torek, 27. december 2011

Drugič: Slovenija je izbrala. Kaj že?

Volitve so za to, da si ljudje izberejo, kdo jim bo vladal. Izbrana oblast s tem dobi legitimnost. Skoraj polovica volivcev je praviloma glasovala za »tistega drugega«, ampak sprijazni se pač s tem, da je ostala v manjšini. Izvoljena oblast tako dobi naravno spoštovanje celotnega volilnega telesa.

Tako je v zrelih demokracijah. V večinskem volilnem sistemu je popolnoma jasno, kdo je zmagal. Tudi v državah s proporcionalnim sistemom, kjer so predvolilne koalicije volivcem eksplicitno ali implicitno znane, je dan po volitvah jasno, kdo bo vlada in kdo opozicija.

Za vsaj dvoje volitev v Sloveniji lahko rečemo, da so imeli dogodki po volitvah na to, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji, večji vpliv kot volilna kampanja in same volitve. Najprej so bile to volitve leta 1996, ko je »zmagovalca« odločil prestop Cirila Pucka. Tudi za letošnje volitve lahko rečemo, da imajo napako – da tega, kdo bo vladal in kdo bo v opoziciji ni odločila predvolilna kampanja, niso odločili volivci, ampak bo odločala kuhinja, ki se dogaja zadnje tri tedne.

Stranke namreč niso jasno povedale, s kom grejo na volitve in s kom ne. Samo Janković je bil jasen, da koalicija z SDS odpade. Volivcem Nove Sloveniji in SDS je bilo prepričljivo povedano, da se bosta ti stranki držali skupaj. Ostali so rekli, da bi lahko sodelovali z vsemi ali pa s kakšno drugo leporečnostjo nalašč prikrajšali volivce za zelo pomembno informacijo.

Ta poljubnost je zadnjim volitvam vzela pomemben element, ki volitve dela smiselne in oblast legitimno. Ja, dobili smo relativnega zmagovalca in relativnega poraženca, ampak potem je poraženec postavil predsednika parlamenta, zmagovalec pa s svojo kandidatko ni uspel.

Dobljene sedeže v parlamentu lahko seštevamo po različnih vsebinskih kriterijih. Partizani so premagali domobrance, reformne stranke so premagale nacionalni interes, koalicija 2004 je premagala koalicijo 2008 … Oblast, ki se bo končno sestavila, bo prav gotovo znala argumentirati, kaj jih povezuje, ne glede na to, ali jih bo res povezovala skupna ideja za dobro države ali pa zgolj politikantski interes participirati na oblasti.

Zdaj gre za to, da povemo, po katerem kriteriju naj bi ločili stranke na pozicijo in opozicijo. Lahko bi šli na partizane in domobrance, lahko bi šli na to, kdo je pri vladanju bolj učinkovit.

Po moje pa je ključno, ali bomo iz Slovenije naredili normalno državo, ali pa bomo nadaljevali s pajdaškim kapitalizmom z vsemi njegovimi tranzicijskimi anomalijami. Ali si želimo spremembe, ali pa bomo le povečali učinkovitost delovanja sistema, ki je v svojem temelju zgrešen; odpravili kakšno birokratsko oviro tu in tam, in poskrbeli, da kriza tranzicijskih dobičkarjev ne bo preveč prizadela.

To je vprašanje, ki si ga morajo zastaviti prav vse stranke: Na kateri strani sem pri demontaži pajdaškega kapitalizma. Kaj sem pripravljen narediti za to, da Slovenija razreši ta ključni problem. Pred volitvami so bili glede tega vprašanja odločno na pravi strani tisti, ki so na volitvah skupaj dobili prepričljivo večino. Sliko kvari le relativni zmagovalec, ki ima glede tega vprašanja popolnoma drugačno mnenje.

Nasprotniki pajdaškega kapitalizma so na volitvah zmagali. Zdaj gre za to, ali bodo zmagali tudi pri sestavljanju oblasti. Izbira je med kolaboracijo s pajdaškim kapitalizmom in pogumom, da v Sloveniji nekaj velikega premaknemo naprej. 

Prva odločitev terja učinkovitost in fleksibilnost. Prava odločitev pa od vseh vpletenih terja predvsem modrost.

Slovenija je 4. decembra izbrala. Kaj je izbrala, bo izvedela, ko bo jed kuhana. Še vedno upam, da nam ne bodo postregli s sveže začinjeno a pogreto jedjo.

Preberite še