Spoštovani gospod Štrukelj,
Nobenega dvoma ni, da varčevati moramo. Nekaj fleksibilnosti imamo še v tem, kje in koliko varčujemo. Popolnoma pa je še odprto, ali bomo v državi šli v varčevanje v soglasju ali pa sprti.
Prepiranje ima svojo ceno. Notranje sprta država težje najde dobre pogoje na mednarodnih finančnih trgih, težje najde investitorje, težje pojasnjuje Bruslju, zakaj zaostaja za obljubami in zavezami. Za isti učinek mora bolj zategniti pas. Pri otrokih, učiteljih, socialnih pravicah ...
Soglasje pa pomeni kredibilen obet da tisto, česar ne bomo zmogli storili letos, opravimo prihodnje leto. Soglasje pomeni, da je varčevanje lahko malce manj ostro. S soglasjem lahko sindikati ogromno naredite za vaše člane, da ne govorimo o državi kot celoti.
Resnična izbira ni ali varčevati ali ne. Izbire ni dosti med tem, kje in koliko bomo varčevali. Ogromna izbira pa je pri tem, ali bomo varčevali v nesoglasju ali v soglasju. Za slednje se splača potruditi. Dobesedno splača. Vlada to razume.
 |
| vir |
