sobota, 10. december 2011

Evropa kot Kmetija

Včeraj in predvčerajšnjim je bilo v palači Justus Lipsus še eno zasedanje Evropskega sveta. V zadnjem letu, smo se že navadili, da je vsak zgodovinski in da vsak pomeni dokončno razrešitev dolžniške krize v Evropi. Tale je vendarle bil nekaj posebnega, pa ne, ker bi razrešil krizo, ampak, ker je Unija stopila na čisto novo pot.

Kratko o krizi

Krize Evropski svet niti ne more razrešiti. Kriza je v tem, da nekatere članice evro-območja ne morejo servisirati svojih dolgov. Kriza bo razrešena, ko
  1. bodo imele take proračunske prihodke in odhodke, da bodo dolgove lahko servisirale ali 
  2. ko bodo razglasile, da jih pač ne morejo in bodo bolj ali manj urejeno bankrotirale. 
Prva rešitev ima dve komponenti: več prihodkov, ki jih prinaša gospodarska rast in manj odhodkov, kar pomeni varčevanje. Ni dosti ekonomistov, ki bi verjeli, da to dvoje gre skupaj. Vrag je v detajlih, namreč, kje varčuješ in kje ne. Ampak to je tema za drug zapis.

Države so zašle v težave, ker so dolgo živele preko svojih zmožnosti:
  • ker so financirale socialno državo in javni sektor, da bi pač kupovale socialni mir in volivce. 
  • ker so si sposojali njihovi državljani in podjetja. 
Oboje je ušlo iz kontrole po uvedbi evra, ko so si tisti z npr. grško zanesljivostjo, lahko sposojali denar po ceni, ki je veljala za Nemce. In so si ga. Veliko. Finančni trgi so namreč verjeli, da bodo denar, če bo sila, pač vračali Nemci.

V četrtek in petek so sprejeli ukrepe, da se to ne bi moglo več zgoditi. Pravila, ki so poznana iz Pakta stabilnosti, so dobila zobe. Proračune bo, preden bodo sprejeti v parlamentu članice, potrjeval Bruselj. Ker je spreminjanje evropske pogodbe dolga in zapletena procedura, so se nekatere države dogovorile, da bodo fiskalna pravila zapisale v svoje ustave. Kazni s strani Bruslja bodo avtomatske, sodilo pa bo kar Evropsko sodišče.

Majhen korak za ekonomijo

Če bi bilo to sprejeto pred desetimi leti, se ne bi zgodila Grčija, morda ne Portugalska, tudi Pahorjeva vlada bi se smela zadolževati bistveno manj. Ne bi pa preprečilo težav, ki jih imamo danes npr. s Španijo in ki smo jih imeli z Irsko. Problema tam sta bila zasebno ne vladno sposojanje.

Edina pragmatična posledica včerajšnjega dogovora je, da da davkoplačevalcem tistih držav, ki bodo prispevale v sklade za reševanje suverenih dolžnikov, dober občutek, da je to pa zdaj zadnjič. Da se taka zadolžitev pa ne more več zgoditi. Pravzaprav olajša domačo situacijo politikom tistih držav, ki bodo reševale. In pomaga ostalim domačim volivcem prodajati varčevanje.

Koliko in kako se bodo v prihodnje države zadolževale od tega dogovora ne bo kaj dosti odvisno. finančni trgi so se v zadnjih letih naučili, da so dolgovi suverenih tudi tvegani, eni bolj, drugi manj. Trgi bodo tisti, ki ne bodo več dali posojila in to ne zaradi kriterijev iz Pakta stabilnosti, ampak, ker sami bodo ocenili tveganja. In to po nekaj več parametrih od tistih, ki so jih v novo pogodbo zapisali politiki.

