četrtek, 22. december 2011

Biro za prilagoditve. Uspešno.

Ko sem bil majhen smo se v Šiški stepli. Ni bilo važno, ali si končal na tleh ali nogah. Ni bilo niti tako pomembno, kako si se tepel. Važno, je bilo, kaj si naredil, ko si se spet postavil na noge. Ali kaj si naredil, ko se je premagani nasprotnik spet postavil na noge.



Jaz se v Šiški seveda nisem dosti pretepal. Za svojo kratko intervencijo na Svetu stranke SDS prejšnji petek sem si ta uvod sposodil iz govora poraženca volitev v filmu "The Adjustment Bureau". Na naslednjih volitvah je potem zmagal, ker so si vsi zapomnili, kaj je naredil po tem, ko se je postavil na noge.

Nazaj na nogah

Po zadevi Majer se mi je to zdelo potrebno povedati. In se vprašati, ali smo se že postavili na noge in kako. Ali smo razumeli rezultat? Je bil rezultat res tak, da je tisto, za kar se zavzemamo, ostalo v manjšini? Isti svet SDS je sprejel stališča v zvezi s tem, kdo ima nalogo sestaviti vlado, da se mu ne sme metati polen pod noge, in da bo SDS konstruktivna tudi ko gre za vzpostavitev delovanja parlamenta in sprejem interventnega zakona.

Včeraj smo v parlamentu gledali, kaj je kdo naredil po koncu "pretepa" oz. volitev. Zmagovalec je oholo trmaril s kandidatko, ki ni bila usklajena z nikomer, pač v stilu, da bo na vse ključne funkcije postavil sebi osebno zveste ljudi. Kot da bi imel za sabo večino iz Mestnega sveta MOL.

Izkazalo se je, da Janković v skoraj treh tednih ni zmogel niti približno oblikovati kontur koalicije, torej tega, kdo bo znotraj in kdo zunaj. Kaj šele, da bi bil napredek pri koalicijski pogodbi, v kateri se partnerji zavežejo k skupnemu programu. Kar je razumljivo, ker stičnih točk ni dosti in ker se prepiri, ki so razgnali Pahorjevo koalicijo nadaljujejo  drugačni obliki. Pred volitvami sem rekel, to ni čas za začetnike. Res ni.

Na drugi strani je SDS delovala konstruktivno in odgovorno. S podporo ne Pahorju in ne Kociprovi je prepirljivim "zmagovalcem" dala vedeti, da se bodo morali pač sami znati dogovoriti. Da jim ne bo SDS dajala potuhe. Da se morajo pač navaditi voziti vladni bicikel brez pomožnih koleščkov. In ko je bilo jasno, da tudi po celodnevnim tenstanju SDja Kociprova ne more računati na več kot 38 glasov, so podprli Viranta. SDS je ostala celo brez podpredsednikov parlamenta, kar je za drugo največjo stranko zelo popustljivo.

Zdaj vsi špekulirajo, ali se je vzpostavila koalicija 2004. Ni se. Samo tisti, ki jih skrbi država, ne pa koristi njihovih omrežjih, so omogočili, da se je konstituiral parlament, tako, da lahko skliče tudi izredno sejo. Recimo tisto o interventnem zakonu.

Zdaj je spet na potezi Janković. Bo vložil interventni zakon? Ali ga bo moral vložiti kdo drug? Zdaj gledamo LZJ, kaj bo naredila, ko se bo postavila nazaj na noge.

Scenarij?

Film ima še dva zanimiva poudarka. Prvi opozarja, s kako majhnimi potezami lahko lutkarji usmerjajo dogajanje, da gredo stvari po pripravljenem scenariju. Teoretiki zarote bi ugotovili, da je to, ali bo nekdo postal predsednik ZDA ali ne, odvisno od tega, ali si bo nekaj let prej v pravem trenutku po hlačah razlil kavo. Povedano drugače, ni treba, da nekomu v Murglah konkretno razložijo kako in kaj. Dovolj je, da mu tako in tako pihajo na dušo. Ampak brez scenarijev ne bi bilo filma. Nasploh se scenarijem pripisuje prevelik pomen. Večinoma so izraz naravne in inteligentne težnje človeka, da v dogajanju okrog sebe najde vzorce in na podlagi tega smisel. Tako vsaj pravimo tisti, ki smo naivni.

Drugi poudarek je namenjen iskrenosti. Filmski politik je postal uspešen, ker je bil iskren. Tudi to je samo film. Tudi to je samo ideal. Ampak, če si političnih funkcij človek preveč ne želi, se lahko poskuša temu približati.

Zato pač napišem, kar mislim, čeprav ni vedno oportuno.

Preberite še