ponedeljek, 16. april 2007

Konferenca o reformah na GZS

V četrtek so me povabili na Gospodarsko zbornico, kjer so organizirali Konferenco o reformah. Vedo, da ministri in profesorju predvsem radi govorijo, da pa bi tudi poslušali, se dogodek organizira kot okrogla miza, kjer pač poveš svoje, potem pa poslušaš sogovornike. O dogodku so nekaj več napisale Finance, pa bi kazalo tisto, kar tam piše malo poblogati in postaviti v kontekst.

Naslov mojega prispevka je bil "Lizbonska strategija in reforme". Seveda najprej nekaj besed o prvem in drugem začetku lizbonske strategije (LS). Prvi, leta 2000, cilj dohiteti ZDA in Japonsko, bruseljski projekt, delan od zgoraj navzdol. Sledi Barosova "prenovljena lizbonska strategija", cilja sta "rast in delovna mesta", decentraliziran pristop, veliko odgovornosti na članicah, podjetjih, posameznikih.

Teoretični temelj LS naj bi bila Schumpetrova teorija, da je dobiček posledica inovacije, in da je za to treba dosti vlagati v znanje. Izhodišče se mi zdi politično korekten kompromis. Marx je pred tem trdil, da je dobiček posledica izkoriščanja, zaradi česar se mnogim kava zdi še bolj grenka, saj kavarnar z visoko ceno izkorišča svoje naivne kupce, da o natakarjih ne govorimo. Friedman pa trdi, da je dobiček posledica poslovne transakcije, ki je bila opravljena v obojestransko zadovoljstvo. Da je pač kavarnar zadovoljen, da nam je prodal kavo, in mi, da smo jo za tisti denar dobili. Da je kavarnar vesel, da ima študenta, ki mu dela, in da je študent vesel, da tam lahko dela.

In si nisem mogel kaj, da nisem ugotovil, da v državah, ki si jih dajemo za zgled pri priseganju na znanje in pri gospodarski rasti (ZDA, Japonska, Velika Britanija, Irska, skandinavske države) ni več govora o razrednem boju, ne slišimo o stavkah, spregah sindikatov s strankami niti sindikati ne hodijo za koga po kostanj v žerjavico.

Zaključil sem s svojim standardnim citatom iz Machiavellija ... da reformatorjem goreče nasprotujejo vsi, ki se bojijo, da bi morda lahko kaj izgubili in jih le mlačno podpirajo tisti, ki bi z reformami lahko kaj pridobili. In da so v dvorani verjetno ti mlačni podporniki.

Sledili so zelo zanimivi prispevki kolegov, nekaj je povzetega v omenjenem članku in ko človek vse to posluša si ne more kaj, da ne bi ugotovil, da nekako vemo, kaj bi bilo pametno narediti. Kar pa seveda ni dovolj, tudi v Butalah namreč ni zmagala pamet, ampak Butalci.

Zakaj se nam to dogaja? Zato, ker se o nekaterih ključnih vprašanih ne moremo dogovoriti, ker nismo prišli do tega, da bi vsaj približno pameten ukrep vsi podprli. Brez fige v žepu. To je pomembno! Ampak kaj, ko je tako lahko delati politiko iz zadeve, ki ni popularna, je pa pametna. Za povrh Slovenci kaznujejo tiste, ki zanje naredijo kaj preveč. V tej vladi so ljudje, ki so odločilno prispevali k osamosvojitvi, pa potem volitve gladko izgubili. Zakaj bi Slovence silili v neke spremembe, če pa ne bo na koncu nihče hvaležen. Ker je za državo pač treba narediti kar mislimo, da je pametno in prav?

Če mene vprašate, to zadnje zadostuje.

Preberite še