Sprejeta rešitev nič ne naredi za gospodarsko rast in povečanje konkurenčnosti perifernih članic evroobmočja, kar bi jim omogočilo servisiranje dolgov. V ničemer ne stimulira investicijskih tokov iz osrednjih v periferne članice. Krepitev EFSF in ECM je dobrodošla, a trgov ne bo pomirila.

Velik korak za politiko

Evropski svet za razrešitev dolžniške krize ni naredil kaj prida. Zgodovinski je zaradi političnih odločitev.

Najprej, ker je na robu evropskega sveta skupina držav sprejela dodaten dokument. Rezultata zasedanja evropskega sveta sta dva. Zaključki Evropskega sveta kot enega od organov Evropske unije in "separatna" izjava skupine držav (članic evro-območja). Vse o čemer sem pisal zgoraj je iz te zadnje izjave. Ki ni dokument organa evropske unije!

Tu je bil prestopljen nek Rubikon, pa če se še tako tolažimo, da bodo k vsebini izjave morda pristopili vsi razen Velike Britanije. Narejen je bil prvi formalni korak k Evropi večih hitrosti. Vsebinsko so za zdaj skoraj vsi zraven. Formalno pa se je začelo posebkanje. Naslednjič jih bo zraven morda še manj in tako naprej.

Trdim namreč, da to ni zadnji vrh, ki je razreševal krizo, ampak je prvi vrh, ki je začel formalno oblikovati neko drugo Evropo. Je po desetletjih prvi vrh, pri katerem je prišlo do pomembnega prenosa suverenosti v Bruselj. Kot je bilo ugotovljeno, ekonomsko ni naredil dosti. Je pa prebil led za naslednje korake.

Naslednji korak

Nekateri menijo, da bo dolžniške krize v Evropi konec, ko bo Evropska centralna banka začela prodajati evropske vrednostne papirje. Slovenskih namreč nihče noče, da bi Kitajci kupili Nemške, Nemci pa bi denar dali/posodili nam, pa tudi ni verjetno.

V nekem trenutku bodo tudi Nemci ugotovili, da se na ta način politično še najceneje rešuje evropske probleme. Ampak obveznice lahko prodaš, če ljudje verjamejo, da imaš dohodke, s katerimi jih boš vračal oz. izplačeval dividende. Dohodki za države so davki. Na nekem evropskem vrhu se torej lahko skupina držav odloči, da bodo pobirale nek evropski davek.

In tako naprej v smeri federalne Evrope. Na vsakem evropskem svetu bo kaj novega, kaka nova skupna politika, kaka nova uredba, nov ukrep. Na vsakem bo kdo odpadel. Kot v oddaji Kmetija.

Slovenija

Kakšne posebne izbire v resnici nimamo. Nismo ne Velika Britanija ne Švica, nimamo ne funta ne švicarskega franka. Imamo podoben problem kot Italija in Španija, namreč, da je naša produktivnost relativno na nemško v zadnjih desetih letih padla za 20-30%.

Če bi imeli tolar, bi ga za toliko devalvirali, pa bi bil na prvi pogled mir. Da velik del BDPja ustvarimo z izvozom, pomeni, da je velik del gospodarstva vendarle svojim cenam primerno produktiven. Očitno se razlika skriva v učinkovitosti javnega sektorja, ceni države in produktivnosti tistega dela gospodarstva, ki ne tekmuje na evropskem ali svetovnem trgu.

Nova vlada se bo morala odločiti, ali bo zapirala škarje, ki so se odprle napram državam evropskega severa, ali pa se bo iz Evrope odmikala na Balkan, proti Rusiji in mencingerjansko vlekla paralele med federativno Jugoslavijo in Evropsko unijo.

V nepravem času

Še pred enim letom nas pravzaprav nihče ni spraševal, Evropa, da ali ne. Takrat bi vse stranke itak izbrale Evropo. Razen morda Jelinčiča. Zdaj izbira je. In za relativnega zmagovalca volitev nisem prepričan, kako bi izbral.

Preberite še