sobota, 13. september 2008

Šiška!

Šiška velja za okoliš, kjer izvolijo "levega" kandidata, zato ni slučajno, da so moji protikandidati Katarina Kresal, Anton Rop, Tone Anderlič, Majda Širca, Dušan Kumer in drugi. Kandidiram zato, ker je to težko, ne, ker bi bilo lahko. Ampak mislim, da nisem čisto brez možnosti, če je le iskrena želja, da pridejo v politiko novi, mlajši, zmernejši in strokovni ljudje. Vsaj domišljam si, da sem vse to bolj, kot so oni :-)

Kandidiram v državni zbor in bil naj bi poslanec vsega ljudstva, ne pa ozkih regionalnih interesov. Ampak ko zadnji mesec še bolj intenzivno hodim po Šiški se srečujem z nekaterimi zadevami, do katerih se moram pred volivci opredeliti.

Za razvoj

V Šiški sem živel od otroštva do poznih študentskih let. Tukaj sem kopal zaklad, na terenski vožnji po Šišenskem hribu zlomil okvir ponija, preživel dolge počitniške dneve ob monopoliju, se prvič zaljubil in izgubil volitve (za predsednika razreda - proti blondinki).

Ko napredek v Šiški primerjam z drugimi deli Ljubljane, vidim malo sprememb. Blokovska naselja se skupaj s svojimi prebivalci starajo, bleščečih novih poslovnih stavb praktično ni. Razen Mercatorja ni trgovskih centrov. Univerza nima v Šiški nobenega poslopja. Hala Tivoli je taka, kot je bila. Kino Šiška je zaprt. Stadion Ilirija tak, kot se ga spomnim izpred 30 let. Če to primerjam z Bežigradom, Vič-Rudnikom, Mostami ... je razlika.

Za javno dobro

Predvsem se je v Šiški marsikaj spremenilo v zemljiški knjigi. Parkirišča, zelenice okrog blokov, celo cele ulice so dobile nove lastnike. To nekoč javno dobro izginja, funkcionalno zemljišče kot da ne bi več obstajalo. Zelenice okrog blokovskih naselij je pogosto olastninil kak zasebnik, ki zdaj naokrog zvija roke, da bi jih lahko pozidal. Parkirišča, na katerih so od nekdaj parkirali stanovalci, si zdaj nekdo lasti ali pa bi jih stanovalcem na novo prodal. Delamo se, da imamo zelenice, v resnici pa v blatu na njih parkiramo. Otroška igrišča izginjajo ali pa so zanemarjena.

Prejšnji teden sem na eni od zelenic srečal starejšega gospoda v modrem delavskem pajacu z naramnicami in strgani beli majici. Prepoten je skozi travo porival staro motorno kosilnico. Ve, da kosi zelenico, ki ni njegova, ki ni v lasti stanovalcev bližnjega bloka, ampak se jo je polastil nek zasebnik. "Vem, da ni naša, vem, da so načrti, da bi tukaj še nekaj gradili, ampak če nočemo živeti v goščavi, moramo pač sami pokositi" je bil vdan v usodo.

Država ima dolžnost, da zaščiti javni interes, da zaščiti javno dobro. Ljudje v blokih imajo pravico do prostora, ki jim da dihati. Ta prostor, te površine, morajo biti ali njihove ali pa javne, nikakor pa ne zasebne; oz. je potrebno omejiti razpolaganje s tem prostorom, ki bi še povečal koncentracijo ljudi.

Za prenovo blokovskih naselij

Pogosto govorimo o podnebnih spremembah in o tem, da bi se dalo kaj energije tudi prihraniti. Stara blokovska naselja so gradili hitro, poceni in praviloma brez sodobne izolacije. V njih živi veliko starejših ljudi, ki nimajo ne denarja ne volje, da bi blok obnovili. Ampak država ima iz naslova cilje zmanjševanja izpustov CO2 nekatere obveznosti in nekaj sredstev.

