Slovenija ima izbiro

V tokratni volilni kampanji se je vendarle kar nekaj govorilo o programih. Kar je dobro. Je bila pa vsa razprava strukturirana okrog tehnikalij. V nekaj deset sekundah je morala vsaka stranka oddrdrati nekaj iz programa in seveda se ni poznalo, ali ima program s slikami vred 8 strani ali pa brez slik 150.

A pred seboj nikoli nismo imeli velike slike. Slike, pred kakšno izbiro je Slovenija. Če ljudje jasno izberejo, ne bo težko v pravo smer zapeljati tudi konkretnih ukrepov.

Izbira

Nadaljevanje pajdaškega kapitalizma (kot mu pravi Egon Zakrajšek), kjer imajo gospodarsko moč in vpliv tisti, ki jih je (praviloma) bivši režim postavil na mesta, da so lahko privatizirali podjetja, in ki jim oblast omogoča priviligiran dostop do javnih naročil.	Vzpostavitev normalnega socialno-tržnega gospodarstva, kjer velja poštena konkurenca  in zmagujejo najboljši. Ne zamenjava pajdašev s pajdaši iz druge stranke, ampak ukinitev sistema forumov, cehov in prilagojenih javnih naročil.
Italija, Grčija …	Bavarska, Danska …
Počasna, neučinkovita pravna država, ki ne sankcionira kršenja pogodb, neplačevanja plač, prispevkov, računov ter gospodarskega kriminala, ali pa stvari zastarajo.	Delujoča, hitra pravna država, ki ustvari poštene razmere za tekmovanje na trgu; ki s palico motivira za plačevanje plač in prispevkov, za plačevanje računov.
Uspešni so tisti, ki hodijo po in prek roba zakona.	Uspešni so tisti, ki so v poštenih razmerah najboljši.
Bogati so tisti, ki bili so v pravem času na pravem mestu. Nekje v- ali ob podjetju v državni lasti ali blizu državnim razpisom.	Bogati so tisti, ki so svoja podjetja naredili iz nič. Ki malo ali nič ne poslujejo z državo, ampak so globalno konkurenčni.
Nerazumevanje procesov v svetu in v Evropi. Vračanje v Jugoslavijo in med neuvrščene.	Vpetost v Evropski politični prostor in v druge mednarodne povezave.
Nezaupanje v Evropo, evro, Bruselj.	Zaupanje in tvorno sooblikovanje Evrope, evra. Bruselj kot zaveznik.
Betonsko-asfaltna razvojna politika, ki se zgleduje po new deal paradigmi iz prve polovice prejšnjega stoletja. Država kot investitor in delodajalec.	Sodobna razvojna politika, ki stavi na nove tehnologije, znanje, nova mala in srednja podjetja. Zasebni sektor kot investitor in delodajalec.
Zaprto gospodarstvo. Ščitenje nacionalnega interesa in nacionalnih šampionov. Ksenofobija.	Odprto gospodarstvo. Privabljanje tujih investicij, odpiranje za tuj management, za tuje znanje.
Javni sektor kot vir delovnih mest.	Javni sektor kot ponudnik storitev za državljane.
Avtonomija trošenja javnega denarja.	»Checks and balances« vseh in vsem, ki trošijo javni denar.
Enakost, bratstvo, svoboda.	Svoboda, enakost, bratstvo.
Država v spalnici.	Država zunaj spalnice.
Gledanje na svet skozi rdeča, črna, zelena, rožnata očala …	Gledanje na svet skozi očala, ki sliko izostrijo, ne pa pobarvajo.

Katera stran v tabeli je prava, je jasno. Vsaj meni. Desna :) Kaj zagovarja katera od strank, zdaj tudi vemo. Lahko preštejete, kolikokrat je katera na pravi strani.

Slovenija ima izbiro


Izbrati morate vi, volivci. Izbrati morate jasno, prepričljivo. Srednje poti vsaj pri tistih važnih zadevah na vrhu tabele ni.

PS. Še isto, pa malo bolj populistično, z nekega volilnega dogodka: