tudi, ne be bomo kaj nezdravega prebrali. Z natanko istim orodjem. Ker beseda je kot klobasa, ne?

Socialdemokrati bi na Internetu uvedli spletno policijo!

Podmladek Židanovih socialdemokratov je na tviter zapisal, da bodo po volitvah predlagali »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor, ter na podlagi IP naslova uporabnika (tudi anonimneže) primerno kaznovala«.

Lahko smo veseli, da obstajajo družbena omrežja, da preberemo, kaj politiki res mislijo; in da imajo stranke podmladke, ki jim na tviter uide, o čemer starejši samo obujajo spomine. Namreč na verbalni delikt iz 133. čelna kazenskega zakonika SFRJ.

SD predlaga ustanovitev posebnega oddelka policije, ki bo špionirala po družabnih omrežjih in iskala, kje je kdo povedal kaj napačnega. Sovražni govor je namreč hudi raztegljiv pojem. Naša zakonodaja ga pod tem imenom sploh ne pozna. Sam sem bil za sovražni govor obtožen za kolumno Zapomnite si Pariz in to prav s strani tistih, ki bi se zaredili v policijo, da bi na internetu delali red, če bi bil resor v rokah levičarske stranke. Seveda ni bilo v kolumni nič sovražnega govora, bila pa je vsebina, ki je bila za nekatere neprijetna. Neprijetna predvsem zato, ker niso imeli protiargumentov, pa bi jo zato pač prepovedali in avtorja še kaznovali.

Primerov, ko za kot sovražni govor obtožujejo politično nekorekten govor, je vse polno. Zato smo lahko prepričani, da ko levica predlaga uvedbo spletne policije, bo to uporabljeno za utišanje vsega, kar jim ni všeč.

Da se razumemo. Tudi meni ni všeč marsikaj, kar pišejo goreči navijači in podporniki po internetu. Še posebej me je sram, ko to delajo desni. In bi imel kaj našteti, ne samo od strahopetnih anonimnežev. Mi pa ne pade na pamet, da bi to prepovedoval ali ovajal.

Njim pa. Vse tisto, kar zdaj njihovi aktivisti tožarijo na tviter in facebook, vse tisto, kar njihovi aktivisti označijo kot -fobno, vse bo ta njihova spletna policija ovajala. Od platform bodo zahtevali IP številko, potem bo doma pozvonila policija, zaplenila dokaze - računalnike, diskovje in USB ključke. 

Če platforma ne bi izdala IP številke, bo pa Telekom domoljubno priskočil na pomoč. Zdaj se šele kaže daljnovidnost dolgoletnega člana Socialnih demokratov Janka Vebra, ki ni izbiral sredstev, da Telekom ostane v državni lasti.  

Nekaj let vas bodo vlačili po sodiščih, potem pa boste na Evropskem sodišču za človekove pravice verjetno oproščeni. V demokraciji je namreč toleranca do stališč, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev« (vir) kar velika.

Če boste seveda imeli denar in voljo, da se boste tožarili. Večina, bo pač pazila, kaj piše po internetu. 

In to je cilj. Ustvarjanje družbe strahu; družbe, kjer ena stranka odloča, kaj se sme in česa se ne sme misliti. To so njihovi očetje in dedje že imeli in od tistega se nikoli niso jasno distancirali. Če bi se, čudaški tvit nekega podmladka ne bi nikogar zanimal.