Ko sem obiskoval podjetja kot so Trimo, Riko in podobna, so pokazala pripravljenost, da bi vstopila v partnerstvo in izvedla energetsko in morda tudi arhitektonsko sanacijo teh naselij. Država, toplarna, sposoben upravnik in kako gradbeno podjetje bi bloke lahko sanirali v partnerstvu tako, da bi se sanacija "izplačala" direktno iz nižjih računov za energijo. Stanovalci ne bi ničesar čutili, samo v lepšem bloku bi se znašli. To je dokazano eden od najbolj poceni načinov za zmanjšanje izpustov CO2.

Za zmernost pri novogradnjah


Mesto vse slabše diha, kar se na parcelo, ki je namenjena enodružinski hišici postavi večstanovanjski blok (sosedom praktično čez balkon), prostor za manjšo stavbo pozidajo z N nadstropnim "poslovno stanovanjskim" objektom. Stranke v teh lokalih zaparkirajo cele ulice. V novih soseskah so hiše skoraj tako skupaj kot v Piranu. Nadomestna gradnja za skromno kmetijo je večnadstropna stanovanjska vila/blok v betonu in jeklu. Nove četrti se v vsej Ljubljani, ne samo v Šiški, gradijo tako, da nihče najprej ne nariše ulic in cest.

V delu Šiške, ki so ga gradili v revščini poznih 50ih let in kjer sem odraščal, je več reda, med hišami je več prostora, ceste so široke in vodijo naravnost. Posebej pazljivo je treba obravnavati načrte, da se še zgostijo blokovska naselja in pozidajo zelenice.

Za ureditev prometa

Problem ni samo mirujoči promet ampak tudi vsa pločevina, ki se skoz Šiško vali iz oz. proti Gorenjski. Šentviški predor je zadeve za nekaj časa olajšal, ampak problemi ostajajo. Na nivoju države teče projekt trajnostna mobilnost, ki predvideva tudi ureditev primestnega prometa. Tukaj je nujno sodelovanje države, mesta in Slovenskih železnic. Tudi sosednje občine morajo svoje načrte prirediti tako, da bo njihova železniška postaja blizu lokalnega supermarketa, da se bodo ljudje pripeljali do tega parkirišča, potem naprej v Ljubljano pa z vlakom. Nasploh je prenova železnic finančno najtežji del razvojnih načrtov, ki so že napisani, za izvedbo pa bo potrebno več pripravljenosti na sodelovanje.

Za samozavest

Na mojem blogu je to ena od treh ključnih besed. V steklu in aluminiju postavljamo spomenike trgovini in kapitalu, pozabljamo pa, da so skozi zgodovino države svojo samozavest proslavljale z vrhunskimi javnimi stavbami. Čas je, da to naredita tudi Slovenija in Ljubljana. NUK je priložnost, ki jo zamujamo, ni pa zadnja stavba, ki jo Slovenija lahko zgradi. Samo upati si moramo.

Prošnja za sodelovanje

Kar naravnost naj tudi povem, da se mi ne zdi potrebno, da bi Ljubljani dali več denarja iz državnega proračuna na račun drugih slovenskih občin. Vsi imamo korenine tam nekje na deželi in priznajmo, Ljubljana je najbogatejša, mi se bomo že znašli.

Upira se mi Šiškarjem obljubljati, kaj vse bi jim kot njihov poslanec asfaltiral. Tudi kake druge fraze o tem, za kaj vse se bom "zavzemal" mi gredo težko z jezika. Ampak če ste to prebrali vsaj veste, kaj si o stvareh mislim.

PS. Žal mi je, da mojega bloga ne morejo spremljati vsi Šiškarji. Marsikdo še ni domač z računalnikom, nima interneta. Morda se pa kdo od vas, ki je tole prebral, opogumi in besedilo vrže sosedu v nabiralnik. Kot sosed sosedu in ne kot strankarsko propagando.

Preberite še